Po sledi pisanja o KS Stanežiče-Medno
Kje so komunalni vodi ?
25, maja je bil v Ljubljanskera dnevniku objavljen članek z naslovom: »Dvesto milijo-nov za boljšo solato?«, ki je nas, prebivalce Krajevne skupnosti Stanežiče-Medno močno presenetil. Istega dne je bil v Delu objavljen članek: »Stanežiče: na zazidalnih otokih osta-nejo njive?«. Oba čianka predstavljata lep pri-mer enostranskega Obrarnavanja krajevne pro-blematiKe na različnih nivdjih, od koder se včasih »od gozda ne vidi dreves«. Krajani smo predvsem presenečeni nad podatkom, da je bi-lo v komunalno urejevanje področja med Gunc-Ijami in Stanežičami že do sedaj vloženih 200 nulijonov ^dinarjev. Novinarja verjetno nista imela prilike videti, kako izgleda tovrstno ko-munahio urejevanje danes, v tem trenutku. Pre-bivalci sami se lahko upravičeno vprašamo, kaj je bilo storjenega za teh 200 milijonov. Začnimo pri začetku:
1.  Leta 1961 je !bil v vasah Dvor, Stanežiče in Medno s prostovoljnim delom speljan vodo-vod.  Danes  pritisk  vode  v  ceveh ne  zadošča tolikšnemu številu  porabnikov.  Dogaja  se,  da včasih višje ležeče hiše ostanejo brez vode.
2.  Leta  1978 smo  v  Stanežičah  dobili  jam-borsko transformatorsko postajo, ki je bila za-radi   nihanja   omrežne   napetosti   več   kot  po-
z&ebna.
3.  Krajevne poti vedno obnavljamo s samo-prispevkom in prostovoljnim delom.
4.  Za postavitev javne razsvetljave so kmet-je darovali drogove, ojtalo je bilo narejeno s prostovoljnim delom.
Se bi lahko naštevali akcije Krajevne skup-nosti, vendar to ni namen. Številka 200 mili-jonov je zelo vafbljiva in spričo publicitete, ki jo je dobila, si tudi prebivalci želimo videti konkretne učinke te vsote. Mislimo si, da šte-vilka 200 milijonov predstavlja neko urbani-stično predkalkulacijo, za nekaj, kar bo čez deset ali dvajset let. Toda krajane tudi močno zanimfl njihova sedanjost in bližnja prihodnost. Obljube po komunalni ureditvi so bile zgra-jene na črpanju gramoza iz gramoznice G-4, ki se kot rak rana zajeda v plodno zemljo. Na našem območju je bilo 'zaradi gramoznice iz-gubljenih 110 ha plodne, kultivirane zemlje, ki sodi v I. kmetijsko območje.
Pri tem pa niso razrešena niti načelna vpra-šanja:
1.  Dovozna   cesta   v   Stanežiče   in   sedamja Kolesarska steza med Guncljami in Stanežiča-mi — obstaja urbanistični načrt, zagotovljena je lokacijska odločba, ni pa finančnih sredstev. Z  novo  dovoznico  je  povezana  tudi  ureditev avtobusnih zvez z  mestom, ki  pomeni  akutni problem  krajevne   skupnosti.   Integralove   pet-najstice že deset  let vozijo mimo Sianežič in dokler  ne  bo  ceste, bomo  prebivalci Slanežič vezani na lastna prevozna sredstva.
2.  Sanacija izčrpanih površin gramoznice — praksa je pokazala, da dokler odkop in sepa-racija   gramoza   prinaša   dohodek,   predstavlja dohosen   posel,   pravo  »zlato  jamo«,   toda,  za zadnjo   fazo  —   ureditev   okolja,   pa   običajno zmanjka denarja celo za sanacijske načrte, kaj šele za njihovo realizacijo (ponoven nanos hu-musne plasti,  inpjanje nabrežin ia podobno). In še bi lahko naštevali.
Ce se povrnem nazaj, k spretno postavlje-nemu vprašanju: »Kako drajja bo solata s po-vršin, v katere je bilo vloženih 200 milijo-nov?« Ni kaj dosti pripomniti. Vse zadnje raz-prave o kmetijstvu na različnih nivojih so ¦usmerjene k. cilju: produktivnejši in boljši kmetijski proizvodnji kot enemu izmed stebrov stabilizacijske politike. V območju, ki ga po-kriva Krajevna skupnost Stanežiče-MedjBo, je 130 ha n-jiv, 79 ha travnikov ter 10 ha sadov-njakov. Mesto se. širi in razumljivo je, da če-dalje bolj potrebuje zanesljivo zaledje, ki bp sposobno pridelovati hrano. Od tega naj bi 110 ha. pokrila gramozna jama, polovica od te-ga je že izkoriščena. 20 kmetov v krajevni skupnosti je danes, opreraljenih z najmodemej-šo kmetijsko mehanizacijo, kizagotavlja maksi-malno izkoriščanje plodne zemlje. Kmetje sami želijo še naprej razvijati svoje kmetije, pove-čati kmetijsko proizvodnjo skladno s progra-mom Kmejtijske zadruge Medvode, katere ko-operanti so. Tudi na ravni ot)čine Ljubljana-Šiška so bile sprejete spremembe kmetijskega prostorskega plana 1981—1985 v tem smislu.
Dokler ne bo vse usklajeno in dogovorjeno, pa se bomo morali prebivalci žal zadovoljiti s hrupom in prahom iz »naših« gramoznic ter z informacijami o stotinah milijonov, ki jih druž-ba vlaga v komunalno ureditev našega kon-kretn.ec(a življenjskega okolja.
Rafko Premože