Kako se koristno podnčnje v takili sol.ili. kjer se maiiji in vcrji otrod celi dan v cni izbi pod- učnjejo ? Sprevodil ic horvaike iole Joi. Erien. To vprašanje je na pedagogičnem polji zelo iinenitno, ker imajo tiaše narodske šole po deželi skoraj povsod le eno izbo, kjer se nianji in večji otroci skupaj potlučnjejo. Tukaj podam toraj o (em kratek svet, ter prosim, da bi ga gg. učitelji in drngi pedagogi ne opazovali samo od pomanjkljive strani, temuč naj bi ga sprejeli kot dobrovoljen donesek oa naše še zelo mlado slovensko pedagogično polje. Glavno načelo vsakega nauka je: ,,Postopaj iz lahkega na težke, iz znanega na neznano, iz enojnega na sostavlj c 110." Oziraje se na to pravilo mora ucitelj svoj nauk vodno tako obračati, da ž njiin koristi vsem učencom, manjim in večjim, slabim In boljšim. Ako, postavim, učitelj večjira učencom razlaga, kaj je stavek, se tudi lahko s pripravnimi vprašanji obraea k maivjiiii in naj nianjšim učencoin, kteri so se učili besed, iz kterili postajajo stavki, —slovk, iz kterih postajajo besede, —glasov, iz kterih postajajo slovke i. t. d. Manji naj niu odgovarjajo na lahke vprašanja, večji pa na bolj težke; tako večji ponavljajo, kar so se že učili, in nianji se pripravljajo za daljni nauk. Kadar učitelj večjim učencora da pismeno nalogo, da p. iz posaineznih besed napravljajo kratke stavke, uči nianje učence prav koristno, ako jim daslovke, da iz njih napravljajo besede, ali iz glasov slovke i. t. d. Med tem, kadar vedji učenci razkladajo stavke, p. da naznanjajo, če so enojni, z enim osebkom govora ali z eno izreko, ali sostavljeni stavki, v kterili je več povedkov, in kako se med sabo stikajo i. t. d., naj učitelj tu pa tam tudi manje učence praša p. po povedku (časovniku ali glagolu), pa tudi ali je kaka beseda koreninska, izpeljana, enojna sostavljena i. t. d.; naj praša po koreninski slovki, po koreninskem glasu v njej, s ktero osebo je zvezana, kterega števila, oblike, načina i. t. d. daje; naj praša, če se v tem stavku kaj popolnoma ali nepopolnonia terdi, če koga klieemo, mu kaj velinio ali zapovedujemo, če ga prosimo, če mu kaj dovoljujerao ali branimo i. t. d.; naj praša, v kterem času je glagol in kako se pregiba, kako se rabi s pervo, z drugo, s tretjo osebo v edinem in v množnem številu. Večji učenci naj kažejo, kako se različno preniinjajo imena, zaimena, številai. t. d., in na kaj se inora pri tem paziti; nianji učenci pa naj iz navadnega govora preininjajo ravno te besede, in naj še ne dolocujejo spola, števila, sklona i. t. d. Tako vsi učenci odgovarjajo na učiteljeve vprašanja, to se ve, če se pametno in razumno praša. Večji učenci berd; med tem pa naj manji kaj prepisujejo s table, ali naj znane glase s čerkami zaznamenjujejo na svoje tablice, ali naj se po lihem in niirno uče iz glave kratkih pregovorov, pesinic i. t. d. Večji učenci naj pišejo slovniške naloge, in naj sostavljajo kratke stavke, ali naj prepisujejo kaj iz berila med teni, ko manji glaskujejo ali berejo. Ako se učenci uče pisati, naj pišejo vsi na enkrat; učitelj pa naj gleda, da vsi prav sede, prav peresa derže, da vse čerte, tanke in debele, prav delajo i. t. d. Učitelj mora biti pri pisanji ves čas na nogah. Hodi naj od enih učencov do drugili; naj nareja glavne čerte od čerk s kredo na tablo, da jih vsi vidijo, naj opominja, da naj vsi pazijo, kako čerte leže, kako se v besedah ena z drugo vežejo, kako se mcd sabo razločujejo i. t. d. vse tako, kakor dobri nietodični predpisi velevajo. Dokler večji učenci pišejo cele stavke, naj manji napravljajo posamezne čerke ali čerte, iz kterih so čerke narejene. Ako se rajta v/. glave ali pismeno, naj rajtajo vsi ueenci skupaj. Vrečji naj izdelujejo večje, manji pa nianje naloge; vsi naj soštevajo, odštevajo, niuožijo in dele večje in nianje števila. Manji učenec p. odgovarja ua učiteljevo vprašanje, koliko veljate 2 ali 3 jabelka, če so po 2 — 3 kr.; večji pa že izrajtujejo, koliko bo p. dobila branjevka za 50 — 60 — 100 — 165 — 200 i. t. d. jabelk. Mali učenec šteje p., koliko ima perstov na obeh rokah; večji pa žeprešleva, koliko je perstov na 5 _ 10 — 15 — 26 — 37 — 48 — 59 — 65 — 70 __ 80 — 90 — 100 rokah; mali zna šteti do 5 — 10 — 15 — 20, večji do 30 — 40—50 — 100 — 350 — 495 i. t. d.; naj večji pa tudi že vejo, koliko je v vseh teh številih enot, desetic, stotic, in ako je p. število 36.598, vejo, da je tu 8 enot, 9 desetic ali 90 enot, 5 stotic ali 50 desetic ali500enot; 6 tavžentov ali 60 stotic ali 600 desetic ali 6000 enot, 3 desetice tavžentov ali 30 tavžent ali 300 stotic ali 3000 desetic ali 30.000 enot, vsega skupaj : trideset in šest tavžent, pet sto devedeset in osem. Mali učenec p. deli ktero malo število na dvoje, troje, večji pa na pet, šest, osem delov i. t. d.; mali šteje enote indesetice, večji stotice, tavžente i. t. d., pomanjšuje ali drobi večje reči na nianje, p. goldinarje na krajcarje, cente na funte, funte na lote i. t. d., ali preobrača nianje reči na večje p. maslece na poliče, čevJje na sežne, iniuute na ure, dneve na mesce i. t. d. Kadar mali učenci berejo, naj p. večji na učiteljeve vprašanja mlajšim razlagajo, kaj v berilu te in une besede, izreki i. t. d. pomenijo, kaj uči od njih slovnica, pravopis i. t. d. Po taki poti si mladost širi vid, si požlahtnuje serce, bistr/um, budi čut, in se izreja za dušno in telesno življenje. Kadar učitelj učence vadi misliti in govoriti, soditi i. t. d., naj se vedno ozira na večje in manje učence. Njegova očetovska skerb naj obsega vse ob enem, t. j., vsem naj vse lako razlaga, da ga radi poslušajo in razumejo. Ako učitelj p. govori od kinetijstva, žival i. t. d., naj vselej tako podučuje, da s svojim naukom vsem učencom kolikor toliko koristi. Zatoraj pa se mora skerbni učitelj tudi za vsaki šolski nauk prav marljivo pripravljati, da more tako učiti, da ga vsi lahko razumejo. Kadar učitelj p. uči otroke drevesa saditi incepiti,naj vzame večje in nianje učence sabo na vert, kjer vsem prav na tanko kaže, kako se to in uno dela; potem si pripravi p. nekoliko verbovih in drugih za mali perst debelih divjih šib, da vsakemu otroku eno , in vsaki otrok naj redoma po njegovem nauku cepi i. t. d., dokler se dobro ne izuri. Ko se otrok navadi na šibi cepiti, naj se mu potem pusti, da tako tudi poskuša s sadnimi drevesi. — Tako naj postopa učitelj pri vsakem drugem praktičnem delu, in naj ne pozabi nobenega 10» učenca, temuč naj se trudi, da vsi napredujejo po svojih osobnostih. Pri vsem tpm pa naj učitelj tudi lepo skerbi, da nianji otroci pri večjih vedno lepe izglede vidijo. To je zelo potrpbno za lepo izrejo vsph skupaj. Učitefj naj tedaj žlahtni serca vseh učencov, in sicer <ako, da vpčji spoznajo za svojo vpstno dolžnost, da dajejo nianjim tovaršem lppp izglede, pa tudi, da se manji vadijo, da radi posneniajo vse lepo in dobro, kar vidijo pri vecjili. Ako opazujpmo družinsko živIjenje in domačo izrejo, vidimo, da se mlajši otroci vedno ravnajo po svojili starjih bratih in seslrali; in če so starji pokorni, pobožni, sramožljivi i. t. d., postajajo taki tudi njih ralajši bratje in sestrp. Tako je tudi v šoli. Zato mora učitelj naj pred skerbeti, da pri učencih vkorenini pravega, dobrpga duha. Potem bo otrok otroku za izgled; vsi se bodo Ijubili, iu bodo, kakor dobri bratje in spstre med sabo; bodo radi pomagali eden drugemu, eden drugega k dobremu napeljevali in podpirali; večji bodo manje za roko vodili, in vsi skupaj bodo po inodrem učiteljevem napeljevanji vsaki dan bolj približevali se lepemu namenu — k razvitku svojili dušnih in telesnih moči — do pravega izobražpnja, da bodo vživali zpnipljsko življenje tako, kakor ga je vsera odločila neskončna božja previdnost.