Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 ‘/o [ UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 ■ Tel. 83-177 PODUREDNIŠTVO: 34135 Trst, Vdcolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija . . Lir 10.000 Letna inozemstvo .... » 15.000 Letna inozemstvo, USA dol. 18 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 Leto XXXI. - Štev. 32 (1565) Gorica - četrtek, 8. avgusta 1979 - Trst Posamezna številka Lir 200 Romanja - verski turizem Cossiga sestavil novo vlado Smo v času vsakovrstnih romanj. Pri nekaterih je bolj poudarjen verski značaj, Pri drugih je precej izletniškega razpoloženja. Vsekakor romanj ni zavračati, le Pravilno jih je treba usmeriti. Pričujoči članek naj tudi nekaj k temu prispeva. SPOKORNOST JE ŠE VEDNO POTREBNA Prvotno so bila vsa romanja izrazito spokorna: tudi druge vere poznajo ta poudarek pri romanjih. Cilj pokore je spreobrnjenje, ki ga posameznik doseže po spravi s Cerkvijo in z Bogom. V zvezi z romanjem se močno priporoča zakrament sprave in srečanje z Jezusom v zakramentu sv. R. Telesa. Na romanje gredo prijatelji ali se vsaj vrnejo kot prijatelji; zakrament sprave, spokorni elementi pri maši in obhajilo imajo važno vlogo v utrditvi prijateljstva. Na romanju se lahko oblikuje lepo spokorno bogoslužje, vendar zaradi pomanjkanja časa to pogosto ni mogoče. Zato naj bi bilo takšno bogoslužje doma, dan pred odhodom. Spokornemu zanačaju romanja je zelo blizu zadostilni značaj (zadoščamo za svoje grehe in za grehe vsega sveta). Ob poudarjenem dejstvu, da je Cerkev živ organizem, ima zadoščevanje velik smisel. Na romanja gremo ponajveč z avtobusi, redkeje z vlaki ali letali. Potovanje je zlasti za starejše naporno, posebej če je dolgo. če napore ovrednotimo in predstavimo kot možnost pokore, potem tudi potovanje samo prispeva k spreobrnjenju. Poudarjanje pokore seveda duhovniku ali organizatorju romanja ne sme biti izgovor za morebitne spodrsljaje pri pripravi in Vodenju. Čeprav smatra navodilo papeške kongregacije (Izseljenci in turisti) romanja za Verski turizem, je treba paziti, da ne postanejo predvsem turizem, ki z vero nima zveze. Kristjan-romar bo občudoval svet in se veselil njegovih lepot kot božji otrok, ki ve, da je podoba tega sveta le sled sence zarje onstranske glorije — novega neba in nove zemlje. POGLOBITEV VERE Druga vsebina romanja je manifestacija in poglobitev vere. Romarji manifestirajo Vero drug drugemu, prav tako pa tudi morebitnim drugim skupinam romarjev, ki jih na božji poti srečajo. Za mnoge je •nočna manifestacija vere v velikem številu, kar potrjuje tudi sodobna psihologija. Zato ni brez pomena, če se organizirajo niedžupnijska, dekanijska, škofijska in narodna romanja. Nekatere božje poti so tudi samostojne župnijske skupnosti. Včasih je možno in zaželeno, da se romarji srečajo z njimi pri skupni božji službi. PROŠNJA IN ZAHVALA Vsak romar gre na božjo pot s kako Prošnjo zase, za druge: za zdravje, za srečo... Potrebna je vzgoja za prošnjo. Kaj bi prosili, ne vemo... Duh prosi za nas. Očenaš je najlepša prošnja. Božje kraljestvo je na prvem mestu, vse drugo bo navrženo. V teni smislu naj bi bile tudi oblikovane prošnje vernikov pri maši ali bogoslužju. Končno je romanje tudi zahvala. Zahvala je sicer omenjena na zadnjem mestu, vendar je zelo važna vsebina. Tako čutijo tudi romarji. Številne spominske slike na božjih poteh so zahvale za uslišane prošnje. Vse te vsebine (katerim bi mogli dodati Se druge, npr. hvala in slava Bogu) se Vedno prepletajo in srce pravega romarja Je hvaležno, ko prosi; je polno prošnje, ko se zahvaljuje; doživlja spravo, ko daje čast Bogu; časti Boga, ko utrjuje prijateljstvo nied vsemi božjimi otroki. Voditelj romanja, ki je v naših razmerah izključno duhovnik, bo enkrat bolj poudaril to, drugič bolj drugo. Maša, ki je višek romanja (obenem tudi vrhunec krščanskega življenja) združuje vse vsebine. Pripravljena mora biti tako, da jo romarji res doživijo kot višek dneva in povzetek romanja. POSEBNE SKUPINE ROMARJEV Poleg župnijskih romanj je vedno več romanj, ki zadevajo posamezne skupine. Med njimi so na odličnem mestu bolniki. Skrb in zanimanje zanje je nadaljevanje Jezusovega dela. Jezusu so bili zelo pri srcu. Takoj je treba poudariti, da bi bila nekakšna sveta hinavščina, če bi se za bolnike zanimali samo na dan romanja. Romanje mora biti izraz nenehne skrbi Cerkve za »male« in mora k tej skrbi voditi. Ostale posebne skupine. Tukaj jih bomo samo našteli: veroučenci, prvoobhajanci, birmanci, starši veroučencev, mladinske skupine, (mladi) zakonci, cerkveni pevci, župnijski sveti, posamezni stanovi (npr. možje), strežniki... Take posebne skupine so navadno manjše, zato je možna večja poglobitev, ki bi vsaj včasih lahko prerasla v dan zbranosti. TRI STOPNJE ROMANJA a) PRIPRAVA. V župniji naj se začne vsaj mesec prej, pri voditelju romanja pa še prej. K pripravi pritegujmo vedno več laikov. Ko smo izbrali kraj romanja, izberimo še namen, oziroma vsebino, ki jo želimo poudariti. Poskrbimo za zakrament sprave, če vidimo, da bo na romanju premalo časa. Povabijo naj se spovedniki od drugod. Tehnična priprava naj bo brezhibna. Dobro je, da voditelj romanja prej sam obišče vse kraje, kamor se bo romalo, in vse pripravi. Pri avtobusnem podjetju prosimo za primernega voznika, takega, ki bo znal spoštovati verski značaj Če je več avtobusov, naj ima vsak avtobus svojega vodiča. Vodiči in voditelj romanja naj delajo skladno. Tudi bogoslužje je treba skrbno pripraviti. Improvizacija ne more biti višek romanja. b) POTEK. Romanje se (po možnosti) začne v župnijski cerkvi, kjer je skupna molitev ali pesem in prošnja za srečno pot. Ovrednotiti je treba tudi vožnjo In jo duhovno izkoristiti (pesem, molitev, branje sv. pisma). Romarji so veseli tudi informacij o krajih, skozi katere se vozijo. Nazaj grede je primerna tudi zabavna in razvedrilna vsebina, vendar se je treba varovati, da se duhovnik ne spremeni v župnijskega klovna. Romanje ni dirkanje iz kraja v kraj, saj to prav nič ne spodbuja k duhovni poglobitvi. Tisti, ki so ostali doma, bodo ze- lo veseli, če jim bodo romarji pisali... c) ANALIZA. Po romanju je potrebna analiza. Ugotovijo se dobre poteze in napake, kar je pametno zapisati, da se do drugega romanja ne pozabi. Če je romanje večje (Lurd, Sveta dežela...), se lahko na primeren način obhaja obletnico. Romanje bo v polnosti doseglo svoj cilj, če se bo poznalo v življenju župnije, če bodo romarji z duhovnikom vred bolj Cerkev. Ob temeljito pripravljenem in lepo izpeljanem romanju pač ne bo veljal pregovor: »Kdor mnogo potuje, se malo posvečuje.« Pred letom dni je umrl Pavel VI. V ponedeljek 6. avgusta je minilo leto dni, ko je v svojem poletnem stanovanju v Gastelgandolf.u umrl papež Pavel VI. Petnajst let svojega papeževanja je posvetil uresničevanju koncila. Opazovalci in tudi nekateri sodelavci so mu pri tem večkrat očitali premajhno odločnost in pre-počasnost iv odločitvah. Toda vsakdo mu je moral priznati, da je bil izredno ponižen in skromen, iskreno pobožen ter prevzet z željo, da bi ljudje ivsega sveta zaživeli v miru. Odšel je v upanju, da bodo njegovi nasledniki ob nezmotljivem vodstvu Svetega Duha pereča vprašanja rešili na najboljši način. In če sedanji papež stopa po poti, ki jo je utrdil Pavel VI., potem lahko rečemo, da se njegovo upanje uresničuje. Malo pred začetkom znanih sredpoletnih počitnic »ferrago-sto«, ki imajo v italijanskem življenju že pravo liturgijo in tradicijo je prišlo končno do sestave nove vlade. Prejšnji teden smo še poročali o poskusu, ki se ga je zaman lotil bivši minister Pandolfi, da bi sestavil vlado. Ko je že vse kazalo, da bo do tega prišlo, so socialisti zadnji trenutek (ko je bil poverjeni ministrski predsednik že na Kvirinalu s seznamom ministrov v roki) sporočili, da bodo glasovali proti vladi. Pandolfi se je po kratkem posvetovanju s tajnikom DC Zaccagninijem odločil, da mandat vrne, kar je takoj sporočil predsedniku Pertiniju. Kriza je postala tako vedno bolj resna in zavozlana. Na obzorju skoraj ni bilo več nikakih perspektiv za bližnjo in seveda pozitivno rešitev. Vse je postalo sedaj odvisno od bolj ali manj trmastega zadržanja socialistov, ki so s svojim vetom Pandolfiju zadostili lastnemu samoljubju, izhajajočem od prejšnjega veta DC Cra-xiju (ki pa je seveda izviral od prvotnega veta PSI Andreottiju!). Predsednik Pertini je gotovo že nejevoljen zaradi počasnega razpleta oz. stalnega zapleta krize nato odločil, da bo takoj in brez ponovnih uradnih posvetovanj s strankami določil ime novega mandatarja. In res, slab dan kasneje je Pertini že izbral ime novega ministrskega predsednika. To je bivši notranji minister, demokristjan Francesco Cossiga, komaj nad petdeset let star, po rodu Sardinec in drugi bratranec komunističnega tajnika Berlinguer-ja. Gotovo se vsakdo še spominja, da je Cossiga nenadno podal o-stavko z delikatnega mesta notranjega ministra takoj po Morovem umoru. Od tedaj se je nekako umaknil v zatišje, čeprav je bil še vedno poslanec v parlamentu. Rešitev vladne krize seveda postavlja celo vrsto vprašanj, na katere bomo v teh vrsticah samo skušali bežno odgovoriti. Vlada je sedaj pred težkimi problemi in jasno je, da bosta njena usoda in obstoj odvisna le od diplomatske in politične sposobnosti novega predsednika in seveda od stališča glavnih demokratičnih strank. Nekateri menijo, da bo to le prehodna tehnična vlada. Drugi jo imenujejo poletno vlado (ki ima v italijanskem političnem življenju že svoje korenine). Vsekakor ni lahko najti prave oznake zanju. Tu si jo bomo skušali samo na kratko ogledati. KDO JE V NOVI VLADI Prva značilnost Cossigove vlade je v tem, da je nastala brez pravega pogajanja med strankami, kot je bila do sedaj navada. Že Pandolfi je verjetno v tem naredil usodno napako, ker je preveč poslušal tajništva raznih strank in ni tako potem nikogar zadovoljil. Cossiga se je tu zadržal veliko bolj previdno (in prav previdnost sodi med njegove glavne kreposti). Zaprl se je v samoto in od tu stkal niti za možno sestavo vlade. Obdržal je le najnujnejše stike s predstavniki svoje stranke in s kandidati za razna ministrstva, ki si jih je sam izbral. Ne smemo namreč pozabiti, da ustava daje predsedniku vlade pravico, da sam izbere in predlaga ministre. To je Cossiga tudi jasno poudaril ob uradnem sporočilu o sestavi kabineta. Kdo so torej novi ministri? Vseh je 24, kar pomeni dve ministrstvi več od zadnje Andreotti-jeve vlade (v bistvu pa gre le za obnovitev nekaterih prej ukinjenih mest). Najprej je treba poudariti, da sestavljajo vlado člani strank DC, PSDI in PLI. Liberalna prisotnost pomeni novost za to vlado, odmanjkali pa so sedaj ministri republikanske stranke. PRI je 'namreč najbolj ostro nastopila proti sodelovanju z liberalci (kar je pa naravnost smešno, ko prav republikanci sestavljajo z liberalci v evropskem parlamentu eno samo skupino...). Lista novih ministrov je sledeča: Predsednik vlade: Francesco Cossiga. Ministri brez listnice: za posege na jugu: Di Giesi (PSDI), za odnose s parlamentom: Sarti (DC), za javno upravo: Gian-nini (neodv.). Zunanje zadeve: Malfatti (DC). Notranje zadeve: Rognoni (DC). Pravosodje: Morlino (DC). Proračun in pro-gramaoija: Andreatta (DC). Finance: Revi-glio (neodv.). Zaklad: Pandolfi (DC). Obramba: Ruffini (DC). šolstvo: Valitutti (PLI). Javna dela: Nicolazzi (PSDI). Kmetijstvo: Marcora (DC). Prevozi: Preti (PSDI). Trgovinska mornarica: Evangelisti (DC). Pošta in telekomunikacije: V. Colombo (DC). Industrija in trgovina: Bi-saglia (DC). Delo: Scotti (DC). Zunanja trgovina: Stammati (DC). Državne soudeležbe: Lombardini (DC). Zdravstvo: Altissi-mo (PLI). Turizem in predstave: D’Arezzo (DC). Znanstvena raziskava: Scalia (DC). Kot je iz razpredelnice razvidno, je v vladi veliko novih imen. To pomeni, da se tako v večinski stranki kot tudi drugod javljajo težnje po prenovitvi. Med glavnimi osebnostmi, ki so iz te vlade izostale, so poleg Andreottija bivši zunanji minister Forlani, z republikanske strani pa Spadolini in Compagna. Osebnost, ki bo indirektno predstavljala v tej vladi Andreottija je minister Evangelisti, ki je bil vedno desna roka bivšega ministrskega predsednika in v zadnji vladi podtajnik predsedstva. Ostal je prejšnji poverjeni predsednik Pandolfi, ostali so tudi razni pomembnejši ministri (Ruffini, Rognoni, Malfatti in drugi, tudi če so sedaj nekateri dobili druga mesta. Novi zunanji minister Malfatti je bil pred ča- Grška vlada je siklenila vzpostaviti diplomatske odnose z Vatikanom. Že od leta 1950 so se državniki kot Venizelos, Papa-gos in Karamanlis, pa tudi vlada polkovnikov trudili, da bi izgladili pot za zbliža-nje z Apostolskim sedežem, toda naleteli so na veliko nasprotovanje konservativnih pravoslavnih škofov in menihov na sveti gori Atos. še pred kratkim je sinod grške pravoslavne Cenkve izjavil, da ni »papeška Cerkev nikakršna posvetna sila, s katero bi morala država sklepati kak dogovor.« V Grčiji je prebivalstvo pretežno pravoslavno, vendar ije tudi kakih 50.000 katoličanov latinskega obreda, ki v glavnem živijo v grški prestolnici Atenah. Dva kardinala manj Papež Janez Pavel II. je v juniju izpopolnil kardinalski zbor. Že v juliju pa sta umrla dva kardinala. Najprej je smrt zadela v Montevideu (Uruguay) nadškofa Antona Marijo Barbierija, ki je bil star 86 let in član kapucinskega reda. Za kardinala ga je imenoval Janez XXIII. leta 1958. Deset dni za njim pa je .v visoki starosti 93 let umrl v Los Angelesu (ZDA) nekdanji nadškof tega kalifornijskega mesta kardinal James Francis Mc Intyre. Za som minister za šolstvo. Zunanjepolitične izkušnje pa si je pridobil že dolgo prej kot predsednik Evropske komisije. KAKŠEN BO PROGRAM? Medtem ko pišemo te vrstice, ni še znan program nove vlade. Jasno je, da programske smernice sedaj ne bodo plod večstranskih pogajanj, ampak predvsem dela samega predsednika Cossige. Seveda bo ta moral imeti pred očmi nekatere bistvene točke. Predvsem se ne bo smel povsem oddaljiti od socialistov, saj bo prav od njihovega zadržanja odvisno življenje njegove vlade. Na drugi strani bo moral vsaj na tiho upoštevati politične osnove strank, katerih ministri sestavljajo vlado. Obenem ne bo smel v kake ostrejše spopade s komunisti, saj hoče verjetno tudi sama DC še vedno obdržati nekaj vsaj rahlih niti v dialogu s PCI, čeprav je ta v opoziciji. Proti vladi bodo gotovo glasovali poleg komunistov še misovci, radikalci in stranke skrajne levice. Dejstvo je, da je sedaj vlada že v svojem polnomočju. Prisegla je namreč pri predsedniku republike, čaka jo le še sodba obeh zbornic parlamenta. Medtem je že imenovala podtajnike, ki spet odražajo razmerje v njej zastopanih strank. Če bo sedaj ta vlada prejela v obeh zbornicah zaupnico (in izgleda, da jo bo), bo mogla začeti s svojim nelahkim delom. V jeseni se bodo stvari morda spet kaj spremenile. Kongres Krščanske demokracije bo namreč spet odločal o bodočih usmeritvah v političnem življenju v državi. Kam se bo po tem vse obrnilo, bomo pa videli. Kot pripadniki slovenske narodne manjšine si ob koncu še želimo, da bi nova vlada končno le pripravila ustrezne zakonske ukrepe za našo globalno zaščito, ki jo od vlade do vlade stalno zahtevamo. Brez tega bi tudi ta vlada ne naredila vse svoje dolžnosti, kot ji to narekuje republiška ustava. Njena demokratičnost pa bi bila pri tem gotovo vse manj verjetna. Spectator kardinala ga je imenoval še papež Pij XII. leta 1953. Kitajci se bodo udeležili verske konference V Princetovvnu (ZDA) bo od 29. avgusta do 7. septembra (konferenca o vprašanju, kaj morejo storiti veroizpovedi za mir. To bo že tretja konferenca te vrste. Zanimivo je, da bo na to konferenco poslala svoje zastopstvo tudi kitajska država. Tiskovna agencija »Nova Kitajska« je namreč sporočila, da bo to zastopstvo sestavljeno iz budistov, muslimanov, 'kristjanov in še nekaterih drugih ver. Vodil ga bo predsednik kitajskega budističnega združenja Zao Puchu. Kitajsko zastopstvo bo imelo deset članov. iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimmiiiiiiiiniiiiiiiiiniiiiiiiimiiiiiiiiniHii Prihodnji teden naš list ne izide Kakor je že navada, v tednu velikega šmarna (15. avgusta) večina tednikov ne izide. Tako bo tudi z našim listom. Bralci ga bodo zopet prejeli v četrtek 23. avgusta. Uprava bo ostala zaprta od petka 10. do ponedeljka 20. avgusta. uiiiHiiiiiiiiimiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiimiiiiimiiiiiMiiiiiii Diplomatski odnosi med Grčiio in Vatikanom Poromali smo k Mariji čestohovski V zvezi s številnimi polemikami, .ki so' se pojavile v časopisih in po radiu v Sloveniji okrog članka Fr. Rodeta, je ljubljanski nadškof in metropolit dr. Jožef Pogačnik objavil v Družini dne 29. julija posebno pismo, v katerem zagovarja pravico Cerkve, da nastopa v obrambo človekovih pravic, kadar in kjer se te teptajo. »Povsem neumestni in krivični so vsi očitki npr. klerikalizma v primerih, ko -kdo opozarja na konkretno, praktično in vsakdanje neuresničevanje ali celo kršitve človekovih pravic in na vse ozadje, ki to kršenje povzroča. Po papeževih besedah mora vsa Cerkev opozarjati na vse, kar vodi v neenakopravnost in drugorazrednost drugače mislečih.* »Zato je nepošteno — nadaljuje nadškof —, če ikdo podtika klerikalistične namene tam, kjer se razpravlja o nevarnosti drugorazrednosti v naši ((jugoslovanski) družbi, če o tem razpravljamo, je znamenje, da zahtevamo take konkretne razmere — ne samo pravne določbe —, ki bodo zagotavljale in pospeševale resnično enakopravnost vseh.« »Vzrok za te pojave je med drugim tudi sedanja povezanost marksizma in ateizma. Tak marksizem, ki je obvezna vzgojna smer naših šol, nujno — a povsem neupravičeno in v nasprotju s človekovimi pravicami — vceplja mladini ateistični nazor in ji ubija intimno vernost. S tem se krši tudi naravna pravica staršev do vzgoje otrok, ki jo je tako poudaril koncil.« Končno, pravi nadškof Pogačnik, je tu vprašanje vernih učiteljev. »Če se nemalokrat zgodi, da so pri nas verni učitelji nezaželeni, in kljub uradnim izjaivam pogosto nekakšna neprijetnost v naših šolah, ki jo bo treba počasi odpraviti, je to pač dovolj zgovoren dokaz, da nekoga moti njihova vernost kot taka. Moti tiste, ki želijo, da bi naša šola — naravnost ali po ovinkih, to je tukaj povsem vseeno — odpravljala vernost in vzgajala za brez-boštvo.« Svoj članek zaključuje nadškof Pogačnik z ugotovitvijo, da ni zmeraj lahko sprejetih izjav uresničevati v praksi, zato je nujno opozarjati, kadar se sprejete obveznosti kršijo. To ije v interesu družbe same. Cerkev v Sloveniji podpira prizadevanja za skupno blaginjo in si prizadeva za dobre odnose z oblastjo, toda odklanja izjave in postopke, ki izzvenijo v grožnje in spravljajo v nevarnost medsebojno spoštovanje ter zaupanje v ustavo in zakone. Nadškofova beseda ije bila potrebna, saj bi z molkom potrdil mnenje nasprotnikov, da so le nekateri zagnani teologi, ki vidijo kršenje človekovih pravic v sedanji slovenski družbi. UTRIP CERKVE • Vatikan in otoška republika Jamajka v Karibskem morju sta vzpostavila redne diplomatske odnose. Otok meri 11.00 kv. kilometrov (pol današnje Slovenije) in šteje 1.800.000 prebivalcev. Katoličanov je 200 tisoč. Zanje skrbijo 104 duhovniki in 218 redovnic. Na otoku sta dive katoliški škofiji. » Papež Janez Pavel II. je osebno posvetil za škofa duhovnika hrvaškega rodu Aleksandra Goiča Karmeliča. Njegovi starši so pred 50 leti prišli z otoka Brača v južni Čile. Novi škof je bil do nedavnega župnik in generalni vikar v mestu Punta Arenas. Papež ga je sedaj imenoval za pomožnega škofa nadškofije Concepcion v osrednjem Čilu. Slovenska skupnost predsednici evropskega parlamenta Predsednik deželnega sveta Slovenske skupnosti dr. Andrej Bratuž je poslal telegram novi predsednici evropskega parlamenta gospe Simone Veil. V telegramu izraža čestitke k izvolitvi v imenu slovenske politične stranke v Italiji, ki je aktivno sodelovala na prvih evropskih volitvah v manjšinski koaliciji v državi. Obenem izraža upanje, da se bo evropski parlament zavzel in zanimal za probleme narodnih manjšin Evrope. Vietnamski begunci v Italiji Vlada v Rimu je predvsem na pobudo italijanske Caritas poslala v vode okrog Vietnama tri vojne ladje, ki naj bi reševale .begunce na morju. Tako so res rešili okrog tisoč ljudi, katerim so nudili prvo pomoč in jih bodo nato prepeljali v Ita* lijo. Tudi z letali je prišlo v našo držav0 določeno število vietnamskih beguncev-Začasno so jih namestili po raznih zbir-nih središčih, da se priučijo jeziku in se' znanijo z novimi razmerami, nakar j>n1 bodo našli oz. so jim že našli zaposlitev'- «'VJM *c>rvt * mnmjz.n V KRAKOVU Končno smo v Krakovu. V hotelu Holi-day Inn smo našli prijetno zatočišče in počitek. Nestrpni smo, radi bi čim več videli in spoznali. Povzpnemo se na grič WaweJ. Pod nami se vije Visla, vse okrog polja in gozdovi; poljska zemlja nas osvaja. Stopimo v katedralo, v kateri so bili kronani poljski kralji in mnogi so našli tu svoj zadnji dom v marmornatih sarkofagih v baročnih kapelah. Najlepša je posvečena -sv. Zigmundu. V -njej imamo prvo sv. mašo na poljskih tleh. Vsi smo ganjeni, ko nam g. Marc v svojem govoru priporoča zvestobo Bogu in narodu. Katedralo in ves grič Wawel preplavlja množica vseh jezikov in narodov. Ustavimo se ob srebrnem sarkofagu sredi oltarja je velik križ s Križanim in pobožnimi ženami pod njim. Vse je v skoro naravni velikosti. Ta skupina je bila na svetovni razstavi v Parizu in je prejela prvo nagrado. Vse je -izdelano iz soli, tudi slika zadnje večerje na levi steni in visoko zgoraj na desni steni jaslice s pastirčki in sveto Družino. Strmimo, župnik Lazar intonira božično Kaj se vam zdi, nato pa še eno Marijino. Slovenska pesem v globinah poljske zemlje. Na steni je tahla, ki govori o diveh bratih rudarjih, Jožefu in Tomažu, ki sta izdolbla to cerkev in svetnike v njej. Pozabili smo na trud in vso nevoljo, ko smo tavali po temnih hodnikih. Vodnica nam pove, da je tudi nadškof Wojtyla že maševal v tem svetišču in prehodil isto pot kot mi. Pred rojstno hišo papeža Janeza Pavla II. svojim -ljudstvom. Ko so švedske čete v novembru 1655 napadle Jasno goro in skušale zavzeti samostan, se je začelo obleganje, ki je traijalo več tednov. A junaški Poljaki so odbili vse napade in Švedi so se morali umakniti. Ta zmaga na Jasni gori je neizmerno povzdignila Marijin sloves, saj jo je ljudstvo pripisalo njenemu varstvu. Ko se je kralj Jan Kazimir II. vrnil iz begunstva, je jasnogorsko Mater božjo proglasil za kraljico Poljske. Marijino svetišče na Jasni -gori se nam je predstavilo kot mogočna trdnjava z obzidjem, za katerim se skrivata samostan in cerkev z več kapelami. V eni teh kraljuje črna Marija. Zidovi kapele so dobesedno pokriti z zaobljubljenimi predmeti uslišanih vernikov, oltar sam pa je ves v zlatu in dragih kamnih. Mati božja na oltarju je odkrita in pred njo kleči pobožno ljudstvo, moli in poje ure in ure. Mi smo se umaknili v drugo kapelo, ki služi za konference in tu je doberdobski župnik g. Lazar darova! sv. mašo. Vrnemo se v svetišče. Opoldne zakrijejo Marijino podobo. V cerkvi smo natrpani, da komaj dihamo. Ko odbije poldne, zadonijo fanfare in srebrna zaveza se počasi spusti na sliko in jo zakrije. Ogledujemo se po ljudeh. Preprosti so, revni, a snažno oblečeni, polni vere in velikega spoštovanja. Ni bogatinov med njimi. Bog ljubi revščino, preprostost. Zapustimo cerkev in se še enkrat ustavimo spodaj na velikanskem travniku. Tu je sv. oče Janez iPavel II. ob svojem nedavnem obisku daroval sv. mašo in se srečal s svojim ljudstvom. iNi bilo praznega kotička na tem velikanskem prostoru. Nakupimo si še zadnje spominke in proti večeru odpotujemo proti Katowicam. Tam v bližini nekje prenočimo in se naslednje jutro odpeljemo skozi Opole v Wroclaw, središče Gornje Šlezije. Skozi mesto teče reka Odra in je bilo v zadniji vojni 70 odstotkov porušeno. Vendar je znova vstalo iz ruševin in danes se nam predstavi kot moderno naselje s 600.000 prebivalci. Ima 75 cerkva in veliko semenišče, v katerem je že v prvem letniku 50 bogoslovcev. Čez Odro se pne 80 mostov’. To je naša zadnja postojanka na Poljskem. Jutri bomo znova na Češkem. Z. P. (Konec prihodnjič) Čestohovska Mati božja Kongres »Cerkve v stiski« Tudi letos je -bil v Konigsteinu pri Frankfurtu (Zah. Nemčija) kongres »Cerkve v stiski«, in sicer 29. kongres -te vrste. Udeležilo se -ga je 600 oseb iz 31 držav, med njimi tudi skupina Slovencev. Predavanja in razgovori na kongresu so bili pod naslovom »Krščanstvo — upanje za vso Evropo«. Danes je njegova slika na enem izmed oltarjev v svetišču v Čestohovi. Gospa Sfi-ligojeva iz Vidma je od doma prinesla krasen šopek, postavljen v slovenski pehar z debelo svečo v sredini. Postavili smo ga v krematorij na vidno mesto in zmolili očenaš za vse umrle. Zamišljeni nadaljujemo pot proti cilju našega romanja, jasnogorski Mariji. V ROJSTNEM KRAJU SEDANJEGA SV. OČETA Tudi naslednje jutro nas je v Krakowu pozdravilo sonce. Na programu je ogled Wadovic, rojstnega kraja našega papeža. Narava okrog nas je čudovita, najlepša, kar smo jih doslej videli na naši poti. Žitna polja niso še požeta, v ozadju se vzpenjajo griči, hišice ob poti so bele in polne cvetja. To je pot, ki jo je naš papež veliko krat prehodil. Vodnica nam pripoveduje iz življenja papeža Wojtyle zanimive dogodke. Wado-vice so -prijeten kraj, kjer vse diha preprostost in lepoto poljske zemlje. Obiščemo cerkev in obstanemo ob krstnem kamnu, kjer je bil sprejet med božje otroke sedanji papež. Ob njegovem rojstnem domu se slikamo in že brzimo dalje proti kraju, ki nas navdaja bolj z grozo kot s človeško radovednostjo. V TABORIŠČU SMRTI OSVVIECINU (AUSCHVVITZ) Med potjo nam g. Lazar prečita črtico »Okrvavljeni Jezušček«, resničen dogodek, ki ga je doživela jetnica, skoro čudežno rešena iz objema smrti. 35 vojašnic je služilo za ječe stotisočem jetnikov. Sedaj so spremenjene v muzej. V njih je nagrmadeno vse, kar so še našle po osvoboditvi ruske čete leta 1945. Ob vhodu je še napis, ki označuje vso nemško nadutost in krutost: Delo osvobaja človeka! V prvi dvorani je na zidu napis v več jezikih. V tem taborišču je umrlo 4 milijone Ljudi. Bolj kot nagrmadene predmete po skladiščih opazujemo ljudi, ki prihajajo iz teh velikih soban. Povečini so to mladi ljudje, šolarji, dijaki, mladi zakonci z otroki. Vsi obrazi so bledi, prepadeni. Molče hodijo mimo nas, še otrokom je zamrl smeh na ustnicah. Ganjeni stojimo ob vratih in gledamo v notranjost tesne celice, kjer je umni junaške smrti pater Maksimilijan Kolbe. Pogled z obrežja reke Visle na kraljevski grad Wawel in stolnico v Krakovu cerkve, kjer počiva škof sv. Stanislav. Ob cerkvi je kraljeva palača. Ni časa, da bi si jo ogledali. Nič zato. Vsega je dovolj za željne oči. Svetna in duhovna oblast sta si raz ta grič delila moč in sijaj nad poljsko deželo. Krakov pod nami nas vabi. Mogočen zmaj na bregu Visle se dviga visoko pod nebo. Morda išče ponovno žrtve, najlepše mladenke, ki so jih po legendi morali žrtvovati nenasitni pošasti. Vodnica nam v šali pripoveduje, da v Krakovu ni več lepih mladenk. Pa ni tako. Spodaj na trgu mrgoli množica, zlasti mladina. Trg delijo na dva dela dolge stojnice z raznovrstnim blagom, kar je izredno privlačno za naše romarje. Zamislimo se v zgodovino tega mesta. Brez dvoma je imelo srvoj začetek na griču Wawel, na katerem je kralj Boleslav Hrabri postavil prvo katedralo okrog leta 1020. Leta 1296 je postalo prestolnica vse Poljske. V NOVI HUTI Popoldne je le malo časa na razpolago, da si ogledamo cerkev v delavskem naselju Nova Huta. Mogočna je, moderna, vendar človeku tako blizu z izrazitim Križanim. Kljub zgodnji popoldanski uri je cerkev polna vernikov -in radovednih. Naš obisk je isilno kratek, kajti nekaterim je prišlo na misel, da bi si ogledali rudnik soli VVieliczka, vzhodno od Krakova. Mnogi nasedemo in že se peljemo proti rudniku, ki sedaj služi le za ogled turistom in verjetno s tem poslom več zasluži kot pa z nekdanjim izkopavanjem rudninske soli. Po 360 lesenih stopnicah se spuščamo v globino. Kaj so res brez konca in ne bomo dospeli do dna? Končno smo 135 metrov pod zemljo. Tu se prične naš ogled. Prehodimo pet kilometrov hodnikov, mostičkov, jam, opazujemo jezera in v -duplinah -mitološke skupine palčkov, kraljev, princes, vse izdelane iz soli, ki so jih oblikovale pridne roke rudarjev. Skoro nejevoljni smo, kajti pričakovali smo, da se bo vse bleščalo v kristalni solni lepoti, pa je -vse očmelo, mrko. A tudi to nam služi v premišljevanje. Niso bili stroji, ki so vrtali v globine, bile so človeške roke, bitja kot mi, ki so tu delala morda vse življenje, odšla v rudnik, ko so zvezde na nebu ugašale in se vračala, ko so se na nebu spet prižigale. Belega dne skoro niso videli. Ob vhodu je kapelica, kjer sta na zidu dve veliki plošči z molitvijo, s katero so se rudarji priporočali Bogu za varstvo in se na noč spet zahvaljevali za srečno vrnitev. Utrujeni smo, ko po ilovnatih in lesenih tleh končno dospemo do velike podzemske cerkve. Vse luči ugasnejo in nam kar zastane dih spričo teme, ki nas obdaja. A tema se nenadoma spremeni v sijaj. Pod nami je velika globel, spremenjena v cerkev. Od stropa visijo mogočni lestenci in razsvetljujejo sleherni kotiček. Na oltarju kraljuje sv. Barbara, zavetnica rudarjev. Zdi se iz alabastra. iNa levi strani V ČESTOHOVI Končno smo na cilju. Najbolj vneti se takoj po kosilu podajo v svetišče, ostadi gredo počivat. Na večer pa se vsi združimo v stranski kapeli v čestohovski cerkvi. Čestohova, črna Marija na Jasni gori, srčika vse Poljske, ponos in varno zavetje -vseh verujočih, vseh trpečih. Ni sile na tem svetu, ki bi iztrgala vero iz srca poljskega ljudstva. Videli smo to vero, strmeli nad njeno preprostostjo in veličino obenem. Ze šest stoletij je samostan patrov pav-lincev varno zatočišče največjega poljskega bisera, jasnogorske Marije. Poleg tega zaklada patri zvesto varujejo tudi zakladnico narodnih dragocenosti, knjig in neprecenljivih umetnih, tako v cerkvi sami kot v samostanu. Zakladnica na Jasni gori se lahko -meri s kraljevo zakladnico v Krakovu. Ko je ob koncu 14. stoletja knez Ladislav Opolski poklical iz ogrske dežele patre pavlince in jim daroval vzpetino na obronku mesta Čestohova, gotovo ni slutil, kako slavno zgodovino Jasne gore je s tem odprl. Pnva cerkvica, ki so jo pavlinci postavili, je bila lesena. Knez Ladislav jim je daroval sliko Marije z Detetom, ki jo je prinesel z Vzhoda in ki naj bi jo po pobožni legendi naslikal sv. Luka na desko, ki je služila 9V. Družini za mizo. Verno ljudstvo je začelo romati k tej Mariji in sloves jasnogorske Marije se je silno povečal, ko so poljski in češki hu-siti leta 1430 napadli samostan, iztrgali Marijino podobo z oltarja, jo poškodovali in prebodli s sulico. Slavni slikarji tiste dobe so skušali sliko popraviti, toda šele po velikem trudu se jim je to posrečilo. Marijin obraz pa še sedaj nosi znamenje treh globokih zarez na desnem licu. V 16. stoletju, v dobi protestantske reforme, se je navdušenje za čes-tohovsko Mater božjo ohladilo, a ko je proti koncu stoletja zmagalo krščanstvo, se je zanimanje podvojilo. Kralji tiste dobe so se zavzeli za to svetišče in bogato obdarili samostan na Jasni gori. Veliki umetniki so s svojimi dali okrasili svetišče in samostan. Sredi 17. stoletja so se začele na Poljskem hude vojne. Najhujši so bili napadi Švedov. Ko je padel Krakov in je kralj Jan Kazimir II. zbežal v Šlezijo, je poljsko deželo objela nemoč. A čestohovska Mati božja je čuvala nad Župnijska cerkev v Wadowicah Mariapoli » Jugoslava « Nekaj [nejpočitniških S tem naslovom se je oglasil »II Gazzet-lino« iz Vittoria Veneta v sredo 1. avgusta ob vsakoletni prireditvi Ognjiščarjev “Mariapoli«, ki se vrši v enem ali drugem kra/ju Italije. Kako je prišlo do tega naslova? Predstavnik Ognjiščarjev je svoj uvodni govor osredotočil na Kristusovo ljubezen, kakor jo je On sam učil in jo udejanjil v bratih. Da lačnemu lomimo svoj kruh, ne samo materialnega, tudi -kruh dobre besede, prijateljstva, pretrgamo verige, rešimo vezi stiskanih itd. »Da spremenimo ta svet, moramo vzpostaviti "fronto” proti sovraštvu in sebičnosti; s svojim prizadevanjem ustvariti razumevanje in ljubezen do bratov.« V istem tonu so tudi ostali govorniki poudarjali ljubezen do slehernega človeka in po kateri nas bo Bog sodil. Škof iz Vittoria Veneta je 'vzpodbujal mladino, da ponese v svet »l’apporto lumino-so di grandezza«. Polna upanja po tolikih slavospevih ljubezni sem v svoji naivnosti mislila: »To (je lepa priložnost, da zaprosim za slovenski Očenaš pri maši.« Pogovorila sem se z znanimi italijanskimi Ognjiščarji iz Trsta, bi- li so sporazumni, naj se le oglasim pri vodstvu. Stopila sem do njih in jim izrazila željo, da naša skupina Slovencev iz Trsta in Gorice (približno 15 oseb) želi moliti slovenski Očenaš po njihovem italijanskem. Na povabilo, naj počakam za odgovor, sem nato čakala celo uro. Konč- no se odpravim v zakristijo, kjer je že cela vrsta duhovnikov bila pripravljena za pristop Ic oltarju. Obrnem se k prvemu in drugemu duhovniku, ki me pošljeta k glavnemu celebrantu, tudi ta me pošlje še naprej k drugi odgovorni osebi. Rezultat? Veste, stvar je zelo delikatna, morda drugič. Treba bi bilo vprašati škofa za dovoljenje. Uspeh je bil ta, da je voditeljica zborovanja navzoče opozorila po mikrofonu o naši prisotnosti, čemur je sledil dolg aplavz. To je bilo vse, o slovenskem Očenašu pa nič. Seveda so Slovenci iz Trsta in Gorice za nekatere časnikarje še vedno »tabu«, zato se raje zatečejo k besedi »Jugoslavi«, iki nič ne pomeni. * * * Na drugem mestu pa »II Gazzettino« istega dne razpravlja o Slovencih v Trstu. Clankarju mora biti preštevanje Slovencev na tem področju priljubljeno opravilo. Ko si je s tem ohladil dušo, se je spravil nad predlog senatorke . Grbčeve. Po njegovem mnenju meri ta predlog za tem, da se mesto Trst posloveni in potem odstopi Jugoslaviji. Saj, pravi člankar, če bo bodoča vlada nadaljevala s koncesijami Jugoslaviji in sprejela enako linijo, kdo bi se v Italiji sploh žalostil za Trstom? Po prikazu, ki so si ga naši sodržavljani ustvarili in časopisov in televizije, res nima več smisla obžalovati izgubo takega mesta. - F. V. misli Ob zaključku Jamboree-ja O slovenskem zamejskem Jamboree-ju smo že poročali; zdaj ob zaključku lahko le še dodamo, da je zelo lepo uspel. Vzdušje je pokvarila le prometna nesreča, o kateri poročamo posebej. Ob misli na brate in sestro v bolnišnici v Šempetru je potekala zaključna slovesnost v nedeljo 5. avgusta popoldne. Že zjutraj se je za sv. mašo zbralo vseh 200 skavtov in skavtinj ter vsaj toliko še staršev in prijateljev, 'ki so prišli na obisk. Pogled na toliko množico je bil zlasti z visokega brega nad taborom enkraten, zato je bilo na njem vse polno fotografov. Mašo so darovali duhovni asistenti dr. Humar, Ulaga in Šuligoj. 'Pri maši so skavti sodelovali s petjem, s prošnjami ter uvodnimi in zaključnimi mislimi. Slišali smo lepe besede in molitve kot prošnje za bodočnost in zahvalo, za kar smo prejeli. Po maši so se vsi razkropili po dolini Koritnice, ki se je tisti dan predstavila v svoji najlepši obleki. Visoki hribi so kar žareli v čisti dnevni svetlobi in vabili ljudi na izlete. Toliko je bilo avtomobilov in Pešcev, da smo že mislili, da bo treba postaviti semafor. Popoldne je bil slovesni zaključek Jam-boreeja. Najprej so predstavniki treh organizacij (Slov. goriški skavti in skavtinje, Slov. tržaški skavti in skavtinje ter Slov. koroški skavti in skavtinje) podali zaključne govore. Vsi so predvsem poudarjali kar je bilo na Jamboreeju pozitivnega: Prijateljstvo med člani treh organizacij, načrti za nove oblike sodelovanja, ter pomen manifestacije za vse zamejske Slovence. Sledile so obljube nekaterih novih članov. Po snemanju zastav treh organizacij je bil na sporedu pester kulturni program Za starše. Tržačani so predstavili del zelo Uspešnega programa, ki je bil na sporedu 1. avgusta zvečer, ko so najprej predstavili prizor iz časov fašizma, nato pa še razne aktualne dogodke iz tržaškega življenja: volilni govor, poimenovanje šol, akcije za čistočo Trsta ipd. Goričani so na svojem večeru pokazali Veliki variete, to so resni in smesni prizori. V resnem delu so se spomnili letošnjega Leta otroka, ki ga je proglasil Unicef. Korošci pa so predvsem poudarjali v svojih nastopih krivice, ki se jim godijo v Avstriji. Nagrajeni so bili tudi zmagovalci ob dnevu izražanja: skavti m skav-linje so tekmovali v pionieristiki, slikarstvu in pesniških ter proznih sestavkih. Omeniti je treba še, da so skavti in skavtinje izdali za Jamboree poseben list, »Zastava«, o katerem bomo še poročali. Poleg tega so pripravili še razglednice in nalepke na temo Jamboree-ja, ki jih je narisala Tatjana Košič. Na Jamboreeju je bilo pel pod-taborov, ki so jih vodili STSA Marjan Ciani, STS B Marjan Kravos, SKS Franc Krištof, SGS za skavte Marko Bukovec, za skavtinje Franka Ferletič in Zdenka Kovic. Franka je bila tudi odgovorna za potek Jamboreeja. Duhovni voditelj SGS je bil dr. iHumar, SKS g. Ulaga, za STS pa gg. Bedenčič in Vončina. Slovenski goriški skavti in skavtinje, ki so Jamboree organizirali, se ob tej priložnosti zahvaljujejo vsem, ki so na kakršen koli način pripomogli k uspehu manifestacije. • Med romanjem »karizmatičnih« gibanj iz 40 dežel v Lurdu, ki je bilo od 29. junija do 2. julija in ga je vodil belgijski kardinal Suenens, je prišlo do petih hipnih ozdravljenj. Koliko gre pri tem za čudežna ozdravljenja, bo pa treba šele dokazati. Dokazovanje gre skozi tri postopke, dva zdravniška in enega cerkvenega. Od pet tisoč ozdravljenj v Lurdu jih je Cerkev doslej uradno priznala le 60. Odprava praznika prvakov apostolov sv. Petra in Pavla je v nekem smislu velika krivica, ki je bila storjena vsemu krščanskemu občestvu v Italiji. Še bolj je po-plitvila že itak zelo okrnjeno krščansko Življenje. Le prekmalu smo se odpovedali temu velikemu prazniku, ki je moral zadostiti neke vrste odpravi in rešitvi ekonomske in tehnološke krize. Praznika ni več. Pokorno moramo slediti državnim zapovedim. Življenje pa teče naprej. Na Tržaškem in Goriškem že veliko let ni med Slovenci tistega prazničnega pred-počitniškega vzdušja, ko smo hodili k novim mašam peš in se nam ni zdelo škoda novih čevljev. Izdali smo sami sebe, ker smo se odtegnili odrešilnim dejavnostim. Našo deželo je zajela mrtvaška tišina. Ali naši ljudje res ne poznajo več evangelija? Ali se res krepko odtegujejo njegovemu vplivu? Kakšne so posledice, vidimo pri nas dan za dnem. Vprašujemo se le, kako dolgo bo trajalo to mrtvilo. Cerkev na Slovenskem je z veseljem in upanjem sprejela nove delavce v Gospodovem vinogradu. To veselje in upanje vliva tudi v nas; toda le, če se bodo vodilni cerkveni krogi znali odločiti in poživiti »misijonsko delo« v zamejstvu. Na praznik prvakov apostolov sem prisostvoval prvič v svojem življenju duhovniškemu posvečenju v starem gorenjskem Kamniku. V nabito polni in okusno okrašeni cerkvi, ob dovršenem petju in sodelovanju vseh prisotnih so se trije mladi fantje podali na trnjevo, a zveličavno pot oznanjevanja Kristusovega evangelija. Nočem se tu ustavljati ob izrednem doživetju in ob občutkih, ki so me takrat prevevali. Dali so mi povod za razmišljanje, kaj vse nas pogojuje, da se ne moremo izvleči iz mrtvila in zaskrbljujoče duhovniške suše. Kot na dlani je, da se pri nas vse preveč pozablja na naše krščanske dolžnosti. Duhovna suša traja zaradi splošne usmerjenosti v teoretični in praktični materializem v svetu in take razmere so kaj malo naklonjene duhovniškim poklicem. In — ali molimo dovolj, kler in laiki — za te poklice? Ali smo resno pomislili, da je dobrih krščanskih družin vedno manj? Ali morda ne posvečamo premalo časa, skrbi in ljubezni naši mladini? Ali pa jo znamo pravilno usmerjati in ji pravilno kazati Kristusovo pot? Z besedo in zgledom? Ali se sploh zavedamo, da je v našem razkri-stjanjenem svetu zelo upadlo pristno krščansko mišljenje, beseda in dejanje? Ali se zavedamo, da se kot posledica zgoraj omenjenega naši vzgojni zavodi praznijo in so semenišča zašla v hiranje? Še drugi vzroki so, da se mladeniči pri nas ne odločajo za duhovniške poklice. O tem je že pisal naš list. Vendar ni, da bi kar tako vrgli puško v koruzo. Kristjani imamo veliko moč molitve, mnogo pripro-šnjikov in pa upanje, da nam bo po toliki suši le naklonjeno nebo in nam poslalo delavcev v Gospodov vinograd. VELIKA IN MALA MESTA Velika mesta nas brezosebijo, dajejo poudarka malovrednosti stvari in ponižujejo življenjske vrednote. Bolje bo za utrditev duha, če obiščemo malo mesto. Kultura, pravijo, ,se širi v velikih mestih, pa ne verjamem, da je kultura že zahajanje v gledališča, v kinomatografe, na sestanke in podobno. Taine je ugotovil, da izhaja večji del francoskih mislecev in tvorcev uma s podeželja. Človek, ki se vrti v družbi dam in v salonih, je človek, čigar podzavestna skrb je, da utopi svojo spontanost in da skrije sivojo osebnost, ker le-ta moti ostale. Ljubim tragikomedijo in to najdem v malem mestu, pri njegovih ljudeh. Spoznavanje nas samih bi nam moral biti namen. Mislile, da bi mogla v milijonski prestolnici priti do izraza tragedija Romea in Julije? In povejte mi: ali človek, ki danes vidi tega, 'jutri onega in je pri vseh mogočih in nemogočih sestankih, mislite, da tak čllovek lahko ohrani svojo duševno celovitost? \Villouby je bežal iz Londona kot »as the burial plače of the individual man« (bežal je izpred individualnega pokopališča). Ni žalostno videti stotisoče ljudi in nobenega poznanega? 'Prijetnejši je pogled na znanega sovražnika kot brezbrižni pogled neznanega človeka. Tudi za javnega delavca, ki opravlja svoje delo iz neke daljine, odmaknjen od pogojujoče publike, opravlja svoj posel bolj neodvisno in to mu bo ustvarilo občinstvo, ne pa obralno. Minimalni košček družbenosti najdemo le v malem mestu; lahko bi rekel celo, da moramo pri svojem življenjskem delu težiti po tem, da dosežemo največji izid z najmanjšo težavo, največje delo z najmanjšo uporabo energije: to je problem naše bit-nosti, to je problem estetike in tudi korenina pri reševanju problemov življenja. Tisti, ki ne občuti svoje osebnosti in jo je pripravljen darovati na oltar družbe, ta naj gre v milijonsko mesto; tisti pa, ki želi nirvano pred puščavo, ta se za svojo kulturno obogatitev prav gotovo ne bi smel podajati tja. - A. Kranjec Huda prometna nesreča tržaških skavtov V petek večer se je v Logu pod Mangartom, na cesti, ki pelje na mejni prehod Predel, pripetila huda prometna nesreča, pri kateri so bili ranjeni trije skavti in ena skavtinja s Tržaškega. Ko so se vračali z Mangartskega sedla, je na ovinku šofer Marjan Ciani zavozil s ceste navzdol po hudi strmini. Avto se je zakotalil daleč v dolino in se popolnoma razbil. 19-letni Marjan Ciani s Kontovela se je hudo ranil v glavo in leži nezavesten v bolnišnici v Šempetru; ostali pa so Marko Štoka (15 let) in David Metelko (16 let) s Proseka ter Klara Stefani (15 let) iz Sv. Križa pri Trstu, ki so vsi lažje ranjeni. Marjan, ki so mu vsi pravili Marjuči, je bil načelnik tabora STS A in je šel iskat Metelka in Štoko, ki sta bila na izletu, pa je začelo hudo deževati. Klara se je pridružila slučajno. Tržačanom pred romanjem v Rim Ker bo Katoliški glas zaradi počitniškega odmora izšel komaj 23. avgusta, zato je sedaj potrebna sledeča objava: Vsi romarji dobijo do 20. avgusta navodila s sporedom. Odhod naših devet avtobusov bo v ponedeljek 3. septembra ob 6.30. Vrnemo se v četrtek 6. septembra okrog 22. ure. Kakor že objavljeno na radiu, bo sv. oče Janez Pavel II. sprejel Tržačane v posebni avdienci in to 4. ali 5. septembra. Točen urnik bo objavljen na potovanju ali že prej so jo popoldne prepeljali v goriško bolnišnico, v četrtek 2. avgusta pa je v popoldanskih urah že odšla v večnost. Pok. Ivana Pelicon je spomladi dopolnila 84 let življenja. Zadnja leta je bolehala, zlasti zimski čas ji je bil nasproten, na poletje pa se je znova opomogla in vsa srečna spet hodila k sv. maši. Kajti pokojnica je bila verna žena kot so bile na splošno naše kmečke matere, ki so znale dati svojim otrokom krščansko vzgojo, družini pa verski pečat. Leta 1914, tik pred prvo svetovno vojno, se je poročila z Ivanom Cotičem. Toda že po enem mesecu je ostala sama, saj je moral mož oditi na fronto. K sreči se je po končani vojni vrnil domov v vas, ki je bila popolnoma uničena. Za Ivano se je začelo življenje dela, žrtvovanja in služenja bližnjemu. Ni se bala z možem sprejeti otrok, ki so prihajali drug za drugim. Kar šestnajstim je dala življenje. Šest jih je umrlo v rani mladosti še preden so dosegli deset let starosti. Bridko jo je prizadela tragična smrt komaj 15-letnega sina Stanka, ki so -ga v aprilu 1945 ubili četniki nad Dolom. Kot svetopisemska močna žena je sama šla po sinovo truplo in ga prenesla domov. Pred desetimi leti je izgubila še sina Franca, medtem ko ji je mož umrl leta 1959. Ostalo je živih še osem otrok, dva sinova in šest hčera. Z njo je ostal sin Dominik, ki je prevzel skrb za kmetijo, v bližini prav tako na Vrhu pa hči Zmaga, ki se je poročila z Remom Devetakom, ki je znan delavec v vrstah krajevne Slovenske skupnosti. Prav ta hči in zet sta ji bila ves čas, odkar je bila brez moža, v veliko oporo in pomoč. Pokojnica je med domačini uživala velik ugled. Značilne zanjo so bile njena odloč- nost v ravnanju, pripravljenost dati dober nasvet in premočrtnost v mišljenju. Pogumno se je soočala s težavami življenja, ki zanjo gotovo ni bilo praznik, pač pa nenehen delovni dan. Pokopali so jo 4. avgusta ob veliki udeležbi svojcev in prijateljev. Iz Gorice je do ceilkve na Vrhu njeno truplo pospremil g. Marjan Komjanc, sedaj župnik v Sovod-njah, ki je bil od 1970-72 župnik gabrsko-vrhovske fare, pogrebno mašo pa je v koncelebriranju z g. Komjaneem opravil domači župnik g. Jože Jurak, ki se je od pokojnice tudi poslovil ter se ji zahvalil zlasti za zgled njenega rodovitnega materinstva. Na koru je sv. mašo spremljal dekliški zbor pod vodstvom Majde Devetak, saj sta dve vnukinji pok. Ivane članici tega zbora, pred cerkvijo in na pokopališču pa ji je zapel v slovo moški zbor z Vrha, pri katerem poje ves čas tudi sin Dominik. Tako je Vrh izgubil še eno močno ženo in pogumno mater. Želeli bi, da bi njen lik oblikoval tudi sedanji dekliški rod, kajti v rokah dobrih, vernih in zavednih slovenskih mater je usoda Slovencev v zamejstvu. Bog naij povrne pokojnici vsa njena dobra dela, zlasti zgled materinstva, vsem svojcem pa izrekamo naše sožalje. -jk Iz slovenske Koroške Obnovljena kapela v Špitalu Slovenci v Špitalu ob Dravi imajo že vsa povojna leta svojo službo božjo v Marijini kapeli, ki stoji blizu nekdanjega begunskega taborišča ob vstopu v mesto z vzhodne strani. Zadnje leto pa kapele zaradi popravil ni bilo moč uporabljati. Veselje slovenskih rojakov je bilo zato tem večje, ko je bila 27. maja kapela znova blagoslovljena in tako izročena svojemu namenu. Ob tej priložnosti so se zbrali v kapeli verniki treh narodnostnih skupnosti: slovenske, madžarske in hrvaške. Za slovenske vernike (k nedeljski maši jih redno hodi 80 do 100) skrbijo slovenski salezijanci iz dijaškega doma v Celovcu. Manj je madžarskih vernikov, ki pa imajo svojega stalnega duhovnika. Hrvaško govoreča skupina pa ima božjo službo vsakih 14 dni. Na slovesnost blagoslovitve je bil povabljen kanonik dr. Filip Millonig, ki je del svojih bogoslovnih študij opravil na ljubljanski teološki fakulteti. Bil je tudi nekaj časa kaplan v Špitalu. Sodelovanje pri tej slavnostni božji službi je bilo zares vzorno. Božja beseda je bila kar v štirih jezikih (pridružila se je zaradi domačinov’ tudi nemščina), sv. maša pa je bila v stalnem delu v latinščini. Bilo je to pravo binkoštno vzdušje prve Cerkve. NSKS predsednici Evropskega sveta Narodni svet koroških Slovencev (NSKS) je v posebnem pismu čestital k izvolitvi novi predsednici Evropskega sveta Simoni Veil, ki je prva ženska na tem odgovornem mestu. Obenem s čestitkami pa jo je v pismu seznanil 'tudi z nerešenim položajem koroških Slovencev, posebno še na nerešeno vprašanje otroških vrtcev, šolstva ter uporabe slovenskega materinega jezika pred uradi, sodišč iin sploh v družbi. Simone Veil naj se zavzame, da se bodo v družini evropskih narodov spoštovale tudi pravice malih narodnih skupin. Samo tako bo združevanje Evrope prepričljivo. Pismo sta podpisala predsednik NSKS Matevž Grilc ter član predsedstva Jože VVakounig. Slovenski lovci na Koroškem Sredi julija letos se je blizu Pliberka na Koroškem vršilo srečanje med člani koroškoslovenskega Kluba prijateljev lova, Koroške lovske zveze, Lovske zveze Slovenije, lovskih družin Maribor, Celje, z Gorenjske ter tudi s Primorske. Klub prijateljev lova tj. koroškoslovenska lovska družina, je slavil 15-letnico svojega obstoja. Vse goste je pozdravil predsednik Kluba Karel Prušnik. Spregovorili so tudi zastopniki nemškokoroške lovske zveze in poudarili sodelovanje med lovci ene in drage narodnosti kot tudi iz obeh sosednjih dežel, Koroške in Slovenije. Nato se je vršilo tekmovanje v streljanju. Ko so potem razdelili nagrade, so srečanje sklenili s prijateljsko zakusko. Z rimskim romanjem — težave Organizatorji tržaškega romanja v Rim nimajo samo strahu in težav zaradi gorilnega olja, težave so tildi drugačne narave. Slovenski romarji imajo vso pravico in celo dolžnost, da jih poznajo. »Vita nuova« je v svoji 29. številki letos v juliju objavila namene škofijskega romanja in spored pesmi pri skupni maši 4-septembra v Rimu. V sporedu so pesmi samo italijanske, slovenske pesmi ni nobene. Vprašamo, kakšna bo ta skupna maša, skupno somaševanje za dve tržaški narodnosti? Sliši se tudi, da italijanskim Tržačanom ne ugaja, da bi Slovenci zapeli kakšno svojo pesem pred sv. očetom; pel naj bi samo italijanski otroški zbor. Slovenci pa z drugimi samo ploskali. Gospoda, iz te moke ne more biti dobrega kruha! V škofijskem odboru za skupno romanje sta uradno dva Slovenca, g. Štuhec in gdč. Ivanka Furlan, oba sicer delavna, tudi odločna, a vendar se vidi, da v odboru nimata besede ali ju ne poslušajo. Kaj narediti? Gotovo ne gremo k skupni maši, pri kateri bi morali skupno le še molčati, tudi nam ne more ugajati avdienca, pri kateri bi morali samo poslušati. Mašo imamo lahko svojo, v sredo zvečer pa je tudi splošna avdienca in tako bomo mogli sv. očeta videti in pozdraviti. Sv. oče dobiva Katoliški glas in bo vsaj po naših rimskih prijateljih še pred našim prihodom gotovo zvedel, kakšna odrinjena slovenska manjšina pride prvič k njemu na obisk. Teh vrst ne pišemo za razburjanje javnosti, še manj za raznašanje tržaške mi-zerije. To poročilo smo napisali iz edinega namena, da odgovorni takoj in odločno preprečijo duhovno škodo in novo pohujšanje, ki ga je bilo v tržaški Cerkvi že mnogo preveč! Čistokrvni Tržačan DAROVI Za katoliški tisk: družina Simčič, Trst 10.000; Buzik, Trst 10.000 lir. Za goriške skavte: oče neke skavtinje 150.000 lir. Za Pastirčka: udeleženci izleta z učiteljišča v Trstu 20.000 lir. Namesto cvetja na grob pok. Ivani Pelicon vd. Cotič darujejo za sv. maše člani družine Ambrožič iz Selc pri Ronkah 40.000, sestre Korošec z Vrha 58 pa za sv. mašo 18. avgusta ob 19.30 5.000 lir. Družina Zmaga-Remo Devetak, Vrh 47/A daruje v soglasju z g. Komjaneem, župnikom iz Sovodenj namesto nagrade za opravljene pogrebne obrede za pok. mamo oz. taščo Ivano Cotič 10.000 lir za Alojzije-višče. Za cerkev v Nabrežini: Mila in Luciano namesto cvetja na grob mami Kristini 100.000; Peter in Franci v spomin iste 100.000 lir. Za cerkev na Opčinah: Mario in Vida v spomin pok. žene oz. tete Ane Rebec-No-vacco 50.000; Daneu-Kalc Erminija 5.000; družina Bernarde Simič v spomin moža oz. očeta Mariota 11.500; družina Daneu v spomin moža in očeta Pepija tudi za cerkveni zbor 50.000; žena in otroci ob tretji obletnici smrti Avgusta Pahor 20.000; družina Peter Vidau v spomin pok. Jožefa Daneu 5.000; družina Artač v spomin pok. učiteljice Angele Kacin 10.000; N. N. 10.000; hči v spomin staršev Antonije in Franca Dolenc 20.000; Marija Dolenc v spomin tete Sosič-Stepkove 10.000; N. N. v spomin Ane Gorkič 5.000; N. N. v spomin Ivane Sosič vd. Giurguli 20.000; družina A. Kacin v spomin žene in mame Angele roj. Tušar 100.000; Ana Škerlavaj 10.000; razni 6.000 lir. Za Skupnost Družina - Opčine: Marija Paglionico 20.000 lir. Za cerkev na Banah: družina Ban v spomin žene oz. mame Marije Persinovič 10.000 lir. Za cerkev pri Ferlugah: družina Ferluga v spomin pok. mame Zore Macarol-Ferlu-ga 20.000; družina Mantovan v spomin pok. Loris Anguillesi 6.000 lir. Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu: v spomin pok. Justine Vuga darujejo: Štefanija Sola in Ana Čok 10.000, Marija Bizjak 5.000, družina Vuga 50.000, Amalija Curk 5.000; Amalija Curk v spomin pokojnih staršev, bratov in sester 5.000 lir. Za kapelo p. Leopolda pri Domju: N. N. Trst 10.000; N. N., Trst 10.000; Mery in Flora, Trst 10.000; Mery in Mira Bole, Trst (ob 42. obletnici smrti moža in očeta) 20.000; Evelina Pahor Trst namesto cvetja na grob Angele Tušar-Kacin 10.000 lir. Za Sv. goro: Matilda v čast Materi božji za vse dobrotnike 3.000 lir. Za Hercegnovl: N. N. 10.000. Zbirka za rojstni kraj bi. Leopolda Mandiča se nadaljuje do 1. novembra. Darove v ta namen sprejemajo v Trstu knjigarna Fortu-nato in tržaški duhovniki, v Gorici pa uprava Katoliškega glasa. Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj! Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 12., 19.; kratka poročila ob 11., 14.; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. uri sv. maša. Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 8., 10., 13., :15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15. Spored od 12. do 18. avgusta 1979 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Mali koncert. 10.30 Oddaja o Benečiji. 11.05 Mladinski oder: »O blebetavi ženski«. 11.35 Motivi z malih zaslonov. 12.15 Nabožna glasba. 14.10 Poslušajmo spet. 15.30 Nedeljsko popoldne. Ponedeljek: 8.05 Z novim dnem. 9.30 Pravljica. 10.05 Koncert. 11.35 Lahka glasba. 12.00 Ribe in morje. 13.15 Zborovska glasba. 13.45 Naši ansambli. 14.10 Za prijetno popoldne. 14.45 Antologija ljubezenske lirike. 16.30 Rezervirano za... 17.05 Skladatelji in izvajalci. 18.05 Kulturni prostor. Torek: 8.05 Z novim dnem. 9.30 Rdeče, rumeno, zeleno... 10.05 Koncert. 10.40 S pesmijo po svetu. 11.00 Roman »Moje pustolovščine«. 11.35 Počitniški vrtiljak. 14.10 Za prijetno popoldne. 14.45 iNaši nepoznani znanci. 16.30 Rezervirano za... 17.05 Rossini: »Pepelka«, opera v dveh dejanjih. Sreda: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 10.05 Koncert. 11.05 Mladinski oder: »Naša božja pot pod gorami«. 12.15 Bodimo resni! 13.15 Zborovska glasba. 14.10 Poletna vročica: oddaja v živo. 16.30 Rezervirano za... 17.00 Palestrina: Missa »As-sumpta est«. 17.30 »Zlatorog«, igra, ki jo je napisal Jože Abram. Izvaja Radijski oder. 18.45 Orkestri in zbori. Četrtek: 8.05 Z novim dnem. 9.30 Otroci se igrajo. 10.05 Koncert. 11.00 Roman »Moje pustolovščine«. 11.35 Počitniški vrtiljak. 14.10 Za prijetno popoldne. 14.45 Antologija ljubezenske lirike. 15.35 Vodič po glasbeni umetnosti. 16.30 Rezervirano za... 17.05 Skladatelji in izvajalci. 18.05 Kulturni prostor. Petek: 8.05 Z novim dnem. 9.30 Na počitnicah. 10.05 Koncert. 11.35 Lahka glasba. 12.00 Studio Z. 13.15 Letošnja Primorska poje. 14.10 Za prijetno popoldne. 14.45 Naši nepoznani znanci. 16.30 Rezervirano za... 17.05 Skladatelji in izvajalci. 18.05 Kulturni prostor. Sobota: 8.05 Z novim dnem. 9.30 V davnih časih. 10.05 Koncert. 11.00 Roman »Moje pustolovščine«. 11.35 Počitniški vrtiljak. 14.10 Za prijetno popoldne. 14.45 Slovenske povojne revije v Italiji. 16.30 Rezervirano za... 17.05 Skladatelji in izvajalci. 18.05 »Odjek sanj«, drama. Izvaja Radijski oder. 18.45 Vera in naš čas. Letošnje ekumensko potovanje Tudi letos se pripravljamo na ekumensko potovanje, ki je od obnovitve Apostol-stva sv. Cirila in Metoda v Trstu leta 1962 že sedemnajsto po vrsti. Tokrat nas bo pot ponovno vodila v Rim kakor že leta 1963 in 1967, ko smo se spominjali IlOOJetnice prihoda svetih bratov na Moravsko (863) oz. njunega potovanja v Rim (867). Letošnje potovanje v Rim sovpada sicer s tržaškim škofijskim romanjem, vendar je poudarek predvsem ekumenski in temu primerno je prirejen tudi spored potovanja, ki se bo nadaljevalo skozi Toskano v Firence in Ravenno. Zato le pogumno na pot! Na našem avtobusu je še nekaj prostih mest. Veseli bomo vsakega novega prijatelja, ki bo hotel na pot po stopinjah slovanskih blagovestnikov. ACM v Trstu PRAZNIK SV. ROKA V NABREŽINI V četrtek 16. avgusta na god sv. Roka bo zvečer ob 20. uri maševal novomašnik iz Ajdovščine Ivo Gregorc. Po maši bo film na prostem »Naša Gospa fatimska«. V nedeljo 19. avgusta ob 19. uri slovesna sv. maša (škofijski vikar msgr. Oskar Simčič), s tradicionalno procesijo po vasi ob spremljavi domačega zbora in godbe. Zaključek pred cerkvijo. Zvečer ob 19. uri tek po vasi za nagrade. Slavje sovpada s praznikom domače godbe društva Sokol na prostem. Za misijon p. Kosa: N. N., Opčine 10.000 lir. Za misijone: Klementina Slokar 10.000; Ana Rebula 10.000 lir. OGLASI Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 100 lir, osmrtnice 150 lir, k temu dodati 14 % davek IVA. Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici Izdaja Katoliško tiskovno društvo ZAHVALA Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki so kakorkoli pomagali naši mami Angeli Kacin roj. Tušar v dolgotrajni bolezni, ki so se udeležili pogreba in darovali cvetje, ki so nam izrazili sožalje in ki so nam bili v teh težkih dnieh v oporo. Posebna zahvala naj gre openskemu župniku prof. Viljemu Žerjalu, škofovemu vikarju msgr. L. Škerlu, msgr. F. Močniku, g. F. Pohajaču in g. F. Štuhecu za opravljene verske obrede, cerkvenemu pevskemu zboru za petje pri pogrebni maši, suor Piji za ljubečo nego, ki jo je izkazovala pokojnici. Družina Kacin Trst, 5. avgusta 1979 ZAHVALA Ob smrti našega dragega Karlota Bajc se ganjeni zahvaljujemo vsem, ki so mu pomagali v bolezni in ki so mu izkazali poslednjo čast. Posebna zahvala g. Jakominu, g. Kosmaču in don Francescu. Družina Trst, 6. avgusta 7979 ZAHVALA Gospodar življenja je poklical k sebi našo drago mamo Ivano Pelicon vd. Cotič Vstajenja od mrtvih bo čakala na pokopališču na Vrhu sv. Mihaela. Zahvaljujemo se vsem, ki so z nami sočustvovali, molili za njen dušni pokoj, darovali v njen spomin v dobre namene in jo spremili na zadnji poti. Posebej se zahvaljujemo domačemu župniku g. Juraku in župniku g. Komjancu iz Sovodenj za opravljene pogrebne obrede ter dekliškemu in moškemu zbonu z Vrha za občuteno petje. Sinova Ivan z družino in Dominik ter hčerke Marija, Fani, Tončka, Jelka, Zmaga in Zorka z družinami Vrh, Poljane, Peč, Selce pri Ronkih, Sredpolje, Temnica na Krasu ter Selce (Jugoslavija), 6. avgusta 1979