KRONIKA   ČASOPIS   ZA   SLOVENSKO   KRAJEVNO   ZGODOVINO
PRVI LJUBLJANSKI REGULACIJSKI NACRT
VLADO VALENČIČ
V Ljubljani so že pred dobrimi sto leti ob-
čutili potrebo po splošnem regulacijskem na-
črtu in se začeli ukvarjati z njegovo izdelavo.
Te naloge so se do potresa 1895 še nekoliko-
krat lotili, toda ostalo je vedno le pri dobri
nameri in pripravi j alnih delih.* Zaradi po-
sledic potresa je postalo vprašanje regulacij-
skega načrta prav posebno nujno in potrebno
rešitve. 2e na seji 21. aprila 1895 — bila je
to tretja izredna seja v tednu po potresu —
je ljubljanski občanski svet sprejel o tem svoj
prvi sklep; razprava o regulacijskem načrtu
je potem ostala na dnevnem redu, dokler ni
bil izdelan in sprejet. Zgodovino tega regu-
lacijskega in razširitvenega načrta za Ljub-
ljano je orisal že Nace Sumi v svoji knjigi
o arhitekturi secesijske dobe.^ Zato seveda \
ni m'0j namen, da bi že znano ponavljal, pač j
pa želim zgodovino prvega splošnega regu- i
lacijskega načrta dopolniti z nekaterimi na- j
drobnostmi iz še neizkoriščenega gradiva, j
Šumi je uporabljal le zapisnike o sejah ob- j
činskega sveta, vendar tudi ohranjeno spi-i
sovno gradivo — med njim je korespondenca |
z arhitekti, ki so sodelovali pri izdelavi re-;
gulaeijskega načrta — vsebuje marsikaj za- j
nimivega in pomembnega. Obenem hočem j
opozoriti tudi na bistvenejše spremembe, ki \
so se izvedle na prvotnem regulacijskem na- \
črtu med razpravami v občinskem svetu, pri
anketi in končno glede na pritožbe prizade-
tih hišnih in zemljiških posestnikov ter po i
odločitvi deželne vlade. J
Osnutek splošnega regulacijskega načrta, ki ga je izdelal mestni stavbni urad (inž. Duffe) in je bil 20. novem-
bra 1895 predložen občinskemu svetu
74
ČASOPIS   ZA   SLOVENSKO   KRAJEVNO   ZGODOVINO   KRONIKA
II.
Po sklepu občinskega sveta je bila izdelava
regulacijskega načrta, poverjena arhitektu
Camillu Sitteju, ravnatelju državne obrtne
šole na Dunaju. Priporočilo ga je avstrijsko
društvo inženirjev in arhitektov s štirimi
drugimi strokovnjaki oziroma družbami stro-
kovnjakov, ki so bili posebej izvedeni v grad-
nji mest.' Ko je Sitte izvedel, da ga je dru-
štvo inženirjev in arhitektov predlagalo za
izdelavo regulacijskega načrta, se je takoj s
pismom obrnil na župana Grassellija.'' V pi-
smu, ki mu je priložil izvod svoje knjige
»•Der Stadtebau nach seinen kiinstlerischen
Grundsatzen«, je opozoril, da je sodeloval pri
regulacijskih načrtih raznih mest in da po-
membni nemški strokovnjaki soglašajo z nje-
govimi idejami. Le iz idealnih namenov je
prosil, da bi mu v Ljubljani zaupali izdelavo
regulacijskega načrta. Ni mu bilo za zaslu-
žek, ker j€ imel že tako dober položaj. Želel
je tudi pomagati Ljubljani v stiski, ki jo je
zadela, zato ni zahteval za svoje delo nobe-
ne nagrade, temveč le povrnitev potnih stro-
škov in stroškov za risarja. Sitte je tudi po-
skrbel, da se ne bi mesto morda odločilo za
kakega drugega izmed priporočenih strokov-
njakov. Takoj v uvodu svojega pisma je pri-
pomnil, da so drugi predlaganci mlajši, ne-
kako tridesetih let, in v tej stroki večinoma
njegovi učenci. Ta, ne ravno simpatična pri-
pomba kaže, da je bila učiteljska samozavest
večja kot idealizem. V zaključku pisma se
je Sitteju zdelo potrebno izrecno opozoriti
na svoja urbanistična načela. Knjiga o grad-
nji mest sploh ni obravnavala gospodarskih,
higienskih in prometnih vprašanj. Menil je,
da je bila le umetnostna stran popolnoma
ziavožena in potrebna sanacije. V njegovih
načrtih ni smela biti umetnostna stran nikoli
zapostavljena na račun drugih, temveč je
morala biti z njimi skupaj upoštevana.
Sitte je nato začetek junija obiskal Ljub-
ljano; o svojih vtisih in mislih, ki jih je imel
pri ogledu mesta glede regulacijskega načrta,
je poročal županu.' Potreba po načrtu s stavb-
nimi črtami, ki bi ustrezal novim razmeram,
je bila očitna. Ker ga niso imeli, je bilo mar-
sikaj skaženo, npr. regulacija pomembnega
Marijinega (sedaj Prešernovega) trga s topim
kotom, ki ga dela nova štirinadstropna hiša.
Marijin trg je kot lepi trg pred S. Maria
Novella v Firenzi peteroikotnik. Peterokoten
trg more urediti le strokovnjak, ki je to
vprašanje nadrobno študiral, vsak drug teh-
nik se bo nenavadne in dozdevno nevarne
naloge ustrašil. Slabo zazidljivi in za pogled
nelepi topi koti nastajajo skoraj neizbežno
tam, kjer mislijo, da se morajo diržati stare
šole gradnje mest in z ravnilom začrtavati
ravne ulice. Geometrijska šablona ima razen
tega za posledico številne ostre kote in majh-
na trikotna stavbišča, s katerimi ne veš kaj
početi, npr. trikotni blok pri Prečni ulid. Ta
blok pa bi se dal z majhnim zavojem treh
stavbnih črt prav dobro urediti. V skladu s
svojimi zahtevami po naravni zazidavi, ki se
organično prilagaja prometnim smerem, ob-
liki tal in že obstoječemu stanju, ki zahteva
najmanj sprememb in potrebuje najmanj
sredstev, daje pa največji umetnostni učinek,
je Sitte odločno zavračal razdelitev stavbišč
po vzorcu šahovnice, to je parcelacijo na več
ali manj pravilne bloke. Taka razdelitev je
imela vrsto pomanjkljivosti, med temi so bila
številna cestna križanja, enoUčna in dolgo-
časna podoba brez sprememb in orientacije,
pomanjkanje posebnih trgov za cerkve, šole,
vrtove, igrišča, tržnice itd., ki jih potem ved-
no postavljajo prav po moderno dolgočasno
in tovarniško v sredo praznega pravokotnika.
Pri razdelitvi na bloke je treba obstoječe
prometne smeri in stavbne črte urejati na-
silno in dostikrat po nepotrebnem z vehkimi
stroški. Končno tudi cestno omrežje ne nudi
nikakega varstva proti vetru in vremenu.
Sitte je menil, da še ni prepozno za uveljav-
ljen je njegovih urbanističnih zamisli v ljub-
ljanskem regulacijskem načrtu, ker je večji
del tega, kar je treba izboljšati, šele na pa-
pirju (to je v dosedanjih načrtih). Tisti del
proti kolodvoru, ki je že urejen po običajnem
starem načinu (mišljena je Resi jeva cesta),
ne škoduje, ker so tam zgrajene vile z vrtovi
ter drevoredi, in sicer po zelo pravilnem na^
čelu, da ni treba vsem stavbam stati v isti
črti. Taka četrt z vilami je v vsakem primeru
lepa in umestna, pa naj tečejo ulice kakor si
bodi, nasadi drevja vse zopet izravnajo. Od
Sittejevih pobud so bile v regulacijski načrt
sprejete le nekatere in niti ne tiste, za katere
se je najbolj zavzemal. Tudi s svojim na-
sprotovanjem gradnji v blokih po ameri'kan-
skem sistemu ni uspel; sicer so tudi drugače
nekatera njegova urbanistična načela z raz-
vojem arhitekture okrog 1. 1900 postala ne-
racionalna in nerabna.'
V Ljubljano sta še pred Sittejem prišla od
strokovnjakov, priporočenih po društvu in-
ženirjev in arhitektov, arhitekta Simony in
Baumann. Oba sta bila pripravljena izdelati
splošni regulacijski načrt ter načrt s stavb-
nimi črtami, Baumann bi izvedel tudi novo
izmeritev mesta; v svojih ponudbah sta po-
drobneje opisala, kako sta si izvedbo dela
zamišljala. Županu Grasselliju, ki se je z
75
KRONIKA   ČASOPIS   ZA   SLOVENSKO   KRAJEVNO    ZGODOVINO
vsemi prizadetimi strokovnjaki pogovarjal,
so najbolj ugajali nazori arhitekta Sitteja,
»ki je konservativen pri urejevanji starega
mesta in računa z dejanskimi razmerami, ka-
terih ne more prezirati razmeroma mala ob-
čina, kakor je naša Ljubljana«. Tako ga je
tudi priporočil občinskemu svetu, ki je na
seji 8. junija 1895 sklenil, naj se izdelava
osnutka za regulaoijiski načrt naroči Sitteju.''
Na sklep, naj regulacijski načrt napravi Sitte,
je verjetno vplivalo tudi vprašanje stroškov.
Sitte ni zahteval nagrade, temveč le povrni-
tev dejanskih stroškov, ki bi znašali največ
250 goldinarjev. Izdelal bi le osnutek regu-
lacijskega načrta, vse drugo bi bilo naloga
mestnega stavbnena urada. Drugi ponudniki
so seveda računali s plačilom svojega dela,
razen tega bi bili njihovi elaborati mnogo
obsežnejši, zato so bili zahtevki znatno višji
(12.000 oziroma 16.000 goldinarjev).
Novo izmeritev, na podlagi katere so bili
izdelani načrti v večjem merilu in omogoče-
na detajlna izdelava regulacijiskega načrta,
so izvedli državni geometri. Na prošnjo me-
sta je dalo finančno ministrstvo na razpolago
dva geometra zemljiškodavčnega katastra za
šest mesecev za plačilo pavšalnega zneska
1000 goldinarjev, kar so bili zelo ugodni po-
goji. Ob tej priložnosti je bil izmerjen le del
mestnega teritorija, in sicer tisti, ki je bil že
v večji meri zazidan oziroma je za zazidavo
v večji meri prišel v poštev. To je bilo ozem-
lje katastrske občine Ljubljana-mesto, od
drugih katastrskih občin pa deli, ki so mejili
na notranje mesto. Takrat se je najbolj mu-
dilo za izmero tistega dela mesta, za katerega
je bil regulacijski načrt zaradi obnovitvenih
del po potresu najbolj nujen. Drugi del mest-
nega teritorija, razen barjanskih zemljišč, je
bil izmerjen na isti način v letih 1897 in 1898.
III.
Razen Sitteja sta iz lastnega nagiba na-
pravila in predložila regulacijska načrta ar-
hitekta Maks Fabiani in Anton Wolf. Ar-
hitekt Wolf je bil stavbni vodja Kranjske
stavbne družbe, ki je zazidala večje stavbne
komplekse ob današnji Cankarjevi in Prešer-
novi cesti ter na Vrtači. Ker si je pridobila
zemljišča z namenom, da jih parcelira in na
njih gradi, se je že od svoje ustanovitve za^
nimala za ljubljanski regulacijski načrt in
izdelala osnutke za mestne dele, kjer je imela
stavbišča.^ Kranjska stavbna družba je v
pred potresni dobi kot najpomembnejše grad-
beno podjetje in lastnica obsežnih stavbnih
zemljišč soodločala pri oblikovanju zahodnega
dela Ljubljane med Titovo cesto in železnico
ter od Cankarjeve do Tržaške ceste, kjer se
je največ gradilo. Wolfov osnutek regulacij-
skega načrta se ni ohranil, zato ne vemo,
kako si je zamislil ureditev mesta. Verjetno
pa se z njim ni mnogo oddaljil od koncepta,
ki ga je pri parcelaciji svojih zemljišč in pri
njihovi zazidavi do tedaj uveljavljalo podjet-
je, katerega stavbni vodja je bil. Ker je med
projektanti regulacijskih načrtov krajevne
razmere iz svoje prakse najbolj poznal, je
napravil tudi nekaj detajlnih načrtov za ure-
ditev posameznih mestnih delov. Iz dopisa,
s katerim je predložil svoj elaborat, je videti,
da je obsegal regulacij Siki načrt v merilu
1 : 2880 vse občinsko ozemlje, tri detajle za
regulacijo nekaterih pomembnih delov me-
sta, prospekta dveh trgov ter po<ročilo s po-
jasnili. Za izdelavo končnega regulacijskega
načrta pa ni mestni stavbni urad mogel iz
Wolfovega ^osnutka nič bistvenega uporabiti.
Zato je stavbni odsek predlagal, naj se zavr-
ne Wolfova prošnja za častno nagrado, pri-
poročal pa je nagrado 300 goldinarjev Maksu
Fabianiju, ker je bilo iz njegovega osnutka
vzetih več dobrih zamisli. Občinski svet s
tem predlogom ni soglašal, isklenil je izplačati
častno nagrado 200 goldinarjev Fabianiju in
100 goldinarjev Wolfu. O tem sklepu je žu-
pan Hribar, ki je nasledil Grassellija, obve-
stil oba arhitekta. Fabianiju je v uvodu pi-
s.ma omenil, da občinski svet njegovega na-
črta sicer ni sprejel, »pač pa je v njem mes:tni
stavbinski urad pri izdelovanji splošnega raz-
širjevalnega in regulačnega mestnega načrta
našel irniogo migljajev, ki so mu delo olajše-
vali in mnogo vodilnih mislij, ki so se spre-
jele v oni načrt, kateri je odobril občinski
svet«. Posebej se mu je zahvalil za veliki trud,
ki ga je imel z izdelovanjem regulacijskega
načrta, saj je bil v vseh detajlih dobroi pro-
učen in priča, da se je dela lotil z ljubeznijo
do stvari. »Občinski svet glede na sedanje
finančno stanje mestne občine ne more na-
graditi tega truda in ne stroškov, katere Ste
z založbo Svojega načrta imeli; 25ato pa Vas
prosim, da priznano Vam častno nagrado
smatrate le m dokaz hvaležnosti. Največje
zadoščenje pa Vam bodi, da Ste s Svojim re-
gulačnim načrtom položili prvi temelj za lep-
šo in — ako bog da — tudi srečnejšo Ljub-
ljano«. Ko se je Fabiani za priznano častno
nagrado zahvalil, je prosil še pismeno in ob
osebnem obisku župana za povrnitev dejan-
skih stroškov 220 goldinarjev, ki jih je imel
za izdelavo in tisk regulacijskega načrta. Ob-
činski svet je odobril tudi to izplačilo.*
Dasi je bil Hribar do Fabianija poln hvale
za njegovo delo, se zdi da je dajal prednost
76
Časopis    za  slovensko  krajevno zgodovino  kronika
arhitektu Baumannu. Regulacijski načrt, ki
ga je izdelal mestni stavbni urad in odobril
občinski svet, je uresničil nekaj Fabianijevih
bistvenih predlogov.^" Toda vseboval je le
regulacijo obstoječih in določitev novih ulic
in cest ter določal stavbne črte in nivoje za
hiše, ki se bodo na novo gradile, imel pa ni
ničesar glede arhitektonskega oblikovanja
ulic in trgov. Ker tudi stavbni red ni imel
ničesar, je vsak stavbni gospodar mogel iz-
brati fasado hiše po svojem okusu. Višina hiš
ter arhitektonske oblike posameznih zgradb
so bile v isti ulici zelo različne, prihajalo je
v nekaterih primerih do neugodne podobe.
Zupan Hribar je želel take nevšečnosti pre-
prečiti in predpisati enotno obhkovanje fasad
v posameznih ulicah. Za izdelavo ustreznih
načrtov pa se ni obrnil na Fabianija, temveč
na arhitekta Ludovika Baumanna. Ta arhi-
tekt se je zanimal za izdelavo regulacijskega
načrta tudi še potem, ko se je mesto dogo-
vorilo s Sittejem, vendar preko pripravljal-
nih del menda ni prišel. Na Hribarjev poziv
za izdelavo načrtov glede arhitektonskega
oblikovanja posameznih ulic je odgovoril, da
bi prej, preden se odloči, moral poznati ob-
seg naloge. Zato je prišel v Ljubljano in se
s člani stavbnega, regulacijskega in olepše-
valnega odseka pogovarjal o nalogi, ki naj
bi jo prevzel. Toda z delom ni pričel, ker je
bil preveč zaposlen z drugimi posli. V ob-
činskem svetu je bil sprožen predlog, da naj
bi si mesto za izdelavo vertikalnega regula-
cij sikega načrta poiskalo drugega strokovnja-
ka.Zupan se je ponovno obrnil na Bau-
manna, vendar do načrtov ni prišlo.
Drugič je dal Hribar prednost Baumannu
pred Fabianijem, ko je šlo za načrt zazidave
severnega dela Ljubljane, to je bežigrajske-
ga okoliša. Šele ko od Baumanna zaradi nje-
gove odsotnosti z Dunaja na svoje pismo
dalj časa ni dobil odgovora, je stopil v stik
s Fabianijem, ki je potem regulacijski načrt
tudi izdelal.i2
Leta 1897, skoraj dve leti po predložitvi
svojega osnutka, je Sitte, sklicujoč se na
razpis mesta za gradnjo župnišaa in šole pri
Sv. Jakobu, opozoril župana Hribarja na ob-
ljubo njegovega prednika Grassellija, da ga
bo v takih primerih rad poklical v razsodi-
šče. S tem bi mu tudi izkazal hvaležnost,
ker za osnutek regulacijskega načrta ni zah-
teval honorarja, temveč le povrnitev stro-
škov. Obenem je obvestil Hribarja, da je ob
prevzemu naročila za izdelavo regulacijskega
načrta določil 250 goldinarjev kot najvišja
znesek svojih morebitnih stroškov. Zupanu
Grasselliju je že svoj čas predložil obračun
dejanskih izdatkov, ki so presegali omenjeni
najvišji znesek, s prošnjo, da se mu izplača
dogovorjenih 250 goldinarjev, ni pa prejel
na to nobenega odgovora. Zato prosi sedaj
za iu:-editev te zadeve. Zupan Hribar je dal
Sitteju navedeni znesek takoj izplačati s
pripombo, da račim o njegovih dejanskih iz-
datkih ni nikjer vpisan. Glede njegove želje,
da bi bil poklican v razsodišče za presojo
načrtov pri razpisih za mestne stavbe, pa mu
je sporočil, da jo 'bo z veseljem upošteval,
če mu ne bo prenerodno prihajati v Ljub-
ljano k sejam razsodišča, ki bodo predvido-
ma precej pogoste. Prosil ga je, naj se glede
tega izjavi.'^ Verjetno je Sitte po Hribarje-
vem namigu na morebitne težave za udeležbo
pri sejah razsodišča sklepal, da novi župan
ne žeU ali mu vsaj ni mar njegovega sode-
lovanja. Ton in izražanje v Hribarjevem pis-
mu resnično vzbujata tak vtis. Zato ni čud-
no, da ga je Sitte pustil brez odgovora.
iv.
Na seji 20. novembra 1895 je bil občin-
skemu svetu predložen regulacijski načrt, ki
ga je izdelal mestni stavbni urad s sodelo-
vanjem stavbnega odseka."* Poročevalec
stavbnega odseka inž. Ivan Hrasky je pred-
lagal, naj se ta regulacijski načrt sprejme
kot podlaga za nadaljnja posvetovanja ter
naj se v ta namen skliče posebna anketa.
Pri anketi naj bi sodelovali po dva člana
stavbnega, finančnega in olepševalnega od-
seka, zastopniki deželne vlade in deželnega
odbora, zastopnik Kranjske hranilnice ter
ljubljanska stavbna podjetja. Ta predlog
je občinski svet sprejel in določil župana
Grassellija in člane občinskega sveta Ivana
Hraskyja, Vasa Petričiča, Franca Ravnikar-
ja, Ivana Hribarja, Ivana Šubica in dr. Josi-
pa Stareta, da sodelujejo pri anketi."' De-
želna vlada je določila kot svoja zastopnika
vladnega svetnika dr. Reinholda RiiUnga in
stavbnega svetnika Ivana Svitila, kranjski
deželni odbor deželnega odbornika dr. Adolfa
Schafferja in inženirja Antona Klinarja,
Kranjska hranilnica svojega predsednika Jo-
sipa Luckmanna; ankete so se udeležili tudi
stavbeniki arhitekt Wolf za Knanjsko stavb-
no družbo, Gustav Tonnies, Viljem Treo,
Filip Supančič in Fran Faleschini."' Anketa
je na šestih sejah od 10. do 21. decembra
1895 obravnavala predloženi ljubljanski re-
gulacijski načrt." Potem ko so se zedinili
glede postopka, po katerem naj bi o načrtu
razpravljali, je bil v kratki splošni debati
sprejet kot primerna osnova za nadrobno
razpravo.
77
KRONIKA    ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO   KRAJEVNO   ZGODOVINO
Predsednik Kranjske hranilnice Luckmann
je najprej sprožil vprašanje okrožne ceste v
severnem delu mesta. Po regulacijskem na-
črtu bi potekala ob železniški progi (Prešer-
nova cesta, Trg Osvobodilne fronte, Masa-
rykova cesta). Ker teh cest zaradi železni-
ških zemljišč ne bi bilo mogoče zazidati na
obeh straneh, je bila predlagana preložitev
okrožne ceste v vzporedno tekoče naslednje
ulice (Dvofakova, Pražakova, Slomškova uli-
ca). Do odločitve glede tega predloga ni pri-
šlo, večina je menila, naj se to vprašanje
natančneje preuči. Med Dunajisko (Titovo)
cesto in Kolodvorsko ulico (Moša Pijadejevo
cesto) je načrt določal več vzporednih ulic.
Tudi v tem primeru je Luckmann prišel s
spreminjevalnim predlogom. Želel je le eno
ulico, ki bi od Dunajske ceste vodila na-
ravnost v Poljsko (Komenskega) ulico, ali pa
naj bi se opustili med projektiranimi para-
lelnimi ulicami predvideni bldki hiš in na
njihovem mestu uredil trg. Ko pa je bil opo-
zorjen, da podaljšanje Poljske ulice do Du-
najske ceste ni priporočijivo, ker bi bilo
glavno križišče potisnjeno ob stran in ker bi
zahtevalo odkup dragih zemljišč, ureditev
vsega prostora za trg pa bi bila tudi združe-
na z veUkimi stročki, je svoj predlog umak-
nil. Razprava o ureditvi tega okoHša se je
ponovno vnela še na drugi seji, ko je prišlo
na dnevni red vprašanje drugih komunika-
cij med Sv. Petra (Trubarjevo) cesto in že-
leznico. Več udeležencev ankete je želelo, naj
bi bilo v tem mestnem delu manj ulic ter
večji bloki stavbišč za zazidavo. Občinski
svetnik dr. Stare je menil, da bi si morali
prizadevati za večja dvorišča in vrtove, kar
bi tudi bolje ustrezalo higienskim zahtevam.
Kompromisni predlog inž. Klinarja, ki ga je
podpiral deželni odbornik dr. Schaffer, je bil,
naj bi pustili ulice, kakor so bile projekti-
rane, določili pa naj bi bloke, ki bi se str-
njeno zazidali z več stanovanjskimi hišaimi,
ter tiste, kjer bi se gradile družinske hiše z
velikimi vrtovi. Tudi stavbenik Treo je me-
nil, da bi bilo treba določiti uHce, kjer naj
bi gradili v strnjenem oziroma odprtem si-
stemu, občinski svetnik Petričič pa je pred-
lagal, naj bi se predvideli večji trgi za javna
poslopja. Zastopnik deželne vlade Riihng ni
soglašal s predlogi, da bi regiilacijski načrt
določal, na kakšen način naj se kje gradi, to
je sodilo v stavbni red. Regulacijski načrt naj
določa, kje so ceste in kje stavbišča. Nasprot-
no je župan Girasselli poudarjal, da stavbni
red ne more predpisovati zazidave določene-
ga stavbnega bloka z družinSikimi hišami ali
javnimi poslopji; tudi so stavbišča v lasti
zasebnikov in jim jih ni mogoče odvzeti. Ko-
pičenja velikih stanovanjskih hiš naj bi se
izogibali; naloga magistrata bo določati na-
čin zazidave.
Člani ankete so torej imeli glede zazidave
omenjenega mestnega dela precej različna
mnenja. Večina si je želela za ta okoliš po-
dobno zazidavo, kot je bila na Resljevi cesti,
kjer so na eni strani manjše stanovanjske
hiše, zgrajene kot vile in obdane z vrtovi. Na
predlog dr. Schaffer j a so bile projektirane
komunikacije odobrene z željo, da se v tem
in tudi v drugih mestnih delih bodisi po- blo-
kih bodisi po ulicah s primernim menjavanjem
v čim večjem obsegu uveljavi odprti sistem
zazidave. Ta želja se za okoliš južno od ko-
lodvora ni mogla izpolniti, ekstenzivna zazi-
dava v delu, ki je imel postati novo poslovno
in prometno središče mesta, ne bi bila ra-
cionalna.
Za Selenburgovo ulico (današnjo Titovo ce-
sto od pošte do Trga revolucije) je bila dolot-
čena širina 20 m, ker so hoteli tudi tu obdr-
žati širino Dunajske ceste. Novo cerkev, ki
naj bi se zgraidila, so v načrtu — ustrezajoč
željam — postavili nia vogal Poljanskega
trga; predvidena je bila tudi razširitev Po-
ljanske ceste. Sprejet je bil predlog dr.
Schafferja, da se odstrani blok hiš med Ko-
lodvorsko in Prečno ulico ter Sv. Petra cesto,
ki so ga imenovali »ajdovo zrno«, in na tem
mestu uredi trg. Predsednik Kranjske hra-
nilnice Luckmann in stavbenik Treo sta bila
zoper to, da bi dve uHci prerezali zemljiuki
kompleiks predilnice med današnjo Pražako-
vo ulico in Trgom Osvobodilne fronte. Zato
je bilo sklenjeno', da se opusti ulica, ki bi
se kot podaljšek današnje Cigaletove nada-
ljevala do Trga Osvobodilne fronte, ter da
se podaljšek Predilne ulice (danes Dvofa-
kova) pomakne nekoliko proti severu in ob
njenem izteku v današnjo Prešernovo cesto
uredi trg. Tudi na Luokmannov predlog je
bilo sprejetoi, da se opusti podaljšanje
Beethovnove ulice do Kolizejsike (Puharjeve)
ulice. Zadaj za tobačno tovarno je načrt
predvideval ulioo, toda po sklepu ankete je
odpadla. Predlog, da bi se Gradišče ali pa
okoliš dolenjskega kolodvora določila za to-
varniško četrt nista obveljala. Sprejeto je
bilo Hraskyjevo stališče, naj se tovarniška
četrt predvidi severno od železnice in na, pro-
stom pokopališča pri Sv. Krištofu, Gradišče
pa naj bi bilo za manjše hiše in zelenjadne
vrtove. Prostor pred konjušnico v Trnovem
naj bi ostal nezazidan kot trg. Regulacijski
načrt je predvideval nov most čez Gruber-
jev kanal, ki naj bi povezal Prule z dol en j-
78
ČASOPIS      ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO   ZGODOVINO   kronika
skim kolodvorom. Atnketa se je izrekla zoper
ta most, ker bi bila v tem primeru dva pre-
hoda preko dolenjske železniške p^roge. Pred-
lagan je bil nov most čez Gruberjev prekop
na Poljanah pri vzhodnem koncU: zemljiškega
kompleksa domobranske vojašnice, večina
članov se je izrekla za brv. Anketa se je
izjavila za ureditev Prešernovega trga kot
peterokotnika, vogal hiše št. 3 naj bi se po-
vezial s hišo št. 6 ali pa katero drugo v
Wolfovi ulici. Wolfova ulica bi se po načrtu
podaljšala ob levem bregu Ljubljanice do
Brega. Za to so imeli nekateri člani radikalno
rešitev, porušile naj bi se hiše ob Ljublja-
nici od Frančiškanskega mosta ali vsaj od
Filharmonije naprej. Sprejet je bil Hribarjev
predlog, da se podro le hiše od št. 1 v Čev-
ljarski ulici pa do Brega. Za Spitalsko (Stri-
tarjevo) ulico sta bili dve varianti, po eni bi
bila smer ulice lomljena, po drugi ravna.
Obveljalo je, naj bo ulica ravna in kot glav-
na zveza z Mestnim trgom 16 m široka. Ne-
kateri člani ankete so bih za delavsko in
tovarniško četrt v okolišu Sv. Krištola zato,
da bi se pokopališče čimprej prestavilo dru-
gam. Na županov predlog so izrazih nujno
željo, naj se pokopališče premesti v dolnji
del Vodmata in Sela.
Ob koncu zadnje anketne seje se je ponov-
no vnela razprava glede gradbenega sistema,
ki naj bi veljal v posameznih mestnih delih.
Razpravo je sprožil Hribar s predlogom, naj
bi bila v mestu znotraj okrožne ceste dovo-
ljena le gradnja dvonadstropnih hiš, izjema
bi bilo Krakovo zaradi svojega vrtnarstva;
tam bi smeh graditi enonadstropne hiše; zu-
naj okrožne ceste naj bi gradili le vile. Hri-
barjev predlog, ki glede na razmere ni bil
realen, je ostal brez podpore; pojavili so se
celo ugovori. Izražena je bila misel, da bi
samo za posamezno ulico določili, ali naj se
zazida v strnjenem ali v odprtem sistemu.
Hribar je nato svoj predlog temu prilagodil:
občinski svet naj bi, preden bi začeli v ulici
graditi, določil način zazidave. Proti temu je
imel pomisleke župan Grasselh, menil je, da
bi določilo o načinu zazidave moral vsebo-
vati stavbni red, ker potem take določbe ne
bi bilo mogoče spreminjati. Pridružil se mu
je dr. Schaffer z željo, naj bi stavbni red
določil, da bi veljal v posameznih mestnih
delih enoten način zazidave ter da bi odprti
sistem imel kar največji obseg.
v.
Mestni gradbeni urad (inž. Duffe) ni so-
glašal z vsemi priporočili in sklepi, ki so bih
sprejeti pri anketi."^ Vztrajal je pri dveh
uhcah proti železnici čez predilniško zemlji-
šče, to je pri sedanji Miklošičevi cesti ter
pri podaljšanju današnje Cigaletove ulice do
Trga Osvobodilne fronte. Ta zveza se mu je
zdela potrebna predvsem zaradi ugodnejše
zazidave in  boljšega  izkoriščanja  zemljišč
pred železniško  postajo.  Predilna  (sedanja
Dvofakova) ulica naj bi obdržala smer, kot
je bilo prvotno projektirano. Njena premak-
nitev bi preveč in po nepotrebnem razkosala
zemljišča na škodo tamkajšnjih posestnikov
in bi zahtevala večja denarna sredstva. Za-
radi velike vrednosti zemljišč na prostoru,
kjer je bila vojaška bolnišnica in skladišče,
je bil stavbni urad zoper predlog, sprejet pri
anketi, da bi se opustilo podaljšanje Beethov-
nove ulice do Kolizejske ceste. Dejansko je
bila pozneje Beethovnova ulica podaljšana le
do današnje Kidričeve, ker je bil na, zemljišču
med Kidričevo in Puharjevo ulico zgrajen
Dukičev blok in je bilo vprašanje komuni-
kacije med obema ulicama drugače rešeno.
Odločno je stavbni urad v nasprotju z anket-
nim sklepom zagovarjal novo cesto, ki bi
potekala kot podaljšek Prul naprej proti do-
lenjskemu kolodvoru. Ta cesta naj bi pre-
vzela promet iz srede mesta in bi razbreme-
nila Stari trg in Florijansko ulico (Gornji
trg). Tudi bi bila primerna za napeljavo cest-
ne železnice. Obžalovati moramo, da ta načrt
ni bil izveden, mogoče bi njegova izvedba
pripeljala do boljše ureditve zveze z Dolenj-
sko cesto. Pomisleke je stavbni urad imel
zoper preložitev okrožne ceste na današnjo
Dvofakovo, Prcižakovo in Slomškovo ulico.
Slomškova uhca je bila že precej zazidana.
Tudi če bi se razširila kot okrožna cesta le
na južno stran, bi bila ureditev združena z
velikimi stroški. Za zvezo z Vodmatom, čigar
inkorporacijo so pripravljali, je bila po mne-
nju stavbnega urada prikladnejša okrožna
cesta ob  kolodvoru,  projektirana z  nekaj
spremembami po Fabianijevem načrtu. Glede
na pomen železniške postaje je bilo iz pro-
metnih razlogov potrebno, da okrožna cesta
poteka ob njej.
Preložitev okrožne ceste zlasti ne bi bila
umestna, če bi se odločili še za notranjo
okrožno cesto. Prvotno je stavbni urad hotel
v regulacijskem načrtu predvideti tudi ožjo
okrožno cesto kot glavno prometno žilo. Za
promet znotraj mesta bi bila taka cesta zelo
potrebna. To misel je opustil iz finančnih raz-
logov. Na priporočilo ankete jo je vendar
vnesel v načrt. Trasa notranje okrožne ceste
bi potekala v glavnem po obstoječih cestah
in ulicah, šlo bi predvsem za njihovo razširi-
tev. Opozoril pa je na težave, ki bodo nastale
79
KRONIKA     ČASOPIS     ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO     ZGODOVINO
glede tega pri Selenburgovi ulici in Gradišču.
Cesta je bila projektirana od Zoisove ceste
ozirama od regulirane Gradaščice do pošte v
širini 20 m, to je toliko kot glavna okrožna
cesta. Ker bi bila v primeri z glavno okrožno
cesto le podrejenega pomena, bi mogoče za-
dostovala tudi širina 18 m. Nadaljevala se je
po razširjeni Dimajski cesti (23 m), nato je
zaokrenila v pravem kotu v obe vzporedno
projektirani ulici in sicer Dolgo (danes Dal-
matinovo) ulico, razširjeno na 18 m, ter da-
našnjo Tavčarjevo ulico, široko 16 m, ter
tekla do Kolodvorske ulice. Tu je bil pred-
viden trg, kjer bi se promet združil in se
potem nadaljeval po Poljski (Komenskega)
ulici, ki bi jo bilo mogoče razširiti na 17,5 m,
do Resljeve ceste ali tudi do Kravje doline
(Vidovdanske ceste) in idalje po novo projek-
tirani cesti do trga pred šentpetrsko cerkvijo,
kjer bi zadela na glavno okrožno cesto. No-
tranja okrožna cesta bi šla po sredi mest-
nega dela med Ljubljanico in železnico ter
bi povezala središče mesta s kraji na peri-
feriji. Ob njej ali blizu nje bi bili trgi: pred
trnovsko cerkvijo-. Kongresni trg z Zvezdo
in nunsko cerkvijo, novo poštno poslopje, no-
vo projektirana trga ob Dunajski cesti (na
prostoru nekdanje vojaške bolnišnice in skla-
dišča) in ob Kolodvorski ulici ter končno trg
pred šentpetrsko cerkvijo. Ob notranji okrož-
ni cesti — v estetičnem pogledu bi mogla
postati »kinč« Ljubljane — bi bil najboljši
prostor za trgovine in za javne zgradbe, za
katere bo najbolj primerno mesto med novi-
ma trgoma ob Dunajski cesti in ob Kolodvor-
ski ulici; nekaj javnih stavb je že tako stalo
ob tej cesti. Notranja okrožna cesta bi bila
najbolj prikladna za progo cestne železnice,
ki bi se dala napraviti v dveh vzporednih
trasah, če bi jo hoteli pozneje speljati tudi
po glavni okrožni cesti.
Notranjo okrožno cesto je stavbni urad
skoraj gotovo povzel iz Fabianijevega regu-
lacijskegia načrta, saj bi v glavnem potekala
tako, kot je Fabiani povezal novo projekti-
rana trga pred Nušakovo vojašnico v Trno-
vem in pri cerkvi sv. Petra. Naslonjena je
bila po Fabiani j evem konceptu na osnovni
motiv Ljubljane, polkrožno lego starega me-
sta med grajskim hribom in Ljubljanico, ka-
tere lok določa tudi potek dveh ali treh cest
na njenem levem bregu.Naziv »notranja
okrožna cesta« — Fabiani tega naziva ni upo-
rabil — je bil v tej zvezi neupravičen, saj
ne bi obkrožala notranjega dela mesta, tem-
več bi bila glavna prometna žila skozi mesto,
prilagojena njegovemu osnovnemu tlorisu.
Tudi trg ob Kolodvorski ulici med današnji-
ma  Dalmatinovo  in   Tavčarjevo  ulico,   je
stavbni urad posnel po Fabianiju. Glede
mestnega dela med Prešernovim trgom in
kolodvorom se je načrt stavbnega urada od
Fabianijevega v nekaj točkah razločeval. Ta
kompleks je sicer v obeh načrtih bil razde-
ljen v glavnem na stavbne bloke, kot jih je
imel tudi že starejši osnutek regulacijskega
načrta iz leta 1888.^" Današnjega trga pred
sodno palačo še ni bilo ne v enem in ne v
drugem načrtu. Pač pa je Fabiani predvidel
manjši park ob Titovi cesti med Pražakovo
uhco in Trgom Osvobodilne fronte ter zvezo
tako Gosposvetske ceste kot tudi Kolodvor-
ske ulice od projektiranega trga s Prešerno-
vim trgom, središčem nove razširjene Ljub-
ljane. Po njegovem načrtu je bil v podaljšku
Kolodvorske ulice preko Ljubljanice most.
Izvedba takih Fabiani j evih zamisli, ki se niso
ozirale na obstoječe zazidalne in posestne
razmere, bi bila seveda združena z rušenjem
več stavb, pridobivanjem večjih zemljišč za
parke in uhce, ter bi torej zahtevala večja
finančna sredstva. Zato se mestni gradbeni
urad za te načrte ni mogel zavzeti.
vi.
Na podlagi zaključkov in nasvetov ankete
ter pripomb stavbnega urada sta stavbni in
olepševalni o-dsek pripravila poročilo in do-
končni predlog regulacijskega načrta. Občin-
ski svet ga je sprejel na seji 23. januarja
1896.2' Z njegovim sklepom so bile določene
regulacijske črte za 160 cest in ulic, od tega
jih je bila pribHžno tretjina novih, predvi-
denih v še nezazidanih mestnih delih. Na
tem mestu seveda ni mogoče navesti vseh,
omejiti se je treba le na tiste, ki so postale
ali naj bi postale urbanistično pomembnejše.
Med 'takimi je bila na prvem mestu okrož-
na cesta, ki je bila Fabianijeva zamisel. Nje-
nia smer, označena z današnjimi ulicami, je
bila: Trg Osvobodilne fronte, Prešernova ce-
sta, Groharjeva cesta, Riharjeva cesta, nato
trg Pred konjušnico, od tod do Opekarske
ceste, preko Ljubljanice, Prule, Gruberjevo
nabrežje. Za gnadom. Roška cesta, od tod
preko Ljubljanice do Lipičeve ulice, nato
Njegoševa in Masarykova cesta. Načrt okrož-
ne ceste je bil le delno uresničen, na Rihar-
jevi cesti onstran Gradaščice je bil njen po-
tek pretrgan, od tod naprej do Njegoševe
ceste pa posamezne uHce in ceste, ki naj bi
postale njeni odseki, niso bile preurejene za
okrožno cesto. Na Poljanah in proti Vodmatu
je navedena trasa okrožne ceste potekala ne-
koliko jbolj zahodno od črte, ki jo je za
okrožno cesto določil Fabiani. Tudi se regu-
lacijski načrt ni oziral na Fabianijevo pri-
80
ČASOPIS     ZA   SLOVENSKO   KRAJEVNO   ZGODOVINO   kronika
pombo, naj bo okrožna cesta z drevoredi na
obeh straneh vsaj 28 m široka, dejansko je
bila določena širina 20 m, za nekatere od-
seke celo manj. Svojega namena, da bi arhi-
tektonsko zaključila mesto in povezala peri-
ferijo, tako kot je bila izvedena, okrožna ce-
sta ni mogla doseči. Tudi z notranjo okrožno
cesto ni bilo bolje. Ulice v njenem poteku
so bile že več ali manj zazidane ter različne
širine. Regulacijski načrt je za nekatere do-
ločil širino 20 m, za nekatere manj. Dejansko
niso obstoječega stanja nikjer bistveno spre-
menili in uUce, ki naj bi sestavljale notranjo
okrožno cesto, niso bile povezane v enotno
prometno žilo. Tudi zamisli o arhitektonski
ureditvi ceste so bile pozabljene. Omrežje
ulic med Prešernovim trgom in železnico je
bilo v odobrenem načrtu določeno tako kot
v prvotnem načrtu stavbnega urada, predlogi
ankete niso bili upoštevani. Tudi glede uUc
med železniško progo in Titovo cesto je ob-
veljal prvotni načrt kljub predlogom, da
Beethovnovo ulico ne bi podaljšali čez Can-
karjevo cesto. Določeno je bilo podaljšanje
ulice pred opernim gledahščem, sedanje Žu-
pančičeve, vzporedno z Gradiščem proti jugu
do Gradaščice, kar pa je ostalo le na papirju.
Takih neizvedenih uhc je bilo seveda še več.
V starem delu mesta je bila določena nova
stavbna črta na zahodni strani Gosposke uli-
ce, ki naj bi bila 12 m široka. Spreminjanje
širine in določanje nove stavbne črte za vso
dolžino te ulice gotovo ni bilo umestno, zgra-
ditev novih, od stare stavbne črte nazaj
umaknjenih hiš je pokvarila njeno podoibo.
Zaradi ureditve nabrežja Ljubljanice je re-
gulacijski načrt določal porušenje petih hiš
in sicer Jurčičev trg 3, Čevljarska uHca 1 in
3 ter Novi trg 7 in 8. Do konca prve svetov-
ne vojne so porušili tri, hiši Jurčičev trg 3
in Čevljarska ulica 1 stojita še danes, le hiša
Čevljarska ulica 1 je bila v zadnjih letih na
enem vogalu odrezana, da je cesta na na-
brežju dobila primemo širino.
Dovozna cesta na dolenjski kolodvor kot
podaljšek nabrežja na Prulah je bila odobre-
na, toda do izvedbe ni prišlo. Tudi ulica od
Krekovega trga ob južni fronti poslopja bio-
tehnične fakultete do Strossmayerjeve ulice
"■e ostala le v načrtu, z zidavo stolpnic je bil
ta okoliš drugače urejen. Strossmayerjeva
ulica bi se morala nadaljevati do Ljubljanice,
kjer bi bil nov most, ki bi jo vezal z Usnjar-
sko ulioo podaljšano do Vidovdanske ceste.
Regulacijski načrt je določil ulično omrežje v
okoliših, ki so bili za gradnjo povečini šele
na novo odprti. Tako je bilo zlasti za zemlji-
šča ob začetku Tržaške ceste, na levi strani
okoliše s strnjenim in okoliše z odiprtim
do Gradaščice, na desni do železniške proge,
med Poljansko cesto in grajskim hribom, v
Trnovem in v Bežigradu na levi strani Ti-
tove ceste. V teh okoliših je bil regulacijski
načrt še najbolj dosledno izveden, v starem
mestu in delno že zazidanih okoliših pa je
njegovo izvajanje večkrat naletelo na ovire.
Ureditev novo projektiranih uhc ali regula-
cija starih v več ali manj zazidanih dehh
mesta je bila združena z odkupom zemljišč
ali celo stavb, kar je zahtevalo od mesta
večjih finančnih žrtev. Tam pa, kjer je bilo
zemljišče šele na novo razdeljeno na stavbi-
šča, je moral lastnik brezplačno odstopiti
mestni občini za nove ulice potrebni svet.
Zaradi ugovorov hišnih in zemljiških lastni-
kov je mesto moralo večkrat odstopiti od
prvotnega regulacijskega načrta.
vii.
Prvi ugovor, še preden je občinski svet re-
gulacijski načrt odobril, je prišel iz Trno-
vega. Hišni posestniki v Trnovski ulici so
bili zoper sprednje vrtove v širini 4 metrov,
ki bi jih po osnutku načrta morah urediti
pred svojimi hišami. Njihovemu ugovoru je
bilo ugodeno, zahtevo po sprednjih vrtovih
je občinski svet opustil, spremenil pa je širi-
no ulice; od prvotno 8 m jo je povečal na
12 m.22 Potem ko je bil sprejeti regulacijski
načrt razglašen, je mestni magistrat prejel
14 ugovorov, ki jih je predložil v rešitev de-
želnemu odboru. Toda deželni odbor mu jih
je vrnil s pripombo, da sodijo po določbah
stavbnega reda v področje deželne vlade.
Kmalu nato pa je tudi deželna vlada vrnila
magistratu v odobritev ji predloženi regula-
cijski načrt z naročilom, da ga formalno in
tehnično dopolni v skladu z določbami takrat
še veljavnega stavbnega reda iz leta 1875.
Poročilo o vrnitvi neodobrenega regulacijske-
ga načrta je občinski svet z nejevoljo spre-
jel, toda ko sta pravni in stavbni odsek ugo-
tovila, da bo mogoče kljub temu določati
stavbne črte po osnutku regulacijskega na-
črta, je opustil misel na morebitno pritož-
bo.2< Ker je 10. junija 1896 stopil v veljavo
novi stavbni red, je deželna vlada opozorila
magistrat, naj regulacijski načrt dopolni v
skladu z njegovimi predpisi. Načrt je bil te-
daj izpopolnjen s kotami.Novi stavbni red
je predpisoval tudi, da mora regulacijski na-
črt vsebovati stavbno mejo pri pokopaUšču
in določiti, katere ulice bodo zazidane v str-
njenem in katere v odprtem gradbenem siste-
mu. Že ob anketi se je ponovno slišal pred-
log, naj bi v regulacijskem načrtu določili
okoliše  s strnjenim  in okohše z odprtim
81
kronika    ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO    ZGODOVINO
gradbenim sistemom, toda zastopnik deželne
vlade je predlogu nasprotoval, češ da je taka
določitev naloga stavbnega reda. To naspro-
tovanje je bilo nelogično, saj je stavbni red
za Ljubljano, katerega osnutek je za deželno
vlado pripravil isti zastopnik, to nalogo od-
kazal regulacijskemu načrtu.
Na seji občinskega sveta 1. septembra 1896
so bili na predlog stavbnega odseka sprejeti
sklepi, ki so bili še potrebni za prilagoditev
regulacijskega načrta zahtevam novega stavb-
nega reda. Regulacijski načrt, sprejet že na
seji 23. januarja 1896, je bil odobren s spre-
membami stavbnih črt, kakor so bile do tedaj
v konkretnih primerih predpisane. Stavbna
meja pri pokopališču je bila določena 30 m
od pokopahškega zidu, zazidava je bila do-
voljena šele od te meje dalje. Določen je bil
način zazidave v posameznih mestnih dehh.^'
Strnjeni sistem je imel veljati predvsem za
staro mesto ter uhce in ceste v nekdanjih
predmestjih, ki so bile že do tedaj delno
zazidane v strnjenem sistemu. Odprt stavbni
sistem je bil določen za stavbišče gimnazij-
skega poslopja v današnji Prežihovi ulici, za
stavbni blok, kjer je bila zgrajena cerkev sv.
Jožefa, za stavbni blok otroške bolnišnice in
stavbišča proti Ljudskemu domu v Streliški
ulici, za stavbne bloke med današnjo Prešer-
novo cesto in železniško progo od Vrtače na-
prej, za Krakovsko in Kladezno uUoo, za Zoi-
sovo cesto ter njen podaljšek proti Tržaški
cesti (danes Aškerčeva cesta), za komendsko
zemljišče (med Rimsko cesto in Gradaščioo),
za nekatere stavbne bloke v okolišu tobačne
tovarne, zia Trnovo razen Cerkvene ulice in
dela Trnovskega pristana, za Prule med
Ljubljanico in Karlovško cesto ter med Zvo-
narsko ulico in Gruberjevim prekopom z iz-
jemo Karlovške ceste, za katero je veljal str-
njeni sistem. Občinski svet se je zavedal, da
bodo razvoj mesta in spremembe razmer za-
htevale tudi spremembo zazidalnega sistema v
posameznih okoliših, zato je svojemu sklepu
dodal, da je splošni način zazidave določen
le »za sedaj«. Glede mestnega okoliša ob
Dunajski cesti, severno od železnice, kjer so
potem zgradili topničarsko vojašnico, je bilo
sklenjeno, naj stavbni urad izdela regulacij-
ski načrt. Pri tem naj upošteva mnenje stavb-
nega odseka, naj glavne ceste uravnava k
obema železniškima prehodoma ter da pro-
jektira okrog bodoče vojašnice prostorne dre-
vorede in primerne trge.^' Po teh dodatnih
sklepih, s katerimi je bil regulacijski načrt
dopolnjen, ga je magistrat za šest tednov
javno razgrnil na vpogled občanom, da bi
mogli podati morebitne ugovore.^'
Zoper regulacijski načrt je prišlo 15 ugo-
vorov, štirje hišni posestniki so ponovili svo-
je ugovore, drugi so se pritožih na novo.^*
Večina je ugovarjala zoper novo določene
stavbne črte in prevehko širino ulic. Priza-
deti zemljiški in hišni posestniki niso bili
voljni odstopiti mestu dele svojih zemljišč
za razširitev in ureditev ulic. Svoje ugovore
so povečini utemeljevali s trditvijo, da za
obstoječi promet projektirana ulica sploh ni
potrebna ali pa, da je predvidena širina pre-
velika. Občinski svet je pristal na več spre-
memb, ki so jih zemljiški lastniki zahtevah.^'
Pri uršulinski cerkvi in samostanu je bila po
regulacijskem načrtu stavbna črta v zvezi z
razširitvijo Gradišča tako določena, da bi šla
tik ob cerkvenih vratih in bi morali odstra-
niti kolone na obeh straneh cerkvenega vho-
da, samostan bi izgubil s tem stanovanje za
duhovnike. Zato je prosil za spremembo
stavbne črte in občinski svet mu je ugodiL^*
Ko pa je Josip Gorup prosil za parcelacijo
svojega zemljišča ob Rimski cesti, kjer je
nameraval graditi več stanovanjskih hiš, je
ugovarjal odstopu zemljišča za projektirano
ulioo, ki bi bila podaljšek Gradišča do Gra-
daščice. Regulacijski načrt je za to novo uh-
co kot tudi za Gradišče, ki bi ga bito treba
regulirati, določal širino 20 m, ker naj bi to
bila notranja okrožna cesta. Gorup s to širi-
no ni soglašal in občinski svet je v nasprotju
s predlogom stavbnega odseka (njegov pred-
sednik je bil Hrasky) pristal na širino 16 m.'*
Zamisel o reprezentativni notranji okrožni
cesti je s takimi spremembami izgubila mno-
go na pomenu, ki ga ji je regulacijski načrt
namenil.
Ugovore, vložene po razgrnitvi r^ulacij-
skega načrta, je občina v končno rešitev
predložila deželni vladi, ki je o njih odlo-
čala obenem z regulacijskim načrtom. V zve-
zi z njimi ga ni odobrila glede več v osnutku
predvidenih ulic. Te so bile: ulica, ki bi ve-
zala Dunajsko cesto s Kolodvorsko uUco (kot
nekakšen podaljšek Kidričeve ulice), ulica v
podaljšku današnje Trdinove ulice med Du-
najsko cesto in okrožno cesto (sedaj Prešer-
nova), ulica, ki bi po sredi Prul vezala Zvo-
narsko s Tesarsko uhco, ulica, ki bi vezala
Beethovnovo s Kersnikovo uhoo ter ulica
med Tržaško cesto in z njo vzporedno cesto
proti Gradaščici, ki bi potekala v smeri proti
sredini tobačne tovarne. Deželna vlada tudi
ni odobrila predvidene regulacije Zvonarske
in Tesarske ulice, regulacije Gradišča ter nje-
govega podaljška do Gradaščice glede južno-
vzhodne stavbne črte, regulacije Ozke ulice
in   opustitve   Kapiteljske   ulice,   regulacije
82
ČASOPIS     ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
parcel med državnim kolodvorom (Šiška) in
železniško progo Ljubljana—Trst, regulacije
Predilne (sedaj Pražakove) ulice in projek-
tiranega podaljška, na eni strani do želez-
niške proge, na drugi strani do Travniške
(sedaj Metelkove) ulice ter regulacije Ceste
na Rudolfovo železnico (Vošnjakova ulica).
Odobritev za podaljšanje Beethovnove uhce
do Kersnikove je deželna vlada odklonila, ker
se ji iz prometnih razlogov ni zdela potreb-
na. Regulacijski načrt je imel še vzporedno
ulico (Zupančičevo), ki je za promet med Fran-
ca Jožefa (Cankarjevo) cesto in Celovško cesto
zadostovala. Tudi bi projektirani podaljšek
Beethovnove ulice prerezal skoraj izključno
še neparcelirane vrtove in se bo šele ob nji-
hovi parcelaciji pokazalo, kakšne komunika-
cije so potrebne. Deželna vlada tudi ni pri-
stala na zazidavo zemljišč med sedanjo Tav-
čarjevo in Dalmatinovo ulioo pred sodno pa-
lačo, katere gradnjo so tedaj že pripravljali.
Na tem prostoru naj bi se uredil večji trg.
Mestni regulacijski in razšLrjevalni načrt se je
na ureditev takih trgov premalo oziral. De-
želna vlada je priporočila, naj bi raje mislili
na opustitev ene ali druge manj pomembne
projektirane uhce ali ceste, da bi se dobila
sredstva za večje trge.
Tri ugovore zoper regulacijski načrt je de-
želna vlada zavrnila. Regulacijski načrt je
predvideval razširitev Gosp>oske ulice s pre-
maknitvijo stavbne črte na zahodni strani.
Zk>per to je ugovarjal hišni lastnik, katerega
hiša je bila pri tem prizadeta. Deželna vlada
njegovega utemeljevanja ni priznala; v re-
gulacijskem načrtu določena širina je ustre-
zala zahtevam zakona, po mnenju strokov-
njakov pa je bila premaknitev stavbne črte
umestna le na zahodni strani ulice. S podob-
nimi razlogi je bil zavrnjen ugovor lastnikov
hiš na Sv. Jakoba trgu ter v Gradišču, kjer
je bila stavbna črta tudi premaknjena.
V vseh drugih točkah, razen v katerih je
ugovorom prizadetih hišnih in zemljiških
lastnikov ugodila, je deželna vlada mestni
splošni regulacijski in razširjevalni načrt v
sporazumu z deželnim odborom z odločbo od
10. avgusta 1897 odobrila. Regulacijski načrt
je tako stopil v veljavo. V svoji odločbi je
deželna vlada sporazumno z deželnim odbo-
rom mestu še priporočila, naj se, kolikor
bodo na voljo sredstva in priložnost, čimprej
zveze Kongresni trg s Tržaško cesto (mišljena
je bila tedaj projektirana, a komaj pred zad-
njo vojno v celoti izvedena Subičeva ulica).
Menila je, da si najširši krogi prebivalstva
želijo to ulico, ki je tudi bolj ustrezala sploš-
ni potrebi kot mersikateri projekt bodočnosti,
vsebovan v regulacijskem načrtu.'^ občinski
svet je na seji 24. septembra 1897 vzel od-
ločbo deželne vlade brez ugovora na znanje.'^
OPOMBE
1. O tedanjih prizadevanjih za regulacijski načrt
glej avtorjev članek »Gradbeni razvoj Ljublja-
ne od dograditve južne železnice do potresa 1.
1895«, Kronika IX/1961 str. 135 si. — 2. Nace
Sumi, Arhitektura secesijske dobe v Ljubljani,
Ljubljana 1954, str. 9. — 3. MALj., Reg. I fasc.
2070 (prej spec. fasc. 93), št. 13.551/95; God. III/45-
1895, fol. 129 si. Sumi, n. o. m. str. 9. — 4. MALj
Reg I fasc. 2070, številka 13.666/95. — 5. MALj.,
Reg. I fasc. 2070 št. 16.037/95. — 6. Sumi, n.
o. m. str. 13. — 7. MALj., Reg. I fasc. 2070,
št. 16.118/95; God. III/45, fol. 129 si. — 8. Valen-
čič, Gradbeni razvoj Ljubljane..., str. 136. —
9,. MALj., Reg. I fasc. 2070, št. 31.418/95,
24.343/96, 27.971/96 in 32.725/96; God. III/47-1897,
fol. 67' si. in 257. — 10. Sumi, n. o. m. str. 20.
— 11. MALj., Reg. I fasc. 2070, št. 36.374/96;
Reg. I fasc. 1136, fol. 104 si.; God. III/50-1898,
fol. 96. — 12. MALj., Reg. I fasc. 2070, št. 15.819,
19.813, 21.799, 30.518/1898. — 13. MALj., Reg. I
fasc. 2070, št. 19.149/97. — 14. MALj., God. IIL/45
-1895, fol. 326' si. Sumi, n. o. m.   str. 14 in 18.
— 15. MALj., God. III/45-1895, fol. 329'; Reg. I
fasc. 2070, št 34.997/95. — 16. MALj., Reg. I
fasc. 2070, št. 35.786,36,078 in 36. 829/1895. — 17.
MALj., Reg. I fasc. 2070, št. 1111/96, zapisnik o
sejah ankete. — 18. MALj., Reg. I fasc. 2070,
št. 1111/96, poročilo gradbenega urada (ing. Duf-
fe) od 9. 1. 1896. — 19. Maks Fabiani, Poročilo k
načrtu občne regulacije stolnega mesta Ljublja-
ne, Dunaj 1895, str. 5. — Sumi, n. o. m. str.
14 si. — 20. Valenčič, n. o. m. str. 139. — 21.
MALj., God. III/46-1896, fol. 29' si. — Sumi, n.
o. m. str. 19 si. — 22. MALj., Reg. I fasc 2070,
št 37.286/95 in 3318/96; God. III/46, fol. 58. —
Sumi, n. o. m. str. 44, op. 60. — 23. MALj.,
Reg. I fasc. 2070, št. 5659/96 in 10.943/96. — 24.
MALj., Reg. I fasc. 1136, fol. 68 si.; God. III/46-
1896, fol. 165' si. in 193' si. — 25. MALj., God.
III/46-1896, fol. 316. — 26. MALj., God. 111/47-
1896, fol. 46' si. — 27. MALj., Reg. I fasc. 2070,
št. 27.968/96. — 28. MALj., Reg. I fasc. 2070,
št 30.998 do 40.665/96. — 29. MALj., God. III/48-
1897, fol. 48 si. — 30. MALj., God. III/46-1896,
fol. 343' si.; Reg. I fasc. 2070, št 18.687/96. —
Sumi, n. o. m. str. 44, op. 60. — 31. MALj., God.
III/46-1896, fol. 280' si.; Reg. I fasc. 1147, fol.
696. — 32. MALj., Reg. I fasc. 2070, št. 29.527/97,
odločba deželne vlade št. 11.810 od 10. avgusta
1897. — Sumijeva opomba, str. 43, op. 47, da je
deželna vlada regulacijski načrt definitivno
odobrila 1. septembra 1896, ni točna, navede-
nega dne ga je odobril šele občinski svet. — 33.
MALj., God. III/49-1897, foL 113'.
83