190 Književna poročila. Književna poročila. Dr. Dolenc Metod: Tolmač h kazenskemu zakoniku kraljevine Jugoslavije. Ljubljana. Tiskovna zadruga. 1929. Str. 608. Naloge, ki si /jih ije istavil univ. prof. dr. Metod Dolenc pri sestavljanju svojega Tolmača k novemu kazenskemu zakoniku, so oblis kovane v kratkem predgovoru k njegovi knjigi. Tolmač je zasnovan tako, da Inavezuje (kolikor mogoče ina dosedanje (pravno stanje v področju bivšega avstrijskega prava, vendar le toliko, kolikor je to potrebno za razumevanje idej, ki jih prinaša novi kazenski zakonik. •, Komentar je upošteval V prvi vrsti praktične potrebe in zlasti paz'I na to, kako naj se spravijo v sklad na prvi videz nasprotujoče si določbe. Kritična presoja novega prava po avtorjevem mnenju ne spada v okvir Tolmača, prav tako ne teoretična presoja splošnih problemov kazenskega prava. (Prof. idr. M. Dolenc je točno označil meje, v katerih sc sme za tolmačenje posluževati motivov k različnim načrtom kazenskega zakonika; pogoj je identičnost ali vsaj skladnost Iv poštev prihajajočih določb. Kjer pa takšne identičnosti oz. skladnosti ni, priporoča avtor razlagati diiločs Književna poročila. 191 be kazenskega zakonika v duhu sodobnih kazenskopravnih naukov. (Str. 11, 12.) Pravkar navedeni metodološki vidiki so po našem mnenju povsem pravilni. Zlasti važno je, da avtor strogo in idosiedno razlikuje inter« pretacijo zakona od teoretičnega razlaganja. Tolmač ni učna knjiga ali sistem kazenskega prava! Drugi komentatorji našega k. z. žal ne upo« števajo ivedno te razlike in to le škoduje uporabnosti njihovih komen« tarjev. Sistema kazenskega prava vendarle ne morejo (nadomestiti, pre» obremenjeni s teoretičnim in pravnoprimerjalnim gradivom pa ne odgo« varjajo včasih na važna vprašanja, ki jih v prvi vrsti pričakuje od njih sodna praksa. Dr. M. Dolenc se poslužuje teoretičnega razlaganja le toliko, v kolikor je to absolutno potrebno za pojasnilo nekaterih osnovnih poj< mov (primerjaj njegova velezanimiva izvajanja o pojmu kazenske od^ govornosti in o krivdnih oblikah (str. 47 — 50), o pomenu in značiju očuvalnih odredb (str. 121, 122), o pojmu »skrajne sile (str. f6, 77) in dr.). Komentator ne razlaga preveč obširno abstraktnih pojmov, toda prav mojstersko uporablja svojo globoko in vsestransko teoretsko znanja za neposredne svrhe (praktičnega komentiranja. Relativno veliko lažja naloga je, sestaviti komentar h kodeksu. Ki je iže več let oz. desetletij Iv veljavi, po tem ko so »bile vse njegove določbe predmet podrobne in skrbne presoje višje judikature in doktrine. V uiašem primeru pa imamo opraviti -z zakonikom, ki je pravkar izšel iz zakonodajne delavnice in h kateremu pogrešamo celo uradnih motivov v pravem pomenu besede. Pisatelju je v gotovi meri olajšalo njegovo delo to, da je v prvi dobi sodeloval v komisiji za sestavo načrta k. z. Toda me smemo podcenjevati izredne težavnosti dela, katerega se je lotil in katero je izpopolnil s takim uspehom. Posebej je omeniti tehnične vrline Tolmača. Kakor je Iznano, ni v besedilu k. z. naglavnih naslovov (marginalnih rubrik), s katerimi bi bila označena vsebina posameznih določb. Ta bistveni nedostatek legalne tehnike je popravil komentator s svojimi privatnimi marginalnimi rubri« kami, ki so navedene pred vsakim paragrafom v oklepaju. S tem je ustrej gel nujni potrebi po nomenklaturi in je olajšal proučevanje zakona. Saj velja tudi za pravnike znani izrek slovečega botanika Karla v. Linneja: »Nomina si nescis, perit et cognitio rerum«. Težko je bilo seveda v vseh primerih najti kratek in eleganten izraz, vendar si je znal avtor v pretežni /večini primerov izvrstno pomagati. Prof. Dolenc je tudi skrbno pazil na pregledno razvrstitev gradiva in na vzajemno zvezo posameznih določb. Občudovati je, kako se mu je posrečilo vse to storiti v tako kratkem času! Vzorno je sestavljeno (tudi obširno stvarno kazalo. V jezikovnem pogledu se je držal komentator oficialnega prevoda Uradnega lista, popravil pa je vse opažene prevodne in tiskovne napake (gl. Ina str. 605 — 608 popravke besedila Uradnega lista). Podrobne ocene Tolmača z ozirom na njegovo vsebino seveda ne utegnemo podati v tem kratkem poročilu. Pri podrobni presoji bi lahko 192 Književna poročila. navedli marsikatere sporne trditve. Ne moremo n. pr. ise pridružiti mnenju spoštovanega avtorja, da »gre pri kazenskem zakoniku za mo» dernizirano izdajo isrbskega kazenskega zakonika« (str. 9). To morda ni povsem itočno 'zlasti v pogledu občnega idela našega novega kazenskega zakonika, ki je do korena preoblikoval osnovne pojme kazenskega prava v duhu modernih naukov. Sporna se nam zdi nadalje teza na str. 77, da pri skrajni sili nevar« nost... »ne sme pretiti od človeka kot mapadalca v smislu § 24; v tem primeru bi veljali samo predpisi § 24. Tu mora biti podana neka drugačna nevarnost, n. pr. preteča od elementarnih katastrof, nesrečnega inaključj.i, živali in pod.«. Mnenja smo, da je stanje nujne sile podano tudi v pri« merih, v katerih gre za protipraven napad človeka, če se namreč napadeni ni poslužil obrambe, marveč se je izognil nevarnosti na ta način, da je žrtvoval tujo pravno dobrino (n. pr. je vdrl v tuje stanovanje). Na str. 50 pravi avtor: »Storilec mora 'biti v moči, da pokrene voljo, da eventualno porajajočo se voljo potisne nazaj v nič; če tega storiti ne more, ni odgovoren za dejanje«. Ta formula je oblikovana nekolik) preveč v duhu iiiKieterminizma in temu bi se dalo ugovarjati. Par takih spornih točk bi lahko navedli tudi glede posebnega dela kazenskega zakonika. Čeprav je korektura Tolmača zadovoljiva, trendar se je pripetilo nekaj tiskovnih napak, katere je deloma popravil že avtor sam (glej »Slovenski Pravnik« L. XLIV, št. \--2, str. 52). Opozoriti pa moramo, da je v § 16., 2. ods. izpuščen važen stavek »aH če ni vedel v naprej za na» stopivšo posledico«, brez katerega določba o inezavestni malomarnosti (negligentia) ni pojmljiva. Vendar so to take malenkosti, katere omenjamo le, 'upoštevaje izrecno prošnjo avtorjevo v predgovoru k Tolmaču. .i Tolmač g. prof. dr. Metoda Dolenca je knjiga, na katero so jugoslovanski pravniki lahko ponosni. Ž njim smo dobili v vsakem oziru izvrstno in (zanesljivo navodilo za interpretacijo našega novega kazen« skega (zakonika. Aleksander Maklecov. 1. Dr. Dolenc Metod: Die jniedere Volksgerichtsbarkeit unter den Slovenen von Ende des 16. bis Anfang des 19. Jafarhunderts. Breslau 1929. Str. 70. 2. Dr. Dolenc Metod: Ljudsko pravo ;pod žužemperško in sotesko gorsko gosposko od konca 17. do začetka 19. stoletja. Maribor 1930. Str. 88. V 3. snopiču V. zvezka lanskega letnika »J a h r b U c h e r f ii r Kultur und Geschichte der Slave n«, časopisa, ki ga po nalogu vzhodnoevropskega instituta breslavskega Iz« daja odbor pod uredništvom Erdmanna Hanischa, je na straneh 299 do 368 'objavljena gornja nemška razprava rednega profesorja ljubljanske univerze idr. Metoda Dolenca, gotovo našega 'najbolj plodovitega pravnega pisatelja. Slovenska razprava, ki smo jo kot drugo navedli, je izšla v snopičih 1. — 2. letošnjega Časopisa za zgodovino in naro« dopisjevMariboru. Književna poročila. 193 S svojo studijo o Dušanovem zakoniku je nedavno dr. Metod Dolenc nase obrnil pažnjo vsega (slovanskega sveta. Odsihdob mu gre med Slovenci na poprišču jugoslovanske pravne zgodovine prvo mesto, čeprav jugoslovanska pravna zgodovina ni njegova stolica. Ali glavna Stvar mu je. Z neumornimi .raziskavami v slovenskih virih si pisatelj utrja svoj sloves, jugoslovanski pravni zgodovini pa dovaja naj--mlaj.šo vedo, pravno zgodovino Slovencev. Razprava, ki jo je pisatelj v Nemčiji 'obelodanil, je sistematski prikaz organizacije, pristojnosti in postopka s\ o> venskih kmetskih sodišč na dobo skoraj 250 let med 16. in 19. stoletjem, za dobo torej, ki tudi po zaslu;;! nei;idi. Ž njo je pisatelj dovršil en glavni del programa, ki si ga je bil po ^pobudi rajnega profesorja Antona Kaspreta postavil leta ^1913. V današnjem času, iko se tolikanj čislajo sinteze, je .čisto prav, da je pisatelj iz celotnega načrta vnaprej izločil in za poseben oris namenil p r a v o s o d s t v o, ki je pri nas v kmetih (veljavo imelo. Ne moremo si misliti bolj prikladne snovi za specialno obdelavo od (te. Pisatelj pa je tu kar Hobil priliko, da je do« bršen del svojega opusa stvarno in oblikovno dodobra izpilil. Ta tretjina ali nekaj več od celotnega gradiva je namreč »po naših mislih že (v tej monografiji tako redigirana, da se nje oblika ne more dosti več razlikovati od končnoveljavne podobe. Sistem, ki ž njim pisatelj operira, je dognan in prekaljen. Velika vrlina spisa je, (da je slog plastičen in eleganten. Nemci se pač niso nadejali take objave iz Jugoslavije in so morda 'hvaležni za mnogo važnih izsledkov iz njim nepristopnega ali celo neznanega jim gradiva. Hkrati se je pisatelj od« dolžil zahtevi, da treba poiskati tudi priznanja tujine, kadar gre za solidno znanstveno delo. Priznanje vzhodnoevropskega instituta v Bre« slavi je iza našo (univerzo častno in koristno. ' Predvsem drugim pa je pisateljevo neumorno delo koristno za nas same. iNe moremo si kaj, da ne bi v misel vzeli neke nedavno od nemške plati (postavljene teze, da je bila čemerno ždeča masa kranjskih kmetov za javno življenje v alpskih 'deže« 13 J94 Književna poročila. lah čisto brez (pomena. Brez objav prof. Dolenca, ki je ob to prenagljeno sodbo le mimogrede obrsnil, bi 'se težko branili iproti takim besedam. K sreči je ravno po njegovih raziskavah prišla jasnost v prej temno vprašanje, ali je slovenski kmet minulih vekov zgolj čemel v suženjskem podloštvu svoje zemljiške gosposke, cerkvene ali posvetne. 2e sam (prehod od samovršnega gospodarjenja in od vilikacijske zemljiške ustave, njega zemljiške uredbe, 'na zakupno metodo gospodar« stva je napredek in višja kulturna stopnja z osnovnim načelom delitve dela. Na fevdno pravo naslonjeni tip naših nedeljivih (kmetskih posestev je ostal do 48. in celo do 19. stoletja v bistvu neizpremenjen. V gospodarskem oziru ta uredba iseveda ni bila osvoboditev, marveč je bila celo pritiskanje, ki je dovedlo do kmetskih vstaj 16. istoletja, ki nikakor ne morejo (veljati za dokaz, ;da so bili kmetje suženjski (pasivni. V pravnem oziru pa je preuredba, gledana na sploh, izdatno rahljala (vezi n e v o 1 j s t v a, ki se ublažuje in koncem 15. (stoletja pretvori v dedno podloštvo. V srednjem veku so razločevali rojenjake, ki so bili po irodu, kot bitja, nesvobodni, od pod< ložnikov, katerim je bila gospoščina njihova graščina, ker je veljala za vrhovno lastnico njihove zemlje. Kmet se je suženjstva osvobajal; pač so ga itrle desetine in tlake, toda imel Je (r(xibino in lastno gospodarstvo, včasi celo hlapce. Kasneje se položaj kmetskega sloja slabša, vendar pa ni zmerom Jasen. Različen je ne samo v raznih .graščinah, marveč tudi v isti graščini v raznih (dobah. Povsod pa Uukajo pravni elementi treh vrst gospodstva, sodne, rodne in zemljiške oblasti, ki se kaj različno družijo, stapljajo in zabrisujejo, pa zopet razločujejo in razstajajo, (kakor se prerogative (pač spajajo v istih rokah ali Ise 'zopet izrmjzujejo (iz istih rok. Kadar niso v istih rokah, nastane prilika, da se roje(njaštvo na pasivni strani v isti osebi spoji z drugimi obvezami, In tedaj naletimo na Iconstrukcijo, da ima isti kmet dvojne ob« veze, namreč dolžnosti proti rodni gosposki in dolžnosti proti tuji gosposki. Čim rojenjaštvo premine, je isti lik toliko drugačen, da je podložnik domači graščini obvezan z zemljo in tlako, tuji graščini pa s primščino dn dačo brez tlake. Elementi te skladbe so za analizo gorskih zborov (važni. Poleg tlačanstva se razvije tudi g o r š č i n a (Berg« recht). Naš kmet ni životaril samo v rodbinskem krogu in iv podloštvu, ampak se je udejstvoval tudi v avtonomni zajed niči sicer ne velikega števila vinogradarjev, a takih, ki 'so kot zbor sogornikov (upravljali svoje skupne zadeve in pravico delili posamezrni« kom po svojem lastnem običajnem pravu, čigar kodifi« kacijo v gorskih členih so dosegli *pod Ferdinandom I. leta 1543. Po tem specialnem pravu poteka prinudna pripadnost h gorskemu (zboru od pravne činjenice sogorništva, to je od užitne lasti ali palasti vino« grada 'pod dotično gorsko palico. Gorska palica je skup pravic graščine kot Vrhovne lastnice vsega predela, kjer so vinogradi, in to pravic proti gorskemu zboru kot edinici in pravic proti vsakemu posameznemu Književna poročila. 195 članu izaednice. Kdorkoli je posedel gorico 'dotičnega graščinskega pre« dela, je ipso jure veljal za člana gorskega (zbora, pa najsi je bil domač podložnik ali podložnik tuje graščine, svobodnik, meščan, cerkev ali celo plemič. Slovenski vinogradar je imel častite tovariše, mejaše, ki hjegovi graščini niso dajali desetine in rabote, ampalk so ji zgolj 'v gotovini plačevali dačo, g o r š č i n o. Nas današnji rod, ki živi v modernih državah, ne more dobro raizumeti, da je po vsem duhu časa prednikom tedanjih dni ustrezala zgolj mala lokalna organizacija, ki jim je popolnoma nado« meščala naše udejstvovanje v državi. Meščanu je bila komunalna orga« nizacija vse. Obrtnik se je izživel zlasti v cehih. Prav tako je kmet živel samo v graščinski organizaciji. Graščak je v sebi čestokrat tolikanj oblasti osredotočil, da je ponekod še v 17. stoletju veljal za vladarja. Veliki in mali gospodi je uprava in veča vinogradarjev vsaj izprva kar ugajala zavoljo svoje gospodarske koristi. Zaradi gorskega zbora je bila graščina rešena skrbi, da organizira sama ono važno poljedelsko stroko, ki jo je tako težko izvesti in vzdržati. Vse to delo ji je obavljal aparat, ki ji je jamčil za točno odrajtovanje določenega dela zemljiške rente, ki je bila večja, čim bolj intenzivno je bilo obdelovanje goric. Gospodarska smotrenost je bilo gibalo, da je vzkraj graščinskega prava postajalo specialno gorsko pravo, ki je bilo veljavno celo za ljudi, ki bi bili inače izločeni izpod oblasti gorske palice, ki pa so kot palastniki goric in mejaši gorskega zbora morali v lokalni upravi, v kavzalnem sodstvu in v fiskalnih dajatvah slušati vrhovnega lastnika goric, ker so jamčili s svojo palastjo in pridelkom. Ferdinandova kodi« fikacija gorskega prava pomenja etapo, ki je bila za kmete dobra. Zaednice preteklih dob se ne odlikujejo po izraženi individualnosti. Tudi na gorskih zborih je vladala preprosta umstvenost in k o 1 e k t i« vistična patriarhalnost. Miselnost ljudskih sodnikov se nam kaže kot opesna kazuislika brez pogledov, kaj se drugje godi. Da je tolikanj skupnega ali vsaj podobnega, to izvira odtod, ker so bili naravni zakoni enaki in ker je bil pravir gorskega prava skupen. Toda gorske bukve niso ostale neizpremenjene. Enotnost se cepi. Na« stajajo partikularne norme. Gorske bukve postanejo statut posa« mezne graščine. Prenarejanje teksta gorskih bukev v slovenskih prevodih je vprav edinstveno kodificiranje običajnega prava, ki mu ne vemo para. Ako sta se gospod in zbor glede zapisa zedinila, je bilo takšno »razgibavanje običajnega prava«, ker so gorske člene pred začetkom zborovanja čitali in odobravali, zelo podobno pismeni pogodbi, kar so zakoni v pračasu zares bili. Toda ti dve sili sta cesto delovali druga proti drugi. Bile so dobe, ko je gorski zbor, cesto z uspehom, novo določilo gorski gosposki oktroiral. V drugih dobah pa je gorski gospod tekst gorskih bukel dajal kar na znanje. Tako so zapisniki o gorskih /borih dokumenti onih bojev, ki so se končali z gospodarsko osvobo« ditvijo kmetov. V vseh fazah boja so bili mejaši s svojo posebno pozicijo 13* Književna poročila. v zboru pač velika cokla za graščinsko samodrštvo. Dasi je bil v več primerih dopusten, se n. pr. zapad vinograda ni izlepa upotrebil, ker je gorski zbor, kakor v vseh stvareh, vedno iznova formuliral poravnave ter točno nadziral početje gornikov in flegarjev. Zdi se, da se je začela avtonomija krhati radi naraščajoče samovršbe gospodarjenja pri ple« mičih po tridesetletni vojni, ki je vrgla svoj refleks tudi na gorske zbore. Zložbam gorskih okolišev, kjer protestirajo sogorniki ukinjenega olkoliša, .slede napadi graščinskih upravnikov na stvarne kompetence gorskih zborov. Sodne se rušijo pod jakim državnim pravosodjem. Slednjič propadejo še krnji ostanki lastne administracije, k sreči tik pred osvobo« jenjem podložnikov. Kako se borba kmeta z graščakom zrcali v zapisnikih gorskih zborov, je snov, ki je izredno prikladna za poseben oris. Mnogo novih podatkov nam prav v tem oziru nudi pisateljeva druga razprava. Tu imamo prvikrat posla s posvetno gosposko. Ne zdi se nam važno, da pod žužemperško in sotesko graščino ni bilo polšjih sodov, ker smatramo polšje sode za obledelo posnemanje gorskih zborov; vrhu tega se polšji sodi nanašajo na pravne običaje majhnega kroga ljudi in na gozdno policijo. Važno je, da pod Turjačani kvatrnih sodov ni bilo. Obistinjuje se dolenjski pregovor, da je pod krivo (cerkveno) palico dobro živeti, kajti le^tam je šlo kmetom po sreči ter so, vinogradarji ali ne, spretno spravljali vse svoje zadeve pred ljudske sodnike. Mogočni Turjačani za k v a t r n e s o d e, ki jih smemo smatrati za tretjo, najmlajšo, obliko »več«, niso imeli razume« vanja, marveč so občno sodstvo čvrsto tiščali v svojih rokah. Tako se losensteinleithenski zapisniki o gorskih zborih tičejo samo tega. kar je izraženo v nazivu »Perg Deuttungs Protokoli« na platnici drugega folianta. Pisatelj je prav pri tem delu, ki se tiče izključno gorskega prava, prvi« krat odstopil od dosedanjega svojega, ne samo preizkušenega, ampalk že kar udomačenega nazivanja razprav te vrste. Vprašanje je. ali je prav storil. Res je. on se ne zadovoljuje z golim registriranjem izsledkov, ki jih je iztaknil po induktivni metodi, nego on posplošnjuje spoznatke ter stremi za sintezo celokupnega ljudskega prava, katero je tekom let izsledil. Toda pisatelj dobro čuti, kako je utesnjen, pa v rezimeju opravičuje metodo, češ, uporabil sem tudi še nekaj drugih virov, ki so mi v Losensteinleithnu prišli v rake. Toda boljše bi bilo, da bi bil zvest ostal pripoznanemu naslovu »Pravosodstvo žužemperške in soteske graščine« in s tem razpravo uvrstil tja, kamor spada, med one svoje razprave, ki niso mejniki in posplošbe, nego specialne raziskave novodovedenega gradiva za sklepno delo. Morda je prav tolikanj uspela breslavska razprava kriva, da se je dal pisatelj zavesti k napisu, ki obeta celoto in razčlembo vseh kategorij, torej sistem, dočim je predmet raz« prave a priori ena sama vrsta, gorski zbori. Toda to ni glavno, nego kaže le vnemo, v kateri je pisatelj tako« rekoč samega sebe pretekel. Razprava o gorskem sodstvu pod Turjačani ima celo več odlik, ko pisateljeva prejšnja dela, in nam dovoljuje gledati Književna poročila. 197 pisateljeve priprave za njegovo sklepno delo. Njegova oblikovalnost je umetnost, ki se druži t. neverjetno lahkoto sloga; pač darovitost, zdrus žena s spretnostjo žanra, in mnogo novega, vmes zanimivost, da sta kot rodbinski imeni še živi besedi »g o r š e k« in »gornik« sinonimni. Težko je pritrditi razlagi, da je v besedi »R ii c ksassen« reminiscenca na dims nino (rukh = rauch), marveč zdi se nam dosti bolj verjetno, da izraža zlog »riick« isto kot besedica »h i n t e r« (H i n t e rsassen). Izraza »p o d po d 1 o ž n i k« nam pač ni treba, ker imamo živo oznamenilo p o d d r u ž n i k, ki sc nahaja i v narodni govorici (na Gornji Pivki) i v slovarjih (Pleteršnik, Bartei). S terminom »h a s n o v a 1 n a posest« in celo z izrazom »spodnja(!) lastninska pravica« se ne mo= remo sprijazniti, ker smo mnenja, da sta ta dva pojma bolje izražena s terminoma »užitna last« in »p a 1 a s t, p a 1 a s t n i n a«. Ne moremo zamolčati očitka, da je pisatelj v breslavski razpravi vsa naša krajevna imena pisal po nemško: Laibach, Arch bei Landstrafi, UbersMur^Gebiet itd. To nam je grenilo veliki užitek, s katerim smo občudovali to njegovo sintezo, ki je opremljena z vsem, kar se v naših dneh zmerom glasneje terja od pravnega zgodo« vinarja, namreč z gospodarskopolitičnimi in občnimi sociološkimi ter s pravniškimi, javnopravnimi in zasebnopravnimi pogledi. Sistem ljudskega prava v Slovencih zori. Z napetostjo pričakujemo razprave o pravo« sodstvu blejske graščine. Dr. France Goršič. Dr. iur. Buerschaper Hans: Soziale Strafrechtspflege. Juristische, psychologische und isoziologische Probleme der Strafzumessung und des StrafvoIIzuges. Verlag von 1". C. Vogel in Leipzig. 1^29, Str. 141. Namen te knjige je dober; ona hoče praktičnim organom pravo« sodstva olajšati ustvarjanje sodbe o človeku, ki se je okrivil zločina, da mu prisodi pravilno in pravično kazen. Pomen tc knjige za nas pa tiči v tem, da se giblje — kakor naš edinstveni kazenski zakonik — v okviru Lisztove sociološke kriminalistične šole, da torej privzema k čisto prav« nim momentom tudi v obili meri psihološke in sociološke. Pisateljeva metoda knjige je pravilna. Najprvo razlaga kriminalnopolitične vidike zakona, nato psihološke temelje krivde, nakar se precej obširno bavi s Freudovo psihoanalizo, Adlerjevo individualno psihologijo. Oboje odklanja za kazensikopravne svrhe, češ, da so preokorne. Takisto smatra metodo proučevanja obsojcnčeve psihe na podlagi dedovanja lastnosti za neizvedljivo. Zaustavlja se pa pri metodi ugotovitve življenskega poteka, češ na tak način se da še najbolje spoznati — teža krivice in najti pri« merna kazen. V pogledu ugotovitve življenskega toka pokaže pisatelj na nekoliko primerih, kako si on predstavlja tako delo. Tu se jasno vidi, da jc pisatelj bivši državni pravdnik in sedanji predstojnik velike kaznilnice. Njegovo utemeljevanje je zelo globoko, podprto z mnenji velikih mož, razglablja probleme na povsem moderni podlagi. Ipak nas celokupno delo ne zadovoljuje v tisti meri, kakor bi od naslova knjige pričakovali: Predvsem vidimo, da se pisatelj vedno in vedno bavi z zelo težkimi zločinci, o povprečnih in manj težkih zločincih, ki tvorijo do 80 % števila 198 Književna poročila. obtožencev po naših razpravnih dvoranah, pa je veliko premalo govora. Za leste vršiti tako globoke preiskave toika življenja, kakor si zamišlja pisatelj, pač za prakso ne kaže. Razen tega pa pisatelj veliko preveč zida na pismen popis življenja obdolženca samega. Kje pa stoji zapisano, da je popis vsaj povprečno resničen? Kdo naj pa prekontrolira vse njegove trditve ab ovo do konkretnega zadnjega delikta? Ce naj bi to bil preiskovalni sodnik, pridemo do psihologičnih zaključkov sodnikov brez neposrednosti; če naj bi bil to sodnik ali državni pravdnik, je nevarnost prizadetosti očividna. In vse to naj bi se vršilo, če se hoče ideja izvesti dosledno, pri vseh zločincih? Nihče ne bo mogel trditi, da to ne bi bilo poželjno, vendar bo vsakdo rad priznal, da je to ne--izvedljivo, utopija. Ostane po našem mnenju le to, da moramo zahtevati sodnikov, ki so na eni strani tudi v vseh panogah psihologije in psihi. atrije podkovani, da morejo slediti s polnim razumevanjem izvedencem, na drugi strani pa socialno na takem položaju, da morejo kot popolnoma neodvisni možje vse svoje sile posvetiti — socialnemu kazenskemu pravosodstvu. Dr. Metod Dolenc. Dr. iur. Haferland Fritz: Die strafrechtiiche Verantwortlichkeit des Verteidigers. Eine forensische Studie — mit einem Geleitvvorte von Rechtsanwalt Dr. Max Alsberg. Berlin 1929. Verlag Alfred Pulvermacher AC. Berlin W 30. Str. 103. Opozoritev na to studijo nam svetuje novi zakon o advokatih za našo državo, čeprav je pisana za zagovornike nemške države; saj so problemi isti, pravo pa ni preveč različno. Za nemške juriste je dal sloviti zagovornik Maks Alsberg svoj placet, ki bo vlekel. Za naše zagovornike pride v poštev notranja vrednost knjige. Ne precenjujemo je, ako pravimo, da je dobra osobito s te strani, da je na sistematičen način nanizala precej vse mogoče primere, v katerih pride kazenski zagovornik, izvršujoč svoj poklic, v sukob s kazenskim zakonikom. Pomaga si, kjer ni primerov iz judikature, z izmišljenimi. Avtor si je razdelil, če smemo tako reči, posebni del svoje študije — obči del ne prinaša novih misli — na četvero delov: v prvem obravnava zločin ugodovanja aH podpomoči, v drugem kršitev poklicnih tajen, v tretjem prevarikacijo, v zadnjem žalitve. Vsi ti delikti se lahko pripete v zagos vorniški praksi, v vsakem poglavju pa se nam odkriva pester mozaik vprašanj, ki jih rešuje pisatelj zelo zanimivo. Moti nas deloma pre« pogosta reservatio mentalis. da se poda rešitev vprašanja pod pridržkom, da je stvar načelno (»grundsatzHch«) taka in taka, — kar moramo razumeti seveda tako, da koncedira pisatelj izjeme, od katerih pa ne vemo, v koliko jih smatra za upravičene. Če bi pa sicer od množice vseh načetih in brez omenjene rezerve rešenih vprašanj hoteli tudi le naj« važnejše omenjati, naraslo bi to naznanilo po obsegu na precej dolgo razpravo. Zato naj se omejimo le na dva, tri vprašanja, ki se nam ne zde posrečeno rešena. — Da naj se zagovornik, ki je plačal denarno kazen za svojega kHjenta v namenu, da lestega oprosti vsake kazni, zagovarja radi ugodovanja, je pretirano in tudi nevarno, ker bi bil žago« Književna poročila. 199 vornik, ki je morda mislil, da je bil obsojenec po nedolžnem obsojen, izpostavljen — možnosti ovadbe radi delikta baš od strani obsojenca. Da zagovornik ni upravičen naznaniti pred glavno razpravo, kaj obre« menjuje obtoženca, njegovim sorodnikom, češ o tem odloča edinole volja obtoženčeva, se nam zdi samo toliko pravilno, v kolikor zagovornik ni krit po višjih interesih, da zanemarja voljo obtoženčevo. Če je n. pr. odvisna oprostitev od poravnanja škode, pa obtoženec noče, recimo, od svojega očeta, ki ga sovraži, vzeti denarja za poravnavo škode; — ali naj pusti zagovornik, da bo obtoženec obsojen? Interes znanstva, da se priobči ta ali oni n. pr. kriminalnopsihološko interesanten primer v znanstveni knjigi, hoče pisatelj na kraju krajev napraviti odvisnega od preteka nekega časa. Zdi se nam, da tu pisatelj premalo zaupa v spretnost zagovornikov, objaviti primer tako, da tajnost ne bo kršena. Predaleč pa gre pisatelj, če dopu.šča in thesi —, da ostane zago.vornik, ki označi n. pr. teorijo državnega sodišča kot prosto neumnost, ali če pravi o priči, da jo je sama lažnivost — po kazenskem zakoniku prost krivde, pač pa postane kriv po disciplinarnih predpisih. Pisatelj piše, da »načeloma« zagovornik ni prost kazenske krivde, če se poslužuje pri svojih pravnih izvajanjih takih besed in žalitev, ki mu jih navaja klient; on da se ne sme ponižati, da postane orodje mandanta, on mora ostati zastopnik prava. In vendar priznava zagovorniku pravico, če se ne more pravočasno informirati o resničnosti prišepetanih besed ali žalitev, da jih iznese brez krivde in kazni. Morda bi bilo umestneje, zadnji stavek napraviti za načelo, pa dopustiti izjemo, če se zagovornik na« menoma ali malomarno ni pravilno informiral. 2e ti primeri utegnajo pokazati, kako koristno delo je Haferland opravil s tem, da je probleme načel, ne samo za zagovornike, ampak tudi za sodnike. Na strani 71. pravi namreč, da naj odloča o tem, kdaj so podani upravi« čeni interesi tretjih oseb glede izdaje tajen, samo zagovornik po svoji vesti; mi pa smo prepričani, da ima kontrolo o taki zagovornikovi odločbi, na vse zadnje in še prav posebno — sodišče. Vsekakor knjigo toplo priporočamo kot moderen kažipot za zagovornike in sodnike, j Dr. Metod Dolenc. Dr. Kiihler Aug.: Strafrechtliche Bestimmungen grundlegender Art in neueren Entwiirfen und Gesetzen. Rede anlafilich der L'bernahme des Rektorats, gehalten am 3. November 1928. Verlag von Palm & Enke in Erlangen, 1929. Str. 42. Da bi smeli proglasiti oznanjeno razpravo znanega profesorja kazen« skega prava na univerzi v Erlangenu za ogledalo osnovnih načel kazensko« pravnih določb, morala bi se ozirati na osnutke in zakone nekoliko več držav, kot jih premotriva v resnici. Ozira se samo na nemški, če.ško« slovaški in F e r r i j e v osnutek, dalje na zadnji italijanski projekt, ki ga imenuje »Entwurf Mussolini« (dočim se označuje v književnosti kot »progetto R o c C o«) in slednjič na ruski kazenski zakonik iz 1. 1927., ki ga pa ne pozna ne po originalnem besedilu, ne po prevodu, ampak le iz sistematične obdelave Manrachove. Vendar bo vsakogar, ki študira 200 Književna poročila. nov kazenski zakonik za našo kraljevino, zanimalo, kakšno stališče za» vzema Kohler k osnovnim problemom kazenskega prava. Očividno pripada k skupini kriminalistov »Deutsche Strafrechtsgesellschaft« z Oetkerjem in Belin g om na čelu. ki je še po klasični šoli orien« tirana. Zelo nevšeč mu je velika svoboda, ki naj jo dobe sodniki glede izrekanja kazni po nemškem načrtu, dočim se mu zdi nevarnost, da bi prestrogo sodili, mnogo manjša, zlasti če branilci psihologijo sodnikov prav presojajo in če se obtoženci ne vedejo prenespametno. Pri italijan« skem načrtu F e r r i j a graja prikazana razprava zlasti privilegiranje novinarjev in političnih govornikov. Glede Mussolinijevega načrta pa pravi Kohler, da temelji na svarilni in ostraševalni funkciji kazni in da dvomi, ali potrebuje »diktatura s tako močno oboroženo silo poleg tega šc tako drakonskega prava«. Češkoslovaškemu načrtu očita, da je baš tako ncdostaten na odločnosti (Mangel an Entschlossenheit) kakor nemški. Ruski kazenski zakonik je načelno neodkritosrčen, ker pravi, da hoče prebiti brez kazni, uvaja pa celo v neznosno velikem obsegu smrtno kazen. Razen tega pa ščiti zavestno proletariat iz vzrokov, da vzdržuje njegovo politično oblast. Kohler zaključuje svojo primerjalno studijo z apostrofiranjem nemškega načrta: »F^s steckt in ihm einige VVeisheit, aber auch schwachliche Weichheit«. Mikalo bi nas, da bi K 6 h i e r j e v e primerjave raztegnili na naš kazenski zakonik. Opuščamo to namenoma in se omejimo na konsta« tacijo, da se je naš kazenski zakonik zlasti po zadnji redakciji naslonil na nemškoavstrijski načrt, da pa bo praksa v Sloveniji po našem mnenju ostala še pri starih, dobrih tradicijah, ker tistih karakterističnih diferen« cialnih institucij kot so zavodi za očuvalne odredbe, moderni kazenski zavodi in podobno, še dolgo ne bo v takšni obliki, kakor so po kazen« skem zakoniku zamišljene. Popolna preorientacija sodništva v duhu novih idej kazenskega zakonika bo nastopila nemara s prihodnjo generacijo. In to ne, da ne bo nobena škoda, ampak treba le pozdraviti kot pravilen razvoj. Ne samo »natura«, ampak tudi »ius criminale« »non facit saltum«. Dr. Metod Dolenc. Dr. Kauschansky D. M.: Das Eherecht JugosIawiens. Separatab« druok aus Archiv. f. d. civ. Praxis. 1929. H. 3. Članek se bavi z zakonitimi pogoji za veljaven jugoslovanski zakon (z zadržki ozir. prepovedmi, nasprotujočimi ženitni sposobnosti, možnosti in dopustnosti ženitne zveze in ženitnemu sporazumu, in z obliko, po« trebno za veljavnost zakona), dalje z učinki jugoslovanskega zakona v osebno« in imovinskopravnem pogledu in končno z učinkom sklenitve zakona na poslovno sposobnost jugoslovanske žene; o naših zadržkih je sestavil pisatelj (pač prvi v književnosti) celo tabelaričen pregled. Z določbami za razvod ozir. ločitev jugoslovanskega zakona se članek ne bavi. — Jugoslavija šteje v splošnem šest pravnih področij, a ženitno« pravnih redov ima dva« do trikrat toliko. Le Vojvodina ima enotno ženitno pravo za pripadnike vseh konfesij; druga pravna področja jih imajo po več, in sicer posebna: za kristjane in nekristjane (Žide, musli« Književna poročila, 201 mane), med kristjani posebna za katolike in nekatolike. Od teh ženitno« pravnih redov se je edino vojvodinsko (zak. čl. XXI: 1894) emancipiralo od verskih dogem; od ostalih večina niti še ni sekularizirana. Ako si predočimo to ogromno snov, katero je moral pisatelj proučiti in obdelati, mu dolgujemo že radi tega popolno priznanje; tembolj, ker se je tega dela lotil kot inozemec (doslej v tuzemstvu nimamo sličnega pregleda o domačem ženitnem pravu) in ker je seznanil s predmetom inozemstvo v navedenem uglednem listu. — Da tak članek, podan na 32 straneh, ne more biti popolen, se razume skoro samo po sebi; ne navajata se n. pr. od slov.^dalm. zakonskih zadržkov zadržek katolicizma (abs. in relat.) in zadržek udeležbe na vzroku, radi katerega je bil razveden prejšnji (akat.) zakon. Lažje bi bila izostala iz članka vrsta nepravilnosti in netočnosti. Zgledi nepravilnih trditev za slov.sdalm. pravno področje: da je Hrvatska od 1. 1867. »spadala« k Ogrski (ko gre za vprašanje njene justičnc vrhovnosti, katero je za ženitno pravo obdržala); da velja v Prekmurju isto pravo kakor v Medjimurju; da velja pri nas še zakonski zadržek obsodbe v težko kriminalno kazen in dr. Zgledi netočnosti za, isto področje: da tvori po § 58 zanošenost neveste zak. zadržek (le, če je zanosila z drugim, ne ženinom); da je zadržek pomanjkanja zakos nite ženitne oblike privati juris (ne vedno); da morajo »vojaške osebe, inozemci in državni uradniki« (vsi) dobiti za sklenitev zakona privolitev nadrejenega oblastva. Zanemarja se dalje razlikovanje med zakonskimi zadržki in golimi prepovedmi. Žena da ima po § 1245 zakonito hipoteko na moževih nepremičninah; z dednimi pogodbami med zakonci da je ravnati, kakor z oporokami in dr. Nadaljnja hiba članka je, da je z ozirom na publikacijo sredi 1. 1929. zastaran: tolmači še in polemizira z določbami vidovdanske ustave; ne pozna še unif. zakona za prido« bivanje našega državljanstva, ne unif. men. zakona, dasi sta oba izšla že 1. 1928. Svoje informacije črpa pisatelj skoro izključno iz srbijacske literature in judikature, ki ju sproti navaja; hrvatska in slovenska sta mu ostali neznani. Kljub temu bo članek pisatelja, ki je znan kot po« znavatelj ženitnih prav tudi drugih držav, izvrstno služil in našel število hvaležnih bralcev, zlasti ob bližajoči se unifikaciji našega ženitnega prava. Kako potrebna je ta unifikacija in modernizacija, kaže baš pisateljev pregled naših zakonskih zadržkov, med katerimi so ,še čisto patriarhalni (pobratimstva. posestrimstva, duhovnega in mlečnega sorodstva, starosti v Srbiji, četrtega zakona istotam, stanovske razlike po mosl. pravu). Nič manj potrebni odprave so neki naši osebnopravni učinki zakona, n. pr. da sme črnogorski mož ali moslim telesno strahovati svojo ženo, da prideta Srbijanka in- Črnogorka pod možev (srednjeveški) mundij in si. L=e. Dr. Politeo Ivo: Stečajni zakon, zakon o prinudnom poravnanju van stečaja i zakon o uvodjenju u život obiju zakona. Zagreb. Tipografija. 1929. Str. 319. Cena 90 Din. V uvodu pravi pisec, da podaja tolmačenje k posameznim para« grafom, da bi olajšal uporabo zakona v prvih početkih, in da ga za to. 202 Književna poročila. ni smatrati še za komentar k trem, v napisu navedenim zakonom. Vzlic tej skromni opazki odlikujeta knjigo množina in tehtnost opomb m jo ločita vidno od mnogoterih izdanj novih zakonov, ki pojasnjujejo zakone cesto le na ta način, da podajajo posameznim določbam po par splošnih, več ali manj na dlani ležečih pripomb. Pričujoči tolmač ni šteti k izdaš njem te vrste. Avtorjev namen gre za tem, da pokaže ratio zakonskih določb in da skuša na ta način pomoči čitatelju do pravilne razlage. Pri tem kaže obilno na razlike napram prejšnjemu hrvatsko^slavonskemu stečajnemu zakonu. Da je padla tu pa tam kakšna pripomba tudi de lege ferenda, je umljivo samo po sebi. In če bi si želeli na nekaterih mestih, kakor n. pr. pri izpodbijalnem pravu, pri §§ 104, 105, 127 do 130 steč. zak. več opazk, nas odškodujejo zato tehtne besede k drugim paragrafom; med drugimi je tu omeniti zlasti tolmačenja §§ 75, 7<), 94, 118 steč. zak., 1, 18, 28, 29, 42, 65 por. zak., prav posebno pa lepi uvod k poravnal« nemu zakonu, S tem pa ne bodi nikakor rečeno, da druge pripombe manj ;