16 Vladimir Knaflič; Giovanni Boccaccio. Vladimir Knaflič: Giovanni Boccaccio. v Seststoletnico rojstva Giovannija Boccaccia je staroslavna Firenca slavila s primernim sijajem, vendar se s tem slavjem še ni dovolj oddolžila enemu^.največjih sinov renezančne Italije in čjemi klasičnega trozvezdja: Dante, Petrarca, Boccaccio. T^ trpzvezdje je mejnik italijanskega preporoda, nositelj narodne misli in oblikovalec umetnosti, — proslavilo je pred vsem to veličastno Firenco, kjer so živeli vsi trije vs^o>^svojem času ter jo zapustili, kej- jih je zadela podobna usoda. Po sodobni sodbi Danteja občudujejo, Petrarco hvalijo, Boccaccia čitajo. Ni se čuditi, da je taka sodba kritike in občinstva dala prednost Boccacciu, saj so zadovoljili njegovi spisi vse panoge bralcev. Zadovoljna sta bila slovstvenik in jezikoslovec, zadovoljna kulturni zgodovinar in folklorist, zadovoljna zlasti stilist in umetnik. Zadovoljni so bili pa tudi oni drugi, tako vsi, ki radi bero kaj zabavnega; zadovoljni so torej bili vitezi, trgovci, učenjaki in navadni ljudje renezanse, rokokoja in empira pa gori do naših dni, še bolj morda njihove cenjene dame. Zadovoljen je bil lahki narodič umetnikov, slikarjev, pejmkov in kiparjev, ki je najsel v Boccacciu bogato zakladnico posnemanja in inspiracije, zadovoljni so bili končno vsi> ki mislijo, da imajo v zakupu javno nravnost in ki se, docela logično, vneto trudijo, da slede vsem pojavom nenravnosti. Vsi tu navedeni in še mnogi drugi so do današnjih dni z užitkom prebirali Boc-cacciove spise, kar so jih dosegli, najbolj seve njegovo glavno delo, II Decameron. Jasno je, da užitek vseh ni bil in ni mogel biti enak, saj se vsi ti bralci razlikujejo po vrstah, v katere spadajo. Boccacciovi spisi so namenjeni umstveno izobraženemu občinstvu, Literatura: J. Bernhardt, Die Kultur d. Renaissance in Italien. — Set-tembrini, Lezioni di letteratura italiana. — Liibke-Semrau, D. Kunst d. Re-naissanre in Italien. — Milivoj Srepel, Preporod u Italiji u XV. i XVI. stolječu. — Francesco Costero, Predgovor k izdaji „Decamerona" v „Bibl. class. econ". iz koje so tudi temu spisu sledeči prevodi. — Albert Wesselski, Predgovor v „Insel"-izdaji. Za študij renezanse se priporoča: Za uvod gori citirano delo Milivoja Šrepla, Mat. Hrv. 1899; glavno cit. Burkhardt, za upodabljajočo umetnost Liibke-Semrau; francosko: Monnier, La Renaissance de Dante a Luther, Sismondi, Histoire de la litterature italienne; italijansko: Machiavelli, Storia fiorentina, Boccaccio, Vita di Dante, Bal deli i, Vita di Giovanni Boccacci, Foscolo, Discorsi storici sul Decamerone, in cela vrsta modernih del, med njimi tudi G. Grober, Ober die Quellen von B.s Dekameron (1913). Vladimir Knaflič: Giovanni Boccaccio. 17 takemu, ki zna poleg zabave visoko ceniti lep jezik, izbran slog, umetniško opisovanje dogodkov, skratka umetniško formo. Takih bralcev je bilo vsekdar najmanj. Druga, najštevilnejša vrsta je ona, ki čita samo za zabavo, umetniške forme niti ne opazi in odloži knjigo s širokim smehom, nasičena, toda brez hlimbe. Tretja vrsta so pa oni, ki Bpccaccia na tihem čitajo, javno pa se zgražajo nad njim in vsakomur, ki je ž njim v kakršnikoli zvezi. Ta vrsta ljudi seje že kmalu po Boccacciovi smrti jela znašati nad njegovim delom, in šepetajo si, da še ni izumrla. Biser pa ostane biser, tudi če slučajno leži v svinjskem koritu. Hudo je le to, da ti ljudje enačijo delo, kakor je Decameron, z onimi drugimi, ki so res pisani le iz špekulacije na živce in dobiček. Toda Boccaccio ni edini, ki mora trpeti tako sodbo in obsodbo nravstvenih evnuhov. Boccacciova slava se pa le širi in bo ostala večna s slavo Danteja, Petrarce in vseh drugih velmož vseh narodov in časov, ki so pomagali, da je človeštvo vredno življenja. Govoriti o pesniku Decamerona izčrpno, pokazati vse prilike, v katerih je živel in delal in iz kojih ga smemo presojati, bi pomenilo govoriti o veličastni dobi italijanske renezanse, o političnih in gospodarskih, etičnih in vzgojnih, moralnih in društvenih prilikah one dobe.- O teh prilikah so se pisali že folijanti, pa vedno še ona -doba ni premerjena do dna. Tudi.ta esej ne more imeti namena, -pokazati natančno vse obiležje dveh ali več stoletij, marveč hoče le nekoliko opisati pesnika, njegovo delo in njegovo dobo ter pokazati človeški bližjega moža, p;0 krivem razkričanega za ne- n^nravneža, ki je pa bil v resnici velik ženij, sin ženijalne dobe. Giovanni Boccaccio je po kraju rojstva Parižan. Francosko prestolnico je pozdravil novorojenček 1. 1313., — za dan in uro ne ve nihče. Tudi o njegovi materi ni mnogo znanega. Vse, kar vemo, * so bolj domneve na podlagi raznih opisov detinstva v njegovih spisih. Gotovo je le, da je bila njegova mati Parižanka, najbrže vdovica, v katero se je zaljubil Boccacciov oče Giovanni Boccaccio di Chellino. Ta otec je bil ugleden firentinski trgovec, ki je na takrat običajni način potovaje trgoval ter obhodil — italijanski potujoči trgovci renezanse so svetovno znani — vso Italijo in vso Francijo. Zdi se, da je Giovannijeva mati ob porodu umrla, ali da se je njena Z3 zveza z očetom pretrgala, vemo le, da je otec vzel Giovannija seboj v Italijo, v Certaldo, mesto, ki dolguje svojo današnjo slavo temu novodošlecu. V Certaldu je stari Boccaccio imel manjše posestvo, tam je počival, kadar se je vračal od svojih trgovskih opravkov. Ljubljanski Zvon" XXXIV 1914. 1. 2 18 Vladimir Knaflič: Giovanni Boccaccio. Nadaljna dečkova usoda je podobna usodi tolikih veleumov književnosti. Oče trgovec je hotel sinka vzgojiti za isti dobičkanosni stan. Skrbel je sicer, da dobi mladi Giovanni boljšo vzgojo, nego njegovi vrstniki. Dal ga je v vzgojo znamenitemu firenškemu gra-matiku in slovstveniku, po imenu Giovanni Zenobio della Strada, ki je vzbudil v izredno nadarjenem dečku veliko zanimanje za lepo slovstvo. Pravijo, da je mladi Giovanni nekoč spremil očeta na > trgovskem potovanju do Ravene, bil tam predstavljen Danteju ter vzbudil s svojimi odgovori njegovo občudovanje. Toda dasi je učenec znal že z enajstim letom skandirati latinske heksametre, ga je oče vendarle kmalu na to vtaknil v trgovski kontor, ki je bil tistihmal obenem menjačnica, banco. Tam je ostal Giovanni malo časa in še to ne s pridom. Morda je ohranil čud svoje matere, saj so Parižanke že. takrat slovele po svoji živahni inteligenci in se inteligenca matere, po Schopenhauerju, podejuje v otroku, morda je to vpliv prve vzgoje ali česar in kogarkoli že, mladenič ni kazal posebne vnetosti za trgovsko straco, knjigovodstvo, menjačnico in affari, marveč je pustil opravke, da se opravijo, ter tačas raje tvoril stihe, čital knjige in se sploh udajal svoji pasiji za lepo književnost. Oče pa je bil praktičen mož, kateremu je bilo težko, da se noče njegov sinko v dobi, ki obeta toliko dobička, pripravljati za trgovski posel. Zato je sina odtegnil od njegovih priljubljenih opravil ter ga dal k nekemu svojemu prijatelju, tudi trgovcu, da ga ta priuči vseh onih trgovskih skrivnosti, ki se jih je bil Giovanni doma s tolikim uspehom izogibal. Res je ta ukrep Giovannija odtrgal od slovstva in lepih umetnosti za celih deset* let. Novi principal je odpotoval po opravkih v Pariz, Giovanni je seveda moral ž njim. Tako je mladenič zopet zagledal svoje rojstno mesto, kjer se je kmalu udomačil, kolikor ga potovanja niso vodila dalje po Franciji. Manj se je pa udomačil v trgovini, kjer je ostal zvest stari svoji tradiciji. Ni nam z zgodovinsko točnostjo ohranjeno, verjetno pa je, da je businessman moral nadebudnega literata v svojem kontorju mnogokrat oštevati, ker je Giovanni pač čital Horaca in Vergila, ne pa zapisnika debitorjev, in ker je morda na stran „Imeti" vknjižil kak latinski distihon. Vsekakor je znano, da je mož dobival radi svojega volonterja sive lase, zlasti** ker ga iz ozirov na prijateljstvo s starim Boccacciom ni mogel pognati. Vendar se je pa po šestih letih toliko naveličal svojega trgovskega sot rudnika, da ga je poslal nazaj v Firenco pod očetovo varstvo. Očetu seveda ni moglo v glavo, da je njegov sinko tako docela drugačen. Po sili naj bi se privadil Vladimir Knaflič: Giovanni Boccaccio. 19 trgovanju in lovu za dobičkom. Česar se ni naučil pri trgovcu v Parizu, naj ga navadi potovanje po Italiji. Tako je Boccaccio jel po- e tovati križem te klasične zemlje, — v največjo srečo za svoj razvoj Z in v prid poznejši intuiciji. Med tem potovanjem se je Giovanniju trgovstvo končno in trajno priskutilo, tako da je očetu odločno izjavil, da mu ni za te posle in da se hoče docela posvetiti lepi književnosti. Sam opisuje v svojem romanu Ametu, pol v mistično dvoumnost zagrnjeno, svoje dosedanje življenje. Svoj sklep, opustiti obsovraženo mu rokodelstvo in je zamenjati z višjim, duševnim delom, utemeljuje z velikim ganutjem in z naidahnutjem, ki ga je prešinilo, ko je došel nekoč v Napolj in tam zadel ob grob božanskega Vergila... Razsrjeni otec se je vdal šele, ko je mislil, da dobi vsaj nadomestek za svojo namišljeno izgubo. Petrarcov oče je tačas silil svojega sina, da se posveti pravništvu, in mladi Boccaccio je prosil svojega očeta, naj mu dovoli vsaj to, češ, sinu je tako omogočeno študirati klasično latinščino, oče pa se more spokojiti, ker bo sin vsaj sodnik* ali kaj podobnega, če že noče biti trgovec in bogataš. Tako je dobil Giovanni dovoljenje študirati pravo v Napolju, kjer si je izbral za učitelja veleizobraženega Pavla iz Perugie, knjižničarja kralja Roberta, velikega prijatelja slovstva in slovstvenikov. V oni dobi je Kalabrija še bila grška, narod je ostal, kakor je bil v starem veku, nelati-niziran, in Giovanni se je, potovaje po Kalabriji, naučil tudi grščine. To mu pa ni zadostovalo. Uka želja ga je gnala še k Andalonu del Nero, ki ga je izobrazil v matematiki, astrologiji in teologiji* tako da je s svojo neugnano vedoželjnostjo, s svojo darovitostjo in duhovitostjo zaslovel pri učenjakih in slovstvenikih ter tako izlahka dobil pristop na dvor izobraženega kralja in mecena Roberta. Tako je Giovanni vendarle srečno dospel od trgovine preko prava do jezikoslovja, lepe književnosti in v družbo enakomislečih, enako izobraženih mož in žena. ^-~. Leta 1341. je pariško vseučilišče povabilo Petrarco, Boccacciovega ,/^oj^k rojaka, naj se da venčati s pesniškim lovorjevim vencem v Parizu, — istotako ga je povabil tudi senat večnega Rima. To je bila največja čast, ki je mogla doleteti pesnika v tisti sijajni dobi. Petrarca se je odločil za Rim, kjer je bil tudi res venčan. Poprej pa se je še prostovoljno podvrgel nekakemu „pesniškemu izpitu", in sicer pred napoljskim kraljem Robertom, ki ga je bil povabil na svoj dvor. Sprejet je bil z največjim, s kraljevskim sijajem, sijajno pa se mu v je tudi oddolžil s svojimi diskusijami, ko je po srednjeveškem običaju 1 govoril o danem si predmetu. Govoril pa je o poeziji, in govoril 2* 20 Vladimir Knaflič: Giovanni Boccaccio. je, kakor da ne veljajo njegove besede nikomur drugemu, nego samo Boccacciu, ki je bil med najznamenitejšimi poslušalci. To je njegovo, skoraj bi rekel, prirojeno nagnjenje za književnost in pesništvo še podžgalo. — Renezančna doba je, kakor bomo še kasneje videli, prvič po dolgi dobi srednjeveške teme, za nekaj časa, in seve le za neke sloje in narode, izjednačila moža in ženo. Renezančna doba ima, kakor vsaka velika doba, i velike i slavne žene. Ena njih je, kakor za pesnike in genere, postala kmalu usodna i za Giovannija, le da je Boccaccio našel svoje Trnovo z boljšim uspehom, nego Prešeren. Bilo je — eni pravijo, da 7. aprila leta 1341., ko je Petrarca tako odločilno vplival na Boccaccia, drugi, da je bilo to 27. marca 1343., tretji zopet, da 30. marca 1336., bilo je torej v tisti dobi, ko je Boccaccio našel svojo ljubav, — Marijo, naravno hčerko napoljskega kjalja. Poznal jo je že poprej. Toda tisti usodni kontakt duš s pogledom, ono znano neodoljivo ganutje srca, v koje „padla iskra je ognjena, da vgasnit se ne da z močjo nobeno", ono Boccacciovo Trnovo je bila napoljska cerkev San Lorenzo Maggiore, — drugi pravijo, da cerkev San Stefano. I njeno srce je zanetila ta „iskra ognjena," četudi se je moral ljubovnik še dolgo „boriti" —tako slove ta vrlo pretirani zaljubljeni terminus technicus — torej »boriti" za najvišjo ljubezensko slast Marije. Toda bil je velik in jak, imel je lepi ustni nekoliko čutnega izraza, bil je okroglih lic, ozkega, energijo značečega nosa, krasila ga je jamica v bradi, — torej tip moškega ne le tedanje dobe. Toda, kakor vemo, niso to bile edine Giovan-nijeve prednosti. Bil je odličen slovstvenik, bil je pa tudi veseljak in izboren družabnik, znane so mu bile poleg lepega slovstva tudi razne poskočne, okrogle, pa lombardske, francoske, provansalske kratkočasne anekdote in povesti, bonmoti, šale; če si ga mislimo po tedanjem običaju še dobrega sabljača in borca, dobrega pevca k sviranju lutnje in pivca, ki kaj prenese, se pač ne smemo čuditi, da je lepa Marija končno podlegla, dasi je bila žena drugega, a /j.70 neljubljenega moža. Toda ta greh v tedanji dobi ni bil smrten, povrh pa je lepi grešnici pridobil nesmrtnost. Ljubimec jej je postavil trajen spomenik v Fiametti, kakor jo je imenoval v številnih svojih sonetih in v svoji prozi. Vendar se pa zdi, da mu oboževana Fiametta tudi v dobi največje vdanosti ni bila vdana brez izjem, ker se zanosni, čutnega žara in vdanosti polni soneti cesto izmenjavajo s takimi, ki groze nezvesti, da bo izgubila vse svoje Čare, in ki jo tudi kolnejo, ali pa s takimi, v katerih si pesnik želi smrti, — kakor so to delali več ali manj vsi pesniki. Vladimir Knaflič: Giovanni Boccaccio. 21 Kako dolgo je trajalo to_ nežno razmerje, - nežno v zmislu renezanse! — ne vemo. Pravijo, da le poldrugo leto, drugi zopet, da celih petnajst let. Če sodimo po Boccacciovih spisih, je najverjetneje oboje: da je trajalo petnajst let, toda z gori omenjenimi izjemami kakor tudi v presledkih. Gotovo je, da je Fiametta ne le tip lepe in ljubezni vredne, ampak tudi tip nestalne, a duhovite ljubice, take, ki ima v sebi vse, kar more pesnika osrečiti in ga tirati v obup. Tako je ukrenila tudi lepa Napolitanka s svojim Giovannijem, in ker je bil Giovanni kot pesnik docela v okovu svojih čustev in čutov, sejmamo Fiametti zahvaliti ne le za Boc-cacciove sonete, ampak tudi za spise v prozi, Filocopo, Filostrato, Amorosa Visione, Teseide, Ameto, Fiametta, kakor tudi za Deca-meron. V nekih pesnitvah se jej zahvaljuje za darovano ljubav, v drugih jo prosi, naj se povrne k njemu, zopet druge so nastale, ko se je pesnik že odrekel nadi, da si kdaj iznova pridobi nezvesto ljubovnico, ne pa . . . maščevanju. I to je sladko, in morda je pesnikovo maščevanje Fiametto še bolj proslavilo, nego bi jo slavljenje kdaj moglo proslaviti. Roman Filocopo, svojega prvenca v prozi, je napisal pesnik naravnost na Fiamettino vabilo, ki mu je bilo ukaz. V Filocopu opisuje po francoskih virih zgodbo dveh zaljubljencev, Florio in Biancafiore (Floire et Blancheflore). Florio je sin španskega kralja Feliksa, Biancafiore hči rimskih zakoncev, ki sta prišla v Španijo v proščenje. Oba sta rojena isti dan, se vzgajala skupno, se zaljubila. Kralj pošlje svojega sina na vseučilišče, in Florio odide, toda odnese seboj čudotvoren prstan, s čigar pomočjo lahko vedno izve, kje mu je Biancafiore. V njegovi odsotnosti mu hoče njegov oče oteti ali pokvariti dekle. Ker se mu to ne posreči, jo okrivi, da ga je hotela otro-vati. Ko Florio to izve, se vrne domov ter zmaga nad tožiteljem-4 Povrne se na vseučilišče, toda ljubosumnost ga jame mučiti. Ubije namišljenega tekmeca in pobegne v Italijo. Tačas proda kralj devojko gusarjem, sinu pa pove, da je umrla. Sin pa izve resnico ter jame iskati svojo drago. Po mnogih doživljajih jo najde v robstvu v Aleksandriji. Hoče jo rešiti, toda vjamejo ga in oba obsodijo na smrt. Deus ex machina ju reši s pomočjo stražnika, ki je njun rojak, pobegneta, se vzameta in vrneta se v domovino, kjer zasede Florio po smrti kralja Feliksa očetovski prestol. — Ta pripovest ima v sebi mnogo dobrega, zlasti pa jedro vseh kasneje tako sijajno razvitih oseb in prilik. Zlasti je v Filocopu že prva sled Decamerona: pripovedujejo si vesele pripovedke. Dalje je v Filocopu nekoliko 22 Vladimir Knaflič: Giovanni Boccaccio. pesnikovih osebnih spominov na prihod v Napolj in na ljubezen do Fiarnette-Marije. Vendar je Filocopo Boccacciov četudi najdaljši, vendar najslabši roman. Prevladuje še stara dikcija, pripovedovanje teče leno in je pretrgano, dii ex machina in svetniki se mešajo med dejanja in značaje, ki so nepojmljivi. Roman je pa imel velik oseben pomen za oba zaljubljenca, ki sta se cesto zabavala s takimi preki-njenji romana, vpletaje med njegovo pripovedovanje ali čitanje anekdote, pogovore in prilike, razumljive in pomenljive samo njima, brezpomembne za ostalo dvorsko družbo. V istem letu je Giovanni spesnil Teseido, poem v glasoviti „ottava rima" (stanca), s katerim si je na novo pridobil naklonjenost lepe ljubimke, s katero sta se bila nekoliko sprla. Dotlej te ottave >-#LW«* wW"ime ali stance še ni bilo. Tako je Boccaccio pričetnik pesniške oblike, ki je kasneje tako cesto služila najznamenitejšim italijanskim, francoskim in poleg drugih tudi našim epskim pesnikom. Med Italijani sta to obliko po Boccacciu do dovršenosti opilila Ariosto in Torquato Tasso. V Tezeidi je Giovanni pripletel v starinsko opisovanje o Tezeju i novih prilik o tekmi Palemona in Arcita za lepo Emilijo. Tretje njegovo delo je roman Ameto, opis duševne ljubezni,. nade, prepleten z zgodovino Napolja in Rima. Mnogo važnejša, nego navedena, sta dva druga spisa, Amo-rosa Fiametta in Filostrato, dve vzporedni pripovesti, p o v-svečeni nezvesti Mariji-Fiametti. Filostratova vsebina je posneta po velikem latinskem poemu, katerega je sestavil Benoit de Saint-More po dveh starejših latinskih delih o padcu Troje. To je povest ljubezni med trojanskim princem Troilom in Kresido, hčerjo grškega žreca (svečenika). Ko je Kalhant prebegnil iz Troje k Grkom, je zapustil svojo hčer Kresido v mestu. Troilo se zaljubi v njo. Zjedinita se, toda le Troilo ljubi Kresido prisrčno, ona pa je nestanovitnega srca. Ko želi oče Kalhant zopet videti hčer in jo zahteva od Trojancev v zameno za njihove ujetnike, se Troilo ne upira njegovi volji, marveč jej dovoli, strt od boli, oditi. Obljubiti pa mu mora, da se vrne deseti dan. Pa izpred oči, iz spomina. Ona se zaljubi v lepega in jakega Diomeda in ostane pri njem v grškem taboru. Troilo obupuje, in ko izve vso resnico* se hoče nad Diomedom maščevati, toda poprej pade od Ahilove roke. Tako je Troilo res — Filostrato, to je, strt od ljubezni, žrtev ljubezni, kar pomeni tudi njegovo ime. Glavna vsebina spisa pa ni Vladimir Knaflič: Giovanni Boccaccio. 23 dejanje, nego opisovanje zaljubljenčevega jada, - ž njim je Boccaccio opisaval svojo bol radi Fiamette in sanjaril o njej. Spis „Fiametta" opisuje najbrže ljubezen Boccacciovo in Fia-mette-Marije, četudi ne z zgodovinsko točnostjo, — zlasti pa bol Fiamette, ko jo je zapustil, da se poda domov k očetu. Krasen je opis istinitega in nežnega čustva, ki veje iz tega spisa. „Fiametta" je jeden najlepših spisov, ki opisujejo bol ostavljene ljubimke, in se po lepoti jezika in moči čustva more meriti z Goethejevim Wer-therjem, čigar predhodnik in najbrž tudi izgled je. Vseh teh spisov pa Boccaccio ni dokončal' v Napolju, marveč le Filostrata in Teseido. Ameto, Amorosa Visione in Fiametta so napisani v Firenci, kjer je tudi končan v Napolju pričeti F i 1 o c o p o. Giovanniju namreč ni bilo usojeno ostati v priljubljenem Napolju. Okrog 1341 se je njegov oče jel čutiti osamelega, ker so mu bili pomrli ne le žena, ampak vsi zakonski otroci; zato je poklical Giovannija k sebi. Boccacciu pač ni bilo mnogo do „mrzlega, mrkega starca," do tega sebičnega trgovca v Certaldu, ki - /je bil trdosrčno zapustil njegovo mater, jej vzel sina, njemu samemu pa zagrenil celo mladost, — tako nam opisuje v Ametu, — tem manj ga je moglo razveseliti očetovo pismo: Ker se ga je mrki starec domislil še le sedaj, naj zapusti Giovanni ta svoj Napoli in dišeče grudi Fiamettine, kraljev dvor in veselo ter učeno družbo in naj odpotuje v mali Certaldo? Toda očetova volja je povelje in sila. Pač ga je Fiametta-Marija plakaje rotila, naj ostane, njegovega sklepa, da se hoče pokoriti, ni omajala. Obljubil jej je pač, da izostane le malo časa, da se je bo povsodi in vsekdar spominjal in da ga bo vedno spremljalo njeno sladko ime, da jej ostane zvest in da ne bo nikdar za nobeno drugo prostora v njegovem srcu; vendar mu je ob slovesu padla v omedlevico ter se zavedla le iztežka. Z_Boc- , cacciovirn odhodom je zavladal na napoljskem dvoru — ne za dolgo sicer — moreči dolgčas. Njega, spretnega aranžerja, duhovitega kozerja, blestečega pripovedovalca in slavljenega pesnika, ni bilo več, ona, prej prva v kolu in najslajša ob lutnji, neugnana v do- "f^-mislekih in ljubezniva v svoji zaljubljeni ženskosti, je sedaj samevala in sanjarila ter si jela kmalu gristi dušo, ko je slišala neresnično vest, da se je njen Giovanni poročil z drugo. Koliko je trpela v teh dveh letih, kar je bila zapuščena! Kako se je znala kasneje znositi nad povzročilcem svoje boli!. - ¦*—^ ,a / . „>_> 70 Vladimir Knaflič: Giovanni Boccaccio. Vladimir Knaflič: Giovanni Boccaccio. (Dalje.) Boccaccio ni_dolgo ostal doma v Certaldu, njegova misel je veljala bolj Firenci. Ne še državljanska misel republiki Firenci, marveč misel lahkoživca, pesnika, lahkoživemu, za vse lepo dovzetnemu patricijskemu, bogatemu, šumnemu mestu Firenci. Kako se je izpremenila ta ponosita prestolica na zunaj! Namesto neodvisne sinjorije vlada mestu tiran, Gualtieri di Brienne, vojvoda Atenski, s pomočjo malega meščanstva, druhali, izdajalcev in najetih lancknehtov, mameč maso pane et circensibus. Toda nekega dne ga vzbude klici „Popolo! Popolo! Liberta!", njegovi lancknehti in plačanci pobegnejo pred domoljubnim uporom, on sam se komaj reši in skrije pri škofu, odkoder zbeži, skrit v noč in nepoznan. To pot Boccaccio še ni našel v sebi rodoljuba, — njegov značaj ni značaj Danteja, ki ljubi, objokuje, svari in opeva nehvaležno domovino še iz pregnanstva, v katerem umre. Docela se je posvetil le urejevanju osebnih, družinskih in premoženjskih razmer, zaljubljenemu posvetovanju, študiju, pesnenju in spisovanju. Gori omenjeni Ameto, Amorosa Visione in Fiametta nastanejo v tej dobi, sedaj je dokončan tudi Filocopo.^f) Stari Boccaccio si je ta čas izbral drugo družico. To je dalo Gio-r,<„ Nesrečo Italije in zlasti nesrečo napoljskega dvora je Boccaccio opeval v latinskih eklogah, katerih so nam še nekatere ohranjene. Zapustil je Napolj ter se podal na potovanje, ki ga je zaneslo zopet v go-renjo Italijo. K pripovedkam, ki jih je bil tod nabral še kot mladenič, pridružila se je marsikatera nova, ki jo je še dostavil v prvotni >^; Decameranov rokopis. Leta 1350. mu je umrl oče, in Giovanni seje podal na dom, da nastopi dediščino ter oskrbi maloletnega polu-brata Jakoba. Od tam se je podal zopet v Firenco, ravno v času, ko se je tok romarjev jel stekati v Rim, kamor jih je zval papež v pokoro in pridobitev popolnega odpustka. Splošnemu romanju se je pridružil i Petrarca, ki je na svoji poti dospel do Firence. Tam so ga neoficialno, pa slavnostno sprejeli, na čelu Giovanni Boc-+ caccio, ki mu je posvetil latinsko dobrodošlico ter ga dalj časa gostil pod svojo streho. Najznamenitejši slovstveniki so se tedaj zbrali v Boccacciovih sobanah, poleg slavnega gazde in slavnega gosta še Zenobio de Strada, Giovanni deli' Incisa, Francesco Bruni, Lapo de Castiglionchio. Ta sprejem, nadaljevano sožitje, literarni pogovori in disputi so oba najslavnejša pesnika sprijaznili za vedno; zlasti 72-,se Je Boccaccio trudil, da se Petrarci povrne konfiscirano imetje, ter . napisal bridke pritožbe nad nehvaležnostjo domovine, ki ne zna k, ceniti največjih svojih sinov. S povratkom v Firenco in s prijateljstvom s Petrarco prično za Boccaccia leta resnega dela in študija. Dotlej je bil pesnik in 72 Vladimir Knaflič: Giovanni Boccaccio. slovstvenik radi duhovitosti, zabave, ljubezni. Odslej mu je slovstvo resno kulturno delo in umetniško oblikovanje, pa tudi narodna zavednost, ali kakor so se takrat izražali, državljanska krepost in zmisel za javne zadeve njegove domovine se mu zbude. O narodu in narodni misli v našem zmislu seveda ne moremo govoriti, niti nima Boccaccio onega pogleda, kakor Dante, ki je prvi intuitivno zagledal v daljni bodočnosti italijansko narodno državo, — četudi kot cesarstvo z vsem srednjeveškim teološkim državnim pravom, vendar le skupno nacionalno državo. Boccaccio ostane patricijski republičan in Firenčan, kot tak pa dober narodnjak in po uspehu svojega znanstvenega in slovstvenega dela dober Italijan. Republika. Firenca ga je kmalu potrebovala. Treba je bilo razposlati na vse strani, najprej pa k sosednim mestom poslance, da dobi Firenca zaveznikov v pričakovanem boju s condottierskim in častihlepnim milanskim škofom Giovannijem Viscontijem, ki je neprestano težil za razširjenjem svojih mej. Med drugimi je bil izbran za poslanca tudi Boccaccio, da obišče Ordellafija v Forlih, Malatesto v Riminiju in Polentanija v Raveni ter jih pridobi za zaveznike. Boccaccio je svojo nalogo izvršil še dokaj dobro, obenem pa je učinil nekaj, kar mu je nedvomno v čast. Težko je prenašal, da je bila Firenca izgnala božanstvenega Danteja, mu konfiscirala vse in ga izobčila še po njegovi smrti. Zavedal se je, da je Dante eden največjih sinov Firence, in da rnji mora nehvaležna domovina vsaj po smrti dati nekoliko zadoščenja. Zato je predlagal v senatu, da se mu dovoli nesti firenško darilo deset zlatnikov Beatrici, Dantejevi hčeri, ki je še živela v ženskem samostanu San Stefano v Raveni. Res se mu je posrečilo pridobiti senatorje zase in tako je prinesel dar Beatrici Allighieri ter izvedel od nje mnogo podrobnih podatkov iz življenja slavnega očeta. Takrat se je v njem tudi porodil sklep, dognati in opisati življenje in delo oboževanega pesnika ter tako nekoliko popraviti od domovine prizadeto mu krivico. Kmalu po svojem povratku je izvršil podobno uslugo i Petrarki, "^ Firenčanu, ki je pa bil_ slučajno rojen v Arezzu in od Aretincev sijajno češčen, dočim je i njemu nehvaležno mesto bilo konfisciralo vse premoženje. Na vse kriplje se je Boccaccio trudil, da doseže 7 pri sinjoriji zadoščenje za svojega slavnega prijatelja. Njegovi in njegovih prijateljev in somišljenikov agitaciji se je res posrečilo, da je firenški senat imenoval Petrarco za učitelja na domačem vseučilišču ter mu obenem daroval ^očetovo premoženje, — Boccaccio je bil poverjen, da sam priobči ta častni sklep slavljencu. Šel je na Vladimir Knaflič: Giovanni Boccaccio. 73 čelu deputacije k Petrarci v Padovo in dobil od razveseljenega prijatelja zagotovilo, da pride na firenško vseučilišče. Komaj se je pa Boccaccio vrnil v Firenco, mu je sporočil nestalni Petrarca, ki se je bil tačas premislil, da ne pride v Firenco, ker mu je ljubša svo-boda, ter se podal v Valchiusd/^*-^-' -* ,/hj*^ /tsjav^-a jjtsfrZrK*; /t2 ki ga je pa s svojo koketerijo vodila dolgo za nos ter ga končno osmešila pred vso firenško javnostjo. Užaljeni pesnik se jej je maščeval s sarkastičnim spisom Labirinto d'Amore ali Cor-baccio, polnim jedkega zasmehovanja ženske prevejanosti in p slabosti. Nato je od 1355 do 1359 živel doma, zbiral dragocene per-gamene in knjige, študiral in pisal. L. 1359. pa se je podal v Milan obiskat prijatelja Petrarco. Kakor smo že doslej videli, sta ta najslavnejša med takrat živečimi italijanskimi pesniki mnogo občevala. Od njune živahne korespondence v latinskem jeziku je ohranjenih še trideset Petrarcovih in četvero Bbccacciovih pisem. Boccaccio je brez zavisti vedno priznaval Petrarcovo premoč ter dobival od njega mnogo dobrih svetov, zlasti pa karanja radi svoje lahkomiselnosti. Boccaccio pa je zopet očital Petrarci njegovo državljansko nestalnost, odvračal ga je od Viscontija in knezov sploh ter mu budil republikansko zavest. Za milanski obisk je Boccaccio vzel seboj za Petrarco mnogo dragocenih darov, Livija, Cicerona, Avguštinove psalme; Petrarca ga je pa zato seznanil z Benečanom Leonzijem Pilatom, velikim znalcem grškega slovstva in grške poezije. Po svojem povratku v Firenco je Boccaccio izposloval pri senatu ustanovitev stolice za grški jezik in grško slovstvo na firenškem vseučilišču; na to stolico pa je na Boccaccievo prizadevanje senat poklical ravno onega Leonzija Pilata, ki je dospel v Firenco 1360. Med prvimi Leonzijevimi slušatelji je bil Boccaccio sam. V treh letih, kar je Leonzio ostal v Firenci, je Boccaccio prečital Homerja ter preložil na italijanščino šestnajst Platonovih pogovorov. Leta 1361. je imel Boccaccio neprijeten doživljaj, ki je imel i neugodnih posledic, četudi ga je najhujše zablode rešil trezni in mirni svet Petrarce. Tega leta je namreč došel k Boccacciu neki menih Joahim Ciani, da mu javi v imenu svojega pokojnega druga Petra Petronia, da se mu je prikazal Jezus ter mu razodel, da bodo Jf Boccaccio, Petrarca in drugi živeli le še malo let. „Morda ti ni znano, da kvarijo tvoji spisi dobro nrav?... Kako moreš sovražiti Vladimir Knaflič: Giovanni Boccaccio. 75 čistost in zagovarjati nečastnost?" On in Petrarca se morata izpre-obrniti, ker jim je sojeno živeti le še malo časa, pa se morata zato odreči naukom in književnosti ter se posvetiti pobožnosti. Lahko pristopnemu Giovanniju je bil ta opomin kakor strela z jasnega. Bil je docela uničen, brez volje in energije, povrhu ga je pekla vest, da je živel lahkomiselno in zapravil s potovanji, gostijami in dragimi knjigami skoraj vso očetovo dediščino. V prvem ganutju je res.. hotel sežgati vse svoje knjige in rokopise ter se docela posvetiti l duhovnemu življenju, toda k sreči se je še poprej zatekel k Petrarci, ki mu je odgovoril v slavnem pismu od 28. maja 1362. („M'empie di spavento, o fratel mio, la tua lettera..."). Petrarca sicer dopušča, da more človek, kadar je na smrtni postelji tudi prorokovati, toda ne pripisuje takim prorokbam nobene važnosti. Človeško življenje je itak le kratko, važno pa je, kako ga uporabimo. Kdor si je izbral duševno smer, naj je uverjen, da je ta smer prava, in naj se ne da od nikogar odvrniti. Od starih časov sem so se največji umniki bavili s književnostjo do visoke starosti. Sicer so mnogi postali svetniki tudi brez izobrazbe, toda izobrazba sama še ni nikomur vzela svetosti. Pot do svetosti s pomočjo neznanja je lahek in preziren. Vsi dobri ljudje imajo en sam cilj, pa različna pota. Ta hodi brzo, drugi polagoma . . . Nikdo od prostakov, ki so došli v raj, ne stoji tako visoko, kakor razumnik, ki je dosegel izveličanje. — Ta Pe-trarcov nasvet je zopet ojunačil preplašenega Boccaccia, da se je povrnil h knjigam. KL je dvanajst let kesneje oplakoval Petrarcovo smrt, češ, da je v njem izgubil svojega vodja in da je sedaj kakor čolniček v burji brez krmila in krmilarja, so te njegove besede bile večjiego običajna nagrobna fraza. V istem času, okrog 1362, je dobil Boccaccio iz Napolja vabilo od svojega davnega prijatelja in rojaka Nicole Acciajuolija, senešala napoljskega dvora, naj ga obišče za daljšo dobo. To vabilo je bilo Boccacciu dobrodošlo iz več razlogov: zopet mu je bila dana prilika videti ljubi svoj Napolj po tolikih letih; ugodno bi vplivala na njegovo razpoloženje izprememba zraka, potovanje, bivanje južneje od Firence, ob morju; končno je moral pričeti misliti na to, da prihrani še kaj svojega premoženja „za stare zobe". Toda oj neljubega razočaranja! Acciajuoli ni izpolnil svoje obljube, pozabil na gostoljubnost, — značilno i to za tedanjo dobo, za mentalnost skrajnega individualižma— ter pustil povabljenega, pa brez znatnih sredstev došlega pesnika in bivšega ljubljenca napoljskega dvora v bedi. Gostitelj mu je nakazal sobico, kjer je imel za ležišče slabo 6* 76 Vladimir Knaflič: Giovanni Boccaccio. t. pokrito slamo, v hrano staro meso govede, poginole od starosti * > ali napora, v postnih dneh morske polže, skuhane v pokvarjenem . * olju, kisla ali splesnjena vina; za tovariše pri tej pojedini pa sluge, l>l priganjače mul, volarje, hlapce, pse z dvorišč in podgane. Tako je opisal to sijajno pogoščenje v nekem pismu. Globoko užaljen je zapustil negostoljubnega in verolomnega gazdo ter se podal k prijatelju Mainardu de Cavalcanti, ki si je štel v največjo čast, da stanuje pod njegovo streho tako slaven gost. Obdržal ga je pri sebi petdeset dni, za kar mu je postavil Boccaccio dostojen spomenik v svojem poznejšem spisu „De caribus virom m et feminarum illu-strium". Leta 1363. je odpotoval iz Napolja v Benetke, kjer je ostal tri mesece ter se na to vrnil v Firenco. Toda utrujenemu, užaljenemu in počitka željnemu šumna, tačas zopet s Pizo vojujoča Firenca ni več ugajala. Umaknil se je v tijji Certaldo, kjer so počivali njegovi predniki. V tijji hiši, neznatne arhitekture, v zgradbi, koje edini patricijski znak sta visoki stolp in kratka, v čistem renezančnem slogu zgrajena loggia, je napisal ona latinska znanstvena dela, najboljša med njegovimi poljudnimi spisi. Donesla sta mu dve stoletji trajajočo slavo najboljšega filologa in zemljepisca. Takrat se je obrnil ciprski in jeruzalemski kralj Hugo IV. nanj, da napiše delo, ki je bilo obče potrebno: odrski mitologiji. Po kratkem obotavljanju je Boccaccio sprejel to nalogo ter napisal delo „De genealogia de-orurn" (o rodoslovju bogov), posvečeno Hugonu IV. Delo se deli na petnajst knjig, ki opisujejo vojne in ljubavne zgodbe bogov, obenem pa se tolmačijo mitološke pripovedke bodisi alegorično, bodisi po stanju sedanje fizikalne in astronomske vede. Delo je postalo za svojo dobo pravi priročnik za mitologijo in arheologijo. Pri njegovem spisovanju je Boccaccio uporabljal vse vire svojega temeljitega znanja, kar povdarja sam z nekakim ponosom. Včasih tudi polemizira proti izvajanjem kakega starega avtorja, toda vedno umerjeno in spoštljivo. Razen starih piscev še posebno hvali Pe-trarco, češ, da je najbolj krščanski pesnik, nadarjen s svetim duhom, točnim spominom in divno zgovornostjo, in da njegova dela ne zaostajajo za Ciceronom. V spisu se pa javljajo i razne zmote in blodnje one verne in naivne ter nekoliko nevedne dobe, kakor trditev, da so Francozi potomci Trojancev, da so pred nedavnim nekje našli človeško okostje, nad 200 laktov dolgo itd. Take blodnje dobe pa ne zmanjšajo zgodovinske vrednosti in čestitosti dela, iz katerega je dolgo časa zajemala neposredno ali posredno vsa Evropa. — V zadnjih dveh knjigah spisa pa brani pisatelj poezijo, izloča jo iz Vladimir Knaflič: Giovanni Boccaccio. 77 okvirja moralne filozofije, dokazuje, da je to samostalna umetnost, pa se izjavlja za vernega katolika, toda umetnika. Sj.em je že sam dal odgovor poznejšim klevetnikom, kakor da bi bil slutil . . . Za bolje poznavanje vseh razmer starega veka je tej svoji Genealogiji dodal še spis „De montibus, silvis, stagnis itd." (O morjih, hostah, bregovih, vrelcih, jezerih, rekah in močvirjih). To je abecedno urejen zemljepisni slovar za razumevanje antičnih pisateljev in pesnikov, — prvi zemljepisni spis po preporodu slovstva. Nasprotniki so mu hoteli dokazati, da je ta spis plagijat, ker se sklicuje na Vibia Sequestra, ki je bil napisal slično delo. Boccacciovo delo ni bilo nikak plagijat, — plagijata v današnjem zmislu besede niti poznali niso — marveč se je pisatelj pač posluževal virov (in kdo se jih pač i danes ne poslužuje! Samo, da so navedeni!), virov, kakor Plinius in Pomponius Mela, pa tudi sodobnih, kakor spisi Boccaccievega nekdanjega učitelja Andalone di Nero, nadalje Pavla de' Dagomari, — in povrhu tega je delo polno ne le starih bajk in mitov, marveč krepkih samoraslih opisov zgodovine in prirode, tako Valchiuse, nekdanjega bivališča Petrarce. Kakor da ga je življenje v tihem Certaldu osvežilo, se Boccaccio ni zadovoljil s tema ogromnima deloma, marveč je napisal še dve drugi, pričeti že preje okrog 1360. Oba spisa sta zgodovinski deli, akoravno Boccaccio ni bil dober zgodovinar, kakor noben zgodovinopisec one nekritične dobe, niti izvzemši slavnega Guicciordinija in samega Machiavellija. Obe deli sta „De claris mu-lieribus" (O znamenitih ženah) in „De casibus virorum illustrium" (O nezgodah slavnih mož). V prvem delu je opisoval ženske, ki so po svoji darovitosti, lepoti in čednosti nadkriljevale druge. Delo pričenja z Evo, opisuje 97 žen antike in 7 iz srednjega veka ter končuje — z napoljsko kraljico Giovanno, ono, ki je bila nekoč * zaljubljena v pisatelja, in ki se jej koncem koncev ne more očitati druzega, kakor da je mnogo ljubila. Kdo naj to ognjeviti ženi vzame v zlo, če upoštevamo njeno dobo in obiležje? Res tudi sodobniki Giovanne niso presojali neugodno, zato pač ni čudo, da se je tudi pisatelj spominja s hvalo, — morda ne brez sentimentalnega -yi spomina na šumna leta mladosti in uslišane ljubezni. Drugo delo „0 nezgodah slavnih mož in žena" je polno avtorjevih lastnih misli in bolj poučno od etično-filozofskega spisa, dasi ne more odoleti kot kritično zgodovinsko delo. Od sodobnikov se opisujejo samo trije znamenitniki. Veliki mojster templerskega reda Jakob Molay, ki je bil 1314. baje po nedolžnem sežgan na 78 Vladimir Knaflič: Giovanni Boccaccio. grmadi v Parizu, — Boccacciov oče je bil gledal ta prizor; drugi je Gualtieri de Brienne, vojvoda Atenski, tiran v Firenci 1342—1343, čigar strahovlado, padec in pobeg je doživel slavni pisatelj sam; tretja je Filipina Katanijska, edina plebejka, o kaleri je Boccaccio pisal, — bivša dojilja Giovanne Napoljske, njena zaupnica in svetovalka, za koje strašno smrt je Boccaccio izvedel od prijateljev. — V spisu so pozornosti vredna ona mesta, kjer izpoveduje Boccaccio svoje staro protivladarsko, republikansko, svobodnjaško prepričanje. S pravo naslado in epično širino, toda zanosno pripoveduje o činih rimskih republikancev, grozi s poginom vsem, ki zatirajo narode in izjavlja, da bogu gotovo ni milejše žrtve od krvi tiranov. V ostalem rešeta »nepotrebne juriste" in tudi ne prizanaša ženam, ker je malokatera kaj prida. Od Boccaccia imamo nadalje Livijev življenjepis, toda ni prav gotovo, je li on pravi avtor, ali se mu pa spis le po krivem pripisuje. Delce ni mnogo prida, vendar je prvo humanistično delo te vrste in povod mnogim boljšim. Njegov pa je prevod četrte Livijeve dekade. Obilo znanstveno delo ga pa ni oviralo, da ne bi služil domovini. L. 1365. ga pošlje Firenca iznova kot poslanca k papežu Urbanu V., ki se je ljutil na Firenco, misleč, da so oni odvrnili Arezzo, da mu Aretinci niso pomagali v nekih bojih. Petrarcovemu in njegovemu prigovarjanju se je posrečilo pomiriti papeža in ga prepričati, da je Firenca najvdanejša služkinja svete cerkve, ter pregovoriti „kralja vseh kraljev," da se vrne v Italijo. Po papeževem povratku v Rim je mesto poslalo Boccaccia še tja doli, v veselje vsemogočnemu vladarju cerkve in sveta, učenemu in izobraženemu mecenu umetnikov in pisateljev. Joahima Cianija nesrečni vpliv se je pa jel pri delavnem možu bujne in nestalne preteklosti češče pojavljati. Podoba prismojenega meniha s karajoco gesto in fanatičnimi očmi ga je cesto strašila, jt+ napolnjevaje ga z grozo ali pa potrtostjo. VJakih trenotkih mu je bil zopet Petrarca najuspešnejši zdravnik in pomirjevalec razvnetih živcev. Vabil ga je cesto k sebi ter ga hotel kar pridržati kot stalnega gosta, ko ga je Boccaccio nekoč obiskal v Paviji. Toda Boccaccio ni sprejel vabila, da si ohrani svobodo in da ne postane prijatelju v nadlego. Vedno pogosteje pa se je pečal z mislijo vstopiti v kak samostan, — pri izvršitvi te misli se mu je pa v drugo pripetila podobna nezgoda, kakor pri Acciajuolovem vabilu 75" v Napolj. L. 1370. ga namreč povabi Niccolo di Montefalcone, opat Ivan Albreht: Pri mrliču. 79 v Certori di San Stefano v Kalabriji, njegov součenec za mladih , dni, naj vstopi Boccaccio v njegov samostan, kjer bo našel lepo . knjižnico, lep mir, ugodno podnebje, dobro oskrbo in druge ugodnosti. Ob Boccacciovem prihodu pa verolomni prijatelj zbeži ponoči, -pustivši utrujenega došleca brez zadostnih sredstev na cedilu. Mo- " remo si misliti razočaranje, užaljenost in jezo poetovo! Naslovil je v bridki resignaciji na pobeglega opata list, v katerem mu očita verolomnost in se pritožuje nad lastno revščino, v katero je zagazil. Vrnil se je v Firenco. kjer ga je čakalo novo razočaranje. Domovina se je bojevala z Viscontijem, doma so jo pa rvale vedne svade Riccijev z Albizziji. Uničen boli se poda Boccaccio 1372 v Napolj, kjer ga zopet sprejme prijatelj Mainardo de' Cavalcanti, pa tudi bivši njegovi prijatelji Ugo di San Severino, Niccolo de' Figli d' Orsoja, 1*1 ."7'.ljubica mladih dni kraljica Giovanna so "ga vabili in podpirali, častili in slavili, dokler mu niso zopet obudili nekaj stare energije in optimizma. Iznova je odklonil ponovno vabilo prijatelja Petrarce, naj pride za vedno k njemu, odločil se je, da se vrne v Certaldo v svojo tiho hišo in svojo drago biblioteko — edino, kar mu je bilo ostalo od nekdaj precej uglednega bogastva. Leta 1373. je moral pretrpeti še dokaj nevarno in komplicirano bolezen. Dobil je garje, črevesno vnetje, zaprtje slezenic in dušljivi . kašelj, tako da je pričakoval svoj skorajšni konec. Toda železna i njegova natura je s pomočjo zdravnikov, ki jih je klical le nerad in v skrajni sili, premagala to nevarno bolezen ter mu dovolila, da se je, še slaboten, posvetil novemu važnemu delu, h kojemu ga je pozval firenški senat. — ^ (Dalje prihodnjič.) D Ivan Albreht: Pri mrliču. 1 ako je ležal pred menoj ves bled in nem med svečami. Na licu trud in mir. Privzdignil sem mu trde, mrzle veke in vprašal sem ga trepetaje: »Povej, kako je zdaj s teboj ..." Stekleni blesk oči strmel je v strop: „Ne smem!" /(Ja^fl/r