900 Ruševine Alojz Ihan LUKNJA Psihoanalitiki so zardeli od sramu in genetski inženirji so priznali svoj nesmiselno ovinkarski pristop k jedru celic fiziologi so obnemeli kot ošteti prvošolčki in celo atomski fiziki so previdno zamolčali relativnost ko jim je zmagoslavni vojak pokazal kako lahko preprosta, povsem navadna luknja v meso izprazni vse njihove teorije v okorno izkopano jamo nad katero ostane le še kamen preprosta, hladna rudnina, ki bo zmagoslavno opozarjala pa najenostavnejšo razrešitev velike uganke sveta. GLASOVANJE Vsem so zastale roke ko je v dvorano priletel vrabec in čivknil nad zapisnikarjevo mizo. Prestrašeno so se spogledali nihče ni vedel, če bo to vplivalo na glasovanje in kako. 901 Ruševine V zraku je zavladala divja negotovost potem so se vsi kot na povelje pognali proti vrabcu; zamahovali so s palicami, z ravnili in metali torbe vrabec je spretno manevriral med projektih in se izogibal udarcem bilo je, kot bi se prešerno zabaval dokler ni spregledal vzorno pomite okenske šipe. Zaletel se je vanjo in obležal mrtev na parketu. Vsi so si globoko oddahnili in se posedli po klopeh v glave se jim je vračala samozavest v roke pa moč za glasovanje. ČASOPISI Smejem se do solz ko se vrnem, in mi sosed izroči časopise, ki jih je pobiral iz nabiralnika zaradi vlomilcev. Vedno začnem pri najnovejšem, potem listam nazaj vse vem in se smejem kot bog ki nekje iz druge galaksije slučajne ujame TV kanal s poročili v njih laž do laži on pa vse ve, kako se je in se bo v resnici razpletlo do konca in s kakšno iglo bo slednjič prebodel modrikasti mehurček v vesolju ko se bo naveličal igre. O PRAZNIH POGLEDIH Vem, oba se bojiva, da se bova spremenila in še več. Da bova pozabila in naju ne bo več bolelo in nama ne bo več žal. Vse se bo kvečjemu skrilo 902 Alojz Ihan v kakšne zapletene sanje, sredi katerih bova včasih živalsko kriknila in grozavo odprla oči. Ko bova strmela v temo, bo že vse spet pozabljeno in bo le še praznina, po kateri bova blodila s prestrašenimi pogledi, nato pa se obrnila in spet zaspala. RUŠEVINE Zjutraj sva videla, da sta iz ruševin štrleli samo najini glavi kot dva kaktusa iz puščave, drugo je bilo zasuto; gledala si navzdol pozorno, kot bi dojila otroka nekje spodaj pod opekami, ali pa ti je samo odtekala kri in ponikala v globino kot kraška reka. Pomislil sem, da se bo nekoč vse pozabilo in ni me bilo strah neba, ki je postajalo zamegljeno in nerazločno. Potem so prišli reševalci, odkimal sem jim in ti si jim nekaj kriknila. Neodločno so obstali in se pogovarjali, nato so počasi, kolikor so mogli, mirno odšli.