str. 6
.S L OVEN K A"
St. 3
„Sveti Miklavž".
Zunaj je brila ostra burja in se poigravala s sne-
žinkami po zraku, mi pa smo koprneli v zakurjeni sobi
v radovednosti in strahu. Večerja nam danes proti na-
vadi ni dišala; bili smo nestrpni, ker se je sv.' Miklavž
zakasnil. Napovedan nam je bil njegov prihod, a do-
ločena ura je uže minila. Sestrica ni si mogla kaj, da
ne bi vnovič boječe in jokajoče vprašala mater, je-li ne
pripusti parkeljnu priti v sobo. Vnovič je dobila pritr-
dilo, da ne, kar jo je utolažilo; a mene ojunačilo, da
sem se celo predrznil do smelega ogovora : .Mama, Pe-
tričev Tinček je rekel danes v šoli, da sv. Miklavža sploh
ni." Hotel sem se najbrž nekoliko pobahati s svojo ne-
ustrašenostjo in modrostjo, na kar sem bil, kakor šo-
larček, lahko in opravičeno ponosen. „0j ta pregrešni
deček ! Ker je hudoben, mu sv. Miklavž ničesar več ne
prinese in zato tako govori", pokarala me je mati. Zdajci
zapoje v veži zvonec ; vsa mala družba domačinov slo-
vesno obmolkne, vrata se odpro in v sobo vstopi sv.
Miklavž v mašniški obleki, s škofovo mitro in palico.
Dolga bela brada mu pada na prsi in dela njegovo bolj
malo postavo zelo čestitljivo. Spremlja ga angelj v beli
obleki, s krili na ramenih ; obraz mu je prijazen in
smcidjajoč, postava precej velika in debelušna. Otroka
kar instinktivno padeva na kolena in skleneva ročice.
,Ali sta bila pridna? Ali sta slušala stariše?" povpra-
šuje naju „sv. Miklavž" in..groza naju obide. Le smeh-
ljajoči angeljev obraz nama zopet vzbudi pogum, da
jecljava: ,Pridna". — „Prav tako, torej molita !" In
sestrica je molila očenaš, jaz pa vero; kolikokrat se je
nama ustavila beseda, kolikokrat sva bila na tem, da
naju polijó solze I ,Ti uže hodiš v šolo; ali se pridno
učiš ?" poprašal je mene in pristavil : „Povej mi, koliko
je božjih zapovedi !" „Dvanajst", odgovorim, na kar mi
pritrdi : „Prav tako !" — Ves ta čas je ropotal parkelj
zunaj pred sobo z verigami in sem ter tja udarjal na
vrata, in vsakokrat sva zatrepetala od groze. „Sv. ^li-
klavž" pa je bil zadovoljen z nama, obljubil, da nama
donese lepih darov ter naju blagoslovil. Tedaj pa je
nagnil knjigo, katero je držal v roki in na kateri so bila
tri jabolka na skupičku, tako, da mu padejo na tla, in
jih je angelj, glasno se zasmijavši, pobral. — Ko se je
nebeška gospoda odslovila, morala sva iti otroka spat.
Drugo jutro sva se vzbudila rano in glej,; veselje
in radost ! Obilo lepih darov sv. Miklavža na mizi ! Šibe
tudi ni pozabil, a to naju ni strašilo, saj tudi vlanske
nisva dosti okušala. — A dogodki prejšnjega večera so
mi rojili po glavi ; nisem si mogel kaj, da ne bi izdal
materi svojih mislij : „Mama, sv. Miklavž pa ne zna ka-
tekizma". — „Kaj ti pride na um, ti nespametni dečko !"
— „Glejte, ko me je vprašal koliko zapovedi je, sem se
zmotil in rekel, dvanajst. In on je rekel: Prav tako! In
vender jih je le deset''. - No, se je pa tudi on zmotil. - „Glas
pa je imel čisto tak, kakor gospod Jeločnik, in tudi maj-
hen je bil tako", ugovarjam zopet. To je bil poslovodja
strijčeve trgovine, nam otrokom dobro znan in priljub-
ljen. — Tako sem slutil, kar sem izvedel še-le leta po-
zneje. — ,In angelj je bil podoben naši Miciki in se je
čisto tako zasmejal, kakor ona. Mama, zakaj pa Micike
ni bilo včeraj v sobi, ko je prišel sv. Miklavž ?" popra-
. seval sem dalje. — „Micika je morala v kuhinji umivati
posodo ; ni imela časa, da bi bila pri nas", je odgovorila
mati. — Tudi s tem še niso bili vsi moji dvomi raz-
jasneni. „Mama, glejte, ko so padla sv. Miklavžu jabolka
na tla, zaropotalo je, kakor bi bila lesena. In niso se
prevalila s kupčka, da bi se raztekla po sobi". Mati je
bila očitno v zadregi, kako naj mi razjasni to prikazen.
„Glejte ga, glejte, danes ničesar ne veruje ; včeraj pa
se je tresel kakor trepetlika. Če boš tako govoril, ti ne
donese sv. Miklavž nikdar več vezila". — uničen sem
bil ; ponos bil je potrt, in pa — lake avspicije ! Molčal
sem, kajti egoizem je zmagal. A dvom, ki je bil zasejan
v otroškem srcu, ni se dal več izkoreniniti ! „Sv. Miklavž"
je s svojim obiskom, ki naj bi me .^Jrat' živQ prepričal
.0 njegovi istinitosti, vzel mi vso vero v sebe, privedel
me do skepticizma in nevere i v to lepo, osrečujoče do-
linsko bajko ... - -S.—