GEOLOGIJA 40, 7-9 (1997), Ljubljana 1998
V spomin dr. Borisu Bercetu
Izredno pestra življenjska pot dr. Borisa Ber-
ceta se je končala 7. septembra 1997. Na Geolo-
ški zavod Ljubljana je dr. Boris Berce prišel leta
1950. To je bil čas začetnih težav pri organizira-
nju slovenske geološke dejavnosti, še posebno
raziskav mineralnih surovin. Njegovo poznava-
nje problematike in idej pri tem je bilo še zlasti
pomembno v povojnem obdobju sredi težav na
tem gospodarskem področju. Eno najpomem-
bnejših slovenskih rudišč v tistem času je bilo
rudišče živega srebra Idrija, ki ga je poleg
drugih nahajališč raziskoval dr Berce od svoje-
ga prihoda na Geološki zavod. O tem rudišču je
spisal tudi doktorsko disertacijo, ki jo je za-
govarjal leta 1956. Na Geološkem zavodu je
delal s krajšimi ali daljšimi presledki do svoje
upokojitve leta 1979.
Rodil se je v Ljubljani 18. januarja 1925. Že
kot dijak je bil zelo dinamičen in temperamen-
ten fant. Po končanem petem razredu gimnazije leta 1942 je bil zaradi svojega delo-
vanja proti italijanskemu okupatorju zaprt. Pri prevozu iz Ljubljane v italijansko ta-
borišče je bil skupaj z drugimi zaporniki osvobojen in odšel v partizane, kjer je ostal
do konca vojne.
Po osvoboditvi je končal gimnazijo in se vpisal na Rudarsko-geološko fakulteto
Univerze v Beogradu, kjer je leta 1950 diplomiral. Istega leta se je zaposlil na Geolo-
škem zavodu Ljubljana.
Pomanjkanje strokovnjakov v tistem času je zahtevalo od posameznikov delo na
različnih področjih geološke stroke. Tudi dr Berce je sprva opravljal raziskave naha-
jališč svinca in cinka, živega srebra, pojave železnih in manganovih rud, delal pa je
tudi na torišču nekovin. Pri slednjih je nato raziskoval pojave grafita na Remšniku
(1951), raziskoval in ocenjeval zaloge laporja v okolici kamnoloma Anhovo (1957),
opekarskih glin v opekarnah Maribor-Košaki (1957), Ljubečna (1957), Pragersko
(1957), Radomlje (1957), Kanižarica (1958) in drugje. Pojave železnih rud je razisko-
val na Gorjancih (1955) in pri Lepeni nad Jesenicami (1955), pojave mangana pa na
območ j u Železnikov in Počenske gore (1961).
Preteženi del svojega delovnega življenjskega obdobja je dr. Berce posvetil ra-
ziskavam barvnih kovin. Raziskave nahajališč svinca in cinka je opravljal na šir-
8	Pero Mioč
šem območju rudnika Mežica (1951, 1953, 1958), nato v Hrastnem pri Mokronogu
na Dolenjskem (1952, 1953), pri Litiji-Sitarjevec (1953, 1954, 1956), v Knapovžah
(1954), pri Ponovičah (1955) in na nahajališču Knape v Selški dolini (1956).
Leta 1958 je dr Berce sodeloval pri izdelavi in oceni Programa geoloških raziskav
barvnih kovin v Vzhodnih Karavankah, v Posavskih rudnikih svinca, cinka in barita
in pri raziskavah na območju Cerkno - Železniki. Pripravil je tudi elaborat Študije
rudišč v Posavskih gubah.
Raziskave živega srebra je opravil na nahajališčih Sveta Ana na Podljubelju (1953,
1955) in Kurja vas (1961), njegovo najpomembnejše raziskovanje tedaj je bilo na ru-
dišču Idrija (1951-1956). V svoji doktorski disertaciji Geologija rudišča živega srebra
Idrija (1956) je podal geološko zgradbo širšega območja, strukturno problematiko
okolice in samega rudišča. Ugotovil je narivno zgradbo ozemlja, v narivne enote pa
vključil tudi posamezna rudna telesa. Posebno so pomembni njegovi opisi oblik posa-
meznih rudnih teles, mineralnega sestava in stopenj orudenj posameznih formacij.
Pri obravnavi genetske problematike je na koncu podal sklepe o genezi rudišča. Ta
disertacija je bila dobra osnova za mlajše geologe, ki so nadaljevali raziskovalno delo
na rudišču Idrija. Nekaj let pozneje (1960-1962) je na tem rudišču programiral in
opravil geokemične in geofizikalne raziskave.
Po svojih strokovnih in znanstvenih raziskavah mineralnih surovin, še posebno
barvnih kovin, je bil dr. Berce znan širokemu krogu znanstvenikov tudi zunaj Slove-
nije. Sodeloval je na številnih domačih in mednarodnih simpozijih in kongresih. Bil
je član in podpredsednik jugoslovanske komisije za mednarodno sodelovanje pri
UNESCU (IGCP). Na Rudarsko-geološki fakulteti Univerze v Zagrebu je predaval
dva predmeta: Nahajališča mineralnih surovin in Strukturno geologijo (1962-1966).
Sodeloval je pri raziskavah rudišča Safaga v Egiptu (1965). Kot ekspert Združenih
narodov je sodeloval pri raziskavah ali kot konsultant na rudiščih v Alžiriji, Maroku,
Tuniziji in Indiji. V državah Mali, Kongo Brazzaville in v Tanzaniji je kot ekspert
Združenih narodov preživel več let (1967-1973).
Po vrnitvi iz omenjenih afriških držav na Geološki zavod Ljubljana, je dr Berce
preštudiral številno novejšo literaturo o mineralnih surovinah. Na tej podlagi je napi-
sal obširne zapise v angleškem jeziku (1973-1979), in sicer Granitoids Potentiality,
Lithium, Berillium, Tungstem (Wolfram), Lead and Zinc, Statistics in Geology, Plate
Tectonics and Metallogenesis, Formational Analysis Mercury and Antimony, Urani-
um and Thorium, Geochemical Research, Pyrite, Živa u Jugoslaviji (Položaj i pers-
pektive žive u svetu, saznanja o ležištima i pojavama žive u Jugoslaviji sa aspekta ge-
ologije i rudarstva i njezine perspektive u pogledu sirovinske baze). Copper and Ger-
manium, Niobium and Tantalum.
Vsa ta literatura oziroma vsi ti teksti so shranjeni v knjižnici Geološkega zavoda
oziroma Inštituta za geologijo, geotehniko in geofiziko Ljubljana. Posamezna besedi-
la obsegajo tudi nekaj sto strani in so zanimiva, dobra osnova za študij posameznih
mineralnih nahajališč tudi bodočih generacij.
Dr. Boris Berce je objavil številne študije v domači in svetovni literaturi.
Kot upokojenec je dr. Boris Berce, ne glede na svoje zdravstvene težave, vendar
psihično vedno svež, nadaljeval stike z geologijo in z mineralnimi surovinami. V pri-
jetnem okolju svojega doma je napisal obsežno delo Prospecting for mercury and an-
timony, ki ga je natipkal sam in obsega 508 strani. Izredno zanimiva vsebina tega de-
la je pripravljena na podlagi obsežne svetovne literature in nam nudi opis svetovnih
nahajališč živega srebra in antimona od predkambrija naprej. Prava škoda bi bila, če
to delo ne bi bilo tiskano.
v spomin dr. Borisu Bercetu___9
Po upokojitvi smo se občasno srečevali. Bil je vedno nasmejan in dobre volje. Pri-
povedoval nam je o svojem delu v pokojninskem združenju Sivi panterji, o svojem so-
delovanju pri vodstvu kabelske televizije itn. - o svojih težavah pa ni nikoli resno go-
voril. Živo se spominjam najinega zadnjega srečanja, ko sem ga vprašal: Kako je kaj,
Boris? Odlično, nič mi ne pomaga, ne operacija in ne kaj drugega! Sedaj samo še ča-
kam, je rekel in odšel proti svojemu domu za Bežigradom. Nisem vedel, ali se je šalil,
kakor je imel navado, ali je mislil resno!
Nekaj mesecev kasneje, v rojstni Ljubljani, obkrožen s svojimi najdražjimi, je dr.
Boris Berce končal svojo življenjsko pot in odšel slovenski zemlji v objem.
Pero Mioč