1052
Marijan Zlobec
TARAS KERMAUNER, STAJA POD PONCAMI
»Retorično, jezikovno, spominsko, bolj pesniško kot prozaično vajo stkal in razsul Taras Kermauner«, je avtor Staje pod Poncami* označil svoj avtobiografski tekst v novi, vse bolj uveljavljajoči se zbirki Nova proza. Ker-maunerjeva intimna izpoved že dolgo ni nič novega, le da je v zadnjem času izrazitejša, jasnejša, odkritejša, pogum-nejša, nazornejša, čeprav ni dokumentarna. Lastne podobe, pa Staja pod Poncami, dve knjigi, ki sta verjetno nastajali vsaj deloma hkrati (?!), sicer avtorja ne razkrivata v kakšni bistveno novi luči v smislu vrednotenja in analize slovenske povojne literarne stvarnosti, pomembnejši sta kot analiza in geneza lastnega osebnostnega razvoja. Ali smemo skozi njegovo misel zasledovati tudi razvoj drugih, ki jih avtor predstavlja kot sopotnike lastne generacije? Skušnjava se zdi zanimiva, a ji
(* Taras Kermauner, Staja pod Poncami, DZS Ljubljana 1979, zbirka Nova proza, opremil Vili Vrhovec, str. 265)
ne bi veljalo nasesti. Kermaunerjeva izpoved je pač le njegov pogled na polpreteklo dobo. Sicer tudi nočemo reči, da si avtor jemlje pravico izpovedi o neki generaciji. To lahko počno, vsak zase, tudi drugi. A eno vprašanje se ob teh njegovih delih vsiljuje: ali je nenadoma v slovenski sodobni literarni produkciji zmanjkalo ustreznega »gradiva«, ki bi zaposlilo Tarasovo izredno produktivno pero? Če je ta domneva resnična, bi morda smeli sklepati na krizo te produkcije, ali pa je usmeritev v osebnoizpovedni žanr bolj življenjske narave (smrt očeta, antagonizmi generacij in njenih predstavnikov).
Kermaunerjeva knjiga ima neke vrste motto: »Na tej dolgotrajni, večkrat nadaljevani seji se pisatelj poskuša razumeti, zakriva se, uživa v razgaljanju in v slepoti, straši sebe in druge, se preustvarja, ne da bi vedel kdaj; bi bilo, to nevsakdanjo in samopopravno seanso, primerneje krstiti za spiritistič-no? Knjiga je del načrta, imenovanega Micelij; ne njen prvi, ne zadnji del. Zgodbe in srečanja, mreža zavozlana, natrgana, spomini zamišljeni, izmišljeni, sanjski, portreti pretirani, ljubezenski, zabrisani, beg tja čez, zraven, drugam, ven, onkraj, tokraj...« Se pravi, da je knjiga le del širše zasnovanega avtobiografskega kompleksa.
Avtorjev uvod v osebnostno analizo predstavlja tezo o več očetih, duhovnih kajpada; kot »zgledih, tekmecih in sogovornikih«. »Izdelovalnica očetov«, kot pravi Kermauner temu intimnemu albumu, »selitvi« od očeta do novega očeta, kot nekakšen »rent a car«, je bržkone sinonim za učitelje, vplive, oblikovanje samostojne osebnosti, medtem ko je mati »edina resn(ičn)a po-stav(k)a sveta (triada: mati-natura-srnrt). Kermauner imenuje Micelij »ku-bistično abstraktni nerazpoznavni avtoportret«, kot bi se hotel zavarovati pred dokumentarnostjo in resničnostjo izpovedi, kot da je izpoved laž ali le pogojna resnica; v trenutku izgovorjenega,
1053
Taras Kermauner, Staja pod Poticami
zapisanega; neka refleksivna intuicija, v hipu zapisana, a ne preverjena. Kermauner niza ob scenaričnih artikulaci-jah povsem fragmentarne, iztrgane pa-suse o lastni poziciji znotraj slovenskega »zunanjega, političnega, ideološkega, policijskega slovenskega časa«, ki ga je stroj il. Kot da bi intuitivni naboj dovoljeval le toliko energije, kot jo dajejo nekatere nepotrjene, nedokumentirane, da, celo poljubno izbrane iztočnice. Zakaj ničesar logičnega ni v tej izpovedi, ničesar tradicionalno memo-arskega, še manj datumskega in podobnih pozitivističnih instrumentarijev. Kot da bi se prepustil vodstvu intuiciji in navdihu, kajpada z vedenjem in (po)-znanjem.
Kakšnega pomena so potem njegove »karakteristike« svojih (bivših) najvplivnejših prijateljev: Primoža Kozaka, Dominika Smoleta, Veljka Rusa, Jožeta Pučnika, Janka Kosa, Vladimira Seli-škarja ...? Kaj pomeni, za bralca, denimo Kermaunerjevo videnje Janka Kosa, »ki je, kot na križarski vojni, izsuševal vsa močvirja in z njimi vred preganjal zadnje ostanke blagodejnih, milih voda, mentalno nečistih tekočin, napadajoč v imenu veleobrata hladnih, zribanih, sleherne polegbesednosti odrešenih besed«? Mojstrsko metaforo? Bluf? Nič? To je Kermauner jeva intuicija, zapis trenutnega videnja in do-misleka, nič več, ali pač? Avtor, se zdi, se nikoli povsem ne »nadzira« ali govori o nečem kontradiktorno, tako in drugače, «prav« in »narobe«, kot da je vse, kar je, tako, kot je; literatura, fik-cija; ni jasnih obrisov med »resnico« in »poezijo«. Kermaunerjeva »resnica« je nadrealistična. Za spiritistično jo razglaša sam!
Toda koga »zanima« Kermaunerjeva izpoved; nezgodovinska, nedokumen-tarna? Njegovi odnosi do okolja, generacij, slovenske misli, kulture? Sebe označuje kot »nepopravljivo trdi varuh nepretrgane zveze med prej in zdaj, svečenik umskega ognja«, svojo pisa-
teljsko funkcijo pa »zaškrebljati v skalo in tako ohraniti resnico poznim rodovom, pa čeprav brezličnim: dozdaj preveč enosmerno in plitvo, razumarsko in realistično, pragmatično in pritlehno, bleiweisovsko, koroščevsko (...)«.
Poseben »status« resnice imajo Kermauner j eve izpovedi o svojem otroštvu in mladostništvu. Čisto prozaične so, anekdotične, »mitske zgodbe«, kot jih imenuje avtor. Do tu so še zaznavna in razvidna dejstva, preostalo (nadaljevanje življenja) je (bilo) že »zabubljenje v fiktivni svet nadomestkov, v literaturo, zastopnico, v kulturo, ki je fascinant-na knjiga o naturi«. Kermaunerju sta vsaka knjiga in knjižni pojem »neraz-družljivo stkane z osebnim doživetjem, (...) s stanjem duše«. In podobne ugotovitve. Brezsmiselno bi bilo citirati in povzemati vse podobne fragmente kot avtorjevo ideologijo, nazor, filozofijo. Preveč je vsega, kar utegne biti resnica in »resnica«. Staja pod Poncami je predvsem senzibilna literatura, polna metaforike, kontrastov, meditacij v le kratkih pasusih, skoroda neobveznih, kot torzo, kar navrže refleks. Ali ni knjiga dokument nekega »nekontroliranega«, »nerazumarskega« literarnega postopka. Pišeš, kar pač pride pod roko, iz sebe kajpada?
»Nočem, da me krstijo profesorji ljubljanske univerze in na meni razbi-jejo buteljko brbončastega šampanjca, potem pa me porinejo pod vodo, čim več teže pod gladino, da bi me njihov kapitan, doktor prešernega cankaroslov-ja laže zajahal!« pravi Kermauner v metafori o svojem »profesorstvu«. Nismo je izbrali zaradi njene polemičnosti z univerzo in njenimi profesorji, marveč zaradi avtorjevega načina polemizi-ranja z institucijami nasploh. Kermaunerju se namreč izkaže »prava svoboda« le v konfrontaciji z institucijami in njenimi varuhi, delovanje zunaj ustanov, službe. Nikakor ni možna svoboda kot taka, neodvisna, zavezana le materiji, predmetu raziskave, čistemu delu.
1054
To je Kermaunerjeva igra (lažne) žrtve (»v razponi s samim sabo in s svetom«). Kermauner preveč poenostavlja stvari (poglavje »Kratki življenjepis uglednega jaza«), celo zanika možnosti samostojnega in osebnostnega zorenja ljudi v institucijah. Morda ne ve, da išče »krivdo« za svoje »institucionalne poraze« zunaj sebe; v družbi, ustanovah, v katerih ni »vzdržal«. Prava svoboda morda ne potrebuje nenehnega filozofiranja o sami sebi. Kermaunerjeva svoboda je zakompleksana! Ne nazadnje: avtor nima izdelanega nikakršnega kul-turno-političnega programa, razen lastnega, osebnega, zasebnega. Zato tudi ne polemizira, kot zunaj institucionalist, s programom institucij, z njihovim delom, marveč le s »funkcionalnostjo«, s »poenotenjem« vsega, kar je (se dogaja) v institucijah.
V Staji pod Poncami (ali staji pod poncami) se je Kermauner bolj kot doslej pokazal kot literat, pisatelj; s svoj-skim stilom, jezikom, oblikovanjem sedanjih in spominskih scen, odetih v bogate metaforične vizije. Ničesar trdnega ni, razvojno logičnega, vzročno-po-sledičnega, časovno linearnega. Vse je kaos diahrono-sinhrone perspektive, zato bralec lahko »reže« poglavja, jih bere, kot se mu zahoče. Kermauner je mojster stila; nihče doslej še ni v znanih simbolih iz naše kulturne zgodovine odkril toliko novih pojavnih različic, razlag, novih identitet. Pač, vse avtorjevo pisanje kaže njegovo izredno, usodno zavezanost in navezanost na slovensko kulturo (»nedopustljiva de-monična obsedenost od ranega jutra do večera (...) nenehoma niham med pobožnim malikovanjem boginje kulture in zavistno željo, da bi jo, nedosežno, ubil, vlagam vanjo, vse kar imam in kar zmorem, hkrati pa jo ponižujem, smešim, razkrinkujem, a z njo devljem iz kože tudi sebe«.) Avtor s pisanjem sam sebe izdeluje; svet, ki je predmet njegove refleksije, je on sam, pravi. Močnejši,  svobodnejši je v poglavjih,
Marijan Zlobec
kjer se mu ni treba ukvarjati z institucijami in podobnimi slovenskimi nevšečnostmi dandanašnji; kjer tematizira in aktualizira lasten odnos do narave, nekaterih biografskih potez in dogodkov, širšo perspektivo sveta in človekovega (negotovega) položaja v njem, skratka, tam, kjer spregovori svoboda sama.