Poštnina plačana v gotovini
UREDNIŠTVO IN UPRAVA Videm - via Vitt. Veneto, 32 Tel. 33-4G - Poštni predal 186 Glavni in odgovorni urednik VOJMIR TEDOLDI Tiskarna T. Marioni - Videm
MATAJUR
GLASILO SLOVENCEV V VIDEMSKI POKRAJINI
Sped. in abb. post. Il gruppo
NAROČNINA: Za Italijo: polletna 600 lir -letna 1000 lir - Za inozemstvo: polletna 800 lir - letna 1500 lir Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 50 lir
Leto XVII - N. 15 (352)
Udine, 15. septembra 1966
Izhaja vsakih 15 dni
Nauk Južne Tirolske
Pod gornjim naslovom je o-bjavil «Primorski dnevnik», o-sredanje glasilo Slovencev v Italiji, uvodni članek v zvezi z zločinskimi atentati na Južnem Tirolskem. V članku je pravilno nakazano ozadje teh dogodkov ter predvsem ugotovljeno, kako nepomirljivi ekstremistični krogi nerešeno manjšinsko vprašanje zlorabljajo za svoje rovarjenje. To mnenje se povsem strinja z našim stališčem, zato glavne misli iz članka ponati-skujemo v našem listu.
Na Južnem Tirolskem se ponovno ču-jejo rafali brzostrelk in pokajo bombe.
Trije mladi finančni stražniKi so se vračali iz gostilne proti kasarni, ko so padli v zaseuo; prvega je rafal na mestu ubil, drugi je podlegel čez nekaj časa težkim Miam, tretji pa je še pravočasno skočil v jarek ob cesti in se ■■ešil.
Le malo časa je minilo in eksplodirali sta dve bombi, obe narejeni z dobrim poz navanjem eksplozivov ter aiemato. s.-.e tennike in postavljeni ne oziraje se na število smrtnih žrtev, ki bi jih la.iko pov z.ooili. Prav obratno, vse ka.e, da so a.en.atorji hoteli smrtne žrtve, saj so okoli 4 kg težko bombo iz d.namita postavili v sodno palačo, drugo pa na cesto, ... je zelo prometna.
Po letu dni relativnega miru je torej na področju Južne Tirolske zopet v teku svojevrstna kriminalna dejavnost, ki prihaja do izraza v nedisciplin ranih in zahrbtnih atentat h
Vendar pa je tokrat prišlo očitno in jr.sno do izraza nekaj novega: južno-tirol-sko prebivalstvo avstrijske narodnosti je tokrat te atentate obsodilo brez kakršnih koli pomislekov za to, kar so — čisto navaden kriminal. Finančni stražnik D Ignoti se je zdravil v boln šnici v kraju San Candido, kjer je tudi podlegel ranam. Občina je v rokah avstrijske tu prebivajoča večine in občinski svet je izrazil že'jo, da se vrši pogreb pri njih, saj se je v njih kraju mladi fant boril s smrtjo in podlegel ranam. Po vseh vesteh je južno-tirolsko prebivalstvo tudi avstrijske narodnosti sodelovalo s policijskimi organi in nudilo tako v primeru napada iz zasede kot glede obeh bombnih atentatov.
Dejstva torej govore, da ne gre za teroristično obliko borbe lokalnega prebivalstva, temveč za divjaške napade, ki so bili pr'pravljeni v tujini in ki nimajo za cilj zaščite in obrambe manjšinskih pravic. Očitno gre za tradicionalni nacizem in fašizem, ki skuša izkoriščati položaj v Južni Tirolski v svoje posebne namene. Obujati spomine na preteklost, ustvarjati ozračje nezaupanja in s tem tudi ustvarjati pogoje za obnovo vsega tistega, kar človeštvo upa, da je že premagano in pre-mosteno.
Ni slučajno, da je še pred bombnim napadom bavarska televizija oddajala intervju z dvema znanima teroristoma, ki sta zagovarjala atentatorje, in da so ta intervju mirno posneli na avstrijsksem ozemlju. Kot je tudi značilen formalni in izmikajoči se odgovor zapadnonemške vlade, češ da nima nobenega nadzorstva nad to televizijsko postajo, ko je proti takemu ravnanju z uradno noto protestirala italijanska vlada.
Celoten primer skriva v sebi vrsto nevarnosti. Znano je, da obstaja nacistična internacionala in tesna povezanost med italijanskimi ter nemškimi nacisti, ki izrabljajo položaj v Južni Tirolski vsak v svoje namene, čeprav se na zunaj kažejo kot najhujši nasprotniki. In tudi tokrat smo imeli po eni plati opravka z izjavami po bavarski televiziji, po drugi pa z bučnim govorom fašističnega prvaka Almiranteja v itaijanskem parlamentu.
iz navedenega sledita dva zaključka:
Vsako nerešeno vprašanje lahko služi za pretvezo, da se ga polaste krogi, ki ga skušajo izkoriščati v svoje nič kaj poštene namene. To nedvomno velja tudi za položaj manjšine v Južni Tirolski, ki še vedno ni dosledno urejen in to tako v okviru notranje italijanske zakonodaje ter predvsem ustavnih določil, kot tudi z vidika mednarodnih odnosov, točneje predvidenih, mnogokrat napovedanih in še vedno ne zaključenih italijansko-avstrijskih razgovorov. Ne gre torej samo za policijo, za njene napore, da ob podpori prebivalstva ujame atentatorje in tako onemegoči teroristično dejavnost, temveč prvenstveno *a ustvarjanje okolja in pogojev, ki bodo atentatorjem odvzeli kakršno koli pretvezo za njihovo dejavnost. To pa je vprašanje dosledne demokracije in političnega načina rešitve problemov.
Nič manj važen ni nauk, ki sledi za naše področje, kjer prav tako prebiva manjšina, ki uživa mnogo manjše pravice in manjšo zaščito kot avstrijska v Južni Tirolski. Slovenski manjšini se niti ne sanja, da bi se poslužila sredstev, kot jih uporabljajo nacisti. Tega si ne želi in noče, ne samo Iz moralnih razlogov, temveč kor Istočasno dobro ve, da je samo v odkritem demokratičnem razvoju pot In način, da se njena vprašanja rešijo.
V KRAJU, KJER JE BIL ROJEN SIMON GREGORČIČ
Velika slovesnost v Vršnem pod Krnom ob šestdesetletnici pesnikove smrti
Hišo, kjer se je rodil Simon Gregorčič, so odkupili in preuredili v muzej - Slavnosti so se udeležili najvidnejši predstavniki političnih in kulturnih krogov in več tisoč ljudi iz raznih krajev Slovenije in zamejstva - Simbolično darilo kulturnega društtia “Ivan Trinko „ v Čedadu
V nedeljo, dne 11. t.m. se je zbralo na Vršnem pri Kobaridu okoli desettisoč Hudi iz Slovenije, Tržaškega, Goriškega in Beneške Slovenije, da bi počastili 25-let-nico vstaje slovenskega ljudstva in se udeležili slovesnosti odprtju muzeja, posvečenega «goriškemu slavčku» In zboru brigade, ki je nosila njegovo ime.
Kako globoko občutena je bila slovesnost, dokazuje prisotnost visokih kulturnih in oblastvenih predstavnikov Slovenije in zamejstva: med njimi so bili tajnik CK ZKS Viktor Avbelj in Albert Jakopič, podpredsednik vlade SR Slovenije Beno Zupančič, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti Josip Vidmar, pisatelj France Bevk, general Jaka Avšič, ki je poveljeval partizanskemu pohodu v Beneško Slovenijo, predsednik Slovenske kulturno gospodarske zveze iz Trsta Boris Race, predsednik Slovenske prosvetne zveze iz Trsta dr. Robert Hlavaty, pisatelj Boris Pahor, tajnik Kulturnega društva
«Ivan Trinko» v Čedadu Izidor Predan in nešteti drugi.
Slavnost je začel predsednik tolminske občinske skupščine Franc Skok, ki je poudaril pomen proslave na Vršnem ter orisal vpliv Gregorčičeve pesmi na borbeno pripravljenost primorskega ljudstva. Za njim je povzel beseuo podpredsednik republiškega izvršnega sveta Beno Zupančič.
Beno Zupančič je uvodoma poudaril, da so prazniki, ko se zbiramo ob rojstnih hišah velikih mož, posvečeni našim prizadevanjem, da bi izpolnili dolžnosti, ki so nam jih veliki možje naše preteklosti naložili ali ki smo si jih sami z njihovo pomočjo naložili. Ob tem spoznavamo, kako je zmeraj po svoje živo vzpodbudno in vsestransko vse tisto, kar so si ljudje priborili ali ustvarili včeraj ali danes.
Potem je nadaljeval: «Zbrali smo se, da bi tudi na ta način posredovali svoje življenjsko izkustvo mladim rodovom, da
bi ohranili pesnikovo hišo kot spomin na vse tisto, kar je treba v ljudeh ali ljudem ohraniti kot večno živ klic po življenju, po človečnosti, po lepoti, po prostosti.
Naša zgodovinska usoda je bila bridka, tako kot je bila bridka usoda naših velikih duhov, zgodovina nas je silila, da smo se veliko prej bojevali z besedo kot z mečem. Veliko prej smo se oplajali s prividi prostosti kot prostostjo samo. Ustvarjalce naše kulturne dediščine smo priznali največkrat šele potem, ko so v naši provincialni majhnosti in razcepljenosti onemogli. Njihova imena smo ponavadi pozno zapisali na pročelja ulic ali šol ali kulturnih hiš, še mnogo pozneje na bojne prapore slovenske osvobodilne vojske».
Podpredsednik izvršnega sveta je zaključil svoj govor z besedami: «Naj ste šolarji ali študenti, delavci ali kmetje, šolniki ali umetniki, naj ste borci iz Gregorčičeve ali katerekoli druge naše brigade, naj ste stalni obiskovalci planinskega raja, naj ste doma od tod ali drugod, naj vam bo vsem ta praznik praznik najboljšega v človeku. V tem ljudstvu, ki ni rodilo samo enega pevca, ki je rodilo Gregorči-čevce in še mnoge druge puntarje, ki je rodilo ljudi, ki danes vsak dan grade svojo lepo deželo, da bi bila še lepša, da bi bila še bolj bogata, da bi bil človek v njej čimbolj človek».
Borce Gregorčičeve brigade in druge udeležence slavja na Vršnem je nato pozdravil general Jaka Avšič. Taborniškemu odredu iz Tolmina je izročil zastavo, ki nosi ime po pesniku Simonu Gregorčiču.
Prvi del proslave so med drugim izpolnili s številnimi kulturnimi točkami, pevska zbora iz Branika in Dornberga, rudniška godba na pihala iz Idrije ter član SNG iz Ljubljane Stane Sever.
Svečanost se je nadaljevala pred pesnikovo rojstno hišo, ki so jo s prispevki Slovencev v domovini in tudi v zamejstvu odkupili ter spremenili v muzej, v katerem so zbrali vso ostalino o pesniku, da bi bila na voljo vsem, ki bodo prihajali v ta rajskomili kraj ter si želeli seznaniti se
mu IIIIIIIIIIIII.um.Hlinili.Illuminili...mi.im....................
VALORIZIRATI »OLIVO SV. LEVARTA
Ynjno potrebno bi bilo izboljšati cesti proti Pikonom in Stari gori
Pospešiti razvoj turizma in gostinstva - Možnosti industrializacije • iz Stare gore se nudi krasen razgled po vsej furlanski nižini do Jadrana - V starem svetišču, ki je posvečen črni Materi božji, se
verniki izpovedujejo v italijanskem in slovenskem jeziku
SEPTEMBER 1966 — Vsakokrat ko se podamo v dolino Sv. Lenarta — ta je najbolj obsežna in najbolj ravna dolina v Beneški Sloveniji — nas obdajajo vedno novi občutki. So občutki, ki izhajajo predvsem iz narave, ki je tu nenavadno očarljiva in iz čistega zraka, ki polni in utrjuje pljuča, šenlenarška dolina je namreč bujno zelena in jo prepaja balzamični zrak in poleg tega nudi tudi prekrasne panorame, ki jih je kje drugje težko najti. Za kakih 15 km jo namaka Kosca, ki izvira na pobočju Kolovrata. Njeno vodovje priteče v Sv. Lenartu, potem ko se je v Škrutovem izlila v pritok Reko.
Z ekonomske plati se v dolini Sv. Lenarta ni od zadnjega našega obiska nič spremenilo. Oči so nam nehote zopet zastale na tovarni cementa, ki jo je dala pred leti zapreti in podreti «Italcementi», družba, ki je spodrinila staro furlansko družbo «Cementi del Friuli» (in tako je nehala obratovati tudi cementarna v Vidmu kljub protestom in borbi vodstva, katerega je podpiralo s svojo solidarnostjo vse furlansko prebivalstvo, ustanove in oblasti).
Na Sv. Lenart gravitira tudi ekonomija občin Srednje, Dreke, Grmeka in delno tudi okolica Ažle; vsa ozemlja, katerih ljudje so bili zelo prizadeti, ko so zaprli v Čedadu tovarno taninskih ekstraktov.
Da smo prišli iz pokrajinske ceste do podrte cementarne, smo morali preko mosta, katerega so pred nedavnim popravili. Od tu dalje vodi zelo slaba pot proti Pikonom, ki ležijo precej visoko v hribu. Do vasi bi bilo potrebno zgraditi še poldrug kilometer kolovoza, da bi bila vas pove-
zana z Dolenjo Mjerso, ki leži v dolini. Tu, v Dolenji Mjersi, obstoja edini skromni vir dela: opekarna, ki zaposluje kakih trideset delavcev.
Hudournik Kosca dostikrat prestopa bregove in napravlja, posebno v škrutovem,
veliko škodo, ker odnaša rodovitno zemljo, naplavlja pa prod in pesek. Nekaj iz-boljševalnih del so sicer že izvedli, a to je še vse premalo.
Morda so nekoč v teh krajih — v mi-Nadaljeranje na 2. strani.
Na sliki vidimo zaselek Stare gore s svojim znamenitim svetiščem, ki privablja vernike od vsepovsod, največ pa iz sosednjih slovenskih vasi. Od tu se nudijo na vse strani prekrasni razgledi
z življenjem in delom našega pesnika. V treh sobah so uredili spalnico in dnevno sobo in sestavili rodovnik vseh prednikov. Na steno so obesili tudi oljnato sliko čedadskega slikarja Bronta, ki je po fotografiji portretiral Ivana Trinka, velikega slovenskega duha. Slika, ki jo je podaril Izidor Predan, tajnik društva v Čedadu «Ivan Trinko», hoče simbolizirati neuničljive vezi med brati ob Soči in Nadiži, ki sta jih stkala pesnika, duhovnika — človeka.
Muzej je odprl pisatelj France Bevk z lepim nagovorom. Pred izročitvijo hiše, je France Bevk orisal s toplimi besedami življenje in delo Simona Gregorčiča. Med drugim je dejal: «Ozkosrčni napadi na Gregorčiča so malone pozabljeni. Njegove pesmi pa še vedno žive in bodo živele. Za nas ni bil samo pesnik, ki je dal naši prebujajoči se narodni zavesti pesniškega izraza, bil nam je tudi učitelj domovinske ljubezni, ki jo je budil in utrjeval v naših srcih in nam zbujal narodni ponos. Njegova zasluga je, da je v toliki meri rasla samozavest vsega naroda, še posebno primorskega. Ljudstvo pa je v dneh narodnega zatiranja in muk črpalo iz njegovih pesmi tolažbe in bodrila».
iiiiimiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiuiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiii
V Poadižju še vedno pokajo bombe in sejejo smrt
V Južni Tirolski je ponovno eksplodiral peklenski stroj, ki je zahteval dve smrtni žrtvi: ubita sta bila dva finančna stražnika, od katerih eden pripadnik avstrijske narodne manjšine, hudo pa je ranjen 27-letni poročnik finančnih straž.
Nacistični atentatorji so po vsej verjetnosti položili na do sedaj nepojasnjen način 25 kg eksploziva v dimnik manjše stražarnice, ki je v bližini Brenerja in komaj 800 metrov oddaljena od avstrijske državne meje. Ko je iztekel urni mehanizem, je eksplodiral tritol, ki je dobesedno razrušil poslopje, k nesreči pa so povrh še eksplodirale ročne bombe, ki so bile na mizi, pri kateri sta sedela poveljnik stražarnice in poročnik.
Gre torej za tipičen atentat nacističnih zločincev, zaradi katerih je samo letošnje poletje izgubilo življenje kar pet mladih finančnih stražnikov.
Ogorčenje italijanske javnosti je izredno in je prišlo do izraza v številnih izjavah vladnih predstavnikov, predstavnikov političnih strank ter zahtevah po odločnih nastopih.
Izjava predsednika republike Saragata v nedvoumnem jeziku govori o krivdi neonacistov in zahteva v tej zvezi odločne posege, da se ne samo preprečijo atentati, temveč da se začne odločna borba z njih podpihovalci, s tistimi, ki se z atentati okoriščajo.
Zanimivo je dejstvo, da so izjave vseh političnih krogov, ki se sicer z različnih zornih kotov sklicujejo na demokracijo in na odporniško gibanje, v bistvenih potezah enake: tako KPI, kot PSDI, PSI in KD namreč ostro obsojajo nacistične zločince, prav atentati pa jih spodbujajo k pozivu doslednejšemu izvajanju demokratičnih načel, na katerih temelji nova demokratična Italija in ki vsebujejo tudi določila o zaščiti narodnih manjšin.
Nedvomno bodo zanimivi mednarodni odmevi, ki so odločilni, saj ni nobenega dvoma, da so tudi ti atentatorji prišli ali neposredno Iz Avstrije, oziroma — kar je še verjetnejše — iz Nemčije v Avstrijo in od tam na Južno Tirolsko. Prav tako tudi ni nobenega dvoma, da jih podpirajo nemški in avstrijski neonacistični krogi.
Takoj je interveniral zunanji minister Fanfani, ki je zahteval od avstrijske vlade odločne ukrepe, da zaščiti mejo In da kaznuje podpihovalce zločinov.
Iz Terske
Srednje
Za rešitev najnujnejših problemov
Pred nedavnim so se sestali na občinskem sedežu v Njivici občinski svetovalci z županom na čelu, deželni odbornik za kmetijstvo adv. Antonio Comelli, pokrajinski svetovalec Beorchia in poslanec Bressani, da so razpravljali o težkih problemih, ki tarejo te gorske kraje. V prvi vrsti so poudarjali, da bi bilo nujno potrebno urediti ceste in ojačiti vodovod in razpravljali o turizmu, ki bi se mogel še bolj razviti, posebno v Zavrhu, če bi se v prid tega kaj ukrenilo. Poslanec Bressani, adv. Comelli in adv. Beorchia so obljubili vso svojo pomoč.
Spomenik padlim na gori Bernard ji
Preteklo nedeljo se je vršilo na gori Bernadiji slavnostno odkritje
slih imamo dolgo dobo vlade beneških dožov, vlado, ki jo je odpravil mladi Bona-parte s pogodbo v Campoformidu (1797) — ljudje živeli bolje, kajti v « kamunjah » (soseščine) so uživali široko ekonomsko in politično avtomijo, saj so imeli celo svoj parlament, ki so ga imenovali «Mjer-ska banka», katerega člani so svobodno in javno razpravljali o splošnih problemih doline.
Ko gre človek po dolini, vidi ozirajoč se naokoli vse polno možnosti izboljšanja. To področje je kot nalašč ustvarjeno za industrije in za gostinstvo. Seveda ni tudi puščati vnemar tradicionalnih dejavnosti hribov, polj, hlevov in obrtništva. Treba bi bilo tudi pomagati, da se utrdi zadružništvo, da se ustvarijo ustanove, tudi kulturne, ki bi skrbele za ekonomski in socialni razvoj doline in bi se na ta način omilila emigracija, zaradi katere se na žalost danes izpraznujejo vasi in zaselki. Skratka, dolino Sv. Lenarta bi bilo potrebno spremeniti v kmetijski, industrijski in turistični center, od katerega bi ime'e korist tudi sosednje doline.
Iz Sv. Lenarta se nikakor nismo mogli vrniti takoj nazaj, preveč nas je vleklo na Staro goro, k svetišču, ki je posvečeno črni Materi božji, katero imenujejo tudi «Castellana» ali živa Madona. V bližini svetišča stoji tudi velikanski križ, katerega se vidi daleč naokoli in tudi ponoči, ker je razsvetljen.
Vzpenjajoč se po hribu navzgor nam je pogled padel na lepo Idrijsko dolino in go-riška Brda preko meje. Cesta postaja, ko zapustimo vas Jagnjed, sila slaba, kame-nita in jamasta. Vemo, da se je na pravem mestu že govorilo o tej cesti in zato je upati, da jo bodo popravili.
Mimogrede smo v Utani uzrli kapelico, ki stoji ob cesti sredi vasi in slovenski napis: «Brezmadežna spočeta, prosi za nas».
Končno smo dospeli na «plac» starega srednjeveškega zaselka. Kako krasna panorama: Kanin, Matajur, Krn, fantastična trojica mogočnih gorskih velikanov in spodaj svetla dolina Sv. Lenarta. Pogled nam pade tudi na lepo Idrijsko dolino, na go-riška Brda onkraj meje in po širni fur-
spomenika padlim alpincem divizije «Julia», ki so izgubili življenje na raznih frontah. Svečanosti so se udeležile vojaške in civilne o-blasti ter mnogo preživelih alpin-cev.
Plaz zasul cesto
Zaradi močnega dežja se je na cesti, ki vodi iz Njivice v Brdo, utrgal velik zemeljski plaz in jo zasul. Pravijo, da je bilo več kot dvesto kubičnih metrov zemlje in zato je bil promet dlje časa ustavljen in motorna vozila so morala voziti preko Zavrha in čez Presa-ko. Cesta je že sama po sebi slaba, čeprav jo prištevajo k «turističnim cestam» in zato bi bilo prav, da bi jo vsaj sedaj, ko je bila poškodovana, spravili v red in seve-
lanski ravnini tja do sinjega Jadrana.
Zaselek se predstavi s svojim svetiščem, katerega presbiterij je bil pred nedavnim obnovljen, kot vkovan med hiše, kjer je tudi nekaj trgovinic s spominčki in gostilna, ki ima vedno na zalogi dobro domačo salamo in pristno briško vino. Na placu stoji tudi velik hotel z barom, trgovino «souvenirjev» in trafiko in ki bi mogel biti še višji, če bi to dovolile vojaške oblasti.
Ta ravni prostor ob vznožju Stare gore so zadnja leta zelo razširili, ker so zravnali griček in je tako nastal lep parkirni prostor. Koliko avtobusov je bilo tega dne in avtomobilov iz raznih držav, eden celo s tablico Montreal (Kanada).
Zvonovi veselo pozdravljajo prihod romarjev. Po strmem klancu mimo glavnih vrat nas po ozki ulici privede pot, potem ko smo zapustili za seboj trgovinice s «souvenirji» in dobro založen srečelov, na dvorišče, kjer stoji vodnjak. Od tu se •začno strmo dvigati stopnice proti svetišču, ki je bil obnovljen in je zato, po mnenju umetnikov in poznavalcev, izgubilo na svoji vrednosti.
Komaj prestopimo prag svetišča, ugledamo za prižganimi zaobljubljenimi svečami v pozlačeni vdolbini sliko, kot smo preje omenili, žive Matere božje, in res, zdi se, da je živa in da govori. Ob njenih nogah se svetlikajo raztreseni novci, ki jih mečejo vbogaime italijanski in slovenski verniki in verniki drugih držav. Ob straneh je več spovednic na katerih so napisi, da tu spovedujejo v dveh jezikih: italijanskem in slovenskem.
Med drugim smo omenili, da je nujno potrebno popraviti dve cesti: cesto, ki vodi iz Dolenje Mjerse v Pikone in ono, ki pelje iz Sv. Lenarta proti Stari gori, ki bi jo morali popraviti tako, da bi bila enaka tisti, ki pelje iz Čedada.
Da bi se dalo duška Stari gori — vhod iz Beneške Slovenije — in pobude za turizem na tem področju, ne bi, po mnenju opazovalcev, manjkalo drugega, kot da se razširi in asfaltira pot, po kateri prihajajo k svetišču romarji in izletniki iz slovenskih vasi.
da tudi razširili, kar je že dolgo v načrtu.
Pevski zbor «Stelutis alpinis» v Kobaridu
Pred nedavnim je pevski zbor «Stelutis alpinis» iz Brda, ki ga vodi učitelj Karlo Noacco iz Vi-skorše, nastopil v Kobaridu, Tolminu in Mostu na Soči. Ob kostnici pri Sv. Antonu v Kobaridu so zapeli tudi znano furlansko pesem «Stelutis alpinis». Pevce je spremljal predsednik pevskega zbora Domenico Zannier, župnik iz Brda.
Iz pod Mat
Iz občinske seje
Na zadnjem zasedanju občinske seje, ki se je vršila prve dni avgusta, so med drugim sprejeli tudi obračun za leto 1965 in ob tej priliki tudi sklenili, da bodo pristopili k industrijskemu konzorciju za čedadsko področje. Župan je prisotnim tudi razložil koristi, ki jih bo imela Nadiška dolina od tega konzorcija.
Potres v Jeroniščih
V Jeroniščih so pred nedavnim začutili lažji potresni sunek, ki pa na srečo ni prizadejal v vasi nika-ke škode. Nekaj škode so utrpele le ceste v višje ležečih krajih, kajti prav v tistih dneh so bili hudi nalivi in se je utrgalo več zemeljskih plazov.
V Trpečem se je podrla hiša
Pred nedolgim se je zaradi neprestanega dežja, ki je zrahljal že razpokane in stare zidove, porušila v Trpečem hiša Faustina Mašere, ki se je pred leti izselil z družino v Švico. Najprvo se je porušila streha, ki je zgrmela na cesto in blokirala ves promet, potem so pa podrli vso hišo, ker je pretila nevarnost, da se zdaj zdaj poruši.
Tako polagoma razpadajo hiše naših emigrantov ena za drugo. Če si ne bodo ustvarili novega doma na tujih tleh, na stara leta ne bodo imeli nobene strehe nad glavo. Žalostno, toda resnično.
Državni prispevek za javna dela
Ministrstvo za javna dela je sporočilo, da je nakazalo špeterski občini 11 milijonov 120 tisoč lir za vodovod v Dolenjem Brnasu in za napeljavo odtočnih kanalov v Špetru. Z deli bodo pričeli v kratkem.
NESREČA NE POČIVA - Lastnik mlina v Špetru Renzo Gubana si je pri delu zelo poškodoval prste leve roke. Moral je iti v čedadsko bolnico, kjer so izjavili, da bo ozdravil v dveh tednih.
V bolnico so morali peljati tudi trinajstletnega Bruna Raccarja, ker je padel s kolesa in si zlomil desno nogo. Ozdravil bo v enem mesecu.
Pa tudi 63 letna Antonija Koren iz Gorenjega Brnasa ni ime'a sreče to poletje. Spodrsnelo ji je po stopnicah in se je pri padcu moč- . no udarila v glavo in dobila šok.
Podbonesec
Izredno dober maloobmejni promet
Mali obmejni promet v naših krajih je meseca avgusta dosegel rekordno število: 63.297 prehodov. Od teh je bilo 41.965 italijanskih potnikov in 18.837 jugoslovanskih. Največ prehodov je bilo skozi obmejni prehod v Štupci, kjer so jih zabeležili kar 57.553, medtem ko je bilo skozi ostale prehode takole gibanje: skozi Učjo 1.167, skozi Most na Nadiži pri Platiščih 482,
Občina pristopila k industrijskemu konzorciju
Tudi občina Srednje, kakor druge občine Nadiške doline, je pred nedavnim privolila za vstop k konzorciju za industrializiranje gorskih in predgorskih krajev čedadskega o-kraja. To so sklenili na zadnjem občinskem svetu, ki se je vršil sredi avgusta. Ob tej priliki je svet dal pokrajini tudi dovoljenje za ureditev turistične ceste, ki vodi na Staro goro in potrdil ustanovitev lovske rezerve na občinskem teritoriju Sprejeli so tudi načrt za ureditev občinskih cest, ki jih je poškodovalo neurje in za katere je dežela dala 2 milijona lir prispevka.
Nesreča pri balincanju
Benjamin Qualizza je bil zelo nesrečen pri balincanju, a ne zato, ker je izgubil igro, ampak ker ga je njegov soigralec zadel s kroglo naravnost v nos in mu ga zlomil. Morali so ga peljati v čedadsko bolnico, kjer so ga pridržali s prognozo treh tednov.
OBLICA. Notranje ministrstvo je dodelilo občini Srednje pol milijona lir kot prispevek za gradnjo kanalizacije v Oblici in Černetičih.
SREDNJE. Poročila se je naša va-
Robedišče 1.449, Polavo pri Čeple-šiščih v Sovodenjski dolini 693, Solarje pri Dreki 454, Most Klinac 380, Most Mišček 1.900, Kum 36 in skozi Boketo pri Topolovem 136.
Nova cesta v Ronec in Mersn
Občinska uprava ima v študiju načrt za ureditev ceste, ki bo povezovala Ronec in Mersin s Podbo-nescem. Delo so bo izvršilo na občinske stroške, načrt za ureditev pa bo vključen v pokrajinskega za turistične ceste.
PODBONESEC. Prve dni tega meseca so spustili v gozdove podbo-neške okolice 500 mladih fazanov in nekaj zajcev z namenom, da bi se tu razmnožili. Kot znano, so v Podbonescu letos ustanovili lovsko rezervo.
PODBONESEC. V čedadski bolnici je umrl po kratki bolezni v starosti 75 let Vincenc Pierich. Njegovega pogreba se je udeležila velika množica ljudi, kar je dokaz, da je bil zelo priljubljen v vsej okolici.
DOLENJI BRNAS - Videmski nadškof Giuseppe Zaffonato je imenoval župnika Petra Qualizzo za monsignorja. Nadškof mu je to visoko priznanje podelil osebno ob priliki, ko je prišel blagoslovit dva nova prapora.
Grmek
Mlad fant iz Seuca utonil v Lignanu
Vse je zelo preresla ža’ostna vest, da je utonil v Lignanu 21 letni Gianfranco Zabrieszach iz Seuca. Mladi fant, ki je bil po poklicu mizar, se je komaj vrnil iz Francije, kjer je bil na delu, da bi preživel poletne počitnice med domačimi. Bil je topel ,'an in zahotelo se mu je kopanje v morju. Z nekim prijateljem iz Rima se je odpeljal v Lignano in tam sta se kopa'a, a ne dolgo, Gianfranco je izginil pod vodo in ko so ga našli je bil že mrtev.
Bil je delaven in priden fant in bi se moral čez petnajst dni zopet vrniti v Francijo na delo. Spomin nanj bo ostal vedno živ.
ščanka Elda Markič z uradnikom Viktorjem Sniderò iz Čedada. Prijatelji jima želijo mnogo sreče v zakonu.
Sv. Lenart
Pater Avguštin Ošnjak na domačih tleh
Po 42 letih odsotnosti se je zopet povrnil v Ošnje, svojo rojstno vas, pater Avguštin Ošnjak. Po duhovniškem posvečemu je pater Avguštin še! v Združene ameriško države, kjer je potem postal redni profesor na univerzi v Chicagu in je poučeval filozofijo. Pater je prišel domov zato, da bo v rojstni vasi bral zlato mašo. Star je 76 let
Iz Rezjanske doline
Veselo praznovanje «Šmarne miše:>
Tudi letos so po vsej rezijanski dolini prav veselo praznovali 15. avgust ali « Šmarno mišo », kakor imenujejo ta praznik Rezijani. Za to priliko so prišli domov nešteti emigranti iz raznih evropskih držav, kjer so na sezonskem ali stalnem delu.
Za veselo praznovanje je poskrbel poseben odbor, ki so ga ustanovili, da je izdelal dober program. Seveda so vključili v program tudi nastop folklorne rezijanske'“Skupine, da je veselo zaplesala ob zvokih citer. V Ravenci je domači župnik ta dan blagoslovil tudi vsi motorna vozila, ki jih je v Reziji danes že kar precej. Organizirali so tudi bogat srečolov in fotografsko razstavo, zvečer so pa prižgali umetni ogenj. Na praznovanje je letos orišlo tudi dosti ljudi iz sosednjih krajev Slovenije, posebno iz Gornjega Posočja nekaj pa tudi iz Bolgarije in Madžarske, kjer imaio nekateri Rezijani svoje sorodnike.
Nov župan
Župan Marcellino Pielich, ki ie bil izvoljen pri teh zadnjih volitvah, ie iz osebnih razlogov podal ostavke. Sedaj so izvolili za novega župana Perikleja Beltrame iz Ravence.
TAVORJANA
Občinskemu svetu potekel mandat
Občinskemu svetu v Tavorjani je potekla mandatna doba in zato bodo kmalu nove volitve. Svet se je zadnjikrat sestal koncem avgusta meseca, da je sprejel občinski proračun za leto 1965 in da je pristopil k industrijskemu konzorciju za gorsko in predgorsko področje čedadskega okoliša.
TAVORJANA. Poročil se je poštni uradnik Alceo Calcaterra z delavko Edo Scaravetto iz Čedada in uradnica Costaperaria Giannina z Ita-lom Lorenzinijem iz Čedada.
ČELA. V bolnico so morali peljati 43 letnega Gina Deganuttija iz Čeh ker je padel iz zidarskega odra in si zlomil levo roko. Ozdravil bo v enem mesecu.
HLODIČI. Tele dni so začeli obnavljati asfalt na cesti, ki vodi iz Hlodiča v Peternel, ki leži že v dre-ški občini. To delo je bilo potrebno, ker je bil asfalt na več krajih poškodovan.
PORČINJ. Ljudje so z velikim zadovoljstvom sprejeli novico, da je dežela nakazala ahtenski občini 15 milijonov lir za izvedbo javnih del. Najprvo nameravajo zgraditi prvi del ceste v Porčinju iz Raven.
Sv. Lenart in njegova prekrasna kotlina bi bila kaj prikladna za industrijski in turistični razvoj
			
Proti Pikonom in Stari gori
11 iiiiiiiiiiiiiiiiii hi i iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiii iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii inumili i inumili um h ninnimi i inumili
Iz Nadiške
KAJ PIŠEJO DRUGI
IVAN TRIMO GENIJ, ZASTAVA
V posebni številki videmskega dnevnika, ki je izšel ob priliki stoletnice, kar je vkorakala v Videm italijanska vojska, so se spomnili tudi našega Ivana Trinka, ki z Guyo-nom, Podrekom in Musonijem tvori krog najznamenitejših in vdanih mož naše zemlje.
Njegov lik in lik Giuseppeja Edera, ki je bil tudi duhovnik, je opisal Giancarlo Meniš. «Blag, sanjač, optimist Ellero; uravnovešen, energičen, pesimist Trinko. Različne so bile tudi njune navade in preference, toda skupna obema je bila ljubezen do znanosti. Oba, ki sta bila željna uka, sta čitala mnogo, klasič-
njal o slovensko-furlanskem narodu, ki naj bi postal resnični in dinamični most med veliko italijansko civilizacijo in plemenito slovansko kulturo ».
Njegova klasična formacija sama ga je privedla, da je ulival v samega sebe — kot je pisal prof. Andrej Budal — ideale moderne slovenske literature z «lepoto prednikov, močjo krščanstva in z neštetimi poetičnimi lepotami, katerih je italijanska literatura od Danteja do Manzonija in do današnjih dni tako bogata in mnogotera ».
«Ta plemeniti in krščanski ideal predstavlja inspirativni center vse Trinkove delavnosti; je prevladujoč motiv njegove mladostne poezije, je vodilna nit njegovih kritičnih in zgodovinskih raziskovanj, je razlog njegovega aktivnega udejstvovanja v političnem življenju. Na tej meji je bil prvoborec, izpostavljen nerazumevanjem in obrekovanjem predrznih nacionalistov, dostikrat sam s svojo neustrašno vztrajnostjo».
V pokrajinskih volitvah leta 1902 je bil Trinko izvoljen v čedadskem okrožju in je bil prvi duhovnik, ki je stopil v pokrajinski svet. Ob tej priliki, omenja Meniš, «La Patria del Friuli», časopis, za katerega se prav gotovo ne more trditi, da je klerikalen, piše «da je Ivan Trinko vzvišen genij in široko cenjen na Dunaju in drugod zaradi svojih študijev... Književnik, folklorist, glasbenik, zgodovinar je eden od predstavnikov kulture in inteligence našega patriarhalnega semenišča ».
Nato še dodaja člankar: «Brez dvoma je Ivan Trinko največja osebnost, ki jo je kdaj dala plemenita in zanemarjena zemlja in zato ni čuda, da je postalo danes njegovo ime zastava vseh tistih, ki delajo za dvig tega naroda ».
Nato, nanašajoč se na Ellera kot na Trinka, opozarja, da «meje njunih likov že označuje zgodovina in so očitne v isti, ki je včasih naivna, romantična vizija resničnosti, ki je
dominantna kategorija njunih časov in ki se more zlahka videti kako v njih manjka življenjska realistična povezanost na kulturo in tradicije avtentične Furlanije. Dovolj je, da prečitamo prve verze Ellejeve lirike, ki nosi naslov «Slavia» in je posvečena prav Ivanu Trinku:
A la vostra bandiera, spiegata nel
ridente
albore del mattino, forti fratelli slavi, io piego riverente
il mio fronte latino.
(Vaši zastavi, vihrajoči v nasmejani jutranji zori, močni bratje Slovani, spoštljivo klanjam moje čelo latinsko).
Pesnik nadaljuje v tej stalni opoziciji med latinskimi veličinami in slovansko bujnostjo, kjer, kakor vsakdo vidi, ni več mesta za Furlanijo, ki ni drugega kot privesek rimskega sveta, brez individualnosti, brez originalne omike.
To je ista vizija, ki jo srečujemo v nekaterih Trinkovih pesmih, na primer v pesmi «Oglej» (Aquileja) in «Pad Ogleja» (Eccidio di Aquileja) ».
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiia>iii>i>i>>ii>>>>>>>iiiii>>>||l>llllllllll>lialll,aia>11
PRI LIKANJU ZASMOJENO PERILO še ni uničeno. Na liter vode odmerite po pol žlice borak-sa in namočite poškodovane kose v tej raztopini. Izplaknite jih v čisti vodi.
POKVARJENA KLJUČAVNICA: Če zapah pri ključavnici noče v vdolbino, ga namažite z lojem. Če še to ne zadošča, potem opilite vdolbino.
MOTNO OGLEDALO se da popraviti: vlijte nekaj gorilnega špirita na krpo in zdrgnite z njo ogledalo; potem ga očistite kot navadno.
ne 'in moderne pisatelje, italijanske in tuje in asimilirala vsebino originalno in dstroumno kot to dokazujejo njihovi nešteti kritični spisi. Po drugi strani pričajo vzorni prevodi Tolstoja. Turgenieva, Prešer na, Stritarja in Gregorčiča obšir-nost obzorja Trinkovih študijev ».
Člankar pojasnjuje: «Ivan Trinko je posvetil z izredno odpornostjo in ponosom svojo mnogolično dejavnost duhovnemu in socialnemu vstajenju «svoje domovine» oz-roma Beneški Sloveniji. Pogumno je zahteval za svoj narod svobodo jezika, običajev in navad, poveličeval je zgodovino in etnične posebnosti Slovencev v Furlaniji v okviru narodne skupnosti, o kateri se ni nikoli razpravljalo ».
«On je nasprotno hrepenel in sa-
Sporočilo videmske partizanske organizacije ANPI v zvezi s terorističnimi atentati neonacistov
Pokrajinski odbor Zveze italijanskih partizanov ANPI v Vidmu je zaradi zločinskih atentatov neonacistov v Poadižju poslal sledeče brzojavke predsedniku vlade posl. Aldu Moru, notranjemu ministru posl. Tavianiju in poveljniku Legije finančne straže v Vidmu:
« Gospodu poveljniku Legije finančne straže v Vidmu.
Prosimo, da izrazite našo najglobljo žalost svojcem finančnih itraž, žrtev neonacističnega terorizma, ki ga inspirira bonnska Nemčija ».
« Notranjemu ministru posl. EmiIiju Tavianiju v Rimu.
Izražamo naše razjarjenje proti neonacističnim atentatorjem, ki so povzročili smrt italijanskih vojakov v Poadižju. Še enkrat prijavljamo kriminalnoprovokatorsko inspiracijo in podporo, ki jo daje bonnska Nemčija ».
« Predsedniku ministrskega sveta posl. Aldu Moru v Rimu.
Prosimo Vas, da močno obsodite neonacistični revanšizem bonnske Nemčije našo zaveznico v Nato in inspiratorko terorizma v Poadižju, ki je povzročila smrt naših vojakov ».
Iz proslave na Vršnem pri Kobaridu: tajnik Prosvetnega društva « Ivan Trinko » v Čedadu, Izidor Predan izroča pisatelju Francetu Bevku Trinkovo sliko, ki so jo obesili v Gregorčičevi rojstni hiši, katero so spreminili v muzej. Slika hoče simbolizirati neuničljive vezi med Slovenci ob Soči in Nadiži, ki sta jih stkala pesnika, duhovnika - človeka
miiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiimmitmiiiimtimimmiimiimiiiimiiHmmiiiiiiiiiiimiiimimiiiiiiiiiii
M in orinar sredi sepiemhra
Na njivi: Nadaljujemo s setvijo preziranih rastlin. Pričnemo z ruvanjem temne -:pese. Preden jo vzimimo, moramo pustiti, da se koreni primerno osušijo. V tem mesecu mora biti krompir spravljen. 2e ob spravljanju krompirja moramo odbirati zdrave, srednje-debele gomolje, katere bomo uporabili za seme.
Na travniku: Kosimo še zadnjo otavo. Začnimo z jesenskim gnojenjem travnikov. Za gnojenje uporabimo dobro postani hlevski gnoj ob dodatku umetnih gnojil. Na travnikih, ki so bili že prejšnja leta dobro pognojeni s hlevskim gnojem, lahko uporabimo tudi samo umetna gnojila. Od umetnih gnojil uporabimo 3,5 — 4 stote na hektar kalijevih gnojil, 5 — 6 stotov na hektar Thomasove žlindre in 2 — 3 stote na hektar apnenega cijanamida ali amonsulfata. Opozarjamo, da so te količine navedene samo za orientacijo, ker se moramo zavedati, da vsi travniki nimajo enakih zahtev.
V vinogradu:	Zaznamujemo najboljše trte, od katerih bomo rezali cepiče. Tudi sladorodne trte bomo zaznamovali zato, da jih bomo precepili ali izločili. S trganjem ne smemo začeti, doklpr grozdje popolnoma ne dozori. Pri pobiranju slabo dozorelega grozdja imamo dvojno škodo: a) nižjo alkoholno stopnjo in slabši buket vina; b) pridelek se z lahkoto kvari. Klet in posode moramo dobro očistiti, ker je snaga pogoj za uspešno kletarstvo.
Sadno drevje: Trgamo le dozorelo sadje. Črvivo sadje pobiramo in zažigamo ali uporabljamo za krmljenje. Prekopljemo kolobarje okoli sadnih dreves.
V vrtu: Sadimo endivijo, sejemo pe-
teršilj, špinačo, matavilček, radič, solato berivko. Sejemo in sadimo v prisojne zaščitene lege. Da podaljšamo rodnost jajčevcev, paradižnikov in drugih rastlin jih zalivamo z 1% razstopino apnenega nitrata.
Illlllllllllllllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll
Za dobro voljo
Očka je na potovanju, medtem pa so pri hiši dobili majhnega fantka. Potletni sestrici je bil bratec zelo všeč. «Dobro da smo ga dobili zdaj, ko očka ni doma. On bi te kar naprej pregovorjal: Bomo že kasneje, ko bo več denarja pri hiši».
Učiteljica razlaga o starih Germanih, da so si hrano pridobivali v glavnem z lovom in ribolovom. Na to je pripomnila učenka Breda: «Ja, če so bili taki lovci kot naš ata, potem ni čudno, če so izumrli».
— Kaj pa rišeš lepega, Jurček?
— Metki, pišem, da jo imam rad.
— Saj še ne znaš pisati.
— Nič zato, mama, saj Metka še ne zna brati.
iiaiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiaiiiiiiiiiiiiiiiiiaiiiaiiaiiiiiaiHiiiiiiiaiiiiiaaaiiiiaiiiiiiiiiiiiiviaaiiaiiiaiaiiaaiiiiiaiiaaiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiaiaiiaiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiaiaiiiiiiiiiaiiiiiiiiiiiiiiiai 111 iiiiiiiiiimii ■ ■(■■■iiiiiiim limili i ■im um 11 umil iiiiiim umil iiiiiiaim iiiiiiiim ii m i iibiiiiiiiihiiiiiiiiibiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiciiiiiiii
JURČIČ	
Q	s i
ai	L o
	v
	E
A	N
Q	S K
X	1
0	J
£ n	A N I
J cA	1 Č A
X	R
n
Narisal :
M. BATISTA je sam
25.	« Stoj, pritepuh, ne bodeš ga ne, » zagrmi krepak kmečki mož, vzdigne motiko in gotovo bi bil ciganu črepinjo razklal, ko ne bi ta naglo ko maček odskočil. Starec, ki je slonel ob palici, jel je na pomaganje klicati: vendar ci-ganje naglo poskačejo s konj in oba kmeta sta ležala pri tej priči prebodena in krvava na tleh. Še se je prikazal kak možiček, toda videvši da skril se je i on.
26.	Samoi posadi fantiča na konja, usede se zanj in, preden je človek vedel, odjahali so b'li cigani naglo kot strela. Oče Bernard omedli. Vaščani so se zdaj šele zbirali, eni so prileteli s polja, eni iz hiš, eni so strmeli, eni so molili, nobeden ni vedel, kam bi se dejal; in preden so se zmenili, da bi bilo dobro v grad to grozovito novico naznaniti, bili so ciganje lahko že za deveto goro.
27.	Nazadnje vendar teko kakovi trije na grad Kozjak in vpijejo, da so ciganje dva kmeta ubili in gospodiča Jurija na konja posadili in odpeljali.
Peter se je delal osupnjenega, hlapec Ožbe pa brž zdrami hlapce na konje, da bi jo udrli za cigani. Zdaj se Peter domisli, da bode tudi on šel; zapove torej, naj še njega počakajo. Sonce je že zahajalo, ko je z gradu divjalo krdelo hlapcev za cigani.
28.	Pa kmetje, ki so gledali za njimi, videli so precej, da so že pri gozdu po napačnem potu zavili. «Na levo! Na levo!» kričali so sicer, ali kdo bi jih bil slišal tako daleč.
Šele proti večeru drugega dne se je vrnil Peter s hlapci na grad praznih rok. Peter delal se je grozno skrbnega in, ker ga ljudje niso poznali, bili so res toliko neumni, da so ga imeli za neutolažljivega.
Stran 4 ...................................          -.n-...	«	MATAJUR	»........— 
BELLEZZE INVIDIABILI NELLA VALLE DEI PESCHI
Stev 14
RODDA E DINTORNI OFFRONO DEI SCENARI RARI E MERAVIGLIOSI
Hd Comune (li Pilifero ei sono valli e eonvalli di particolare bellezza e suggestione - Il turismo qui dovrebbe trovare il coraggio di affermarsi con la sistemazione «Iella rete stradale e la creazione di ritrovi alpini e di una industria alberghiera - Le pesche, rinomate in tutto il mondo, sono dovute alla perspicacia e alla passione per le piante di don Peter Podreka
Giornata « agostana » per il suo calore e per la sua afa. In vettura era un eroismo farcela.
Ci siamo mossi da Tiglio che in effetti è la porta della Val Natisone; ed è appunto da Tiglio che i sensi cominciano ad agitarsi per le forti emozioni suscitate dal meraviglioso paesaggio.
Infatti il colpo d'occhio è meraviglioso: acqua, verde, monti tutto ci circonda. Eccoci in territorio del Comune di Pulfero, e la sua prima sentinella è Brischis, seria, pulita e assai aggiornata edilmente, tagliata a metà dall'asfaltata statale.
E’ appunto a Brischis che abbandoniamo la strada statale per tagliare a destra e salire verso Rodda Bassa e Rodda Alta, una frazione che conta all'incirca venti borgate e borgatelle, tra cui Zajci (Zèiaz), Domeneži (Domeniš), Bizonta (Blisom ta), Brokjana (Brocchiana), Kranjci (Cràn-zove), Pokovac (Pocovaz), Lahove (Lahove), Klavora (Clavora), Osijak (Ossiach), Butera (Butterà), Pri Cerkvi, Tomaz (Tuò-maz) Sturarti (Sturam), Vodnjak (Uòd-gnach), Skubini (Scubina) e Orehovje; tutte borgate e borgatelle collegate tra di loro più o meno alla buona, con strade e straducole cioè discutibili e a volte impossibili, ma comunque collegate. L’unica a rimanere completamente isolata è la borgata di Orehovje. Ciò nondimeno tutti gli abitanti di dette borgate e borgatelle, dalle più vicine alle più lontane, se vogliono recarsi a Cividale o a Udine devono scendere a Brischis per prendere l’autocorriera. E l’inconveniente, in conseguenza appunto del pessimo fondo stradale, non è di poco conto.
La strada per Rodda, lo diciamo subito, è stretta e sassosa. Un vero calvario per chi si vuole avventurare con l'automobile.
Vi è, per compenso, una continua visione panoramica di grande effetto per il verde intenso che ammanta i monti . he proteggono la valle, per la lussureggan-tr> vegetazione e per i frutteti che qua e là sembrano sfidare la vostra amm"a-zione.
Si sale a serpentina, o a tornanti se meglio vi piace, e talvolta vi trovate col fiato mozzo perchè in una svolta avete l’impressione di compiere un volo fino . all’aldilà.
Prevalgono, tra le piante da frutto (i filari di viti — clinto e americana — sono molto rari) e s’impongono i peschi; pesche che vanno famose in tutto il mondo per la loro squisitezza. Si tratta di pesche eccezionali in quanto la conca di Rodda sembra l’unica atta a produrre una qualità di frutto così succoso ed eccellente. E qui è bene ricordare che a introdurre la produzione del pesco quassù, è in particolare a Zajci che è una delle prime borgatelle che incontriamo e che è l’unica a far bella mostra di sè di una antenna televisiva, è stato il non mai dimenticato e benemerito reverendo don Peter Podreka, parroco del paese, nato nel 1822 e morto tra il generale compianto nel 1889 e che a suo tempo fu membro stimatissimo dell’Accademia Agraria di Udine. Egli è seppellito nel cimitero di Rodda di Sopra e l’iscrizione nella sua lapide è in sloveno: segno questo del grande amore che Egli nutriva per la sua terra e per la sua lingua. Don Peter Podreka, che è anche stato un apprezzato rimatore di versi (la famosa poesia «Slovenija in njena hčerka na Beneškem» è sua) e che fu maestro di quel grande ingegno nostro che risponde al nome di Ivan Trinko, aveva importato la qualità del pesco dall’Ungheria circa un secolo fa, come ci hanno assicurato i pochi vecchi del paese.
Abbastanza numerose anche le piante da pero. Mentre saliamo la strada si fa sempre sconnessa e pericolosa. D’inverno, ci hanno detto, con la neve queste strade sono un disastro e di una pericolosità senza limiti; e così quando piove e peggio quando c’è nubifragio: è proprio il momento, ci sembra, di porvi mano per eliminare tale disastroso inconveniente.
Eccoci nella borgata di Domeniš. Ha poche case ma dispone di ben due osterie e della solita fontanella al centro dell’abitato. Le abitazioni presentano sempre, o quasi, la stessa fisionomia rassegnata e melanconica.
Ci ha stupito l’assenza di persone sia lungo la strada che lungo le vìe degli abitati. «Sono quasi tutti emigrati — ci hanno detto e ridetto — e qui non sono rimasti che le donne, i vecchi e I bambini ».
«E’ il destino di quasi tutti noi». Un destino, aggiungiamo noi, veramente poco invidiabile. Ma cambierà, pensiamo; specie ora che è in funzione la Regione. Ma quando le autorità responsabili comincie-ranno a pensare sul serio a queste popolazioni ed a questi territori? Qui sta il rebus.
Pertanto anche a Domeniš le abitazioni hanno sempre la stessa fisionomia: ne sono anche di crollanti e di inabitabili. Qualouna è nuova e qualcuna risulta sistemata.
Quello che commuove di più sono i
Salendo da Brischis, dopo aver lasciato la statale, il benvenuto lo dà volentieri e molto cortesemente la borgatella di Zejaz le cui case, anche le più decrepite, ostentano
vasi e piante di delicati fiori
te
Rodda Bassa è la borgata edilmente più ammodernata. Sulla sinistra uno squarcio della latteria con ballatoio in ferro fiorito e sulla destra il tetto della nuova scuola coperta
da meravigliosi peschi
fiori. Infatti vasi di fiori di ogni tipo e colore e sempreverdi, in queste borgate dall’aria mediovale, se ne vedono un po’ dappertutto. Primeggiano le ortensie, simbolo di opulenza e di grazia.
Con fatica raggiungiamo Krancovi che, sulla sinistra della strada, presenta il nuovo fabbricato della latteria e sulla destra una scuola pure costruita di recente. Il
primo fabbricato presenta un ballatoio al primo piano tutto adorno di vasi di fiori. La latteria lavora giornalmente circa sette quintali di latte.
Non è a dire che dovunque lo spopolamento risulta notevole per difetto di risorse locali, e in buona parte anche per il poco interessamento delle autorità. Quassù si vendono soltanto pesche, me-
no pere e meno ancora mele e susine. E dire che la zona ben si presterebbe a produrre prodotti in maggior misura. Bisognerebbe soltanto rinnovare e aggiornare i metodi di coltivazione nonché organizzare convenientemente i commerci.
A Kranjci, cento metri a est della scuola cui abbiamo accennato sopra, è in via di costruzione una stalla sociale che è ben protetta dai massicci monti che la circondano. Le famiglie che finora hanno dato la loro adesione sono sedici ma non è da escludere che tale cifra aumenterà via via notevolmente una volta conosciuta l’importanza dell'istituzione che è a forma prettamente cooperativa.
Ancora panorami, fresco e verde ed eccoci a Rodda Bassa che si trova abbastanza in sesto: infatti accanto alle vecchie cadenti costruzioni è sorto qualche nuovo fabbricato intonato ai tempi moderni.
Poi su a Rodda Alta. Salendo incontriamo una donna, anzi l’unica donna, con il fazzoletto fiorito in testa, che trasporta oggetti sulle spalle.
Hodda Alta è la più elegante, diremo così, delle borgate. A nord della strada, di fronte ad un largo spiazzo che a sud fa da anticamera alla rinnovata e bella chiesa, vi è un modesto monumentino dedicato a tutti i caduti del paese.
Dalla chiesa, per rampe di larghi scalini di pietra, si scende fino al cimitero: piccolo, modesto ma abbastanza ben tenuto. Sulla sinistra e all’esterno della porta della cappella mortuaria, dal fondo in pietrame sconnesso e che praticamente serve a deposito di corone e di altri oggetti, vi è una lapide che ricorda il cappellano don Giuseppe Bianchini, e sulla destra della porta è infissa un’altra lapide, con una fotografia scolorita e con l'epigrafe scolpita in sloveno, dedicata alla memoria in don Peter Podreka, il cui nome abbiamo già accennato in precedenza, e che dice:
TUKAJ
V MIRU GOSPODOVEM POČIVA Č. G. PETER PODREKA IZGLEDEN DUHOVNIK ISKREN SLOVENEC PRAVI PRIJATELJ LJUDSTVU KI PO NJEM HVALEŽNO ŽALUJE
Tornando a Rodda Alta, va detto che sia la parte sud che quella a nord risentono del tempo e delle consuetudini e che in conseguenza accanto a qualcosa di rammodernato esistono case pericolanti, letamai scoperti e ballatoi da provocare le vertigini.
Sulla via del ritorno, oltre al solito meraviglioso scenario panoramico ed alle emozioni provocate dall'incedere su una strada tutta curve e sobbalzi, ci ha colpito, sull'altro versante a mezza costa del monte, la visione di Mersino del quale ci interesseremo prossimamente anche perchè ci è stato confermato che in quel territorio si trovano realmente delle grotte passibili di sfruttamento ai fini turistici.
DA
ROMA
A
MONTREAL
con coincidenze immediate per le maggiori città del
voli diretti trisettimanali tariffe ridotte per emigranti
Il II II II
a VOLATE .
laacan
Un secolo fa il Friuli si sganciava dall’Austria
II 26 luglio u.s. Udine ha celebrato, con particolari manifestazioni, il centenario dell’entrata in città delle truppe italiane.
Quel giorno, un secolo fa, ha anche segnato praticamente, prima cioè della firma dei trattati ufficiali, il passaggio del territorio della Provincia di Udine — Slavia Friulana e Val Resia comprese — dall'Amministrazione dello Stato absburgico a quella di Casa Savoia.
Dell’avvenimento noi ci siamo occupati più di una volta nel corso di quest'anno; e ce ne occupiamo, sia pure brevemente, anche oggi.
Ed entriamo subito nel vivo dell’avvenimento tornandoci a chiedere nuovamente che cosa ha rappresentato per la Slavia Friulana e per la Val Resia il distacco, o sganciamento, dall’impero absburgico ed il conseguente inserimento, politico e amministrativo, nel territorio italiano.
In realtà, riguardando l’avvenimento dal punto di vista dell'interesse pratico della Slavia Friulana e della Val Resia, non si può certo affermare che tale passaggio di potere politico e territoriale abbia migliorato la situazione delle due suddette zone, che anzi da quel momento cominciarono ad essere soggette ad una campagna offensiva che ha avuto come pioniere un noto giornalista conservatore friulano.
Sostanzialmente, quindi, per quanto riguardava la comunità slovena del Friuli, l'essere passata nel 1866 alle dipendenze di Roma (vi fu, è vero, anche il referendum), altro non ha costituito si può dire, che un cambiamento in peggio.
In peggio in quanto benché il Governo absburgico abbia privato la Slavia Friulana di quell'autonomia cui godeva sotto la Repubblica di Venezia, in parte almeno conservò certe libertà.
Bisogna ricordare che durante la campagna propagandistica per il Plebiscito del 1866, rumorosamente sostenuta dagli assertori della dinastia di Casa Savoia, alla minoranza etnica della Provincia di Udine era stato abbondantemente promesso, anzi meglio assicurato, il ripristino di quel diritti e di quell'autonomia cui aveva goduto in precedenza ed in particolare sotto i Dogi, epoca in cui era del tutto libera e protetta l’attività dei « Parlamenti » popolari di San Giovanni d'Antro e di Merso, parlamenti che si tenevano all'aperto ed al cospetto dell’intera popolazione e dei quali spesso ne abbiamo parlato.
E' perciò naturale, ci sembra, che oggi ci si debba chiedere come mai, dopo il distacco dal territorio dell'impero absburgico ed il conseguente passaggio al territorio di S.M. il Re d'Italia, i nuovi padroni non abbiano pensato a tener fede alle promesse fatte, e particolarmente a quella più importante di provvedere alla tutela e alla difesa dei diritti della Comunità Slovena che nella Provincia di Udine conta ben quarantamila individui; ed a questo punto ben si può affermare come al posto delle promesse sia stato dato il «via» ad una campagna intesa ad eliminare in tutti i modi le radici storiche, tecniche e culturali, della Comunità stessa.
Si è cercato, cioè, di snazionalizzare, e spesso anche con una propaganda falsa, volgare e irriverente, e perciò odiosa; un'opera fattasi più intensa, aspra e vergognosa durante la dittatura fascista e che purtroppo è continuata, e continua, dopo la fine della seconda guerra mondiale, con la sola differenza che quest'opera veniva, e viene, chiamata di «assimilazione».
Appunto per quanto sopra, è da ritenere che nella Slavia Friulana e nella Val Resia non si è voluto mai provvedere per l'insegnamento scolastico nella lingua materna, ne a fornire la necessaria assistenza tecnica e finanziaria e più che tutto a non voler riconoscere ufficialmente l'esistenza di una vera e propria Comunità slovena nella Provincia di Udine.
Si è giunti perfino a proibire — il fascismo — di dare nomi sloveni ai figli, alle vie ed ai monumenti, contribuendo in tal modo a soffocare, e quindi offendere, maggiormente i sentimenti di quelle popolazioni. E, si noti bene, la legge in proposito è ancora in vigore! Per la verità circa i nomi dei figli si sta ora discutendo al Parlamento italiano.
C'è dunque da rallegrarsi per il cambio di padrone avvenuto tm secolo fa'.'
Non sembra.
A questo punto ci sia permesso rammentare — dopo aver steso pietosamente un velo sul passato che non torna certo ad onore dei governanti di ogni tempo — agli organi responsabili,
deliberatici ed esecutivi, della Repubblica italiana ! fondata sul lavoro e nata dalla Resistenza cui tanto hanno contribuito, con sacrifici di ogni genere e versamento di sangue le popolazioni delia Slavia Friulana e della Val Resia) ed a quelli della Regione Friuli-Venezia Giulia che la Costituzione (e in subordine l’articolo 3 dello Statuto regionale) parla chiaro a proposito delle minoranze etniche e linguistiche e dei loro diritti che la legge deve tu telare e difendere.
Ed è precisamente per quanto sancito dalla Costituzione che ancora una volta le popolazioni del’a Slavia Friulana e della Val Resia, dopo cent’anni di vita lealmente ed operosamente spesa nelle terre tanto amate, chiedono con dignitosa fierezza ma a gran voce, che finalmente venga riconosciuta ufficialmente e legalmente l'esistenza della Comunità etnica e linguistica slovena della Provincia di Udine e, beninteso, come tale difesa è tutelata in ogni suo diritto.
Con tale riconoscimento non solo si renderebbe omaggio alla verità delle cose e si frenerebbe l'impeto sciovinista di quanti vorrebbero «assimilare» le popolazioni della Slavia Friulana e della Val Resia, ma nel contempo si compierebbe doveroso atto di riparazione per quanto, da un secolo a qtte sta parte, queste leali popolazioni hanno sofferto e tribolato; e molte volte, bisogna dirlo, anche a causa di elementi fanatici e irresponsabili.