UDK 811.16+821.16.09(05) ISSN 0350-6894 SLAVISTIČNA REVIJA ČASOPIS ZA JEZIKOSLOVJE IN LITERARNE VEDE JOURNAL FOR LINGUISTICS AND LITERARY STUDIES SRL 2014 IZDAJA - ISSUED BY: SLAVISTIČNO DRUŠTVO SLOVENIJE ŠT. 2 APRIL-JUNIJ 2014 SRL LETNIK 62 STR. 147-270 LJUBLJANA VSEBINA RAZPRAVE Kristina Pranjic: Ruski kozmizem kot vektor petdesetletnega projektila postgravitacijske umetnosti ..........147 Vita Žerjal Pavlin: Reprezentacija ženske v poeziji Pavline Pajk................................................................................................................................163 Daniel BiNA: Mit češkega narodnega preroda in njegov odraz v sodobnih vzgojno-izobraževalnih medijih in internetnem okolju..................................................................................................................................................................................................................................................177 Eva Niklesova: Stripovska obravnava češkega narodnega preroda (problem Vaclava Hanke) ......................................185 Melanija Larisa Fabčič: Mentalna podoba človeka v slovenskih, nemških in madžarskih primerjalnih frazemih......................................................................................................................................................................................................................................................................................................................195 Monika Kalin Golob, Karmen Erjavec: Vrednotenje in pripadnost virtualni skupnosti slovenskega Twitterja......................................................................................................................................................................................................................................................................................................................217 Kaja Dolar: Kolaborativni slovar Razvezani jezik................................................................................................................................................................................235 OCENE - POROČILA - ZAPISKI - GRADIVO Tanja Jelenko: Alenka Žbogar: Iz didaktike slovenščine.............................................................................. 253 Ana Toroš: Alojz Gradnik, Eros — Thanatos (Ur. in prevedla Fedora Ferluga Petronio) ............................ 256 Vita Žerjal Pavlin: Monika Gawlak: Swiatpoetycki Gregora Strnišy ........................................................ 258 Alenka šivic Dular: Miklošičeva monografija - ob dvestoletnici rojstva Franca Miklošiča (Ur. Marko Jesenšek)....................................................................................................................................... 264 Andreja Žele: Razvoj tudi jezikoslovnih spoznanj temelji na dopolnjevanju in ne na izločanju doseženega........................................................................................................................................................ 269 ©2014. Slavistična revija (SRL) http://www.srl.si Izdajatelj — Issued by: Slavistično društvo Slovenije Odgovorni urednik — Executive Editor: Miran Hladnik (Univerza v Ljubljani) Glavni urednik za literarne vede — Editor in Chief for Literary Studies: Vladimir Osolnik (Univerza v Ljubljani) Glavna urednica za jezikoslovje — Editor in Chief for Linguistics: Ada Vidovič Muha (Univerza v Ljubljani) Tehnična urednica — Technical Editor: Urška Perenič (Univerza v Ljubljani) Spletni urednik — Web Editor: Blaž Podlesnik (Univerza v Ljubljani) Člani — Members: Aleksandra Derganc, Miha Javornik, Irena Orel, Tomo Virk, Andreja Žele (Univerza v Ljubljani), Nina Mečkovska (Univerza v Minsku), Timothy Pogačar (Državna univerza Bowling Green), Ivo Pospišil (Masarykova univerza, Brno) Časopisni svet — Advisory Council: Marko Jesenšek (Univerza v Mariboru), Janko Kos, Jože Toporišič, Franc Zadravec (SAZU, Ljubljana) Naslov uredništva — Address: Slavistična revija, Aškerčeva 2/II, 1000 Ljubljana, Slovenija Račun pri Slavističnem društvu Slovenije: 02083-018125980 (za SR). Naročnina velja do odpovedi. Odpovedi le ob koncu leta. Cena letnika za posameznike 22 €, za člane Slavističnega društva Slovenije 15,50 €, za študente 8,50 €, za inštitucije in knjigarne 33 €, za tujino 35 €. Annual subscription price: individuals 22 €; members of Slavistično društvo Slovenije 15,50 €; students 8,50 €; institutions and bookstores 33 €; outside of Slovenia 35 €. Natisnil — Printed by: Biografika Bori, Ljubljana Naklada — Circulation: 550 izvodov - 550 copies Vključenost Slavistične revije v podatkovne baze — Slavistična revija is indexed/abstracted in: Digitalna knjižnica Slovenije (dLib), Social Sciences Citation Index (SSCI), Bibliographie Linguistique (BL), European Reference Index for the Humanities (ERIH PLUS), Modern Language Association of America (MLA) Directory of Periodicals (New York), New Contents Slavistics (Otto Sagner, München), Cambridge Scientific Abstracts (CSA), Linguistic Abstracts (Uni Arizona) , Proquest Online Information Service UDK 130.2(47)"20" Kristina Pranjic Zagorje ob Savi RUSKI KOZMIZEM KOT VEKTOR PETDESETLETNEGA PROJEKTILA POSTGRAVITACIJSKE UMETNOSTI V članku poskušamo predstaviti filozofijo ruskega kozmizma kot enega izmed ključnih vzgibov za razvoj sovjetske znanosti in vesoljskih tehnologij. Utopična miselnost Nikolaja Fjodorova se iz začetnega mističnega polja premakne v polje dosegljivih ciljev ter postane generator novih idej na področju znanosti, filozofije, literature in umetnosti. Ruski kozmi-zem se kaže tudi kot eden izmed najpomembnejših zgodovinskih izhodišč za osnovanje po-stgravitacijske umetnosti (Dragan Živadinov::Miha Turšič::Dunja Zupančič). Petdesetletna gledališka predstava Noordung 1995-2045 v okolju gravitacije 0 z osvobajanjem od poslednje morfološke sile narave uresničuje zahtevo po čisti abstrakciji in hkrati napoveduje nadaljnji razvoj umetnosti v smeri telelogije in emancipacije tehnološkega. Ključne besede: Nikolaj F. Fjodorov, osvajanje vesolja, transhumanizem, znanost in ume -tnost, emancipacija tehnološkega The paper aims to present the philosophy of the Russian Cosmism, which highlighted the importance of science and technology in the further evolution of mankind. Nikolai Fedorov's ideas had a big impact on the beginning of the Soviet space exploration. His ideas influenced scientists, philosophers, writers, and artists. The Russian Cosmism is also an important historical basis forming Slovenian artistic expression in the 21st century, i.e., Postgravity Art (Dragan Živadinov::Miha Turšič::Dunja Zupančič). The fifty-year-long theatre performance Noordung 1995-2045 sets out to conquer the last morphological force of nature in order to achieve pure abstraction. At the same time it is opening the door to the future artistic movement called Telelogy and Emancipation of the Technological. Keywords: Nikolai F. Fedorov, conquering outer space, transhumanism, art and science, emancipation of the technological 1 Živimo v času, ki je zaznamovan z interdisciplinarnostjo in dialogom med znanostjo in humanistiko. Na preseku hitrega tehnološkega napredka in znanstvenih odkritij se rojeva možnost za iskanje in udejanjenje novih umetniških izrazov, ki postajajo skupno delo humanista, umetnika in znanstvenika. Postgravitacijska umetnost (Dragan Živadinov::Miha Turšič::Dunja Zupančič) je originalen slovenski umetniški izraz, ki v sedanjosti napoveduje prihodnji tok razvoja umetnosti v smeri telelogije in emancipacije tehnološkega. Vektorji delovanja postgravitacijske umetnosti se začenjajo konec 19. stoletja z ruskim kozmizmom, svojo usmeritev v bodočnost pa nadaljujejo skozi 20. stoletje ruske avantgarde, konkretneje - suprematizma in kon-struktivizma. Medtem ko so stališča, zgodovina in estetika ruske avantgarde na Slovenskem in širše Evropskem področju dokaj dobro poznana in raziskana, je z ruskim kozmiz- 148 Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december mom ravno nasprotno. Kljub pomembnosti kozmistične filozofije za celotno linijo ruskega zanimanja za vesolje, ostaja nemalokrat v celoti spregledana. V članku se bomo zato najprej posvetili okoliščinam nastanka, filozofiji in glavnim idejam ruskega kozmizma, kasneje pa umestili to rusko miselnost v mrežo postgravitacijske umetnosti, ki na slovenskih tleh oživlja rusko željo po vstopu človeka v prostranstvo vesolja in prenosu kulture v kozmos. 2 Iz okultizma v kozmizem Ob koncu 19. stoletja v Rusiji sorazmerno z vse manjšim zanimanjem za institucionalizirano religijo in cerkev narašča priljubljenost okultističnega. Podobna situacija je bila v tistem času vidna po vsej Evropi. Specifični zgodovinski kontekst v Rusiji je bil takrat zaznamovan s porazom v krimski vojni, odpravo tlačanstva leta 1861 in pojavom ruske inteligence, ki je želela z revolucijo doseči pravično družbo in odpraviti avtokracijo. Nepričakovan poraz v rusko-japonski vojni in revolucija leta 1905 sta samo še stopnjevala vsesplošno nezadovoljstvo ljudstva, ki je svoje razočaranje in strah kazalo s stavkami in upori. Prva svetovna vojna je za Rusijo pomenila še več izgub. Sledila je februarska revolucija leta 1917, s katero je bila ukinjena carska oblast in vzpostavljena republika. Revolucijsko gibanje je doživelo vrhunec z oktobrsko revolucijo istega leta, ko so delavci z boljševiki na čelu zrušili začasno vlado. Intenzivni pretresi, vojne travme in duhovna ter kulturna zmedenost so ustvarili prave pogoje za razcvet okultizma v Rusiji, ki je bil edina alternativa uradni ideologiji cerkve in države, hkrati pa se je razlikoval tudi od materializma in pozitivizma ruske inteligence. Veliko vlogo pri razširjanju okultistične doktrine je odigral Zahod s preporodom francoskega okultizma in novih mističnih doktrin - spiritualizma, te-ozofije in antropozofije. Spiritualistična literatura je bila popularna v vseh družbenih slojih v Angliji, Nemčiji in Rusiji. Zadovoljevala je potrebe množic po duhovnosti in jim nudila uteho, ne da bi se jim bilo potrebno odpovedati katolištvu, obenem pa je uporabljala znanstveni jezik, kar je dajalo občutek verodostojnosti. Ruski avtorji so spiritualistično doktrino prilagodili svoji miselnosti in zgodovinski dediščini, zaznamovani s konceptom apokalipse in rusko temo mesijanstva (Rosenthal 1997: 9-10). Pomembno vlogo pri razcvetu spiritualizma je imela tudi ortodoksna cerkev, ki ni nikoli zanikala možnosti osebne religiozne izkušnje ali prepovedala misticizma (povezano z grško gnostično tradicijo). Rusi so zajemali teme tudi iz starih folklornih pravljic ter mitov in legend, ki so vsebovali nadnaravna bitja in magične sile iz kmečkega okolja. Spiritualistične teme se tako v Rusiji obogatijo z novimi, avtohtonimi impulzi, ki so bili poznani ruskemu človeku, zato postanejo nadvse popularne v vseh sferah življenja in ustvarjanja. V takšnem vzdušju se kmalu razvije tudi novo znanstveno-mistično poglavje, značilno za Rusijo, usmerjeno v vizijo prihodnosti - ruski kozmizem. Kot začetnika kozmističnega gibanja se izpostavlja ruskega filozofa Nikolaja Fjodorova. Ta je na koncu 19. stoletja združil krščansko miselnost s tehnološkim napredkom in znanostjo ter izpostavil pomembnost sodelovanja vsega človeštva in vse tehnološke sile pri skupni nalogi zmage nad smrtjo in Kristina Pranjic, Ruski kozmizem kot vektor petdesetletnega projektila 149 uničujočo silo narave. S svojimi idejami postopnega podaljševanja življenja, kloni-ranja organov, regulacije narave in osvojitve vesolja lahko Fjodorova postavimo na mesto začetnika transhumanistične miselnosti, ki v današnjem času postaja vse bolj ambiciozno in vse manj utopično gibanje za izboljšanje kvalitete človeškega življenja na vseh področjih. Fjodorov je kot prvi izpostavil pomembno nalogo človeštva, ki ima kot bitje z najvišjo inteligenco ključno vlogo pri izpopolnjevanju in nadaljnji evoluciji sveta. Človek se tako iz vloge opazovalca postavi v vlogo aktivnega člena - stvarnika, ki si lahko podredi naravo in jo oblikuje po svojih željah, obenem pa lahko svojo kreativno moč aplicira tudi na neskončno prostranstvo celotnega kozmosa. Ljubiteljem tehnologije je bila Fjodorovova vizija o uravnavanju narave zelo blizu. Bernice H. Rosenthal razmišlja, da so ravno njegove ideje bile ključnega pomena za razvoj sovjetske znanosti in začetek tehnoloških raziskav (prav tam: 11). Mistična vizija, ki se na začetku kaže kot neuresničljiva utopija, pomeni namreč prvi korak k raziskovanju neznanega in odkrivanju novega. Začetna utopija postane generator novih znanstvenih raziskav, kar privede do pretvorbe utopije v uresničeno idejo, ki se iz mističnega polja premakne v realnost. V Moskvi se v 20. letih 20. stoletja pojavi skupina »fjodorovcev« - kozmistov, navdušena nad kolonizacijo vesolja in tehničnimi aspekti Fjodorovove zamisli, ki jo poskušajo povezati z novimi znanstvenimi odkritji. Kozmisti so verjeli, da ima potovanje v vesolje preoblikovalno moč in da lahko človeštvo z medplanetarnimi potovanji doseže nesmrtnost ter odrešitev. Navduševali so se nad idejami Fjodorova o človeku, ki je glavni usmerjevalec svoje lastne prihodnosti, kolonizator vesolja in regulator narave. Za kozmista je bila migracija v vesolje edini možen način preživetja v prihodnosti. Nadalje so kozmisti predvidevali postopno podaljševanje človeškega življenja ter tehnološko in znanstveno raziskovanje, ki bi omogočilo uresničitev zadanega cilja. Eden izmed nadaljevalcev tradicije Fjodorova in najpomembnejši ruski kozmist je zagotovo Konstantin Ciolkovski, največkrat imenovan kot »oče raketne tehnologije« ali »začetnik sovjetske raketne znanosti«. Večino svojega življenja je Ciolkovski preživel v Kalugi, kjer je poučeval aritmetiko, fiziko in geometrijo, po revoluciji pa tudi kozmologijo, astronomijo in osnove termodinamike (Andrews 2009: 28). Med prvo svetovno vojno je pripravil več brošur za samoizobraževanje na področju znanosti. S svojimi knjižicami, predavanji in znanstveno-fantastičnimi zgodbami je v ljudeh vzbudil zanimanje za vesolje. Ciolkovski je verjel, da lahko fantazija deluje kot katalizator novih idej in konceptov. Z znanstveno-fantastično literaturo je želel mlade navdušiti nad novimi človeškimi možnostmi v vesolju. Sam je priznal, da so ga kot mladostnika navdušile zgodbe Julesa Verna. Njegova dognanja ter sposobnost didaktičnega nastopa in razlage so izobrazila celotno generacijo sovjetskih znanstvenikov in raketnih inženirjev. V obdobju utopičnega navdušenja v Sovjetski zvezi se je zaradi hitrega napredka ljudem zdelo, da so že vstopili v obljubljeno prihodnost. Hitre spremembe so povzročile navdušenost in vsesplošno evforijo. Meja med magijo in znanostjo je tako začela počasi izginjati. Rosenthalova zapiše sovjetsko geslo, ki dobro prikaže bližino spiri-tualizma in znanosti v tistem času: »Znanost je religija Sovjetske zveze« (Rosenthal 150 Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december 1997: 26). Tehnologija je Rusom pomenila moč ter izhod iz revščine in zaostalosti. V napredku in složnosti so videli pot k svetli prihodnosti. Glavna razloga za veliko priljubljenost ezoterične misli v času komunizma sta bili znanost in tehnologija ter njuna vloga pri utopični transformaciji življenja. Anthony J. Vanchu pojasni: »Okultizem in znanost sta si pravzaprav sorodna: pri obeh gre za kozmologijo, sistem vednosti in prepričanja, s pomočjo katerega si človeštvo razlaga pomen materialnega sveta in včasih tudi način razumevanja in doseganja tistega, kar je vsakdanjim čutom nedosegljivo« (1997: 203).1 Skozi razvoj kozmistične misli je vidno postopno spreminjanje okultističnih elementov in magičnega v znanstveno in tehnološko terminologijo, ki izgublja prvine mistične govorice. Vanchu govori o dveh procesih, ki sta potekala sinhrono - demi-stifikaciji in remistifikaciji (prav tam: 204). V primeru izginjanja magičnih elementov zaradi vedno novih tehnoloških odkritij govorimo o demistifikaciji. Istočasno poteka fenomen remistifikacije, in sicer na ravni posameznika pri sprejemu novega znanstvenega in tehnološkega sistema, ki je podoben procesu sprejemanja prejšnje ezoterične misli in okultne prakse. Znanost tako postaja nadomestek starih magičnih idej, obenem pa se kaže kot nova magija in utopija. Fjodorovove ideje so poleg že omenjenega raketnega znanstvenika Ciolkovskega vplivale tudi na ostale znanstvenike, kot sta Aleksander Čiževski in Vladimir Ver-nadski. Kozmistična miselnost se je pokazala kot zelo produktivna tudi v sferi religioznih filozofov - Vladimira Solovjova, Sergeja Bulgakova in Pavla Florenskega. Kozmizem je poleg filozofskih in znanstvenih raziskovanj globoko zaznamoval tudi rusko umetnost in kulturo: vpliv se kaže v futurizmu, v delu Velimira Hlebnikova in Kazimira Maleviča. Fjodorov je bil tudi znanec Tolstoja in Dostojevskega (oba avtorja je omenjal v svojih tekstih). Impulze ruskega kozmizma lahko zasledimo tudi v delih Andreja Belega in Andreja Platonova, pa tudi v filmih režiserja Andreja Tarkovskega. 3 Filozofija ruskega kozmizma Kot osnova za formiranje ruskega kozmizma so služile Fjodorovove ideje, zbrane v delu Filozofija skupnega smotra (®H^oco$H_a oö^ero gena, 1906-1913), ki so ga izdali Fjodorovovi učenci po njegovi smrti. V središču Fjodorovove filozofije leži misel, da vse človeške težave izvirajo iz temeljne težave umrljivosti; takoj ko bomo premagali smrt, bomo rešili tudi vse druge težave, ki nas pestijo. Fjodorov se zaradi radikalnosti svoje ideje spopada z mnogo zagatami, ki jih rešuje s pomočjo vizije o razvoju tehnologije in znanosti. Osrednja ideja njegove miselnosti je velika tema vstajenja mrtvih; spreminjanje smrti nazaj v življenje oz. umiranja v večno bivanje, kar imenuje »skupni smoter« vsega človeštva. Kljub utopičnosti svoje ideje meni, da se lahko njegov projekt izvede že s človeško bistroumnostjo in skupnim trudom. Globoko namreč verjame, da je vstajenje mrtvih znanstveno možno, obenem pa je naša 1 V izvirniku: "Occult beliefs and scientific thought are, in fact, generically related: both function as cosmologies, systems of knowledge and belief through which humans seek to understand the material world and, in some cases, to comprehend or gain access to what lies hidden from everyday perception." (Prevod K. P.) Kristina Pranjic, Ruski kozmizem kot vektor petdesetletnega projektila 151 moralna dolžnost (oz. dejanje »supramorale«), da aktivno sodelujemo pri izpolnitvi tega cilja. Dolžnost vseh živečih ljudi je stopiti skupaj ne glede na spol, status in izobrazbo ter ustvariti raj na zemlji, ki bo pomenil večno življenje in zmago nad smrtjo: Vstajenje vseh pomeni popolno zmago nad prostorom in časom. Prehod »od zemlje k nebesom« je zmaga, triumf nad prostranstvom (istočasna navzočnost povsod). Prehod od smrti k življenju oz. simultano soobstajanje vseh časov (rodov) in sobivanje zaporedij pa pomeni triumf nad časom. Idealnost teh oblik znanja (prostora in časa) bo postala resničnost. Vstajenje vseh se bo kazala kot enotnost zgodovine in astronomije, hkratno obstajanje zaporednih generacij v popolnosti in celovitosti svetov. (OEgopoB 1982: 987)2 Fjodorov se posveti mnogo rešitvam, ki bodo omogočile uspešno izpolnitev najpomembnejše naloge človeštva. Razmišlja o vesoljskih poletih, genskem inženirstvu in postopnem podaljševanju življenja z izboljševanjem zdravja ljudi, dokler ne bi dosegli večne nesmrtnosti. Kot enega izmed ciljev, ki bi jih morali doseči v prihodnosti, Fjodorov izpostavi tudi avtotrofijo (Young 2011: 129). Sonce in zrak bi tako postala naš edini vir hranilnih snovi. Fjodorov predvideva, da se bo človeško telo v daljni prihodnosti spreminjalo v smeri duhovne in intelektualne rasti, tako da bomo potrebovali vse manj organov in delov telesa, ki jih ne bo potrebno več oskrbovati. Človek bo podoben duhovno in intelektualno visoko razviti rastlini, saj mu bo komunikacijo in delovanje omogočala že minimalna fizična prisotnost. Fjodorov meni, da se je potrebno zavedati bolečega dejstva umrljivosti, ki ga še najbolj občutijo neizobraženi kmetje v večnem boju z naravo in izgubo. V Fjodorovo-vem nauku je narava izpostavljena kot človekov večni sovražnik: »Kdo je naš skupni sovražnik - edini, ki je z nami neločljivo povezan vedno in povsod, ki živi znotraj in zunaj nas, a je kljub temu zgolj naš začasen sovražnik? Narava« (®EgopoB 1982: 897-98).3 Potrebno se je torej rešiti sveta kot ga poznamo, preseči naravo in smrt ter ustvariti svet, ki bo brez trpljenja in umrljivosti - le tako se bomo sposobni izviti iz primeža narave, ki gospodari nad človeštvom. Skupni trud bo tako rezultiral idealno, trenutno še skrito resničnost. Fjodorov kljub usmerjenosti v prihodnost ostaja v svoji filozofiji zelo patriarhalen, kar je nedvomno še eden izmed razlogov za priljubljenost med ruskimi bralci. Čeprav se v svojem pisanju distancira od ženskega principa, ne moremo trditi, da je imel do žensk diskriminatoren odnos. Oba spola je jemal enakovredno - tako moškega kot žensko je videl kot »so-delavca«, ki sta nujna akterja pri doseganju skupnega človeškega cilja. Spolnost je bila zanj nepotrebna sla, ki jo je potrebno prepovedati, saj predstavlja oviro pri doseganju višjega cilja. Vse svoje sile moramo kot bratje in sestre vložiti v vstajenje svojih mrtvih očetov in mater. George M. Young 2 V izvirniku: «BceoS^ee BOCKpemeHHe ecTt nojHaa noSega Hag np0CTpaHCTB0M h BpeMeHeM. nepexog «ot 3eMJH k HeSece» ecTt noSega, Top^ecrao Hag np0CTpaHCTB0M (hjh nocjegoBaregtHoe Be3gecy^ne). nepexog ot cMepra k ®h3hh, hjh 0gH0BpeMeHH0e cocy^ecTBoBaHHe Bcero paga BpeMeH (noKogeHHH), cocy^ecTBoBaHHe nocjegoBaregtHocTH, ecTt Top^ecTBo Hag BpeMeHeM. HgeajtHocTt ^THX $opM 3HaHHa (npoeTpaHeTBa h BpeMeHH) cTaHeT peajtHocTtro. BceoS^ee BocKpemeHHe cTaHeT egHHCTBoM HCTopHH h acTpoHoMHH hjh nocjegoBaregtHocTH noKojieHHH b coBoKynHocTH, nojjHoTe, ^jlhocth MHpoB.» (Prevod K. P.) 3 V izvirniku: «Kto Ham oS^hh Bpar, egHHtrn, Be3ge h Bcerga npncy^HH, b Hac h BHe Hac ®HBy^HH, ho TeM He MeHee Bpar jumt BpeMeHHtift? npupoga.» (Prevod K. P.) 152 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij zapiše: »Fjodorov zasnuje prihodnost brez razkroja in smrti; večnost, v kateri bo svet zavedno vstal in ne bo nikoli več padel, v kateri se bo vrnilo vse izgubljeno in tudi nadomeščanje ter umazano delo spočetja in rojstva otrok ne bo več potrebno« (1997: 178).4 V kozmističnemu projektu Fjodorova ni prostora za nova rojstva. Raju bodo (večno) priča samo tisti, ki so živi, in tisti, ki bodo vstali od mrtvih. Človeška vrsta za preživetje ne bo potrebovala novih spočetij, saj bodo vsi ljudje živeli v nesmrtnosti. Rosenthalova pripomni, da je Fjodorovova misel aseksualna, ni pa androgena (Rosenthal 1997: 12); ženska in moški torej nista izenačena - še vedno ima vsak svoje specifične funkcije, ki določajo in razločujejo oba spola; naloga žensk je tako čiščenje in šivanje (teles), kar pa že nakazuje na tradicionalna ženska opravila in razmejitev med spoloma. Young pravi: »Na splošno [Fjodorov] ni sovražnik žensk in ne gre za to, da bi preziral ženski spol, temveč gre bolj za željo po nadzoru spolne sle in vseh sil narave, ki moške in ženske spremenijo v pohlepne, pohotne in infan-tilne posameznike, ki pozabljajo na svoje starše« (1997: 183).5 Ob tem dodaja, da je Fjodorov menil, da je človeštvo na poti k popolni izprijenosti, ki jo je sam imenoval »pornokracija« (prav tam). Kot rešitev je ponudil nove odnose v znamenju sester in bratov ter očetov in mater, v katerih bo spolnost postala nepomembna. »Vstajenje mrtvih«, »bratje in sestre« ter ostale sintagme, ki jih rabi Fjodorov v artikulaciji svojega nauka, nam vsiljujejo misel, da gre kljub sintezi različnih idej le za prirejeno različico krščanskega nauka in promoviranje religije, ki je edina zmožna rešiti svet pred večno pogubo. Na kratko nam sugerira že Young, ko komentira, da je cilj obeh resnično enak, pot do cilja pa je popolnoma drugačna - Božja pot vodi skozi pravičnost in vero, pot Fjodorova pa skozi laboratorij in tehnološki napredek (prav tam: 178). Kako podobna je krščanska misel Fjodorovovi je jasno že v molitvi, ki jo izgovarjajo v veroizpovedi verniki po celem svetu: »Pričakujem vstajenje mrtvih in življenje v prihodnjem veku.« Kristjani verujejo, da jih bo poslednji dan Bog odrešil smrti in bodo poklicani v večno življenje. Tako kot je vstal Kristus, bodo vstali tudi sami, če so živeli zgledno in pravično življenje. Ideja Fjodorova je mnogo bolj demokratična in predvideva vstajenje za vse ljudi. Tudi odločilno pozicijo podeli ljudstvu, saj je od človeškega truda odvisno, kakšna bo njihova prihodnost. V obeh primerih bo nastal raj - le da se Božji nahaja na zemlji, Fjodorovov pa se razprostira skozi neskončno vesolje. Kako težko je Fjodorova umestiti v kontekst religiozne tradicije, je razvidno iz članka Anastasije Gačeve «'®nnoco$na o6mero gena' H. ®egopoBa b gyxoBHbix ncKaHnax PyccKoro 3apy6e®ba»,6 kjer avtorica izpostavi dve nasprotni stališči v sprejemanju njegove filozofije. Krščanski filozofi so v njegovih idejah videli potrditev božje besede in »aktivno krščanstvo«, ostali pa so trdili, da je Fjodorov postavil človeka na mesto Boga, kar v nobenem pogledu ni potrditev vere, ampak brezboštva. 4 V izvirniku: "Fedorov projects a future without decomposition and death, an eternity in which the risen world will never need to fall again, in which everything lost will be returned, and replacement, the messy business of conception and childbirth, will no longer be necessary." (Prevod K. P.) 5 V izvirniku: "In general, he is not a woman-hater, he does not despise the female sex, but rather wishes to control the sex drive and all natural forces that turn people of both sexes into greedy, lustful, parent-forgetting, infantile individuals." (Prevod K. P.) 6 »'Filozofija skupnega smotra' N. F. Fjodorova v duhovnem iskanju Rusov v inozemstvu«. Kristina Pranjic, Ruski kozmizem kot vektor petdesetletnega projektila 153 Gačeva kot primer prve naravnanosti med drugim omenja G. V. Florovskega, ki v članku «npoeKT mhhmoto gena»7 (1935) Fjodorova obtožuje pozitivizma, eklekti-cizma, utopizma in nasilnega kolektivizma. Florovski povezuje filozofijo Fjodorova z okultizmom in meni, da nobena izmed njegovih idej nima ničesar skupnega z naukom Jezusa Kristusa. Nasproti Florovskemu se postavi V. N. Iljin, ki meni, da je Fjodorov pravi »krščanski mislec«, oznanjevalec božjega in človeškega sodelovanja ter interpret bistva »aktivnega krščanstva« (raneBa). Bog je človeka ustvaril po svoji podobi in sedaj je človeštvo poklicano, da postane njegov pomočnik in nadaljevalec. Ne glede na različno močne argumente je filozofijo Fjodorova nemogoče dokončno interpretirati kot (ne)religiozno. Sklicevanje na nauk ortodoksne cerkve, rabljena terminologija in razlaga bistva »skupnega smotra« kažejo na njegovo globoko povezanost s krščansko tradicijo. Istočasno pa lahko delo Fjodorova beremo tudi v ničejanskem ključu nadčloveka, človeka-stvarnika in novega obdobja »smrti boga« in »preseganja« božjega. Združitev različnih interpretacij je uspešno opisal V. S. Baršavski, ki pravi, da Filozofija skupnega cilja odpira pot k »pokristjanjenju znan-stveno-tehnološkega razvoja« (raneBa). Tudi danes je ruski kozmizem prisoten kot zelo živ pojav. Skozi zgodovino je kozmistična filozofija doživela več sprememb in vedno znova se je morala prilagajati novim tehnologijam in znanstvenim odkritjem. Trenutno najvidnejša ruska koz-mistka je Svetlana Semenova, članica Ruske akademije znanosti, ki kljub kritikam nadaljuje kozmistično gibanje; ruski kozmizem je večkrat kritično poimenovan kot »znanstveni misticizem«, »tehnokratska psevdo-religija« ali »senca okultistične ideologije marksizma« (Young 2011: 136). Semenova je prepričana, da ravno kozmi-stična usmeritev nudi najboljše rešitve perečim problemom sodobnega sveta. Sama se kritično opredeljuje do »eko-zofov«, ki zaradi svojega večnega romanticizma in strahu pred spreminjanjem narave ne bodo nikoli rešili ekoloških težav (prav tam). Namesto tega izpostavlja idejo o racionalnem uravnavanju narave. Človek je namreč edini prebivalec Zemlje, ki ima visoko inteligenco, zato je tudi glavni usmerjevalec nadaljnje evolucije. Danes se filozofi, teozofi in antropozofi ne nahajajo več v ruskem »undergroun-du«, temveč berejo Fjodorova v sklopu rednih bralnih večerov v Ruski nacionalni knjižnici v Sankt Peterburgu. Filozofija Fjodorova je skladna z marsikatero novodob -no mislijo, ki zaradi razvoja znanosti in tehnologije izgublja status utopije. Podobna razmišljanja, ki so se pojavila pri Fjodorovu na koncu 19. stoletja so še kako živa tudi v 21. stoletju, času transčloveka in postčloveka, v katerem se znanstvena fantastika, sanjarjenje o vesolju, kiborgu in mutantu spreminjajo v resničnost. 4 Postgravitacijska umetnost (Dragan Živadinov::Dunja Zupančič::Miha Turšič) Postgravitacijska umetnost za celovito razumevanje zahteva poznavanje široke zgodovinske platforme, na kateri gradi svoj vizualni in tematsko-vsebinski izraz. Dve najpomembnejši zgodovinski izhodišči za osnovanje umetniškega izraza sta 7 »Projekt namišljenega smotra«. 154 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij konstruktivizem in suprematizem - gre za dve stilni formaciji, ki ju postgravitacij-ska umetnost prenaša iz 20. stoletja v 21. stoletje. Konstruktivizem s konstrukcijo, ki opravlja določeno funkcijo in ima racionalno zastavljen cilj, ki je dosegljiv, kljub navidezni utopičnosti. In Malevičev suprematizem kot umetnost čiste abstrakcije oz. brezpredmetnosti, ki se zaključuje v želji po vstopu v prostranstvo kozmosa. Male-vičevo željo, ki se izrazi na platnu, v mavcu in na papirju, postgravitacijski umetniki prevzemajo in dokončujejo v resničnem okolju gravitacije 0. Kazimir Malevič, avtor objekta 20. stoletja - Črnega kvadrata na beli podlagi, se je poskušal čim bolj odmakniti od mimetične umetnosti. Zanimivo je dejstvo, da so vsa suprematistična platna ostala neuokvirjena. Slikarski okvir ima namreč funkcijo narekovajev: slika predstavlja iluzijo nekega drugega prostora ali objekta, ki ga sedaj zgolj citiramo, prenašamo iz prvotnega konteksta na steno galerije (Jakovljevič 2004: 27). Malevičevo delo ni »navedeno« od drugje, ampak je sam svoja avtonomna celota, ki ne pozna svojega primata v naravi. Postgravitacijska umetnost gre korak dlje v popolno osvobajanje ne samo od nečesa, kar je vzeto iz narave, ampak se začne osvobajati tudi od najpomembnejše morfološke sile narave - gravitacije; platno brez okvirja začne levitirati v prostoru in se premikati v vse smeri. Telo namreč ostaja priklenjeno na površino zaradi gravitacije, tako se lahko orientira v prostoru - dobi smeri: gor/ dol, levo/ desno - na takšen način poteka tudi naše premikanje po prostoru, na podoben način teče tudi čas. Osvoboditev od teh konceptov je zadnja točka na poti k čisti abstrakciji.8 Končni stadij slikarskega suprematizma predstavlja izginotje v čisti belini oz. prehod v prostranstvo neskončnega vesolja, kjer lebdeče konstrukcije postanejo avtonomne stvaritve, obkrožene s kozmičnimi silami. Po koncu slikarskega se začne arhitekturni suprematizem z arhitekturnimi načrti planiti in tridimenzionalnimi modeli arhitektoni. Po tem, ko je belina konzumirala tudi barvo, se Malevič posveti konstruiranju nove arhitekture, ki bo služila kot bivalni prostor v času zmage nad gravitacijo. Projekti, povezani s premagovanjem gravitacije, postavljajo Maleviča v neposredno bližino idej Fjodorova in ruskega kozmizma. Tema vesoljskih poletov in naselitve drugih planetov je Maleviča zanimala ves čas, še večji interes pa je v njem spodbudil njegov učenec Ivan Kudrijašov iz Kaluge, sin Alekseja Kudrijašova, ki je bil konstruktor modelov in dober prijatelj sovjetskega znanstvenika Ciolkovskega (Souter 2008: 176). V pismu Matjušinu Malevič zapiše: »Suprematizem me je pri-vedel do spoznanj, ki so bila prej neznana. Moje slike ne pripadajo izključno samo Zemlji. Zemlja je postala zapuščena kot hiša, ki so jo napadli termiti. V resnici je v človeku, v njegovi zavesti prisotno prizadevanje, usmerjeno v vesolje. Nuja po vzletu z zemeljske oble ...« (prav tam).9 8 Tega se je zavedal tudi Malevič, ki je imel navado da je svoja platna na razstavi obesil vsakič drugače. S spreminjanjem postavitve slik se nam zazdi kot da bi umetnik privajal naše oči na nov prostor, v katerem bo potrebno gledati drugače. Podobno manipuliranje z gledalčevim pogledom srečamo v gledališču Dragana Živadinova že od obdobja NSK. 9 V izvirniku: "The keys of Suprematism led me to discover what has not yet been realized. My new painting does not belong to the Earth exclusively. The Earth has been abandoned like a house infected with termites. And in fact, in man, in his consciousness, there is a striving towards space. An urge to take off from the Earth ..." (Prevod K. P.) Kristina Pranjic, Ruski kozmizem kot vektor petdesetletnega projektila 155 Poleg očitne reference na raketnega inženirja slovenskega rodu, Hermana Potočnika Noordunga, prisotnega že v naslovu petdesetletnega projekta postgravitacijske umetnosti Noordung 1995-2045, je drugi najpomembnejši slovenski zgodovinski impulz zagotovo Tržaški konstruktivistični ambient iz leta 1927. Gre za najbolj enovito dejanje slovenske avantgarde, ki so ga ustvarili Avgust Černigoj, Josip Vlach, Edvard Stepančič in Giorgio Carmelich. V konstruktivističnem ambientu so geometrične konstrukcije visele s stropa s pomočjo prozornih nitk in tako z gibanjem v prostoru ustvarile dinamiko. Geometrična forma se je navkljub težnosti osvobodila podlage in tako zaživela v (skorajšnji) breztežnosti pod »čistim občutjem« belega kvadrata. Wili Nürnberg z Bauhausa je ob razstavi zapisal: »Prvikrat so poskusili, da študije materialov ne bi stale, in so jih obesili z vrvicami na strop. S tem so predmeti izgubili zemeljsko težo, s čimer je bil duhovni moment bolj poudarjen« (Krečič 1989: 79). Tema breztežnosti in lebdenja v neskončnem prostranstvu je bila vidna tako na Malevičevih slikah kot tudi v njegovih teoretičnih spisih. Malevič trdi, da sta masa in sila težnosti zgolj človekova konstrukta, ki ju narava ne pozna (1989: 130). Cilj umetnosti je tako osvobajanje slikarskih elementov od sile teže. Umetnik jih mora spraviti v stanje harmonije in popolnosti, ki ga predstavlja breztežno stanje (prav tam). Tržaški konstruktivistični ambient se nam skorajda zazdi kot neposreden odgovor na Malevičevo zahtevo. Nitke Stepančičeve konstrukcije so zadnje fizično pomagalo, ki te konstrukcije spravlja v breztežno lebdenje. Stepančičeva konstrukcija je resnično osvoboditev doživela leta 1999 med generalko za postgravitacijsko predstavo Biomehanika Noordung, ki se je zgodila v breztežnostnem prostoru paraboličnega letala v Zvezdnem mestu (parabolično letalo z eno parabolo ustvari dvajset sekund umetno ustvarjene breztežnosti). Tik pred izvedbo performansa je Dragan Živadinov, režiser in kandidat kozmonavt, med generalko v okolje breztežnosti postavil tudi rekonstruirano Stepančičevo konstrukcijo, ki je leta 1927 s prozornimi nitkami visela s stropa Tržaškega konstruktivističnega ambienta. Levitacijska konstrukcija se je tako leta 1999 dokončno osvobodila zemeljske teže, »duhovni moment«, ki ga omenja Wili Nürnberg, pa ni bil le poudarjen, ampak je bil tudi dosežen. 5 Petdesetletni projektil Noordung 1995-2045 V središču postgravitacijske umetnosti stoji umetniški načrt, ki bo trajal petdeset let - od leta 1995 do leta 2045. Petdesetletni projektil sestavljajo različne akcije, ki so povezane z osrednjo zamislijo - petdesetletno predstavo, ki se ponovi vsakih deset let, in na prvi pogled utopično vizijo nadaljevanja projekta v kozmosu. Osrednja ideja je podprta z občasnimi dogodki, ki informirajo javnost o petdesetletnem projektu - gre za t. i. informanse, razstave, predavanja in Obrede poslavljanja (eden izmed njih je bila tudi pravkar omenjena predstava Biomehanika Noordung). Informansi (informacija + forma) so namenjeni informiranju javnosti med samimi ponovitvami petdesetletne predstave. Ti poskušajo z vizualne in vsebinske strani predstaviti najpomembnejše pojme, na osnovi katerih se gradi postgravitacijska umetnost. 156 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij Začetek projekta Noordung 1995-2045 je predstavljala prva predstava, izvedena 20. aprila leta 1995, ki je doživela prvo ponovitev leta 2005. Osnovo za ponavljajočo se predstavo Naseljena skulptura ena proti ena predstavlja Ljubezen in država (del Treh Elizabetinskih tragedij) Vladimirja Stojsavljevica. Ponovitev se bo zgodila vsakih deset let na isti dan, ob isti uri, z istimi igralci. Razlika se bo pojavila le, če kateri od igralcev umre - v tem primeru ga bo nadomestil njegov simbol, t. i. umbot, ki bo vseboval informacije o posameznem igralcu. Umbot bo na gledališkem odru nadomestil igralca po njegovi smrti. Gledališke replike bodo nadomeščene s predvajanjem ritma, v primeru da bo umrl igralec oz. melodije, če bo šlo za igralko. Predstave se bodo nadaljevale vsakih deset let brez kakršnih koli načrtovanih sprememb. Petdesetletna predstava predvideva, da bodo do leta 2045 pokojni vsi igralci, vse ostalo pa bo ostalo nespremenjeno. Kot suvereno pove sam Živadinov: »Jaz bom živ in oder bo poln simbolov« (Gržinič 2003: 107). Simbole igralcev, omenjene umbote, bo ob koncu projekta leta 2045 Živadinov z vesoljskim plovilom prenesel v vesolje, kjer bo na geostacionarni orbiti razstavil vseh 14 kapsul z vsebinsko enoto in jih pustil samostojnemu razvoju. Umbot je daljinsko voden znak, ki bo deloval na dveh nivojih: najprej bo nadomestil igralca na odru, leta 2045 pa bo v vesolju nameščen na orbiti. Tam bo v dveh smereh predvajal program syntapiens: na Zemljo in v globino vesolja. Syntapiens (sintetični homo sapiens) predstavlja novo vrsto inteligence, ki ne pripada več Zemlji, ampak bo imel v vesolju potencial lastnega razvoja. Syntapiens bo vseboval tri programe: nabor mimike (oz. t. i. emomehaniko), nabor igralčevih telesnih gibov (skeleta, biomehanike) ter informacije in identiteto igralca. Vsi trije programi bodo nameščeni v procesor umbota s pomočjo biomehatronike, ki predstavlja način združevanja umbota (fizične kapsule) in syntapiensa (vsebine umbota, ki jo predstavljajo omenjeni trije programi). Spremenljivke umbota, ki bodo oblikovale njegov nadaljnji razvoj po letu 2045, nam ostajajo neznane; Živadinov ga bo namreč pustil na orbiti, da se razvija po svoje - kot nekaj ločenega od človeka, nečloveškega. V 31. koordinati postgra-vitacijske umetnosti »Emancipacija tehnološkega« lahko med drugim preberemo, da bo umbot »s svojo potencialno energijo syntapiens informacij razvijal zavest o samem sebi« (50 pojmov). Funkcija gledališča pri osamosvajanju umbota je razložena v nadaljevanju: Zavest nujno potrebuje družbeno strukturo, da si s prilagajanjem razvije svojo inteligenco. Čustveno in intuitivno! Toda za ta proces bi potrebovali čas reda velikosti, kot ga je imel človek v svojem evolucijskem razvoju. Lahko pa pospešimo razvoj umbota tako, da ga aktivno postavimo v gledališki aparat in mu samemu prepustimo, da iz njega osvoji že obstoječe. (prav tam) Gledališče igra pri emancipaciji ključno vlogo, saj je sposobno v najhitrejšem času omogočiti emancipacijo subjekta oz. pospešiti njegov razvoj. Emancipacija tehnologije bo nadaljevala emancipacijo konstrukcije, ki jo je leta 1927 pričela že konstruktivistična skupina v Trstu. Tehnologija bo tokrat začela pridobivati lastno zavest, ki bo rezultat petdesetletnega delovanja gledališkega aparata. Emancipacijo kot pomembno funkcijo gledališke predstave je omenjal že Antonin Artaud; gre za Kristina Pranjic, Ruski kozmizem kot vektor petdesetletnega projektila 157 temeljno »navajanje k mišljenju«, ki lahko »pripravi duha do tega, da s svojega zornega kota oblikuje temeljita in učinkovita stališča« (1994: 92). Pri umestitvi postgravitacijske umetnosti v širši umetniški kontekst moramo biti previdni, saj postgravitacijska umetnost ni umetniško gibanje in to tudi ne namerava postati. Kljub temu jo lahko nedvomno umestimo v kategorijo space arta, splošne oznake za umetnost, ki jo določa tema vesolja; space art je vsa umetnost, ki tema-tizira vesolje ali pa je povezana z vesoljsko estetiko. Kot podkategorija space arta je znana tudi umetnost v gravitaciji 0 (zero gravity art), ki ustvarja nove umetniške konstrukcije, izključno namenjene za breztežnosti prostor in razmišlja o vplivu breztežnosti na umetniško postavitev, telo ali skulpturo (Bureaud 1998). V omenjeno podkategorijo lahko uvrstimo predstavo Biomehanika Noordung, ki je bila prva predstava v celoti izvedena v breztežnosti. Podobne akcije izvaja tudi francoska ko-reografinja Kitsou Dubois, ki raziskuje nadzor nad telesom med levitacijo. Kategorijama »space art« in »zero gravity art« lahko dodamo tudi najbolj očitno - »postgravitacijska umetnost«, ki kaže na enkratnost in svojevrstnost petdesetletnega projekta. Postgravitacijska umetnost vizionarsko gleda v prihodnost, ko se bo projekt dovršil in bo nastopil čas razvoja umbota, ustvarjenega s pomočjo petdesetletne predstave. Stvaritev, namensko ustvarjena za vesolje, bo v vesolju prepuščena samostojni evoluciji, ki bo pokazala specifiko novega okolja in njenih potencialov za nadaljnji razvoj. V tem kontekstu predpona »post-« kaže na preseganje gravitacije, obenem pa tudi na dogodke, ki se bodo vršili »po« zaključnem letu 2045. Nadaljnji razvoj bo določala emancipacija tehnološkega in razvoj nove stilne formacije telelo-gije, ki z digitalizacijo omogoča pošiljanje slike, svetlobe ali zvoka z enega konca na drug. Telelogija je trenutno ena izmed strategij postgravitacijske umetnosti, ki kaže na prihodnjo spremembo umetniške paradigme in nov način osvobajanja slike. Slika, obešena na steni se je začela osvobajati od okolja že z izstopom iz okvirja, nadalje pa smo lahko s pojavom umetniških ambientov oz. kabinetov v sliko tudi vstopili. Čas, ki prihaja, je čas teleslike, ki se brez vidnega ali fizičnega prenosa premešča na drug konec in tako premaguje ustaljeno pojmovanje časa in prostora. Predvidena emancipacija tehnološkega in napoved nove stilne formacije postavlja postgravita-cijsko umetnost na posebno mesto znotraj space arta in zero gravity arta, saj gre za enovito celoto, ki v kontekstu umetnosti sinhrono predstavlja in hkrati že uresničuje svojo vizijo. 6 Vezi med ruskim ko/mi/mom in postgravitacijsko umetnostjo V zadnjem delu bomo iz analize prešli na sintezo. Rusko filozofijo s konca 19. stoletja bomo sopostavili s slovensko postgravitacijsko umetnostjo 21. stoletja. Kot najvidnejšo vez med obema lahko že na začetku izpostavimo na prvi pogled utopično tendenco k osvojitvi kozmosa. Tako ruski kozmizem kot postgravitacijska umetnost namreč stremita h kolonizaciji vesolja in integraciji le-tega kot dela človekovega naravnega okolja. Postgravitacijska umetnost se sklicuje na ruski kozmizem (konkretneje na Fjodorova in Ciolkovskega) v 11. koordinati postgravitacijske umetnosti z naslovom »Kozmizem/ Transhumanizem«. V omenjeni »koordinati« je Fjodorov iz- 158 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij postavljen kot pionir transhumanistične miselnosti in uporabe znanosti in tehnologije za namene izboljšanja človekovega življenja. Pomembno je opozoriti, da se postgra-vitacijska umetnost postavi na stran znanstvenega, sekularnega kozmizma, medtem ko pusti ob strani vse religiozne interpretacije in spekulacije Fjodorovove filozofije. Ena izmed najpomembnejših ciljev postgravitacijske umetnosti je preseči gravitacijo, kar vodi k emancipaciji telesa in razuma ter realizaciji čiste abstrakcije. S svojim delom postgravitacijska umetnost prevprašuje človekovo vlogo v sodobnem svetu; človek se trga iz vloge pasivnega opazovalca naravnih pojavov in evolucije ter postaja stvarnik in režiser prihodnosti. Zmožnosti in meje dovoljenega so postavljene vse višje, zato se človek želi dvigniti tudi v nebo, da bi osvojil celotno vesolje ter označil svoj teritorij ne samo na zemlji, temveč tudi v prostranstvu kozmosa. Zadnje spone, ki ga držijo na površju, so zakoni narave - kljub temu pa človek spoznava, da lahko s svojim umom in kreativnim zagonom premaga tudi njih. Pomembnost osvoboditve od sile gravitacije je izpostavil že Fjodorov. Takšno osvobajanje dobi svoj umetniški ekvivalent v postgravitacijski umetnosti, ki razume osvoboditev od sile narave kot nujno stopnjo v doseganju čiste abstrakcije. Ravno gravitacija je namreč poslednja morfološka sila narave, ki onemogoča objektu in/ ali subjektu, da se premika v vse smeri. Postgravitacijska umetnost s tem združi kozmistično željo po osvojitvi kozmosa s stremenjem k čisti abstrakciji Maleviča. Omenjena sinteza služi kot temelj abstraktnega teatra v gravitaciji 0, nepredmetna umetnost pa se tako končno premakne iz statičnega polja kompozicije k dinamični konstrukciji, ki obstaja tridimenzionalno v realnem času in prostoru. Pri sopostavitivi ruskega kozmizma in postgravitacijske umetnosti se je nemogoče izogniti temi smrti in (ne)smrtnosti. Fjodorovovo skupno stremenje vsega človeštva je namreč ključno povezano z zmago nad smrtjo - idejo večnega življenja, zaustavitve reprodukcije in vstajenja vseh prednikov od mrtvih. Ljudje smo po njegovem mnenju podvrženi trpljenju in izgubam, ki so posledica človekove podložnosti naravi in sprejetju smrti kot nespremenljivega dejstva. Reprodukcija vsega (vključno z reprodukcijo človeka) nam po Fjodorovu samo odvzema dragoceno energijo, katero bi morali usmeriti v višji cilj, ki bi služil celotnemu planetu. S skupnem delovanjem in trudom bi človek namreč lahko dosegel stanje, v katerem bi narava služila človeku in ne obratno. Reprodukcijo bi morala zamenjati produkcija novih, originalnih konceptov in stvari, ki bi izrinile avtomatizacijo in dale mesto čudenju in navduševanju nad novim. Fjodorov postavlja na mesto homo sapiensa (umnega človeka) novega homo sapiens immortalisa (nesmrtnega človeka), ki bo z lastnim umom družno premagal smrt. Štirinajst igralcev, ki sodelujejo v petdesetletni predstavi Noordung 1995-2045, bo umrlo do leta 2045, nadomestili pa jih bodo njihovi substituti - umboti. Umbot bo tako pomenil posmrtno vstajenje igralca kot znaka v digitalni in tehnološko dovršeni obliki. Znak na odru bo leta 2045 prenehal igrati, prenesen bo v vesolje, kjer bo imel vse pogoje za lastno emancipacijo. Program syntapiens je sintetični sapiens immortalis - nova inteligenca - sapiens, ki ne bo pripadal več zemlji, ampak bo v vesolju postal naslednji korak v evoluciji. Naredil ga bo človek, a bo popolnoma emancipiran od vsega človeškega. Petdesetletna gledališka predstava ima funkcijo katalizatorja za emancipacijo tehnološkega; umbot bo imel podobne predispozicije Kristina Pranjic, Ruski kozmizem kot vektor petdesetletnega projektila 159 za učenje kot jih ima človek - kljub temu pa bo umbot na vseh nivojih abstrakten. Ravno to je tudi največja razlika med robotom (rabota) in umbotom (um/umetnost/ zaum + rabota) - medtem ko robot posnema mimezis, se umbot odmika od vsega človeškega in predstavlja možnost razvoja v nekaj drugačnega, popolnoma nečloveškega (50 pojmov). S smrtjo je povezano tudi poslednje dejanje petdesetletne predstave - Živadino-vova namestitev štirinajstih umbotov na zemljino orbito se bo končala s samomorom. Nadomeščanje umrlih igralcev z digitalnimi substituti in Živadinovov načrt se na zanimiv način soočajo z enim izmed pomembnih izzivov današnje družbe - strahu pred smrtjo t. i. tanatofobijo, ki z vse večjim občutkom kroničnega pomanjkanja časa, postaja velika težava hitrega življenja posameznika in družbe. V kontekstu petdesetletnega projektila je enigma smrtnosti spoznana kot ena izmed metafizičnih konstruktov človeka, ki potrebuje takšne koncepte, zato da bi osmislil svojo lastno eksistenco. In ker je lahko vsak konstrukt podvržen dekonstrukciji, vprašanje smrtnosti v postgravitacijski umetnosti postane irelevantno. Kozmistični boj proti smrti se tako konča z zmago v prid človeka, ki se obrne stran od smrti in ne pusti, da bi ga determinirala v njegovem početju. Še več - smrt postane zrežirana, del gledališke igre. Poleg strahu pred smrtjo je za človeka 21. stoletja nujno, da se spopade tudi z drugim strahom pred nepoznanim - strahom pred tehnologijo oz. tehnofobijo. Tehnologija, ki na enem koncu lahko vodi človeštvo v uničenje, lahko s pametnim ravnanjem povede človeka v boljšo prihodnost. Podobno kot Fjodorov tudi transhumanisti gledajo na naravo kot na nedokončano delo. Ni nam potrebno sprejeti, da je sodobno človeštvo končni izdelek evolucije. Navsezadnje je tudi nemogoče. Naše okolje se spreminja in evolucija človeka je neizogibno dejstvo. Celo naš solarni sitem ima omejen rok uporabe. Ravno zato se je potrebno dokončno rešiti strahu pred tehnologijo in občutkom, da je tehnologija hladna in nujno povezana z razosebljanjem človeka. Integracija tehnologije je neizogibna in koncepti »nazaj k naravi« nam v današnjem kontekstu ne služijo več. Namestitev umbotov in njihov razvoj, ki se bo dogajal v vesolju, pomeni na umetniškem področju uresničitev tistega, kar je od človeka zahteval Fjodorov - da se loči od Zemlje in postane stvarnik, namesto da bi zavedno ostal na ravni opazovalca. Končni rezultat petdesetletnega projekta Noordung 1995-2045 ni zgolj skulptura z vsebino, ki bo levitirala v vesolju, ampak potencial tehnološkega razvoja in tehnološke emancipacije. Že Nikolaj Fjodorov je izrazil, da je človek edini prebivalec Zemlje z visoko inteligenco, kar ga postavlja na ključno mesto nadaljnje evolucije. Prihodnji razvoj bo nedvomno pripadal neskončnemu prostoru vesolja in še večji integraciji tehnologije v človekovo življenjsko okolje. VlRI IN LITERATURA James T. Andrews, 2009: Red Cosmos: K. E. Tsiolkovskii, Grandfather of Soviet Rocketry. ZDA: Texas A&M University Press. Antonin Artaud, 1994: Gledališče in njegov dvojnik. Prev. A. Berger. Ljubljana: MGL. 160 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij John E. Bowlt, 1986: Esoteric Culture and Russian Society. The Spiritual in Art: Abstract Painting 1890-1985. Ur. M. Tuchman, J. Freeman in C. Blotkamp. New York: Abbeville Press. 165-83. Annick Bureaud, 1998: Space art and beyond. OLATS. Na spletu. HnKO^an ®EgopoB, 1982: ConnHeHna. Moskva: Mhcjb, AHacTacaa Ta^eba: ®H^oco$H_a o6^ero gena H. O. Oedopoea e dyxoeHbix HCKaHHax PyccKoro 3apy6e®ba: Pandia - ^H^uKMone^uM 3nanuu. Na spletu. Marina Gržinič, 2003: Estetika kibersveta in učinki derealizacije. Ljubljana: Založba ZRC. Michael Hagemeister, 1997: Russian Cosmism in the 1920s and Today. The Occult in Russian and Soviet Culture. Ur. B. G. Rosenthal. ZDA: Cornell University Press. 185-202. Branislav Jakovljevič, 2004: Unframe Malevich! Ineffability and Sublimity in Su-prematism. Art Journal 63/3. 19-31. Peter Krečič, 1989: Slovenski konstruktivizem in njegovi evropski okviri. Maribor: Obzorja. Kazimir Malevič, 1980: Suprematizam - bespredmetnost: Tekstovi, dokumetni, tu-mačenja. Beograd: Studentski izdavački centar. Bernice G. Rosenthal, 1997: Introduction. The Occult in Russian and Soviet Culture. Ur. B. G. Rosenthal. ZDA: Cornell University Press. 1-32. Jerry Souter, 2008: Malevich: Journey to Infinity. USA: Parkstone Press. Anthony J. Vanchu, 1997: Technology as Esoteric Cosmology in Early Soviet Literature. The Occult in Russian and Soviet Culture. Ur. B. G. Rosenthal. ZDA: Cornell University Press. 203-22. George M. Young, 2011: Esoteric Elements in Russian Cosmism. The Rose+Croix Journal 8. 124-39. --, 1997: Fedorov's Transformation of the Occult. The Occult in Russian and Soviet Culture: Ur. B. G. Rosenthal. ZDA: Cornell University Press. 171-83. 50 pojmov/ koordinatpostgravitacijske umetnosti. Scribd. Na spletu. Summary The Russian Cosmism highlighted the importance of science and technology in the further evolution of mankind. Cosmism is a set of philosophical ideas and concepts expressing aspirations of man to the sky and to the universe; man's desire to determine his place not only on earth, but also in outer space as a cosmic being, intelligent and creative enough to surpass the laws of nature, which are the last bonds keeping him on the surface of the planet Earth. Kristina Pranjic, Ruski kozmizem kot vektor petdesetletnega projektila 161 At the end of the 19th century Nikolai Fedorov stated that humans are constricted by the reality of death, their subjection to nature and suffering. Reproduction of all things including humans is a use of energy that no longer serves humanity. Fedorov's common task is expressing the idea of acting collectively in order to achieve a state in which man can manipulate nature and not the other way around. His ideas of life extension, immortality, and space colonization had a big impact on the beginning of the Soviet space exploration by Konstantin Tsiolkovsky (a Soviet rocket scientist) and scientists, such as Alexander Chizhevsky and Vladimir Vernadsky. His ideas also influenced a second (religious) line of Russian philosophers and thinkers (such as Vladimir Solovyov, Sergei Bulgakov, Nikolai Berdyaev, and Pavel Florensky). At the same time these ideas became an inspiration for the Russian film makers (Tar-kovsky), writers (Dostoevsky, Tolstoy, Hlebnikov, Bely, Platonov), and artists (Ma-levich). Indeed, Fedorov's ideas are still alive today in the work of transhumanism. Russian cosmists wanted to elevate the human condition. They saw nature as a work in progress, which humans must perfect. They stated the importance of liberation from the forces of gravity. This liberation is also one of the key concerns of Postgravity Art in its search for pure abstraction in art. The force of gravity is the last morphological force of nature keeping the object and/or subject attached to the earth surface. This prevents it from complete freedom of movement, i.e., it makes it impossible to move in all directions. Only in the conditions of weightlessness it is possible to perform pure abstraction, as this is when the object and/or subject lose their own weight and orientation limited by gravity (up/down, left/right). Postgravity Art gives recognition to Fedorov's pioneering thinking about the use of science and technology for the purpose of improving every level of human being. It is important to state that Postgravity Art is using the so-called secular cosmism with scientific approach, leaving aside the religious interpretation of Fedorov's philosophy. Postgravity art unites Fedorov's wish to enter and conquer outer-space with supremacist Malevich's desire to abolish the mimetic art. This synthesis forms the basis of the abstract theatre in Gravitation Zero resulting in Non-Objective Art—fi-nally existing not only as a composition, but as a construction in the real time and space, surpassing the limits and bondages of Earth's gravity. The final result of the fifty-year-long theatre show Noordung 1995-2045 will not be a sculpture with a content levitating in space. Umbot will become the potential for technological emancipation. Divested of the dualism of absolute and nothingness, the umbot will finally surpass mortality. Placement of umbots in outer space and their potential to be the next step in the evolution are some of the requests that Fedorov made at the end of the 19th century. He wanted mankind to secede from the earth and from the constraining role of observer and to become the liberated creator. UDK 821.183.6.09-1Pajk P. Vita Žerjal Pavlin Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana REPREZENTACIJA ŽENSKE V POEZIJI PAVLINE PAJK1 Pavlina Pajk (1854-1901) je prva slovenska pesnica, ki je izdala pesniško zbirko. Z naslovom Pesmi jo je objavila leta 1878 in jo z dodanimi pesmimi ponatisnila leta 1893 v Zbranih .spisih I. Pretežno lirski prvoosebni ženski subjekt teh pesmi v največji meri določa ljubezen, ki ni le značilna lirska tema, temveč tudi vsebina emancipacijskih teženj meščank iz druge polovice 19. stoletja. Pesnica predstavlja ljubezen po eni strani (pozno)romantično kot ključni pesniški vir in ženski subjekt sentimentalno doživlja neuresničeno ljubezen, ki pa je tudi vir moči. Po drugi strani pa se v prikazu ljubezni odmika od skrajnosti in se zavzema za razumnejšo ter obvladovano ljubezen in čustva sploh. Žensko identiteto reprezentirajo še pesmi z materinsko temo. Ženska dimenzija je pripisana tudi domoljubnim pesmim, značilnim za to obdobje, avtoričino življenje pa je spodbudilo še nastanek pesmi z motivom sirote in do-motožja. Ključne besede: Pavlina Pajk, reprezentacija ženske, ljubezenska tema, materinstvo, domoljubje Pavlina Pajk (1854-1901) was the first Slovene poetess to publish a volume of poems. Her volume entitled Pesmi [Poems] was published in 1878 and, with some added poems, republished in 1893 in Zbrani spisi I [Collected Works I]. A mainly lyrical first-person female character as the subject of these poems is to a great extent defined by love, which is not only a typical lyrical theme but also the essence of the emancipation struggles of bourgeois women from the second half of the 19th century. On the one hand, the poetess presents love in the manner of (late) Romanticism as the key poetic source and the female subject who experiences unrequited love sentimentally, but also as the source of strength. On the other hand, she moves away from the extremes in her presentation of love and strives for more rational, restrained love and feelings in general. The woman's identity is also presented in poems with the theme of motherhood. A female dimension can also be found in Pajk's patriotic poems, which are characteristic of this period, whereas the poetess' life inspired her poems with the motifs of orphans and homesickness. Keywords: Pavlina Pajk, representation of the woman, love theme, motherhood, patriotism 1 Pavlina Pajk (1854-1901) je prva slovenska pesnica s svojo pesniško zbirko. Z naslovom Pesmi je izšla leta 1878, torej pri avtoričinih komaj štiriindvajsetih letih. V Mariboru jo je izdal njen mož Janko Pajk, takrat še lastnik Narodne tiskarne ter lastnik in urednik Zore, s katerim se je poročila leta 1876. V zbirki je ob uvodni zbrala dvainpetdeset pesmi, ki jih je od leta 1874 objavljala v Zori. Pesmi je objavila le še leta 1881 v Kresu in 1884 v Koledarju Mohorjeve družbe. Z dodanimi enajstimi 1 Članek je bil v skrajšani različici predstavljen na simpoziju Pavlina Pajk in žensko avtorstvo v 19. stoletju, ki je 9. aprila 2014 potekal v Solkanu. 164 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij novimi pesmimi je zbirko ponatisnila v Zbranih spisih I v Celju leta 1893, petnajst let po izidu zbirke, potem ko je objavila že precejšen del svojega pripovednega opusa, vendar še pred polemiko z naturalisti.2 Že v uvodnem Mottu so navedene glavne teme zbirke, in sicer minljiva mladostna ljubezen, življenjsko razočaranje in skrajnostno doživljanje sveta (»solze« in »blaženstvo«) ter družinska in domovinska ljubezen. Pesmi so razvrščene v tri ne-naslovljene, le oštevilčene razdelke. V prvih dveh prevladuje ljubezenska tema, ki jo prekinjajo bivanjska, domovinska in domotožna tematika, a tudi zaradi motivne razvrstitve pesmi večinoma ne omogočajo narativnega branja, čeprav se v drugem razdelku snovno vsaj pretežno nanašajo na avtoričino zvezo z Jankom Pajkom.3 Tre -tji razdelek je z izjemo zadnje, epske pesmi Ranjeni Črnogorec tematsko enovit, saj prinaša le materinsko temo. 2 Pretežno lirski prvoosebni ženski subjekt teh pesmi v prvih dveh razdelkih v največji meri določa ljubezen, ki ni le značilna lirska tema, temveč tudi vsebina emancipacijskih teženj meščank iz druge polovice 19. stoletja.4 Pavlina Pajk je leta 1884, šest let po izidu zbirke, v spisu Nekaj besedic o ženskem vprašanju v Kresu zapisala: »Koliko je tudi žensk, ki stopijo v zakon ne samo brez ljubezni in spoštovanja do soproga, temveč celo z zoprnostjo do njega. To pa iz edinega vzroka, ker se boje v bodočnosti nepreskrbljene ostati. Ko bi ženskam bilo odprto več potov k dušnemu razvitku in javnim službam kakor doslej, gotovo bi se zmanjšalo število nesrečnih zakonov in rodbinskih bed.« Zato ne preseneča, da je prav uresničitev zakona iz ljubezni najpogostejša tema njenih pripovednih del, zaradi česar pa je doživljala kritične napade, saj »duhovna paradigma njenih romanov ni bila skladna z osrednjim tokom slovenske književnosti« (Mihurko Poniž 2011: 80). Vzrok za to neskladnost vidi K. Mihurko Poniž v različnem položaju tedanjih avtorjev in avtoric: »Kakor je bil vzpon mladega kmečkega izobraženca v meščansko družbo projekcija želje slovenskih pisateljev, je bila uresničitev zakona iz ljubezni projekcija želje Pavline Pajk, ki je bila najbrž glede na družbeni položaj žensk v 19. stoletju enako legitimna kot želja njenih sodobnikov.« (Mihurko Poniž 2011: 79) Da je ljubezen za žensko najpomembnejši življenjski cilj in ključna za njeno srečo, je Pavlina Pajk poudarila že dve leti pred izidom zbirke leta 1876 v razmišljanju Občutki na novega leta dan, objavljenem v Zori. Življenjski moto »Ljubiti — misliti — delati!«, ki ob ljubezen postavlja še razmišljanje in delovanje, ji predstavlja rešitev iz svetobolne otožnosti, o pomenu ljubezni pa je ob sklicevanju na Sokrata in Petrar-ko5 zapisala: 2 Do te je prišlo leta 1896 po objavi romana Dušne borbe v Ljubljanskem zvonu. 3 Kot urednik Zore ji je leta 1874 objavil prvo pesem Tvoj spomin. Novembra 1875, potem ko mu je 1. junija tega leta umrla žena, je Pavlino obiskal v Gorici in že 26. februarja 1876 sta se poročila. (Erjavec, Flere 1926: LXXXIX-XCI) 4 Prim. Mihurko Poniž 2009: 58-70. 5 »Tudi Sokrates trdi, da ni pota, ki bi dušo izvodil v oblast neumrjočih blagostij, če ne onega, po kojem nas vodi prava ljubezen«. In še: »Ljubezen moje madonne«, piše Petrarca, »prepričala je i mene ljubezni in me naučila, na pravi način Boga ljubiti«. (Pajk 1893: 120-21) Vita Žerjal Pavlin, Reprezentacija ženske v poeziji Pavline Pajk 165 Vendar pak bi se upala trditi, da izmed vseh ljubezenskih čutov, obvladajočih človeštvo, ni osrečevalnejšega nego je oni, ki izvira iz dveh duš, ki ste iskri enega ognja, božjega, ki progreva vse stvarjenje. Kje bi bilo najti več veselja, veče zadovoljnosti, kakor če človek najde človeka, koji je enakih mislij, enakih občutkov, enakega srca, kojih dveh bitij zadača je: skrbeti vzajemno za sebe v telesnem, kakor v duševnem oziru, da si podaljšate življenje, da se čem bolj obrazujete, čem bolj duh si vzvišujete, da v čem dovršenejših telesih i dušah bliže pridete končnemu viru vsega: božanstvu. (Pajk 1893: 120) Ljubezen ima torej božji izvir, ki se odraža v vsej naravi, hkrati pa je spodbuda za dobrohotno skrb in podporo zaljubljencev ter za njuno duhovno oplemenitenje, pri tem pa je srce v harmoniji z razumom. Tak čustveno-razumsko uravnotežen pogled nedvomno izvira iz poznorazsvetljenskega sentimentalizma,6 ki ob romantičnem pesimističnem sentimentalizmu in svetobolju, a tudi postromantičnih težnjah predstavljajo osrednjo idejno plast pripovednega in lirskega pisanja Pavline Pajk. Zbirka se začenja romantično sentimentalno, z motivom nedosegljive ljubezni. V pesmi z naslovom Tvoj spomin, ki je bila tudi prva objavljena pesem Pavline Pajk, in sicer v Zori leta 1874, je misel na nedosegljivega moškega vir izpovedovalkine romantične razčustvovanosti in ob koncu pesmi celo želje po smrti: Tvoj je spomin Uzrok, da ovenelo lice S solzo rosim; In nove da rodim solzice, Ko te vsušim, Spet tvoj spomin! Lej! tvoj spomin Je vir, odkoder si življenje Močno grenim; Veli, naj tja, kjer mre trpljenje, Se preselim — Tvoj mi spomin! Solze in otožnost opredeljujejo tudi naslednji bivanjski pesmi Pomlad, v kateri pa je tematizirani letni čas predstavljen kot možnost za premagovanje čustvenega nemira, in Solza, kjer sta vira razčustvovanosti izpovedovalkin osebni, bivanjski položaj (sedanji, a tudi »rane« iz mladosti in nejasna prihodnost) ter položaj domovine. V prvem razdelku sta sentimentalni še dve pesmi z avtobiografskim motivom sirote, in sicer Milih pokojnikov dan in gazela Sirota: Pričujo, ko za hip vsaj pomirim notranjost, solze, ki tiho iz oči mi prirose: da sem sirota! ker roke ni, ki bi ljubo mi jih otrla, ponavljajo bolesti, ki se spet zbude: da sem sirota! V nebo vzdihljaje tožne jaz pošiljam svoje, naj omehčale sklep usode bi ostre: da sem sirota! 6 Prim. Kos (2001: 39-40). 166 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij Jaz prosim jo, da mi bolesti srčne zmanjša, saj dosti je, da nosim bridko to gorje: da sem sirota! Prav tako je ljubezensko razočarana ženska žalostna, jokajoča, s strahom pred prihodnostjo v pesmi Povračilo, ki pa se na koncu pesmi izreka kot (ljubezenska) pesnica, saj pesmi trubadursko-romantično posveča ljubljenemu moškemu »vzoru«, zadnja verza, ki sta hkrati stalni refren pesmi, pa nasprotno poudarjata močna, sovražna čustva moškega, s katerimi se zaljubljena ženska sooča od začetka ljubezni: Da tebe je srce v uzor volilo. Kateremu posvečam svoje pesni vse. Jedino to mi daješ povračilo, Da sovražiš me! Vendar je njeno čustveno prizadevanje, vključno z literarnim ustvarjanjem, kljub moškemu nasprotovanju, prav tako čustveno silovitem, vztrajno in trmoglavo; zato ni sentimentalno pasivno, temveč romantično strastno. Še odločnejšo podobo ženske prinaša četrta pesem v zbirki Ti nisi ljubil. Ker ljubezen izpovedovalka razume kot glavni zakon narave (»Stvar vsaka zemska in vse terišče / Ljubezni dom je, ljubezni išče«), moškega, ki noče »[p]oslušen mehkim željam postati« in je dekle le zavajal, imenuje kar »reva« in ga svari, naj se ne razkrije naravi, sicer bo deležen njenega maščevanja. Maščuje se tudi ženska, in sicer s čustvovanjem in mislimi, kar je sicer omejeno zgolj na njen notranji svet (»Ti nisi ljubil! — To s tem maščujem, / Da čuvstva, misli o — tebi snujem.«), a vseeno kaže na moč ženske, da odgovornost za svoje ljubezensko razočaranje odločno naprti šibkosti moškega in njegovo nečustvenost predstavi kot protinaravno. Ljubezenska strast žensko tako opredeljuje kot avtonomni, moškemu enakovreden ali celo večvreden subjekt. S poudarjanjem ljubezenske zveze kot naravne avtorica argumentira neuničlji-vost ljubezni kljub ločenosti zaradi družbenih preprek v pesmi Tolažba, ki je bila pesniški zbirki dodana v Zbranih spisih I in je izjemoma zapisana kot vložnica z mo-škim lirskim subjektom. Ta kot vzrok za ločitev zaljubljencev navaja, da svet njune zveze ne odobrava, kar pa ljubezni ne more uničiti, saj »kar prirodna vez združuje, / ne loči več nobena moč sveta«. Žensko, ki sledi svojemu čustvu in pri tem z lastnim ravnanjem prekrši družabni bonton, predstavlja peta pesem Lep dokaz. Lirska situacije je čitalniška, kar ima seveda lahko avtobiografski vir, saj je bila avtorica obiskovalka solkanske in goriške čitalnice in deklamatorka.7 Ob bralskem nastopu pesnika izpovedovalko »[l]epe pesni, mil glas tvoj« tako prevzamejo, da občudovanemu pesniku, ob katerem sedi, nasloni glavo na ramo. Ker ni zavrnjena, ji to potrdi tudi njegovo naklonjenost. Moški namreč svojo zaljubljenost rad prikriva, a ženska jo zna kljub temu razbrati iz njegovega pogleda, kot avtorica zapiše v pesmi Kako si se izdal. Vendar je bilo mnenje Pavline Pajk o vlogi ženske pri oblikovanju ljubezenske zveze lahko tudi precej drugačno, kar kaže pesem Svet dekletom iz drugega razdelka, ki je sicer izšla istega leta 1877 kot pesem Lep dokaz, a v kateri dekleta svari pred 7 Prim. Koblar 1935. Erjavec (1926: LXXXVIII) navaja, »da je že na Silvestrovo 1871 nastopila v solkanski čitalnici z daljšo slovensko deklamacijo.« Vita Žerjal Pavlin, Reprezentacija ženske v poeziji Pavline Pajk 167 še tako majhno čustveno pobudo, kot jo predstavlja ogledovanje mladeniča, saj lahko to pri obeh povzroči le onesrečujoči čustveni nemir.8 Kljub temu da sta bili pesmi izdani istega leta, je Svet dekletom zelo verjetno nastala že po poroki Pavline Pajk, ko se sama ni štela več med dekleta in so njene nove izkušnje, kot kaže, omajale njen dotedanji svobodnejši pogled na omejitve, ki so jih ženski nalagale tedanje družbene norme. Sicer pa so po avtoričinem mnenju, izraženem v pesmi Deklici v spominsko knjigo iz Zbranih spisov I, za dekle pomembnejše od lepote druge lastnosti: čednost, pridnost in »krotko srce«. Te lastnosti je pripisovala tudi svojim pripovednim ženskim likom9 in so odraz tradicije sentimentalnega romana.10 O pomenu ljubezni in ljubezenske sreče avtorica v nekaj pesmih ne spregovori z lirskim jazom, ampak s splošnim, tretjeosebnim subjektom. Tak je v prvem razdelku že sonet Porod ljubezni, kjer je ljubezen v prvi kvartini prispodobljena z dvema rosnima kapljama, ki se na roži prelijeta druga v drugo, v prvi tercini pa je podoba pojasnjena kot »enost« zaljubljencev: Pogledov skrita moč nepremagljiva Prodrla ju je ter združila Iz bitij dveh v jedino le življenje. V pesmi Razlika kontrast med svetlim in temnim občutjem življenja ter mirnim spancem in žalostno budnostjo ločuje ljubljenega človeka od neljubljenega. Kot splošno resnico avtorica predstavi razliko med mladostno in zrelejšo ljubeznijo v pesmi Dvojna doba. Medtem ko prva ljubezen povzroči, da »[u]m domišljija mu tako prevzame, / na zemlji ne, da v zvezdah le živi«, je kasnejša ljubezen razsodnejša, s tem pa se umika romantični skrajnosti in upošteva že družbene pogoje, ki so žensko usmerjali proti zakonski zvezi: Srce človeku drugič ko se vname, Prečudno njemu se odpro oči Več domišljija v mreže ga ne vjame, In nad oblake duh mu ne vzleti; Prevdarjati življenja pota jame, In združen biti je, kar si želi. 8 Sama pesmi ne morem razumeti ironično, ko jo je razumela I. Novak Popov (2003: 239), ki jo poleg pesmi Lep dokaz in Tvoj prvi poljub uvršča med avtoričine »najbolj hudomušne pesmi, ki nekoliko spominjajo na Jenkov humor, seveda brez parodičnih učinkov«, in ki naj bi nastale »iz dvoma v moško neomajnost.« Hudomušnost pa je nedvomno značilnost pesmi Lep dokaz in Tvoj prvi poljub in jo res izraža iz občutka lastne moči ženske in moške šibkosti. 9 Mihurko Poniž (2011: 68) ob liku Arabele v istoimenskem romanu Pavline Pajk ugotavlja: »Presenetljivo je pisateljičino večkratno opozorilo, da Arabela ni privlačna.« 10 Mihurko Poniž (2011: 67) ob dveh značilnostih sentimentalnega romana, ki so avtorice pritegnile, in sicer njegova ideja o enakovrednosti vseh človeških bitij in poudarek kultu čustev, povzema še ugotovitev Ursule Stohler, da »je bila podoba ženske, kakor so jo razvili sentimentalni romani (pasivnost, nežnost, moralnost, plemenitost) za pisateljice problematična, zato so njihovi romani pogosto odmiki od sentimentalne paradigme«. 168 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij Podobno misel, ki je prikazana kot posledica streznitve izpovedovalke po domišljijski iluziji ljubezni, izreka avtorica v pesmi Domišljiji,11 zadnji pesmi prvega razdelka. V njej tej romantični kategoriji naprti krivdo za kasnejše razočaranje mladih: Beseda tvoja sladka, prilizljiva, Omamlja s svojim strupom glave mlade, Ker zlatosvitle kažeš jim livade Z bodočnostjo zakrite, zapeljiva! V nasprotju s Prešernom, ki ga delno asociirajo navedeni verzi, je domišljijska utvara »strup«, ne elegično izgubljena kvaliteta mladosti. V tej in v pesmi Dvojna doba ima Pavlina Pajk romantično, sanjavo doživljanje ljubezni za prehodno, neustrezno občutje mladega človeka. Zato ne preseneča, ko izpovedovalka v pesmi iz drugega razdelka Moja nezadovoljnost zahteva od svojega srca: »Z mehkužnimi ti čustvi mir mi daj« in ima sentimentalno čustvovanje za značilnost mladosti. Ker pa je že žena in mati, ugotavlja, da bi ji bilo to v pogubo, saj potrebuje le pogum in moč. Drugi razdelek se začenja s pesmijo Slutnje, ki izraža izpovedovalkino upanje, da jo bo moški, ki jo spoštuje, tudi zasnubil. Zanimivo pa slutnjo o njegovi ljubezni izraža s prihodnjikom: Mej slutnjami tretja Srce osrečuje: da me boš ljubil! S tem avtorica nadaljuje razumevanje ljubezni, kot jo opredeli ob koncu prvega razdelka in kakršno K. Mihurko Poniž (2011: 77) prepoznava v avtoričinem romanu Arabela, kjer »ljubezen ni prikazana kot strast, ki bi zadela oba protagonista, temveč kot čustvo, ki se razvije postopoma kot posledica duhovnega spoznavanja, medsebojnega spoštovanja in [...] »vzgoje srca«, v čemer lahko vidimo tudi zavrnitev romantičnega pojmovanja ljubezni kot strasti.« Odmiku od romantičnega pesimizma že v naslednji pesmi Veselo prerojenje ustreza tudi vzklik: »Življenje pokojno, veselo imam!« in novo navdušenje nad življenjem, ko si ne želi več smrti. Vzrok za to bivanjsko spremembo sicer ni naveden, a predhodna pesem bralcu sugerira, da je to uresničitev ženskih slutenj iz prejšnje pesmi. Tako razumevanje spodbuja tudi naslednja pesem Tvoj prvi poljub, ki v poskočnem ritmu alpske poskočnice izpoveduje spomin na situacijo prvega poljuba na čelo, pri čemer je ob ženski družbeno zapovedani zadržanosti skoraj posmehljivo12 opisano ravnanje čustveno vznemirjenega moškega. Romantično razumevanje človeka in ljubezni se ohranja tudi v drugem razdelku zbirke. Sonet Človeško srce kot splošno misel prinaša romantično predstavo o ne-dovzetnosti človeškega srca za razumne nasvete in o njegovi podrejenosti ljubezni, naslednja pesem Gotovo zdravilo pa prav tako splošno izreka romantično skrajno 11 Povsem nasprotno vrednost avtorica pripiše domišljiji v svetobolni pripovedi Odlomki iz ženskega dnevnika (1893: 124—87): »In res, niso li iluzije, domišljije, skoro tako potrebne malo veselemu našemu življenju, kakor zrak, koji dihamo? Ni-li stokrat pametneje in zdraveje, domišljijam v oblast se podajati nego obupu v naročje? slutiti neko daljno srečo nego omagovati pod tego nadlegujočega nas gorja?« 12 Prim. opombo 7. Vita Žerjal Pavlin, Reprezentacija ženske v poeziji Pavline Pajk 169 razumevanje »morilnega čuta ljubezni«, katerega »neznosno gorje« lahko ozdravi le »grob«. Da so čustva in sposobnost njihovega priklica glavna vrednota človeka, opozarja tudi pesem Tvoje mokre oči, v kateri ženska kot edini spomin na moškega ohrani zavest, da ga je uspela ganiti do solz. Pri tem se zaveda, da je to za moškega še posebej težko, saj pravi: »Prepolna možu duša mora biti, / Prednj v oko mu solza priblesti«. Podobno ključno vrednost za življenje pripisuje avtorica čustvovanju tudi v bivanjski pesmi V mraku: le kadar srce morem poslušati, samo tedaj prav čutim, da živim. Romantično razčustvovanost, izvirajočo iz svetobolja, prinaša bivanjska prvoosebna pesem Pregovorjena otožnost, saj je vzrok za solze pokvarjenost sveta, vendar, kot nakazuje že naslov, ženska obvladuje otožna čustva z mislijo na njej drage, bližnje ljudi. Do sposobnosti obvladovanja svetobolnega pesimizma in pasivnosti pripelje mlado meščanko tudi materinska izkušnja, kot avtorica prikaže v ciklu Materni glasovi iz tretjega razdelka. Ljubezenska tema se v zbirki zaključuje s tremi pesmimi z motivom ločitve. Željo, da bi mislil ločeni moški na žensko enako kot ona nanj, izraža pesem Prošnja. Pesem Najina ločitev pa ponovno tematizira obvladovanje čustev, saj izpovedovalka poudarja, kako je »zadušila solze«, da bi ohrabrila odhajajočega moškega.13 V pesmi Po ločitvi, ki pravzaprav predstavlja nadaljevanje situacije iz prejšnje pesmi, pa ženska, ki je ob slovesu še krotila svoje čustvo, prizna, da po odhodu moškega tega ni več zmogla. Pač pa sposobnost obvladovanja ponovno izraža v pesmi Ovenelej cvetlici: In v mojem oku več solze Ne vidiš trepetati; Srce je naučilo se, Premagati se znati. Pesmim iz zbirke je bila v Zbranih spisih I dodana tudi pesem Ponudba, ki je polemika s prevladujočim pogledom žensk avtoričinega časa na zakonsko zvezo in je zapisana v dialoški obliki, ki omogoča soočenje dveh različnih stališč. Moško zagotovilo ljubezni, poslano z željo, da bi mu jo bi bila pripravljena vračati tudi ženska, je njegova pesem (zveza »pesen mila, / ki meni iz srca pognala je« omogoča asociacijo na Prešerna), kar pa nagovorjena zavrača kot neprimerno ponudbo: Za pesen, dar beraški, naj darujem Srce? Svobodo svojo izročim? — Ljubezni sanjam sebe ne žrtvujem, O domišljijah praznih ne živim. To, za vrednostni sestav pesmi Pavline Pajk presenetljivo stališče je nedvomno namerno postavljeno v usta ženske, saj je bil meščanski zakon predvsem pogodba, 13 I. Novak Popov (2003: 239) to avtoričino stališče pojasnjuje kot njeno distanco do »klišeiziranih predstav o ženski kot čustveno neobvladanem bitju.« To pa po njenem mnenju avtorica »plačuje s premočno težnjo v umovanje«. 170 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij ki je morala omogočiti primerno življenje ženske. Zato ni bil toliko darovanje srca, čeprav ženski odgovor to postavlja na prvo mesto, ampak predvsem izguba svobode, žrtvovanje in preživetje, kar je vse omenjeno v nadaljevanju in kar so bile ženske večinoma pripravljene sprejeti ob premožnem možu. Vendar zaključni odgovor moškega poudari pomen ljubezni kot ključne vrednote, ki bi jo morala upoštevati tudi ženska, saj »ljubezni sanje« niso »prazna domišljija«, ampak bistveno bogastvo človeka: Najblaže, kar imam, ta pesen skriva; Z njo jaz za vselej dajem ti srce! Berač sem res, a ti si tega kriva, Saj s srcem sem izgubil svoje vse! Ljubezen in življenje imata v teh pesmih torej več podob: v prvih pesmih sta vir sentimentalnega pesimizma, vendar občasno tudi dejavne čustvene strasti, ki omogoča kršenje družbenih norm, žensko pobudo v partnerskih odnosih in žensko avtorstvo. Čeprav je ljubezen ključna vrednota za zakonsko zvezo in za polno življenje, pa je pretirana čustvenost v kasnejših pesmih predstavljena kot mladostna zabloda, ki odvrača od dejavnega, odgovornega življenja ter jo je zato potrebno in tudi mogoče obvladati. 3 Žensko identiteto reprezentirajo v zbirki še pesmi z materinsko temo v tretjem razdelku. Prva z naslovom Največja sreča izraža materinsko srečo ob pogledu na otroka, naslednja pesem Mati detetu pa prinaša spoznanje, da bo tudi otrok, ko odraste, občutil »vesvoljnega sveta gorje«, motiv, ki ima pomembno mesto tudi v ciklu osmih pesmi Materni glasovi.14 V njem je materinska vloga prikazana kot obramba zoper romantični svetobolni pesimizem mlade meščanske ženske. Ob osrečujoči dejavni ljubezni do otroka se v ženski oblikuje novo prepričanje, prisotno sicer že v pesmih predhodnega, drugega razdelka, da je neprijetne čustvene posledice življenjskega razočaranja mogoče obvladati. In čeprav se ob viziji sinove prihodnosti tako kot že v pesmi Mati detetu vrača k spoznanjem življenjske deziluzije, mu v tej pesniški med-generacijski poslanici hkrati prenaša tudi zaupanje v moč »poguma« in »kreposti«, s čimer lahko človek nadvlada »bridkost srca«. Materinsko vlogo izpovedovalka cikla zanosno sprejema kot »sveto« in »vzvišeno« dolžnost ljubezni in vzgoje otroka, ob tem pa izraža željo, da se bo otrok razvil v moralnega in notranje uravnoteženega ter narodno zavednega človeka. Tako kot v pesmih z ljubezensko in bivanjsko tematiko se torej tudi v materinskih pesmih kaže težnja po obvladanju čustvenih protislovij in zavrnitev svetobolne čustvene skrajnosti. Da je prav materinstvo tista ločnica, ki loči mladenko od zrele ženske, izraža že v navedeni pesmi Moja nezadovoljnost iz 14 Cikel je bil naknadno objavljen še v Zbranih spisih (1893) v neposrečeni razširjeni varianti kot enaj-stpesemski. Pred prvo pesmijo osnovnega cikla sta dodani še dve, in sicer Največja sreča in Mati detetu, ki sta v Pesmih objavljeni tik pred začetkom cikla, vendar kot naslovljeni, samostojni pesmi. Prva z motivom materinske sreče kot največje sreče ženskega lirskega subjekta bi sicer lahko bila prva pesem cikla, vendar ne v zaporedju z motivom svetobolne, nesrečne matere, s katerim se cikel dejansko začenja. V pesmi Mati detetu pa je ista tema kot v sedmi pesmi cikla, to je svetobolje, ki ga bo otrok občutil, ko odraste. V Zbranih spisih I je kot zadnja pesem dodana pesem Četvero cvetic iz Pesmi, vendar je ta pesem kot zaključek cikla manj primerna, saj ni slovesno povzdignjena kot pesem o neizmerni in »sveti« materinski ljubezni, ki cikel zaključuje v Pesmih. Več o tem ciklu gl. Žerjal Pavlin 2012. Vita Žerjal Pavlin, Reprezentacija ženske v poeziji Pavline Pajk 171 drugega razdelka, saj ima izpovedovalka sentimentalno čustvovanje za značilnost mladosti, pogubno za ženo in mater, potrebno poguma in moči. Nagovor na sina je tudi kratka pesem Četvero cvetic o značilnostih štirih življenjskih obdobij, Materna elegija pa izraža materino žalost ob smrti hčerke kmalu po njenem rojstvu. Prav materinski cikel, ki je bil v Zori objavljen leta 1877, je v dodatku k Pravdi o slovenskem šestomeru Frana Levca (1878) ostro odklonil (v spisu sicer neimenovani) Fran Levstik.15 Avtorici je očital, da po že zastarelem nemškem zgledu predstavlja neprimerno družinsko snov16 in v nasprotju s Prešernovo Nezakonsko materjo ne izraža pristnih čustev,17 pač pa »solzno mehkužnost« in uporablja pomanjkljiv jezik. »S Stritarjevo v duhu nemške klasične poezije prirejeno mislijo, da "resnica sama na sebi, gola, ni poetična; to je le kadar jo prekriva lepo zagrinjalo", je obsodil razkrivanje preveč osebnih, zlasti družinskih čustev v literaturi,« povzema to kritiko Anton Slodnjak v Zgodovini slovenskega slovstva III (1961: 82-83), vendar tudi sam o ciklu nima najboljšega mnenja, saj pravi, da je v njem »mlada mati izražala v neizrazitem epigonskem slogu naivno in neproblemsko ljubezen do otroka, skrb za njegovo telesno in duševno rast in svoje vzgojne poglede.« Nasprotno je Fran Erjavec v Starejših slovenskih pesnicah menil, da so prav Materini glasovi »na najvišji stopnji«. To mnenje prevzema tudi France Koblar v Slovenskem biografskem leksikonu in Martin Jev-nikar v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu, ki sicer to oceno kombinira še z oznako Antona Slodnjaka. Šele Irena Novak Popov (2003: 239) opozarja, da so vsi po vrsti spregledali, da so »pomensko najbolj odprta mesta v njem tista, v katerih se govorica matere zliva z govorico vse prej kot srečne ženske«. 4 Da domoljubje ni le moška tema, je Pavlina Pajk poudarjeno izrazila v prvi pesmi cikla Gazele,18 ki je bil objavljen v Zbranih spisih Pavline Pajkove I. Pesem sicer najprej slavi domovinsko ljubezen kot vzvišeno čustvo moškega od mladosti do smrti, a idejno poanto prinaša zaključno dvostišje, ki ob moško postavlja še žensko domoljubje: »A tudi v ženskem srci najde se prostorček, / Kjer neukaljena žari ljubav do domovine.« Vendar je ljubezen in zvestobo slovenski domovini, a tudi »slavjanski materi«, lirska govorka izrazila že v pesmi Moj zaklad iz prvega razdelka zbirke. Značilni motiv žrtvovanja za domovino izpovedovalka motivira s sočutjem do slovenskega 15 O avtorstvu tega dela Pravde glej Šlebingerjevo geslo o Levcu v SBL. 16 »Gospa slavna Pajkovka v svojih pesnih »Zore« zaradi lepšega, če ne zaradi zevanja praznega prostora, tudi otročje plenice sušit razveša. Uže osmič jih je razvesila v 24. »Zori« 1877. leta. Brez okoliša: taka stvar čitateljem ne le samo neprijetna, nego tudi zelo grustna je. Zakonsko dete, katero še v zibel hodi, ostani pri materi ali pestuni; v pesnih zdaj nema še nič posla; nema pravice do občinstva niti občinstvo do njega. Svete domače tajnosti neso odmenjene trgu in cesti. Nikakor ne umejem, kako je to, da sedanja večina slovenskega pisateljstva, ako le nema okusa, kateri človeku ne prirojen, tudi nema niti dostojnosti, katera je preobraženim narodom kolikor toliko uže prirojena.« (Leveč 1878: 43) 17 »Ne treba me napak razumeti! Otroku sploh, samo zato, ker je otrok, res nikdo ne more prostora prepovedati v pesnih. Kakšna je Preširnova »nezakonska mati!« — Ali v njej imamo tragedijo, pravo poezijo, pravi čut, vzet iz globočine srca. In v tem je razloček! Tu nemarno koketovanja s čutom, kakor je denašnjim Slovencem običaj; nemarno prisiljenega zelja, ponarejenega čuta, namesto zlata samo "zlatih pen", s katerimi se lišpajo naše zdanje pesni, ki ponarejajo vse: verze in čute v verzih.« (Leveč 1878: 43) 18 Natančneje o tem ciklu gl. Žerjal Pavlin 2012. 172 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij rodu zaradi njegovih nadlog in »ran«. Domoljubje ji predstavlja posebno vrednoto: je »zaklad« in »ponos«, več od prazne posvetne sreče. Zaključne verze pesmi je tako mogoče razumeti tudi kot tveganost avtoričinega ustvarjanja v slovenščini, da ostane brez odziva, kar pa sprejme v imenu domoljubne ljubezenske strasti: Naj svet pozabi me, naj zapuščeno Srce zato razjeda mi gorje: Jaz ne zamenim svetne prazne sreče Za slast ljubezni za-te le goreče. Eden od vidikov rodoljubja Pavline Pajk je želja po razmahu slovenske literature, ki jo izraža v pesmi Pozdrav novemu letu 1877 iz drugega razdelka. Možnosti za to vidi v domoljubni ljubezni in ponosu vseh slovanskih bratov in želi si, da bi ta brez zavirajoče sebičnosti, ki jo očitno prepoznava v slovenski literaturi, »privabila v slovstveni dom delavnejših moči«. In čeprav se pri tem sklicuje na moške (»Možake naše slišim to trditi, / In domovine slavo se množiti.«), ima to tudi za svojo nalogo. Aktualna domoljubna tema je vključena v materinski cikel, ko mati razmišlja o vzgoji svojega sina za dolžnosti in ljubezen do naroda.19 Želi si, da bi postal narodni junak, ki bo šel iskat »pravico domovine svoje«. S tem je Pavlina Pajk materinstvo povezala s ključno nalogo, ki je bila Slovenkam zaupana v narodnem preporodu druge polovice 19. stoletja, in sicer da vzgajajo svoje otroke v slovenščini in v ljubezni do slovenske domovine. Vendar v ciklu ne opozarja na probleme, ki so se glede te naloge kazali na Slovenskem, kjer je bilo malo meščank vzgojenih v slovenščini in s slovensko narodno zavestjo. To je Pavlina Pajk poznala tudi iz lastnega življenja, saj je v otroštvu za domači pogovorni jezik uporabljala italijanščino in se je slovensko začela učiti šele pri šestnajstih, ko so k stricu županu in pozneje deželnemu poslancu Matiji Doljaku v Solkanu, kamor se je preselila po smrti staršev, zahajali zavedni slovenski izobraženci in se je vključila v solkansko in goriško čitalniško življenje. Pesmi iz cikla Materni glasovi je kljub temu avtorica v budniškem duhu domoljubnega pesništva svoje dobe raje kot s problemi napolnila s pogumnim, aktivističnim domoljubjem. Avtorica je v Kresu leta 1881, kasneje pa še v Zbranih spisih I, objavila tudi dinastično slavilno pesem V spomin 10. maja 1881 s podnaslovom Presvitlemu ce-sarjeviču nadvojvodi Rudolfu na dan Njegove poroke,20 ki jo zaključuje z nagovorom nadvojvodi, v katerem pa ne izraža le lojalnosti Slovencev Avstriji, temveč tudi zavest o narodni emancipaciji: Rod majhen res, pa zvesto Avstriji udan, Slovenski rod, ki čvrsto dviga se na dan. Aktualno naklonjenost do bojev južnih Slovanov za osvoboditev izpod Turkov in idejo slovanskega bratstva izražata tudi dve avtoričini pripovedni pesmi. V zbirko 19 Domoljubje je tudi ena od nalog duhovnikov, kot zapiše avtorica v pesmi Novomašniku: »Narodu svojemu Ti bodi ščit, / Za-nj mnogo bode dano ti storit.« 20 V antologijo Slovenska muza pred prestolom jo je vključil tudi Marjan Dolgan. Ob istem dogodku je pesem napisal tudi Josip Cimperman, sicer pa so iz istega časa v antologiji predstavljene še slavilne pesmi Josipa Stritarja, Simona Gregorčiča, Luize Pesjak, Josipa Levičnika in Janeza Mencingerja. Vita Žerjal Pavlin, Reprezentacija ženske v poeziji Pavline Pajk 173 je kot zadnjo vključila pesem Ranjeni Črnogorec o tedaj aktualni snovi boja Črnogorcev proti Turkom,21 ki ob motivu smrtno ranjenega vojvode poudarja junaškost naroda, omenja pa tudi vlogo žensk, ki so moškim na bojno polje prinašale hrano. V pozneje napisani pesmi Prvi križ na turškem polju, objavljeni v Zbranih spisih I, pa je občudovani izjemni borec, ki vodi rusko vojaško pomoč nesvobodnim južnim Slovanom v boju s Turki, pravzaprav ženska, hčerka poveljnika donskih kozakov, »junakinja Slavjanka, / Slavjanka neprestrašene krvi!« Ko je v neenakovrednem boju ubita in turški poveljnik izve, kdo je, jo spoštljivo pokoplje s križem na grobu. Pesmi Pavline Pajk prinašajo tudi avtobiografsko temo izseljenosti iz domačega okolja. Že v ciklu Materni glasovi lirska govorka izreče razočaranje nad sonarodnja-ki ob bivanju v tujini: »Uslug, ki jih podamo domovini / na tujem, ne pozna domači svet.« Če v času nastanka teh pesmi Pavlina Pajk tega razočaranja še ni doživela sama, pa ga je gotovo občutil njen mož, ki je bil kmalu po poroki prisiljen zapustiti domovino.22 O svoji kasnejši izkušnji domovinske izkoreninjenosti pa je pesnica napisala že omenjeni štiripesemski cikel Gazele. V drugi pesmi cikla se domoljubno čustvo kaže kot mučno domotožje, saj živi izpovedovalka v tujini, kjer ne razumejo njenega jezika, in razživi se le ob mislih in besedah o domovini. Zato prinaša tretja pesem željo po vrnitvi v domovino, saj bi ji le ta prinesla izpolnjujoče se čustvovanje in delovanje (»Brez preneha te ljubiti, žrtvovati / Se, trpeti za-te, ko bila bi sila, moj uzor.«). Zadnja pesem pa je vizija osrečujoče vrnitve, ponovnega srečanja z domačo naravo, ljudmi, prijatelji. V zbirki je domotožje sicer najprej vključeno že v pesem Solza iz prvega razdelka, v kateri je predstavljeno kot vzrok za enega od sentimentalnih spominov. Prva selitev Pavline Pajk v Maribor je snovno ozadje pesmi Slovo od domovine, s katero se poslavlja od »goriške domovine«, svoje družine in prijateljev, in tudi pesmi Novi domovini, ki izraža željo, da bo novo okolje, v katerem se predstavlja kot »Slavjanka«, vzljubila. V pesmi Slavčkom pesnica sicer izrazi lepoto novega doma, saj pravi: »Štajerska dežela, / Krasna pač si zdaj«, a pogreša slavčkovo petje, ki bi spodbudilo njeno lastno pesniško ustvarjanje. Iz časa po odhodu iz Maribora sta še dve domotožni pesmi, objavljeni v Zbranih spisih I: Slovo Staremu trgu z domoljubnim vzklikom »Kak lepa si, slovenska zemlja mila!«, saj je v ta kraj pri Slovenjgradcu s svojo družino prihajala na počitnice, in pesem Studenčku z izpovedjo nezaželenega zdomstva: Po tujem hoditi Obsojena sem; Kako je bridko to, Težko ti povem: 21 Črna gora se je med letoma 1862 in 1878 zapletla v številne vojne z Otomanskim imperijem, a je uspela obraniti samostojnost. 22 Starši Pajkove prve žene so bili zaradi prehitre poroke užaljeni in so par spravili v pomanjkanje. Pajk se je moral odpovedati lastni tiskarni in uredništvu časopisa Zora. Leta 1877 je zaprosil za sprejem v državno službo in Slovencem sovražna dunajska vlada ga je poslala v malo gornjeavstrijsko mesto Ried ob bavarski meji, Pavlina pa je z otrokom ostala v Mariboru. Že naslednje leto se je družina preselila najprej za krajši čas v Gradec, nato v Brno in na Dunaj; v domovino so hodili samo na počitnice. Vrnili so se šele 1899, ko je sin Milan dobil profesorsko mesto in sta se preselila k njemu v Ljubljano, vendar je Pajk še isto leto umrl, Pavlina pa dve leti za njim. (Hladnik 2007: 65-66) 174 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij In vendar je prav v tujini nastal večji del njenega pripovednega opusa, v katerem je očitno prepoznala več možnosti za izražanje svojih stališč kot v poeziji, saj je zadnje pesmi revijalno izdala leta 1881, torej pri svojih sedemindvajsetih letih, pripovedna dela pa je objavljala še nadaljnjih dvajset let. VlRI IN LITERATURA Antologija slovenskih pesnic I, 2004. Ur. I. Novak Popov. Ljubljana: Tuma. Miran Hladnik, 2007: Pavlina Pajk (1854-1901): Prva dama slovenskega ženskega romana in povesti. Pozabljena polovica: Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ur. A. Šelih idr. Ljubljana: Tuma, SAZU. 65-66. Martin Jevnikar, 1985: Pajk Pavlina. Primorski slovenski biografski leksikon. 11. snopič. Gorica: Goriška Mohorjeva družba. 572-73. France Koblar, 1935: Pajkova Pavlina. Slovenski biografski leksikon. 6. zv. Ur. F. Ksaver Lukman. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka. 257-59. Janko Kos, 2001: Primerjalna zgodovina slovenske literature. Ljubljana: MK. Fran Leveč, 1878: Pravda o slovenskem šestomeru. Ljubljana: Fran Levec. Katja Mihurko Poniž, 2009: Evine hčere: Konstruiranje ženskosti v slovenskem javnem diskurzu 1848-1902. Nova Gorica: Univerza. --, 2011: Trivialno in/ali sentimentalno? Arabela Pavline Pajk, študija primera. Slavistična revija 59/1. 79-80. Irena Novak Popov, 2003: Sprehodi po slovenski poeziji. Maribor: Litera. 239. Lirika slovenskih pesnic: 1849-1984, 1985. Ur. S. Šali. Ljubljana: MK. Pavlina Pajk, 1878: Pesni Pavline Pajkove. Maribor: J. M. Pajk. --, 1893: Zbrani spisi Pavline Pajkove I. Celje: D. Hribar. --, 1894: Iz spisov Pavline Pajkove. Ur. A. Gabršček. Gorica: Goriška tiskarna. 57-84. Anton Slodnjak, 1961: Zgodovina slovenskega slovstva III. Ljubljana: SM. 82-83. Slovenska muza pred prestolom: Antologija slovenske slavilne državniške poezije, 1988. Ur. M. Dolgan. Ljubljana: Univerzitetna konferenca ZSMS. Starejše pesnice in pisateljice: Izbrani spisi za mladino, 1926. Ur. F. Erjavec, P. Flere. Ljubljana: Učiteljska tiskarna. Vita Žerjal Pavlin, 2012: Prvi pesemski cikli slovenskih pesnic. Jezik in slovstvo 57/3-4. 131-45. Vita Žerjal Pavlin, Reprezentacija ženske v poeziji Pavline Pajk 175 Summary Pavlina Pajk (1854-1901) was the first Slovene poetess to publish a volume of poems. Her volume entitled Pesmi [Poems] was published in Maribor in 1878 and reprinted in Zbrani spisi I [Collected Works I] in 1893 with 11 additional poems. A mainly lyrical first-person female character as the subject of these poems is largely defined by love, which is not only a typical lyrical theme but also the essence of the emancipation struggles of bourgeois women from the second half of the 19th century. In the poem "Ponudba" [Offer] from Zbrani spisi I the poetess challenges women who decide to marry out of sheer calculation and not out of love, by speaking through a male character who believes that "the offer of one's heart" is the greatest offer of all. In this poetry, the woman's love is shown in two different ways. Firstly, it is presented in the manner of (late) Romanticism, i.e., with the sentimental motif of unrequited love accompanied by the thought of death as a savior. At the same time, love is a powerful natural phenomenon which cannot be destroyed by social restrictions. Love and passion thus determine the woman as an autonomous subject equal to a man, as a literary author, and can even help her break out of passivity traditionally expected of women. However, this romantic, extreme understanding of love is in many poems rejected as merely youthful and unsuitable because of the totality of feelings that causes solipsism and inability to cope with the reality. The second repre -sentation of the woman's love is love that is more rational, based on mutual respect and understanding, and normally leads to a marriage. In those poems, displaying one's feelings is not a virtue whereas controlling them is. A female lyrical subject also wants to manage the feelings of spleen, expressed in some of Pajk's existential poems and in the cycle "Materni glasovi" [Mother's Voices]. Especially motherhood, which is also the main theme of this cycle, enables the woman to resist that feeling. It is motherhood that stimulates an active love and education of a child, which puts emphasis on ethics and patriotism. The theme of patriotism in Pajk's poems connects the Slovene and Slavic identities of the woman; in the cycle "Gazele" [Gazelles] the poetess emphasizes the equality of patriotism of women and men. In the epic poem "Prvi križ na turškem polju" a woman even becomes a war heroine. The autobiographic topic of some poems is homesickness that the poetess experienced first after moving from Goriško to Maribor and then again during the twenty years of living outside the Slovene territory. UDK 821.162.3.09:323.1:002.1(437.3) Daniel Bina Češke Budjejovice MIT ČEŠKEGA NARODNEGA PRERODA IN NJEGOV ODRAZ V SODOBNIH VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH MEDIJIH IN INTERNETNEM OKOLJU Prispevek obravnava problematiko češkega narodnega preroda v sodobnih čeških osnovnošolskih in srednješolskih učbenikih zgodovine in književnosti v primerjavi s stanjem do konca osemdesetih let 20. stoletja in internetna gradiva, ki zadevajo narodni prerod. Opisati želi osnovne tendence in premike v dojemanju tega kulturnozgodovinskega obdobja v današnjih vzgojno-izobraževalnih publikacijah in novih medijih, ki jih zaznamuje previden oz. kritičen odnos. Ključne besede: kulturna zgodovina, češki narodni prerod, narod, češka književnost, mediji, učbeniki, internet The paper is focused on a comparison between the presentation of the Czech national revival in contemporary Czech literature textbooks for elementary and secondary schools with the treatment of the same topic until the end of the 1980s. It also examines the Internet communication related to the National Revival. The author aims to describe the prevailing trends and shifts in the understanding of this period of cultural history in today's educational materials and in the new media. Keywords: cultural history, Czech national revival, nation, Czech literature, media, textbooks, internet 1 Češki narodni prerod in sodobni češki učbeniki V pričujočem besedilu se bomo ukvarjali z oblikami prikazovanja književnosti in kulture iz obdobja češkega narodnega preroda v sodobnih čeških vzgojno-izobraže-valnih publikacijah za višjo stopnjo osnovne šole in za srednjo šolo, pri čemer bomo upoštevali tudi ugotovljena stališča in praktične pristope današnjih čeških učiteljev. Najprej se bomo osredinili na osnovne premike v načinih podajanja problematike češkega narodnega preroda v današnjih vzgojno-izobraževalnih delih (namenjenih zlasti sekundarnemu izobraževanju) v primerjavi z učbeniki v 80. letih 20. stoletja. Učbeniki zgodovine že v obdobju t. i. realnega socializma v drugi polovici 20. stoletja (do leta 1989) na splošno niso poudarjali problematike češkega narodnega preroda - tako kar zadeva celotni obseg (predvideno število ur v okviru šolskega pouka) kot tudi v smislu preusmeritve od pripovedne, s čustvi prežete in monumentali-zirajoče didaktične obravnave k hladnejšemu abstraktnemu in problemskemu pristopu. Po letu 1989 se trend ni v ničemer spremenil, nasprotno, ta učna snov je postala še manj ugledna. Če poskusimo na podlagi primerjave podajanja prerodnih vsebin v najbolj uporabljanih sodobnih učbenikih določiti osnovne značilnosti in premike v primerjavi s preteklostjo, potem bi bile ugotovitve sledeče: 178 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij • manj obsežne razlage, • zoženje na gospodarsko zgodovino, • rahla razširitev evropskega konteksta, • odsotnost čustvenih ali priznavalnih omemb, vrednotenja in pristranosti. Kot primer publikacije, kjer se te poteze izražajo precej očitno, je mogoče navesti zelo razširjen srednješolski učbenik Beneš-Petran, 1997. Denimo poglavje, ki obravnava obdobje 1740-1792, je naslovljeno Na pragu moderne družbe in države; izrazi »narodni prerod«, »začetki« ali »prva faza narodnega preroda« pa se v njem ne uporabljajo. Tudi za razlago zgodovine češke književnosti v čeških učbenikih za sekundarno izobraževanje načeloma veljajo podobne ugotovitve. Osnovni ton je oblikovalcem učbenikov in izobraževalnih vsebin nakazala zlasti publikacija Prehledne dejiny literatury I (Balajka idr. 1992). Že ta knjiga, napisana konec 60. let 20. stoletja in v velikih nakladah večkrat izdana na začetku 90. let, upošteva razlage v skladu z nadnarodno mrežo evropskih »izmov«. Obdobje začetkov češkega narodnega preroda je razloženo v okviru dveh poglavij, naslovljenih Od razsvetljenega klasicizma k sentimentalizmu in K virom čustvenosti (Evropska predromantika). Razlaga je zelo stvarna, previdna in precej demitizirajoča; uvodni del Problematika in značaj narodnega preroda se zaključuje s previdno trditvijo, da je ta problematika »mnogo bolj zapletena in zadnjo besedo bo dala šele prihodnost«. (Balajka idr. 1992: 86) Dvomeč, stvarno natančen in demonumentalizirajoč pristop je bolj ali manj obvladal tudi nadaljnje vzgojno-izobraževalne publikacije. Protinemški vidik češkega narodnega preroda, ki je sicer značilen za nekdanje pripovedno pojmovanje, izhajajoče iz »velike zgodbe« Františka Palackega o češki narodni zgodovini, je oslabljen (ali sploh ni omenjen). Nasprotno pa se poudarja povezava dogodkov in prizadevanj obravnavanega obdobja z dogajanjem v okoliških evropskih deželah. Toda običajno se češki narodni prerod še vedno predstavlja kot nekakšna izjemnost: študent iz teh del navadno ne izve ničesar o ostalih narodnih preroditeljih in o tem, da tako gibanje ni bilo v ničemer izjemno (razen učbenika Beneš-Petran). Zelo priljubljeno, publicistično obarvano pripovedno delo Toulky českou minulosti (v okviru poučevanja zgodovine na čeških šolah neredko uporabljano kot dopolnilno gradivo), večzvezkovna knjiga, ki se sicer ne izogiba čustvenemu opisovanju dogodkov in značajev, začenja svoj šesti zvezek, posvečen češkemu narodnemu prerodu, z uvodnim naslovom Stvaren prikaz narodnega preroda. Spodaj so navedene že nekoliko zaskrbljeno previdne povedi: »Češka zgodovina sploh ni lepa. Manj čustev kot vložimo v njeno opisovanje, bolj ko se poskusimo približati njeni resnici, tem bolj je žalostna in surova. Toda velja tudi, da ni v ničemer posebna, čeprav se je to o njej marsikdaj zatrjevalo« (Hora-Horejš1997: 5). Zanimivo je tudi izbirno predstavljanje in uvrščanje besedil v berila, namenjena pouku, in uvodna besedila teh publikacij. Če posplošimo stanje v najbolj uporabljanih berilih (namenjenih za višjo stopnjo OŠ, večletne gimnazije1 in za srednje šole; zlasti publikacije založbe Fraus-Lederbuch idr. 2003-2006 in nadalje založbe Alter in Fortuna), lahko izpostavimo sledeče: 1 Večletne gimnazije (češ. viceleta gymnazia) so šestletne oz. osemletne gimnazije, na katere se učenci vpišejo še pred zaključkom osnovnošolskega izobraževanja (op. prev.). Daniel Bína, Mit češkega narodnega preroda 179 • tema narodnega preroda (razlaga pojma in pojava) skoraj ni prisotna, • minimalna uporaba samega izraza »narodni prerod«, • odsotnost čustveno obarvanih trditev ali vrednostnih sodb, • predstavitev Karla Hynka Mache neodvisno od narodnega preroda. V razmeroma pogosto uporabljani publikaciji Česka literatura odpočatku k dne-šku (Lehar idr. 2006) se odraža neenotnost avtorskega kolektiva: njena »izmocen-trična« poglavja so združena v več enot, pri čemer je naslov ene izmed njih Zgodnji prerod, medtem ko se pri naslavljanju naslednjih odsekov in poglavij izraza »prerod« ne uporablja več. Obravnava pomembnih avtorjev v drugem kontekstu, ne v kontekstu narodnega preroda, je pogosta. Razen Mache zadeva zlasti Karla Jaromira Erbna. Večina beril (tako založbe Fraus kot tudi založbe Alter) Macho navadno trga celo iz češkega konteksta. Odlomki Machovih besedil so umeščeni med Byrona in francoske avtorje. (Toda niti v učbenikih iz 80. let ne bi našli večje povezave Mache z narodnim prerodom.) Zlasti berila Fraus so »izmocentrična«: tako sta denimo skupaj obravnavana Karel Havliček Borovsky in Dostojevski (Lederbuchova 2003-2006). Macha je relativno barvito predstavljen v publikaciji Balajke in kolektiva iz leta 1992. Celotno machovsko poglavje se imenuje Machova subjektivna romantika. Začenja se s kratko omembo obiska Adama Mickiewicza v Pragi leta 1829, sledi ponovni natis dela Machovega pesniškega besedila Aniž kričte, že vam stavbu borim ... in omenjen je val odpora v češki literarni kritiki, ki ga je izzval izid Maja leta 1836. Temu sledijo osnovni podatki o življenju, nato manjša podpoglavja z naslovi Kot opuščena grobnica leži Praga (o revolucijskem vzdušju med Machovimi prijatelji), Usodna ljubezen (o njegovem ljubosumju do Eleonore Šomkove) in Potujem ven, daleč, daleč na deželo ... (o intelektualnem zorenju in ekscentričnostih v vedenju). Naslednje podpoglavje poudarja zavezanost Machove poezije starejši nemški romantiki in osnovno simboliko, ki je uporabljena v njegovih pesmih. Sledi opis in razlaga Maja. Najobsežnejši del pojasnjuje sodobno družbeno (ne)sprejetje Maja in drugih Machovih del (Balajka in kolektiv 1992: 127-32). Kontekst češke narodno-kulturne zgodovine je navzoč, toda ne pretirano razvit, izraz »narodni prerod« se ne uporablja. 2 »i-prerod« V češki učiteljski praksi zadnjih let se klasične učne knjige pogosto nadomeščajo z (bolj ali manj improviziranimi) učnimi pripomočki, ki jih običajno oblikujejo posamezni učitelji ali učiteljski timi. Nekatere poučevalne strategije in multimedijske podpore pouka si nato učitelji izmenjujejo po internetu. Tako se je oblikoval nekakšen vzporedni tok vzgojno-izobraževalnih besedil, ki dopolnjujejo ali nadomeščajo standardno ponudbo učbenikov. Še mnogo živahneje ustvarjajo in si po internetu izmenjujejo šolska in študijska gradiva učenci srednjih in študenti visokih šol. Če poiščemo podatke o češkem narodnem prerodu s pomočjo iskalnika Google, dobimo približno deset tisoč zadetkov za narodni prerod; relevantnejših zadetkov je okoli sto. Največje število predstavljajo neuradna (srednje)šolska gradiva - referati, iztočnice za odgovore na maturitetna vprašanja, »plonkci«, redkeje seminarske naloge. Po vsebinski strani so ta gradiva večinoma sterilna, ponavljajo nekaj 180 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij formulacij (in njihovih kombinacij), večinoma prevzetih iz besedil, izdanih pred letom 1989. Nenavadna in problematična realnost češke internetne komunikacije so v letu 2012 postali tako imenovani DUM-i (digitalni učni materiali). Šole na Češkem so oblikovale (v okviru izkoriščanja evropskih sredstev) poučevalne strategije in podpore, ki naj bi nadomeščale pomanjkljivo in slabo dostopno ponudbo standardnih publikacij tega tipa. Večina teh DUM-ov je nastala popolnoma brez koncepta, brez zamisli in brez zavzetosti ljudi, ki so jih ustvarili (na hitro in zgolj zaradi obveznosti). Ti materiali skoraj vedno povzemajo dele besedil iz starejših učbenikov in študentskih »plonkcev« (tako lahko na internetu najdemo tudi dela učiteljev, ki so videti kot izvlečki ali domala plagiati izdelkov nekaterih srednješolcev). Formalna in grafična uglajenost DUM-ov, ki zadevajo češki narodni prerod, je v ostrem kontrastu z njihovo vsebinsko zmedenostjo in preveliko rutino: temelji zgolj na označbi treh »faz narodnega preroda« (ki jih niti jedrnato ne opredeljuje) in na naštevanju imen avtorjev in knjižnih naslovov - tako kot je to bilo v starejših učbenikih; iz teh predlog niso prevzete edino vrednostne in interpretativne trditve. Nekateri uporabljajo danes komično učinkujoče poglede in neologizme takratnih tako imenovanih jezikovnih puristov - da bi se pri učnih urah zabavali. (S tem se seveda pri pouku nezavedno spodbuja zaničevanje češkega narodnega preroda.) DUM-i naj bi predstavljali inovacijo, modernizacijo repertoarja vzgojno-izobra-ževalnih besedil, v praksi pa se ravno nasprotno kaže, da je tovrstno pojmovanje pouka vračanje nazaj. Obenem je prezrto vse, kar je prinesla standardna strokovna in vzgojno-izobraževalna literatura (vključno z učbeniki in berili) v zadnjem četrt-stoletju. Gradivo ustreza temu, kar vemo o odnosu sodobne češke šole do teme narodnega preroda. V češki učiteljski javnosti prevladuje prepričanje, da je narodni prerod neprivlačna, nezanimiva, celo že mučna učna snov. Tudi zato se v okviru običajne šolske obravnave narodnega preroda nikoli ne izpušča prikaz jezikovnega purizma; ta je vedno posmehljivega značaja. V češki javnosti se tako tudi s posredništvom današnje šole krepi razumevanje narodnega preroda kot nečesa starinskega, v nekaterih primerih nekoliko smešnega - kot nakazuje tudi uporaba izrazov »narodni prerod«, »prerodni« ipd. v običajni komunikaciji (najpogosteje v pomenu 'obupno zastarel'). V tej smeri so v zadnjih desetih letih nenehno delovale tudi televizijske reklame za pivo, kjer so za kuliso uporabili kulturne prvine, ki spominjajo na 19. stoletje, vključno s smešnim starinskim govorom posameznih oseb. 3 O možnih vzrokih Če nekoliko pretiravamo, bi pri češkem diskurzu zadnjega četrtstoletja lahko govorili o »strahu pred narodnim prerodom«. Po letu 1989 smo priče nekakšni intuitivni kolektivni reakciji na starejše razlagalne tendence - pogosto pripisane značaju komunističnega režima. V intelektualnem okolju prevladujejo težnje po dekonstruira-nju starejšega pojmovanja narodne zgodovine. Za vrsto intelektualcev je sodelovanje Daniel Bína, Mit češkega narodnega preroda 181 pri demontaži Palackega in Jiraskove »velike zgodbe« o češki zgodovini in češkem narodu postalo »zapoved časa«. Bolj kot impulzi postmodernizma (ki je na Češkem vedno vzbujal pretežno negativne reakcije) tukaj deluje »modernistični patos« eman-cipacijske zgodbe o ekspanziji demokracije in evropske integracije - v temelju gre za razširitev češke narodno-državne emancipacijske zgodbe na evropsko integracijsko demokratično -emancipacij sko zgodbo. Na spremenjeno pojmovanje narodnega preroda je vplival tudi literarni zgodovinar Vladimir Macura, ki je v knjigi Znameni zrodu, izdani leta 1983, opustil raven »velikega pripovedovanja« in podvrgel problematiko češkega narodnega preroda raziskovanju po strukturalističnem vzoru. Namesto patosa in epskosti se pri njem srečujemo s »pojmoslovjem« in »oblikoslovjem« prerodnega konstrukta; ta se analizira preudarno, brez iluzij in povzdigovanja. Macurova razlaga se ne izogiba priznanju o izpeljanosti, neprvotnosti in sinkretičnosti prerodnih konstruktov niti zavedanju o površinskosti in dvomljivi vrednosti nekaterih filološko-estetskih opažanj in diskusij čeških in slovaških preroditeljev - vse do nesmiselnih Jungmannovih, Kollarjevih in Šturovih sestavljenih iger z izpraznjenimi emblemi atiških, dorskih in jonskih prvin v češčini in slovaščini (Macura 1995: 133-38). Ne samo Macura, ampak tudi splošni zgodovinarji vse pogosteje zagovarjajo pojmovanje naroda kot konstrukta - namesto preroda se uporablja izraz narodo-oblikovanje. Češki zgodovinarji se večinoma držijo trifazne klasifikacije procesa oblikovanja naroda po Miroslavu Hrochu: »V fazi A se pojavlja samo zanimanje nekaj učenjakov za določeno etnijo, njeno zgodovino, jezik in kulturo. V fazi B je že oblikovan narodni politični program, ki zahteva izobraževanje v lastnem jeziku, gojenje narodne kulture in oblikovanje lastnih političnih institucij. V fazi C je na-rodno-politični in državno-politični program množično širjen med prebivalstvom, ki mora tvoriti del nastajajočega naroda; pri tem je uspešnost procesa oblikovanja naroda odvisna od tega, do katere mere ta program prebivalstvo sprejeme ali ne.« (Rychlk idr. 2009: 85) Zgodovinar Jiri Koralka pojmuje problematiko češke zgodovine 19. stoletja kot »oblikovanje naroda« (tako je naslovljen del njegove knjige) in razlaga ta proces kot tekmovanje petih različnih tendenc narodnega razvoja na Češkem, od katerih je bila ena (imenovana »češtvo«) usmerjena k oblikovanju jezikovno-kulturno-politično narodnega projekta (Koralka 1996). Sodobni zgodovinarji prav tako - v nasprotju z osnovnim zgodovinsko-razlagal-nim motivom »stikanja in bojevanja« češtva z nemštvom - uveljavljajo motiv zaostajanja v razvoju oz. prekinjanja kontinuitete in ponovnega dohitevanja razvitejših območij evropske celine (denimo Kren 1992). Popolnoma drugačno luč na češki narodni prerod meče prevrednotenje dogodkov, ki so povezani z razpadom avstrijskega cesarstva in nastankom narodnih držav v Srednji Evropi in ga razkriva denimo naslov poglavja Vzrok tragedije Srednje Evrope: narodne države (Kučera 1992). Večji vpliv na javno razpravo so imeli številni publicistični nastopi zgodovinarja Dušana Treštika v 90. letih; zanje je značilna provokativna teza, naj se češki narod, raje kot da nemoteno nadaljuje svoj obstoj, ustavi, znova 'izmisli', že tretjič v zadnjih tisoč letih. 182 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij Češki narod ni, tako kot noben narod, 'večen', ni nastal nekoč v mračni pradavnini in se od tega časa vse do danes ni bistveno spremenil, ni zaspal za nekaj časa, da bi ga zbudili buditelji v slovesnih suknjičih ... Nastal je prav takrat, predvsem s ciljnim miselnim prizadevanjem teh ljudi, z njihovim 'izmišljenjem naroda'. S predhodnim srednjeveškim narodom ima sicer nekaj skupnega, vendar komaj kaj temeljnega . Narod si moramo nasprotno aktivno izmišljevati vedno znova, vedno znova oblikovati njegovo podobo tako, da bi ustrezala času in zahtevam, ki jih postavlja državljanski narodni družbi. Vedno znova in drugače moramo obnavljati to družbeno pogodbo, to 'izmišljenje', ki je stalo na njegovem začetku v 19. stoletju. Morali bi torej biti permanentni preroditelji. (TreštIk 2005: 194-95) Pri odnosu današnjih Čehov do Čehov iz časa narodnega preroda torej ne gre za bližino in navezovanje, ampak za oddaljeno podobnost. »Če si je ta narod nekoč že izmislila peščica preroditeljev in so drugi ta njihov izmislek sprejeli, se lahko to posreči znova. [.] K sprejetju neke nove identitete, ki sicer ne bo padla z neba, ampak jo bo nekdo moral oblikovati, bomo preprosto prisiljeni ... Zgodovina, ki jo pišemo, je vedno in brez izjeme izmišljena, izmišljujemo si jo torej za ta narod v tej njegovi obliki, v kateri se zdaj dejansko nahaja, in tudi v tej, ki bi si jo želeli.« (TreštIk 1999: 104-35) Narodnoprerodnemu mitu veljave niso dali niti postmodernisti. Tako denimo Vaclav Belohradsky predlaga radikalno »protiprerodno branje« Babice Božene Nemcove: Danes bi brali Babico prej kot prvotni model češkega 'življenja v laži'. Kneginja Zahanska na ratiboriškem dvorcu je bila v resnici hladna diplomatka ... Metternichova ljubica, na dvorcu so se odvijala pomembna srečanja, snovale so se gonilne sile, ki so privedle Evropo ... vse do katastrof 20. stoletja. Toda češka pisateljica tega ne vidi, njen pogled je osredotočen na odnos med dvorcem in podgradjem, na boj za priznanje življenjske modrosti ljudstva z dvorno gospodo, na prijetno pravljico o otroštvu. Ta protipolitični pogled na svet podložnikov, ki sanjarijo o dobrih gospodarjih, je postal arhetip češkega življenja v laži, glavni vzrok političnih neuspehov češkega naroda. (Belohradsky 2007: 32-33) 4 Sklep Češki narodni prerod je v sodobnem češkem intelektualnem diskurzu razumljen pretežno kot snov za dekonstrukcijo: v povezavi s to temo obstaja bojazen tako pred čustvenostjo ali priznavalnimi in vrednostnimi omembami kot tudi pred sprejemanjem kakršnih koli prvin tradicionalnega monumentalizirajočega pripovednega pojmovanja teme. Šolski prikaz češkega narodnega preroda v sodobnih čeških vzgojno-izobraže-valno in didaktično usmerjenih publikacijah izkazuje nekatere prevladujoče poteze in značilnosti, in sicer zlasti: pogosto odklanjanje uporabe izraza »narodni prerod«; zapostavljanje češko-nemškega vidika; predstavitev uglednih tradicionalnih čeških avtorjev in besedil (Macha, Erben) v drugih kontekstih, ne v kontekstu preroda; »-iz-mocentrizem«. Daniel Bína, Mit češkega narodnega preroda 183 Internetna didaktična in študijska gradiva, na katera novejši intelektualni diskur-zi sicer nimajo vpliva, prikazujejo narodni prerod kot izolirano in zavestno kolektivno aktivnost, ki so ji bile že na začetku jasne njene »naloge« in cilji, kar ni izraz mitizacijskih teženj, ampak bolj nepremišljenosti ustvarjalcev teh gradiv. V šolski praksi prevladuje prepričanje o popolni neprivlačnosti teme za današnje učence; stereotipna obramba proti pričakovanemu nenaklonjenemu sprejemu teme je zadržan ali prizanesljiv (celo rahlo posmehljiv) pristop k njenemu podajanju. Prevedla Tanja Mirtič. VlRI IN LITERATURA Bohuš Balajka idr. 1992: Prehledne dejiny literatury I: Dejiny česke a slovenske literatury s prehledem vyvojovych tendenci svetove literatury do prvni svetove valky. Praga: Statni pedagogicke nakladatelstvi. Vaclav Belohradsky, 2007: Společnost nevolnosti: Eseje z pozdejši doby. Praga: SLON. Zdenek Beneš, Josef Peträn, 1997: Česke dejiny I: Učebnice pro stredni školy. Praga: Prace. Petr Hora-Horejš, 1997: Toulky českou minulosti 6: Pribehy a postavy českeho narodniho obrozeni. Praga: Baronet & Via facti. Jiri Koralka, 1996: Češi v habsburske riši a v Evrope 1815-1914: Socialnehistoricke souvislosti vytvoreni novodobeho naroda a narodnostni otazky v českych zemich. Praga: Argo. Jan Kren, 1992: Historicke promeny češstvi. Praga: Karolinum. --, 2005. Dve stoleti stredni Evropy. Praga: Argo. Rudolf Kučera, 1992: Kapitoly z dejin stredni Evropy. Praga: Institut pro stredoe-vropskou kulturu a politiku. Ladislava Lederbuchovä, Eva Beränkovä, 2003: Čitanka 6pro zakladni školy a vice-leta gymnazia. Plzen: Fraus. --, 2004: Čitanka 7pro zakladni školy a viceleta gymnazia. Plzen: Fraus. Ladislava Lederbuchovä, Monika Stehlkovä, 2005: Čitanka 8 pro zakladni školy a viceleta gymnazia. Plzen: Fraus. --, 2006: Čitanka 9 pro zakladni školy a viceleta gymnazia. Plzen: Fraus. Jan Lehär, Alexandr Stich, Jaroslava JANÄčKovÄ, Jiri Holy, 2006: Česka literatura odpočatku k dnešku. Praga: Nakladatelstvi Lidove noviny. Vladimir Macura, 1995: Znameni zrodu: Česke narodni obrozeni jako kulturni typ. Jinočany: H & H. Jan RYCHLiK idr., 2009: Mezi Vidni a Carihradem I: Utvareni balkanskych narodu. Praga: Vyšehrad. 184 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij Dušan Treštk, 1999: Mysliti dejiny. Praga - Litomyšl: Paseka. --, 2005: Češi a dejiny vpostmodernm očistci. Praga: Nakladatelstvi Lidove noviny. Summary The paper compares the treatment of the Czech National Revival in contemporary Czech history and literature textbooks for elementary and secondary schools with the treatment of the same topic until the end of the 1980s. It also examines the Internet communication related to the National Revival. The author analyzes the prevailing trends and shifts in the understanding of this historical period in contemporary educational publications and the new media, i.e., the cautious presentation of the topic; the approach that does not value, but rather neglects the Czech-German cultural aspects of the events during the Czech national revival; and to some extent the fact that the topic of national revival has been completely pushed into the background. UDK 821.162.3.09:323.1:741.52(437.3) Eva Niklesova Češke Budjejovice STRIPOVSKA OBRAVNAVA ČEŠKEGA NARODNEGA PRERODA (PROBLEM VACLAVA HANKE) Študija raziskuje stripovsko knjigo Šifra mistra Hanky (Hankova šifra) s poudarkom na deležu dokumentarnih sestavin in fikcije v zgodbi. Usmerjena je v vlogo Vaclava Hanke in Josefa Dobrovskega kot postav v tej zgodbi. Obravnavana je tudi uporabnost besedila za izobraževalne namene, saj se dejstva in dokumentarne informacije v njem prepletajo z mistifi-kacijo in fikcijo. Ključne besede: spor zaradi Rokopisov, Vaclav Hanka, strip, fikcija, Tomaš Hibi Ma-tejiček, Karel Jerie, Šifra mistra Hanky The paper explores the comic book Šifra mistra Hanky (The Master Hanka Code), with special attention to the proportional representation of documentary component and fiction in its storyline. It is focused on the roles played by the two protagonists of the story, Vaclav Hanka and Josef Dobrovsky. Furthermore, the paper examines educational utility of the text, as it blends factual and documentary information with mystification and fiction. Keywords: the manuscripts controversy, Vaclav Hanka, comics, fiction, Tomaš Hibi Ma-tejiček, Karel Jerie, Šifra mistra Hanky [The Master Hanka Code] 1 Uvod Želja po približanju izbranih mejnikov v češki zgodovini tudi širši javnosti se je odrazila v stripovski obravnavi izbranih vidikov češkega narodnega preroda. Konkretno gre za stripovsko obdelavo t. i. spora zaradi Rokopisov,1 zadeve, ki je še vedno aktualna, vendar ne le z literarnokomparativističnega in literarnozgodovinskega vidika.2 Ta stripovska obravnava je izšla leta 2007 pod medbesedilnim naslovom Šifra mistra Hanky [Hankova šifra].3 Avtorja stripa Šifra mistra Hanky sta v televizijski oddaji Češke televizije v okviru serije Hledači času (predvajano dne 2. 12. 2008) tako podala svoje mnenje o naslovu knjige: Iz naslova knjige jasno izhaja, da smo se trudili nekako navezati češke realije na Da Vin- cijevo šifro, pri tem pa se nam sama zgodba Rokopisov zdi tako močna, da si ni treba 1 Wollman (1928: 98-99) komentira rokopisne dogodke z besedami: »Tudi epske in lirske pesmi iz t. i. Kraljedvorskega in Zelenogorskega rokopisa, ki jih je Hanka ponaredil kot starodavne, so pravzaprav odmevi v duhu takratne romantike (1817, 1818); pia fraus, podobno kot v primeru Ossiana, Chattertona in pozneje Merimeejeve 'La Guzla' in Verkovičeve bolgarske Vede«. 2 To tendenco vidimo predvsem v povezavi z dejavnostjo Češke rokopisne družbe (Česka společnost rukopisna, splet). 3 Matejiček, Tomaš Hibi, 2007. Šifra mistra Hanky: Pravdiva historie Rukopisu kralovedvorskeho a zelenohorskeho. Vyd. 1. Praga: Garamond, 2007. Navedbe literature urediti po navodilih avtorjem v SR. 186 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij izmišljevati popolnih vzporednic, ampak vsega tega, kar se dogaja okoli Rokopisov, pa naj bodo to akademski spori, demonstracije pred Masarykovo hišo [...] dogodkov, ki se pojavljajo v zvezi z rokopisnimi spori, je toliko, da [...] je bilo gradiva za Šifro mistra Hanky že tako in tako dovolj.4 Namen pričujočega prispevka je razprava o deležu dokumentarnih sestavin in fik-cije v stripu Šifra mistra Hanky in o deležu uporabe t. i. primerjalne prednosti stripa5 (stripovska ekonomičnost), ki temelji v tem, da »glede na literarno pripoved slika dejansko tolmači in v vizualnih terminih izraža vse, kar se da: postave, kulise, predmete, dojemanje atmosfere, izraze, geste, dejanja« (Groensteen 2005: 155). Strip kot več-predstavnostno sredstvo namreč »s svojimi 'tehničnimi' dispozicijami omogoča višjo stopnjo čutno zaznavne reprodukcije stvarnosti; klasična literarna upodobitev realnosti z dominantnim položajem besede te možnosti nima.« (MikuštAkovA 1995: 95) 2 Zvrstnost stripa Šifra mistra Hanky Avtorja stripa Šifra mistra Hanky (T. Hibi Matejiček6 - scenarij, K. Jerie - risba) sta v podnaslovu zapisala, da poskušata opisati »resnično zgodovino Kraljed-vorskega in Zelenogorskega rokopisa«. Bralec stripa Šifra mistra Hanky tako lahko pričakuje vsebino, ki se opira izključno na relevantne zgodovinske vire, obenem pa implicitno - skladno z žanrskimi pravili stripa - pričakuje dialoško zgradbo, prevlado dogajalnega elementa, hitro sledenje pustolovskih dogodkov in močno vlogo glavnega junaka:7 [Strip] je osnovan na dialogu, vendar je v njem pomembnejše dogajanje. Zgodbo odlikuje hitro sosledje dogodkov, kot v dramskem žanru. [...] V primerjavi z vsakodnevnostjo daje prednost pustolovščinam, zato uhaja iz vsakdana. [...] Vloga glavne osebe je v tem žanru poveličana, junak ne more biti preprosta figura, ampak le neobičajen, nadpovprečen človek. (Žilka 2006: 206-07) Avtorja sta stala pred težavno nalogo združevanja žanrskih pravil priljubljenega epskega žanra stripa z - za masovnega bralca/študenta - neprivlačno temo češkega narodnega preroda.8 Ambivalenca, ki izhaja iz razlike med »suhoparnimi« zgodovinskimi viri in dogodki ter privlačnim in dinamičnim stripom, se zrcali v razmeroma širokem spektru raznovrstnih delov Šifre mistra Hanky. Stripovska »resnična zgodovina Kraljedvor-skega in Zelenogorskega rokopisa« na približno štiridesetih straneh prikazuje: • fantastične predstave glavnega junaka v povezavi z dogajanjem pesmi Jaroslav iz Kraljedvorskega rokopisa; 4 Hledači času: Šifra mistra Hanky. Splet. 5 Za problematiko stripovskih priredb in primerjalnih prednosti stripov prim. npr. NiklesovA 2009, 39-49. 6 Tomaš »Hibi« Matejiček, ena od vodilnih osebnosti češkega stripovskega sveta, ustanovitelj Komik-sfestA in velik propagator stripovske umetnosti na Češkem, je umrl dve leti po izidu Šifre mistra Hanky, oktobra 2009. 7 Prim. Žilka 2006: 206-07. 8 O nepriljubljenosti obdobja češkega narodnega preroda pri dijakih in študentih srednjih in visokih šol prim. npr. članek H. Soukupove z naslovom F. L. Vek neni nuda! v tedniku Tydenik Rozhlas 50 (2010), 10-11), splet. Eva Niklesova, Stripovska obravnava češkega narodnega preroda 187 • iskanje »resnice« o Rokopisih (dogajalna linija je postavljena v sedanjost) glavnega junaka Jaroslava; • stripovsko podobo odlomka pesmi Jaroslav iz Kraljedvorskega rokopisa (ni del dogajalne linije); • dogodke iz češke zgodovine, povezane z najdbo Kraljedvorskega rokopisa, in to tako (1) zgodovinsko relevantne informacije (sodelovanje V. Hanke z J. Dobro-vskim pri izdajanju knjig Starobylä sklädänie; dovoljenje za poučevanje češčine na gimnazijah leta 1816; izjave o Kraljedvorskem rokopisu iz ust F. Palackega, F. Šternberka, K. Sladkovskega in T. G. Masaryka; poročilo o Hankovi »najdbi« Kraljedvorskega rokopisa v kripti cerkve v kraju Dvur Kralove leta 1817, informacije o anonimnih člankih v nemškem časopisu Tagesbote aus Böhmen, v katerem je bil V. Hanka označen kot ponarejevalec itd.) in (2) informacije fantastične/fikcij-ske narave (kraja »pravega« Kraljedvorskega rokopisa s strani avstrijskih uradov, ustanovitev tajne skupnosti sodelavcev - Red Jaroslavovih posmrtnikov za pridobitev »ukradenega« Rokopisa, ustanovitev avstrijske enote za zatiranje narodnostne upornosti z imenom Vipera Arborea, spori »Posmrtnikov« z »Gadi« itd.); • sanje protagonistov o boju Posmrtnikov z Gadi; • realni kraji, stavbe in objekti. Slika 1: MATEričEK 2007: 14. Prevod besedila v oblačkih: »Ampak Hankovi rokopisi so vendar ponaredki!« - »So. Ampak ni tako preprosto. Veš, kaj je to vipera arborea?« - »Drevesni gad. Tropska kača, ki se plazi po drevesih, izsesava ptičja jajca in žre mladiče ...« - »Pameten, fejst fant! Ampak gremo nazaj na drevesa, hehe ...« - »Piše se leto 1816, končale so se Napoleonove vojne in Evropo pretresa romantika. Češki preroditelji se upirajo Metternicho-vemu absolutizmu in se ozirajo za pobratenimi slovanskimi narodi.« - Uradi tisto leto dovolijo pouk češčine na gimnazijah. - »Mama ima Emo.« - »R« - »PSVZ« - »O, mi se imamo dobro.« - »BFLM« - »Hitro. Jezik.« - Tedaj petindvajsetletni ambiciozni Vacslav Hanka je asistent Dobrovskega pri poučevanju češčine in piše knjigo Starobyla skladani. 188 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij 3 Način združevanja pravil stripovske umetnosti in zgodovinske resnice v Šifri mistra Hanky Šifra mistra Hanky se začenja z enostranskim prikazom nedoločene pustolovske zgodbe. Slog risb na prvi pogled spominja na stripe junaškega tipa; na risbah prevladuje prikazovanje bojev. S tem pustolovskim uvodom je prikazano spoštovanje osnovnega pravila stripovskega žanra - prevlada akcijskih in interakcijskih motivov.9 Bralec je takoj vržen v dogajanje, ne da bi vedel, za kakšno zgodbo gre. Slika 2: Matejkek 2007: 3. Prevod besedila v oblačkih: Ah, tu Jaroslav leti kot orel, s trdim jeklom na mogočnih prsih, pod jeklom hrabrost, odločenost. Na naslednji strani opazimo radikalno spremembo. Pustolovska zgodba se ne nadaljuje, človeške postave iz sedanjosti pa so narisane v povsem drugačnem barvnem spektru. Iz besedila v oblačku ene od oseb je razvidno, da si je prav ta oseba predstavljala zgodbo s prejšnje strani stripa. Slika 3: MATEjičEK 2007: 4. Prevod besedila v oblačkih: »Hej, mladenič, kontrola vozovnic!« - »Eh, oprostite, malo sem se zasanjal.« - »Vidite, to se mi stalno dogaja.« - »Dober dan, ime mi je Jaroslav.« - »Vi torej želite vedeti več o rokopisih? Da, poznam njihovo resnično zgodbo, čeprav ji je težko verjeti.« 9 Prim. ŽILKA 2000: 114. Eva Niklesova, Stripovska obravnava češkega narodnega preroda 189 S prestavitvijo glavne dogajalne linije v sedanjost s pomočjo glavnega junaka Jaroslava, študenta bohemistike, ki ga rokopisna problematika zelo zanima, je pripravljeno »bralcu prijazno okolje«, obenem pa je tu vsebovan učinkovit motivacijski element za nadaljnje branje. Prepletanje stripovske slike strastnega bralca pesmi iz časa narodnega preroda s stripovsko obdelanim sedemstranskim prikazom ene od pesmi Kraljedvorskega rokopisa, ki mu je - tako kot glavnemu junaku - ime Jaroslav, je mogoče razumeti kot izraz uspešne izrabe stripovskega potenciala. Didaktični doprinos predstavlja način približevanja literarnega besedila širšemu krogu bralcev, saj sta avtorja stripa ohranila jezik pesmi Jaroslav v skladu s prepesnitvijo Kraljedvorskega in Zelenogorskega rokopisa K. Bednara (1961). Stripovske ilustracije v obdelavi pesmi Jaroslav podpirajo, poživljajo in povečujejo dinamiko besedila in so predvsem demonstrativne, ilustrativne in dopolnjevalne. Besedilo pesmi je razčlenjeno na različno dolge dele, uporabljeno pa je kot vsebina posameznih oblačkov v stripu. Spekter barv v stripovski obdelavi pesmi Jaroslav se ujema z dogajalno linijo - prevladujejo odtenki modre barve (tudi v okvirih z besedilom), skupaj z rdečo (kri, barva zastav) in rumeno barvo (prah v nevihti in pri jahanju na konjih, sončna svetloba, ogenj). Tako omejen barvni spekter učinkovito prikliče temačno, grobo, bojevito in sovražno vzdušje. Značilnosti risb pustolovskih stripov so ohranjene tudi v upodobitvi lepe Kublajevne (v pesmi je opisana kot oseba, ki je »oblečena vsa v zlat brokat, vrat in prsi imela je odkrite, z biseri in dragimi kamni ovenčana« - str. 6). Zvest prenos tega besednega opisa v vizualno podobo delno pomika žanr pustolovskega in zgodovinskega stripa na področje erotičnih stripov. Slika 4: MATEjičEK 2007: 7. Prevod besedila v oblačkih: Proti kanu so se odpravili na polje, po širni ravnini so se postavili in čakali na kana. Po koncu odlomka pesmi Jaroslav se bralec spet znajde v sedanjosti, kjer se govori o tem, da je Kraljedvorski rokopis dejansko obstajal, a so ga odtujili avstrijski uradi, o čemer protagonistu stripa pripoveduje skrivnostni mož. Jaroslav izve, da ta skrivnostni mož uteleša zadnjega pripadnika t. i. družbe Jaroslavovih posmrtnikov, ustanovljene z namenom iskanja in zaščite odtujenih rokopisov. Pri pripovedovanju skrivnostnega moža se ravnina stripa pomika v češko preteklost, v stripovskih oblačkih pa oživijo besede V. Hanke: »Ta rokopisni spomenik je dediščina češkega naroda! In jaz mu jo bom vrnil! Če ne jaz, pa moji nasledniki ... In nasledniki njihovih nasle- 190 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij dnikov.« ( MatejMek 2007: 15) V besedah pripovedovalca - skrivnostnega moža je pojasnjen Hankov motiv za ustvarjanje rokopisnih »ponaredkov«: »Da ne bi izgubljeni rokopisi utonili v pozabo, namerava Hanka izkoristiti valove narodnega vzpona, katerega del je bil tudi sam. Iz preostalih listov Rokopisov ustvarja ponaredke, ki jih z veliko slavo predstavlja cenjenemu narodu.« (prav tam) Igra z bralcem se nadaljuje - zgodovinske dogodke, o katerih ni izražen dvom (Hankova najdba Kraljedvorske-ga rokopisa leta 1817), je avtor stripovskega besedila uporabil za poglobitev mistifi-kacije; beseda najde je v stripovskem oblačku zapisana v narekovajih. Narekovaji tu torej nakazujejo najdbo ponaredka, pri čemer gre za ponaredek, izdelan na podlagi avtentičnega Rokopisa. Slika 5: MatejIcek 2007: 17. Prevod besedila v oblačkih: 16. 9. 1817 Vaclav Hanka v kripti dekanijske cerkve v kraju Dvur Kralove »najde« rokopis. - S tem pa se rokopisna zgodovina šele začenja ... - Cerkev sv. Janeza Krstnika. - »Dragocena zbirka različnih pesmi, sestavljenih tako pred Otokarjem kot po njem, nam služi za zadovoljiv dokaz, da se je tista samorasla vrsta slovanske poezije, katere primere tudi še v naših časih prepoznavamo v staroruskih in srbskih pesmih, prvotno pojavljala tudi pri češkem narodu, če je novoveška prosveta in učenost še nista pregnali.«* - Fr. Palacky. * Dejiny narodu českeho (6. knjiga, 3. poglavje) 4 Implementacija zgodovinskih virov v fiktivno zgodbo Šifra mistra Hanky Čeprav je iz zgoraj navedenih razlogov razvidno, da imamo lahko za dominantni mistifikacijski element v stripu Šifra mistra Hanky prikaz fikcijskih zgodovinskih dogodkov, so del stripa tudi avtentični viri iz tistega časa10 in izjave nekaterih predstavnikov češkega literarnega življenja 19. in 20. stoletja. Prav na tem mestu je bil potencial stripovske umetnosti učinkovito izrabljen - izjave znanih osebnosti (F. Palacky, F. Šternberk, K. Sladkovsky; T. G. Masaryk) so uvrščene v stripovske oblačke, ki izhajajo iz ust njihovih upodobitev. Oživljene zgodovinske osebe tu izražajo pozitivne in negativne sodbe o najdbi Kraljedvorskega rokopisa in postajajo nedeljivi del 10 Avtorji govorijo o poskusu dela z zgodovinskimi viri tistega časa: »Vsa [...] dejstva, ki so se odvijala v teku zgodovine, so v stripu podprta s faksimili tako časopisnih člankov iz tistega časa kot posameznih kulturnih odzivov na te Rokopise. Vse kraje, kjer poteka dogajanje tega stripa, smo obiskali, dokumentirali, jih videli in ugotovili, kaj vse se je na teh konkretnih krajih dogajalo, kje je bil Jaroslav in kaj vse je od njegovega iskanja ostalo.« (Šifra mistra Hanky, 2012) Eva Niklesova, Stripovska obravnava češkega narodnega preroda 191 pripovednega toka. Dogajalni razplet je vizualno nakazan z enotno grafično podobo (odtenki rumenorjave barve skupaj z belim ozadjem stripovskih oblačkov). Na osnovi grafične podobe tega dela stripa pa ni mogoče razlikovati relevantnih zgodovinskih podatkov od fikcije, kar je razvidno iz naslednjega prikaza: Slika 6: Matejtcek 2007: 40. Prevod besedila v oblačkih: Leta 1886 so se spet razvneli rokopisni spori. Prihajajoča generacija z Masarykom na čelu želi uvesti novo ureditev. Imajo nas za nazadnjake in sanjače. Gadi pa se v svojih gnezdih veselijo, kajti nekdaj silno narodno gibanje se bo razpustilo zaradi notranjih razkolov ... - »Kar se tiče prvega, vemo, da je Hanka ponarejal vse mogoče, zato se brez kritike ne da in ne sme trditi, da so rokopisi, ki jih je našel Hanka, resnično pristni!« - Celo samega mojstra Hanko preganjajo! - Po prvi svetovni vojni je o rokopisih in gadih vse utihnilo. Šele med nemško okupacijo se je poveljstvo SS - in z njim rokopisi - preselilo v stavbo pravne fakultete v Pragi ... Trud za delno avtentičnost stripovske pripovedi v Šifri mistra Hanky se ne odraža le v vključevanju zgodovinskih rokopisov, časopisnih člankov in drugih dokumentov. Vidik prevlade vizualne strani v stripih je bil učinkovito uporabljen tudi v zvezi z risanjem resničnih stavb, krajev in objektov in njihovo vključitvijo v Jaroslavovo zgodbo. Med drugim gre za stavbo Narodnega gledališča in Goethejevega inštituta v Pragi, Hankove hiše, dekanijske cerkve in fontane Rokopisi v kraju Dvur Kralove nad Labo. V pogovoru z avtorjema v oddaji Češke televizije avtor scenarija stripa komentira odnos med netradicionalno obliko fontane Rokopisi (odkrita je bila leto dni pred izidom Šifre mistra Hanky) in zamislijo o vključitvi strukture vodnjaka v zgodbo. To je eksplicitni dokaz o vplivu kraja ali objekta na umetniško delo: Vnaprej smo vedeli, da je na tem mestu postavljen vodnjak Rokopisi, nismo pa natančno poznali njegove oblike, ker nam ni uspelo najti fotografije, kljub temu pa se njegova 192 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij oblika naravnost ponuja za ustvarjanje fantastičnega dogodka; ko Jaroslav prihaja k temu vodnjaku in postavi šternbersko zvezdo na mesto, ki je prav na tem vodnjaku, se te naložene deske razpostavijo v obliko nekakšnega oltarja ... Sredi oltarja je šifrirni ključ, ki ga Jaroslav dvigne, z njim pa dešifrira kroniko Jaroslavovih posmrtnikov. (Šifra mistra Hanky, televizijska oddaja) Na podoben način je narejeno celotno delo - risar stripa prikazuje resnične kraje (npr. Hankovo hišo in cerkev v kraju Dvur Kralove), scenarist v besedilo uvršča zgodovinsko relevantne podatke, obenem pa se te resnice mešajo s fantastičnimi dogodki. Mistifikacijska igra z bralci temelji v domiselnem prepletanju literarne fikcije z relevantnimi zgodovinskimi dogodki in realijami, kar bi pri nepoučenem bralcu lahko povzročilo popačeno zavest o celotni zgodovinski zadevi. Zaradi tega bi bilo v kontekstu izobraževanja smiselno primerjati vse podatke z dejanskimi zgodovinskimi viri na temo Rokopisov. 5 Zaključek Po branju celotnega stripa Šifra mistra Hanky se pokaže, da je izrecno navedeni trud za »resnično zgodovino« razumljen v duhu postmodernega prepletanja visoke kulture s popularno kulturo: [Postmodernizem] [...] označuje prelom in odvrnitev od elitističnega razumevanja umetnosti in pojmovanja vedenja, ki sta bila značilna za moderno. 'Visoka kultura' in popularna kultura posegata druga v drugo, veliko manjšin in subkultur prinaša dvom o dominantnih vrednostnih merilih in konceptih. (Nunning idr. 2006: 622) Stripovska upodobitev izbranih vidikov spora zaradi Rokopisov predstavlja post-moderni mozaik, sestavljen iz različnih avtentičnih zgodovinskih dogodkov, zgodovinske fikcije in prikaza fikcijskih in realnih oseb, osebnosti, objektov, krajev in stavb. V enem stripovskem zvezku se hkrati znajdemo v različnih časovnih ravninah in postajamo del obsežne mistifikacijske igre med avtorjema stripa in njegovimi bralci. Rezultat je večzvrstno delo, h kateremu lahko - glede na spletno recenzijo iz leta 200711 - pristopimo npr. s treh različnih vidikov. Lahko bi šlo bolj za »senzacionali-stičen poskus češke različice slavne Da Vincijeve šifre, za didaktično rekonstrukcijo slavne zadeve iz časa narodnega preroda« ali za »običajno fantazmagorijo, namerno uokvirjeno z mističnimi zgodovinskimi dogodki«. Strip Šifra mistra Hanky je kombinacija zgodovinskih dokumentov in njihove literarne fikcionalizacije, ki se z aktualizacijo dogajanja poskuša približati sodobnemu bralcu. Prevedel Andrej Perdih. 11 Glej Šifra mistra Hanky čili o tom, kterak se Perak reže s Metternichem, 2007. [18. 10. 2012]. Dostopno prek spleta: . Eva Niklesova, Stripovska obravnava češkega narodnega preroda 193 VlRI IN LITERATURA Kamil Bednär (ur.), 1961: Rukopis krälovedvorsky a zelenohorsky. Praga: Statni na-kladatelstvi krasne literatury a umeni. Thierry Groensteen, 2005: Stavba komiksu. Brno: Host. Tomaš Hibi MatMček, 2007: Šifra mistra Hanky: Pravdivä historie Rukopisu krälo-vedvorskeho a zelenohorskeho. Praga: Garamond. Anna Miktotäkovä [Anna Zelenkovä], 1996: Comics jako intersemioticky žanr. Sbornikpraci filozoficke fakulty brnenske univerzity 44. D 42. 95-102. Eva Niklesovä, 2009: Komiksove transformace literarnich del v současne česke literarni komunikaci. Novaja rusistika 2/2009. Brno: Česka asociace slavistu. 39-49. Ansgar Nünning, Jiri TrävnKek, Jiri Holy (ur.), 2006: Lexikon teorie literatury a kultury: Koncepce - osobnosti - zäkladni pojmy. Brno: Host. Hana Soukupovä, 2010: F. L. Vek neni nuda! Tydenik Rozhlas 50/2010. Praga: Radi-oservis.10-11. Tudi na spletu. Šifra mistra Hanky čili o tom, kterak se Perak reže s Metternichem, 2007. Na spletu. Šifra mistra Hanky, 2012. Televizijska oddaja. Češka televizija, 18. 4. 2012, 16:25. Režija M. Kučera. Tudi na spletu. Frank Wollman, 1928: Slovane: kulturni obraz slovanskeho sveta. Dil 2. Slovesnost Slovanu. Praga: Vesmir. Tibor Žilka, 2000: Postmodernä semiotika textu. Nitra: Univerzita Konštantina Filozofa. ---, 2006: Vademecum poetiky. Nitra: Univerzita Konštantina Filozofa. Summary The study is concerned with the representation of selected aspects of the Czech national revival (especially the dispute over the authenticity of the Dvur Krälove and Zelenä Hora Manuscripts) in the comics. The author examines the degree to which the so-called comparative benefits of the comics are utilized (e.g., visual component dominance) and how the artistic rules of comics and the historical truth in Šifra mistra Hanky (The Master Hanka Code) are combined. The author defines the ranges of various parts and time planes in this comic book, analyzes the ratio between documentary and fictional components, and examines the roles of Vaclav Hanka and Josef Dobrovsky as main characters of this story. She also analyzes the compliance with the basic rules of the comics genre and discusses the educational utility of the text, as it blends factual and documentary information with mystification and fiction. UDK 811.163.6'373.7:811.112.2:811.511.141 Melanija Larisa Fabčič Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru MENTALNA PODOBA ČLOVEKA V SLOVENSKIH, NEMŠKIH IN MADŽARSKIH PRIMERJALNIH FRAZEMIH Prispevek obravnava medjezikovna ekvivalenčna razmerja med primerjalnimi fraze-mi v treh sosedskih jezikih: slovenščini, nemščini in madžarščini. V ospredju raziskave je kontrastivna analiza primerjalnih frazemov, v katerih se zrcalijo mentalne lastnosti človeka. Predpostavljamo, da je delež ekvivalentnih primerjalnih frazemov pri sosedskih jezikovnih skupnostih precej velik zaradi skupne kulturne dediščine in enakih/podobnih objektivnih zunajjezikovnih izkušenj. Ključne besede: slovenščina, nemščina, madžarščina, primerjalni frazemi, mentalne lastnosti človeka, kontrastivna frazeologija, ekvivalenca The article deals with the equivalence relation between comparative phraseological units in three neighbouring languages: Slovene, German, and Hungarian. At the center of the research is the contrastive analysis of comparative phraseological units that mirror human mental qualities. We operate under the assumption that the percentage of equivalent comparative PUs in neighbouring languages will be relatively high given the mutual cultural heritage and equal/similar extralinguistic experiences. Keywords: Slovene, German, Hungarian, comparative phraseological units, human mental qualities, contrastive phraseology, equivalence 1 Primerjalni frazemi: Kognitivna podstava, struktura in funkcija 1.1 Kognitivna podstava primerjalnih frazemov Primerjalni/komparativni frazemi (v nadaljevanju PF), tudi frazeološke ali stalne primere predstavljajo posebni strukturni tip frazemov. PF se konstituirajo na podlagi posebnega semantičnega razmerja. Kot stalne primere se navezujejo na prosti element stavka. V njihovi podstavi obstaja določen strukturno-semantični model, ki se z operacijo primerjanja lahko različno leksikalno zapolni. V mikrosistemu PF prihaja do izraza temeljna umska operacija: primerjava. Operacija primerjave je prisotna v kognitivni podstavi vsake primerjalne konstrukcije, tako tudi v podstavi stalnih frazeoloških primer. »Sposobnost primerjanja organsko spada v proces človekovega spoznavanja. Zrcali se tudi v jeziku« (Telija 1988: 28). »Primerjanje temelji na tem, da se objektom v sistemu semantičnih relacij priredi določena pozicija. Sem spadajo v prvi vrsti podobnost, nasprotnost, iden-tičnost ali različnost« (Laskowski 2003: 294). »Primerjalni frazemi oz. t. i. stalne primere so modelne podobe, ki neposredno kažejo odnos do življenjskih okoliščin, v katerih se nahajajo rojeni govorci« (Kržišnik 2008: 39). 196 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij Za nas bodo v ospredju PF, ki izražajo mentalne, psihične lastnosti človeka in temeljijo na povezovanju z živalmi, rastlinami, predmeti, naravnimi pojavi itd. V stalnih primerah, etalonih (Telija 1996: 242), se lastnosti ene stvari pripisujejo kaki drugi stvari: »Realija, ki nastopa v funkciji etalona, postane takson kulture, ker ne govori o svetu, ampak o 'okulturnjenem' videnju sveta« (Kržišnik 2008: 39). Čer-nyševa (1970) označuje PF kot »frazeološke enote z eksplicitnimi strukturnimi oznakami«. Po Hessky (1989: 195) »tvorijo frazeološke primere podrazred frazeologije, ki jih je mogoče zaradi nekaterih specifičnih oznak relativno zlahka prepoznati in opisati. [...] Frazeološke primere sestojijo iz primerjane in primerjalne sestavine. Vsebinsko razmerje med primerjano in primerjalno sestavino temelji na podobnosti v širšem smislu besede.« V primerjavo zajeta razmerja podobnosti so lahko objektivno dana, pojmovno/faktično (in semantično) ugotovljiva, lahko pa so tudi subjektivno in/ali čustveno pogojena. V slednjem primeru ne gre za realne ali upodobljene skupne lastnosti, ampak bolj »za vzpostavljene analogije, poljubno ustvarjene korespondence« (Hessky 1989: 195). Fleischer (1997: 110) trdi, da v kombinaciji med izhodiščnim objektom in primerjalno sestavino ne obstaja nujno pojmovno-semantično opazna motivacija. Palm (1997: 45) pravi, da vsebujejo »ti frazeologizmi semantično razmerje primerjanja, ki je za razliko od metafore neposredno opazno izpeljano že v površinski strukturi«. 1.2 Struktura primerjalnih frazemov PF so zelo pogosti v vseh jezikih in so predmet številnih enojezičnih in tudi večjezičnih kontrastivnih frazeoloških raziskav. Worbs (1994: 143) PF uvršča med najbolj raziskovane frazeološke strukturne tipe. Razlog za njihovo priljubljenost v frazeoloških raziskavah je v nizu oznak, ki PF ločujejo od ostalih frazemskih razredov (Földes 2007); v prvi vrsti je to njihova specifična oblika, po kateri jih je mogoče zlahka identificirati kot podrazred v frazeološkem sistemu kakega jezika. Logično-semantična struktura primerjave v njihovi podstavi implicira prisotnost štirih bazičnih komponent: (1) izhodiščni predmet/primerjana sestavina (comparan-dum = cd), tj. prvina, s katero se kaj primerja; (2) primerjalni predmet/primerjalna sestavina (comparatum = ct), tj. primerjalno merilo, ki se postavlja z izhodiščnim predmetom v primerjalno relacijo; (3) primerjalna baza (tertium comparationis = t.c.; tretje v primeri), tj. lastnost, kakovost, ki služi kot podlaga primerjanja in tako predstavlja semantično-strukturno središče primerjave; (4) primerjalni veznik/čle-nek (comparator = c) oz. na splošno slovnični ali leksikalni označevalec (marker), ki med seboj povezuje konfrontirane entitete. PF, ki v svoji osnovni obliki izkazujejo vse štiri komponente, so zelo redki (npr. toča (cd), debela (t.c.) kot (c) kurja jajca (ct)). Najpogosteje se pojavljajo tridelne strukture, npr. priden kot čebela -fleißig wie eine Biene - szorgalmas, mint a meh, pri katerih je izhodiščni objekt vedno odvisen od vsakokratnega konteksta in ni del dejanskega PF. V frazeoloških slovarjih najdemo tudi dvodelne strukture kot osnovne oblike, npr. kot strela - wie der Blitz - mint a villam, ki se lahko kombinirajo z več različnimi t.c. V primerjalni sestavini/com-paratumu se zelo pogosto uporabljajo poimenovanja za živali, katerih nadpomenka Melanija Larisa Fabčič, Mentalna podoba človeka v frazemih 197 je govedo (bik, tele, krava; Keber 1998: 99). Primerjana sestavina (cd) je po navadi človek, primerjalna sestavina (ct) se spreminja odvisno od podobe, sestavina t.c. je glagol, pridevnik/prislov. Upoštevajoč primerjalno sestavino, lahko PF razdelimo na tri skupine: (1) primerjalna sestavina je izražena z eno besedo (krasti kot sraka -stehlen wie eine Elster - lop, mint a szarka), (2) primerjalna sestavina je izražena z besedno zvezo, pogosto predložno (gledati kot tele v nova vrata - dastehen wie eine Kuh vorm Tor - niz, mint a borju az uj kapura), (3) primerjalna sestavina je izražena s stavkom (drži se, kot da ne zna šteti do pet - aussehen, als ob man nicht bis drei zählen könnte »izgledati, kot da ne bi znal šteti do tri« - olyan arcot väg, mint aki häromig se(m) tud szämolni »kaže tak obraz, kot da ne zna šteti do tri«). Za PF - kot tudi druge frazeme - je značilna idiomatičnost, večbesednost in relativna stalnost. »Primere so lahko bolj ali manj idiomatične, v kolikor je tertium com-parationis bolj ali manj razviden« (Bürger 1998: 35). Pri molčati kot grob - schweigen wie ein Grab - hallgat, mint a sir je primerjava popolnoma jasna, saj je tertium comparationis jasen, razviden, prepoznaven. Stalnost se kaže v leksikalno-semantični omejitvi zamenjave sestavin in v sintaktični strukturi: leksikalne prvine PF niso/ali so le omejeno zamenljive, besedna oblika ne more realizirati vseh fleksijskih kategorij (Fleischer 1997: 41, 63), lahko pa se pojavljajo variante ali modifikacije. Slovnične variante v PF so redke, npr. v številu (etw. wechseln wie sein Hemd/seine Hemde »menjati kot svojo srajco/svoje srajce«), v členu (zu etw. passen wie der/ein Esel zum Lautenschlagen; buta, mint a/egy (öreg) ägyu), v glagolskem vidu (menjati/menjavati koga/kaj kot spodnje hlače). Pogostejše so leksikalne variante (skriti/ tiščati glavo v pesek kakor noj; leben/sich verstehen/sich vertragen wie Hund und Katze »živeti/biti/razumeti se s kom kot pes in mačka«; neumen kot noč/kakor konj/ kot bik/krava/tele - buta, mint a bot/az ägyu/az ällat »neumen kot palica/top/žival«; schwitzen wie ein Bulle/ein Pferd/ein Schwein »znojiti se kot bik/konj/svinja«), v nemščini in madžarščini lahko variira tudi zaporedje sestavin PF, npr. laufen wie ein Pferd/wie ein Pferd laufen »teči kot konj«; ugy all, mint a balvany/mint a balvany, ugy all »stati kot malik«. Pri leksikografski predstavitvi PF se pokaže, da je v madžarskih PF glagol po leksikografski tradiciji v osebni spregatveni obliki, v slovenščini in nemščini običajno v nedoločniku. Gramatična specifičnost madžarskih PF se kaže tudi v tem, da se relativno visoko število glagolov pojavlja z obvezno deiktično besedo, npr. ugy elnek, mint a kutya meg a macska »tako živijo kot pes pa mačka«. Grafična realizacija PF kaže v madžarščini - v primerjavi s slovenščino in nemščino - na ortografsko razliko, tj. v madžarskih PF se primerjana sestavina obvezno ločuje od ostalih sestavin z vejico, v slovenščini in nemščini le takrat, ko se primerjalna sestavina izraža s stavkom. Na splošno lahko rečemo, da primerjalni veznik služi za povezovanje sestavin PF v semantično enoto. V slovenščini se večina PF tvori z veznikom kot/ kakor (arhaično tudi ko), kot bi, kot da, kot da bi; v nemščini se pretežno uporablja veznik wie, a tudi als, als ob, als wenn, wie wenn; v madžarščini je najpogostejši primerjalni veznik mint, a se pojavljajo tudi vezniki kot mintha, hogy, ahogy. Nekateri raziskovalci (npr. Palm 1997: 46) prištevajo k PF tudi take strukturne tipe, v katerih primerjanje ni izraženo z navedenimi vezniki, npr. lagati, da se kar kadi; lügen, dass sich die Balken biegen. 198 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij 1.3 Funkcije primerjalnih frazemov PF v semantičnem pogledu opravljajo komunikativno funkcijo, tj.: »s pomočjo tertium comparationis živo, prepričljivo, ironizirajoče itd. predstavljajo neko dejanje ali stanje in ga ekspresivno obarvajo« (schade 1976: 129, nav. po Földes 2007). PF so jezikovni izrazi, pri katerih se kaj primerja s čim, kaj s kom, kdo s čim ali kdo s kom iz nekega drugega področja in se glede na skupne lastnosti postavi v določeno zvezo. Primerjave torej povezujejo ali razločujejo pojme iz dveh področij, pri čemer se intenzivira lastnost, delovanje ali stanje, ki služi kot iztočnica za primerjanje (Földes 2007: 426). Pri tem imata del A in del B, ki se ju primerja, vsaj eno skupno lastnost, vsaj en skupni sem, da je lahko primerjava mogoča ali razumljiva. Poleg PF, pri katerih se v primerjalni sestavini pojavlja preneseni pomen, in ki v prvi vrsti služijo za izražanje posebno visoke stopnje intenzivnosti dejanja ali lastnosti, izražene v t.c. (npr. priden kot čebela 'zelo priden'), obstajajo tudi taki PF, pri katerih ne prihaja do intenziviranja, ampak se v njih dejanje, stanje ali lastnost drugače specificira, npr. stati kot lipov bog - dastehen wie ein Ölgötze »stati kot oljni malik« - all, mint gy faszent »stoji kot leseni bog« 'togo, nenaravno stati'.1 Semantična funkcija PF je tudi v večji nazornosti in zgoščevanju pomena. PF pogosto služijo za negativno (poznati koga kot slab denar - bekannt wie das schlechte Geld «znan kot slab denar«/ein bunter/scheckiger Hund »znan kot pisan, lisast pes« - ismernek vkit, mint a rossz penzt »poznati koga kot slab denar«) ali pozitivno vrednotenje (zvest kot pes - treu wie ein Hund - hü, mint a kutya) izseka stvarnosti in dajejo izjavam večjo ekspresivnost. PF se lahko uporabljajo tudi v funkciji posrednega zanikanja, npr. razumeti se na kaj kot zajec na boben - von etw. so viel verstehen wie der Hahn vom Eierlegen »razumeti toliko o čem kot petelin o nesenju jajc« - an-nyit ert, mint a tyuk az abecehez »toliko razumeti kot kura o abecedi« 'prav nič se ne razumeti na kaj' (Fleischer 1997: 111). Izhodiščni pojem oz. primerjana sestavina se lahko na različne načine semantično diferencira, npr. govoriti kot dež/kot da bi iz knjige bral - reden wie ein Wasserfall/Buch - ugy beszel, mint a vizfolyas/mintha könyvböl olvasna 'veliko, učeno govoriti'. Ali gre za ekspresivno okrepitev ali dodatno semantično niansiranje, je odvisno od semantične lastnosti izhodiščne besede/pojma. Za ekspresivno okrepitev gre predvsem pri pridevniških izhodiščnih pojmih (len kot fuks - faul wie die Sünde »len kot greh« - lusta, mint a dög »len kot mrhovina«), pri glagolskih sta mogoči obe funkciji (krasti kot sraka - stehlen wie eine Elster - lop, mint a szarka). Pri tem ko-notativni nizi pogosto sledijo asociativnim analogijam in ni vedno nujno, da obstaja ugotovljiva motivacija med izhodiščnim pojmom in primerjalno sestavino (npr. lagati kot pes (teče). Hessky (1989: 197) vidi posebno semantično potenco in stilistični učinek frazeoloških primerjav v eksplicitnem značaju primere. Če si pobliže ogledamo primerjalne relacije v PF, lahko po Hessky (1989: 196) ločimo naslednje skupine: (1) PF, ki temeljijo na objektivnih izkušnjah, npr. trd kot kamen - wie ein Stein - kemeny, mint a kö 'zelo trd, neusmiljen' ali: napihovati se kot žaba - sich blähen wie ein Frosch in der Fabel -pöffeszkedik, mint a beka a me- 1 Wysoczanski (1998: 125) razlikuje glede na navedeno dve skupini PF, ki ju označuje kot »intensive phrasemes« in »image phrasemes«, četudi intenzivni prav tako operirajo z neko podobo. Melanija Larisa Fabčič, Mentalna podoba človeka v frazemih 199 seben »napihovati se kot žaba v basni/pravljici«. K tej kategoriji lahko štejemo tudi frazeološke enote, pri katerih primerjava temelji na domnevni podobnosti med človeškimi in živalskimi lastnostmi, ki so znane kot simboli, npr. trmast kot osel - störrisch wie ein Esel - makacs, mint a/egy szamär. Knobloch (1996: 32) je mnenja, da PF, v katerih nastopajo živali kot primerjalne sestavine, učinkujejo posebno nazorno in prepričljivo. Pri tem je treba izpostaviti, da je objektivnost pri teh primerjavah zelo relativna. »Dano primerjalno merilo z vidika zunajjezikovnih izkušenj ni edino mogoče, vendar je socialno sankcionirano, konvencionalizirano« (Hessky 1989: 1996). (2) PF, pri katerih je skupna lastnost primerjane in primerjalne sestavine bolj subjektivno, poljubno pojmovana. Te frazeološke enote nastajajo po analogiji, ki je ni vedno mogoče dokazati, npr. neumen kot noč - dumm wie die Nacht - buta, mint a sötet ejszaka 'zelo neumen'. (3) »neprekrivne kontrastne primere«, pri katerih ne obstaja prekrivnost med primerjano in primerjalno sestavino, za njih je značilna do-minantnost kontrasta, v teh PF prihaja do izraza posredno zanikanje npr. spoznati se na kaj kot zajec na boben - von etw. so viel verstehen wie der Esel vom Flötenblasen »toliko se razumeti na kaj kot osel na igranje flavte« - annyit ert vmihez, mint a tyuk az abecehez »toliko se spozna na kaj kot kura na abecedo« 'prav nič se ne razumeti/ spoznati na kaj'. 2 Primerjalni frazemi v semantičnem polju »Mentalne lastnosti človeka« 2.1 Semantična mikrostruktura PF V prispevku preučujemo PF v slovenskem, nemškem in madžarskem jeziku.2 Cilj raziskave je ugotoviti človekove umske in psihične lastnosti, kot se zrcalijo v navedenih jezikih, osvetliti želimo predvsem tiste PF, s pomočjo katerih se opisuje mentalna podoba človeka. Če izhajamo iz strukture PF - izhodiščni pojem + primerjalni veznik + primerjalna sestavina (stalna primera) - zrcali izhodiščni pojem PF denotativni pomen. Med izhodiščnim pojmom in različno leksikalno zapolnjeno primerjalno sestavino (stalno primero) nastaja razmerje primerjave. Primerjalna sestavina služi s svojimi konotativnimi semi pogosto za okrepitev glagola, pridevnika/prislova, samostalnika. Konotativni semi sestavin PF prinašajo dodatne pomenske prvine, ki se povezujejo z osnovnim pomenom izhodiščnega pojma. Pri tem se glede definicije konotativnega opiramo na B. Wotjak (1992: 29). Tako lahko govorimo o: 1) negativnih, pozitivnih in nevtralnih semih, npr. gledati kot zaboden vol - glotzen wie ein gestochenes Kalb »zijati kot zabodeno tele« - bamul/ nez, mint a sült compo »zijati/gledati kot pečena ruska« (negativna konotacija); 2) emocionalnih semih: začudenost, občudovanje (govoriti kot Salomon - so weise wie Salomo); 3) ekspresivnih semih: imeti jezik kot krava rep - jmds. Maul geht wie ein Entenarsch »čigav gobec gre kot račja rit« - ugy jar a szaja, mint a kacsa segge »tako mu gre jezik kot račja rit«. Če pojmujemo izhodiščne pojme kot arhiseme- 2 Prispevek delno temelji na raziskavah, opravljenih v sklopu ARRS projekta J6-3601: Frazeologija nemškega jezika. Nemško-slovenski medkulturni in kontrastivni vidiki. 200 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij me, je mogoče razlikovati naslednja podpolja semantičnega makropolja3 »Mentalne lastnosti človeka«: 2.1.1 Temeljne mentalne lastnosti (1) Pametnost, razumnost, modrost Pametnost in razumnost se v slovenščini in nemščini identificira z intelektualnimi poklici, npr. govoriti kot raztrgan dohtar/ govoriti kot odvetnik - reden wie ein Professor, v vseh treh jezikih tudi z živalmi, v slovenščini s sovo, npr. biti pameten kot sova, v nemščini in madžarščini s kačo, npr. klug wie eine Schlange - okos, mint a kígyó »pameten kot kača«. V slovenščini se pametnost izraža tudi za PF netipično sintaktično strukturo: pameten, da mu ni primere. Razumnost se v slovenščini in madžarščini primerja z ostrino (britev) ali se izraža s somatsko primero, npr. biti nabrušen kot britev - vág az esze, mint a borotva. Modrost človeka se v obravnavanih PF primerja z biblijsko in pastoralno osebo, npr. govoriti kot Salomon/govoriti kot pop/govoriti kot starozavezni prerok - so weise wie Salomo/reden wie ein Pastor - salamoni b0lcsesség (madžarski ustreznik ni PF) - úgy beszél, mint egy pap/ döl vkiböl, mint barátból az alleluja »vre iz koga kot aleluja iz meniha«. V negativno vrednotenih PF se modrost primerja z obilico zaužite hrane, npr. kot da je pojedel vso modrost z veliko žlico - tun, als hätte er die Weishheit mit Löffeln gegessen/gefressen »modrost« - úgy tesz, mintha kanállal ette volna a tudományt »obnašati se, kot da bi z žlico jedel znanost«. (2) Previdnost, preudarnost Previdnost in preudarnost sta v vseh treh jezikih primerjani s hojo po jajcih/ravnanjem z jajcem: hoditi kakor po jajcih - wie auf Eiern gehen - úgy lépked, mintha tojásokon járna; ravnati s kom kakor z jajcem - jmdn. wie ein rohes Ei behandeln »ravnati s kom kot s surovim jajcem« - úgy bánik vkivel, mint a hímes tojással »ravnati s kom kot s pirhom«. V nemškem in slovenskem jeziku se pojavi tudi primerjalna sestavina punčica svojega očesa: čuvati koga/kaj kot punčico svojega očesa - etw. wie den eigenen Augapfel hüten, v madžarščini pa svetloba oči: úgy vigyáz rá/oriz vkit/vmit, mint a szeme fényére/világára »paziti na koga kot na svetlobo oči«. (3) Dojemljivost; uspešnost Uspešnost pri čem oz. uspešno prilagajanje situaciji, dojemljivost za le-to, se v vseh treh jezikih izraža s podobo ribe v vodi: znajti se/plavati kot riba v vodi - sich fühlen wie der/ein Fisch im Wasser - mint a hal a vízben; slovenski in nemški jezik primerjata uspešnost z gladkostjo: iti/teči kakor po loju/maslu/namazano - etw. läuft wie geschmiert/geölt;etw. geht wie nach dem Draht, madžarski ekvivalent pa se nanaša na sinhrono gibanje koles - megy, mint a karikacsapás »iti/teči kot potakanje koles«. Kritični komentar (nezaslužene) uspešnosti je v vseh treh jezikih izražen z 3 Pri razčlenitvi semantičnega polja »Mentalne lastnosti človeka« se opiramo na razčlenitev Arsentje-ve (1989: 87), vendar jo nekoliko modificiramo, nekatera podpolja iz njene raziskave smo izpustili, druga pa dodali, npr. zvitost, preudarnost, nevednost, omejenost ipd. Melanija Larisa Fabčič, Mentalna podoba človeka v frazemih 201 nesorazmerjem med pametjo in srečo: imeti več sreče kot pameti - mehr Glück als Verstand haben - több a szerencseje, mint az esze, v slovenščini in madžarščini pa še s primerjalno sestavino mačke, ki pade vedno na noge: zmeraj pasti na noge kot maček - mindig talpra esik, mint a macska. Dojemljivost se v slovenskem in nemškem jeziku izraža s primerjalno sestavino ustvarjen za kaj: biti kot ustvarjen za kaj - für etw. wie geschaffen sein. (4) Znanje, vedenje, poznanje Poznanje se v slovenskem in nemškem jeziku izraža s primerjalno sestavino lastni žep: poznati koga/kaj kot svoj lastni žep - jmdn./etw. wie seine (Westen)-Tasche kennen, madžarščina in slovenščina pa poleg tega uporabljata tudi sestavino svojo dlan: poznati koga/kaj kot svojo dlan - ismer, mint a tenyeret. Vsi trije jeziki se ujemajo v sestavini slab denar: poznati koga kot slab denar - bekannt wie das schlechte Geld - ismert, mint a rossz penzt, nemški ekvivalent pa vsebuje variantno sestavino pisan/marogast pes: bekannt wie ein bunter/scheckiger Hund. Vsi trije jeziki uporabljajo kot primerjalno sestavino odprto knjigo: brati koga/kaj kot odprto knjigo - jmdn. wie ein offenes Buch lesen können - olyan, mint egy nyitott könyv, za izražanje vedenja, znanja pa sestavino očenaš: znati kaj kot očenaš - etw. wie das Vaterunser können - tud, mint a miatyänkat. (5) Dober, slab spomin Dober spomin je v vseh treh jezikih primerjan s knjigo in strelnim orožjem: govoriti, kakor bi iz bukve bral - reden wie ein Buch - ugy tud, mintha a könyvböl olvas-nä; odgovoriti kot iz topa/kot da bi iz topa izstrelil - antworten wie aus der Pistole geschossen - mintha puskäböl löttek volna ki. V slovenščini in nemščini se dober spomin primerja še z vrvico (žnora) in stresanjem iz rokava: kot po žnori/žnorci -etw. wie am Schnürchen hersagen/aufsagen können; kot iz rokava stresati kaj - wie aus dem Ärmel/den Ärmeln schütteln, v madžarščini s stresanjem iz prsta: mintha az ujjäböl räznä ki »kot bi stresal iz prsta«, v nemščini pa s slonom: ein Gedächtnis haben wie ein (indischer) Elefant »spomin kot (indijski) slon«. Slab spomin se v slovenskem in nemškem jeziku primerja s sestavino rešeto oz. sito: imeti spomin kot rešeto - ein Gedächtnis wie ein Sieb haben, madžarski ekvivalent pa ni PF: lyukas a feje/rövid az esze »glava koga je luknjasta/pamet kratka«. (6) Govorna sposobnost, spretnost; jezikavost; pikrost; čenčavost Pozitivno konotirana govorna sposobnost se v vseh treh jezikih izraža s primerjalnima sestavinama knjiga in mlin: govoriti, kakor bi iz bukve bral - reden wie ein Buch - ugy beszel, mintha könyvböl olvasnä; teči jezik komu kot mlin - jmds. Zunge geht wie Klappermühle/reden wie eine Mühle (v madžarščini: jar a szaja, mint a kereplö/rokka »govori kot raglja/kolovrat«). Nejasno, nespretno govorjenje je primerjano z žganci (cmoki) v ustih: govoriti, kot da bi imel žgance v ustih - er spricht, wie wenn er Klöße im Munde hätte - ugy beszel, mintha gomböc/galuska lenne a szäjä-ban. Jezikavost in čenčavost vsi trije jeziki primerjajo z vodo (dežjem, slapom), papagajem, branjevko: govoriti kot dež/voda - reden wie ein Wasserfall - ugy beszel, mint a vizfolyas; govoriti kot papagaj - reden wie ein Papagai - olyan, mint a papagäj; 202 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij klepetati kot branjevka/stara baba - quatschen wie ein Marktweib/Waschweib - jar a szaja, mint a piaci kofae. V madžarščini in nemščini se pojavlja še sestavina račja rit: jmds. Maul geht wie ein Entenarsch - ugy jar a szaja, mint a kacsa segge. Pikrost je vseh treh jezikih izražena preko lastnosti ostrine (noža, britve, meča, smirkovega papirja): biti nabrušen kot nož; scharf wie ein Rasiermesser - eles a nyelve, mint a borotva; imeti jezik oster kot meč; dörzsölt, mint smirglipapir. (7) Neumnost, nerazumnost, nevednost Neumnost se v obravnavanih PF univerzalno primerja z oslom: biti neumen kot osel - dumm wie ein Esel - buta, mint a szamar, enači pa se tudi z govedom in drobnico, npr. zabit kot vol - dumm wie ein Schaf »ovca« - okos, mint a tavalyi kos »lanski oven« (posredno zanikana lastnost); neumen kot krava/bik/tele/konj -dumm wie ein Bock »kozel« - bamba, mint a birka »ovca«; pogosto se primerja s perjadjo: neumen kot kura/gos - dumm wie eine Gans »gos« - buta, mint a liba »neumen kot gos«, a tudi s temo: neumen kot noč - dumm wie die Nacht - buta, mint a sötet ejszaka, v nemščini in madžarščini še z nepomembno rastlino: dumm wie ein Stroh »slama« - buta, mint a tök »buča«. V nemščini in madžarščini se kot primerjalna sestavina pojavlja tudi pejorativni izraz ali stereotipno pojmovani lik policista, npr. dumm wie Schifferscheiße »mornarski drek« - buta, mint a segg »neumen kot rit«; dümmer, als die Polizei erlaubt »policija« - olyan buta, mint hat par rendor-csizma »neumen kot šest parov policijskih škornjev«. Nevednost in nerazumnost predstavljajo domače živali, v madžarščini presenetljivo tudi sova: gledati kot tele/ bik v nova vrata - dastehen wie die Kuh vorm neuen Tor »krava« - ugy nez, mint borjü az uj kapura »tele«; razumeti se na kaj kot zajec/krava na boben - von etw. so viel verstehen wie die Kuh vom Radfahren »kot krava na kolesarjenje« - annyit ert vmihez, mint a tyuk az abecehez »razumeti se na kaj kot kura na abecedo«; spoznati se na kaj kot bik na orgle - von etw. so viel verstehen wie der Esel vom Flötenblasen »kot osel na igranje flavte« - annyit ert vmihez, mint bagoly az avemariahoz »kot sova na avemarijo«. (8) Neprimernost, neustreznost, nezmožnost, malomarnost Neprimernost se v vseh treh jezikih izraža z živalsko sestavino (krava, svinja/ prasica, vol, zajec, osel): pristajati/podati se komu kaj kot kravi/prasici/svinji sedlo - für etw. geignet sein wie der Ochs zum Seilchenspringen/Seilspringen/Seiltanzen »pristajati kot volu skok čez vrvico/ples na vrvici« - ugy all vkin vmi, mint a tehenen a gatya »pristajati kot kravi gate/slamnik«; podati se kot zajcu boben - ugy illik, mint szamarhoz a barsonynyereg »pristajati kot oslu žametno sedlo«. Nezmožnost je izražena s podobo živali, ki igra na nek instrument (boben ali lutnjo): razumeti se na kaj kot svinja na boben - (zu etw.) passen wie der Esel zum Lautenschlagen » (razumeti se na kaj) kot osel na igranje na lutnjo. Malomarnost pa vsi trije jeziki povezujejo z (neprimernim) ravnanjem z živalmi: delati s kom/čim kot svinja z mehom - mit jmdm./etw. Schindluder treiben »(ravnati s kom kot z) mrhovino« - ugy banik vkivel, mint a cigany a lovaval »ravnati s kom kot cigan s konjem«. Melanija Larisa Fabčič, Mentalna podoba človeka v frazemih 203 2.1.2 Posebne značajske lastnosti: (1) Zvitost, prekanjenost, premetenost Zvitost, premetenost se v vseh treh jezikih izraža s primerjalnimi sestavinami lisica, kača in jegulja, npr. zvit/a kot lisjak/lisica - schlau wie ein Fuchs - ravasz, mint a roka; zvit kot kača - listig wie eine Schlange - ravasz, mint a kigyö; izvijati se kot jegulja - sich winden wie ein Aal - olyan, mint az angolna »tak kot jegulja«. V slovenščini in nemščini se zvitost primerja še s satanom/vragom: zvit kot satan - klug wie ein Teufel, v slovenščini še z živalskim rogom: zvit kot kozji/ovnov rog. (2) Sovražnost; nasprotje Sovražnost se v vseh treh jezikih izraža z nasprotnima primerjalnima sestavinama, najpogosteje z živalmi (pes-mačka), npr. biti/živeti/gledati se kot pes in mačka -leben/sich vertragen/streiten wie Hund und Katze - ugy elnek/olyanok, mint a kutya meg a macska; igrati se kot mačka z mišjo - spielen wie die Katze mit der Maus - jat-szik vkivel, mint macska az egerrel, ali za nasprotnimi naravnimi entitetami, npr. biti kot noč in dan - ein Unterschied wie Tag und Nacht; biti kot olje in voda/kot ogenj in voda - wie Feuer und Wasser - mint tüz es viz; wie Himmel und Hölle kot nebo in pekel« - mint eg es föld »kot nebo in zemlja«. (3) Lenost, ošabnost, trmoglavost, priliznjenost Lenost se v vseh treh jezikih izraža z različno živalsko primerjalno sestavino, npr. len kot trot/ fuks/pes - faul wie ein Schwein »svinja« - lomha/lusta, mint a lajhar/ dög/kutya/disznö/az ökör »lenivec/ mrhovina/pes/svinja/vol«. Ošabnost se primerja s pavom, petelinom, puranom, z žabo, npr. hoditi/nositi se/šopiriti se kot pav - stolz wie ein Pfau/ wie win Hahn - ugy jar-kel/hiu/büszke, mint a pava; postavljati se kot petelin na gnoju - einherstolzieren wie der Hahn auf dem Mist - ugy jar-kel/hiu/ büszke; mint a pava napihnjen kot puran - kevely, mint a pulykakas; napihovati se kot žaba sich aufblasen wie ein Frosch - felfuvalkodik/felfujja magat, mint a beka/a duda »žaba/meh«, a tudi z dostojanstvenikom ali z etnonimom, npr. držati se kot lord - stolz wie ein Spanier »ponosen kot Španec« - büszke, mint egy spanyol grand »ohol kot španski grand«. Trmoglavost se v PF treh jezikov univerzalno izraža z oslom, idioetnično pa še z drugačnimi živalskimi sestavinami, npr. trmast kot osel/ vol/mula/bik - störrisch wie ein Esel/stur wie ein Bock »kozel« - makacs, mint az/egy öszver »mula«/ csökönyös, mint a szamar »osel«; priliznjenost se v obravnavanih PF univerzalno izraža z mačko, npr. biti priliznjen kot mačka schmeicheln wie eine Katze dörgölozik/hizeleg, mint a macska. (4) Zmedenost, neodločnost, nestanovitnost Zmedenost se primerja z nezemeljskostjo, v nemščini in madžarščini še s poškodovano glavo, npr. kot da je kdo z Marsa padel /kot da bi kdo padel z neba/kot da je kdo z lune padel - jmd. ist wie vom Himmel gefallen »z neba« - mintha az egbol pottyant volna/idegen bolygöröl jött volna »z neba/s tujega planeta«, v nemščini in madžarščini še s poškodovano glavo, npr. jmd. ist wie vor den Kopf gestoßen »kot bi padel na glavo« - all, mint akit fejbe vertek »kot da bi koga po glavi udarili«. V 204 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij obravnavanih PF se zmedenost primerja še z živalmi, npr. strmeti kot tele v nova vrata - dastehen wie die Kuh vorm neuen Tor/der Ochse am Berg - bámul, mint a borjú az új kapura; áll, mint a szamár a hegyen »stati kot osel na gori«; biti/letati kot kura brez glave - wie ein kopfloses Huhn hin - und herlaufen - futkos/rohangál, mint a töketlen kutya »tekati kot pes brez jajc«. Nestanovitnost se primerja s pogosto menjavo oblačila, npr. menjati koga/kaj kot spodnje hlače/nogavice/ srajce - jmdn./ etw. wechseln wie sein Hemd/seine Hemde - úgy vált(ogat)/cseréli, mint más az alsó-nemüjét/ingét »spodnje perilo/srajco«. (5) Norost, nesramnost, sitnost Norost se v obravnavanih PF izraža kot posledica neprijetnega stika z živaljo, npr. kakor da bi koga kača pičila - wie vom wilden Affen gebissen sein »vgriznjen od divjih opic« - mintha darázs csípte volna meg »kot da ga je osa pičila« ali v slovenščini in madžarščini kot posledica použitja norih gob, npr. govoriti, ko da se je norih gob najedel - úgy beszél, mint aki bolondgombát evett. Nesramnost oz. sitnost se v slovenskem in madžarskem PF realizira z muho, npr. siten kotpodrepna muha -szemtelen, mint apiaci légy »tržna muha«/ olyan, mint az öszi légy »jesenska muha«, v nemščini pa z jazbecem oz. vrabcem: frech wie ein Dachs »jazbec«; dreist wie ein Spatz »vrabec«. (6) Nenavadno obnašanje Nenavadno obnašanje, nenavaden izgled se v obravnavanih PF primerja z živalmi, npr. gledati kot zaklano tele/kakor zaboden vol/bik - Augen machen wie ein gestochenes Kalb/glotzen wie ein gestochenes Kalb, madžarski ustreznik ni PF: hülyén néz »neumno gledati«; obnašati se kot slon v trgovini s porcelanom -sich wie ein Elefant im Porzellanladen benehmen - úgy viselkedik, mint elefánt a porcelánboltban, ali z omejenim človekom, npr. gledati kot norec/idiot - Gucken wie ein Idiot/Blödian/ Trottel ter z vremenskim pojavom in štetjem, npr. držati se kot dež v pratiki - ein Gesicht wie drei/sieben Tage Regenwetter machen - olyan pofát vág, mint háromnapos esös idö »tridnevno deževno vreme«; drži se/videti je/zdi se, kot da ne zna šteti do pet - aussehen, als ob man nicht bis drei zählen könnte »tri« - olyan képet vág/úgy néz ki, mint aki háromig/kett0ig/tízig se(m) tud számolni »tri/dva«. (7) Pridnost, delavnost Pridnost se univerzalno izraža z mravljo ali s čebelo: biti priden/delaven kot mravlja/mravljica delaven/marljiv kot čebela/čebelica - fleißig wie eine Biene/eine Ameise - szorgalmas/szorgos, mint a méh/hangya. Delavnost se v slovenščini in madžarščini primerja s strojem, uro, npr. delati kot ura/stroj - úgy dolgozik, mint az óra/egy gép; delati kot navit/obseden - dolgozik, mintha felhúzták volna, v vseh treh jezikih pa še z živalmi: delati kot konj/vol/(črna) živina - arbeiten wie ein Pferd/ Vieh - dolgozik, mint egy állat/barom/ló. Melanija Larisa Fabčič, Mentalna podoba človeka v frazemih 205 2.2 Paradigmatski odnosi v PF 2.2.1 Frazeološke nize v slovenščini, nemščini in madžarščini tvorijo naslednji izhodiščni pojmi: govoriti, hoditi, ravnati, teči, iti, molčati, poznati, znati, spoznati se, odgovoriti, strmeti, pristajati, pasti, živeti, gledati; pameten, neumen, nor, zvit, redek, len, trmast, siten, priden - reden, gehen, behandeln, kennen, können, antworten, dastehen, gucken, verstehen, passen, fallen, aussehen, schweigen; klug, schlau, listig, stolz, faul, störrisch, stumm, dumm - beszel, tesz, jar, banik, megy, ismer, kinez, tud, bamul, ert, all, illik, el, pottyan; okos, ravasz, furfangos, buta, bamba, büszke, lusta, makacs, szemtelen, nema, szorgalmas. Primerjalne sestavine v slovenskih, nemških in madžarskih PF: kača, sova, lisica, satan, koza, jegulja, zajec, riba, muha, mačka, pes, bik, tele, krava, kura, petelin, svinja, puran, gos, žaba; prerok, žep, denar, oko, rešeto, noč, top - Esel, Ochs, Huhn, Kalb, Schlange, Fisch, Hund, Bock, Kuh, Gans, Frosch, Pfau, Ente, Fuchs, Teufel, Dachs, Amsel, Aal; Salomo, Tasche, Geld, Buch, Sieb, Wasserfall, Pistole, Nacht - kigyo, roka, angolna, hal, legy, macska, kutya, kacsa, tehen, borju, szamar, beka, liba, birka; barat, tenyer, penz, puska, ujj, vizfolyas, kereplö, kofa ipd. 2.2.2 Frazeološke tematske/onomaziološke skupine stalnih primer v slovenskih, nemških in madžarskih PF: (a) narava, npr. neumen kot noč - dumm wie die Nacht - buta, mint a sötet ejszaka; (b) matematika, npr. drži se, kot da ne zna šteti do pet - aussehen, als ob nicht bis drei zählen könnte - ugy nez ki, mint aki kettöig/ haromig/tizig se(m) tud szamolni; (c) domače živali, npr. gledati kot tele/bik v nova vrata - dasteheen wie die Kuh vorm Scheunentor/ vorm Berg - nez, mint borju az üj kapura; (č) gospodinjski pripomočki, npr. imeti spomin kot rešeto - ein Gedächtnis haben wie ein Sieb; (d) rastline, npr. stati kot lipov bog - dastehen wie ein Ölgötze -all, mint a faszent; (e) glasbila, npr. razumeti se na kaj kot zajec na boben - von etw. so viel verstehen wie der Esel vom Flötenblasen - annyit ert vmihez, mint a hajdü a harangönteshez; (f) oblačila, npr. poznati koga/kaj kot svoj žep - etw. kennen wie seine Westentasche; (g) mitologija, npr. zvit kot satan - klug wie ein Teufel; mintha az ördög szallta volna meg; (h) poklici, npr. govoriti kot raztrgan dohtar - reden wie ein Professor - ugy beszel, mint egy pap; (i) divje živali, npr. molčati kor riba - stumm wie ein Fisch sein - hallgat, mint a hal; zvit kot lisica - schlau wie ein Fuchs - ra-vasz, mint a röka. 3 Medjezikovna ekvivalenčna razmerja v primerjalnih frazemih 3.1 Kontrastivna frazeologija Poleg značilne semantike in strukture so PF postali prednostni predmet kontras-tivnih študij tudi zato, ker predstavljajo ustaljen sestavni del v frazeološkem sistemu mnogih, če ne vseh jezikov sveta in izkazujejo visoko stopnjo produktivnosti, saj se njihov že tako številčni fond venomer bogati z novotvorbami (Földes 2007: 425). Vzrok za njihovo produktivnost je morda iskati v njihovi osnovni funkciji, tj. v ekspresivni 206 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij okrepitvi izjav, pri tem se stopnja ekspresivnosti pri etabliranih PF sčasoma obrabi in se pojavlja zahteva po novih frazeoloških primerah z isto komunikativno funkcijo. Drugi razlog za njihovo produktivnost je morda v tem, da predstavlja primerjanje predmetov, situacij itd. in ugotavljanje njihovih skupnih lastnosti in razlik na podlagi ene relevantno pojmovane skupne lastnosti bistveno kognitivno operacijo v procesu zaznavanja in obdelave sveta (Wysoczanski 1998: 120). Zato so PF tudi zanimivo gradivo za raziskovanje jezikovne podobe sveta ene ali več jezikovnih skupnosti (Wysoczanski 2005). V kontrastivnem pristopu je namreč mogoče identificirati »paralele in divergence v simbolnih poljih kultur« (Földes 2007: 427), kar lahko opazujemo tudi v stereotipnem pripisovanju lastnosti določenim stvarem v različnih jezikih, kot se kažejo v PF. V okviru tega članka ugotavljamo ujemanja, podobnosti in razlike med slovenskimi, nemškimi in madžarskimi PF v frazeosemantičnem polju »Mentalne lastnosti človeka«. Dosedanje raziskave kažejo, da je mogoče najti veliko prekrivanj tudi v genetsko in tipološko bolj ali manj sorodnih jezikih (Földes 1992, 2007; Hessky 1989, Brehmer 2009, Bernjak 2004, Fabčič 2009). Pri tem se ugotovljenim razlikam v simbolnih poljih (tj. v izbiri podob, ki so konceptualna podstava PF) pogosto pripisuje posebna indikatorska funkcija za različne konceptualizacije sveta, ki zrcalijo kulturno specifična področja zaznavanja in izkustva jezikovnih skupnosti. V prispevku poskušamo prikazati, ali v danih PF dominirajo pri izražanju mentalnih lastnosti človeka konvergence ali divergence, ki izhajajo iz različne zgodovine, narave in kulture treh narodov oz. iz razlik v njihovem zaznavanju sveta. Izhodišče protistave predstavljajo slovenski PF, ki so slovarski iztržki enojezičnih in dvojezičnih frazeoloških slovarjev ter besedilnih korpusov, pri katerih ugotavljamo njihove frazeološke ustreznike v nemščini in madžarščini. 3.2 Parametri protistave Pri določanju ustrezniškosti med PF v treh jezikih je smiselno upoštevati več parametrov. Kornohnen (2007: 575) utemelji medjezikovno protistavo na dveh principih: (a) na prekrivnem denotativnem pomenu (= semantična ali vsebinska ekvivalen-ca) in (b) na podobni ali identični morfosintaktično-leksikalni strukturi (= formalna ali morfosintaktično-leksikalna ekvivalenca). Pri ugotavljanju ekvivalentnih frazeoloških enot se največkrat izhaja iz identič-nosti pomena ali vsaj iz prekrivnosti osrednjih pomenskih sestavin protistavljenih PF na denotativni ravni. Toda tudi pri načelno enakem denotativnem pomenu se lahko pojavijo razlike med primerjanimi enotami, ker je obseg denotativnega pomena in s tem uporabnost PF v različnih kontekstih različna. Tako se na primer za označitev dveh na zunaj zelo podobnih stvari v nemščini uporablja PF sich gleichen wie ein Ei dem anderen, v madžarščini se pojavljata dva ekvivalenta nemškega PF: popolni ustreznik: ugy hasonlitanak egymasra, mint egyik tojas a masikra in delni ustreznik: ugy hasonlitanak egymasra, mint ket tojas »tako sta si podobna kot dve jajci«, v slovenščini obstaja več PF s pomenom 'biti zelo podoben': biti (si) podoben kot jajce jajcu; biti (si) podoben kakor krajcar krajcarju; biti (si) podoben kakor groš grošu. Melanija Larisa Fabčič, Mentalna podoba človeka v frazemih 207 Tudi formalna struktura PF ima pomembno vlogo pri ugotavljanju stopnje ekvi-valentnosti. Pod strukturo razumemo take parametre, kot so: osnovna struktura PF, leksikalne sestavine PF vključno z morfematsko strukturo (besedotvorni vzorec, izražene gramatične kategorije, ki so lahko stalne ali variabilne, npr. število, čas, sklon sestavin), zaporedje sestavin, fakultativni ali variabilni elementi v komponentnem sestavu. Pomembno vlogo ima tudi idiomatična ekvivalenca, tj. ali primerjane enote izkazujejo isto stopnjo idiomatičnosti. Pri PF gre večinoma za delno idiomatične fraze-me, pri katerih prihaja do prenesenega pomena le pri primerjalni sestavini. Tako je idiomatična ekvivalenca zagotovljena že s tem, če je ustreznik izhodiščnojezikovne-ga PF tudi v ciljnem jeziku PF. Pri ugotavljanju medjezikovne frazeološke ekvivalen-ce je pomembna tudi ekvivalentnost podob. Z izbiro podobe so tesno povezane tudi druge lastnosti PF kot npr. stopnja ekspresivnosti. Nadaljnja konstitutivna oznaka PF je stalnost oz. reproduktivnost. Kot ustrezniki izhodiščnojezikovnega PF se v ciljnem jeziku lahko pojavijo prav tako stalni PF ali proste besedne zveze ter enobesedni ustrezniki, pri katerih kriterij stalnosti ni več relevanten. Na podlagi teh parametrov so bili v kontrastivni frazeologiji ugotovljeni različni tipi ekvivalenc, pri čemer je mogoče razlikovati dva pristopa (Kornohnen 2007: 577): kvantitativni in kvalitativni. 3.2.1 Kvantitativna ekvivalenca Pri kvantitativni ekvivalenci se ugotavlja število ustreznikov izhodiščnojezikovnega PF v ciljnem jeziku, pri kvalitativni ekvivalenci pa se ugotavlja prekrivanje v pomenu, morfosintaktični, leksikalni in podobski strukturi. Pri kvantitativni ekvivalenci ločimo tri tipe: (1) monoekvivalenco, tj. enemu izhodiščnojezikovnemu PF ustreza en ciljnojezikovni PF, npr. hoditi kot mačka okrog vrele kaše - herumgehen wie die Katze um den heißen Brei - kerülgeti, mint a macsa a forró kását; (2) poliek-vivalenca, tj. izhodiščnojezikovnemu PF ustreza več ciljnojezikovnih PF, npr. pisati kot kura - schreiben wie ein Kickelhahn; schreiben (schmieren/eine Schrift haben) wie ein gesengte Sau - úgy ír, mint a macskakaparás oz. obratno, npr. iti kot po maslu; iti, kakor po loju; iti kot po olju; iti kot namazano; iti kot po žnori/žnorci - etw. geht wie nach dem Draht; es geht wie geschmiert; das geht wie 's Heftel; etw. läuft wie am Schnürchen - úgy megy, mint a karikacsapás »tako gre kot potakanje koles«; (3) ničta ekvivalenca, tj. izhodiščnojezikovni PF nima ciljnojezikovnega frazeološ-kega ustreznika, namesto frazema se lahko pojavlja enobesedni leksem ali parafraza. 3.2.2 Kvalitativna ekvivalenca V našem prispevku je v ospredju primerjave kvalitativna ekvivalenca. Pri tem se opiramo na Korhonenovo klasifikacijo, ki pri protistavi izhaja iz denotativnega pomena frazema in pri določanju stopnje ustrezniškosti ne upošteva morebitnih fakultativnih sestavin (Kornohnen 2007: 578). Po tipologiji kvalitativne ekvivalence razlikujemo popolno, delno in nadomestno ekvivalenco. 208 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij 3.2.2.1 Popolna ekvivalenca Delež popolne ekvivalence je v naši raziskavi precej visok, toda o razlogih, ki jih navaja Hessky (1989: 202) za nemške in madžarske PF, tj. skupna kulturna dediščina, pri čemer ima v mislih pretežno frazeološke internacionalizme, lahko le domnevamo. V našem korpusu je namreč malo takih PF, ki se neposredno nanašajo na skupno kulturno dediščino, npr. biblični PF: paziti/varovati/čuvati kot punčico svojega očesa - jmdn./etw. wie seinen Augapfel hütten - ugy oriz vkit/vmit, mint a szeme fenyet/vilägät 'zelo skrbno varovati'; pasti kot mana z neba - etw. fällt wie Manna vom Himmel - hull, mint a manna az egbol 'nepričakovana, nenadna velika dobrota, milost'. Pomembnejši se nam zdi drugi možni razlog za popolno ekvivalenco v različnih jezikih, ki ga prav tako navaja Hessky (1989: 202). Ko je že omenjeno, predstavlja kategoriziranje zunajjezikovne stvarnosti prek primerjanja z že znanim pomembno kognitivno operacijo pri zaznavanju in obdelavi sveta. Mnogi PF segajo s svojimi podstatnimi podobami neposredno v objektivne zunajjezikovne izkušnje, ki so del vsakdanjih kolektivnih izkušenj oz. kolektivnega vedenja o svetu in tako niso nujno omejene na dooločeno jezikovno skupnost. Velik del popolno ekvivalentnih PF se dejansko nanaša na take manifestacije neposrednih človeških izkušenj, ki se na analogni način zrcalijo v slovenski, nemški in madžarski frazeologiji, npr.: kot strela z jasnega (neba) - wie ein Blitz aus heiterem Himmel - derült egbol, mint a villäm(csapäs) 'popolnoma nepričakovano'; gledati se/ živeti kot pes in mačka - sich vertragen/leben wie Hund und Katze - olyanok/ügy elnek, mint a kutya meg a macska 'sovražiti se', molčati/biti nem kot riba - stumm sein wie ein Fisch - hallgat/nema, mint a (sült) hal 'ne reči ničesar'; hoditi kot po jajcih - wie auf Eiern gehen - mintha tojäsokon lepkedne 'zelo previdno hoditi'; znati kaj kot očenaš - etw. wie das Vaterunser können - tud, mint a miatyänkot 'zelo obvladati kaj'. Nanašanje teh PF na enako zaznavanje zunajjezikovne realnosti še ne razloži, zakaj so pripadniki treh danih kultur izbrali prav te izseke stvarnosti kot konceptualne podobe za izražanje posebnih lastnosti in dejanj, saj obstaja dovolj drugih pojavov zunajjezikovne realnosti, ki bi bili lahko prav tako izbrani kot simboli za izražanje teh vsebin. Na to kaže tudi pojav poliekvivalence, tj. da se lahko ista lastnost, dejanje v enem jeziku izrazi tudi z več stalnimi primerami, medtem ko je v drugih jezikih za enak pomen konvencionalizirana le ena primera. Ali gre v takih primerih dejansko za samostojne paralelne tvorbe, ki zrcalijo splošne zakonitosti človeškega mišljenja in zaznavanja, ali morda za kalkiranje iz nemščine ali kakega tretjega jezika, iz katerega je tudi nemščina prevzela to stalno primero, lahko dokažemo le z diahrono raziskavo zgodovine posameznih PF in z raziskavo njihove arealne razširjenosti. Tuji vplivi so najbolj verjetni tedaj, ko PF s svojimi podobami ne temeljijo na objektivno dokazljivih vsakdanjih izkustvih, ampak gre pri teh prej za »narejene analogije, poljubno ustvarjene korespondence« (Hessky 1989: 196). Take subjektivne primerjave najdemo tudi med popolnimi ustrezniki PF v treh jezikih, ki se opirajo na bolj ali manj dokazljive primerjave, npr. neumen kot noč - dumm wie eine Nacht - buta, mint a sötet ejszaka 'zelo neumen'. Melanija Larisa Fabčič, Mentalna podoba človeka v frazemih 209 3.2.2.2 Delna ekvivalenca Delno ekvivalentnim PF je skupno to, da gre za ustreznike, ki imajo isti ali vsaj podobni denotativni pomen. Razlike med primerjanimi enotami so lahko na različnih jezikovnih ravninah, npr. na strukturni ravnini (morfosintaktične in/ali lek-sikalne razlike v sestavinah PF), na stilni ravnini (razlike v konotaciji itd.), ali v semantični in sintaktični kompatibilnosti s kontekstom (vezljivost ipd.) (Kornohnen 2007: 579). Razlike se lahko pojavljajo na eni ali na več ravninah. V našem korpusu je več kot 50% takih PF, ki spadajo v ta ekvivalenčni tip, zato se nam zdi nadaljnja diferenciacija tega tipa smiselna; pri tem se opiramo na Korhonena (prav tam: 581). (a) Prvo skupino označuje Korhonen kot delne ekvivalente. Sem spadajo tisti slovenski, nemški in madžarski PF, ki imajo enake leksikalne sestavine, a kažejo razlike v izražanju gramatičnih kategorij, v morfosintaktični in/ali besedotvorni strukturi ter v zaporedju posameznih sestavin. Sestavina v slovenščini je na primer predložnosklonski samostalnik, v nemščini je v neodvisnem sklonu, v madžarščini v elativu: govoriti, kakor bi iz bukve bral - reden wie ein Buch - ugy beszel, mintha könyvböl olvasna 'tekoče, brez zastoja'. Primerov za medjezikovne razlike v številu posameznih sestavin v korpusu ni, obstatajo pa primeri, v katerih je v enem jeziku ustaljena raba enega števila (v slovenščini množina, v madžarščini kot singularnem jeziku ednina), v drugem jeziku (v nemščini) pa sta variantni dve števili, npr. menjati/menjavati koga/kaj kot srajce,/nogavice/ spodnje hlače (mn.) - ugy cserel vmit, mint az alsonemüjet/mas az inget (ed.) - jmdn./etw. wie sein Hemd (ed.)/seine Hemde (mn.) wechseln 'pogosto'. Pogostejše so razlike v besedotvorni strukturi posameznih leksikalnih sestavin: v nemščini in madžarščini so pogostejše zloženke, ki vsebujejo natančnejšo semantično specifikacijo, v slovenščini se pogosteje pojavljajo semantično splošnejše besedne zveze ali netvorjenke, npr. stati kot lipov bog - dastehen wie ein Ölgötze - all, mint egy faszent 'biti neroden, molčeč'; poznati koga kot svoj žep/ slab denar - jmdn./etw. wie seine Westentasche kennen - ismer, mint a rossz penzt 'zelo dobro poznati'. (b) Drugo skupino tvorijo medjezikovno delni ekvivalenti, ki jih Korhonen označuje kot 'parcialno diferenco'. Parcialna diferenca pomeni, da se pojavljajo razlike pri leksikalnih sestavinah, ki jih lahko spremljajo tudi morfološke in morfosintaktične razlike. Za razliko od sledeče skupine, razlike v leksikalnih sestavinah ne pomenijo tudi izgube podobe, ki je prisotna v izhodiščnojezikovnem PF. Podobska identičnost se lahko ohrani, četudi v ciljnojezikovnem PF manjka kaka leksikalna sestavina izhodiščnojezikovnega PF oz. je le implicitno prisotna, a se podstatna podoba s tem ne spremeni, npr. siten kot podrepna muha - lästig wie eine Fliege -szemtelen, mint a piaci legy »nesramen kot muha na tržnici« oz. obratno, npr. wie Pilze aus dem Boden schießen »poganjati kot gobe iz tal« - rasti kot gobe (po dežju) - nö, mint esö utan a gomba 'pojavljati se v velikem številu'. Opaznejše strukturne razlike se pokažejo tedaj, ko v enem jeziku primerjalni veznik predstavlja obvezni sestavni del PF, v drugojezičnem ustrezniku (ob siceršnjem prekrivanju sestavin) pa popolnoma manjka in tako ustreznik ni več PF, npr. PF imeti spomin kot rešeto - ein Gedächtnis wie ein Sieb haben : (ni PF) ritka szita az esze/lyukas a feje »njegova pamet je redko sito/glava mu je votla«; PF igrati se s kom kot mačka z mišjo - jat- 210 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij szik vkivel, mint (a) macska az egerrel : (ni PF) mit jmdm. Katz und Maus spielen - 'imeti koga popolnoma v oblasti, delati s kom, kar hočeš'. V nekaterih primerih se leksikalna sestavina izhodiščnojezikovnega PF v ciljnem jeziku nadomesti s prvino iz istega (v madžarščini pogosto iz bolj oddaljenega) semantičnega polja, tako da se konceptualna podoba ne spremeni povsem: gotovo kakor amen v očenašu - sicher wie das Amen in der Kirche - olyan biztos, mint a haläl »tako gotovo kot smrt« 'prav gotovo, brez dvoma'. (c) Zadnji tip delne ekvivalence Korhonen označuje kot 'totalno diferenco'. V tem primeru je medjezikovna razlika v strukturi PF tako velika, da ciljnojezikovni PF temelji na povsem drugačni podobi, pri tem prihaja do razlik v leksiki in posledično tudi v morfosintaksi in konotaciji ciljnojezikovnega frazema, npr. pristajati komu kaj kot kravi/prasici sedlo -für etw. geignet sein wie der Ochs zum Seilchens-pringen/Seilspringen/Seiltanzen »biti primeren za kaj kot vol za skok čez vrvico/ vrv/ples na vrvici- ugy all vkin, mint a tehenen a gatya/szalmakalap »stoji komu kaj kot kravi gate/slamnik« 'ne pristaja'; vrteti se kot muha v močniku - forog, mint a kerge bika »vrti se kot metljavi bik« 'brezuspešno se poskušati rešiti iz zapletenega, neugodnega položaja'. Ekvivalentnost se pogosto kaže le v tem, da je tudi ciljnojezikovni ekvivalent frazeološka enota, ki ima enak ali vsaj podoben deno-tativni pomen. V nekaterih primerih se primerjalna sestavina nadomesti z drugim leksemom, ki ni v nobenem neposrednem semantičnem odnosu s substituiranim leksemom: držati se kot dež/Pust v pratiki - jmd. macht ein Gesicht wie drei Tage Regenwetter »narediti obraz kot tridnevno deževno vreme : olyan pofät vag, mint häromnapos esos ido »narediti tak obraz kot tridnevno deževno vreme« 'držati se čemerno, kislo'. V zadnjo skupino delnih ekvivalentov, ki je označena kot totalna diferenca, lahko uvrstimo PF, katerih ustreznik v ciljnem jeziku ni PF, ampak drug tip frazema, tako prihaja do zamenjave strukturnega razreda, npr. oprati si roke kot Pilat - seine Hände in Unschuld waschen - pilätuskent mossa a kezet/mossa a kezet 'znebiti se krivde'. 3.2.2.3 Nadomestna/ničta ekvivalenca O nadomestni/ničti ekvivalenci govorimo tedaj, ko izhodiščnojezikovni PF v ciljnem jeziku nima frazeološkega ustreznika (v prispevku jo upoštevamo le v izjemnih primerih). V nemščini in madžarščini je ustreznik lahko zloženka, ki temelji na isti podobski podstavi kot PF v slovenščini in so zanjo značilni isti ekvivalenčni parametri, npr. idiomatičnost in podobskost. Podskupino nadomestnih ekvivalenc predstavljajo parafraze PF ali prevodni ekvivalenti, npr. skrivati kaj kot kača noge - etw. sehr geheim halten - titokban tart vmit 'zelo skrivati, tajiiti'. 4 Sklep Predmet tega članka je ugotavljanje medjezikovnih ekvivalenčnih razmerij pri PF kot specifičnem, produktivnem razredu frazemov v slovenski, nemški in madžarski frazeologiji. Protistava primerjalnih frazemov treh jezikov ponuja več podatkov, v Melanija Larisa Fabčič, Mentalna podoba človeka v frazemih 211 prvi vrsti pa pregled nad tem, katere podobe so motivirale isti frazeološki pomen v različnih jezikih oz. kateri frazemi so imeli enako ali podobno izhodišče. Veliko je primerov prekrivanja (popolne ekvivalence), zlasti pri izkrščanski frazeologiji, a včasih tudi opaznih razlik (delne ekvivalence), pogosto pri zelo bogati živalski frazeologiji. Izvor tipološko identičnih PF je mogoče razložiti s kulturnozgo -dovinsko povezanostjo treh sosedskih narodov, tj. Slovencev, Nemcev in Madžarov, pri čemer so imeli Nemci prestižno (politično in gospodarsko) vlogo, posredno pa tudi velik kulturni vpliv na Slovence in Madžare. Zaradi bolj ali manj enakega socio -kulturnega ozadja je mogoče pri pripadnikih teh treh jezikovnih skupnosti postulira-ti tudi skupni/podobni logični in podobsko-asociativni mišljenjski proces (Henschel 1993: 137). Na primer pri PF kot pes in mačka - wie Hund und Katze - mint a kutya meg a macska gre za isti frazeološki tvorbeni model, tudi semantična struktura je enaka; postavlja pa se vprašanje, ali gre za paralelne tvorbe ali kalkiranja istega PF v različnih jezikih. Čim bolj je podoba splošno človeška, tem bolj lahko sklepamo, da gre za skupni tvorbeni vzorec. Raziskava je pokazala, da obstajajo pri sosedskih narodih ekvivalentni PF, in sicer zaradi skupne kulturne dediščine ali na podlagi enakih objektivnih zunajje-zikovnih izkušenj. Upoštevati pa moramo tudi to, da so PF jezikovno vezani, tako da lahko istemu mišljenjskemu modelu v različnih jezikih ustreza drugačna podoba (npr. v slovenščini je podobska podstava neumnosti povezana z naslednjimi živalmi: osel, tele, vol, bik, kura, koza, gos; v nemščini z Gans, Huhn, Kalb, Schwein, Schaf, Ziege, Pferd; v madžarščini szamar, borju, liba, tyuk, lo, birka). Opirajoč se na tipologijo ekvivalence v kontrastivni frazeologiji, je mogoče naše ugotovitve takole strniti. Največji delež v protistavi zavzemajo delni ekvivalenti. Če izhajamo iz sestavinske strukture, opazimo dve skupini. Pri 1/3 obstaja maksimalna parcialna diferenca, toda podobska podstava ni povsem drugačna, 2/3 PF pa temeljita na drugačni podobski podstavi. Četudi strokovna literatura govori o tem, da je mogoče prav pri PF ugotoviti največ medjezikovne ekvivalentnosti, to ne velja vedno za obravnavane jezike. Najbolj opazne bi bile razlike na tistih področjih, ki so povezana z zgodovinsko, naravno in duhovno kulturo obravnavanih jezikovnih skupnosti, toda takih PF je v našem korpusu malo. Ugotovljene razlike pogosteje izhajajo iz tega, da se pri tvorbi PF za označevanje mentalne podobe človeka izbirajo različne stvari ali stanja iz zunajjezikovnega sveta, ki so načeloma v enaki meri odprta za pripadnike vseh treh jezikovnih skupnosti. Izbira prototipnih primerjalnih objektov ali njim pripisanih markantnih lastnosti kaže v slovenščini, nemščini in madžarščini različne izide. Natančnejša vsebinska analiza PF in razlik v jezikovnih podobah sveta, ki se v njih zrcali, mora načeloma izhajati iz določenega frazeosemantičnega polja, v našem primeru iz »Mentalne podobe človeka«. Tako smo lahko ugotavljali, kateri glagoli/pridevniki se pogosteje uporabljajo v posameznem jeziku kot t. c. in katere primerjalne sestavine tvorijo stalno primero s t.c. Pri PF je pomembno tudi vprašanje konceptualizacije relacij podobnosti, ker reprezentira način mišljenja govorcev posameznih jezikov. Prav PF, kot ugotavlja Piirainen (1995), najbolj razvidno izražajo kulturnospecifične značilnosti v zaznavanju posameznih jezikovnih skupnosti. 212 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij VRI IN LITERATURA Elena F. Arsentjeva, 1989: Sopostavitel'nyj analiz frazeologičeskich jedinic. Kazan: Izdatel'stvo Kazanskogo universiteta. Vilmos Bârdosi, 2003: Magyar szôlâstâr: Szôlâsok, helyzetmondatok, kôzmondâsok értelmezô és fogalomköri szôtâra. Budimpešta: Tinta Könyvkiado. Elizabeta Bernjak, 2004: Slovenščina in madžarščina v stiku: Sociolingvistične in kontrastivne študije. Maribor: Slavistično društvo (Zora, 29). Bernhard Brehmer, 2009: Äquivalenzbeziehungen zwischen komparativen Phraseologismen im Serbischen und Deutschen. Südslavistik online 1. 141-64. Harald Burger, 1998: Phraseologie: Eine Einführung am Beispiel des Deutschen. 2. izd. Berlin: Erich Schmidt. Duden 11, 2002: Redewendungen und sprichwörtliche Redensarten: Wörterbuch der deutschen Idiomatik. Mannheim: Dudenverlag. Irina I. Cernyseva, 1970: Frazeologija suvremennogo nemeckogo jazyka. Moskva: Vysšaja Škola. Melanija Larisa FabCiC, 2009: Eine kognitiv-semantische Interpretation der phraseologischen Äquivalenz am Beispiel der EPHRAS-Datenbank (Kontrast: Deutsch-Slowenisch). Phraseologie disziplinär - interdisziplinär. Ur. C. Földes. Tübingen: Narr. 423-32. FidaPLUS - Korpus slovenskega jezika. Na spletu. Wolfgang Fleischer, 1997: Phraseologie der deutschen Gegenwartssprache. 2. izd. Tübingen: Max Niemeyer Verlag. Csaba Földes, 1992: Feste verbale Vergleiche im Deutschen, Russischen und Ungarischen. Untersuchungen zur Phraseologie des Deutschen und anderer Sprachen: Einzelsprachlich-kontrastiv-vergleichend. Ur. J. Korhonen. Frankfurt (Main), Berlin, Bern, New York, Paris, Wien: Peter Lang, 61-78. --, 2007: Phraseme mit spezifischer Struktur. Phraseologie. Ein internationales Handbuch der zeitgenössischen Forschung: Band 1.1: Halbband. Ur. H. Burger, D. Dobrovol'skij, P. Kühn, N. R. Norrick. Berlin, New York: de Gruyter. 424-35. Tamas Forgâcs, 2003: Magyar szôlâsok és közmondäsok szôtâra: Mai nyelvünk âl-landôsult szôkapcsolatai példâkkal szemléltetve. Budimpešta: Tinta Könyvkiado. Helgunde Henschel, 1993: Die Phraseologie der tschechischen Sprache: Ein Handbuch. Frankfurt (Main): Lang. Regina Hessky, 1989: Sprach- und kulturspezifische Züge phraseologischer Vergleiche. EUROPHRAS 88: Phraséologie Contrastive: Actes du Colloque Intter-natinal Klingenthal-Strasbourg 12-16 mai 1988. Ur. G. Gréciano. Strasbourg. 195-204. Melanija Larisa Fabčič, Mentalna podoba človeka v frazemih 213 Janez Keber, 1998: Raziskovanje slovenske frazeologije: Živalski nazivi v frazeolo-gemih, Jezikovni zapiski 4. 99-112. Janez Keber, 2011: Slovar slovenskih frazemov. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Lothar Knobloch, 1996: Vergleichende Verbidiome im Deutschen und Finnischen. Studien zur Phraseologie des Deutschen und des Finnischen II. Ur. J. Korhonen. Bochum: Universitätsverlag Dr. N. Brockmeyer. 19-40. Jarmo Korhonen, 2007: Probleme der kontrastiven Phraseoologie. Phraseologie: Ein internationales Handbuch der zeitgenössischen Forschung: Band 1.1: Halbband. Ur. H. Burger, D. Dobrovol'skij, P. Kühn, N. R. Norrick. Berlin, New York: de Gruyter. 574-89. Erika Kržišnik, 2008: Viri za kulturološko interpretacijo frazeoloških enot. Jezik in slovstvo 53/1. 33-47. Marek Laskowski, 2003: Zur didaktischen Potenz komparativer Phraseologismen in der deutsch-polnischen Konfrontation. Königgrätzer Linguistik- und Literaturtage. Ur. J. Korčakova in J. Beyer. Hradec Kralove: Gaudeamus. 292-306. Christine Palm, 1997: Phraseologie: Eine Einführung. 2 izd. Tübingen: Gunter Narr Verlag. Elisabeth Piirainen, 1995: Phraseologie des Japanischen - Vorarbeiten zu einer interkulturellen Erforschung von Symbolen in der Sprache. Von der Einwortmetapher zur Satzmetapher. Ur. R. S. Baur in C. Chlosta. Bochum: Universitätsverlag Dr. N. Brockmeyer. 269-304. Walter schade, 1976: Zu den komparativen Phraseologismen des Deutschen und Russischen. (Am Beispiel der Vergleiche mit wie bzw. kak). Aktuelle Probleme der Phraseologie. Materialien der Wissenschaftlichen Konferenz des Wissenschaftsgebiets Ostslawische Sprachwissenschaft der Sektion Theoretische und angewandte Sprachwissenschaft. Leipzig. 127-34. Veronika N. Telija, 1988: Metafora kak model' smysloproizvodstva i ee ekspresiv-noocenočnaja funkcija. Metafora v jazyki i tekste. Ur. V. N. Telija. Moskva: Nauka. 26-52. Veronika N. Telija, 1996: Russkaja frazeologija. Moskva: Jazyki slavjanskoj kul'tu-ri. Barbara wotjak, 1992: Verbale Phraseolexeme in System und Text. Tübingen: Max Niemeyer Verlag. Wlodzimierz Wysoczanski, 1998: Comparative Phrasemes x as y in Polish and some other European languages. Topics in Phraseology: Theory and Practice 1. Ur. P. Kakietek. Katowice. 120-36. --, 2005: Jfzykowy obraz swiata w poröwnaniach zleksykalizowanich: Na materiale wybranich jqzyköw. Wroclaw: Universytetu Wroclawskiego. 214 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij Summary The article deals with the equivalence relation between comparative phraseological units in three languages that are genealogically and typologically quite different: Slovene and German are Indo-European synthetic languages, Hungarian is an Ugro-Finnic, agglutinative language. Speakers of these three language communities had close cultural contact throughout history, which shows also in their languages, specifically in the phraseologies of their languages and the subclass of comparative phraseological units. Many comparative PUs contain culturally specific elements. Because the eidetic basis of comparative PUs stems from direct social practice, perception and experience of a certain language community, the metaphorical phrase-ologisation activates a culture-specific knowledge of the world (cf. Földes 2007: 433). Comparative PUs are also manifestations of the so-called culture-specific behavior-settings (Oksaar 2003: 38), which is to say that they are means of expression for abstract behavior settings, specific to a certain culture. In the field of comparative PUs we notice a similarity regarding knowledge of the world, based in corresponding experiences of several language communities (e.g., deep silence is likened to a grave, dog and cat live in constant conflict, etc.). In this dimension we can observe intercultural and interlingual convergence. But one needs to be careful, because not all concrete linguistic realizations of comparative PUs are connected to the same in-terlingually equivalent linguistic means. The article explores equivalence relations in a select group of comparative PUs from the phraseo-semantic field "mental image". It differentiates between 20 micro-semantic fields with subgroups; comparative PUs in 10 micro-fields (with 17 subgroups: smartness, cunningness, wisdom, prudence, perceptiveness, knowledge, behavior, good memory, rhetoric skills, diligence) mirror positive human mental qualities; negative mental qualities are expressed in 10 micro-fields (with 35 subgroups: stupidity, irrationality, disorder in the head, inappropriate-ness, hostility, negative character traits, inconstancy, narrow-mindedness, concealment, mediocrity). Based on the equivalence typology in contrastive phraseology, we can conclude that many comparative PUs and their eidetic bases are found in objective extralinguistic experiences that are part of the collective everyday experience/ knowledge of the world and are therefore not necessarily confined to one language community. A large part of the fully equivalent comparative PUs is actually referring to manifestations of direct human experiences that are analogously mirrored in Slovene, German, and Hungarian phraseology: kot strela z jasnega (neba) - wie ein Blitz aus heiterem Himmel - derült égbol, mint a villám(csapás) 'completely unexpectedly'; gledati se/živeti kot pes in mačka - sich vertragen/leben wie Hund und Katze - olyanok/úgy élnek, mint a kutya meg a macska 'to hate each other'. The largest part in the contrastive analysis is represented by the partially equivalent comparative PUs. Regarding the componential structure, we can discern 2 groups. A third of them are partially different, but there is a similar eidetic basis (govoriti, kot da bi imel žgance v ustih - jmd. spricht, wie wenn er Klöße im Munde hätte "talking as if one had grits in his mouth" - úgy beszél, mintha gombóc/galuska lenne a szájában "talking as if one had dumplings in his mouth" 'to talk unintelligibly'). Two thirds of the PUs have a different eidetic basis (pristajati komu kaj kot kravi/prasici sedlo - für Melanija Larisa Fabčič, Mentalna podoba človeka v frazemih 215 etw. geignet sein wie der Ochs zum Seilchenspringen/Seilspringen/Seiltanzen "to be suitable for something like an ox is for rope-skipping/rope/dancing on a rope" - ugy all vkin, mint a tehenen a gatya/szalmakalap "something fits someone like a straw hat/underpants to a cow" 'to not fit'). Although most of the scholarly literature from the field of phraseology claims that comparative PUs shows the highest degree of equivalence, this cannot be entirely confirmed for the compared languages. The most notable differences could be expected in the areas related to the historical, natural, or spiritual culture of the analyzed language communities, but our corpus does not contain many such PUs. The detected differences more often arise from the fact that when forming comparative PUs that mirror human mental image, different languages choose different objects or situations from extralinguistic reality that is equally available and open to members of all three language communities. The choice of prototypical comparison objects or prominent qualities that are attributed to them, reveals differences in Slovene, German, and Hungarian language. Our research has shown that there are equivalent comparative PUs in neighboring languages mainly because of the shared cultural heritage and on the basis of the same objective extra-linguistic experiences. But we must also consider the fact that comparative PUs can also be language-specific, which means that the same mental model can have different eidetic realizations in different languages (e.g., in Slovene, the eidetic basis for stupidity is connected with the following animals: donkey, calf, ox, bull, hen, goat, goose; in German: goose, hen, calf, pig, sheep, goat, horse; in Hungarian: donkey, calf, goose, hen, horse, sheep). A more detailed analysis of comparative PUs and the differences in the world views represented in the three languages must start from a specific phraseo-semantic field, in our case the field of "human mental images". We examined which verbs/adjectives are more often used in a particular language as a tertium comparationis and which components build fixed metaphors with tertium comparationis (also considering PUs with a tendency for variation in the component used to express comparison). We must also consider how the relation of similarity is conceptualized as it represents the way of thinking that is typical for speakers of a certain language. Comparative PUs are those linguistic expressions that tend to best express the culturally specific qualities of a particular language community. UDK 811.163.6776:316.774 Monika Kalin Golob, Karmen Erjavec Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani VREDNOTENJE IN PRIPADNOST VIRTUALNI SKUPNOSTI SLOVENSKEGA TWITTERJA Študija na primeru slovenskih tvitov o olimpijskih igrah kaže, kakšne medosebne vrednostne pomene ustvarjajo uporabniki Twitteija in kako ustvarjajo pripadnost spletni skupnosti. S sistemsko-funkcijskim pristopom, ki smo ga prenesli na proučevanje aktualnega komuniciranja na družbenem omrežju Twitter, ugotavljamo, da so v pregledanih tvitih prisotne vse vredno-tenjske dimenzije. Študija nadgrajuje obstoječe raziskave o uporabi vrednotenjskega jezika v družbenih omrežjih. V njej zavračamo splošno prisotne kritike Twitterja, da objavlja predvsem vsebinsko prazna sporočila, brez medosebne interakcijske vednosti. Twitter ponuja prostor za izražanje osebnega stališča o izkušnjah skupnosti številnemu občinstvu. Ključne besede: sistemsko-funkcijsko jezikoslovje, tviti, jezikovna sredstva vrednotenja Based on the corpus of Slovene tweets about the Olympic Games, the study illustrates what kinds of interpersonal evaluative meanings users of Twitter produce and how they create an affiliation with the online community. With the systemic-functional approach that was used to analyze the relevant communication on Twitter, the author finds that the analyzed tweets comprise all evaluative dimensions. The study improves upon existing research on the use of evaluative language by social network sites and other internet services. It rejects the widely accepted criticism of Twitter as a service distributing primarily meaningless messages without any interpersonal interactional value. Twitter offers a place where large audiences can express and exchange personal views on common experiences. Keywords: systemic functional linguistics, tweets, linguistic means of appraisal 1 Uvod Nove tehnologije v zadnjih desetletjih korenito spreminjajo jezikovno rabo. Vključevanje v različna družbena omrežja in virtualno klepetanje oz. komentiranje poteka prek jezikovnih strategij, ki ustvarjajo nove besedilne vrste in v njih jezikovne izbire, prilagojene novim funkcijam vedno bolj mobilnega in ažurnega uporabnika. Ena novejših oblik komuniciranja je Twitter. Zaradi svoje interaktivne funkcije je postal eno od najpopularnejših družbenih omrežij (Parmelee, Bichard 2012). Številnim uporabnikom omogoča interakcijo, ki je ne bi mogli vzpostaviti in vzdrževati z medosebnim odnosom (Arceneux, Schmitz Weiss 2010). Objavlja kratka besedila, poslana prek računalnika ali mobilnih naprav, in je zato idealen za analizo jezikovnih sredstev vrednotenja v omejenem kontekstu. Prednost mikrobloga je, da omogoča hitro objavo mnenjskih odzivov posameznikov na posamezna družbena dogajanja in intenzivno interakcijo med njimi, s katero ustvarjajo »virtualno skupnost« (RheinGold 1993). Tematsko zaokrožena interakcija je zelo primerna za raziskovanje inte- 218 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij rakcije vsebinsko zamejene virtualne skupnosti (Zappavigna 2011). V primerjavi z drugimi družbenimi omrežji je Twitter pomemben tudi zato, ker njegova sporočila (tviti)1 presegajo sfero zasebnega sporočanja in so pomemben javni vir družbenega dogajanja (Hermida 2013). Analiza jezika tvitov, ki bi povezala jezikovne izbire in ustvarjanje vrednotenjskih žarišč, bi prispevala k razumevanju aktualnega jezikovnega vedenja, ki ga omogočajo nove tehnologije ter spreminjajo dosedanje jezikovne in družbene strategije. S študijo bomo skušali tudi zavrniti pogosto kritiko Twitterja, da objavlja predvsem vsebinsko prazna sporočila, ki nimajo medosebne interakcijske vrednosti (Arceneaux, Schmitz Weiss 2010). V literaturi obstaja razmeroma veliko jezikovnih študij spletnega diskurza, ki so proučevale, ali je analiza jezikovnih funkcij in jezikovne rabe uporabna za dokazovanje pripadnosti spletni skupnosti (Herring 1998; Crystal 2001; Baron 2008; Zappavigna 2011), vendarle niso proučevale značilnosti vrednotenjskega jezika pri oblikovanju te pripadnosti. Ta je opredeljena kot »družbeni agregat, ki se pojavi na internetu takrat, ko dovolj ljudi dovolj dolgo javno čustveno razpravlja, da vzpostavi osebne odnose v spletnem prostoru« (Rhein-Gold 1993: 5). Interakcijska besedila, kot so tviti, ki vključujejo vrednotenje posameznih družbenih dogajanj z izražanjem čustev, vedno objavljajo medosebna stališča do ideacijske izkušnje (Martin 2004: 337). Po Stenglinu (2004: 402) udeleženci vsakega spletnega foruma z izražanjem stališč do skupnih izkušenj ustvarjajo virtualno skupnost. Uporabniki Twitterja si torej izmenjujejo stališča do skupnih ideacijskih izkušenj ter tako vzpostavljajo medo-sebno povezanost in utrjujejo virtualno skupnost uporabnikov Twitterja. Jezikoslovni pristop k proučevanju virtualnih skupnosti si prizadeva natančno opisati, kako ljudje uporabljajo jezik pri vzpostavljanju družbenih odnosov in kako podpirajo ali zavračajo različne vrednote, upovedene v jeziku (Knight 2008). Slovenske jezikoslovne raziskave leksike, skladenjskih značilnosti in drugih izbir, ki so jih v besedilno rabo prinesle nove oblike komuniciranja, se ukvarjajo z analizo novih internetnih jezikovnih pojavov nasploh (Kranjc 2004), SMS-ov (Orel 2003; Jarnovič 2006, 2007; Kalin Golob 2008, 2009), e-sporočil (Dobrovoljc 2008) in spletnih forumov (Jakop 2008) ter tudi tvitov, za katere je izdelan tudi korpus Tweet--Sl (Erjavec, Fišer 2013). Analize so jezikovnoravninske, posvečene predvsem izbiri neknjižne slovenščine v novih oblikah komuniciranja, saj je jezikoslovno zanimiva raba govorjenih oblik v zapisanem prenosniku, vključevanje čustvenosti prek izbire emotikonov in frekvence različnih besednih vrst (medmeti, členki, prislovi) ter seveda novim jezikovnim strategijam nasploh. Za našo študijo smo kot teoretsko podlago izbrali analizo jezikovnih sredstev vrednotenja in subjektivizacije sistemsko-funkcijskega pristopa sidneyjske šole (Halliday 1974; Iedema, Feez, White 1994; Fuller 1995; Martin, White 2005), ki smo jo v slovenskem prostoru že aplicirali pri jezikoslovnem pristopu k analizi sovražnega govora v novinarskem diskurzu (Červ, Kalin Golob 2012). Teorija sistemsko-funkcijskega jezikoslovja se osredotoča predvsem na vrednotenje kot jezikovni pojav, torej na možnosti njegovih različnih semantičnih, skladenjskih in delno tudi besedilnih jezikovnih uresničitev (Macken-Horarik, Martin 2003; Martin, White 1 V medijih uporabljajo tudi poimenovanje »čivk«, ki pa je konotirano, zato smo se odločili za v pisavi podomačeno poimenovanje »tvit«. Monika Kalin Golob, Karmen Erjavec, Vrednotenje in pripadnost virtualni skupnosti 219 2005; Bednarek 2006). Pristop je uporaben tudi za analizo vrednotenjskega jezika kratkih sporočil, objavljenih na Twitterju (Zappavigna 2012b). Z analizo jezikovnih sredstev vrednotenja sistemsko-funkcijskega pristopa sidneyjske šole skušamo na primeru korpusa tvitov o olimpijskih igrah ugotoviti, kakšne medosebne vrednostne pomene ustvarjajo uporabniki Twitterja in kako ustvarjajo pripadnost spletni skupnosti Twitterja. 2 Twitter kot družbeno omrežje Čeprav Twitter po popularnosti zaostaja za Facebookom, je izredno pomemben v medijskih, političnih (Parmelee 2013) in športnih krogih (Gibbs, Haynes 2013). Športniki radi uporabljajo Twitter, ker jim omogoča dostop do širše publike, nadzor nad objavo informacij in neposreden dostop do športnih navdušencev (prav tam). Svetovne atletske zvezde, kot sta Cristiano Ronaldo in LeBron James, imata 21,5 in 9,8 milijonov sledilcev (prav tam). Športni navdušenci uporabljajo Twitter, da pridobijo neposredne in zanesljive informacije o športu, se seznanijo z mnenji športnikov in športnih inštitucij ter si izmenjajo mnenja (Ozsoy 2012). Twitter je tipičen primer stalno aktivnih in vseprisotnih komunikacijskih okolij, razširjajočih število akterjev, ki presegajo sfero zasebnega sporočanja in tudi prevzemajo vloge, še pred nedavnim privilegirano omejene na novinarje tradicionalnih medijskih institucij (Hermida 2013). Twitter objavlja največ 140 znakov dolga besedila, ki so po svoji zasnovi SMS--sporočila. Virtualno občinstvo jim sledi s prijavo na računu Twitter. Sporočila so objavljena v času t. i. »tviterskega toka« (obratni kronološki red) na uporabnikovi strani Twitter in so - razen če je uporabnik izbral opcijo samo zasebne objave - dostopna vsem uporabnikom. Uporabniki Twitterja med seboj asinhrono komunicirajo s skorajda instantno hitrostjo (Zappavigna 2011; Page 2012; Hermida 2013). Pri tem prirejeno uporabljajo ločila in simbole. Ta nadgradnja v tipografskem pomenskem potencialu omogoča Twitterju, da postaja ključno orodje za interakcijo v virtualni javni sferi, ker v interakciji sodeluje več uporabnikov, je časovno fluidno in medbesedilno (prav tam). Kot se je razvijal Twitter, so se razvijala tudi sredstva za pripisovanje in naslavljanje drugih uporabnikov (Zappavigna 2011; Page 2012; Hermida 2013). Pojavljati so se začeli jezikovni znaki, ki izboljšujejo večglasnost oz. heteroglosijo (Bahtin 1981). Prvi od teh znakov je bil @, ki se uporablja kot deiktični označevalec (npr., »@Ti-naMaze, bravo!«) @ kaže, da mu sledi uporabniško ime. Takšna struktura deluje kot nagovor, tj. kot oblika naslova. Ni nujno, da je znak @ na začetku, lahko je na sredini ali koncu tvita. Pisano nestično @ pomeni »v«, ki mu sledi navedba lokacije (npr. »@ Soči«). Drugi način vključevanja zunanjih glasov v tvit je retvitanje (retweet), kar pomeni, da uporabnik v branje sledilcem ponudi tuj tvit. Pri tem se uporablja znak RT. Najpogosteje RT sledi znak @ kot »vir« retvita (npr. »RT @JureKosir Absolutno čudovito http://www.youtube.com/watch?v=rHt2wyXLnkk Bravo, Tina!«). RT deluje kot napotitev, da bo stavek, ki sledi za @UporabniškoIme (@JureKosir), dobe- 220 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij sedni navedek uporabnikovega tvita (»Absolutno čudovito http://www.youtube.com/ watch?v=rHt2wyXLnkk Bravo, Tina!«). Naslednji pomemben znak je # (simbol za višaj, pog. »lojtra«, v angl. hashtag), gre za tematsko oznako, ki ima drugačno funkcijo kot RT in @, saj deluje kot znak za temo tvita. Ta znak lahko deluje kot nekakšna etiketa, saj je za njim vpisana ključna beseda tvita, ki deluje kot metapodatek. Na primer, tvit, ki vključuje »#Soči«, nakazuje temo o dogajanju na olimpijskih igrah v Sočiju: »Tina je zmagala. Bravo! Ful sem srečen! #Soči«. Uporabnikom Twitterja uporaba te funkcije omogoča, da hitro najdejo določeno temo in znotraj nje objavijo svoje sporočilo. Tako tvorijo diskurz, ki vključuje številna mnenja in vzpostavlja/tvori določeno družbeno realnost (Zappavi-gna 2011; Page 2012; Hermida 2013). 3 Teoretsko ogrodje Sistemsko-funkcijsko jezikoslovje (SFJ) je teorija jezika, ki temelji na Halli-dayevih delih (npr. 1978, 1994) in skuša odgovoriti na vprašanje, kako v besedilih delujejo pomeni glede na okoliščine, v katerih so bili tvorjeni. Po teoriji SFJ jezik udejanja tri sočasne funkcije, poimenovane tudi metafunkcije: ideacijsko (predstavlja udeležence, odnose, doživljanje izkušenj), medosebno funkcijo (umeščanje v odnose, interakcija med udeleženci) in besedilno (organiziranje informacij, strukturiranje besedila) (Halliday, Matthiessen 2004). Jezikoslovna raba te teorije skuša upoštevati te tri funkcije pri analizi pomenov. Ta članek se osredotoča na odnose in zato raziskuje ideacijske in medosebne jezikovne funkcije tvitov. Vrednotenje je domena medosebnega pomena, kjer se jezik uporablja tudi za vzpostavitev odnosov moči in solidarnosti. Da bi analizirali vrednostne pomene, bomo izhajali iz teorije vrednotenja, ki je del SFJ (Martin, White 2005). Vrednotenje je razdeljeno v tri med seboj povezane dimenzije,2 in sicer na stališče (odnos, attitude), tvorčevo angažiranost (vpletenost, engagement) in stopnjevanje (graduation), krepitev ali slabitev vrednotenja. Stališče se nanaša na naša čustva, vključno z našimi čustvenimi odzivi, presojanje obnašanja in presojanje stvari (Martin, White 2005: 35). Tvorčeva angažiranost se nanaša na vire odnosov in igro mnenj v diskurzu. Stopnjevanje skrbi za razvrščanje pojavov, pri čemer gre za krepitev ali slabitev čustev. Stališče je najbolj neposreden odraz vrednostnega konstruiranja predmetov per-cepcije prek pripisovanja občih pomenov, zato verjetno v splošni, nestrokovni rabi najpogosteje in najtesneje povezano s pojmom vrednotenja. Členjeno je na tri poddi-menzije, in sicer čustva (affect), nanaša se na vire za razlago čustvenih odzivov, ki v primeru te poddimenzije ni posebej opredeljeno in je lahko aktant, njegovo dejanje, dogodek, stanje ali stvar (na primer »Grozljivi dogodki prejšnjega tedna so nam sprožili čustva groze, skrbi in zdaj potrtosti«). Druga poddimenzija stališča je presoja/ odnos do ljudi in njihovih dejanj (judgement), ki izhaja iz različnih normativnih načel, vrednostnega okvira etike in morale ter zaobjema različne tipe izražanja (ne) skladnosti človekovih lastnosti in dejanj s posameznikovimi in/ali družbenimi pričakovanji (na primer, »Še huje, to pomeni več administracije, več revščine in gro- 2 Zgledi tvitov za posamezno kategorijo so prikazani na str. 223, nato tudi v empiričnem delu v pogl. 5. Monika Kalin Golob, Karmen Erjavec, Vrednotenje in pripadnost virtualni skupnosti 221 ženj«). Tretja podkategorija odnosa je presoja/odnos do entitet, stanj, procesov (appreciation) in se nanaša na vire, ki ustvarjajo vrednotenje stvari, vključno z naravnimi pojavi in semiozami (kot izdelki ali procesi) glede na estetiko ali vrednost (npr. »In kot bonus smo slišali destruktivno, katarzično različico pesmi Jima Hendrixa.« (Martin, White 2005: 35). Pomeni vseh leksemov v omenjenih poddimenzijah stališč so na podlagi semantične usmerjenosti oziroma polarnosti razvrščeni v proti-pomenske pare. Pomene razdelimo na vrednostno pozitivne, negativne in nevtralne, pri čemer sta pozitivna in negativna valenca, vsaj pri sodobnejših pristopih, navadno razumljeni kot večstopenjski. Teorija vrednotenja sidneyjske sistemsko-funkcijske šole predvideva, da se semantične poddimenzije stališč v besedilih uresničujejo v posameznih besedah vseh stavčnočlenskih besednih vrst, lahko pa je ena enota vrednotenja izražena tudi prek besedne zveze oziroma daljšega opisa. Tako bi na primer v poddimenzijo negativnega čustvenega odziva uvrstili besede žalost, žalostiti se, žalosten/-tna, žalostno, na žalost, kot tudi poved »solze so mi polzele po licih« (Martin, White 2005: 46). Ista beseda, npr. pridevnik ali prislov, je lahko glede na sobesedilo oziroma besedo (predmet percepcije), ki jo modificira, uvrščena v različne poddimenzije. Vrednotenje prek teh treh poddimenzij stališč je na podlagi eksplicitnosti vpisano (torej eksplicitno) ali invocirano (implicitno). Vpisano je takrat, ko je vrednostna komponenta del bodisi denotativnega ali konotativnega pomena, s čimer SFJ raziskovanje vrednotenja v primerjavi s stilističnimi pristopi smiselno razširja tudi na stilno nezaznamovane besede, ki pa referirajo na pomene, in posredno prvine izvenjezikovne realnosti, ki so v domnevno enotnem družbenem vrednostnem sistemu opredeljene kot pozitivne ali negativne (Červ, Kalin Golob 2012). V dimenziji tvorčeva angažiranost je vrednotenje najbolj eksplicitno povezano z medosebno makrofunkcijo jezika, upoštevajoč Bahtinova (Bakhtin 1973, Bakhtin 1981, Bakhtin 1986) koncepta večglasja in medbesedilnosti, je dimenzija definirana kot tvorčevo razmerje do lastnih propozicij in propozicij drugih govorcev/piscev, s katerimi ustvarja medbesedilni dialog (White 2001) oziroma izraža osebna prepričanja, privzema stališča, izraža strinjanje ali nestrinjane s trditvami in mnenji drugih govorcev/piscev, se od njih distancira itd. Dimenzija je torej pretežno slovnična, povezana z naklonskostjo, na ravni leksike pa z metadiskurzivnimi ojačevalci in omejevalci. Dimenzija je v modelu razdeljena na poddimenzije avtorjevih trditev, torej izjav z najvišjo gotovostno naklonskostjo, predvidevanj, strinjanja in nestrinjanja s sogovorcem oziroma virom, na katerega se avtor sklicuje, poddimenzijo pogajanja s sogovorcem o resničnostni/možnostni oziroma hotenjski določitvi izjav ter kategorijo pripisovanja, v kateri se avtor od trditve, na katero se sklicuje, distancira. Prvi dve poddimenziji sta tako razumljeni kot monološki, ostale pa kot dialoške (Martin, White 2005: 92-135). Tretja dimenzija - stopnjevanje - je v teoretskem modelu sicer samostojna, dejansko pa se uresničuje v kombinaciji s prvima dvema kot modifikacija odnosa ali vpletenosti, in sicer lahko kot slabitev ali krepitev pomena leksema ali propozicije ali kot približevanje/oddaljevanje jedru pomenske kategorije. Pri prvi poddimenziji gre za določanje stopnje entiteti ali propoziciji pripisane lastnosti oziroma za določanje stopnje tvorčevega odnosa, kar lahko v jeziku dosežemo prek modifikacije z lastno-stnimi in količinskimi pridevniki ter prislovi ali s samim izborom besed, ki denoti- 222 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij rajo različne stopnje odnosa do upovedenega. Pri drugi poddimenziji stopnjevanja pa ni mogoče določiti lestvice stopenj določene pripisane lastnosti oziroma odnosa, temveč gre za določanje ocenjevane entitete kot prototipskega oziroma marginalnega predstavnika določene pomenske kategorije (na primer čisto zlo, popolna neumnost, nekako tako, neke vrste tesnoba itd.) (White 2001; Martin, White 2005). Novejše študije SFJ (Martin 2000, 2007; Knight 2008; Zhao 2010; Zappavigna 2011) priporočajo, da se analiza vrednotenja poveže z analizo sklapljanja (coupling), tj. analizo tistih jezikovnih sredstev, ki razkrivajo vrednote, izražene za pripadnost. Pripadnost je simultan proces povezovanja in identitetnega pogajanja, v katerem se udeleženci na podlagi lastnih stališč povezujejo z drugimi člani skupnosti (Knight 2008: 487). Pripadnostno skupnost na Twitterju razumemo v Goffmanovem (1963) smislu kot kratkotrajno skupnost, ki jo povezuje skupna tema. Vezi med udeleženci v skupnosti predstavljajo družbeno dimenzijo v interakcijo vključenih udeležencev in so v besedilu izražene s sklapljanjem vrednotenja z ideacijo (Martin 2000, 2007). Zappavigna (2012a: 211) je opredelil sklapljanje kot soobstoj diskurzivnih semantičnih ali slovarsko-slovničnih sistemov, ki se v besedilu uresničujejo kot določen vzorec povezav. Koncept vključuje preprosto idejo jezikovne razporeditve; dve jezikovni enoti se v besedilu pojavljata druga poleg druge (Zappavigna 2011). Knigh-tova (2008) je v svoji študiji o humorju v SMS-sporočilih dokazala, da vrednostni in ideacijski pomeni delujejo pripadnostno, torej pritegnejo druge uporabnike v vir-tualno skupnost. Zappavigna je v kvantitativni študiji 45.000 tvitov o zmagi Baraka Obame na predsedniških volitvah leta 2008 ugotovil, da je tematska oznaka #Obama privabljala člane občinstva, ki jih je zanimalo vrednotenje Obamove zmage (Zappavigna 2011: 800-01). Tematska oznaka #Obama je vključevala tvite, ki so temeljili na povezavi medosebnih in ideacijskih pomenov. V okviru te tematske oznake je bila v tvitih najpogosteje objavljena dvojica jezikovnih enot »Obama« in »srečni« (prav tam: 803). Medtem ko so študije pripadnosti na Twitterju, ki temeljijo na merjenju pogostosti interakcije, koristne, je treba razumeti tudi značilnosti vrednotenjskega jezika za pripadnost na Twitterju v konkretnih jezikovnih izbirah, kar bomo skušali pokazati na primeru slovenskih tvitov o olimpijskih igrah. 4 Gradivo in metoda 5 tematskimi oznakami - tema so bile olimpijske igre - smo oblikovali bazo slovenskih tvitov, objavljenih od 7. do 23. februarja 2014, torej v času 22. zimskih olimpijskih iger v Sočiju. Določene tematske oznake so oblikovale uradne športne in druge institucije že pred samimi olimpijskimi igrami, npr. #Olympics2014, #TeamSlovenia in #TvitajmoZaNase, druge so ustvarjalno oblikovali uporabniki sami med olimpijskimi igrami, npr. #slochi, #Sochi2014, #Soči« #TinaMaze, #ŽanKošir, #Olympic, #hokej, #hockey, #risi, #gold, #PotVSoči, #RoadToSochi, #soproud, »#takoponosni, #putindirtygames, #bravo, #poklon, #sloski, #sloči, #SLOsochi, #Slovenianlesson-fomyfollowers in #Flisar. Osnovna baza tvitov je vključevala veliko tujejezičnih in tudi takšne, ki so samo povzemali vsebino spletnih strani, zato za jezikovno analizo slovenskih besedil niso bili primerni. Take tvite smo izločili. Ker je večina vrednotila slovenske športnike, smo iz korpusa izključili tiste posamične tvite, ki so vrednotili Monika Kalin Golob, Karmen Erjavec, Vrednotenje in pripadnost virtualni skupnosti 223 druge osebe in okoliščine, npr. novinarje, organizatorje, politike, člane olimpijskega komiteja Slovenije, vreme, lokacijo, politično, gospodarsko in družbeno situacijo v Sočiju, saj so se le sporadično pojavljali, brez večjega odziva. Korpus vključuje 2.810 tvitov. Tvite smo analizirali z metafunkcijskim pristopom SFJ, ki dojema jezik kot sistem pomenskega potenciala, pri čemer je ta potencial uresničen kot posebna konfiguracija jezikovnih izbir, ki jih je mogoče prepoznati v besedilih. To je pristop, ki razume jezik paradigmatsko kot izbiro med podobnimi možnostmi (Halliday, Matthiessen 2004: 22), in ne kot tvorjenje jezika iz kataloga struktur. Analiza temelji na shemi analize vrednotenjskega jezika, ki sta ga oblikovala Martin in White (2005: 38). Slika 1 kaže shemo, ki smo jo uporabili za zapisovanje vrednotenjskega jezika v analiziranih tvitih. V tem omrežju oglati oklepaj predstavlja izbiro med dvema možnostma (»ali« odnos), medtem ko zaviti oklepaji predstavljajo sočasno izbiro (»in« odnos). Na primer: sistem stališča (attitude) vključuje tri hkratne sisteme: tip odnosa (type), eksplicitnost (explicitness) in polarnost (polarity). Vrstni sistem vključuje tri možne izbire: čustvo (affect), presoja/odnos ljudi in njihovih dejanj (judgement) in presoja/odnos do entitet, stanj, procesov (appreciation). Na Sliki 1 so za ponazoritev dodani primeri iz baze obravnavanih tvitov. rčustvo Rada imam Tino. -TIP ODNOSA PRESOJA/ODNOS DO LJUDI IN NJIHOVIH DEJANJ STALIŠČE r a Tina Maze je fenomenalna. -PRESOJA/ODNOS DO ENTITET, STANJ, PROCESOV Imel sem občutek, kot da bi bil svet boljši. ' VPISANO (EKSPLICITNO) EKSPLICITNOST Rada imam Tino. ^ INVOCIRANO (IMPLICITNO) Se ti sanja, kaj bo Tina danes skuhala? r POZITIVNI ODNOS POLARNOST Rada imam Tino. ^NEGATIVNI ODNOS Ne maram Kostelica. r- MONOGLOSIJA VPLETENOST Tina je najbolfia. _ HETEROGLOSIJA RT:@JureKosir @TeamSlovenia »Tina je bila fenomenalna«. V " KREPITEV/SLABITEV LEKSEMOV STOPNJEVANJE Uporabniki Twitteija so precej navdušeni nad Tino. L PRIBLIŽEVANJE/ODDALJEVANJE POMENSKEMU JEDRU In zdaj je čas, da vidimo, kaj natančno zna Tina. Slika 1: Shema analize vrednotenja (prilagojeno po Martin, White [2005: 38]). 224 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij 5 Rezultati 5.1 Medosebni pomeni na Twitterju Twitter svojim uporabnikom omogoča, da prek izbire specifičnih jezikovnih sredstev, prilagojenih tehnologiji družbenega omrežja, izpolnjujejo medosebno funkcijo. Študija skuša v prvem delu pokazati, kako slovenski tviti o olimpijskih igrah vključujejo vrednotenjski jezik za tvorjenje medosebnega pomena in pripadnosti. Razdelili smo jih v dva prevladujoča pomenska sklopa: bodrenje in navdušenje. 5.1.1 Bodrenje Prvi pomenski sklop se nanaša na bodrenje in temelji na pozitivnem spodbujanju športnikov. Sporočila so zapisana kot pozivne (velelne) povedi, zaključena z enim ali več klicaji. Pogosto nastopajo v kombinaciji z opisom negativnega čustva, ki se v glavnem nanaša na razburjenost in živčnost zaradi negotovosti izida. Tipičen je spodnji primer: Živčna pred tekmo hokejistov [negativno čustvo] in ravno tako živčna pred drugo vožnjo veleslaloma [negativno čustvo]. Gremo risi, gremo [pozitivni odnos do ljudi in njihovih dejanj] Tina !!! [povečano stopnjevanje: krepitev leksemov] :) [pozitivno čustvo] Drugi tipični vrednotenjski tviti v tem sklopu so bili: Danes bomo zmagali! [pozitivni odnos do ljudi in njihovih dejanj] Dajmo [pozitivni odnos do ljudi in njihovih dejanj] @TinaMaze @AnzeKopitar & co. [hetero-glosija] Gremo, naši! [pozitivni odnos do ljudi in njihovih dejanj] Držimo pesti [pozitivni odnos do ljudi in njihovih dejanj]:) [pozitivno čustvo] Želodec se mi obrača, tako sem nervozna! [negativno čustvo] Značilna so stopnjevanja bodisi kot ponovitve istih leksemov (Toporišič 2000: 528 govori o istorečnih zvezah kot skladenjskih sredstvih za intenzifikacijo pomenske podstave): Dejmo, dejmo dejmo @TinaMaze! Joj, sem živčna! bodisi kot ponovitve glasov, ki poustvarjajo govornost in ozvočijo zapisano: Idemooo flisarrr! Raba prvin govorjenega jezika, slenga in drugih neknjižnih prvin je v e-sporo-čanju skupna splošna ugotovitev že opravljenih raziskav (Orel 2003; Jarnovič 2006, 2007; Kalin Golob 2008, 2009; Jakop 2008; Erjavec, Fišer 2013) ter je razvidna (in pričakovana) tudi v našem gradivu (npr. leksikalno idemo, ajde, piči; ob pozivanju športnikov tudi neposredni ogovor sonavijačev: Stiskajmo pesti!; Ali ste kaj živčni?). Izražanje negativnih čustev ima vlogo ustvarjanja empatije, ne pa negativnega vrednotenja športnika. Gre torej za opis negativnega čustvenega odziva na pojav, ki tvorca vznemirja, ker čuti pozitivno do športnika. Čustveni odzivi so najpogosteje realizirani v zvezi biti živčen, pa tudi v opisni rabi kot Ne vem, če bom preživela od stresa!; Želodec se mi obrača, tako sem nervozna: Idemooo flisarrr! Ne vem, če bom preživela od stresa! Navijajmo za Flisarja! Ajde, daj gas @FiliFlisar! Monika Kalin Golob, Karmen Erjavec, Vrednotenje in pripadnost virtualni skupnosti 225 Piči, Filip! Ali ste kaj živčni? Stiskajmo pesti! Na vrsto je prišel Flisar! Tresem se ... Držim pesti za Prevca! Začelo se je! @TinaMaze vzemi jo, znaš in zmoreš! Pozivni povedi »Dajmo!« in »Gremo!« v velelnem naklonu, ki bodrita športnike, sta bili prevladujoči vrednostni enoti v tem sklopu (N=744), ubesedeni sta kot izražanje pozitivnega odnosa do športnikov, ki mu sledi končno ločilo klicaj kot najbolj pričakovano ločilo za čustveno obarvane vzklične povedi. Stopnjevana vzkličnost je zaznamovana z dvema ali več klicaji in ima tudi vlogo stopnjevanja izraženega čustvenega stanja pisca. Tipični primeri so prikazani spodaj tako, da so primeri negativnega čustva označeni s podčrtanim tiskom, pozitivna presoja/odnos do ljudi in njihovih dejanj s krepkim tiskom in pozitivna presoja/odnos do entitet, stanj, procesov s krepkim in nagnjenim tiskom: Gremo, gremo! Tina! Tina! Tina! DAJMO ŽAN! SREČNO! Dejmo! Dejmo naši! Madona sem živčen! Super bi bilo, če bi dobili še eno zlato! DAJMO!!! Ponovno se bori za medaljo!!! To, Tina! Daj na gas! Dajmo! Tina na lovu za tretjo kolajno, tokrat slalomsko. Z malo srečo bo! Gremo @TinaMaze! Daaajmo Tina, Maruša in Katarina!!!! Ajde Tinca gremoooo hop hop hop Medosebna funkcija se jasno kaže z ogovorom športnikov v zvalniških pastavkih in oblikami velelnika v 1. osebi mn., s katerim so uporabniki ustvarjali navijaško skupnost, tako da so se vključili vanjo in ustvarili omejeni sporočanjski krog, ta je namreč po vsakokratni tekmi razpadel (prim. Korošec 1998: 166). Prva oseba množine je v primerjavi s Koroščevim opisom omejenega sporočanjskega kroga v novinarskih besedilih pri tvitih v drugačni funkciji: prva oseba je sicer res seštevek tvorca tvita in naslovnikov, a je vključitev zgolj čustvena3 in hkrati prekrivna s pogovornim velevanjem, ki sicer v zapisu niha med knjižnostjo in pogovornostjo (dajmo/dejmo, prim. Toporišič 2000: 519). Pripadnost je bila ustvarjena s sklapljanjem imena športnikov (v zvalniški obliki) in eksplicitnega pozitivnega odnosa do ljudi in njihovih dejanj, ki mu je običajno sledil eden ali več klicajev in/ali smeškov, ki so stopnjevali sporočilnost in čustvenost. Tipičen je primer prevladujoče povezave pozitivna presoja/odnos do ljudi in njihovih dejanj: »Dajmo/Gremo, ime športnika!«, ki mu je bil pogosto dodano tudi pozitivno čustvo spodbujanja k uspehu »Držimo/Stiskajmo pesti!«. Tu je prva oseba množine vezana zgolj na sonavijaško skupnost in ne vključuje športnika, a vendarle vzpostavlja novi omejeni sporočanjski krog vsakokratne navijaške skupnosti. Ta vzorec vključuje vzorec tipičnih tvitov, ki so prikazani spodaj: 3 Pri novinarskih besedilih Korošec (n. m.) navaja zglede, kot npr. Poglejmo zdaj, kaj pravi novejša vremenska napoved, kjer gre dejansko za vključitev radijskega voditelja in trenutnih poslušalcev. Pri tvitih prva os. mn. Dajmo, Gremo vključuje čustveno vključenost tvorca tvita, ne pa dejanske, izvedbene. 226 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij Dajmo, Tina! Držimo pesti za 2x zlato Tino Gremo Pero! Držimo pesti in verjamemo v tebe :) Stiskajmo pesti, dajmo Flisar! Srečno! Gremo Tina!!! Zaupamo ti! Držimo pesti! Držimo pesti, zato dejmo, dejmo dejmo @TinaMaze. Vso srečo! Prevc, ti si car! Gremo, skoči še enkrat! Drži se! Mi ti držimo pesti. Verjamemo, da bo padla še ena medalja! Čez pol ure se začne prva vožnja ženskega slaloma. @TinaMaze štarta kot peta. Držimo pesti za nov odličen rezultat! Ti si sposobna dobiti tri kolajne! Navijajmo za slovenski finale. :) DAJMO NAŠI! DRŽIMO PESTI! 5.1.2 Navdušenje Drugi pomenski sklop analiziranih tvitov se nanaša na izjemno pozitivno vrednotenje rezultatov slovenskih športnikov in vključuje tudi navdušenje ter deluje kot čestitka k uspehu slovenskih športnikov. Da je izražanje navdušenja nad športniki prevladujoča vsebina športnih tem, so ugotovili tudi Blaszka in kolegi (2012), ki so analizirali tvite #WorldSerias med severnoameriško ligo baseballa (MLB) leta 2011. Tipični primer vključuje izjemno pozitiven odnos do športnika, ki mu običajno sledi klicaj in/ali smeško: Bravo [pozitivni odnos do ljudi in njihovih dejanj] Tina! [povečano stopnjevanje: krepitev] Ti si fenomenalna [pozitivni odnos do ljudi in njihovih dejanj]! [povečano stopnjevanje: krepitev leksemov]4 Drugi tipični vrednotenjski tviti v tem sklopu so bili: Odlična [pozitivni odnos do ljudi in njihovih dejanj] [povečano stopnjevanje: krepitev leksemov] igra naših!!! [povečano stopnjevanje: krepitev leksemov] [pozitivna presoja/ odnos do entitet, stanj, procesov] Izvrsten zadetek [pozitivni odnos do ljudi in njihovih dejanj [krepitev leksemov] @AnzeKopitar! [povečano stopnjevanje: krepitev leksemov] Bravo naši!!! Bravo! [pozitivni odnos do ljudi in njihovih dejanj] Zgodovinski [pozitiven odnos do entitet, stanj, procesov] tim! [povečano stopnjevanje: krepitev leksemov] BRAVOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO NAAASSSSSSSSSSSSmnmnnnn KAKŠEN GOOOOOOOLLLLLLLLLLLLLLLLLLLL [pozitivni odnos do ljudi in njihovih dejanj] [povečano stopnjevanje: krepitev leksemov] Prevc je fenomenalen [pozitivni odnos do ljudi in njihovih dejanj] [povečano stopnjevanje: krepitev leksemov]. Bravo! [pozitivni odnos do ljudi in njihovih dejanj] Mater so frajerji [pozitivni odnos do ljudi in njihovih dejanj] !! [povečano stopnjevanje: krepitev leksemov] Svaka jim čast! [povečano stopnjevanje: krepitev leksemov] Bravo! [pozitivni odnos do ljudi in njihovih dejanj] 4 Stopnjevanje je prekrivna kategorija, saj je lahko inherentna kategoriji stališč ali angažiranosti, a v modelu je posebej obravnavana zato, ker je za raziskovanje zanimivo razmerje med stopnjevanimi in nestopnjevanimi pomeni obeh kategorij, kar je pri obravnavanem gradivu zaradi omejenosti s prostorom in čustveno nabitostjo manj smiselno raziskovanje. V tvitih so kategorije izrazito prekrivne, kot je videti tudi iz zgledov. Monika Kalin Golob, Karmen Erjavec, Vrednotenje in pripadnost virtualni skupnosti 227 Odlično, [pozitivni odnos do ljudi in njihovih dejanj] [povečano stopnjevanje: krepitev le-ksemov] Tina! [povečano stopnjevanje: krepitev leksemov] Čestitke [pozitivni odnos do ljudi in njihovih dejanj] ! [povečano stopnjevanje: krepitev leksemov] Bravo [pozitivni odnos do ljudi in njihovih dejanj] ! [povečano stopnjevanje: krepitev leksemov] Neverjetna @TinaMaze tudi tokrat ni razočarala! [pozitivni odnos do ljudi in njihovih dejanj] [povečano stopnjevanje: krepitev leksemov] Super [pozitivni odnos do ljudi in njihovih dejanj] [povečano stopnjevanje: krepitev le-ksemov] je šla. BRAVO [pozitivni odnos do ljudi in njihovih dejanj] TINA, TI SI GLAVNA [pozitivni odnos do ljudi in njihovih dejanj]! [povečano stopnjevanje: krepitev leksemov] Suprca [pozitivni odnos do ljudi in njihovih dejanj] :) [pozitivno čustvo] @Tinamaze z drugim časom v cilju. 18 stotink zaostanka. Bravisimo! [povečano stopnjevanje: krepitev leksemov] Medmet »Bravo« s klicajem je bil prevladujoča vrednostna enota v tem sklopu (N= 589), izraža pozitivni odnosa do športnikov, končni klicaj(i) stopnjujejo sporočilnost in čustvenost. Tipični primeri so prikazani spodaj tako, da so primeri čustva označeni s podčrtanim tiskom, pozitivna presoja/odnos do ljudi in njihovih dejanj s krepkim tiskom in pozitivna presoja/odnos do entitet, stanj, procesov s krepkim in nagnjenim tiskom: Bravo #tinamaze!!!! Pokazala je, kaj pomeni biti slovenskega naroda hči :) Danes je užitek gledati#soči tekme. SUPER SKOK, BRAVO PREVC! POKLON. Ti si zvezda! #tvitajmozanase #slochi Bravo @TinaMaze ti si glavna! Bravo Filip! Boril se je do konca! Šesto mesto je odlična uvrstitev. Flisar je car! :) Bravoooo #filipflisar! Ti si zmagalovalec! Zelo smo zadovoljni. Bravo Filipi Upam, da ni poškodba prehuda Uživali smo v skokih bravo Prevc! Ti si slovenski junak! Medosebna funkcija se jasno kaže tudi pri hvaljenju rezultatov športnikov in hkratnih čestitkah. Uporabniki so z izjemno pozitivnim vrednotenjem rezultatov športnikov ustvarjali navijaško skupnost. Njihove čestitke so na prvi pogled namenjene športnikom, a ker jih ti v trenutku objave niso mogli prebrati, saj so bili na tekmi, lahko sklepamo, da so objave predvsem namenjene športni skupnosti uporabnikov Twitter-ja. Pripadnost je bila tvorjena s sklapljanjem imena športnikov in eksplicitnega izražanja pozitivnega odnosa do ljudi in njihovih dejanj, ki mu je običajno sledil eden ali več klicajev in/ali smeškov, ki so še stopnjevali sporočilnost. Tipičen je primer prevladujoče povezave kratka pozitivna presoja/odnos do ljudi in njihovih dejanj: »Bravo, ime športnika!« in pozitivna presoja/odnos do ljudi in njihovih dejanj, ki deluje kot pojasnilo in vključuje različne samostalnike s pozitivnim pomenom: BRAVO! TINA, TI SI GLAVNA!!! Bravo Tina! Borka do konca! Čestitam! Bravo, Tina! Hvala! Ti si naša zmagovalka! 228 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij PREVC, BRAVO - TI SI CAR!!!!!!!!!!!!!!! SUPER SKOK, BRAVO PREVC! POKLON. Ti si zvezda! Naši! Kapo dol! Sijajna igra, bravo! Risi, Bravo! Zgodovinski tim! Prevc je fenomenalen! Bravo! Suprca :) @Tinamaze z drugim časom v cilju. 18 stotink zaostanka. Bravisimo! Navdušenje se ob medmetu bravo! ustvarja tudi z izbiro pridevnikov, ki vrednotijo športni izid in so intenzificirani kot fenomenalen, zgodovinski, sijajen, super, superca, in tudi besednozvezno kot kapo dol, borka do konca, biti car. Tudi v drugem pomenskem tipu pričakovano kot končno ločilo prevladuje klicaj za čustveno obarvane vzklične povedi. Stopnjevana vzkličnost je enako kot v prvem tipu zaznamovana z dvema ali več klicaji in ima tudi vlogo stopnjevanja izraženega čustvenega stanja pisca. 5.2 Uporaba tematskih oznak za pripadnost skupnosti in vrednotenje Tematske oznake izpolnjujejo različno vlogo v jezikovni strukturi glede na funkcijo jezikovne enote v stavku (označevalci, tema in procesi). Proces je običajno uresničen z glagolom (#tvitajmo) in izraža dogajanje v svetu, tema (#TinaMaze) kodira agensa, ki je nosilec dogajanja, medtem ko označevalec opisuje tip/vrsto družbene kategorije, ki ji pripada vsebina (#Soči): Tema: #TinaMaze je zmaga junakinja. Označevalci: #Soči medalje so najštevilnejše in najsladkejše. Proces: #TvitajmoZaNase, da bodo zmagali. V nadaljevanju bomo pokazali pridružitveno funkcijo vrednotenjskega jezika tvi-tov z analizo vloge tematskih oznak v sklapljanju. Tematske oznake kot tipografsko konvencijo lahko razumemo tudi kot označevalce cilja vrednotenja tvitov. Na primer, tviti, ki so povezani z imenom »Tina« in pozitivnim vrednotenjem vključujejo »#TinaMaze«. Tipičen je naslednji primer: »Nerealno čudovit dan bravo :) Ponosni smo na tebe #tinamaze!«. Na ta način tematska oznaka vključuje poziv k pridružitvi/ priključitvi skupnosti, ki s tviti vrednoti slovenske športnike, tako da je takšne tvite lažje poiskati. Torej, deluje afiliacijsko. Prisotnost tematskih oznak razširja potencialni pomen tvitov še posebej, če jih primerjamo s tistimi, ki jih ne vključujejo. Oznake povečujejo odmevnost tvitov tako, da so lažje dostopni za iskanje in jim je tudi lažje slediti. Uporabnost kaže naslednji primer: če v iskalnik vpišemo »olimpijske igre«, bomo dobili rezultate, ki vključujejo samo to besedno zvezo. Oznake kot #Olympic, #Slochi in ##TvitajmoZaNase so zato uporabni za hitro pridobivanje tvitov o olimpijskih igrah, ker omogočajo pridobiti tudi tiste tvite, ki nimajo besedne zveze »olimpijske igre« v jedru. Še več, vključujejo obliko intencionalnosti tvita z opisanim označevanjem, saj uporabniku jasno nakazujejo, da je tvit del kategorije, označene s tematsko oznako. Tako uporabnikom omogoča, da iščejo potencialne cilje vrednotenja in ugotovijo na primer, ali so športniki predmet pozitivnega ali negativnega vrednotenja. Monika Kalin Golob, Karmen Erjavec, Vrednotenje in pripadnost virtualni skupnosti 229 V tematskih oznakah se ustvarjajo medosebni in ideacijski pomeni. Na primer v naslednjem tvitu je uporabljeno pozitivno čustvo (»ponosni«) kot označba: »#tako-ponosni, da smo Slovenci. Bravo »risi!« Narava oznak omogoča uporabnikom, da so lahko zelo ustvarjalni pri tvorjenju označb, ki so neuporabne kot iskalni pojmi, a krepijo vrednotenje. Tipični primeri ustvarjalnega vrednotenja s tematskimi oznakami so: »#putindirtygames«, »#bravo«, »#poklon«. Uporabniki se tudi pogosto igrajo z oblikovanjem oznak za vrednotenje v samem jedru tvita. Tipičen je naslednji primer, ki kaže, kako oznake izražajo vrednotenje v jedru tvita: »#Bravo #Tina Maze, #risi in ves #teamSlovenia! #Poklon!«. Ponavljanje oznak deluje kot stopnjevanje pozitivnega vrednotenja slovenskih športnikov na olimpijskih igrah. Brez tematske oznake bi ta tvit izgubil nekaj humornega pretiravanja. 6 Zaključek Ta razprava je na primeru korpusa tvitov o olimpijskih igrah pokazala, kakšne medosebne vrednostne pomene ustvarjajo uporabniki Twitterja in kako ustvarjajo pripadnost k njegovi spletni skupnosti ter nadgradila obstoječe raziskave o uporabi vre-dnotenjskega jezika v družbenih omrežjih in drugih internetnih orodjih (Herring 1998; Crystal 2001; Baron 2008; Knight 2008; Zappavigna 2011, 2012a, 2012b). Razprava ni potrdila splošno prisotne kritike Twitterja, da objavlja predvsem vsebinsko prazna sporočila, brez medosebne interakcijske vednosti (Arceneaux, Schmitz Weiss 2010), saj je jasno dokazala družbeno dimenzijo tvitanja. Twitter ponuja prostor za izražanje osebnega stališča o izkušnjah skupnosti številnemu občinstvu. Raziskava je pokazala uporabnost koncepta sklapljanja vrednotenjskih in idea-cijskih pomenov (Martin 2000; Knight 2008; Zhao 2010; Zappavigna 2008, 2011, 2012a), ki v tvitu deluje kot poziv sledilcu ali iskalcu, da sprejme predstavljeno vrednotenje. V našem gradivu se kaže kot kombinacija imena športnika ali ekipe v neposrednem ogovoru ali prek tematske oznake in v nadaljevanju različnih jezikovnih sredstev, ki izražajo čustvene odzive kot na afektivni komponenti utemeljena stališča, in se ob opisih čustvenega odziva na pojav ter pozitivnem presojanju športnikov in njihovih dejanj uresničujejo s pričakovanim izborom sredstev vrednotenja na vseh jezikovnih ravninah: pravopisno klicaji, glasovno kot ponovitev istih fonemov, ki je v vlogi intenzifikacije, besedno z izborom medmetov in ekspresivnih pridevnikov, skladenjsko s ponavljanjem istega skladenjskega vzorca oz. zvez in prevladovanjem pozivnosti v obliki vzkličnih povedi in pastavčnih, sorednih stavčnih vzorcev. Razširitev raziskovanja na tipografske pomene je pokazalo možnost uporabe tematskih oznak na Twitterju za iskanje teme pogovora. Uporabljajo se za označevanje potencialnih predmetov vrednotenja, zaradi česar delujejo kot metapodatki in omogočajo drugim uporabnikom, da na enostaven način najdejo tvite. Komuniciranje s pomočjo uporabe tipografskih strategij omogoča uporabnikom, da njihova stališča postanejo odmevnejša in vsebinsko koherentnejša, sploh ker tudi v tematskih oznakah najdemo eksplicitna sredstva vrednotenja. 230 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij Pristop te razprave je temeljil na sistemsko-funkcijskem pristopu, ki smo ga želeli prenesti na proučevanje aktualnega komuniciranja na družbenem omrežju Twitter. Ugotavljava, da so v pregledanih tvitih prisotne vse vrednotenjske dimenzije, prek katerih se uresničuje ustvarjanje medosebnih vrednostnih pomenov, ki ustvarjajo pripadnost spletni skupnosti Twitterja na primeru odzivanja na slovenske športnike ob olimpijskih igrah. V pregledanih besedilih prevladujejo čustveni odzivi na aktualni športni dogodek, in sicer prek vseh treh dimenzij vrednotenja (izražanja stališča, tvorčeve vpletenosti oz. angažiranosti in stopnjevanja). Ker gre za eksplicitno odzivanje na posamezne športnike, pri vrednotenjski dimenziji stališče prevladuje pozitivna presoja konkretnega športnika in njegovih dejanj, ki je eksplicitno izražena z opisanimi (in pričakovanimi) jezikovnimi sredstvi. Vrednotenjsko dimenzijo vpletenosti analiziranih besedil je v grobem mogoče opisati kot sklicevanje na vire z orodji retvitanja, ko se v branje ponuja tuj tvit, saj prav tvitanje prek prilagoditve jezikovnih znakov veča možnost enostavne heteroglo-sije. Vendarle prevladuje avtorsko vrednotenje (monoglosija), ki je izrazito intenzifi-cirano prek gotovostne naklonskosti. Dimenzija stopnjevanje je prepletena s prvima dvema, pri čemer gre za izrazito eksplicitno krepitev leksemov tako z leksiko kot ortografijo. VlRI IN LITERATURA Noah Arceneaux, Amy Schmitz Weiss, 2010: Seems stupid until you try it, 2006-9. New Media & Society 12/8. 1262-279. Mikhail Bakhtin, 1981: The dialogic imagination. Austin: University of Texas Press. Naomi S. Baron, 2008: Always on: Language in an online and mobile world. Oxford, New York: University Press. Mattehew Blaszka, Lauren Burch, Evan Frederick, Galen Clavio, Patrick Walsh, 2012: WorldSeries: An empirical examination of a twitter hashtags during a major sport event. International jounal of sport communication 5/4. 435-53. David Crystal, 2001: Language and the internet. Cambridge: University Press. Gaja Červ, Monika Kalin Golob, 2012: Sovražni govor kot tip vrednotenja: Jezikoslovni vidiki. Teorija in praksa 49/1. 149-70. Helena Dobrovoljc, 2008: Jezik v e-poštnih sporočilih in vprašanja sodobne norma-tivistike. Slovenščina med kulturami. Ur. M. Košuta. Celovec: Slavistično društvo Slovenije. 197-210. Tomaž Erjavec, Darja Fišer, 2013: Jezik slovenskih tvitov: Korpusna raziskava. Družbena funkcijskostjezika: Vidiki, merila, opredelitve. Ur. A. Žele. Ljubljana: ZIFF. 109-16. Chris Gibbs, Richard Haynes, 2013: A phenomenological investigation into how twitter has changed the nature of sport media relations. International journal of sport communication 6/3. 394-408. Monika Kalin Golob, Karmen Erjavec, Vrednotenje in pripadnost virtualni skupnosti 231 Ervin Goffman, 1963: Behavior in public places: Notes on the social organization of gatherings. New York: The Free Press. Michael A. K. Halliday, 1974: Explorations in the functions of language. London: Arnold. --, 1994: An introduction to functional grammar. London: Arnold. Michael A. K. Halliday, Christian M. I. M Mathiessen, 2004: An introduction to functional grammar (Tretja izdaja). London: Arnold. Alfred Hermida 2013: Journalism: Reconfiguring journalism research about twitter, one tweet at a time. Digital journalism 1/3. 295-313. Susan C. Herring, 1998: Computer-mediated communication: Linguistic, social and cross-cultural perspectives. Amsterdam, Philadelphia: Benjamins. Gillian Fuller, 1995: Engaging cultures: Negotiating discourse in popular science [Doktorska disertacija]. Sydney: University of Sydney. Na spletu. Rick Iedema, Susan Feez, Peter R. R. White, 1994: Appraisal in journalistic discourse. Na spletu. Nataša Jakop, 2008: Pravopis in spletni forumi: kva dogaja? Slovenščina med kulturami. Ur. M. Košuta. Celovec: Slavistično društvo Slovenije. 210-19. Urška Jarnovič, 2006: Sms-ov glas seže v deveto vas. Mesto in meščani v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. Ur. I. Novak Popov. Ljubljana: FF. 215-19. --, 2007: Diskurzivne značilnosti sms-ov. Jezik in slovstvo 52/2. 61-79. Monika Kalin Golob, 2008: SMS-sporočila treh generacij. Slovenščina med kulturami. Ur. M. Košuta. Celovec: Slavistično društvo Slovenije. 283-94. --, 2009: Med pisnim in govornim ali zgolj po svoje: SMS-sporočila. Mobilni telefon in transformacija vsakdana. Ur. T. Oblak in B. Luthar. Ljubljana: FDV. 81-95. Naomi Knight, 2008: 'Still cool ... and American too!': An SFL analysis of deferred bonds in internet messaging humour. Systemic functional linguistics in use. Ur. N. N0rgaard. Odense: Working Papers in Language and Communication. 481-502. Tomo Korošec, 1998: Stilistika slovenskegaporočevalstva. Ljubljana: Kmečki glas. Simona Kranjc, 2004: Besedilo v sodobnih medijih in pouk slovenščine kot tujega jezika. Moderno v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. Ur. M. Stabej. Ljubljana: FF. 68-79. Jay L. Lemke, 1984: Semiotics and education. Toronto: Victoria University. James R. Martin, 2000: Beyond exchange: Appraisal systems in English. Evaluation in Text: Authorial stance and the construction of discourse. Ur. S. Hunston in G. Thompson. Oxford: University Press, 142-75. --, 2004: Mourning: How we get aligned. Discourse and society 15/2-3. 321-44. James R. Martin, Peter R. R. White, 2005: The language of evaluation: Appraisal in English. London, New York: Palgrave, Macmillan. 232 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij John H. Parmelee, 2013: The agenda-bulding function of political tweets. New Media & Society 2. 1-17. John H. Parmelee, Bichard shannon L., 2001: Politics and the twitter revolution: How tweets influence the relationship between political leaders and the public. Lanham, MD: Lexington Books. Irena orel, 2003: Sporazumevanje nekoč in danes - od vzorcev pogovorov do mladostniških SMS-ov. Aktualizacija jezikovnozvrstne teorije na Slovenskem. Ur. E. Kržišnik. Ljubljana: FF. 407—22. Selami Ozsoy, 2012: Use of twitter usage by club fans. International journal of human dciences 9/2. 1132-52. Ruth Page, 2012: The linguistic of self-branding and micro-celebrity in twitter: The role of hashtags. Discourse & Communication 6/2. 181-201. Howard Rheingold, 1993: The virtual community. Cambridge, Massachusetts: MIT Press. Statistic Brain. 2013. Dostopno na: http://www.statisticbrain.com/twitter-statistics. Maree K. Stenglin, 2004: Packaging curiosities: Towards a grammar of three-dimensional space. Sydney: University of Sydney. Jože Toporišič (2000): Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. Peter R. R. White, 2001: Appraisal outline. Na spletu. Michele Zappavigna, 2011: Ambient affiliation: A linguistic perspective on twitter. New Media & Society 13/5. 788-806. Michele Zappavigna, 2012a: Visualizing logogenesis: Preserving the dynamics of meaning. Semiotic margins. Ur. S. Dreyfus, M. Stenglin in S. Hood. London: Continuum. 211-28. Michele Zappavigna, 2012b: The discourse of twitter and social media. London: Continuum. Sumin Zhao, 2010. Intersemiotic relations as logogenetic patterns. New discourse on language: Functional perspectives on multimodality, identity, and affiliation. Ur. M. Bednarek in J. R. Martin. London: Continuum. 195-218. Summary Based on the corpus of Slovene tweets about the Olympic Games, the study illustrates what kinds of interpersonal evaluative meanings users of Twitter produce and how they create an affiliation with the online community. It improves upon existing research on the use of evaluative language by social network sites and other internet services. The paper rejects the widely accepted criticism of Twitter as a service distributing primarily meaningless messages without any interpersonal interactional value. Instead, it clearly demonstrates the social dimension of tweeting. Twitter offers Monika Kalin Golob, Karmen Erjavec, Vrednotenje in pripadnost virtualni skupnosti 233 a place where large audiences can express and exchange personal views on common experiences. With the systemic-functional approach that was used to analyze relevant communication on Twitter, the authors find that the analyzed tweets comprise all evaluative dimensions. As one would expect from sports enthusiasts, the tweets are dominated by emotional responses to the Olympic Games, which were the topical sporting event. These responses manifest themselves in all three evaluative dimensions, i.e., attitude, engagement, and graduation. Since the tweets represent explicit responses to individual athletes, the evaluative dimension of attitude is dominant in explicitly expressed positive judgments of individual athletes and their results. In the analyzed texts, the evaluative dimension of engagement can be described as references to sources with the tools of re-tweeting when the reading of a foreign tweet is suggested, since tweeting through adjustments of language characters increases the possibility of simple heteroglossia. However, individual evaluation (monoglossia), highly intensified through graduation to express certainty, is dominant. The dimension of graduation is intertwined with the other two dimensions, resulting in a highly explicit strengthening of lexical items with both lexicon and orthography. The study demonstrates the usefulness of the concept of combining interpersonal and ideational meanings that act in a tweet as a call to the follower or searcher to accept the presented evaluation. In the examined corpus, this can be observed in a combination of the name of an athlete or team in an explicit address or through topic labels and the linguistic means that express emotional responses as opinions based on the affective component. They are manifested in the predictable selection of evaluative means, e.g., exclamation marks, repetition of phonemes for intensification, interjections and expressive adjectives, repetition of the same syntactic patterns or syntagms, prevalence of calls to join Twitter in the form of exclamatory and verbless clauses, and paratactic combinations with other sentence patterns. The extension of research on typographical meanings showed a possibility to use Twitter topic labels in searches for topics of interaction. They are used to identify potential topics of evaluation, thus acting as metadata as well as allowing other users to find tweets easily. The interaction, with the help of typographical strategies, allows users to make their opinions more substantive and visible, especially since explicit means of evaluation are found in topic labels. UDK 811.163.6'373.7:81'374 Kaja Dolar Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani in Université Paris Ouest Nanterre La Défense, MoDyCo KOLABORATIVNI SLOVAR RAZVEZANI JEZIK V zadnjih petnajstih letih smo priča razcvetu t. i. kolaborativnih slovarjev, ki jih na spletu piše širše bralstvo. V naši študiji preučujemo delovanje, obliko in posebnosti kolaborativnih slovarjev, ki sodijo na področje participativne leksikografije. Pod drobnogled smo vzeli Razvezani jezik - Prosti slovar žive slovenščine. Podrobneje se posvečamo analizi vsebine kolaborativnih slovarjev. Ključne besede: kolaborativni slovar, metajezik, leksikalna semantika, leksikologija In the last fifteen years we have witnessed a proliferation of the so-called collaborative dictionaries, which have been compiled online by a broader audience. The present paper analyzes functioning, form, and peculiarities of collaborative dictionaries in the context of participatory lexicography. The author examines Razvezani jezik - Prosti slovar žive slovenščine [The Tongue Untied—A Free Dictionary of the Living Slovene Language], which is varied in its content and rich in its linguistic inventions. Most attention is devoted to the analysis of selected linguistic phenomena that affect the very content of collaborative dictionaries, e.g., the topic of proper names, which leads to the broader issue of metalanguage and its forms in the entries of collaborative dictionaries. Keywords: collaborative dictionary, proper name, metalanguage, lexical semantics, lexicology 1 Uvod Hiter napredek tehnologije in možnosti, ki jih ponuja, botrujejo razcvetu t. i. sku-pnostnih oziroma kolaborativnih slovarjev. V nasprotju z elektronskimi in interne-tnimi slovarji, ki so pravzaprav enojezični razlagalni slovarji, objavljeni tudi na spletu, je bistvo kolaborativnih slovarjev v tem, da jih sestavlja širša publika. Geselske članke lahko na spletu prispevajo vsi, brez napotkov ali cenzure, saj so kolaborativni slovarji del t. i. participativne leksikografije. V naši študiji se bomo posvetili delovanju in obliki kolaborativnih slovarjev, pod drobnogled pa bomo vzeli Razvezani jezik, Prosti slovar žive slovenščine (www.raz-vezanijezik.org). Podrobneje bomo analizirali geselske članke in način delovanja ter opisali nekatere posebnosti, ki Razvezani jezik ločijo od drugih (tujih) tovrstnih kolaborativnih slovarjev. Analiza izbranih gesel nam bo omogočila vpogled v vlogo, ki jo imajo lastna imena v procesu lingvističnih inovacij, v nadaljevanju bomo obravnavali še metajezik, ki je za geselske članke bistvenega pomena, v kolaborativnih slovarjih pa ima specifično vlogo. 236 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij 2 Razvezani jezik - kolaborativni slovar Tako leksikografi kot drugi jezikoslovci so se do sedaj razmeroma malo ukvarjali s samo obliko in delovanjem kolaborativnih slovarjev, zato bo tu podrobneje predstavljen prvi slovenski kolaborativni slovar Razvezani jezik, Prosti slovar žive slovenščine. Kot nakazuje že samo ime, gre za slovar, ki je na spletu dostopen vsem in ki ga lahko prosto piše kdorkoli, brez pravil, izbiranja in cenzure. Najprej bomo na kratko opisali zgodovino slovarja, nato pa delovanje spletne baze in obliko geselskih člankov. 2.1 Zgodovina Razvezanega jezika Slovar Razvezani jezik je dostopen na naslovu www.razveaznijezik.org. Ideja zanj se je porodila v Društvu za domače raziskave in leta 2004 je bil objavljen na umetniškem strežniku Skylined. Sprva je bil zasnovan kot frazeološki slovar, toda izkazalo se je, da so ga uporabniki polnili z najrazličnejšimi vsebinami. Urednica Alenka Pirman je tako spoznala, da pravzaprav nastaja prvi prosti slovar žive slovenščine. Med 2004 in 2007 je približno 500 različnih avtorjev prispevalo 1300 člankov. Število vnosov je postopoma naraščalo, danes pa slovar obsega preko 4200 gesel.1 Uporabniki imajo možnost, da preverijo pomen določene besede, prav tako pa lahko prispevajo nova gesla oz. geselske članke. Videti je, da je prav zato Razvezani jezik še posebej dragocen, saj omogoča, da se v leksikalno bazo shranjujejo neologizmi in nove besede. V zgodovini slovenskega jezika se govorcem prvič ponuja takšna možnost - uporabniki lahko polnijo leksikalno bazo s slengovskimi in narečnimi izrazi, izposojenkami, besednimi igrami ipd., skratka z »vsakodnevno govorico, ki odseva tudi odklone od kodificiranega« (Dobrovoljc in Jakop 2011: 13); jezik je opredeljen kot igra, kar nakazuje distanco do jezikovne tradicije. V tem smislu se zdi, da je rešena zagata povprečnega slovarja, »ki se malo in slabo ozira na govorce in govorke« (Stabej 2009: 115). Večina geselskih besed so prevzeti izrazi s še ne ustaljeno rabo v slovenščini, pri precej izrazih je poudarek na njihovi preneseni rabi, upoštevana je raba v rekih, pregovorih, kletvicah; značilnost slovarja so fonetični zapisi. Gesla prihajajo tako iz tradicije kot iz popularne kulture, iz sveta politike, športa, zabave ipd. Prvi poskus sistematizacije dobljenega gradiva sega v leto 2006, ko je nastala elektronska publikacija Razvezani snopčič. Leta 2007 je izšel tudi knjižni izbor z naslovom Razvezani jezik, opremljen z ilustracijami Vasje Lebariča. Ob izidu knjige so bile objavljene številne recenzije, obvestila in intervjuji z urednicama, pri čemer ne moremo spregledati dobrega sprejema pri novinarjih. Tudi sicer je Razvezani jezik sorazmerno odmeven: občasno se pojavlja v člankih in komentarjih v kontekstu tematike e-knjig in e-slovarjev pa tudi problematike avtorskih pravic (t. i. licenciranje). Pojavlja se v različnih blogih ter na socialnih omrežjih in sicer predvsem v kontekstu določene jezikovne teme. Zelo redko je Razvezani jezik uporabljen v političnem kontekstu kot vir oziroma dokaz, da je neka beseda razširjena. Razvezani jezik nastopa tudi kot vir in referenca v znanstvenih člankih, a zaenkrat razmeroma redko. Med največje uspehe lahko štejemo dejstvo, da nekateri 1 Maj 2014. Kaja Dolar, Kolaborativni slovar Razvezanijezik 237 šolski učbeniki navajajo primere in Razvezanijezik kot vir ter spodbujajo uporabnike (učence) k soustvarjanju spletne baze.2 Posebno pobudo pa so prevzeli pri Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU, ko so Razvezani jezik vključili v korpus Nova beseda. Razvezani jezik gre v korak s časom: ponuja aplikacijo za t.i. pametne telefone, prav tako pa lahko avtorji prispevajo geselske članke preko Twitterja. Ob deseti obletnici projekta Razvezani jezik je načrtovana nova knjižna izdaja, ki bo tokrat urejena tematsko. Celotna spletna baza je bila prenesena na nov strežnik, prav tako pa so v pripravi tudi novosti in izboljšave v delovanju slovarja. 2.2 Delovanje spletne baze kolaborativnega slovarja Skupnostni oziroma kolaborativni slovarji delujejo po enakih načelih kot skupno-stna enciklopedija Wikipedija. Uporabniki lahko sodelujejo na dva načina: bodisi vnesejo nov geselski članek bodisi dopolnijo starega, pri čemer starejših prispevkov ni mogoče izbrisati, mogoče je le dodati nov del. Ker gre za kolaborativni slovar, se gesla stalno spreminjajo, kar je sicer značilno za spletni diskurz, ki je vselej dinamičen in podvržen spremembam (Marcoccia 2003). V večini spletnih kolaborativnih slovarjev se razlage nizajo druga za drugo ali bolje: druga nad drugo, saj so novejši prispevki na vrhu, starejši prispevki pa pod njimi. Če odpremo posamezno geslo, imamo torej neposreden vpogled v celotno zgodovino urejanja gesel. Vsak prispevek lahko vodi v nove objave, ki jih lahko prispevajo avtor ali drugi uporabniki, kar lahko razumemo kot »pogovor brez prekinitev« (Goffman 1987). Prav to razmerje med obstoječim besedilom in novimi prispevki tvori dialoško zgradbo slovarskih sestavkov. Primer 1: Urban dictionary. 2 Na spletu: http://www.s-sers.mb.edus.si/gradiva/w3/slo8/013_stalne_bz/stalne_nove_naloge_2.html. 238 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij Posebnost Razvezanega jezika je v shranjevanju prejšnjih oziroma starejših inačic geselskih člankov. Te se denimo v Urban dictionnary nizajo druga za drugo, v Razvezanem jeziku pa se različice shranjujejo po načelu »wiki« (kot v Wikipediji), kar pomeni, da imamo vpogled v starejše različice v posebnem zavihku, imenovanem »zgodovina«, in se ne nizajo zaporedno pod samim geslom. Uporabniki imajo možnost, da izbrišejo starejšo verzijo (ki se shrani v zgodovini) in predlagajo novo, ki se pokaže neposredno pod geslom. Toda študije primerov kažejo, da se le redki avtorji odločijo za popolnoma nov sestavek; povečini ohranijo starega, ki ga dopolnijo v več stopnjah. V naslednjem primeru je pisanje potekalo v dvanajstih fazah, kar pa je razvidno šele iz zavihka »zgodovina«: MONA l) Mona je v pozitivnem smislu odštekan človek. Primer: Maje kje še krsna utrgana mona al so vsi zategujem? Slednji mi delajo škifo! Ma ti si mona! 2) Mona je lahko tudi žaljivka, psovka. 3) Mona je negativen izraz, vsekakor ne pozitiven, izhaja iz Italijanščine in pomeni ženski spolni organ - vagina. M a si mona je enako kot da rečeš ma si pizda. Primer 2: Mona. # ® ?nil-ofl-?h 08: so: o?.... 153.41.3543 q 2011-0^-3001:13:^ um-sdo4-Slo.uni- ?01' ■ ■ ■ ■ BSN-61-98- 20^1-03-24^2:20:31.... BSN-61-98- 2010-10^17:3^:54... internet-178-58-4- ?nio-oi-?n .... 93-103-80- 201^01-14^00:07:47.... BSX-182-130- o-,-: -■ : <: :.;! .1.... vpn.audax.si Prikazi cflntfn spisfk fl2\nnso>1 2) Mona je lahko tudi žaljivka, psovka 3) Mona je negativen uias, vsekakor ne pozitiven, izhaja a Italijanščine in pomeni ženski spolni organ - vagina. Ma si mona je enako kot dareČeži ma si pizda. Primer 3: Mona/zgodovina. Kaja Dolar, Kolaborativni slovar Razvezanijezik 239 Kot rečeno, se ob odpiranju posameznega gesla na spletu časovnica ne pokaže; večfazno pisanje sestavka ostane skrito. Toda videti je, da želijo nekateri avtorji eksplicitno prikazati posamezne stopnje, kar rešujejo na različne načine. Starejši in novejši del članka lahko grafično (z ločili ipd.) ali kako drugače ločijo (datumi zapisov, podpis ipd.). V tem primeru so neposredno vidne različne faze pisanja. V naslednjem prispevku, v katerem pride dialoška struktura neposredno do izraza, se je avtor poslužil rubrike »pripomni«, kjer lahko uporabniki komentirajo posamezna geslo oziroma njihov pomenski del. V njem je ohranil tudi starejše zapise. Izraz znan že v sedemdesetih letih, ko so nekatere punce (končno!) odkrile škarje in Gillette. "Ona je še kosmaitulfa...." v nasprotju z obrito. Velja tudi za tiste, M imajo še kocine pod pazduho. Izraz mi nastal 11.4.2008 saj smo ga uporabljali že vsaj 10 let nazaj. Moram fprašat... Zakaj pa 11.4. 2008? :) A pred tem niso ble kolikor vem, ga dr. kapetan Mark (Artur Štern] že dolgo uporablja. Primer 4: Kosmatulja/pripomni. Čeprav je morda sprva videti, da so starejši prispevki v Razvezanem jeziku težje dostopni (ker niso neposredno izpostavljeni in se nahajajo se v zavihku »zgodovina«) kot v nekaterih drugih kolaborativnih slovarjih (kjer se starejše različice izpišejo neposredno pod geslom), pa daje prav to piscem večjo svobodo. Ti se sami odločajo, ali želijo različne faze pisanja zabeležiti tudi eksplicitno in na kakšen način bodo to storili. Poleg tega pa ima Razvezani jezik še eno posebnost, saj lahko pisci poleg pisanja novega članka in dopolnjevanja starega ustvarijo tudi samo geselske iztočnice kot nekakšne predloge za bodoče članke. 2.3 Leksikografska zgradba geselskih člankov Z leksikografskega stališča so geselski članki v razlagalnih slovarjih sestavljeni iz štirih večjih delov: glave, zaglavja3, pomenskega dela (razlage z ilustrativnim gradivom) in gnezda, vsebujejo pa lahko tudi podgesla. V glavi geselskega članka sta geslo ali iztočnica, njegove osnovne oblike in slovnični kvalifikator, ki označuje besedno vrsto. Zaglavje vsebuje ostale kvalifikatorje, podatke o intonaciji in poseb- 3 SP navaja tudi termin oglavje, ki združuje glavo in zaglavje (2001: 213). 240 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij nostih gesla. V pomenskem delu je razlaga gesla, ki je lahko polno pomenska oz. funkcijska, nepolna ali posredna. Glede na to, ali je beseda eno- ali večpomenska, je razlaga razčlenjena na pomenske oddelke, ki so označeni z arabskimi številkami, podpomene pa ločuje znak //. Sledi ilustrativno gradivo, ki z zgledi - citati ali iztržki (abstrahiranimi zvezanimi) - dopolnjuje pomensko razlago. Geselski članek ima lahko tudi gnezdo, v katerem je zbrano posebno gradivo: v frazeološkem gnezdu preneseno rabljene zveze, reki, pregovori ipd. in v terminološkem gnezdu strokovni izrazi. Ponekod ob koncu članka najdemo še stilno-plastne kvalifikatorje, ki povedo, v katerih zvrsteh ali vrstah besedila se obravnavana slovarska iztočnica uporablja. Poleg tega poznamo še pomenske, terminološke, ekspresivne, časovno-frekvenčne in intonativne kvalifikatorje, ki se lahko pojavijo na različnih mestih v slovarskem sestavku. Gre za nekakšno klasično obliko geselskih člankov, ki se seveda razlikuje od slovarja do slovarja (SSKJ 1994: XXI-XXVII, SP 2001: 213-31). Spletna baza Razvezanega jezika je zastavljena nekoliko drugače: poleg iztočnice ima pisec na voljo eno skupno polje, ki ga uredi po lastni presoji, zaradi česar so članki heterogeni.4 Vsem geselskim sestavkom je skupno geslo in pomenski del (obstajajo pa tudi »škrbine«, pomanjkljivi vnosi), od pisca pa je odvisno, kaj in koliko gradiva vsebuje članek. Kompleksnost in zaporedje elementov v pomenskem delu nista vnaprej določena in sta prepuščena piscu. Najpogosteje se pojavljata razlaga in ilustrativno gradivo; srečujemo oba primera, tako razlaga-primer rabe kot primer rabe-razlaga. Tu so še drugi elementi, ki se pojavljajo povsem arbitrarno: etimologija oziroma nastanek besede, podatki o intonaciji in izgovorjavi, sinonimi (ki jih uvajajo besede sinonimi, sopomenke ali pa so navedeni prosto; ločujejo jih vejice ali podpičja), vir, različni kvalifikatorji se pojavljajo razmeroma redko, najdemo pa tudi kazalke, ki napeljujejo na druge iztočnice (glej tudi ali pa je hiperpovezava neposredno navedena). Tudi vrstni red je povsem poljuben: elementi se lahko pojavijo na začetku, na koncu, med razlago in primerom oziroma primerom in razlago, med posameznimi pomeni ali med primeri. Čeprav »za večino leksike velja, da je večpomenska« (Vroovič Muha 2013: 207), hierarhija pomenov pri večpomenskih besedah v kolaborativnih slovarjih ni vedno jasna, pomeni pa niso nujno razporejeni po običajnem vrstnem redu (preneseni pomeni so občasno navedeni pred dobesednimi). Kadar gre za vezani sestavek, se le--ti pojavljajo v besedilu in niso grafično ločeni med seboj. Pri ločevanju pomenov na pomenske oddelke se pisci poslužujejo različnih načinov: uporabljajo rimske ali arabske številke (ki jim lahko sledi pika, zaklepaj ali oboje), male ali velike črke (ki jim sledi bodisi zaklepaj bodisi pika), grafično raznolike alineje ali pa so navedeni v novi vrstici. Dodatni pomeni so včasih zapisani v oklepajih. Razlaga najpogosteje neposredno sledi iztočnici. V nasprotnem primeru jo bodisi uvedejo izrazi kot pomeni, nekdo, ki ..., izraža, je, beseda, ki ..., označuje, se rabi, uporabljamo, Xreče/uporablja ipd. bodisi znaki kot so - = > ali pa se razlaga nahaja v oklepajih za primerom. Kar zadeva ilustrativno gradivo, lahko primeri rabe neposredno sledijo razlagi (ki jih občasno uvaja z dvopičjem) ali so od nje grafično ločeni (v posebni vrstici), lahko pa se tudi nahajajo v enojnih ali dvojnih narekovajih, v okro- 4 Nekateri tuji kolaborativni slovarji imajo dve ločeni polji, ki sta posebej določeni za razlago in primere rabe, kar verjetno izhaja iz skrbi za strukturiranost člankov. Kaja Dolar, Kolaborativni slovar Razvezanijezik 241 glih ali oglatih oklepajih, v krepkem ali ležečem tisku. Ilustrativno gradivo lahko uvajajo grafično različno označene alineje (kot denimo > - •) ali pa besede kot primer, npr. ali uporaba (ki jim sledi dvopičje). Vsi našteti postopki se poljubno kombinirajo med seboj, ni pa nujno, da je primer rabe kakorkoli posebej zaznamovan. Potrebno je ponovno opozoriti na heterogenost (pa tudi občasne pomanjkljivosti) znotraj posameznih člankov, ki je rezultat večstopenjskega pisanja, saj pisci ne sledijo nujno principom, ki so veljali v prejšnjih stopnjah pisanja. V primeru fasnga se v prvi fazi pisanja razlaga začne z veliko začetnico in konča z ločilom, ilustrativno gradivo je v narekovajih in poševnem tisku, medtem ko je v drugi fazi navedena le sopomenka, primeri rabe pa so v običajnem tisku. fasnga včasih tudifasimga-fasimga 1. Velik nakup za dlje časa. "Prišla je plača, gremo po fasngo. " "Trgovin P- bodo dlje casa zaprte, zato je pametno da gremo po fasngo." 1, okrov "Dej s fazenprifeijam probi, če je kej štroma u fasng." "Za to žainco mora bit pa drzga fasnga." Primer 5: Fasnga. Nekateri geselski članki so zelo bogati in vsebujejo skoraj vse zgoraj naštete dele, od kvalifikatorjev do pomenskih oddelkov, drugi pa so bolj skopi in navajajo zgolj enega od pomenov ali primer rabe. Velike razlike izhajajo iz dejstva, da gre za kola-borativni slovar, ki ga ne piše ekipa leksikografov oz. jezikoslovcev, temveč množica uporabnikov spleta, ki nimajo nujno jezikoslovnega znanja in geselske članke sestavljajo povsem prosto.5 Prispevki so anonimni, zato se zastavlja vprašanje legitimnosti in verodostojnosti, kar je metodološki problem. Potrebno je poudariti, da ne gre vedno za prikaze zgolj realno razširjene rabe, ampak tudi za enkratno pojavljanje določene besede (hapax). Da bi bili slovarski sestavki verodostojnejši, nekateri pisci uporabljajo citate, ki so pogosto v narekovajih ali miselno povzemajo vir, ki ga navedejo ob koncu članka (najdemo tako znanstveni način citiranja kot pomanjkljive zapise). Kot potrditev verodostojnosti občasno navajajo časopisje, leposlovje, video posnetke, spletne vire ali povezave s socialnimi omrežji in drugimi spletnimi stranmi. Geslo esmeralda ponuja kar tri različne povezave: 5 Oblika geselskih člankov v obeh izdanih delih, tako prve, elektronske verzije, kot kasneje izdane knjižne oblike, je plod uredniških odločitev. Urednici Alenka Pirman in Inge Pangos sta se odločili, da dopolnita izbrana gesla: v knjižni izdaji najdemo sistematično navedene slovnične kvalifikatorje (besedna vrsta in sklanjatev oziroma spregatev pri pregibnih vrstah). Prav tako najdemo zvrstne oziroma stilne oznake (žargon, sleng, slabšalno ipd.) in sopomenke, ki jih uvajata kazalki tudi in blizu. V dani raziskavi obravnavamo le spletni vir. 242 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij ljubkovalno ime za stavbo Gospodarske zbornice v Ljubljani Ambiciozna zgradba arhitektov Sadar in Vugaje rasla sočasno s priljubljenostjo Esmeralde. Žajfnice o "pepelki s konca drugega tisočletja". Esmeraldaje imela zelene oči, zbornica pa zelene šipe... Primer 6: Esmeralda. Poleg navajanja virov pri pisanju razlag nekateri pisci opisujejo tudi prvo pojavitev besede - kdo, kdaj, kje in v kakšnih okoliščinah jo je prvič uporabil, pa tudi kako se je beseda nato širila. Zaradi pogostosti uporabe se zdi, da postopki, kot so navajanje virov, spletne povezave in opis nastanka, pripomorejo k večji verodostojnosti zapisov. Navkljub metodološkim dilemam in morebitnim pomanjkljivostim je potrebno Razvezani jezik razumeti predvsem kot socialni pojav, kot kolaborativni slovar in prostor, kjer se oblikujejo nove diskurzivne prakse. S tega vidika je Razvezani jezik pomemben vir, zelo bogat in izredno kompleksen, obenem pa se moramo zavedati, da je »jezikovna analiza, ki ima za izhodišče leksiko, [...] neizogibno zaznamovana s svojimi specifikami« (Sorli 2013: 437). 3 Lastna imena v Razvezanem jeziku V Slovenskem pravopisu najdemo delitev lastnih imen na imena bitij (osebna, veroslovna in bajeslovna imena, alegorične poosebitve, imena prebivalcev, živalska imena), zemljepisna imena (naselbinska in nenaselbinska) in stvarna imena (pomenske skupine stvarnih imen) in sicer z ozirom na veliko oz. malo začetnico in v kontekstu slovenjenja lastnih imen (prevedena, podomačena, nepodomačena). Glede na obliko ločimo eno- in večdelna lastna imena (SP 2001: 10-16, 23-27). Podrobneje lastna imena in njihovo vlogo v slovenski leksikografiji analizira Vi-dovič-Muha, ki izpostavlja trojni pomen leksemov: denotativni slovarski pomen, ki ga »definiramo z zbirom pomenskih sestavin«, konotatitivni »je vedno spremljevalni, denotativnemu pomenu dodan«, kategorialni slovarski pomen pa »je slovnični in besedotvoren«. Če je »leksem kot slovarska enota določen z denotativnim pomenom«, je posebnost lastnih imen ta, da so za razliko od ostalih leksemov določena samo s kategorialnim slovarskim pomenom, saj »poimenujejo eno, čeprav ne posamezno; kot taka so pomensko prepoznavna v besedilu«. Uvrščamo jih med besedilne aktualizatoje (Vidovič Muha 2013: 92-93, 202-07). V naši raziskavi nas bodo zanimala lastna imena v glavi geselskih člankov, torej lastna imena v iztočnicah. SSKJ lastnih imen ne vsebuje, saj gre načeloma za ne-slovarske jezikovne prvine, edina izjema so lastna imena, ki se uporabljajo v prenesenem pomenu ali v stalnih besednih zvezah (1994: XX). Posebnost kolaborativnih slovarjev je, da vključujejo tudi lastna imena; lastna in stvarna imena so torej med seboj popolnoma pomešana. Veliko začetnico pri lastnih imenih v Razvezanem jeziku pogosto zamenja mala začetnica, ker vsi internetni pisci teh slovarskih gesel ne Kaja Dolar, Kolaborativni slovar Razvezanijezik 243 poznajo pravopisnih pravil. Velika začetnica ni zanesljiv kriterij za ločevanje med lastnimi in stvarnimi imeni (Paternoster 2011: 33), niti za našo analizo ni bistvena, zato se k temu problemu ne bomo več vračali, prav tako ne bomo obravnavali slovničnih in pravopisnih napak. V geslih Razvezanega jezika se lastna imena pojavljajo na tri različne načine: • lastno ime; • lastno ime v besedni zvezi; • izpeljanka iz lastnega imena. Kar zadeva lastna imena v geslih, najdemo v spletni bazi največ antroponimov in toponimov. Mednje sodi tudi naslednji primer: 2. publicistično tudi poimenovanje Balkanskega polotoka = ozemjja. ki ga omejujejo reke Soča, Idrojca, Ljubljanica, Sava in Donava ali črta ki spaja točko izliva Soče in izliva Donave Primer 7: Balkan - geografsko. Prava lastna imena, kot v zgornjem primeru, so v Razvezanem jeziku sorazmerno redka. Pisec je posebej zabeležil, da gre za geografsko ime, ne pa za preneseni pomen, kot je »nered, razsulo, brezvladje«, ki se nahaja v lastnem članku, naslovljenem preprosto balkan. Poleg standardnega lastnega imena, ki je pravzaprav v manjšini, najdemo v tej kategoriji tudi precej vrstnih poimenovanj iz lastnih imen, kar ponazarja primer bambi. Bambi (ekspresivna oblika je lahko tudi bambuzel) je prikupno dekle manjše oz. drobne rasti, zato pa zelo nežnega obraza in Primer 8: Bambi. Večina sestavkov z vrstnimi poimenovanji iz lastnih imen ne omenja prvotnega referenta (v danem primeru srne Bambi), temveč opisuje zgolj preneseno rabo (»prikupno dekle velikih, zvedavih oči«), bralci pa morajo izpeljavo dognati. Gre za metaforičen proces, ki na osnovi analogije zbliža dve različni enciklopedični domeni. Interpretacija poteka preko analogije, ki se vzpostavi med prvotnim referentom lastnega imena in referentom v dani komunikacijski situaciji; v tem primeru lastno ime »ne zaznamuje več posameznega, ampak lastnost, značilnost, ki je motivirala na posameznem področju karkoli presežno« (Vroovič Muha 2013: 93). Redkeje sta v geselski članek vključeni obe poimenovanji, prvotno in preneseno, kot denimo pri esmeraldi. V Razvezanem jeziku v geslih poleg lastnih imen najdemo tudi sintagme z lastnimi imeni. Prav v tem se kolaborativni slovarji močno razlikujejo od klasičnih, ki ta- 244 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij kšnih gesel načeloma ne vsebujejo. Za te sintagme je značilen semantičen (pomenski) transfer, interpretiramo pa jih v bloku, kot celoto (Rey 2002: 182-84); gre za pomenske prenose, ker »med motivirajočim in motiviranim pomenom ni mogoče vzpostaviti razmerja pomenske vsebovanosti - nad-/podpomenskosti« (Vidovič Muha 2013: 208). Ta kategorija je v Razvezanem jeziku najpogostejša in združuje zelo različne fenomene, tako s formalnega kot z vsebinskega vidika. Vloga lastnih imen v tovrstnih sinta-gmah je najpogosteje metaforična, prenos poteka od enega k več referentom: lastna imena so »motivatorji frazeološkega pomena, a ob tem izgubijo referenco s posameznim, kar je osnovna funkcija lastnega imena« (Jakop 2012: 55). imeti doma Petro Majdič Brin (3 leta]: Mami a veš, da ima moja pisateljica Mika doma Primer 9: Imeti doma Petro Majdič. Tretja kategorija lastnih imen nakazuje na jezikovno inovativnost. V primeru izpeljank iz lastnih imen so gesla rezultat raznovrstnih morfoloških in sintaktičnih preobrazb, največkrat pa gre za dodajanje predponskih in priponskih obrazil. Nastane nova beseda, v kateri lahko lastno ime še prepoznamo, pomen pa se spremeni. Interpretacija je možna le preko prvotnega referenta lastnega imena. Ta kategorija je izredno bogata, posebej veliko novosti je s političnega področja. l. Koruptivna ali drugače kazensko ovadena politična oseba, ki s za vsako ceno oklepa oblasti, a je politično mrtva. "kanglerjevati" - občevati z narodom v glavo "prikanglal sem zraven" - zaposlil meje župan "kangleroid" - umsko prizadeti član mestnega sveta z opravljeni "kanglerstein" - uvoženi kitajski granit za mestne trge okoli Primer 10: Skanglan. Kaja Dolar, Kolaborativni slovar Razvezanijezik 245 Prav tematika lastnega imena pa nas napeljuje k širšemu problemu metajezika, ki se mu bomo podrobneje posvetili. Zanimale nas bodo njegove pojavne oblike, mesto pojavljanja in vloga pri zgradbi geselskih člankov. 4 Metajezik Pojem »metajezik« se na eni strani nanaša na metalingvistične razlage, izjave, na drugi pa na metalingvistično rabo samih besed (vseh besednih vrst), kjer se ozna-čenec nanaša na jezik in jezikovni kod. Metalingvistične besede so tako besede, ki se v svojem pomenu ali v enem od svojih pomenov nanašajo na sam jezik. Vsako besedo lahko torej uporabimo metalingvistično (Auroux 1979: 5, Rey-Debove 1978: 29). Problem metajezika je bil dolgo predmet logike in filozofije, pozneje pa tudi lingvistike, kar je za našo obravnavo še posebej pomembno. 4.1 Vloga, pojavljanje in oblike metajezika Največji preboj v lingvistiki je naredil Jakobson, ki je metajeziku pripisal eno od šestih funkcij jezika in mu s tem v shemi komunikacije zagotovil posebno mesto. Pozneje je veliko prispevala Rey-Debove, ki je med prvimi preučevala metajezik naravnih jezikov. Njuna skupna točka je refleksivnost jezika kot temeljna jezikovna praksa. Jakobson poudarja, da metajezik ni samo stvar jezikovne znanosti, temveč je del vsakdanje komunikacije, uporaba metajezika pa je nujna za normalno delovanje jezika (Jakobson 1963: 53-53, 217-18). Rey-Debove je naredila korak dlje v isti smeri in se podrobneje ukvarjala z »me-talingvističnimi besedami« in semiotično, semantično in sintaktično analizo metajezika. Opozarja na bistveno razliko med znanstveno-didaktičnim metajezikom, ki je delno formaliziran in za katerega imamo simbole in veljavne aksiome, in pa običajnim metajezikom, ki se ga poslužuje uporabnik jezika (Rey-Debove 1978: 22, 1979: 15). Slednjemu je v svojih analizah posvetila še posebno pozornost in izdelala natančne tipologije. Podobno Culioli ločuje metalingvistično dejavnost, ki je formalna, namenjena opazovanju, in epilingvistično dejavnost, ki je spontana in nastane kot komentar h govoru. Pojavlja se v obliki parafraz in razlag, ki so predmet lingvističnega raziskovanja (Culioli 1974: 53-54, 72-75). V to miselno tradicijo se umešča tudi Julia s svojo »teorijo naravne semantike«, ki ji postavlja nasproti leksikografski metajezik (Julia 2001), v podobni smeri pa Authier-Revuz podrobneje analizira avtonimičnost diskurza, njegovo raznovrstnost in način delovanja. Opozarja na pojem »metadiskur-zivnosti«, ki se v nasprotju z metajezikom ne nanaša na lingvistični kod in jezik nasploh, temveč na govorčev lasten diskurz in sodi med oblike spontanega metajezika (Authier-Revuz 2012: 36). Vsem navedenim teorijam je skupno, da v različnih teoretskih okvirih in z različnimi pojmovni aparati ločujejo med znanstvenim in »laičnim« ali spontanim metajezikom. Med temeljne oblike spontanega metajezika sodijo razlage, za katere je značilno določeno semantično razmerje, bodisi ekvivalenca bodisi specifikacija. 246 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij Preučujemo jih lahko tudi glede na učinek, ki ga proizvedejo. Potrebno je omeniti še komentarje, saj »ima jezik - za razliko od drugih sistemov - možnost, da komentira samega sebe« (Gardes-Tamine in Pellizza 1998: 99): metalingvistični komentar se nanaša na jezik kot kod, metadiskurzivni na sogovorčevo izjavo oziroma na že obstoječi govor, metaenonciativni komentar pa na govorčevo lastno izjavljanje (Authi-er-Revuz 2012: 35-39). Ti komentarji so navadno izrečeni s posebno intonacijo in prozodijo, kadar so zapisani, pa se lahko nahajajo med narekovaji, v oklepajih, v poševnem tisku ipd. (Niklas-Salminen 2003: 62, Gardes-Tamine in Pellizza 1998: 102). To naslovnika prisili, da se vrne k določeni besedi, a ne pomeni nujno ponovne interpretacije (Steuckardt 2003: 8-9). Slovarji so sami po sebi znanstveni metajezikpar excellence, saj je njihova funkcija posredovati informacije o jeziku, o obstoječih besedah, njihovih rabah, pomenih, posebnostih ipd., metajezik pa je »učinkovito orodje za pomensko razčlembo in določanje pomenskih razmerij« (Trobevšek Drobnak 2007: 314). Prav posebej pa je metajezik pomemben za analizo kolaborativnih slovarjev, saj se tu problem metaje-zika zastavlja na povsem drugačen način: v njem se prepletata tako znanstveni kot spontani metajezik. V nadaljevanju se bomo osredotočili na različne oblike metaje-zika v Razvezanem jeziku. 4.2 Metajezik v Razvezanem jeziku Pri kolaborativnih slovarjih je problem metajezika kompleksen zaradi več razlogov: pojavne oblike metajezika so raznolike, njegovo pojavljanje je nesistematično in ni poenoteno, kar seveda lahko pojasnimo s temeljnim delovanjem kolaborativnih slovarjev, za katere je značilno veliko število avtorjev, ki praviloma niso leksikografi. Posebej pa je potrebno izpostaviti, da se znanstveni in spontani metajezik prepletata. Prav zato je vreden posebne obravnave, ki pa prinaša številne zagate. Glavna težava izvira iz dejstva, da geselski članki v spletnih bazah niso urejeni na enak način kot v klasičnih slovarjih. Kot smo že omenili, spletna baza poleg iztočnice ponuja eno prosto polje, za katerega se pisec sam odloči, s katerimi elementi ga bo izpolnil in v kakšnem zaporedju si bodo le-ti sledili. Razvezani jezik ne predvideva ločevanja na razlago, primer rabe in druge metajezikovne podatke (podatke o intonaciji, slovnične in stilne kvalifikatorje ipd.), tako da se le-ti sledijo v poljubnem vrstnem redu in se med seboj prepletajo. Raznovrstne oblike metajezika v Razvezanem jeziku lahko strnemo v tri skupine: • slovnični kvalifikatorji in slovarski zaznamki; • metajezik v razlagah; • metadiskurzivni in metaenonciativni komentarji. Eksplicitne oblike metajezika najdemo predvsem v prvih dveh kategorijah: v poimenovanjih posameznih delov geselskega članka (izgovorjava, uporaba, sopomenke ipd.), slovničnih kvalifikatorjih (samostalnik, glagol ipd.) in razlagah (najpogosteje jih uvajajo metalingvistični izrazi, kot so: pomeni, je, izraža, nekdo, ki ..., se uporablja, se reče ipd.). Kvalifikatorji se sicer pojavljajo razmeroma redko, za razliko od klasičnih slovarjev pa niso nujno formalizirani ali okratičeni, temveč prosto opisani: Kaja Dolar, Kolaborativni slovar Razvezanijezik 247 fakof tudi: fakof jebi se! Fakof je beseda številnih, ali bolje rečeno, skoraj neomejenih pomenov. Izjemno pomembno je, kako se besedo naglasa, ter kako dolgi so izrečeni samoglasniki Ce poudarimo "o" ali še posebej zategnemo "f' na koncu besede, se njen pomen popolnoma spremeni." Poznavalci, ki s to besedo znajo pravilno operirati, lahko z njo povedo in dorečejo pravzaprav skoraj vse. Predvsem ima beseda izjemno uporabno vrednost pri pogajalskih prijemih v moški družbi. Beseda fakof ima še en točno določen pomen, in sicer pomeni starejši izraz za pijačo, katere osnovni sestavini sta pivo in tonik (danes se tej pijači v nepoznavalslah krogih reče »pir s švepsom«). Naročanje te pijače zna biti izjemno zanimivo in zabavno. Ko pride natakar in te vpraša, kaj si želiš, mu kratko in odrezavo odvrneš: »Fakof«! * Moja osebna izkušnja je, da "fakooof" s širokim in nekako zateglim, malo nosnim o (način govora deluje malce zdolgočaseno) rabijo predvsem ženske, ko oponašajo kake finoče (mlajša generacija seveda). Primer 11: Fakof. Kot je razvidno iz primera fakof, so geselski članki lahko napisani povsem poljudno, posamezni deli niso posebej strukturirani, vrstni red informacij ni predpisan. Oblike metajezika v primeru kvalifikatorjev in drugih slovničnih informacij niso vedno strogo znanstvene, pogosto so bližje spontanemu metajeziku. Ta pa pride še bolj do izraza pri t. i. metalingvističnih komentarjih, ki so velika posebnost kolaborativnih slovarjev. Lahko jih ločimo v dve skupini. Pisec lahko komentira lastno pisanje; tovrstni komentarji se najpogosteje nanašajo na določeno definicijo ali rabo, v njih pa pisci izražajo svoje odobravanje ali odklanjanje, navdušenje, dvom ipd. opis gruče žensk, H se vedno (liehetajoče se) prikažejo skupaj ter Mišljeno nežno karajoče, baje tudi ljubkovalno (a ne verjamem). Primer 12: Babenberg. V primeru babenberg pisec s komentarjem »a ne verjamem« nakazuje distanco do lastne izjave »mišljeno nežno karajoče«. Prav tako pa lahko pisci komentirajo tuje oziroma že obstoječe geselske članke. V svojih komentarjih lahko izrazijo strinjanje ali nestrinjanje, informacije dopolnijo, postavijo vprašanja drugim piscem ipd. Obe vrsti komentarja se lahko pojavita v samem besedilu (BABENBERG), v opombi znotraj članka (fakof) ali pa v rubriki »pripomni«, kot v naslednjem primeru: 248 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij 1. Za besedi sntntn in cntntn sta vnesena dva identična Sanka. To najbrž ni zaželjeno, en od njiju bi moral biti zgolj povezava na 2. Čmrlj ni najdaljša slovenska beseda brez samoglasnikov, kot trdi članek, temveč je to za črko daljša beseda vzbrst. Posledično morda nima smisla opletati s to posebnostjo cntntna, ker gre za povsem izmišljen izraz z namerno neuporabo samoglasnikov. Primer 13: Cntntn/pripomni. Za metajezik v Razvezanem jeziku so značilne številne posebnosti: v nasprotju z razlagalnimi slovarji, kjer so posamezni deli geselskega članka ločeni, se tip informacij in z njimi povezan metajezik v kolaborativnih slovarjih nahajajo v poljubnem vrstnem redu in se med seboj prepletajo. Vrstni red informacij je popolnoma prost in odvisen od posameznega pisca. Prav tako lahko en stavek vsebuje več različnih informacij (slovnične, stilne itd.). Bistvena razlika je tudi v tem, da se v kolaborativ-nih slovarjih prepleta tako znanstveni kot spontani metajezik oziroma da v njih poleg metajezika najdemo tudi epijezikovne ali metadiskurzivne rabe. Poleg metajezikov-nih izrazov v razlagah in kvalifikatorjih med najzanimivejše sodijo metadiskurzivni komentarji, ki se nanašajo na že obstoječi zapis, in metaenonciativni komentarji, ki se nanašajo na piščev lastni članek; oboji kažejo na piščevo distanco do danih razlag. Prav zaradi slednjega bi lahko rekli, da je metajezik v Razvezanem jeziku v primerjavi z obstoječimi razlagalnimi slovarji bogatejši, čeprav je manj strukturiran in nesistematičen. 5 Zaključek V naši študiji smo se posvetili kolaborativnim slovarjem, njihovemu delovanju in posebnostim v primerjavi z enojezičnimi razlagalnimi slovarji. Glavna njihova posebnost je, da jih pišejo uporabniki spleta z vseh vetrov in ne (zgolj) jezikoslovci oz. leksikografi. Avtorji so torej številni, pisanje slovarskih gesel pa ne predpostavlja posebnega jezikovnega znanja. Podrobneje smo se posvetili slovenskemu kolabora-tivnemu slovarju Razvezani jezik, ki je nastal leta 2004 in danes šteje 4200 gesel. Deluje po načelu »wiki« in se v nekaterih pogledih močno razlikuje od tujih kolabo-rativnih slovarjev. Poleg bogate spletne baze se bo lahko kmalu pohvalil z že drugo knjižno izdajo. Razvezani jezik je izredno bogat z neologizmi in posledično zanimiv z vidika jezikovnih inovacij (formalni neologizmi). Prav tako najdemo v njem veliko prenesenih pomenov in novih pomenov sicer že ustaljenih leksemov (semantični neologizmi, Pruvost in Sablayrolles 2003: 10). Če je bila do sedaj uporabna vloga slovarjev v slovenski leksikografski tradiciji zapostavljena (Stabej 2009: 115), se zdi, da bi lahko Razvezani jezik prinesel preobrat. Kaja Dolar, Kolaborativni slovar Razvezanijezik 249 Lastna imena so obravnavana nesistematično, kar je logična posledica tega, da slovar piše množica anonimnih piscev. Podrobneje smo analizirali njihove oblike: v geslih se nahajajo tako sama kot v sintagmah in izpeljankah, kjer imajo lastna imena ključno vlogo pri jezikovnih inovacijah in kažejo na veliko kreativnost v slovenskem jeziku. Poimenovanja iz lastnih imen s pomenskim prehodom v vrstno občnoimen-skost so v Razvezanem jeziku najpogostejša, analogija pa največkrat ni eksplicirana in predpostavlja samostojno interpretacijo metaforičnega procesa. Tudi metajezik je v kolaborativnih slovarjih zastopan na poseben način. Od klasičnih slovarjev, ki vsebujejo t. i. znanstveni metajezik, se razlikujejo po tem, da kolaborativni slovarji vsebujejo tudi številne oblike spontanega metajezika (t. i. epi-jezikovne oz. metadiskurzivne rabe). Oblike metajezika v Razvezanem jeziku so raznolike, njihovo pojavljanje je nesistematično in ni poenoteno, kar seveda pojasnjuje temeljno delovanje kolaborativnih slovarjev. Metajezik se tako pojavlja v obliki kva-lifikatorjev, razlag, parafraz in metajezikovnih komentarjev. Slednji so še posebej zanimivi, saj po eni strani nakazujejo piščevo distanco, po drugi je prav metajezik eden od nosilcev dialoške strukture geselskih člankov. VlRI IN LITERATURA Sylvain Auroux, 1979: Catégories de Métalangages. Histoire, Épistémologie, Langage 1/1. 3-14. Jacqueline Authier-Revuz, 2012: Ces mots qui ne vont pas de soi: Boucles réflexives et non-coïncidences du dire. Pariz: Lambert-Lucas. Antoine Culioli, 1974: Pour une linguitique de l'énonciation: Formalisation et opération de repérage. Pariz: Orphys. Helena Dobrovoljc in Nataša Jakop, 2011: Sodobni pravopisni priročnik med normo in predpisom. Ljubljana: ZRC SAZU. Joëlle Gardes-Tamine in Marie-Antoinette Pellizza, 1998: La construction du texte: De la grammaire au style. Pariz: Armand Colin. Velemir Gjurin, 1986: K začetkom slovenskega slovaropisja. Slavistična revija 34/4. 365-92. Erving Goffman, 1987: Façons de parler. Pariz: Minuit. (Forms of Talk, 1981). Roman Jakobson, 1963: Essais de linguistique générale. Pariz: Minuit. Nataša Jakop, 2012: Normativni vidik apelativizacije v frazeologiji - anomalija ali jezikovna igra? Učenye zapiski Tavričeskogo nacional'nogo universiteta imeni V. I. Vernadskogo, Serija Filologija, Social'nye kommunikacii 25/2. 50-55. Catherine Julia, 2001: Fixer le sens? La sémiotique spontanée des gloses de spécification de sens. Pariz: Presses Sorbonne Nouvelle. Michel Marcoccia, 2003: La communication médiatisée par ordinateur: Problèmes de genres et de typologie. Prispevek na konferenci Journée d'études: les genres de l'oral (Université Lumière - Lyon 2, 18. 4. 2003). 250 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij Alenka Paternoster, 2011: Lastno ime in prevajanje: Magistrsko delo. Filozofska fakulteta UL: A. Paternoster. Jean Pruvost in Jean-François Sablayrolles, 2003: Les néologismes: Que sais-je? Pariz: PUF. Alain Rey, 2008: De l'artisanat des dictionnaires à une science du mot: Images et modèles. Pariz: Armand Colin. Josette Rey-Debove, 1979: Sémiotique. Pariz: PUF. --, 1978: Le métalangage: Étude du discours sur le langage. Pariz: Armand Colin. Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1994. Ljubljana: DZS. Slovenski pravopis, 2001. Ljubljana: ZRC SAZU. Marko Stabej, 2009: Slovarji in govorci: kot pes in mačka? Jezik in slovstvo 54/3-4. 115-38. Agnès Steuckardt in Aïno Niklas-Salminen (ur.), 2003: Le mot et sa glose. Aix-en--Provence: PUP. Mojca Šorli, 2013: Jezikovna in funkcijska zvrstnost v leksikalni podatkovni zbirki: kvalifikator ali pomenski opis? Družbena funkcijskost jezika (vidiki, merila, opredelitve). Ur. A. Žele. Ljubljana: ZIFF (Obdobja, 32). Frančiška Trobevšek Drobnak, 2007: O pojasnjevalni in uporabni vrednosti teorije o univerzalnih prapomenih in naravnega semantičnega metajezika. Razprave II. razreda 20. 307-24. Ada Vidovic-Muha, 2013: Slovensko leksikalnopomenoslovje. Ljubljana: ZIFF. Le Dictionnaire de la Zone. Splet. Ogled 8. Maja 2014. La Parlure: Le dictionnaire collaboratif du français parlé. Splet. Ogled 8. maja 2014. Razvezani jezik: Prosti slovar žive slovenščine. Splet. Ogled 8. maja 2014. Urban Dictionary. Splet. Ogled 8. maja 2014. Tina Žagar Pernar in Tatjana Lotric. Stalne besedne zveze. Projekt Slovenščina. Srednja elektro-računalniška šola. Splet. Ogled 8. maja 2014. Summary The rapid progress of technology and the possibilities it offers has enhanced the proliferation of the so-called collaborative dictionaries. As opposed to electronic or internet dictionaries which are ultimately classical dictionaries available on-line, collaborative dictionaries are based on collaborative authorship. They are compiled by a larger audience, the on-line entries can be contributed by anybody, without instructions or censorship. The present paper examines the functioning and form of collaborative dictionaries, with a focus on Razvezani jezik jezik - Prosti slovar žive slovenščine [The Tongue Untied—A Free Dictionary of the Living Slovene Language] (www.razvezanijezik.com). Kaja Dolar, Kolaborativni slovar Razvezanijezik 251 Collaborative dictionaries have not been the subject of scientific investigation, there are no attempts of their description or analysis. Hence in the first part, the author analyzes the functioning, the form of entries, and some specific features that distinguish Razvezani jezik from other (foreign) collaborative dictionaries. The main common feature stems from the fact that collaborative dictionaries are compiled by internet users of various backgrounds and not (merely) by linguists or lexicographers. No specific linguistic knowledge is required from the numerous authors that compile the entries. Razvezani jezik is very rich in neologisms and hence interesting in terms of linguistic innovation (formal neologisms). It also abounds with metaphorical meanings and new meanings of existing formulations (semantic neologisms). Razvezani jezik was founded in 2004 and now includes 4200 entries; in addition to the rich internet base it will soon produce the second book publication. The paper further analyzes some special linguistic phenomena characterizing the content of collaborative dictionaries. First it tackles the problem of proper names, which is in itself complex and difficult to sort out. The author examines the way in which proper names are treated differently than in classical dictionaries. The main difference is that in classical dictionaries proper names are physically separated from other entries, while in Razvezani jezik entries are mixed. Their inclusion and treatment are not systematic, which is a logical consequence of a collective authorship. Looking at the form of proper names, one can see that in some entries they appear alone, in others in locutions and derivatives where proper names play a key role in linguistic innovation, displaying a great creativity of Slovene. With respect to the reference, a classical proper name is often accompanied by a metaphorical name that does not refer to the original referent but depends on the linguistic context, i.e., the analogy between the two enables interpretation. Metaphorical names are the most frequent manifestation of proper names in Razvezani jezik. The analysis of selected entries provides an insight into the complexity of this phenomenon, the place of proper names in the general nomenclature, and the process of linguistic innovation. The topic of proper names leads to the broader issue of metalanguage, which plays a key role in all normative linguistics, i.e., in both grammars and dictionaries. Jakobson lists metalanguage as one of the six functions of language and thus ascribes to it a special role in the communication model. 'Metalanguage' refers on the one hand to metalinguistic definitions, descriptions, explanations, propositions, and on the other hand to metalinguistic use of words (of all classes), where the signified refers to language and its code. Meta-linguistic words are thus those words whose meaning or one of their meanings refers to language itself, but one has to bear in mind that every word can be used in metalinguistically. Dictionaries are metalanguage par excellence, since their function is to convey information about language, its existing vocabulary, usage, meanings, special characteristics, etc. Metalanguage is particularly significant in collaborative dictionaries where it functions quite differently. It is very diverse, its use is not systematic and uniform, which is a function of the collective authorship of non-professional lexicographers. In the entries, metalanguage appears in various forms both in the head (qualification) and in subentries, and especially in the explanatory part, where it assumes various forms in explanations, illustrative material, examples, the usage in context and in the so-called nest. Some- 252 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij times one can find style qualifications. Metalanguage in Razvezani jezik also has a special role as the bearer of a dialogical structure of entries, and these examples are particularly interesting. It seems that a new chapter is being written in linguistics, since collaborative dictionaries are part of the so-called participative lexicography. Razvezani jezik occupies a very special place in it. Its content is rich and diverse, the linguistic phenomena it treats are very complex. The reliability of some entries and their usage may be questionable, but Razvezani jezik should be considered a sociolinguistic phenomenon and examined as such. OCENE - POROČILA - ZAPISKI - GRADIVO ALENKA ŽBOGAR: IZ DIDAKTIKE SLOVENŠČINE Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije, 2013 (Slavistična knjižnica, 20). 175 str. Monografijo Iz didaktike slovenščine sestavljajo trije deli: v prvem delu Pouk slovenščine kot maternega/prvega jezika v slovenskem šolstvu po letu 1996 - specifike je predstavljen razvoj predmeta, ki se je dogajal ob novih učnih načrtih za osnovne in srednje šole; v drugem delu Metode pouka književnosti je v središču pozornosti književnost z metodami in operativizacijo problemsko-ustvarjalnih metod pouka književnosti; v tretjem delu Metode raziskovanja didaktike književnosti so predstavljene metode kvalitativnega in kvantitativnega raziskovanja tega področja. V prvem poglavju so prikazane družbene okoliščine, ki so narekovale prehod od transmisijskega k transformativnemu pouku. Zanimiv je vpogled v postmoderno družbo, izpostavljen je problem izginjanja trdnih identitet in tako tudi zgodb, ki se sprevračajo v transzgodbe; umetnik se danes ne sprašuje več, kdo da je, temveč v katerem svetu je. Svet pa vse bolj postaja globalna vas, življenje je kompleksnejše, a veliko bolj površinsko. Gre za čas hitrega življenjskega sloga, ki povzroča v literaturi povezovanje žanrske in visoke književnosti. Postmoderna doba je čas konca subjekta, kot poudarja avtorica monografije, zato je logično vprašanje, ki si ga zastavlja: kako v takih razmerah - družbenih in odsevu teh v književnosti - uresničevati cilje pouka književnosti: kako krepiti posameznikovo kulturno zavest in spodbujati medkulturno povezovanje in kako sploh osmišljati pouk slovenščine v postmoder-ni dobi. Avtorica predstavi sistem pouka slovenščine in poda pregled sprememb ob orisu učnih načrtov na osnovnošolski in srednješolski ravni, posebej izpostavi cilje mature in poklicne mature. Pregledno se posveča specifičnim ključnim zmožnostim, ki so zapisane v posodobljenih učnih načrtih za slovenščino (ki so nastajali v letih od 2006 do 2008). V okviru razlage sporazumevalne zmožnosti izpostavlja spremembe na informacijsko-komunikacijskem področju in s tem odpira pomembno vprašanje o integraciji razumevanja tradicionalne pismenosti in digitalne pismenosti, pri čemer opozarja na pomen celotne organizacije vzgojno-izobraževalnega sistema, usmerjene v učinkovito sodelovanje vseh akterjev sistema in v učiteljevo nenehno pridobivanje novih znanj o procesih branja, govorjenja in poslušanja; avtorica ugotavlja, da so nove pismenosti (poleg digitalne še medijska in informacijska) večinoma prisotne na načelni ravni in v strateških dokumentih, v šolski praksi pa v posameznih fazah vzgojno-izobraževalnega procesa, pri čemer pa posebej opozarja, da je v šolah treba slediti razvoju novih pismenosti, nikakor pa ne gre zanemarjati tradicionalne pismenosti. Pozornost namenja branju, še posebej bralnim težavam, in podaja primerjalne podatke z drugimi (evropskimi) državami, da bi prikazala položaj Slovenije oz. kako primerjalno z drugimi mladimi po Evropi in v svetu berejo naši osnovnošolci in srednješolci. Nekateri problemi pri poučevanju branja izvirajo že iz napotkov v učnih načrtih za slovenščino, ki večinoma sicer sledijo usmeritvam velikih mednarodnih 254 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij raziskav, zapostavljajo pa razvoj kritične bralne pismenosti, ki omogoča bralcu prepoznati manipulativnost v besedilih. Ostalim spoznavno-sprejemnim dejavnostim je namenjene manj pozornosti, avtorica se tako pri pisanju osredotoči na zaključno fazo v poučevanju pisanja (meta)besedil, na esej in pisno interpretacijo, manj pozornosti pa nameni predesejskim oblikam in s tem pouku oz. poučevanju pisanja v štirih letih srednješolskega izobraževanja ter osnovnošolskemu pouku na tem področju. Teoretično, z definicijami različnih pojmov, so jasno predstavljeni poslušanje in govorjenje, medpredmetno povezovanje in dejavna vključenost dijakov v vseh fazah pridobivanja znanja in razvijanja zmožnosti. Izbira srednješolskih književnih vsebin in raziskave bralnega interesa dijakov (v poglavju o učnem načrtovanju) kažejo, da je starejšim najstnikom všeč realistično opisovanje vprašanj in problemov, s katerimi se lahko identificirajo. V povezavi s tem je odprt problem uporabe ustreznih strategij za intenzivnejše razumevanje književnih besedil in vključevanja žanrskih, aktualnih besedil oz. nadomeščanje premalo aktualnih besedil z aktualnejšimi. Posebej dragoceno je poglavje o specifičnih učencih - učencih s posebnimi potrebami in nadarjenih učencih. Učencev s posebnimi potrebami s pogodbami o njihovi usmeritvi je iz leta v leto več, učitelji pa se pritožujejo, da imajo premalo strokovnega znanja, hkrati pa izražajo pretežno negativno mnenje o integraciji in inkluziji; monografija izpostavlja težave otrok na področju branja, pisanja in pravopisa, predvsem disleksijo, avtorica podaja priporočila za učitelje materinščine pri prepoznavanju motenj in izključevanju drugih težav, podaja tudi priporočila za delo z otroki, pri katerih je disleksija potrjena, in pojasnjuje, kaj s posameznimi vajami pri otrocih z disleksijo spodbujamo. Pri govorno-jezikovnih motnjah, afaziji in dizartriji, priporoča, da izhajamo iz močnih področij takega učenca, si zastavimo realna razvojno--motivacijska pričakovanja in pripravimo učenca do tega, da učenje dojema kot igro. Predstavila je najbolj izstopajoče lastnosti nadarjenih otrok in probleme, ki lahko nastanejo, če šola ne prepozna njihove nadarjenosti; pri pouku materinščine se lahko uspešno spodbujajo verbalno nadarjeni učenci - zgleduje se pri spoznanjih iz drugih ved (na primer psihologije). V poglavju o metodah pouka književnosti piše o spremenjeni vlogi učitelja in učenca in ju prikaže ob temeljni metodi pouka književnosti: šolski interpretaciji književnega besedila; zastavlja si vprašanje, kako v pouk slovenščine uvesti več praktičnega dela, književnega raziskovanja, ustvarjalnega branja in pisanja, učenja z(a) razumevanje(m) in spodbujanja radovednosti; nanj poskuša poiskati nekaj odgovorov: več pozornosti bi morali nameniti izražanju vtisov o prebranem besedilu, učitelj bi lahko natančneje preveril doživljanje književnih besedil in imel do doživljajskih besedil učencev bolj oseben in manj akademski pristop, kar bi učencem omogočilo bolj poglobljen stik s književnim besedilom. Poudarjen je torej pomen ustrezne operativizacije šolske interpretacije, ki dovolj časa in poudarka namenja doživljanju prebranega književnega besedila, ker je to osnova za razvijanje abstraktnega in kritičnega razmišljanja, razvitost takega mišljenja pa se izkazuje v zaključni fazi srednješolskega izobraževanja, predvsem v maturitetnem eseju. Drugo metodo pouka književnosti - komunikacijski pouk - prikaže avtorica ob povzetih primerih dejavnosti pred branjem, med njim in po njem in izpostavlja vrste Tanja Jelenko, Alenka Žbogar: Iz didaktike slovenščine 255 uvodne motivacije. Največ pozornosti je namenjene prikazu problemsko-ustvarjal-nega pouka, ki ga avtorica že v uvodnem poglavju označi kot dokajšnjo novost, prav zaradi tega je ustrezna obsežnejša razlaga takega pouka in učiteljeve vloge organizatorja ustvarjalne in raziskovalne dejavnosti učencev. Navedene so tudi konkretne metode problemsko-ustvarjalnega pouka, kar je lahko prispevek k širšemu uveljavljanju problemsko-ustvarjalnega pouka v slovenske šole in s tem prispevek k večji samostojnosti učencev in samoiniciativnosti pri učenju in izbiranju strokovne literature. V poglavju o preverjanju in ocenjevanju piše o razmejitvi med tradicionalnim in alternativnim preverjanjem in ocenjevanjem, ker problemsko-ustvarjalni pouk književnosti ni kompatibilen s tradicionalnim ocenjevanjem; avtorica podaja primere problemskih učnih metod, uporabnih pri preverjanju in ocenjevanju. Področje, ki mu je v bilo v didaktiki slovenščine doslej namenjeno premalo pozornosti, so raziskovalne metode, zato je še toliko bolj dragocen prispevek Alenke Žbogar na tem področju. S tezo, da pedagoško raziskovanje 20. stoletja zaznamuje prehod od izrazito kvantitativne h kvalitativni metodologiji, da pa je za književ-nodidaktično raziskovanje smiselno ustrezno kombiniranje kvantitativnih in kvalitativnih metod raziskovanja, usmerja celotno poglavje v sistematično razčlembo tako kvantitativnega kot kvalitativnega raziskovanja. Izpostavljene so težave zaradi polarizacije obeh načinov raziskovanja, po drugi strani pa je prikazan primer uspešnega kombiniranja kvantitativnega in kvalitativnega raziskovanja na področju pouka slovenščine, in sicer opiše raziskavo Teza o (ne)priljubljenosti slovenščine kot obveznega šolskega predmeta v Sloveniji, ki je dala zanesljive podatke prav zaradi kombinacije obeh načinov raziskovanja. Monografija je pomemben prispevek v didaktiki slovenščine, predvsem na področju književne didaktike zaradi izrazito natančno udejanjenega avtoričinega hotenja po interdisciplinarnem pristopu: sistematično vključuje domača in tuja spoznanja različnih znanosti, tako dognano in prepričljivo odpira mnoga vprašanja, predvsem o učencih s posebnimi potrebami. Pomembne so tudi ponazoritve teoretičnih spoznanj in definicij različnih področij didaktike (književnosti) s primeri iz prakse oz. predlogi metod in oblik dela v razredu. Monografija je sistematičen prikaz mnogih novosti in je zato lahko vodilo v nove raziskave, prav tako je dobrodošlo študijsko gradivo za bodoče učitelje slovenščine, ker omogoča poglobljen in kritičen vpogled v različna področja didaktike; gotovo je namenjena tudi učiteljem, tako osnovnošolskim kot srednješolskim, in s primeri iz prakse lahko opravlja tudi vlogo priročnika za učitelje. Prav slednje - približati nova znanstvena spoznanja, ki jih je Alenka Žbogar tako sistematično in na široko prikazala v monografiji - je naloga, ki bi v oblikovalskem smislu potrebovala še nekoliko nadgradnje (jasnejše razločevanje zgledov od teoretičnih raziskovalnih spoznanj in definicij). Tanja Jelenko Šolski center Celje 256 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij ALOJZ GRADNIK, EROS - THANATOS (Ur. in prev. Fedora Ferluga-Petronio). Trst: ZTT - EST, 2013. 174 str. V letu 2013 je pri Založništvu tržaškega tiska izšla dvojezična, slovensko-itali-janska pesniška zbirka Alojza Gradnika. Pesmi za zbirko Eros - Thanatos je izbrala in prevedla Fedora Ferluga-Petronio z Univerze v Vidmu. Delo je rezultat njenega dolgoletnega zanimanja za poezijo Alojza Gradnika, ki jo je nagovorila z unikatno ljubezensko izpovedjo. Občudovanje Gradnikove pesniške govorice jo je spodbudilo, da je objavila nekaj člankov, v katerih je prikazala motivno-tematske vzporednice med Gradnikovo ljubezensko poezijo in velikimi pesniškimi imeni antike. Leta 2007 je na Univerzi v Vidmu organizirala odmeven mednarodni simpozij o Alojzu Gradniku, ki je opozoril na nekatere pomembne, a do tedaj manj znane vidike Gradnikovega življenja in dela. Prispevki s simpozija so izšli v dveh zbornikih pri založbi ZTT - EST v Trstu: Alojz Gradnik - pesnik Goriških brd (uredila Fedora Ferluga-Petronio), 2008; Alojz Gradnik - poeta del Collio goriziano (a cura di Fedora Ferluga-Petronio). V italijanskem zborniku so bile objavljene nekatere Gradnikove pesmi v italijanščini, ki jih je sama prevedla. Nepričakovano veliko zanimanje za Gradnika na tem simpoziju je profesorico Ferluga-Petronio utrdilo v prepričanju, da italijanski bralec potrebuje novo antologijo Gradnikove poezije, ki bo razodela vso njeno tematsko širino. Pred zbirko Eros -Thanatos je bilo namreč v italijanščino prevedenih le za vzorec Gradnikovih pesmi, čeprav je bilo Gradnikovo ime v času med obema vojnama eno najodmevnejših slovenskih imen v italijanskem prostoru. Gradnikovo poezijo je sicer prevajalo opazno število italijanskih slavistov, toda vsak je prevedel le eno ali dve pesmi za revijalni tisk. Prevedene pesmi nikoli niso bile zbrane v knjižni obliki, če izvzamemo objave v antologijah slovenske poezije Luigija Salvinija Liriche slovene moderne (1938) in Sempreverde e rosmarino (1951). Pregled nekaterih od teh medvojnih prevodov razodene, da so bili pomanjkljivi tako na vsebinski kot na formalni ravni, najbrž tudi zato, ker prevajalci niso dovolj dobro poznali slovenskega jezika. Bolj kakovostni prevodi Gradnikove poezije nastanejo šele v drugi polovici 20. stoletja, ko začnejo pri prevajanju sodelovati Slovenci, večinoma živeči v Furlaniji-Julijski krajini. Na takšen način je nastala prva Gradnikova pesniška zbirka v italijanščini Poesie. Izšla je leta 1984 v nizki nakladi pri lokalni založbi Braitan v Krminu, toda njen ponatis leta 2001 je jasno nakazal pozitiven bralski odziv. Antologija Eros - Thanatos, ki je izšla dobro desetletje po ponatisu zbirke Poesie, tako nadaljuje in na široko odpira pot Gradnikove poezije med italijanske bralce. Zbirka združuje okoli 60 pesmi, predhodna zbirka Poesie pa obsega le nekaj več kot deset pesmi. Kljub temu pomen zbirke Poesie ni zanemarljiv, saj so v njej prvič v italijanskem prevodu objavljene pesmi, ki spregovorijo o slo-vensko-italijanskih odnosih na Primorskem v prvi polovici 20. stoletja, pesmi torej, ki jih italijanski slavisti v medvojnem obdobju niso prevajali, saj se niso skladale z »italijansko« podobo o Gradniku, kot na pol italijanskem pesniku, ki deluje v prid slovensko-italijanskega kulturnega zbliževanja. Na ta vidik opozarja tudi zbirka Eros - Thanatos, ki prek petih tematskih ciklov zaobjame vso karakteristiko Gradnikove poezije. Prevajalka, odlična poznavalka Gradnikovega pesniškega opusa, poleg tega Ana Toroš, Alojz Gradnik, Eros - Thanatos 257 ponudi v spremni študiji lastno, izvirno interpretacijo, pri čemer posebej poudari Gradnikovo eksistencialno povezanost z zemljo, ki je opazna predvsem v pesmih o rodnih Brdih, in prehod Gradnikove ljubezenske poezije zgodnjega obdobja, razpete med erosom in tanatosom, v duhovno poezijo poznega obdobja, v kateri pride do pomiritve pesnikove strasti in strahu pred končnostjo, v spoznanju večne, vseobsegajoče, človeka presegajoče ljubezni. Fedora Ferluga-Petronio se je odločila, da zbirko naslovi po eni najbolj znanih Gradnikovih pesmi Eros - Tanatos, saj je vprašanje prepletenosti teh dveh elementov eno osrednjih idejnih sidrišč Gradnikove poezije. Ni torej naključje, da je v središče zbirke postavila ravno razdelek Eros - Thanatos, v katerem pride med drugim do izraza ženski izpovedni lik (cikel Pisma in cikel De profundis). Na sam začetek zbirke je po drugi strani postavljen cikel Podobe iz Brd. V ta namen je prevajalka izbrala pesmi, iz katerih zavejeta vonj in vsa barvitost briških gričev, pa tudi stiske in radosti njihovih prebivalcev. V drugem ciklu Zgodovinski trenutki vodi bralce k zgodovinski tematiki, predvsem k sonetnemu ciklu Tolminski punt in k motivom iz koncentracijskega taborišča na Rabu, v katerih spoznamo Gradnika epika. Četrti cikel Družina razodeva izjemen pomen, ki ga je Gradnik dodelil družini, povezanosti družinskih članov. Zbirko zaključuje obsežen cikel Med nebom in zemljo, s pesmimi, ki segajo od pesnikove začetne nevere, glodajočega črva dvoma (Črv), do notranje pomiritve (Kmet govori Bogu) in slutnje nebeškega sveta v sklepni pesmi Zlate lestve. Urednica pri prevajanju ni izhajala iz že obstoječih italijanskih prevodov. Prizadevala si je obdržati značilnosti Gradnikovega verza, ni pa ohranila rime izhodiščnega besedila. Kljub temu so z vidika formalne zvestobe izvirniku njeni prevodi med najbolj dodelanimi ne le v sklopu italijanskih prevodov, temveč tudi v sklopu prevajanja Gradnikove poezije v romanske jezike. Večina prevajalcev v romanskem svetu se je namreč posvetila le vsebini Gradnikove poezije, ne pa formalnim vidikom, kar je okrnilo predvsem Gradnikovo sonetno podobo. Poleg spremne študije o Gradnikovi poeziji zbirko Eros - Thanatos bogati še uvo-dni razdelek, v katerem avtorica predstavi Gradnikovo življenje in delo, s posebnim posluhom za opis razmer, v katerih je Gradnik odraščal in ki so oblikovale njegov pesniški svet. Na koncu je dodan še prevajalkin komentar k pesmim v posameznih poglavjih. Pesniška zbirka je doživela krstno predstavitev v Trstu, kmalu za tem še na Gra-dnikovih večerih 2013 v Goriških brdih. Gradnikove pesmi v najnovejšem italijanskem prevodu je na obeh pesniških večerih doživeto prebral Paolo Bortolussi. Navdušenemu odzivu publike je seveda botrovala tudi lepota samih prevodov. Odličnost prevodov in zbirke kot celote je rezultat dolgoletnih uredničinih naporov, vztrajnosti in odločnosti, da predstavi italijanskemu bralcu enega največjih slovenskih pesnikov. Ana Toroš Univerza v Novi Gorici 258 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij MONIKA GAWLAK: SWIATPOETYCKIGREGORA STRNIŠY (slov. Pesniški svet Gregorja Strniše). Katowice: Wydawnictwo Uniwersytetu Sl^skiego, 2012. 200 str. Da je znanstveni interes za literarni opus Gregorja Strniše zelo živ, poleg slovenskih raziskav, med katerimi so v zadnjih letih tudi tri doktorske disertacije (Tina Bilban: Sodobne filozofske teorije časa in njihova aplikacija na sodobno literaturo, 2008, Eva Premk Bogataj: Končnost in neskončnost v literarnem opusu Nikole Šopa in Gregorja Strniše, 2012, ter Igor Žunkovič: Katarza in vesoljska zavest, 2013), izpričuje tudi knjiga poljske literarne zgodovinarke Monike Gawlak Swiat poetycki Gregora Strnišy (Pesniški svet Gregorja Strniše), prav tako rezultat avtoričinega doktorskega študija pri Boženi Tokarz, profesorici na univerzi v Katovicah. To je pravzaprav prva obširna monografska predstavitev Strniševega pesniškega opusa, ki je delo enega avtorja. Doslej najizčrpnejše delo te vrste, ki je bilo tudi za avtorico predstavljene monografije pomemben vir, je namreč zbornik v zbirki Interpretacije (1993). Raziskovalka v uvodnem zapisu ugotavlja, da je Strniša eden največjih slovenskih pesnikov 20. stoletja, vendar je na Poljskem malo znan in ne dovolj predstavljen.1 Mo -nografija Monike Gawlak ima zato na Poljskem poleg znanstvene tudi informativno ter afirmativno vrednost. V prvem poglavju z naslovom Delo, življenje in pogled na svet Gregorja Strniše Strnišo postavi v generacijski kontekst. Z Zajcem, Tauferjem ter Vegrijevo ga uvršča v tretjo fazo povojne lirike od leta 1958 in opozarja na močan ustvarjalni dialog med člani te, t. i. kritične generacije. Osnovno informacijo predstavlja tudi pregled Strniševega lirskega, dramskega ustvarjanja in ustvarjanja za otroke ter ključni komentarji slovenskih kritikov in literarnih zgodovinarjev o tem. Prepoznava vrednosti Strniševe poezije je predvsem v njegovi pesniški filozofiji, katere rezultat je posebna vrsta notranjega sveta, edinstvena pesniška vizija, za katero je značilna težnja k transverziji in transgresiji. Ta vizija je seveda Strniševa zamisel o »kozmični zavesti« in iz te izhajajoča koncepcija literature in umetnosti, izražena v esejih Transcedentalna pesnitev in Ironična pesnitev, s skupnim naslovom Relativnostna pesnitev, in v zbirki Vesolje, kar avtorica predstavi v prvem poglavju. Strniša razlikuje dva pola kozmične zavesti, ki sta hkrati dva načina doživljanja sveta - tragičnega in komičnega. Najbolj enakomerno ta pola pri Strniši sobivata v grotesknem. Razmišljanja o etični razsežnosti literature je želel predstaviti njegov tretji esej - Etična pesnitev, ki pa ga ni napisal, zato je mogoče koncept »etičnega dela« povzeti le iz njegovega literarnega ustvarjanja. Monika Gawlak ugotavlja, da kozmična zavest korespondira z avantgardnim konceptom organizacije sveta pri Srečku Kosovelu (kot ga je predstavila Božena Tokarz leta 2004 v monografiji, ki je leta 2013 pod naslovom Med destrukcijo in konstrukcijo: 1 V antologiji slovenske poezije iz leta 1973 sta dve njegovi pesmi, leta 1993 je izšel izbor Strniševe poezije v prevodu Katarine Šalamun Biedrzycke, nato še v njeni antologiji Mah in srebro iz leta 1995, vendar brez prevodov iz Strniševih zadnjih treh knjig Oko, Jajce in Škarje, ki so zelo pomembne za poetiko tega avtorja. Predvsem pa niso bile prevedene pesmi, ki so plod avtorjeve »vesoljske zavesti«, temveč je bil Strniša na Poljskem predstavljen bolj kot eksistencialistični pesnik. Leta 2004 je Irena Novak Popov pesnika predstavila v reviji Opcje, v kateri je izšel tudi odlomek iz Strniševe drame Žabe. Vita Žerjal Pavlin, Monika Gawlak: Swiat poetycki Gregora Strnišy 259 O poeziji Srečka Kosovela v kontekstu konstruktivizma izšla tudi v slovenščini) in ekologijo filozofa Husserla. Spodbuda za raziskovanje ji je ugotovitev Borisa Paternuja, da so Strniševe ideje blizu romantizmu in nadrealizmu. Podobnost med nadrealizmom in Strniševim ustvarjanjem opaža v uporabljenih temah ali motivih, kot so motivi spanja in sanj, izjemnega umetnika, lebdenja, oživljanja mrtvih, preseganja smrti, cepljenja in spreminjanja osebnosti, metamorfoz, živali in rastlin v nadrealistični pokrajini, lutk, gozda. Nasprotno pa je Strniši povsem tuja za nadrealiste značilna perverzna erotika. In čeprav se zdi, da je Strniševa poetika daleč od težnje po socialnih in političnih spremembah, h katerim je kot avantgardna smer težil tudi nadrealizem, se tudi pri njem pogosto razkriva zaskrbljenost nad duhovnim razvojem človeka, predvsem zaradi pridobitništva in potrošništva oz. »miselnosti štacune«. Tako kot nadrealisti je verjel v vzporednost pojavov v realnem in duhovnem svetu, v medsebojno izmenjavo med materialnim in mentalnim ter podobno kot protikrščanski nadrealisti tudi Strniša svojega prepričanja v obstoj nadnaravnih sil ni razumel v duhu krščanstva, temveč panteizma. Z nadrealisti Strnišo veže prepričanje o enotnosti sveta, o nedeljivosti bitja, s tem pa nasprotovanje dualističnemu ločevanju snovi in duha ter zavest o transcendentni razsežnosti sveta, ki povezuje in enači vse z vsem. Podobno kot nadrealizem, ki je zavrnil vero v moč razuma, tudi Strniša kategorično zavrača racionalizem, za katerega verjame, da je soodgovoren za zgodovinske izkušnje 20. stoletja, in s tem mimetično poezijo, nasprotuje »antropocentričnemu humanizmu« in se zavzema za antropomorfizem in približevanje animizmu. Čeprav se Strniševi verzi ne zdijo sorodni nadrealistični avtomatski pisavi in »parjenju besed«, izražajo duševna stanja in nastajajo pod vplivom podob, od katerih je mnoge mogoče razlagati v duhu psihoanalize. Ob tem avtorica opozori še na sorodnost Strniševega ustvarjanja s koncepti magičnega realizma, v katerem se tako kot v nadrealizmu in v Strniševi poeziji ustvarja ozračje skrivnostnosti, neznanega. V drugem poglavju z naslovom Poetično ustvarjanje sveta. Akt ustvarjanja kot dialog z idejo kozmogonije se najprej posveti Strniševemu literarnemu mitu, za ustvarjanje katerega avtor uporablja simbolni jezik s pomočjo treh strukturnih načel identitete, analogije in antitetičnosti. Z uporabo simbolnega jezika Strniša ustvarja nadomestni, mitski svet kot enega od možnih svetov. Ideja »enotnosti biti», ki je po avtoričinih besedah posebej značilna za južnoslovanske avantgarde, o čemer je na Poljskem prva pisala Barbara Czapik-Litynska, in je deloma posledica kritične ocene tedanjega političnega položaja, je pri Strniši izraz želje, da bi izrazil ustrezno resnico o fenomenu sveta in človeka in z literaturo vplival na razvoj človeške zavesti in etične občutljivosti. Pesniške podobe tako združujejo prvine različnih prostorov: notranjih in zunanjih, kolektivnih in osebnih, stvarnih in mitoloških ali fantastičnih, s čimer odpira dialog med različnimi, včasih celo nezavednimi manifestacijami obstoja. Avtorica seveda ne more mimo Strniševe pesemske knjige Oko, pod vplivom Kantove filozofije podnaslovljene Oris transcendentne logike, katere podoba sveta temelji na načelu, analognem živemu organizmu, in v kateri je ideja kozmične zavesti najpodrobneje izdelana. Knjiga kaže značilnost Strniševe kozmične zavesti, to je razmišljanjeparspro toto, ki ga avtorica predstavlja kot eno od značilnosti mitičnega 260 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij mišljenja. Kot drugi primer ideje o enotnosti biti v Strniševih delih je besedilo2 Na drugi strani iz zbirke Želod, temelječe na filozofskem konceptu Husserlove monade, ki je - v nasprotju z Leibnizovo monado - v stiku s tem, kar je zunaj. Epistemološki koncept enotnosti sveta v Strniševi poeziji je tudi v zvezi s Heideggrovo filozofijo in s konceptom »tragičnega junaštva« Alberta Camusa. Ker skuša Strniševa poezija izraziti »neizrekljivo«, označuje avtorica branje te poezije po Ryczardu Nyczu za posebno literarno epifanijo, ki je v neteološkem smislu koncept razumevanja besedila, avtorja in realnosti in se kaže kot razodetje najglobljih resnic, razkritje metafizičnega in s tem povezanih vrednot. Strniševa poezija izraža metafizično realnost, je pričevanje vere v obstoj »nečloveške« dimenzije realnosti in pesem zato postane »mesto epifaničnega dogodka«. Za analizo in interpretacijo poezije Gregorja Strniše, ki je v skladu z načeli mit-ske zavesti oblikoval alternativni svet, avtorica uporablja pojem »možnih svetov«, nastal na podlagi Leibnizove filozofije. Strniša namreč v svoji poeziji večkrat kaže na soobstajanje različnih svetov in odnose med njimi, kar je pogosto predstavljeno z vidika junakov ali v lirski pripovedi. Avtorjev način izražanja možnega sveta je tudi odkrito zanikanje ali izpodbijanje obstoja sedanjega sveta (na primer v verzu »Bilo je v mestu, ki ga ni, v deželi, ki je ni bilo«). Za izražanje stanja med gotovostjo in verjetnostjo pesnik uporabi tudi retorična vprašanja, zlasti taka, ki spodkopavajo ontološki temelj opisanih pojavov: »Je tu konec teh poti? / Se ne topi zid pred očmi?« Ali »Kje smo mi, ko smo bili, / kje bomo, ko nas nič več ni?« V tretjem poglavju z naslovom Prostor in transfer avtorica med različnimi možnostmi obravnave prostora v literarnem delu za interpretacijo poezije Gregorja Strniše izbere koncept Ernsta Cassirerja, po katerem se prostor nanaša na pomen in vrednost. Ugotavlja, da je, še posebej v Strniševih dramah, pomembna tudi delitev na posvetna in sakralna področja. Poskus razmejitve prostorov, torej določitev meje v Strniševi poeziji, je pokazal, da so te v tej poeziji neočitne in dvoumne, zato vse tradicionalne prostorske antinomije pogosto izgubijo svoj prvotni pomen. Kljub temu avtorica s primeri Strniševih pesemskih besedil ponazarja opozicije znotraj (notranji svet junakovega boja) - zunaj, gor - dol pa tudi gradnjo prostora na horizontalni osi, ki se nanaša, med drugim, na temo popotovanja kot iskanja resnice. S to vrsto prostora je tesno povezana tudi opozicija proti - za. Prostor v Strniševi poeziji je zgrajen na podlagi mnogoterosti pogledov, s čimer razkriva svojo večdimenzionalno naravo, kar odraža sestavine njegovega svetovnega nazora, značilne za nadrealizem, pri čemer avtorica ponovno poudarja, da ta za Stnišo ni umetniški slog, ampak oznaka za njegov pristop k realnosti. K temu sodijo tudi nadrealistične podobe prostorov sanj, ki so neke vrste notranji prostori. Čeprav se Monika Gawlak zaveda povezanosti tematike prostora s temo časa, slednjo le kratko pojasni kot koncept cikličnega časa. Prostorski model Strniševe poezije je značilen za evropsko filozofsko misel, zakoreninjen je v tradiciji mitskih ali arhetipskih idej iz antične mitologije, krščanstva in ljudskega verovanja. Ker je ustvarjalnost za Strnišo iskanje vedno nedosegljive resnice o svetu, je prostor pravzaprav prostor neizrekljivega. Zato želi avtor izraziti 2 Avtorica v skladu s prevladujočo literarnovedno prakso Strniševa besedila imenuje cikli, čeprav je že avtor sam nasprotoval tej oznaki in svoja besedila imenoval pesmi, pesnitve ali balade. O tem sem pisala v članku Lirski cikel ali lirska pesnitev? (Slavistična revija 56/3 (2008), 355-67. Vita Žerjal Pavlin, Monika Gawlak: Swiat poetycki Gregora Strnišy 261 ne le zunanje podobe, ampak tudi globlje razsežnosti pojavov. Za opredelitev teh dveh diametralno različnih modelov avtorica prevzema termina Michala Pawla Mar-kowskega ikona in idol. Literatura zato ne predstavlja realnosti, ampak jo ustvarja. Navezavi Strniševega ustvarjanja na filozofijo je posvečeno četrto poglavje Med poezijo in filozofijo, v katerem avtorica najprej natančneje opredeli generacijski kontekst Strniševe poezije. Njegovo poezijo prepoznava kot svojsko, saj noben drug sodobni slovenski pesnik ni ustvaril tako kompaktne in dosledne ustvarjalne filozofije. Kljub temu obstajajo tudi podobnosti z drugimi avtorji »kritične generacije«, ki jih povezujejo teme, zakoreninjene v eksistencialistični filozofiji Kierkegaarda, Heideggerja, Camusa, pri Strniši pa tudi predstavnika krščanskega eksistencializma Gabriela Marcela, medtem ko se na Sartra v prvem obdobju ustvarjanja pesnikov te generacije idejno naslanjata predvsem Zajc in Taufer. Strniša sprejema Camusovo »tragično junaštvo«, ki je aktivni pristop k absurdnosti sveta. Poezija kritične generacije izpričuje skrbi sodobnega človeka, ki ga je po eni strani strah svobode in odgovornega življenja, po drugi pa se sooča z osamljenostjo, depersonalizacijo in reifikacijo odnosov ter konformizmom, z občutji nesmiselnosti in groze. Pobeg v svet lastnega ustvarjanja ali mistične izkušnje bivanja postane tako oblika upora, ki je odziv na življenjski absurd. Strniša odnos med sedanjostjo in preteklostjo razume kot nepretrgan krog obstajanja. V nasprotju s transcendenco, ki jo za Gabriela Marcela predstavlja krščanski Bog, se v Strniševih delih kljub uporabi krščanske simbolike pojavlja neimenovana, večna in mistična dimenzija obstoja. Pač pa je Marcelova opredelitev »planetarna zavest« v zvezi z Strniševim pojmom kozmične zavesti. Strnišev dialog z Marcelo-vo filozofijo se izraža z usmerjenostjo v intersubjektivnost, ustvarjalno izmenjavo, odprtost za drugo, za svet narave in prednikov, kot vizija enotnosti sveta, ki tvori mrežo medsebojno povezanih subjektov, v kateri pride vse v stik z vsem, je vse v komunikaciji. Avtorica ugotavlja, da je za Strnišo in Zajca skupen neantropocentrični pogled na svet in človeka. Ena od razlik med njima pa je razumevanje smrti, ki pri Zajcu v nasprotju s Strnišo ne omogoča sprememb in ustvarjanja česa novega in boljšega, ampak jo spremlja zavedanje o mejah obstoja in pomanjkanje upanja, tako kot v Sartrovi filozofiji. Kritična generacija se je spraševala, kaj je poezija in kakšna je vloga pesnika. Tudi pri tem se Zajc in Strniša razlikujeta, predvsem v razumevanju vloge poezije, ki je za Strnišo ekstrakt resnice o svetu, o enotnosti in polnosti vesolja. Avtorica vidi jasno povezavo med idejami predstavnikov te generacije in strukturo njihovih pesmi. Strniša je ustvarjal poezijo »klasične« oblike, ki je izraz njegove vere v harmonijo. Zanj značilno uporabo asonanc razlaga kot poseg v »klasično« naravo dela, kot poskus, da bi to odražalo tudi konfliktnost sveta. Nasprotno Zajčeva, še zlasti pa Tauferjeva razbita oblika ustrezata njunima pogledoma na svet odtujenosti in izgube identitete posameznika. V zadnjem, petem poglavju avtorica obravnava medbesedilnost v poeziji Gregorja Strniše. Ta se ji v okviru penikovega svetovnega nazora, ki temelji na ideji soobstoja in medsebojnega dopolnjevanja različnih dimenzij, zdi pričakovana. Strniša je bil v dialogu z domačo in tujo literaturo ter umetnostjo (npr. slikarstvom), vendar je 262 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij neposrednih in posrednih povezav toliko, da bi zahtevale samostojno študijo. Omeji se na nekaj avtorjevih izrecnih sklicevanj na prototekste. Tako je v Brobdingnagu iz zbirke Zvezde že ob naslovu navedeno delo Jonathana Swifta Guliverjevo potovanje, v Lenorini pesmi iz zbirke Odisej pa Burgerjeva balada Lenora. Šele poznavanje prototeksta bralcu omogoča odpravo semantičnih dvoumnosti in nejasnosti. Leno-rina pesem je vključena v cikel Cvetoči meči, ki ga uvaja moto iz Wildove Jetniške balade iz Readinga, na katero se v tem ciklu nanaša pesem Ptica, posredno pa tudi Lenorina pesem, ki je tako v razmerju z dvema besediloma. Tudi ta razmerja je mogoče razumeti skladno s Strniševim glavnim načelom enotnosti v raznolikosti in mnogoterosti v enotnosti. Monografija obravnava tudi nekaj primerov avtointertekstualnosti, npr. med dramo Ljudožerci in ciklom Borilnica, ponovitve istih naslovov v dvojnem cikla Igrače iz zbirke Oko, ki so ponovljeni v obratnem vrstnem redu, s čimer se ustvarja vtis zrcal, ali ponovitve naslovov v knjigi Škarje. Med avtocitate spadajo številni primeri ponovitve verza, podobe ali simbola, s katerimi Strniša utrjuje svojo pesniško identiteto. Med temi so simbolni motivi očesa, ladje, drevesa, tigra. To so ključne besede Strniševe poezije in hkrati simboli kulture. Avtorjevo zakoreninjenost v evropski kulturi in njegov dialog s tradicijo izkazujejo mitološke podobe (Odisej, Orfej, Mi-notaver in labirint), tema vstajenja in metamorfoze. Zadnji dve zbirki Škarje in Jajce kot moto uvajata citata iz del angleškega pesnika Williama Henryja Daviesa (1871-1940). Poleg tega se v zbirki Škarje Strniša naslanja na tri obravnave časa: po teologu sv. Avguštinu, filozofu Kantu in fiziku Lorentzu, s čimer nastane sinteza različnih znanstvenih disciplin in njihovih stališč. Kot primer Strniševe medbesedilnosti avtorica obravnava njegov dialoški odnos s slikarskimi podobami Giorgia de Chirica, slikarja t. i. metafizičnega slikarstva, ki velja za predhodnika nadrealizma. Strniševo navezovanje nanj ni slučajno, saj oba želita prikazati skrivnostno razsežnost obstoja. Ker se v Strniševih pesmih pojavljajo očitna znamenja (podnaslovi, motivi, barve), ki napotijo na konkretna slikarska dela tega avtorja, jih avtorica obravnava kot neklasične ekfraze. Monika Gawlak pojasnjuje Strnišev dialoški odnos z osrednjim predstavnikom slovenske zgodovinske avantgarde Srečkom Kosovelom, čeprav v tem primeru ne gre za medbesedilnost, temveč za sorodnost med avantgardno vizijo človeka v koz-mičnem redu in konceptom »enotnosti«. Podobno kot v Strniševi poeziji je tudi pri Kosovelu makrokozmos v mikrokozmosu in raznovrstnost v enotnosti. Drugačna pa sta njuna pogleda na vlogo poezije. Strniša ne meni kot Kosovel, da poezija spodbuja nastanek nove in boljše realnosti, čeprav je prepričan, da ima literatura pomembno vlogo pri človekovem razvoju. Kosovel je svojo poetiko oblikoval ob vplivih konstruktivizma, ki je Strniši ideološko tuj, in ekspresionizma, ki je povezo -val vero v človeka in dialog s kozmosom. Zato avtorica predvideva, da so Strniševe literarne korenine ekspresionistične in si je od ekspresionističnih izraznih sredstev izbral grotesko, kontrast, sanjske teme in deformacijo z metamorfozami. Vendar že v prvi zbirki Mozaiki ne izraža vere v novega človeka, ki je središče vesolja in možnost pozitivne transformacije realnosti, ampak vizijo kozmične enotnosti, kar pa je prisotno v delih Mirana Jarca, predstavnika t. i. kozmičnega ekspresionizma. Kljub temu obstaja med Strniševo kozmično zavestjo in Jarcem bistvena razlika, Vita Žerjal Pavlin, Monika Gawlak: Swiat poetycki Gregora Strnišy 263 saj slednji kozmične vizije polni s terorjem in eksistencialno praznino ter bolečino osamljenega človeka. Strniševo ustvarjanje se je oplajalo tudi z deli tujih avtorjev, poleg že omenjenih tudi Poeja, Rilkeja, Dostojevskega, Manna, Verna in Homerja, vendar se je avtorica omejila le na Poeja in Rilkeja. Za Strniševo povezovanje s prvim ugotavlja sorodnost podob, tem in do neke mere tudi razumevanja vloge pesnika in poezije. Čeprav neposredne povezave z deli Poeja pri Strniši ni najti, je izpričano njegovo navdušenje nad Poejem. Podobnosti so npr. med Poejevo ekološko vizijo v pesmi Charmed Island in Strniševo zbirko Oko, ki se kaže tudi v enakovrednosti vseh živih in celo mrtvih bitij. Odkriva dialog med Poejevo novelo William Wilson in številnimi Strniševimi pesmimi, ki se kaže tudi v prikazu zunanje realnosti kot analogije psihičnim dejstvom. Skupna je pogosta uporaba teme spanje ali življenja v sanjah, ki prečkajo mejo smrti in si prizadevajo za stik s svetom transcendence, čeprav je pri Poeju bolj demonska in temnejša kot pri Strniši, saj manj razkriva kozmično enotnost sveta. Podobnost med kozmično zavestjo slovenskega pesnika in Rilkejevo »nevidnostjo« je v odkrivanju nevidne dimenzije sveta, večdimenzionalnega univerzuma. Oba smrt razumeta kot drugo plat življenja, njegovo nujno dopolnilo in oba razumeta, da ima umetnik nalogo prikazati vizijo celotne realnosti. V zaključku avtorica Strniševo pesniško mitologizacijo in kozmogonijo primerja s poljskim pesnikom Jozefom Czechowiczem iz medvojnega časa, predvsem pa ob povzetku glavnih značilnosti Strniševe poezije monografijo sklene z zavestjo o veliki umetniški moči tega avtorja. Menim, da pomembne znanstvene argumente za to trditev, namenjene poljski, slovenski in drugi zainteresirani strokovni javnosti, prinaša tudi predstavljena obsežna in dobro argumentirana refleksija in interpretacija mnogih besedil Strniševega osrednjega opusa, ki jo je ob navezavi na spoznanja in koncepte slovenske, poljske in druge sodobne literarne vede opravila poljska slove-nistka Monika Gawlak. Vita Žerjal Pavlin, Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana 264 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij MIKLOŠIČEVA MONOGRAFIJA — OB DVESTOLETNICI ROJSTVA FRANCA MIKLOŠIČA. Ur. M. Jesenšek. Ljutomer: Gimnazija Franca Miklošiča 2013. 487 str. Leto 2013 je minilo v znamenju 200-letnice rojstva Franca Miklošiča, enega največjih in najvplivnejših učenjakov slovenskega rodu. Ob obletnici sta Filozofska fakulteta v Mariboru in Občina Ljutomer leto 2013 razglasili za Miklošičevo; spominski dogodki naj bi potekali skozi vse leto, vrh pa naj bi bila mednarodna znanstvena konferenca 200-letnica rojstva Franca Miklošiča (18.-19. november 2013). Konferenco so uvedle dobro obiskane spremne prireditve v Domu kulture Ljutomer: priložnostna razstava Miklošičeva zapuščina, predstavitev zbornika Miklošičeva monografija s konferenčnimi referati, ki jo je Gimnazija Franca Miklošiča iz Ljutomera hkrati izdala tudi v počastitev 50-letnice svojega delovanja, in knjige Pravljice iz Bukovine ter slavnostna otvoritev, na kateri so se vrstili pozdravni nagovori, plenarno predavanje dr. Mirana Puconje z naslovom Dvesto let jezikoslovca Franca Miklošiča v luči vloge slovanske filologije danes in dokumentarni film o Francu Miklošiču, ki so ga pripravili in posneli dijaki ljutomerske gimnazije. Naslednjega dne sta konferenco sklenila odkritje doprsnega kipa Franca Miklošiča in slavnostni zaključek, na katerem je osrednja govorka prof. dr. Martina Orožen1 orisala Miklošičevo pionirsko vlogo pri razvoju (ne-)slovanskih filologij in jezikoslovnih znanstvenih disciplin ter kulturno-politični pomen tega raziskovanja za slovanske jezike in narode. Miklošičevo leto se je končalo 20. novembra 2013 v arkadah dunajske univerze s polaganjem cvetja2. Za udeležence konference je bil organiziran tudi obisk prenovljene Miklošičeve rojstne hiše v Radomerščaku. Mednarodna znanstvena konferenca v soorganizaciji Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Občine Ljutomer in Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer je potekala v dneh 18.-19. novembra 2013 v prostorih Golarjeve domačije v Ljutomeru, na njej pa so sodelovali referenti iz Slovenije, Avstrije, Madžarske, Češke, Poljske, Makedonije, Rusije in Hrvaške. Zbornik vsebuje 27 referatov, ki so razvrščeni v šest tematskih sklopov, in še deset bibliografskih enot (sklop Dodatek), med njimi plenarni referat Mirana Puconje 1 Govor z naslovom Fran Miklošič, veleum 19. stoletja je bil objavljen v Pogledih, letn. 4, št. 23-24 (11. decembra 2013). 2 Obletnico so slovenski slavisti počastili še na dveh znanstvenih prireditvah, in sicer na 24. Slovenskem slavističnem kongresu (Nova Gorica - Vipava, 3.-5. 10. 2013) z referatoma Zorana Božiča (Slovenska berila Frana Miklošiča: od pionirskih začetkov do konkurence Antona Janežiča) in Matjaža Zaplotnika (O dveh Miklošičevih lirskih pesmih v Danici Ilirski) in na 32. simpoziju Obdobja: Družbena funkcijskost jezika: vidiki, merila, opredelitve (Ljubljana, 14.-16. 11. 2013) z referati Alenke Šivic-Dular (Ljubljana od Franca Miklošiča do danes — metodološka osvetlitev etimologije), Irene Orel (Miklošičev prispevek k družbeni funkcijskosti slovenščine z besedilovrstnega in jezikovnega vidika), Roberta Grošlja (Slovenščina med slovanskimi jeziki — Miklošičeva obravnava namenilnika), Mateja Šeklija (K Miklošičevi primerjalni skladnji sklonov slovanskih jezikov), Vladimirja Osolnika (O Miklošiču in južnoslovanskem ustnem izročilu), Pavla Jovoviča (Fran Miklošič v zgodovini srbske filologije), Polonce Šek Mertuk (Fran Miklošič in slovenska imena mesecev), Marka Jesenška (Imena mesecev v slovenskem panonskem jezikovnem prostoru), Toneta Smoleja (Fran Miklošič in njegovi študenti — slovenski pisatelji), Olge Plotnikove (Fran Miklošič in normiranje slovenskega knjižnega jezika). Alenka Šivic Dular, Miklošičeva monografija - ob dvestoletnici rojstva Franca Miklošiča 265 na slavnostni otvoritvi (Dvesto let jezikoslovca Franca Miklošiča v luči slovanske filologije danes), Jureta Mačka (Franc Miklošič v Pokrajinskem arhivu Maribor -predstavitev osebnega fonda) opis leta 2011 pridobljenega gradiva, ki sestoji iz 746 enot Miklošičeve zasebne korespondence in drobnega dokumentacijskega gradiva, poleg tega pa tudi šest povzetkov napovedanih referatov, ki niso pravočasno dospeli v objavo3, Spremna beseda urednika prof. dr. Marka Jesenška s podatki o organizaciji prireditve in Knjigi na pot ravnatelja ljutomerske gimnazije Zvonka Kustreca. Referati osvetljujejo posamezne vidike Miklošičevega življenja, literarnega, družbenega, političnega in znanstvenega udejstvovanja ter s časovne distance predstavljajo obravnave (posameznih) jezikoslovnih vprašanj, s čimer je Miklošič gradil teoretično in metodološko podlago za razvoj slavistike. Pregled natisnjenih referatov: Miran Puconja (Franc Miklošič - človek in znanstvenik) predstavlja Miklošičevo življenje, delo in osebnost. - Katja Sturm-Schnabl (Franz Miklosich's gesellschaftspolitische Bedeutung als Europäer im 19. Jahrhundert ), urednica in poznavalka Miklošičeve korespondence z južnimi Slovani, predstavlja Miklošičev vstop v javno življenje (1848-), ki so ga vodile demokratična miselnost, težnja po družbeno-politični pravičnosti in relevantnosti znanstvenega dela; družbeno-politični pomen njegovega delovanja (npr. podpora priznanju slovenščine kot učnega jezika v srednjih šolah) neredko izhaja iz znanstvenega raziskovanja, imenovanje na ustanovljeno stolico za slovanske jezike na dunajski univerzi pa mu ga je omogočalo tudi širše vidike zavzemanja za, npr. slovansko filologijo kot lastno raziskovalno vejo, kulturno enakovredno obravnavo jezikov vseh slovanskih narodov (ne glede na državotvornost), raziskovanje vplivov in interferenc med balkanskimi jeziki, raziskovanje jezika manjšin (Romov/Sintov, Aromunov, Vlahov, Čičev), filološko in jezikoslovno vključevanje v nadnacionalni »evropski« projekt tržaških in istrskih Hrvatov, Srbov, Furlanov in Vlahov z imenom Societa agraria italiana. - Vlasta Stavbar (Graško obdobje Franca Miklošiča (1830-1838)), izhajajoč iz literature in korespondence, oriše kulturno-politično klimo v predmarčnem Gradcu in Miklošičevo tedanje udejstvovanje (npr. v graškem študentskem krogu, na literarnem področju in v duhovni povezavi s Stankom Vrazom) ter srečanje s poljskimi izobraženci, še posebej z grofom Wladyslawom Ostrowskim, ki je odločilno vplivalo na njegovo nadaljnjo življensko pot. - Stane Kocutar (Dunaj v času rektorja Miklošiča in župana Seilerja) predstavlja skoraj sočasno in vzporedno zasedanje najvišjih položajev dveh mož, po rodu ali rojstvu povezanih s slovenskimi deželami, Slovenca F. Miklošiča kot rektorja magnificusa dunajske univerze in mariborskega Nemca Johanna Kasparja Seillerja, sodnika in odvetnika, kot prvega svobodno izvoljenega župana Dunaja. - Alenka Jensterle-Doležal (O možu s ponosom - Matija Murko o Francu Miklošiču) govori o podobnosti življenjskih poti dveh slavističnih velikanov, F. Miklošiča in M. Murka, o Miklošičev vplivu na Murka v prvih študijskih letih, Murko-vih spisih o Miklošičevem življenju in duhovni poti, o Miklošičevi terminologiji in pojmovanju in o posameznih Miklošičevih znanstvenih delih in njihovih značilnostih. - Bo/ena Pikala-Tokarz in Emil Tokarz (Franc Miklošič i Polacy) predsta- 3 Med njimi je bil na konferenci predstavljen samo referat Marka Snoja Miklošič kot albanolog. 266 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij vljata biografijo pomembnega poljskega emigranta grofa Wladyslawa Ostrowskega, med drugim tudi nekdanjega maršala sejma, ki je v Miklošičevem življenju odigral nadvse pomembno vlogo. - Matej Šekli (Genetic Classification of West Slavic languages), izhajajoč iz snopov tipičnih značilnosti, prikazuje oblikovanje zahodno-slovanskih geolektov iz starejše zahodne slovanščine, kjer sta se bili oblikovali dve inovacijski žarišči (tj. severno, južno) z vmesnim prehodnim geolektom. - Tijmen Pronk (On the Development of *in, *im, *un, *um in Slavic) podrobno analizira razvoj praslovanskih istozložnih glasovnih sklopov *in, *im, *un, *um dvojega izvora na tradicionalnem gradivu (npr. žito; glavni števniki 11 - 19, 20, 30, 40; glagolska pripona -ng-/-ny-, sbto itd.) in sklene z domnevo, da se razvijejo v q in q v položaju pred labiali in velari (ne pa pred dentali) in izključuje vpliv akcentskega mesta ali intonacije na razvoj v to ali ono smer. - Vanda Babič (Prva - Miklošičeva - izdaja Supraseljskega zbornika iz leta 1851) analizira Miklošičeve sistemske redakcijske posege v Kopitarjev prepis Supraseljskega zbornika (1838-1840) ob pripravi izdaje tega največjega cirilskega spomenika iz 11. stol., pojasnjuje vzroke za razlike v besedilu v kasnejših izdajah tega spomenika (1904, 1982) in ločira mesta neujemanja. - Veselinka Labroska (Makedonskite zaemki vo albanskiot jazik - sporedba so materijalite od Franc Miklošič) iz primerjave makedonskih izposojenk v albanščini ugotavlja, da je pri Miklošiču registrirano besedje še vedno v živi rabi, da pa število makedonizmov v albanskih govorih v Makedoniji narašča predvsem v družbenem življenju, kjer se uporablja pogovorni jezik. - Dimitar Pandev (Franc Miklošič za osobenostite na makedonskiot jazik) ugotavlja Miklošičevo dobro poznavanje jezikovnih razmer v Makedoniji in pogledov na makedonščino in se osredinja na pojave, ki jih Miklošič šteje za makedonizme. - Istvän Nyomärkay (O prevednicama) osvetljuje občutljivo dobesedno prevajanje (kalkiranje) v hrvaščini kot sredstva za bogatenje besedišča, ki odraža izvirni besedotvorni vzorec - ali celo več izvirnih vzorcev -; ker pa opaža, da določeni kalki lahko postopoma (spet) izginjajo iz jezika, razmišlja tudi o meji, do katere kalke z nenavadno slovnično zgradbo jezik še prenese. - Robert Grošelj (Tipologija italijanskega gradiva v Miklošičevi primerjalni slovnici) ugotavlja, da je italijansko gradivo v Miklošičevi primerjalni slovnici večinoma še danes veljavno in ustrezno uporabljeno za kontrastivno-primerjalno osvetlitev besedoslovnih vprašanj (npr. oblikovne podobnosti, pomenskega razvoja, skupnega izhodišča), redkeje pa slovničnih vprašanj (npr. glasoslovnih pojavov, končnic, členov, obrazil) oziroma razlagalno-utemeljevalno. - Petr Karlik (Supinum v češtine) raziskuje vzroke, zaradi katerih nedoločnik nadomešča namenilnik kot avtonomno morfosemantično kategorijo, njegovo notranjo strukturo in distribucijo ter ugotavlja, da se specifična kategorija nadomešča s splošnejšo. - Alja Lipavic Oštir (Pogled na Miklošičevo delo Die Fremdwörter in den slavischen Sprachen z današnje perspektive) ocenjuje Miklošičevo leksikografsko predstavitev izposojenk v slovanske jezike kot odličen zgled primerjalnega jezikoslovja, saj za vsako besedo navaja latinske in nemške ustreznice, ustreznice iz slovanskih jezikov, leksikalni vir za izposojo in pot (potek) izposoje. - Iztok Mikulan (Aorist and imperfekt in Slovene - A diachronic development) predstavlja razvoj dveh nesestavljenih preteklikov (tj. nezaznamovanih aorista in imperfekta) v slovenščini od Brižinskih spomenikov in proces nadomestitve z analitično konstrukcijo z deležnikom na -l. Alenka Šivic Dular, Miklošičeva monografija - ob dvestoletnici rojstva Franca Miklošiča 267 - Aleksandr Sergeevič Gerd (Iz nabljudenij nad leksikoj slovenskix tekstov XVI veka na cerkovnoslavjanskom fone) primerja tvorjenke v prevodih P. Trubarja, J. Dalmatina, S. Krelja in besedišče v neprevedenih (izvirnih) ruskih hagiografijah s cerkvenoslovanskim besediščem in ugotavlja, da je sistem slovenskih obrazil v grobem primerljiv s starocerkvenoslovanskim (tj. izvorno praslovanskim), medtem ko je besedotvorna struktura ruske leksike bolj kompleksna in ima knjižni značaj. -Irena Orel (Miklošičev slovensko-nemški rokopisni slovar skozi prizmo Pleteršniko-vega) na podlagi korespondence in po Miklošiču povzetega besedja v Pleteršnikovem slovarju poskuša rekonstruirati tako zgradbo in sestavo neohranjenega Miklošičevega štirizvezkovnega rokopisnega slovarja kot tudi zgradbo gesel, in sklene z ugotovitvijo, da je Miklošičev prispevek v Pleteršnikovem slovarju, ki je hkrati knjižni, zgodovinski, narečni, frazeološki in mestoma tudi etimološki slovar, »gotovo še veliko večji, kot se ga da razbrati iz izpisanih leksemov«. - Marko Jesenšek (Miklošičevo primerjalno oblikoslovje/pregiboslovje) primerja obravnavo oblikoslovja v slovenskih slovnicah J. Šumana (1881, 1884) in v Miklošičevi primerjalni slovnici (Wortbildungslehre) kot predlogi - tudi v luči polemike o terminoloških vprašanjih - in ugotavlja, da je v Šumanovo slovnico vključeno celotno Miklošičevo slovensko gradivo, dodani so le podatki o prozodičnih lastnostih slovenskih samoglasnikov in da za šolsko rabo metodološko nista ustrezni, ker se preveč naslanjata na primerjalno jezikoslovje in premalo izhajata iz slovenskega jezika. - Polonca Šek Mertuk (Glagol v Miklošičevi Primerjalni skladnji slovanskih jezikov) predstavlja Miklošičevo obravnavo glagola v primerjalni skladnji slovanskih jezikov, ki se opira na besednovrstni pomen in pomen besednih oblik, in se osredotoča na bogato slovensko ponazarjalno gradivo. - Natalija Ulčnik (Vodo zajema s sitom, kdor hoče učen biti brez knjig - paremiološko gradivo v Miklošičevih gimnazijskih berilih) analizira Miklošičeva berila za višje razrede gimnazije glede na zvrstnost, izvor, jezikoslovne značilnosti in funkcijo v kontekstu reformiranega srednješolskega izobraževanja. - Marija Bajzek Lukač (Položaj prekmurščine v Miklošičevem času - v senci jezikovnih nacionalizmov) predstavlja literarno dejavnost treh prekmurskih intelektualcev (J. Košiča, I. Avgustiča in J. Kardoša) v 19. stol. pri pripravi nujnih del (npr. prevodov madžarskih slovnic v prekmurski knjižni jezik, izdaje revij), ki naj bi omogočila izobraževalni in kulturni napredek Prekmurja, pri tem pa ugotavlja, da je položaj med madžarskim in slovenskim jezikovnim nacionalizmom (slednjega je vseboval program Zedinjene Slovenije) pomenil za prekmurski knjižni jezik ne le dobo razcveta, ampak tudi dobo počasnega zatona. - Alenka Šivic-Dular (Miklošičeva predstava o slovanski dialektologiji) analizira kronološko in prostorsko različne dialektološke plasti v Miklošičevih delih o glasoslovju slovanskih jezikov in predstavlja terminologijo (pojme) in argumentacijo, s katero je Miklošič utemeljeval svoje poglede na genetska razmerja med slovanskimi jeziki. - Zinka Zorko in Anja Benko (Sklanjatve pri Miklošiču primerjalno z govori Štajerskih Slovencev v Avstriji) v teoretičnem okviru Miklošičeve primerjalne slovnice prikazujeta sestav in zgradbo imenske, zaimenske in zložene sklanjatve v avstrijskoštajerskih slovenskih govorih, ki se uvrščajo v podjunsko narečje (na zahodu), severnoštajer-ske kozjaške govore (okolica Lučan/Leutschach) in panonsko prekmursko narečje (Radgonski kot). - Mihaela Koletnik (Prleško besedje iz pomenskega polja človek 268 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij v slovarskih delih Franca Miklošiča (ob Pleteršnikovem Slovensko-nemškem slovarju) primerja Miklošičevo in Murkovo besedje za pomensko polje 'človek', podano v Pleteršnikovem slovarju, z besedjem, ki je zajeto v prvem zvezku Slovenskega lingvističnega atlasa in v novejših narečnih slovarjih iz Prlekije, in ugotavlja, da so tako besede kot tudi njihovi pomeni večinoma še danes v rabi. - Irena Stramljič Breznik (Besedotvorna motivacija in sinhrono manj ali neproduktivna Miklošičeva obrazila) z anketo, izvedeno v dveh skupinah anketirancev z različnim jezikoslovnim (besedotvornim) predznanjem, po stopnjah preverja, kako anketiranci na podlagi lastne jezikovne kompetence prepoznavajo 16 izbranih tvorjenk iz Miklošičevega besedotvornega gradiva z manj produktivnimi ali pa danes zelo produktivnimi obrazili, in med drugim ugotavlja, da med prepoznavanjem tvorjenosti in pogostnostjo rabe obstaja določena korelacija. - Janusz Bancerowski (Nazwa dusza we frazeologii polskiej i wqgierskiej) piše o frazeološki rabi besed za 'duša' v poljščini in madžarščini in ugotavlja, da je ta samostalnik konceptualiziran v obeh jezikih tudi širše v smeri 'človek', 'predmet', 'plin', 'atmosfera', 'ptič'. - Mateusz Warchal (Edukacja in-terkulturowa w Ewropie - aspekty metodyczne i funkcjf jfzyka) na korpusu poljskih besedil predstavlja metodološka in funkcionala vprašanja medkulturnega izobraževanja v Evropi in ga funkcionalno povezuje s specifičnim pojavom primerjalnega jezikoslovja, ki se je širilo v 19. stol. - Marko Snoj (Miklošič kot albanolog) prikazuje štiri albanološke študije, s katerimi se je Miklošič vpisal med začetnike albanologije in ki jih poznavalci še danes zelo cenijo, kar dokazuje tudi njihov albanski prevod in skupna izdaja Kosovske akademije znanosti in umetnosti in Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Predstavljeni referati se dostojno pridružujejo obsežni bibliografiji o Francu Miklošiču in njegovem delu, ki je še vedno živo in aktualno, njegovo jezikoslovno razmišljanje pa nas navdaja s spoštovanjem in še vedno navdihuje. Nekoliko pa vendarle motijo napake v zborniku, ki jih gre najbrž pripisati časovni stiski, v kateri je bil zbornik natisnjen. Alenka Šivic Dular Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Andreja Žele, Razvoj tudi jezikoslovnih spoznanj temelji na dopolnjevanju 269 RAZVOJ TUDI JEZIKOSLOVNIH SPOZNANJ TEMELJI NA DOPOLNJEVANJU IN NE NA IZLOČANJU DOSEŽENEGA Verjetno ni treba posebej prepričevati, da vsaka resna znanost gradi na dopolnjevanju doseženega in nikakor ne na izločanju le-tega. To naj bi veljalo tudi za jezikoslovje oz. za vse jezikoslovne smeri, ki so v razvoju preučevanja jezikov prispevale svoj delež. Glede na prevladujočo induktivno ali deduktivno metodo preučevanja je jezikoslovni prispevek v določenem obdobju navadno ali pretežno teoretični ali pretežno empirični, redko, da je enakovredno zastopano oboje; in v tem - primerjalno z drugimi humanističnimi, družboslovnimi in naravoslovnimi področji - jezikoslovje ni nobena izjema; tudi raziskovanje jezikov skozi različna obdobja induktivno-de-duktivno niha ali med poudarjeno teorijo ali poudarjeno empirijo, sicer pa sta teorija in empirija vedno več ali manj soodvisni, saj je pri prvi poudarek na analizah zgradbe in pojavov, empirija pa se osredotoča na vrednotenje uporabnosti in rabe. Se pa pri ažuriranem pregledovanju usmeritev in prispevkov določenih jezikoslovnih smeri, ki so do sedaj soustvarjale jezikoslovje kot vedo, zastavi vprašanje o smiselnosti in kakršni koli upravičenosti delitve na klasično in neklasično jezikoslovje oz. na tradicionalno in netradicionalno jezikoslovje; kajti če izhajamo iz dejstva, da se je večina dobrih ugotovitev v razvoju jezikoslovja ohranila in potrdila, drugo pa ne, je tisto ohranjeno tako in tako tvorni sestavni del nadaljnjega jezikoslovnega razvoja, brez nepotrebnih dodatnih relativnostnih predznakov oz. dodatnega vrednotenja. Aktualni sinhroni pogled na razvoj jezikoslovja potrjuje, da je najbolj naravni razvoj potekal v smislu dopolnjevanja, in sicer tako da je odkrivanje in kritiziranje pomanjkljivosti v že uveljavljeni jezikoslovni smeri praviloma izzvalo nastanek druge jezikoslovne smeri, ki je po svojih vizijah in zmožnostih dopolnjevala predhodnjo itd.; navadno je šlo oz. gre za dopolnjevanje in nadaljnje razvijanje ali prvenstveno poudarjanje določenih dovolj uporabnih in učinkovitih ugotovitev in metod. Uspešnejše so bile in so tiste smeri, ki odpirajo (tudi nadaljnje) zmožnosti tako dovolj prepričljivega teoretičnega kot aplikativnega oz. uporabnostnega razvoja, tudi v smislu znane prožne stabilnosti jezika - da se prepoznava in teoretično-uporabnostno predstavi tipično zgradbo določenega jezika, hkrati pa se prizna njegovo razvojno spreminjanje in dopolnjevanje. Torej bistvo vseh jezikoslovnih smeri je in ostaja prepoznati temeljne zakonitosti jezika ne glede na pot, po kateri do njih pridemo. Zato ne more biti naključje, da se je do danes v največ različicah obdržal npr. strukturalizem, ki je pri učinkoviti teoretični analizi jezika kot sistema dovolj zgodaj zastavil svoj skladenjski, pomenski in funkcijski vidik in vsi trije vidiki se dopolnjevalno združujejo v celovito sistematično analizo jezika; tovrstna analiza je omogočila prepoznati temeljne zakonitosti jezika, socialna umestitev aktualnega jezika pa je hkrati odprla široke možnosti za analizo besedila. Strukturalno analizo podpira in dopolnjuje sistemsko-funkcijski pristop, ki se osredotoča zlasti na delovanje jezikovnega sistema v besedilu; v najširši družbeni jezikovni kontekst pa je strukturalizem prodrl s funkcijsko in socialno zvrstnostjo v jeziku; poudarjeni funkcijski pristop je združil zgradbeni oz. strukturalni, gradivni in kontekstni vidik obravnave. Še zlasti v ruskem jezikoslovju se je tudi interdisciplinarno v smislu gradnje prvih prevajalnikov izkazalo strukturalno pomenoslov- 270 Slavistična revija, letnik 62/2014, št. 2, april-junij je. Poudarjeni pomenski pristop v jeziku pa je na drugi strani odprl tudi možnost formalnega pristopa in z zmožnostjo formaliziranja slovničnih zgradb se je kvantitativno oz. t. i. statistično jezikoslovje približalo računalniškemu jezikoslovju in slednje se prepleta s korpusnim jezikoslovjem, oba pa s formalističnimi analizami in z uporabo gradivnih korpusov deduktivno dopolnjujeta zlasti teoretično usmerjeno jezikoslovje. In tako danes lahko znotraj različnih smeri, različnih analiz, tudi korpusnih, odkrivamo temeljne zakonitosti zgradbe in delovanja jezika. Tudi v nadaljevanju bi korpusno jezikoslovje moralo z aktualnim oblikoslovno-skladenjsko označenim gradivom omogočati čimbolj natančne in hkrati kompleksne in čimbolj številčno in hkrati raznovrstno neomejene prehode med besedilom in sistemom, in tako z deduktivnim empiričnim prispevkom bistveno vplivati na celostno teoretično analizo. Na drugi strani induktivno formalizacijo slovničnih zgradb predstavlja npr. univerzalna slovnica, ki je med drugim omogočila nastanek tvorbeno-pretvorbene slovnice. Povsem naravno je tudi, da je omenjano objektivno oz. kolektivno pojmovanje jezika kot družbenega pojava dobilo svoj protipol v subjektivnem pojmovanju in razumevanju jezika, ki se danes izraža v kognitivnem jezikoslovju. Samo potrjuje se torej, da je tudi jezikoslovna bipolarnost v smislu teoretično--empirično, induktivno-deduktivno, kvantitativno-kvalitativno in objektivno-su-bjektivno dopolnjevalno in razvojno nujna. Na vsa zgoraj dobro poznana razvojna dejstva velja spomniti zlasti zato, ker trenutno do jezikoslovnega akademskega diskurza v slovenskem prostoru zaradi izrazite nesodelovalnosti oz. medsebojne izključevalnosti ne more priti; torej, jezikoslovnega akademskega diskurza o stanju in razvoju slovenščine in posledično slovenisti-ke trenutno ni. In zakaj je tako? Upam si trditi, da zato, ker je skrb za slovensko jezikoslovje vsem akterjem zadnjih dogodkov res čisto zadnje, na kar pomislijo ... torej žal le navidezna skrb za slovenščino ostaja samo povod za dosego čisto nič strokovnih in širše akademskih ciljev. Viri in literatura František ČermAk, 2001: Jazyk a jazykoveda. Prehled a slovniky. Praga: Karolinum. Jiri Černy, 1996: Dejiny lingvistiky. Praga: Votobia. Vojko Gorjanc, Simon Krek (ur.), 2005: Študije o korpusnem jezikoslovju. Ljubljana: Krtina. Vojko Gorjanc, 2014: Marina Katnič-Bakaršič: Izmedu diskursa moči i moči diskur- sa. Slavistična revija 62/1. 142-45. Andreja Žele Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani NAVODILA AVTORJEM Slavistična revija sprejema izvirne in še neobjavljene znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega oz. slavističnega jezikoslovja in literarne vede ter iz sorodnih strok. Članki so v slovenščini, izjemoma tudi v drugih slovanskih in svetovnih jezikih, pred objavo pa morajo v postopek uredniškega recenziranja. O sprejemu ali zavrnitvi članka je avtor obveščen približno tri mesece po njegovem prejemu. Objavljeni članki bodo takoj prosto dostopni v spletnem arhivu revije in z zamikom v Digitalni knjižnici Slovenije. Pisec ohrani avtorske pravice nad člankom brez omejitev. Korekture je potrebno vrniti v treh dneh. Avtor odda članek na naslov tehnične urednice: urednistvo@srl.si. Dolžina članka naj ne presega ene in pol avtorske pole, tj. 45.000 znakov, ocene 24.000 znakov, poročila 8.000 znakov. Tipkopis je potrebno oddati v datoteki RTF ali v podobnem besedilnem formatu in v datoteki PDF. Nabor je Times New Roman, velikost besedila 12 pik, za izvleček, povzetek, daljše citate in opombe 10, razmik med vrsticami pa 1,5. Odstavki so ločeni s prazno vrstico in brez umika ter desne poravnave. Narekovaji so dvojni srednji, ločila in prečrkovanje tujih pisav se ravnajo po zadnjem slovenskem pravopisu. Sinopsis naj ne presega 8 vrstic, povzetek ne dveh strani, ključnih besed, ki niso besede iz naslova, naj bo 3-5; avtor naj poskrbi tudi za prevod sinopsisa, povzetka in ključnih besed v angleščino. Članki, ki niso napisani v slovenščini, imajo slovenski povzetek. Avtor naj priloži svoj elektronski naslov in polni naslov institucije, na kateri dela. Slikovni material se priloži v ločenih datotekah; vsako sliko s svojo številko; v tipkopisu pa mora biti označeno, kam katera sodi; podnapisi k slikam so že v tipkopisu članka. Nad 5 vrstic dolgi navedki so odstavčno ločeni od drugega besedila in brez navednic. Izpusti so v navedku označeni s tremi pikami v oglatih oklepajih; na začetku in na koncu citatov ni tropičij. Zaporedna številka opombe stoji stično za ločili, ki sledijo mestu, na katero se nanaša. Literatura se navaja v krajši obliki v oklepaju v tekočem besedilu (Boršnik 1962: 213), v daljši obliki pa v seznamu literature na koncu članka. Spletno verzijo objave navedemo za bibliografskimi podatki natisnjene verzije. Seznam literature oblikujemo takole: Marja Boršnik, 1962: Študije in fragmenti. Maribor: Obzorja. Helga Glušič, 2003: Izraz negotove zavesti: Pogled na sočasni slovenski roman. Sodobni slovenski roman. Ur. Miran Hladnik in Gregor Kocijan. Ljubljana: FF (Obdobja, 21). 287-95. Irena Novak Popov, 2006: Ustvarjalnost kontroverzne umetnice Svetlane Makarovič. Slavistična revija 54/4. 711-25. Luiza Pesjak, 1887: Beatin dnevnik: Roman. Wikivir. Ogled 13. aprila 2011. Opombe naj ne vsebujejo bibliografskih podatkov, če pa že, naj bodo enote bibliografske navedbe med seboj ločene z vejicami: Marja Boršnik, Študije in fragmenti, Maribor, Obzorja, 16-18. Na koncu vsake bibliografske enote je pika. Naslovi samostojnih izdaj, knjig in periodičnih publikacij so postavljeni ležeče. Zbirka je v oklepaju tik pred navedbo strani; krajšavo str. za stran izpustimo. Naslovi v stroki poznane periodike so lahko okratičeni (npr. SR za Slavistično revijo, LZ zaLjubljanski zvon). Pri zaporednem navajanju več del enega avtorja v seznamu literature namesto imena in priimka napravimo dva pomišljaja. Kadar na isto leto pride več del istega avtorja, letnici na desni stično dodajamo male črke slovenske abecede: 1944a, 1944b. GUIDELINES FOR AUTHORS Slavistična revija (Slavic Review Ljubljana, SRL) accepts original, not previously published scholarly articles in the areas of Slovene and Slavic linguistics and literary studies and from related disciplines. Articles are published primarily in Slovene and occasionaly also in other Slavic or world languages. Before publication, all articles submitted to Slavistična revija are reviewed by the editors. The author is notified whether his/her article has been accepted for publication about three months after the submission date. The proofs must be returned to the publisher within three days. Authors should send their articles to the production editor at the following address: urednistvo@srl.si. Articles should not exceed 45,000 characters, reviews 24,000 characters, and reports 8,000 characters. All manuscripts must be submitted as RTF or similar files and in PDF format, using the Times New Roman font. The article should be typed in 12-point font, the abstract, summary, longer quotations, and footnotes should be in 10-point font with 1.5 spaces between the lines. Paragraphs must be separated by an empty line, without indentation, and without right justification. Quotation marks are second-level double quotes (» «), punctuation and transliteration of foreign alphabets must comply with the latest edition of the Slovenski pravopis. Each article must include an abstract (not to exceed 8 lines), a summary (not to exceed 2 pages), as well as 3-5 key words that are not contained in the title. The author should also provide the English translation of the abstract, summary and key words. Articles written in a language other than Slovene must include a summary in Slovene. Authors must provide their e-mail address and full name of the institution with which they are affiliated. Visual materials are to be sent in separate files, with each illustration numbered. In the manuscript, it must be clearly indicated where each illustration belongs; the captions to the illustrations are already included in the manuscript. Quotations longer than 5 lines should be typed in separate paragraphs, without quotation marks. Omissions in quotations must be indicated with three dots in square brackets, with no dots at the beginning or at the end of quotation. The footnote number must follow (with no space) the punctuation mark at the end of the segment that the footnote refers to. In the text, literature is cited in short form in parentheses, e.g., (Boršnik 1962: 213). Literature is cited in long form in the list of references at the end of the article. The on-line version of the article is listed after the reference for the printed version. In the list of references, the works are cited in the following manner: Marja Boršnik, 1962: Študije in fragmenti. Maribor: Obzorja. Helga Glušič, 2003: Izraz negotove zavesti: Pogled na sočasni slovenski roman. Sodobni slovenski roman. Ur. Miran Hladnik in Gregor Kocijan. Ljubljana: FF (Obdobja, 21). 287-95. Irena Novak Popov, 2006: Ustvarjalnost kontroverzne umetnice Svetlane Makarovič. Slavistična revija 54/4. 711-25. Luiza Pesjak, 1887: Beatin dnevnik: Roman. Wikivir. Ogled 13. aprila 2011. Footnotes should be free of bibliographic information; if this cannot be avoided, individual parts of a bibliographic citation are separated by commas: Marja Boršnik, Študije in fragmenti, Maribor, Obzorja, 16-18. Each bibliographic entry is followed by a period. Titles of individual editions, books, and periodicals are italicized. The series name is listed in parentheses before the page number; the abbreviation str. for stran 'page' is omitted. The titles of periodicals well-known in the field may be abbreviated (e.g., SR for Slavistična revija, LZ for Ljubljanski zvon). In subsequent quotations of several works by the same author in the reference list, the name is replaced by two hyphens. When citing several works by the same author with the same year of publication, the year of publication is followed (with no space) by lower-case letters, e.g., 1944a, 1944b. CONTENTS ARTICLES Kristina Pranjič: Russian Cosmism as a Vector of a Fifty-Year Projectile of Postgravity Art.................... 147 Vita Žerjal Pavlin: The Representation of the Woman in the Poetry of Pavlina Pajk................................. 163 Daniel Bîna: The Myth of the Czech National Revival and Its Reflection in Contemporary Educational Media and on the Internet ............................................................................................................................... 177 Eva Niklesova: The Czech National Revival in Comics (The Case of Vaclav Hanka) ................................ 185 Melanija Larisa Fabčič: The Mental Image of Man in Slovene, German, and Hungarian Comparative Phraseological Units ................................................................................................................. 195 Monika Kalin Golob, Karmen Erjavec: Evaluation and Identity in the Slovene Twitter Community ...... 217 Kaja Dolar: The Collaborative Dictionary Razvezani jezik ......................................................................... 235 REVIEWS - REPORTS - NOTES - MATERIAL Tanja Jelenko: Alenka Žbogar: Iz didaktike slovenščine .............................................................................. 253 Ana Toroš: Eros - Thanatos (Ed. and transl. by Fedora Ferluga-Petronio)................................................... 256 Vita Žerjal Pavlin: Monika Gawlak: Swiatpoetycki Gregora Strnišy ........................................................ 258 Alenka Šivic Dular: Miklošičeva monografija - ob dvestoletnici rojstva Franca Miklošiča (Ed. by Marko Jesenšek) ................................................................................................................................. 264 Andreja Žele: Even Development of Linguistic Inquiry Is Based on Improvement Rather than Elimination of Past Achievement ................................................................................................................... 269 Revijo sofinancira: ARRS.