KRONIKA IVO VOJNOVIČ (9. oktobra 1857 do 30. avgusta 1929) Lahko rečemo, da je z Ivom Vojnovičem umrla naj-reprezentativnejša osebnost novejše srbskohrvatske književnosti — bil 'je potomec visokih kulturnih tradicij starega Dubrovnika in preroški pesnik jugoslovanskega osvobojenja. Njegova dela je povečini izdajala Hrvatska Matica, a najznačilnejša so pona-tiskovale tudi srbske književne družbe. Vojnovič je bil po poklicu sodni in politični uradnik na Hrvatskem in v Dalmaciji, od 1.1907. do 1911. pa dramaturg Narodnega kazališta v Zagrebu. Pozneje je živel samo književnosti. Vojna ga je vrgla v ječo, kjer si je nakopal težko očesno bolezen. Že 1. 1915. je izgubil eno oko, zadnji čas mu je popolnoma odpovedal vid in v velikem trpljenju je preživel v Beogradu svoje zadnje ure. Pokopali so ga v Dubrovniku, ikjer na starem pokopališču sv. Mihajla počiva med svojimi opevanimi dubrovniškimi gospa-ji. V Vojnovičevih delih se mešajo različni toki evropske književnosti, a nad vsemi prevladuje stremljenje, da ustvari svojstveno narodno dramo v velikem formatu. Nekajkrat so ga zanimali sicer zgolj literarni zgledi in manira (drami Psvche, 1889, in Gospoda sa suncokretom, 1912), sicer pa vidimo v vseh razvojnih stopnjah težnjo, da s krajevno tipiko in močno refleksivnostjo vpliva na čuvstva svojega naroda. Danes je očitno, da je njegov razvoj šel v simbolnih podobah naravnost v smeri njegove narodno politične ideologije in da so vse njegove osebe klicale od suženjstva k svobodi, od smrti k vstajenju. Prvi pripovedni spisi (Petrom i olovkom, 1884, in roman Ksanta, 1886) imajo povečini samo romantično realistični dalmatinski in dubrovniški kolorit, a že v drami Ekvinokci j (1895) se nad živo realistično podobo dalmatinskega življenja in ostanki stare svobode — ljudska sodišča — dviga simbolna postava matere, ki sicer ne more rešiti sina pred tujino, a odreši sebe, da se maščuje nad nasilnikom, ki je vzel njej čast in prodaja mlade ljudi v tujino. Problem je moralen in socialen, v vsem svojem ozadju izrazito naroden. Dubrovnik s svojo zgodovinsko tradicijo in spomini na svobodo je postal Vojnoviču bolj in bolj močno oporišče pesniškega ustvarjanja. »D u b r o -v a č k a trilogija« (1900—1902) je najzrelejše njegovo delo. V triptihu izoblikovana elegična himna izgubljene svobode nam kaže uporno umiranje slave in ponosa, zakaj v vseh treh delih stoji na sredi heroična postava Dubrovničana gosparja, ki ne pozna sprave s sedanjostjo. Odtod je šel Vojnovič v srbsko narodno pesem in v Smrti majke J u g o v i č a (1907) z ditirambsko dikcijo v treh spevih poveličal junaštvo in žrtev žene, ki ve samo za dolžnost in umira z vero v poveličanje trpljenja. Četrti spev tega simbolnega dela pod naslovom »L a z a r e v o V o -skresenje« (1913) se je rodil pod vtisi balkanske vojne 1.1912., ki pa ni izzorel v tisto pesniško polnost kakor »Smrt majke Jugovičev«. Še dalje je šel pesnik v docela simbolističnem delu Imperatrix (1914), ki je izšlo po vojni (1918). Nastop mladine že poje pesmi vstajenja in povišanja Carice, heroizem starih in volja mladih kličeta k žrtvam, a mreža svetovnih državniških spletk še zastira pogled iz mis