Članek se vprašanja, kako se spreminja način pojavljanja političnih institucij na spletu skozi čas, analitično loteva iz treh zornih kotov, ki odstirajo prepad med možnostmi in praktično implementacijo interaktivnih oblik političnega komuniciranja. Najprej s pomočjo zgodnjih analiz identificira dejavnike, ki - ne glede na "starost" internetne tehnologije - določajo vzorce izkoriščanja spleta pri vzpostavljanju razmerij med politično institucionalno sfero (vlado, političnimi strankami ali parlamentom) in državljani. Nato se usmeri na slovenski spletni politični prostor, kjer ugotavlja, da so politične institucije in posamezni akterji šele v zadnjih letih sprejeli interaktivnejše oblike delovanja s spletnimi občinstvi, vendar v posebni - individualizirani formi. Zaznano preobrazbo od informacijske k vse bolj individualizirani politiki na spletu v zadnjem delu obogati še z analizo pogovorov s spletnimi strategi, ki opozarjajo, da demokratični potenciali spleta v praksi še vedno naletijo na strukturne omejitve, ki povezave med politično sfero in državljani resno zavirajo. Za realizacijo interaktivnih potencialov namreč "nova" tehnologija v "starih" okoliščinah preprosto ni zadostna rešitev.

Pravice