DUHOVRO ŽIVLJ0I13C
Ci? SV€TO LETO 1950 vp »
U VIDA CSPIRITUAL - ANO DCL LIBCRTADOR GCNCRAL SAN MARTIN - 1950
ws;AaM^r
MATI, ZAKAJ ODLAŠAŠ ?
Dolgo že prosimo — mi in naši v domovini — Marijo Pomagaj za rešitev iz skrbi, bridkosti in trpljenja, v katerem se nahajamo z mnogimi drugimi narodi vred. Priznati moramo, da naše prošnje niso bile zastonj. Tolikrat nam je Mati božja pomagala, nas rešila v najnevarnejših trenotkih, da ji bomo vemo hvaležni. Gotovo ni nikogar med nami, ki v teh usodnih letih ne bi bil doživel oči-vidr.e pomoči Marijine. A končne rešitve, resnične osvoboditve še nismo dočakali. In tako ni prav nič čučlno, če se v naše molitve včasih vmeša vprašanje nepočakanih otrok: Mati, zakaj odlašaš?
Kaj bi nam Mati Marija na to odgovorila? "ZAUPAJTE IN NIČ SE NE BOJTE. AMPAK VZTRAJAJTE V VERI IN ZAUPANJU DO KONCA."
Res je, da živimo v dobi, ki jo je sveti Janez opisal v svojem Razodetju: "Gorje
zemlji in morju, ker je stopil na vaju hudič z veliko jezo, vedoč, da ima malo časa" (Raz 12, 12). Satan je za nekaj časa sproščen iz svoje ječe, da bi zapeljeval narode (Raz 29, 7. 8). V tej sproščenosti divja, pustoši in ubija. Bili smo in smo še priče tega satanovega divjanja v našem narodu.
TODA MARIJA JE MOČNEJŠA KAKOR VSA SATANOVA MOČ IN BO KONČNO ZMAGALA ND NJIM IN Z NJO VSI, KI SO SE POSVETILI NJENEMU BREZMADEŽNEMU SRCU IN KI PO SMISLU IN VSEBINI TE POSVETITVE TUDI ŽIVIJO. Sicer jih bo satan silno napadal, preganjal in tudi ubijal — kar vse smo že doživeli — a resnično škodovati jim ne bo mogel, Marija jih bo rešila za večno Življenje. Mnogo je bilo že takih žrtev, morda jih bo še več. Te žrtve porabi Marija, da končno zmaga. V najtežjih preganjanjih ne smemo pozabiti, da j-vprav to trpljenje velika milost. Zahvaljujmo se nebeškemu Očetu za njo. Vse.
kar smo v teh časih trpeli in nemara se bomo, darujmo po Marijinih rokah Bo" gu za spreobrnjenje grešnikov in za stanovitnost pravičnih.
ZAUPAJMO MARIJI POPOLNOMA-Ona premore pri svojem Sinu Jezusu vse. Ona je velika in mogočna Srednica vseh milosti, po njenem posredovanju moremo dobiti vse milosti, tudi take, k* so potrebne za junaške kreposti. Če Mariji zaupamo in verujemo, da vse more, ji omogočimo, da nam posreduje mir, mir srca. r.a katerem se more zgraditi mir med narodi. Čim več ljudi bo, ki Pu ste, da jim Marija posreduje mir srca, tem prej bodo narodi zreli za resničen mir.
Marija sama nas je že ponovno P° učila, KAKO IN ZA KATERE DOBRINE
Moja Mol tan o v ati-a
Tihi, stoječi čas v noč pogreza obraz kakor da stavka.
V moje izbe kotičku, v sladkem belem stebričku stoji moja presveta brez madeža spočeta
Kadar srce najhuje gazi izgnanstva cesto, pri Njej povasuje in v sleherni minuti pokrepčano občuti, kako nežno in zvesto mu nadomestuje mater in nevesto...
BOGDAN BUDNiK
NAJ PROSIMO. Že nad sto let se glasi njeno vabilo: Molite rožni venec, molite ga skupno, molite ga po družinah, molite ga vsak dan. Prosite, ne toliko za minljive dobrine tega sveta, ampak za milosti spreobrnjenja in stanovitnosti. Sprosite milosti poedinim dušam, svojim družinam in organizacijam, v katerih združeni delujete za kraljestvo božje in za pravičnost na svetu. Sprosite milosti, da bi vsi ljubili in častili presveto Srce Jezusovo po Mariji.
Marija, čista nevesta Svetega Duha in zvesta posredovalka vseh milosti, dela skrite čudeže v dušah. Le prosimo jo z~ čudežne milosti, ki morejo v hipu spreobrniti grešne duše. Po njenem brezmadežnem Srcu si moremo od nebeškega Očeta sprositi VSE, kar je v njegovo čast.
VSI, KI APOSTOLSKO DELUJEJO — DUHOVNIKI IN LAIKI — SE MORAJO MARIJI ŠE POSEBEJ POSVETITI, ker Bog prav od teh zahteva velike žrtve, katere v Marijinih rokah večjo svetost in vred-
nost zadobijo. Marija nas, svoje otroke, materinsko ljubi, za to nas vodi in nas bo vodila, po potu križa, po katerem je tudi sama hodila in ve, da tudi za nas ni drugega pota. A nikar se ne vstraši* mo tega, saj nam bo ona pomagala, ki )e z Jezusom zmagala. Bodimo vedno Pripravljeni na križ, še na večji in težji, če je tako volja božja. Od nas zavisi, ali bodo dnevi satanove oblasti skrajšani. Naše molitve in žrtve bodo po Mariji strle divjo moč satana in njegovih vsakovrstnih pomočnikov. Vsaka naša molitev, vsaka naša žrtev, vsak križ, ki 9a voljno sprejmemo, zmanjša moč hudobnega duha in skrajša čas, v katerem mora grešni svet piti iz čaše božje jeze, ki si jo je z grehi in brezbo-i štvom sam nalil (Raz 14, 10).
Marija težko čaka, da bi mo-
gla PRINESTI MIR NA SVET. ALI JE MED NAMI ŽE DOVOLJ DUŠ, PRIPRAVLJENIH JI Z MOLITVIJO IN ŽRTVAMI OMOGOČITI, DA PRINESE MIR NA SVET IN NE OSTANE ŠE NADALJE SKRITA S SVOJIMI ČUDEŽI MILOSTI?
Mi nepočakani nepremišljeno sprašujemo: Mati, zakaj odlašaš? Ali ni Marija mnogo bolj upravičena nas vprašati: OTROCI ZAKAJ ODLAŠATE VI z molitvijo in žrtvami, ki so poterebn.e, da moje brezmadežno Srce zmaga najprej v vaših srcih in potem v vsem svetu? Kcj pravite? Ali ne bi bilo prav, da v letošnjem maju vsi po svetu razpršeni Slovenci pomnožimo svoje prošnje in zvesteje nosimo svoje vsakdanje žrtve in tako Mariji omogočimo, da nas in vse krščanske narode pelje k zmagi za Kristusa? škof DR. GREGORIJ ROŽMAN
ZAUPA/, SIN MO/f
Jezus:
1.	Ljubi brat! Vsak otrok se zaupa svoji materi. Tak.o sem se zaupal tudi jaz svoji.
Zaupal sem se ji v svojih tvarnih potreba li.
Živim ptice pod nebom in oblačim lilije na polju. Toda hotel sem potrebovati isto tvarno pomoč, kot vsi drugi otroci. Zaupal sem se svoji Materi. Ona me je hranila, oblačila in oskrbovala.
Moje življenje je bilo ogroženo. Nisem se hal; moja Mati me je ponesla mirno spečega v svojem naročju v tujo deželo.
Si. Zaupal sem ee svoji Materi za izpolnitev mojega poslanstva.
Komaj sum spočet, sem že hot: 1 posvetiti svojega predhodnika, razodeti se judom in poganom, starčku Simeonu in prerokinji Ani; vse sem prepustil Materi.
Da hi izvršil spravo za dedno krivdo, sem hotel jaz — novi Adam pritegniti Marijo, novo Evo k sodelovanju v hotenju, molitvi in žrtvah. Ona me je popolnoma razumela in velikodušno privolila.
3.	Zaupal sein se ji v vseh naporih, katere mi je povzročilo moje poslanstvo.
Moja duša je bila nad vse žalostna, žalostna ob pogledu na popolno zemeljsko, če-sto hinavsko češčenje, ki so ga izkazovali mojemu Očetu: žalo-stna zaradi nevednosti množic, zaradi odpora in nevere mojih sovražnikov in posvetnih misli ter omahljivosti mojih prijateljev; žalostna zlasti, ker se izgubljajo neštete, neskončno drage duše, za katere sem moral zaman preliti svojo kri. Bil sem žalosten, žalosten do smrti, tako žalosten, da sem prosil svojega Očeta, naj vzame ta "kelih trpljenja od mene”.
Na kljub temu sein imel veliko tolažbo: svojo Mater, ONA me je razumela; ONA je znala Boga moliti v duhu in resnici; ONA je delila z menoj žalitve in stiske; ONA me je ljubila toliko bolj, kolikor nesramnejše so me napadali farizeji in kolikor bridkejge sem se razočaral nad svojimi učenci. ONA je čula in molila z mr noj ves čas mojega skritega življenja, ves čas mojega javnega delovanja. ONA je stala pod križem, neomajna, trdna v veri, ko so vsi drugi omahovali. V NJEJ je bilo dopolnjeno moje odrešilno delo; ONA je bila moje največje zmagoslavje.
4.	Zaupaj se po mojem zgledu moji Materi!
Imej zaupanje! Ona vse premore. Ali je nisem povzdignil za ilelivko vseh milosti? Ali ne more dati vsega, kar hoče, ako hoče in kadar hoče?
Gotovo more. Ničesar namreč noče, kar hi se skladalo popolnoma z božjo voljo.
Zaupaj! Ona je polna dobrotljivosti. Ako stili jo naredil vsemogočno, ali je nisem mogel ustvariti tudi neskončno dobre?
Zaupaj! Jaz sem njen otrok. Kaj hi mogel svoji Materi odreči?
Zaupaj! Tudi ti si nji n otrok. Ali je že kdaj odrekla mati svojemu otroku, kar mu je lahko dala?
Zaupaj! Tl si se ji popolnoma izročil. Ali hi mogla biti ona manj velikodušna do tebe?
Zaupaj! Kajti ako da ona nekaj tebi, tedaj podari to meni. Ona dobro ve, da živim jaz v tebi, da vse, kar kdo stori kateremu mojih najmanjših bratov, meni stori. Kolikokrat jo pokličeš, ji napraviš veselje, da š° dalje skrbi zame, me brani, nosi, odvrača nevarnosti od mene in dovrguje mojo vzgojo.
Zaupaj! Njena želja, podariti ti milosti, je od tvoje, ki milosti prejemaš. Kajti ona ljubi tel>e bolj in ljubi mene v tebi bolj, kakor s» moreš sam ljubiti.
Zaupaj! S svojim obotavljanjem bi jo užalil; obotavljati se pravi dvomiti nad ljubeznijo moje Matere <lo tebe in do mene.
5.	Zakaj ni torej tvoje zaupanje vedno neomajno trdno?
Praviš, da ne zaslužiš, da hi bil uslišan od Marije, zaradi tvoje malomarnosti v njeni službi. Naj je tvoja bojazljivost še tako velika, ne bo nikdar dosegla velikosti Marijine ljubezni.
Imeti moraš zaupanje, ne zato, ker si ti dober, temveč, ker je ONA dobra. Mar misliš, da bo nehala hiti dobra, ker si ti hudoben?
6.	Toda ti ne veš, če ustreza tvoja prošnja božjim sklepom glede tebe; zato se obotavljaš.
Poslušaj! Naučil te bom tako moliti, kakor vedno odgovarja božjim namenom.
Zapomni si najprej sledeče:
a)	Za vsako tvojo potrebo ima Marija svoje ljubeznjive namene.
b)	Njeni nameni vedno soglašajo z božjimi načrti in so zato vedno izvedljivi.
c)	Vedno so več vredni kot tvoji lastni nameni, kajti Marija ve bolje od tebe, česa 1'otrebujeg.
Vselej, kadar imaš kako željo, prosi Ma-l'.io, naj ona tozadevno uresniči svoje na-'"ere, in bodi uverjen, da boš brezpogojno |)r.jel, kar zahtevaš, ali še kaj boljšega, in '!i* ne boš prejel po svojih malenkostnih poj-111'h, temveč no njeni neizmerni ljubezni.
Duša: O Jezus, kako izborno! l)a bi pre-
jel vero, ki gore prestavlja, in bil uslišan nad moje pričakovanje, bo zadoščalo vsaki-krat. prositi Marijo, naj uresniči svoj e namere z menoj! —ZAUPAJ SE MARIJI, KOT SEM SE JI JAZ ZAUPAL!
Iz knjige: Moj vzor — Jezus, Marijin sin.
(Avtoriziran prevod Vinka Lovšina)
i'ft *'■ s BH		
|pN| •	mmmm S »PS	
Tista, katere noga je kači glavo strla, žena, ki jo je Bog že v raju obljubil, je spoOeta. Rešenje človeštvu je blizu. Brezmadežna je bila znamenje rešen j a in je še sedaj. Kolikor bliže bomo prišli vzoru Brezmadežne, vzoru tiste, ki je bila vzvišena nad materijo in grehom, toliko bliže bo rešenje sveta.
Devet mesecev za tem — 8. septembra pojo Cerkev, da je vzšla zarja, ki naznanja Sonce — Marija se je rodila. Potem pa Cer-ker Marijo spremlja skozi Njeno življenje. Praznuje dogodek, ko se je še kot otrok ločila z doma in šla služit Bogu v tempelj —-darovanje Marijino v novembru. Kaže nam na tisti dogodek, ko se je zaročila s sv. Jožefom. 25. marca jo vidimo pred angelom Gabrijelom, ki ji naznanja, da bo postala Mati božja. Na praznik sv. Jožefa spet kaže Marijo, ko se isti ang 1 prikaže sv. Jožefu z naročilom, naj jo k sebi vzame, ker bo Sina božjega rodila.
Za sveto noč se prav o Mariji tako ganljivo pripoveduje, kako je iskala prenočišče in končno morala v hlevcu roditi Sina božjega. Po rojstvu jo na praznik Svečnice spremljamo na njeni poti v Jeruzalem k očiščevanju in darovanju Jezusa, kjer ji je starček Simeon napovedal Njeno mučeniško trpljenje. Na praznik nedolžnih otrok jo vidimo
MARIJA V CERKVENEM LETJJ
Kakor male postajice za trudno nogo in oko si srečaval po naših krajih, koder sl hodil, križe in kapelice. Malo je bilo teh kapelic, koder ne bi bil srečal Matere božje, Tako se mi zdi, prav tako, če pazno grem skozi cerkveno leto: nedelje in Gospodovi prazniki so križi po naših krajih, prav toliko
pa je kapelic__praznikov Matere božje. Maj,
naš slovenski Marijin mesec, naj nam bo prijeten povod, da se ob teli kapelicah ustavimo in zamislimo.
CERHVEXO LETO — SLIKA MARIJINEGA ŽIVLJENJA
Celo Marijino življenje imamo v cerkvenem letu. Njeno B ezmadežno spočetje 8. de-decembra naj nam bo prva kapelica^ da ne omenjamo že godu sv. Ane in sv. Joa-hima, Njenih staršev. S kakšno radostjo Cerkev poje hvalo drugi Evi, katero je Bog izvzel iz oblasti satanove že ob spočetju,
na begu v Egipet in Njenem povratku. Ob prazniku sv. Družine jo vidimo, kako s skrbjo išče dvanajstletnega Jezusa po Jeruzalemu, kjer je ostal. Prvo nedeljo po sv. Treh kraljih jo srečamo v Kani Galilejski, ko prosi Jezusa za uboga novoporočenca.
Marijo nam kaže cerkveno leto tudi v njenem trpljenju. V petek pred cvetno nedeljo jo gledamo kot Mater bolečin — Marijo sedem žalosti, potopljeno v morje trpljenja — kraljico mučencev. S trpljenjem je pomagala Jezusu odrešiti svet. Isti praznik praznujemo tekom leta še enkrat, na dan povišanja sv. Križa, 15. septembra.
Za trpljenjem je pr šla tudi zanjo zmaga. Sv Cerkev jo slavi 15. avgusta, ko praznuje N j 3no Vnebovzetje in kronanje v nebesih. "Le eno je potrebno," nam govori ta dan P*' evangeliju, “služiti Bogu, biti dekla Gospodova, to edino prinese krono, vse drugo ie
'plazilo, Vse drugo vodi mimo našega cilja.
Tako smo spremljali Marijino življenje po cerkvenem letu od Njenega spočetja do vnebovzetja. Pa je še preko tega nanizala sv. Cerkev v cerkvenem letu nekaj njenih praznikov.
PRAZNIKI MARIJINI SLAVE
Praznik Lurške Matere božje 11. febr. nam spet kliče pred oči Njeno najvišjo odliko — Brezmadežno spočetje. Zraven tega naj nas Pa vsako leto sproti opomni na Njeno materinsko dobroto do človeštva. Svari človeka, k pokori ga kliče in tolikerim čudežno Pomaga v njih dušnih in telesnili stiskali. Kot praznik Fatimske Matere božje, pa bi lahko praznovali praznik Njenega Brezmadežnega Srca 22. avgusta. To je praznik Njene dobrote do ljudi, pa praznik svetlega zgleda vseh kreposti, ki nam jih kaže Njeno Srce. Slovenci smo temu brezmadežnemu Srcu posebno blizu, ker smo se mi pri prvih Posvetili. Da le ne bi le pri posvetitvi ostalo, ampak da bi Njeni dobri otroci in posnemovalci bili — to naj nam kliče ta Njen praznik v cerkvenem letu. Praznik Marije Pomočnice in praznik Marijinega Imena nam kažeta na čudovito pomoč Marijino kristjanom v bojih s Turki; praznik Rožnovenske Matere božje pomoč Marijino v iioju s kri-
voverci — kako smo obojne te pomoči tudi danes potrebni — Marija je ostala ista — li imamo tudi mi isto vero in isto zaupanje? Naj omenim še praznik Marije Srednice vseh milosti, ki nam kaže na veliko resnico, da vse milosti in dobrote prihajajo na svet od Boga po čudovito dobri roki Matere božje. Kot smo Sinu božjega dobili po Mariji, tako dobivamo po Mariji tudi milosti, ki jih je On zaslužil. V mesecu oktobru slavimo še praznik Materinstva Matere božje. Praznik, ob katerem naj bi naše matere prosile pomoči, da bi postale dobre, globoko verne krščanske matere, ki bi bile celemu svetu v blagoslov in rešen j e.
POSVEČUJMO MARIJINE PRAZNIKE! še bi lahko omenil ta ali oni praznik, ki se praznuje po posameznih škofijah,prav tako praznike, ki jih Mariji v čast liturgično praznujejo posamezne redovne družbe, in drugo, pa naj nam to zadošča. Naj nam bo cerkveno leto tudi v tem vodnik in pomočnik. Vzemimo vsak praznik Matere božje zares, poglobimo se v njegovo skrivnost in skušajmo za svoje življenje, za svojo vero in svojo dušo doseči čim več koristi iz njega. Mati božja, katere spomin bomo slavili in častili, se ne bo izkazala kot slaba mati — v obilici bomo dosegli od Nje vse, kar bo v duhovno korist nam in vsemu krščanstvu. KAJ
Slika na levi nam kaže Marijino kapelico na Blejskem otoku; slika tu spodaj pa slovensko dekle v pomladnem soncu ob Marijinem svetišču. — Obe ti dve fotografiji, kakor tudi večina ostalih pokrajinskih v letošnjem letniku, so delo g. Kunca.
m i	fff]	
jll	1 i i	ilH
KpI		
	* it'i	
	iiii	
		šumi S a
WK?		
njeiica,” ali jo bila črne polti kot Indijci ali bole kot Evropcif' ’	.
“Oče, ni bila ne bela ne črna. Sploh n1 bilo nekaj kot barva, ampak svetloba, tisočkrat močnejša in lepša kot ona, s katero se je obdala, in ni bila nič manj dobrotna: smehljala sc mi je. Bila je tam, da bi me osrečila-Mojc oči, moje srce, moje stegnjene roke, vse moči moje duše so jo uživale, pile . . m se
sedaj jo pijem.”	,	,.
“In govorila mi je. Evo , njenih beseel. “Monthousawmy, pozabi na bridkost! Pranem fneke vrste orel, pogansko božanstvo), ki si ga ubil (zločin, katerega se je smatral krivegV', ni bil bog, ampak samo stvar mojega Sina, Stvarnika vseh stvari. On je resnični Bog, On. ki je lepota sama, blagoslov, ki je sama Mom Sama Dobrota. Od Njega sem prejela vse, kai imam, vso mojo srečo, ves moj sijaj, vso mol o slavo. Ti si živel in ravnal po vesti, pač kolikor si prav spoznaval v luči svojega razumevanja. Ostal si zvest svoji preizkušnji. Zato sem prišla, da te osrčim in ti povem, da sprejmi vodo, 'ki očisti dušo; ne iz roke kakega krivega predikanta, ampak iz rok katoliškega misijonarja, ki ga vidiš pogosto prihajati v ječo. Tako boš postal otrok pravega Boga in tudi moj-Kmalu boš prišel v kraljestvo mojega Sina, kjer boš z menoj užival Njegovo slavo in srečo r.a veke.”
“Tedaj so mi je zopet nasmehnila z nebeškim smehljajem in mi pustila, da sem jo motril. Kako sem užival, kako sem bil srečen in sem še.. . ”
Garij en jo je začelo dušiti umirajočega. Vprašal sem ga še, kakšen jezik je govorila Kraljica.
MARIJA SE MU JE PRIKAZALA...
Ivo so leta 1941 v maju proglasili Marijo za Kraljico Kitajske, je tedanji šanghajsld apostolski vikar v pastirskem pismu duhovščini in vernikom navedel tudi sledeči primer iz Indije, kako milostna je Marija tudi poganom. Dogodilo se je vse to ubogemu poganskemu kaznjencu, ki je vse takoj povedal misijonarju, dušnemu pastirju tiste ječe.
“Neko noč,” pripoveduje kaznjenec misijonarju,. “sem nenadoma zagledal na zidu pred seboj; neko svetobo, različno od sončne, lunino ali ognjene. Svetlobe, ki sem jih do tedaj doživel, so bile tema v primeri s to svetlobo, in vendar oči niso trpele od nje. Obenem me je svetloba napolnila z dotlej nepoznano srečo. Stopil sem k zidu, da bi jo otipal, a roka je zadela le na goli kamen, nakar sem se vrnil k ležišču. Medtem je prikazen zavzela ovalno sliko. Jaz sem pil to luč s pohlepom, ki me jo vsega navdajal. Bilo je zamaknjenje, polno sreče, ki je &e morem opisati. A vendar vse to ni bilo nič v primeri s tem, kar je sledilo. Nenadoma je središče prikazni postalo še bolj bliščeče. 4' njem sem razločil postavo, postavo Kraljice. Bleščeča svetloba ji je bila kot plašč, ogrinjalo.”
“Lepa kot je bila,” prekine misijonar kaz-
“Nobenega jezika, oče, toda bilo je bolj jasno kot vse besede.”
Zadovoljen z odgovorom sem ga pustil, da je sam nadaljeval:
‘ ‘ Zginila je, kot je bila prišla:	postopoma-
Ko je bilo prikazni konec, sem tekel k zidu, da bi jo zadtfžal. Toda odšla je in je ne bom več videl preje kot v nebesih. Vrnil sem s® k ležišču in prebil vso noč v mislih na prikazen. Nisem nič obžaloval moje nespečnosti, saj sem se to noč olajšal kot nikdar. Moje srce je bilo oproščeno Velike peze. Potem sem živel iz prikazni. Edino, kar me pri vsem /-a' losti, ker mi ni mogoče dobiti vode, ki izmij6 dušo. Kraljica mi je dejala, naj jo zahtevam, in vem, da ne bom umrl, dokler je ne dobim-Oče, daj mi je, kajti rad bi čim preje li Kraljici, biti z Njo in uživati Boga in Njegovo blaženost.”
Poučil sem ga in ga krstil. Tri dni pozneje je Monthousawmy že bil v nebesih pri Bogu in Materi... ”
Tako je pripovedoval misijonar in to ,ie spoznal šanghajsld nadpastir za umestno, <Ja prikaže vsem kitajskim kristjanom V potrdilo dobrotnosti nebeške Kraljice — do poganov.
Poroča Drago Pokorn CM, Kitajska
ROMARJI K MARIJI


K Mariji se je naš narod vedno rad zatekal posamezno ali v skupinah. Skupinsko obiskovanje Marijinih božjih poti imenujemo romanje.
Beseda romanje, romati, romar, ni slovenska. Mi pravimo, božja pot, božjepotnik, gremo na božjo pot. Vendar se “romanje” zelo rabi in, se je beseda udomačila. Ta beseda seveda pomeni prav to, za kar jo rabimo. Je pa romanskega izvora in romanski izrazi so zopet latinskega porekla:	peregrinari, kar
Pomeni hoditi po tujih krajih. Romeria pomeni dolgo potovanje, romero pa je potnik, ali pozneje le božjepotnik. Slovenci sploh nimamo besede, ki bi izvirala iz skupne staroslovenske korenike za romanje, kot je n. pr. latinska beseda peregrinari skupna vsem izrazom za ta namen; celo Nemci rabijo besedo Pilgern, poleg Wallfahrer, kar pomeni prekobaliti hribe in doline. Celo Poljaki rabijo ‘‘ pielgrzym”, Hrvati pa hodočašče. Nam Slovencem je najbolj v rabi romar in romanje. Pa naj že bo eno ali drugo glede izraza, glavno je duh, ki je združen v tej vaji pokore in proslave.
Že od nekdaj so verniki vseh narodnosti vzeli dolgo in naporno pot pod noge, da bi izprosili kako posebno milost ali proslavili kraje, ki so bili posvečeni Kristusu, Mariji in svetnikom (Jeruzalemski romar). Celo v Kelmorajn so romali naši dedje (Kocin), v Porenje in k sv. Jakobu v Composteljo na špansko, in to peš. Povod romanja je bila navadno kaka zaobljuba. Zato so si ogrnili Poseben romarski plašč, in stisnili v pest romarsko palico, ter odšli po tujih nepoznanih deželah.
Živimo bolj od spominov v tujini, kajti južna polobla nam glede tukajšnjih navad ne nudi tiste naravne prilike in možnosti °bujati vzporedno čustva, kot smo bili navajeni doma. Mesec majnik, mesec cvetja, mesec na novo se porajajočega življenja v naravi; vse to duhtenje cvetic, žgolenje ptic Uam je takorekoč sipalo nove misli in nas
vleklo k Njej, ki je Mati vesoljstva, cvetja in pomladi, ptičkov in življenja. Podajali smo se v skupnih in zasebnih zadevah k svoji Materi, ki je vedno pripravljena uslišati svoje otroke, jih braniti in zagovarjati pred upravičeno užaljenim Bogom; pripravljena, pomagati v stiskah in nadlogah, pripravljena sprejemati zahvalo in češčenje, ki gre Njej in po Njej Bogu samemu.
Po Njej lahko prosimo, po Njej lahko za-doščujemo, po Njej lahko hvalimo Njega, ki je dal Mariji tako moč in od katerega prihaja vse, kateremu Ona neštetokrat zadrži roko, ki bi morala kaznovati, nas nehvaležne stvari, ničvredne črve, ki ošabno dvigajo svoje glave kot bi kaj pomenili in premogli. Ona potolaži jezo božjo, Ona odvrača šibe in nadloge, po Njej smemo upati, da bo neskončno pravični in užaljeni Bog popustil od svoje pravične jeze in preprečil drugi vesoljni potop, ki ga je človeštvo izzvalo in ga še vedno izziva v svojem napuhu.
Mi Slovenci bi bili gotovo že utonili v morju vseh mogočih prevratov, povodnji in požarov, ki so ogrožali in preplavljali z razburkanimi valovi mali čolnič našega nareda, ako bi naši predniki ne bili našli pravočasno potov in sredstev, s katerimi so potolažili jezo božjo. Vsi silni valovi, ki so pljuskali od severa, z vzhoda in juga, niso pogoltnili našega malega naroda, ker se je pravočasno zatekel k svoji Mamici — Mariji, katere priprošnja vse premore, vse velja. Naši dedi so znali najti rešitev v stiskah in dati tudi zahvalo Mariji, po kateri so si vedno izprosili rešitev.
Ali bomo znali ubrati pravo pot k rešitvi tudi mi? Reči moramo, da je naš sedanji položaj težavnejši in resnejši, skoro obupen. Zato moramo biti tudi mi iznajdljivejši, po-gumnejši in bolj vneti od naših prednikov.
Nastopilo je v zgodovini našega naroda gotovo najtežje poglavje narodovega obstoja. Kajti sovražnik je bil prej vedno le zunanji,
okruten sicer in nasilen, krvoločen in neuklonljiv, vendar vedno le zunanji: poganstva, turški vpadi, luteranstvo, bolezni, vojske itd. Toda sedaj se je sovrag nag, ki šteje dni našega pogina, vsesal prav v srčiko narodovega telesa in hoče to srčiko, to jedro v kali zatreti. Hoče zamoriti to, kar je dajalo narodu rast, razvoj, vzpon in obstoj skozi stoletja, hoče zadušiti tiste narodove sile, iz katerih je narod črpal svoj življenjski sok: katoliško vero in zlasti vero in zaupanje v našo nebeško in dobro ter skrbno Mater.
Poganstvo je še stoletja ogrožalo naše mlado jedva vcepljeno krščanstvo. Toda poganstvo je izčrpalo vse moči, ker samo ni imelo svoje notranje duh. opore proti globokemu krščanstvu. Krščanstvo, mlado in sveže, pa je bohotno pognalo globoke korenine prav po Marijinem posredovanju. Saj je novo, mlado krščanstvo takoj spoznalo potrebo okleniti se svoie Matere, ostati v njenem naročiu. Zato je že takoj zidalo leno svetišče svoji Materi pri Gospe Sveti na Gosposvetskem polju. Posvetilo se je ljudstvo Njej in ob Njeni pomoči uspevalo in obstalo.
Prava šiba božja so bili Turki, ki so stoletja plenili, morili in odganjali v sužnost cvet našega naroda -— našo mladino; io celo prevzgojili v najbolj zagrizene uničevalce lastnih bratov. A narod ie obstal, oprt na lastno moč in podnrt od Marijinega varstva, h kateri se je vedno zatekal v tistih strašnih stiskah- Na gričkih zidane Marijine cerkve, obdane z zidovi kot taborišča, so zgovorna priča tega (Slevica, Primskovo pri Stični, Stična. Repentabor, žeželj, Tri fare. Muljava itd). Polumesec se je moral slednjič le umakniti, Marijina zvezda na je zmagala in Marija ostala zavetnica svojih vdanih o-trok, ki so se zatekli v Njeno varstvo in pri Njej iskali pomoči.
Sv. Cerkev pripisuje Marini zmago nad vsemi krivoverstvi, ki so se dvignila kdaj v katoliški Cerkvi. Z enako gotovostio smemo tudi mi Slovenci pripisati zmago Mariii nad luteranstvom, ko ie iz Nemčije doli zatulil grozeč vihar Lutrovega krivega nauka nad naše dede. Nevarnost, je. bila toliko večja, ker so bili vladni krogi in vladajoče plemstvo tujega, nemškega rodu, katerim je bilo izročeno v plen naše ubogo ljudstvo. Toda Slovenci so bili vedno zdravega in klenega značaja, da so ostali zvesti svetim izročilom svojih prednikov. Pod vodstvom škofov in duhovnikov, so kljub vsem grožnjam ohranili zaklad svete vere. in zopet je bila Marijina pomoč očitna. Marija je zmagala tudi na naših rodnih tleh.
In enako v vseh drugih nadlogah. Slovenci so zato od svojega prvega začetka, po zmagi nad poganstvom, gradili cerkve in cerkvice, znamenja po hribih in holmih, Mariji v čast, kamor so se zatekali v času stiske. S tem so vedno bolj izražali svoje neomajno zaupanje v Marijo, svojo Mater.
Prišli so časi nadlog, vojska, suš, stisk, kuge, uporov — ‘‘črna smrt” je grozila uni-
čiti mali narodič; pa se je narod dvignil kor en mož in se zatekel pod Marijin plašč, v svetem prepričanju, da ga Marija ne bo zapustila, Morda uslišanje ni prišlo takoj, toda narod ni obupal in v tem upanju je vedno pričakoval rešitve, čas in način pomoči so naši predniki prepuščali božji Previdnosti in Marijini skrbi in njenemu posredovanju.
že na podobici Marije Pomagaj z Brezij, katero je širil svetniški Baraga 1864 leta,, stoji zapisano: “Da bo pa tvoje priporoče-vanje v Marijino priprošnjo pri Bogu uslišano, z vero, z zaupanjem in ljubeznijo se k nji zateci. . . zaupaj, da bo Marija tvojo pobožno molitev milostljivo sprejela, zato ker je Mati usmiljenja. Zraven počeščenja njenih čednosti ji pa tudi zunanjo čast in spoštovanje izkaži. ”
Teh navodil so se naši predniki v davnini držali vedno, zato so bili tudi uslišani. Podajali so se na prava romanja, peš, z molitvijo in pesmijo ter prehodili dolga pota ob vsakem vremenu. Hodili so posamič, ali v večjih skupinah. Poznal sem Štajerca (Tomaž Ran-taša), ki je peš preromal vse slovenske božje poti, celo v Rim, na špansko, Francijo in Nemčijo je poromal peš. Romanje je namreč spokorno delo. Sv. Cerkev priporoča romanja, ker donašajo romarjem in narodom blagoslov. Ako se vrše na pravilen način, to je r duhu pokore in molitve, so Bogu všeč.
In ko bo zacvetel naš narodni majnik, se bomo dvignili kot ptice selivke, poleteli z brzino iastavice ter povabili ves narod, da poroma z nami, oziroma mi z njim k naši najbolj priljubljeni Mariji Pomagaj na Brezje. Tedaj bomo Brezje zagrnili, da se bo videla lo mogočna Marijina cerkev, prepevali, da bo odmevalo od Triglava do Kamniških planin, naš glas prosečih otrok do nebeške Matere bo segal tja do Gorjancev in Kulpe, tja do Kočevskega roga, do notranjskega Snežnika in kraških jam (fojb) ter murskega polja preko Pohorja in Slovenskih goric, od Pece in Gosposvetskega polja do hrvaškega Zagorja ter klical mrtve priče naših mučencev, naj se pridružijo našim vročim prošnjam in zahvalam, ki jih poklanjamo Mariji, preganjani doma, in Begunki v tujini.
Kakor je bilo Brezje vedno kraj in mira naših največjih duhovnih proslav, množičnih duhovnih obnov, neizčrpen vir vseh milosti, kraj zahval za rešitev v vseh nesrečah, vojski in bolezni, naš Lujan — tako bo Brezje tudi v bodoče ostalo le še bolj ljubljeno in zakoreninjeno v naših srcih. Marija Pomagaj, ki je bila in je še vedno Kraljica našega tako preizkušanega naroda v teku zgodovine in zlasti zadnjih let, bo doživela največji zgodovinski dan, ko bomo pokleknili k nogam njenega prestola, da se ji zJ hvalimo za rešitev največje nadloge, najstrašnejše sužnosti in najnevarnejše "črne smrti”, ko ji bomo lahko prosti in brez oko\ poklonili svoja hvaležna srca.
VINKO ANTONOV
SLEPI MARIJINI MUZIKANT
Juhej, na Brezjah je žegnanje!
Ceste so polne ljudi. Na Otočah je drenj kot na ljubljanskem velesejmu.
Omnibusi in taksiji, kolesarji in kočije, Procesije in pešči; vsi imajo eno smer in Pot: k Mariji Pomagaj na Brezje.
Od Ljubljane do Tržiča, od Kranja čez Bled do Bohinja in Triglava ve vsakdo, da je danes pri Mariji Pomagaj, na Brezjah žeg-hanje.
Romarje že oddaleč pozdravljajo brezijan-ski zvonovi in jim lajšajo korak.
V	deželi vlada avgustovo visoko poletje, ki se prav za praznik Vnebovzetja rado prevesi v zgodnjo jesen.
Težko bi dopovedal tujcu, kakšno je slovensko žegnanje.
Lahko bi ga peljal v Rim in mu pokazal množico romarjev, ki gre v desettisoče, pa ne bo dobil pravega vtisa slovenskega žeg-nanja.
Lahko bi mu pripovedoval o čudežni procesiji v Lurdu, o pobožnem romanju vernih Mehikancev v Guadalupe, o veličastnem shodu Argentincev v Lujanu; lahko bi ga spremil na božjo pot k svetemu Jakobu v Kom-Postelo. kamor romajo Španci, ali čez mejo k njihovim sosedom Portugalcem, ko se v Fatimi sestajajo in proslavljajo Marijina prikazovanja. Vse to bi tujcu lahko povedal in Pokazal, pa ne bo doumel, kako nekaj lepega in veličastno domačega je slovensko žegnanje lla Brezjah.
To moreš samo doživeti.
Pritrkavanje zvonov in na njih blagodo-heče zvoke uglašena srca vernih množic, praznično oblečenih ljudi in bosih otrok, vrste štantov s sladkim leetom in medico, piskajočimi petelini in orglicami, medenimi srci in Piškolicami. Dolga vrsta revežev brez nog in beračev, ki na pamet znajo vsak svojo prošnjo. Klobasarji in peki, gostilna pod lipo in vaška muzika, polna cerkev ljudi in dolge vrste ‘ ‘grešnikov”, ki oblegajo spovednice, orgije in velika maša, slovesna pridiga in tisoč sveč Mariji v zahvalo.
Nad vsem tem pa Jtožje sonce in v jesen se nagibajoče poletje.
Pa je to le medla beseda o vsem lepem in dobrem, pobožnem in veličastnem, ki ga nosi v sebi vsakoletno žegnanje na Brezjah.
* * *
Tako je bilo nekoč. . .
V	letu Gospodovem 1942 pa ni bilo več tako.
Vojna in revolucija je uničila idilo brezi-janskega žegnanja.
Prav ko je zazvonilo prvič k veliki maši za zegnanski praznik Vnebovzete v cerkvi svetega Vida na Brezjah, je slepi Rok zasedel sndnji prostor med berači. Danes sta se s sedemletnim vnukom Jurkom, ki mu je bil za vodnika, zakasnila:	čakati sta morala
Jurkovo mamo, ki jima je gospodinjila na 'domačiji v Leskovju.
Slepi Rok pravzaprav ni bil berač. Po-
sebne vrste človek je bil, ki ni spadal ne med ljudi ne med berače. Prva svetovna vojna mu je pustila za spomin prazne oči. Ta nesreča mu je potisnila v roke harmonike, v katere je čudovito lepo znal izliti svoja čustva. Ni ga bilo štiri ure hoda daleč človeka, ki bi znal tako igrati kakor slepi Rok.
Vabili so ga na gostije. Ni rad šel. še manj na gostilniške veselice in plese. Pravijo, da od dneva, ko mu je neki grobi pijanec zabrusil v obraz, da je berač, ni več prestopil praga gostilne.
Na žegnanje pa je rad prihajal. Sedel je med berače, vzel v roke harmoniko in tako lepo zaigral, da so se mimoidoči ustavljali, otožno povešali glave in poslušali. Ko je nehal, je drobiž kar deževal v Jurkov zvonast klobuček.
Zvonovi so povabili drugič k veliki maši.
Rok se je dvignil in šel v cerkev. Z Jurkom sta se pridrenjala do klopi. Radi so jima odstopili prostor.
Nad deželo je ležalo moreče vzdušje. Tu v cerkvi pa je vladal božji mir. Kakor da vlada tukaj drugi gospodar.
Orgije so ubrano pele. Jurko je molil oče-naš za očenašem in vrtel v rokah rožni venček. Ni znal moliti nanj. Tako se je pogo-varjel z ljubim Bogom kot vsak večer doma: Očenaš za ljubega očka, ki je padel nekje v daljni Rusiji, za Brankota, ki so ga ušivi partizani ubili v gošči, za Tineta, ki že pol leta ni pisal s fronte in nič ne vedo, kaj je z njim, za mamo, ki neprestano joče in nikoli več ne zaveže lepe zakmašne Židane rute, ampak hodi vedno le črna, za dedeka, ki je slep, in še za Janeza, ki pri bogatem Dolinarju na Otočah služi za hlapčiča.
Po maši sta med klopmi poiskala še mamo. Skupno so romali k milostni podobi brezjanske Pomočnice in po kolenih drsali okrog njenega oltarja. Jurkota so silno motile berg-lje, kosti, razno orodje in orožje in druga pisana šara, ki je bila razobešena po stenah okrog milostnega Marijinega oltarja. Kako, da niso našli na Brezjah kakšne bolj skrite luknje, kamor bi spravljali to ropotijo, ampak so jo obesili okrog oltarja, kjer vsakemu pade v oči. Pri njih doma so skrbno pospravljali staro šaro in jo nosili na podstrešje. . .
Mati je globoko sklonjena drsala no kolenih okrog oltarja in neprestano jokala. Slepi dedek je bil močno zbran. Držal se je Jurkove roke in neprestano premikal ustnice. Palica, klobuk in harmonika pa so potrpežljivo čakali na kloni, kdaj se vrne gospodar.
Pred cerkvijo ni bilo živahno kot pred leti. Možkih je bilo malo. Pa še to samo starci ni otroci.
Vsa kramarija, lecet in medica, žemlje in klobase so bile v rokah žensk. Te niso prodajale stvari s takim navdušenjem kot prejšnja leta možki Njih misli niso bile pri stvari. Daleč proč odtod so romale njih misli mi svojih dragih možeh, bratih, sinovih in oče-
tih. Brez teh misli je bil v tistih dneh redkokdo.
'‘Mana, zdi se mi, da smo letos zadnjič na Brezjah,” je menil slepi Rok.
“Kaj vendar mislite, oče! Zadnji čas vas napadajo preveč temne misli. Vse bo še dobro!” Sama sebi ni verjela Mana.
‘‘Boš vidala, Mana, nič dobrega ne bo,” je kimal z glavo v vodni temi dedek Rok.
"Mana, sedi tja v gostilno, Z Jurkom bova malo zaigrala Mariji v čast, potem pa gremo.”
“Tako zgodaj nameravate domov, oče? Vam ni kaj dobro?”
‘‘Nič mi ni, Mana. Pojdi, sedi in odpočij se!”
Rok je poiskal Jurkovo roko, nervozno vrgel meh čez ramo in se vsedel med berače, že daleč jih je bilo slišati: Eni so molili. Ti so bili redki. Nekateri so šteli denar, spet drugi so moleli kvišku roke in venomer prosili; kakšen med njimi pa je tiho preklinjal mimoidoče, ker jim niso vrgli svoje miloščine.
Berači niso radi poslušali Rokove muzike. Nevoščljivost je cvetela med njimi. Vedeli so berači, da milodoneči in pobožni zvoki Rokove harmoniko privabijo več miloščine kot vse njihovo tarnanje in glasna prošnja.
Rok ni bil danes kaj prida razpoložen. Temne misli, ki so mu zadnji čas rojile po glavi, so se danes podvojile in z vso silo pre-prezale Rokove možgane. Zato je bila danes pesem še bolj uglašena po njegovih žalostnih mislih. Ljudje so postajali in otožno gledali beračevo godalo.
"še harmonika je žalostna, kaj bi pa mi ne bili,” so menili in odhajali.
Rok ni dolgo vzdržal. Dvignil se je. Poklical je Jurkota in Mano. še enkrat so zavili v cerkev. Dedek je odbral dobro polovico drobiža ;in ga nesel Mariji na oltar. Dolgo je klečal oprt na palico pred oltarjem. Kakor da se poslavlja. Ni videl svete Device in njenega milostnega obraza, samo njeno sladko dobroto je čutil. Tako dobro mu je dela, da bi vedno ostal tu pri oltarju. Tu vlada sveti mir. Tukaj ni vojske, zdražb in nemirov, ni revolucije in klanja.
“Petindvajset let je bilo v maju, kar hodim v temi. sveta Devica. Pa rad tako hodim. Samo nomaeaj mi. da bi v moji duši in v duši naše Mane in v .Turkovi, Janezovi in Tinko-i duši nikoli ne bilo take teme. Rad Ti darujem svojo slepoto in svojo nemoč, samo usmili se nas, vseh živih in vseh mrtvih našo hiše!” je molil slepi Rok.
Tudi Mana je močno zbrano modla Tako more moliti samo mati za svoje otroke, ko čuti. da se bliža nevarnost.
‘‘Boš videla, Mana. da nas še čakalo t°žki ča=i.” je dejal dedek, ko so nrišli iz cerkve.
“Boš videla. Mana. boš videla...” ie zamišljeno mrmral stari Rok vso pot domov.
Ni se še obrnilo leto.
V	imenu velike nemške svobode so ošabni gestapovci zapirali cerkve, ropali zvonove in izganjali duhovnike.
Kljub vojski in stoterim težavam leta teko.
1945.
V	Leskovju je lepa pomlad.
Kot nikjer po slovenski zemlji tu veselo bingljajo leskovi abranki in kimajo veliki noči nasproti, ki s svojim razkošnim spremstvom gre čez deželo. Prav radi tega se ta kotiček žegnane zemlje imenuje Leskovje.
Dvakrat na leto je v Leskovju lepo: ko lešniki cveto in ko lešniki zorijo.
Pa je bilo to tudi vse, kar je moglo razveseliti to leto človeka. Po bajtah in kmetijah je enako gospodarilo uboštvo, smrt in žalost.
Trpljenje je potrkalo na vsako okno. V vsaki hiši so imeli v zadnjih letih mrliča: ali je obležal daleč kje v ruski stepi ali izginil v domači gošči.
Težki časi so vladali v deželi. . .
Po Veliki noči so najprej tiho in zaupno, potem pa vedno glasneje govorili, da izgubljajo Nemci na vseh frontah.
Goščarji so rinili iz hoste in grozili vsem, ki jim niso pomagali v zadnjih letih.
V	maju so sc razvile preko dežele žalostna procesije beguncev, ki so pripovedovali, kako hudo je doli ob italijanski meji in da rdeči vedno bolj rinejo proti Ljubljani.
Nad ljudstvom je visela grožnja rdečih kakor temna nevihta. . .
Tedaj je berač Rok zadel na ramo v vrečo zavezane harmonike in prijel za roko Jurkota. Mana je z žegnano vodo pokropila hišo in dvorišče, zaklenila vežo, naredila s ključem v imenu svete Trojice tri križe na duri in vsi trije so se pridružili žalostni procesiji, ki je utonila nekje v hribih nad Ljubeljem.
“Za teden dni gremo čez mejo, potem pridejo pa Angleži in Amerikanci in naredijo v deželi mir in red,” je vladalo med romarji hrepeneče upanje. . .
šele na vetrinjskih poljanah je ljudstvo spoznalo grozno prevaro, in strašno angleško izdajstvo je bolelo huje kot vse trpljenje zadnjih let vojne in revolucije.
Odprle so se narodove rane, ki jih stoletje blagostanja zaceliti ne more.
Ozka in strma pot, ki je peljala iz domovine, se je zaprla.
In na široko so se odprle ceste v svet. . .
Leta teko. . .
Mogočno šumi ocean. Ladja pušča za seboj globoko šumečo brazdo, ki jo kakor spomin na davne, lepe dni.
‘‘Kdaj se bomo peljali tod nazaj?” visi nad potniki zagonetno vprašanje.
Pa nad vsemi sije dobrotno sonce in n>’-vidna roka božja počiva na vsemirju. Samo -očmi močne vero moreš videti roko božjo in čutiti njeno božajočo dlan. . .
Argentina.
Buenos Aires.
Once — Lujan.
Jutranje sonce, gledano skozi gosti tova> niški dim, je krvavordeča kroglja, ki vstaja daleč nekje za mestom izza širnega oceana. Vso noč se je hladilo v morski vodi, da b lažie kliubova'o vročemu dnevu in sopari01-
V	vlaku je skoraj mir. Vsak potnik je nas‘
-- 26S —
Svojo navidezno zaposlitev. Nekateri ždijo vrnemo predse, drugi berejo časopise. Mladi t>ar govori o kinu. Le otroci v belih haljah, ki gredo v šolo, so živahni. Trije mladi vajenci se bahajo s “čikom” v ustih in nemarno devajo svoje noge na nasprotne sedeže; ne Vedo, kam bi s svojim razposajenim telesom. Sprevodnik s skrbno natančnostjo pregleduje in gčiplje vozne listke.
Tedaj preseka tišino glas harmonike. Vsi Potniki so iznenadeni. Oči vseh iščejo veselega muzikanta, ki mu dolgočasna vsakdanjost ni vzela volje do godbe in pesmi Nič kaj se ne skladajo veseli toni z enakomernim topotanjem velikih koles po brezčutnih tračnicah.
Vse strmi v starega moža, ki igra. Mnogi ®o ga v mislih že obsodili: berač je. Kot velika igrača mu leži v naročju harmonika. Bla-Se poteze na moževem obrazu pričajo, da ni nauzikant samo po poklicu, marveč tudi po Srcu. Revež je slep, zato nosi temna očala, da Skrije svoje prazne oči. Pa kdor se poglobi v njegovo pesem, čuti, da slepec nosi v harmoniki svoje oči.
Ob njem je trinajstleten dečko. Služi mu Za vodnika in mu je za živo palico, življenje •in je skupaj postavilo na svojo široko stezo, živita drug za drugega. Kaj bi slepi revež brez dečka, ki mu kaže pot, ko harmonika utihne in se zaprejo žive oči pesmi.
Melodija vre skozi stari meh. Tisti, ki se Vsaj malo razumejo na muziko, čutijo, da jih valoviti toni peljejo skozi šumeči dunajski g°zd. kjer je nekoč mojster Štraus sanjajoč Namislil večno lepe valčke.
Pa malokdo posluša. Misli so daleč proč. valček ne seže do srca. V tem nervoznem stoletju edino še fox trot in tango razgibata ziyee in čustva v strastno hrepenenje. Podoba
stoletja.
IDečko hodi od potnika do potnika. Z ma-*hl kovinastim pladnjem, na katerem ležita ^va novca po 2 0 centimov, opozarja nase kot ntežnar ob nedeljah, ko budi v molitev zaobljene starke in zaspane vernike, da se od-'ttdže z malim darom.
„ Večina odkimava. Drugi, ki jih premaga ',llt. češ kaj bodo sopotniki rekli, če nič ne atn, nervozno segajo v žep in iščejo med ko-'anci najmanjšega. Tako malo jih je, ki bi . i hvaležni za pesem in bi dali majhno na-thtnino, saj lepe pesmi in muzike itak ri |h0goče plačati, še manj jih je, ki bi iz Iju-ezni do slepega reveža položili na pladenj v°i sirotinski davek. Pač niso nikoli trpeli n bikdar zaprli oči in se skušali v temi priti-Pet korakov daleč.
tlečko ni vsiljiv. Vljudno hodi od osebe do ebe. Nič ne prosi. Zaveda se, da je lepa el°dija vredna nekaj rumenih centimov.
V lak s pospešeno hitrostjo drvi skozi me-,°- Ne sliši pesmi in ne sočustvuje s slepim lnu*ikantom.
S].^®l°dije izzvenevajo. če zatisneš oči, pre-slš ropotanje koles in se osredotočiš samo
v poslušanje, se brž kakor v sanjah znajdeš daleč nekje v stari Evropi.
Častitljivi instrument negibno obleži v godčevem naročju.
Mož posluša. V temi se z mislimi tiplje za dečkom, ki berači. Prisluhne. Redko zaropota na pladnju. Ni ganil src. Njegova pesem ni zvezala potujočih v eno misel in toplo razpoloženje. Njegova pesem je bila izdana.
Bog ve, kje potujejo godeeve misli. Daleč kje po svetu, tam, kjer je izgubil vid. Težke misli se mu nabirajo na čelu. Deček že stoji ob njem. Nabrani drobiž še dna pladnja ni pokril.
Slepec krčevito pograbi za harmoniko, strese sivo glavo, raztegne meh.
Pobožno, kakor plaha misel iz ljubečega srca, privre iz harmonike nova pesem. Zvok za zvokom se razveže; toni se prebujajo kot po dolgem težkem spanju.
Potniki dvigajo glave. Prisluhnejo, še utrujeni težaki, katerim je kramp in kladivo ubilo poslednjo voljo do pesmi, se zavzamejo. Objestni fantini jemljejo počasi “čikc ” -z ust in postanejo pozorni. Priskutno našemljena gospodična je prenehala s prisiljenim smehom in njen častitelj se je obrnil proč od njenih ušes. Sprevodnik je odložil svoj svečano uradni obraz. Otroci se drenjajo na konec klopi in odprtih ust poslušajo.
Dečko in slepi revež spremljata v težkih, hrepenečih mislih pesem svoje domovine, ki sta jo morala zapustiti:
Oj, le šumi gozd zeleni,
saj ti veš, kako je meni, ko medlim na tujih tleh . . .
IDečko nič več ne pobira. Pesem ga je prevzela. Mimo njega pa hodijo potniki in dajejo na pladenj skromno plačilo za otožno pesem.
Gotovo ste ju že spoznali:
Slepi dedek Rok in njegov vnuk Jurko sta.
Leta so vtisnila vanju svoj pečat. Dedek je skoraj obnemogel. Jurko je zrastel iz sedemletnega otroka v trinajstletnega dečka.
Danes imata edinstveno pot:
V Lujan se peljeta. Na božjo pot. Pravijo, da se je Marija z Brezij preselila tja. Obiskat jo gresta in poprosit za bolno mamo, ki nič več ne more v tovarno na delo. Kdo bo služil za kruh in za stanovanje, če ona obnemore, že teden dni leži brez moči ter noč in dan glasno sanja o možu, ki je padel daleč proč od domovine, o Brankotu, ki so ga partizani ubili, o Tinkotu, ki je za vedno izginil v ruski stepi, in o Janezku, ki jc bil pri Dolinarju na Otočah za pastirja, pa so ga go-ščar.ji zvabili, da je šel z njimi. Izginila je vsaka sled za njim. Sosedov hlapec ga je zadnjič videl nad Mrzlim studencem z brzostrelko na hrbtu. O domovini in o domačiji v Le-skovju glasno sanja bolna Mana. Kakor da ji cvetoči leskovi abranki sem čez morje pozvanjajo in jo za Veliko noč kličejo domov.
Zdravnik je zmajal z glavo. Nič ni rekel. Komu neki? Dedeku. ki je slep in nič ne ra-
— 26U
žume tujega jezika? Ali Jurkotu, ki je še otrok?
Tedaj sta se dedek in Jurko odločila.
K Njej morata. K Njej, k domače zemljo Materi, na božjo pot v Lujan, argentinske Brezje, poromata,
Jurko je iz šparovčka pobral zadnje centime. Dedek je vzel iz kota zaprašene harmonike. Nič nista rekla materi. Priporočila sta jo dobri slovenski sosedi, stari Poloni, da poskrbi za mamo,
Jurko se je čudil dedeku, zakaj je vzel s seboj harmoniko, saj že leto in dan ni več igral nanjo. Dedek je hiral in z njim vred se je starala tudi harmonika. Danes pa, ko gresta na božjo pot k Mariji Pomagaj, vzame s seboj mesto rožnega venca stari meh, kakor bi šla v gostilno.
šele ko sta sedla na vlak in je dedek vzel v roke staro igračo, je rekel Jurkotu, da morata z godbo zaslužiti majhen dar, ki ga bosta poklonila Materi božji s prošnjo, da ozdravi bolno mamo.
Lokomotiva je zavozila v pampo. Kamor seže oko, ne vidiš drugega kot osat in gručo krav, nekaj zelene trave in spet osat. Bog je najbrž Adama in Evo za kazen postavil v argentinsko pampo, ko jima je zagrozil, da bo žemlja rodila le "trnje in osat’’, premišlja Jurko,
Bok ničesar ne vidi. Oči so zaprte, ugasle. Nikoli ne bo videl bleščečega argentinskega sonca, zelenih "kint.” z bogatimi domovi, široke ceste, ki pelje v notranjost dežele. Ne vidi pisano oblečenih gaučov na iskrih konjičih, ki se podijo za muhastimi kravami po pampi Dedekove oči ostanejo zaprte.
Pa je v Rokovi duši razsvetljeno kot pri veliki maši na dan Vstajenja.
Z dušnimi očmi jasno vidi in premišlja, kako dober in usmiljen je z niim ljubi Bog. Kako vse drugače je moral trpeti njegov sveti Patron Rok, ki je kot pobožen romar prostovoljno zapustil svoje bogastvo, se poslovil od svoje domovine, rodne Francije, vzel popotno palico v roko in prehodil vse ceste tja do večnega Rima. In kako težko je hodil, ker je imel na nogi veliko rano. In glad je trnel. Psiček mu je nosil vsak dan droben košček kruha, da se je z njim nasitil. Rok je zmajal s sivo glavo. Kako, da je moral biti on tako nepotrpežljiv, ko mu nič ne manjka. Vozi se udobno in prijetno, ko je sveti Rok hodil vse poti peš. Bel in v mleku zamešen argentinski kruh je, pa tarna za tistimi časi, ko doma še črnega niso imeli vsak dan. . .
Vlak zavije iz pampe v naselje. Pisane hiše vseh velikosti in oblik čepijo med drevjem in zelenimi ograjami. Ob vsaki stoji visok stolp in na njem vetrnica, ki se neprestano vrti in S tem opravlja veliko delo, saj globoko iz zemlje črpa vodo.
Sprevodnik prijazno naznani, da se bližajo Lnjanu. Možki iščejo prtljago, ženske si uravnavajo lase in popravljajo barvo na ustnicah,
kakor da bi Mariji v Lujanu ne bilo vseeno, kako so oblečene in nališpane.
Vlak ustavi.
Avtobus, taksiji in fijakarji se ponujajo, da pospremijo ljudi do bazilike. Malokdo se odloči za peš. Jurko presodi razdaljo do bazilike.
“V desetih minutah bova tam,’’ meni pamp-ske razdalje nevajeno oko.
"Greva peš,” odloči dedek. “Spodobi se tako, saj sva prišla na božjo pot.”
Kot park široka avenida je polna življenja. Gruča pobičev Jurkovih let se podi za žogo. Taksiji in avtobusi vozijo ljudi k baziliki i» nazaj na postajo.
Razdalja vara. Bazilika se zdi, da je tik za prvimi hišami. Toda ko prideš do njih, se cerkev umakne daleč nazaj in njeni zvoniki mogočno vabijo popotnike in romarje v tihi božji hram.
Dedek težko hodi. Ni vajen več tako kot nekoč, ko je trikrat na dan obhodil ves grunt in domačijo.
Sonce neusmiljeno žge. Jurko je žejen. Dedek najbrž tudi. Pa se nobeden ne izda, saj gresta na božjo pot, kjer je treba nekaj P°' trpeti.
Končno dospeta na cilj.
Visoki, v razcefrane oblake segajoči stolpi čuvajo kot mogočni stražarji nežno argentinsko Virgencito. Nebroj z belim platnom pokritih štantov ponuja drobne in debele, kratke in dolge sveče. Romarji jih kupujem in jih nosijo pred Marijin oltar. Velika vrata so na stežaj odprta. Visoke stopnice vodijo do glavnega vhoda.
Jurko vse z.vesto in natančno razlaga dedeku. Toliko let je že ob njem. da čisto natančno ve, kaj mu ugaja in kaj mora za' molčati.
Sveti mir veličastnega božjega doma i11 sprejme. Pozna dopoldanska ura je, z.ato n* več svetih maš.
Vsi slopi in cerkveni oboki teže h glavnem11 oltarju, zato romarje kar sama zanese Pot pred Najsvetejše.
Ker sta danes prvič tu, ji je vse neznan0-Pridružita se skupini romarjev, ki jo vodi domači duhovnik, in razlaga zanimivosti cerkve in njeno zgodovino.
Po stopnicah za glavnim oltarjem pride!0 v pol mračno kapelico, kjer v soju trepetajočih luči prebiva sveta argentinska Virgen' cita. Gospodarica tega veličastnega doma-Prav je. da tudi tujec, ki išče tu svoje zemlje Patrono. pozdravi najprej Gospodari60 in šele potem Njo, ki je dobila v tem svetiš1'11 svoj začasni dom.
Jurko posluša duhovnikovo razlago in to mači dedeku. V milostni kapelici vsi pokleknejo, molijo ter darujejo Mariji svoje darove-Romarji so ginjenih Src in bi danes vse 0 ’ ljubili sveti IDevici, ti dobri sinovi in hčer® argentinske zemlje.
Duhovnik —— vodnik je postal pozoren slepega Roka in Jurkota.
Z zanimanjem je poslušal, ko mu je Jur^5 pripovedoval, odkod sta in kako sta zvedela,
da tod nekje v tem svetišču prebiva njunega latoda Patrona —sveta brezijanska Pomoč-°*Ca. Romat sta prišla k Njej in prosit za zdravje bolne matere, ki je že teden dni bolna 10 nič več ne more skrbeti zanju.
Duhovnik je ginjen poslušal žalostno zgod-°°- Prijel je z eno roko slepega Roka, z drugo flečka Jurkota in ju po stopnicah pospremil v stransko ladjo, na cilj obeh slovenskih r°marjev, k Brezjanski Devici, kamor so jo kstoiijiii slovenski begunci. Domači romarji s° v spoštljivi razdalji stali za klopmi in «ledali.
“Joj, dedek, naša Marija!” se je Jurko sko-faj iztrgal iz rok duhovniku.
. “Marija Pomagaj!” je zaklical slepi Rok dvignil desnico, kakor da jo hoče z roko r^eči. Solze so mu vrele iz praznih votlin. ”*njen je padel na kolena in jokal.
Tudi Jurkota je premagal dedekov jok, če-nj razumel domotožja, ki muči slepega fledeka. Božja Mati sama ve, kaj vse ji je v *°'*ah pripovedoval stari Rok. Koliko skrila domotožja po Leskovju je planilo na dan l\ Srca pred Marijo, koliko boli radi ugaslih in nemoči, koliko trpljenja radi bolne v^aUe in njene neprebolele žalosti ob toliki ®rUžinski tragediji.
Duhovnik je v zadregi stal ob strani Ra-žuttlel je bol; solze se morajo izliti, da bo bolje. Stopil je med ljudi in jim je jjoiasnil, kakšna bolečina tare to mlado in ,;aro srce. Pa težko razume bol in bolečino lsti, ki ni še nič trpel v življenju!
Ko Se je R0k umiril in izjokal, ip daroval Usluženi denar hrezijanski Pomočnici z vročo Pr°šnjo, naj ozdravi bolno Mano.
Znova sta se prijela za roko in tiho, skoraj °v6sno, odšla iz cerkve.
^unaj ju je pričakovala skupina domačih °Ularjev, ki so hoteli od blizu videti revni si, nosita v sebi srce s tako močno in <1V° vero.
Tedaj se iz skupine izlušči mož z velikim atirn Prstanom na roki.
Mam smem v Marijinem imenu nomagati? ^ 0 sem šel na romanje, sem naredil obljubo, g bom največjega reveža, ki ga srečam aa f °« romarski poti v Bujanu, bogato obda-Ua!. Marija je izbrala, vaju in vajino ma-Pomagal jo bom ozdraviti in tisočkrat j 111 pomnožil vajino miloščino, ki sta jo da-'a^a Mariji na oltar.”
j J10 je Jurko presenečen razložil slepemu (ja ^ku pravljično ponudbo bogatega gospo-p ' i6 Rok spoštljivo sklonil sivo glavo, obrnil v Zn,e očesne votline proti izhodu cerkve in a,ežno dejal:
Be Dvala Ti, brezijanska Pomočnica! Vedel b1’ da ne bo zaman moja pot!”
* * *
ja ® *ki zvon je mogočno oznanjal iz lin lunj ,e bazilike opoldansko Angelovo ozna. Ju v36’ 1(0 je bogati gospod povabil Roka in a °ta v svoj avto.
kor vfe^° brnel motor po veliki cesti, kast. _ vedel, da nese bolni Mani tja v revno "n°vanje zdravje.
Lom
Poromal bom na božjo pot, 1 k Mariji pojdem tja v Lujan — preveč mi dala je dobrot, za hvalo skoraj sem kesan.
Iz rek krvi, iz ognja, ran, iz groma bojnih žrel in min vodila me je njena dlan ko jasna luč iz dna temin.
Odpadli so okovi z rok, zapahi popustili ječ, razlomil se je bojni lok, na tla je zdrknil rabljen meč.
Razgrnil se je ocean, v milijardah valov vztrepetal, ko plašč iz drage svile stkan je v sončnih žarkih zableščal.
Zbujen iz groznih, blodnih sanj na kraju novega sveta strmim... Prej nisem vedel zanj.... Skrivnostno moja pot je šla...
Ubežnik lačen in bolan, do smrti žalosten, potrt — od rok prijaznih sem obdan, Veronika mi nudi prt.
Prost stopam zdaj po varnih tleh*, vem, čutim: Oskrbnik, dolžan talentov tisoč Bogu.. . Greh me žgal bo, če ne bom Mu vdan.
Poromal bom na božjo pot, k Mariji pojdem tja v Lujan, za milost čudežnih dobrot vsaj pesem dam ji, cvet izbran.
Slavko Srebrnič
Brezijanska Pomočnica v stranski ladji lu-janske bazilike pa je hvaležno stisnila k sebi svoje božje (Dete.
In sveti Sin v Njenem naročju je dobrotno pobožal svojo Mater, se ji ljubko nasmehnil ter dejal:
‘‘Mamica moja, kako bi kdaj mogel preslišati kakšno Tvojo prišnjo!” MERNIK
v
ROMAR MATEVŽ
Matevž je trpel in bojeval strašen notranji boj. Premetaval se je po postelji brez spanca, čeprav je bil truden od dela, da ga je bolelo vse. Ječal je. . . Saj ga ni nihče slišal. Sam je bil, čisto sam.
Nova hišica se je belila na griču. Delo njegovih pridnih, mladih rok je bila. Nove njive, novi travniki. Vse je iztrgal močvirju, gozdu, praproti in mahu. Mlado drevje je raslo in bilo vse obsuto s cvetjem. Nad gričem je šumel studenček — še tega je speljal v hišo, da je imel vodo v veži in v hlevu. Krasna je bila domačija, mladi Matevž pa do obupa nesrečen.
“Speljala me je Franca. Preveč sem ji zaupal, preveč verjel njenim vedno se smejočim očem, njenim zgovornim ustnam. Kakor bi bil začaran, sem bil priklenjen nanjo. Nisem hotel slišati dvoumnih besed, ki jih je s tako lahkoto govorila, še odkritih kvant nisem hotel doumeti —. Saj bo boljša, saj ne misli tako, kot govori. . . Pa je le resnica, da je skoro do dna pokvarjena. Zdaj me je ujela, da ne morem več nazaj. Tihe, dobre Marice se nisem več spomnil ob Franci — premrtva mi je bila; zdaj vidim, kako lepa, visoka, čista je bila njena mirnost in tišina.”
Ura na steni je že odbila eno. Matevž je vstal, segel v omarico v zidu in vzel zelenke iz nje. še očetovo lončeno pipo je nabasal in prižgal. Spil je dva, tri Šilca žganja in nervozno vlekel iz pipe. “Kaj bi, kako bi? Koga nai vprašam, kam naj se zatečem?”
Hipoma se je zamislil, začel je vleči počasneje in počasi puhati dim iz ust. ‘ ‘Pa bo res morebiti dobro.” Stopil je v kot pri vratih v kamro. Pred Mater božjo je prižgal luč.
“Tale luč bo odsedaj naprej gorela toliko časa. dokler ne nridem iz te hude zadrege Za prvo nedeljo v juniju bom romal na Višarie.”
Matevž je romal. V četrtek proti večeru je poklical iz bajte pod gričem staro Marijano, ki mu je gospodinjila, in ji dal ključe. “Marijana, jaz grem. tOo torka me ne bo, imam onravke. Poskrbi, da živina ne bo lačna, in pa hišo varuj; najbolje, da si kar v hiši postelješ. Saj sem že mislil, da hi bilo najboljše, ko bi se kar k nam preselila.”
‘‘Dober si, Matevž. Rada bi bila pri tebi, pa se bojim, kaj bo, če pride mlada k hiši. če bi mogla ostati.”
“Poskusi —. Bog ve, kdaj bo prišla, ali pa nikoli,” se je grenko posmejal. “Poglej, Marijana, tebi povem, ker vem, da znaš biti tiho. Na Višarje grem, tam se bom odločil, kako bo. Pomoli tudi ti zame in za luč pred lurško Marijo, ki sem jo prižgal, skrbi, da ne ugasne.”
‘‘Prav, Matevž, zelo prav si naredil. Da bi bilo le kaj tebi podobnih v tvojih letih!” i Matevž se je spustil po griču navzdol v grapo. Niso ga zanimale ne njive, ne travniki, še potoček, kjer je tako rad lovil postrvi, da je skoro za vsako vedel, kje “stoji”, ga ni zanimal, čeprav ga je drugače še vedno zaneslo, da je pogledal za ribami. Pospešil je korak, rad bi bil čimprej iz grape in preko
mesta, kjer ga že niso več poznali.
Mraeiti se je začelo, ko je šel proti Kranju; hotel je še isti večer priti do Brezij in takoj po prvi maši naprej; pot je bila dolga. ■ ■ Do Kranjske gore ali Bele peči je hotel priti v petek in v soboto popoldne do cilja.
Marijana si je skuhala čaja in pri njem in kruhu zamišljena obsedela. “Kaj ga mo vi neki, tega fanta. Res je sirota že dolgo brez starišev, pa to bi ga morilo tudi prej. Lepo hišico ima, vse je s svojimi pridnimi rokami naredil. Samo sam je; kje se bo oženil?' Zdaj se je Marijani obraz zresnil. ‘‘Le katera bi bila dosti dobra za tega pridnega fanta? Ne pije, ni babjek, ne kolne, priden je za v cerkev, dober do vsakega in — kar je čudno za njegova leta — zares kristjan, ki bi za vero vse dal; ni ga sram ne moliti ne odkriti se pred znamenjem ali kadar zvoni; še kvantače užene s svojo resnostjo.
Gube na Marijaninem obrazu so se stisnilo. V kot je zastrmela, kot bi se hotela nečesa domisliti. “Res je, da mi je Hrast-niška Katra zadnjič nekaj čudnega omenila. Da bi s Franco žolščarjevo? Ne, ni verjela. Pa ji je prav za gotovo pripovedovala. Saj verjamem, da je spregovoril z njo, saj je za vsakega imel dobro besedo; da bi se P* tako daleč zmotil?” “Pa zakaj je tak sedaj, zakaj?”, je vrtal dvom v njeno srce. ‘‘re bi bilo pa le res? Moj Bog, taka čudna dekle ; saj ne rečem, da ni zala, da ni delavna. samo preveč fantovska je. za molitev in za cerkev ji je mani kot za kakšno zabavo s fanti, če bi ga pa le ujela — nova hiša in dober postaven fant. O saj ne morem verjeti...’
Marijana je Ob čaju in razmišljanju zadremala . . . Matevž pa je romal in romal. Na Brezjah ni še nikoli tako otroško in goreče gledal k Mariji Pomagaj, tako prisrčno
Na vrh vinarskega hriba je prišel pozno popoldne, ves utrujen in prepoten. V gostilni se je nekoliko pokrepčal, potem pa šel v cerkev. Pozno v noč je molil rožni venec za rožnim vencem. Redki so bili romarji. Začudeno so gledali mladega fanta, ki mu je na obrazu bilo brati, kako hude težave ga more.
Zagorel, koščen visok duhovnik je Storni k njemu. “Fant, ali bi se rad spovedal?” Matevž je vstal in šel za gospodom. Sunkoma je metal vso bridkost iz sebe in vso morečo skrb. “Kaj naj naredim, gospod? Zato sem molil, zato romal, da bi mi Mati božja P0* pokazala, katero naj uberem. šel bom P° njej, pa če bo še težja.”
Ko bi Matevž v temi videl spovednikove oči, bi vedel, da so bile solzne. ‘‘Fant, mlad si še, pa imaš križ zato, ker si dober in resen. Lahkomiselni vetrnjak bi si iz tega skrbi ne delal. Semle gori, fant, hodijo ljudje strašno obloženi. Niso polena, ki jih nosilo gori, tisti križ. vse huje jim krivijo hrbte drugi križi. Nekaterim je odvzet prvič, drugim ne — jim je samo dana moč in potrpežljivost in vdanost, da ga nosijo naprej, jn še romajo in prosijo. Enkrat si se spodtaknib fant moj, pa si sl naložil križ. — Ali jo imaš rad?” “Bi jo imel, če ne bi bila taka,” ie odkrito rekel Matevž,
‘Vzemi jo sedaj, da bo otrok očeta imel, a ae bo slabši od matere. Ti pa naloži križ 11 Sa nosi; Matere božje nisi prišel zastonj Prosit; zmogel ga boš, če boš ostal tak, kot V' • • če bo težko, pridi spet po pomoč. Jaz oni molil zate, čeprav te ne poznam, ker si 011 Postal drag, kot bi bil moj otrok.”
Matevž je odšel v romarsko kočo na seno ® naspal od utrujenosti in olajšanja, ko je ak° breme odvrgel.
, Gospod pa je v sobici pokleknil pred po-°bo Višarske Marije in se zamislil. ‘ ‘Tudi ^ eni bi se v tistih časih brez Tebe, Mati °žja, skoro isto zgodilo, čudno, kako se k°ro do pike kakšna stvar ponovi. Kakšnih rašnih bolečin sem bil obvarovan. Jaz sem jVornal k Tebi pravi čas, Marija, da si me “varovala. Ta revež je zamudil. Bodi mu dobra mati tolažnica in pomočnica.” Matevž je romal na svoj grič. še so bile p rbi in muke, pa se mu ie vseeno zjasnilo, v °.t je videl vsaj, po kateri mora nositi svoj ‘r'z- "čez mladost sem naredil križ, naj me e5a.i vodita Bog in Mati božja, da bo prav.” ripeljal je Franco v belo hišico na griču. v6 otroku se je zdelo, da se bo zresnila. Luč v pi-tu ni ugasnila nikoli, še v njem je zraslo ‘ko upanje, da bo v njegovi hiši le sreča 0 ^a. pa je kmalu začel trpeti, žena je v a*a. ista. Ne dobrota, ne rahli opomini, no-8eI1.a stvar je ni spravila k resnosti. Matevžu „. jo zdel križ neznosen. Slišal je namigava-osate opazke, porogljive poglede ujel, jh°r je prišel.
it	je ob letu drugič, za leta postaran,
r°mal tretjič in četrtič in petič. t ^etjega otroka je čakala Franca, ko je sp ^ peGč- Strašno so bile misli, ki so ga momljale in bičale celo dolgo pot. Da ta šai°k *n m0r(ia že prejšnji ni njegov, je sli-namigavanj preveč, da bi mogel še nositi. °krat je tudi nazaj priromal nepotolažen. Pomirjen, kakor izgubljen. “Ali mi 3 tudi to
j^Pomirjen, kakor izgubljen. “Ali mi je se-tle) tudi to odpovedalo, mi tudi Mati božja j6 Uiore več pomagati?’’ Njegov pogled ^ zSUbljeno begal v kot. Na obličju Turške S\-pt®re kozje se je igrala svetloba oljnate tilke. žene še ni bilo domov, d;] °krat je legla predčasno; otrok se je ro-*trtev. ženo je zdelovala silna vročica, "cali so gospoda. Ko je odšel, je Matevžu j hiše dal roko na rame: “Matevž, mo-
taa, ^odi! Pa moli, veliko moli, da boš tudi Križ prenesel.”
r>k j® v hišo. Otroka sta dremala v Ma-jj^thnem naročju, “že dvakrat te je klicala,” ^Ur' 'l6 šepnila in pokazala kamro. Zaprl je ■,y,n se usedel na stol k ženi.
Kstivtev^’ Matevž- • • 80 šepetale razpokane tyg,lc®- Roka njena je trudno iskala njegovo.
< ‘jp	jo je prijel in in rinhrohntnn ho-zal •
ranča.
ne trudi se,
jo dobrohotno božal: potrpi, saj bo bolje.
*Udi
še) „ Zate bom poromal na Višarje. Bom pa „j? sestič
"N' —rn sedmič, če bo treba.” °Soijy^eni vredna, Matevž. Za srečo sem te
Prašno ' em’
da
da si trpel, danes čutim.
tako***0 sem bila lahka. Ti si bil pa predober, tJw.da si bil v mojih eč,:^b vse P SptaJ; Mem, da bom umr'a. Z Bogom
si bil v mojih očeh vse prej kot a .	—, — bom umr*a. Z Bogom sem se
a- Sedaj te prosim, da mi prizaneseš
tudi ti. Takrat sem izrabila Tvojo slabost, ker sem te hotela imeti. Potem sem te prevarala. Norca sem se delala iz tvoje dobrote, iz tvoje vernosti in resnosti. Ni bilo vse res, kar si slišal o meni, veliko pa je Mio res. Ta otrok, ki je umrl, res ni bil tvoj. Bog me je udaril zato. Umrl je otrok in jaz bom tudi. Rada vzamem to pokoro nase. Samo še ti, moj dobri Matevž, bodi prav do zadnjega dober. Odpusti, prizanesi!”
Matevžu se je tresla roka in glas, v očeh se mu je bliskalo.
“Franca, samo ne umri mi sedaj, ko si postala dobra, zares moja. Nikoli ti ne bom ničesar očital, vse pozabil. Samo ne umri.”
Franca je dotrpela še tisto noč.
Mlada, zala kot nevesta je ležala na mrtvaškem odru. Matevžu je bilo do smrti hudo, ni se mogel utolažiti.
*
še je romal, še isto leto. Kot zrel mož je klečal na Vičarjih s križem, ki se mu je zdel pretežak za njegova utrujena ramena.
Pod večer je sedel na skali in gledal na lučke, ki so se prižigale spodaj v dolini.
‘‘Matevž, ali bi malo čaja? Pa ogrni se,, da se ne prehladiš.” Ozrl se je in za seboj zagledal Marico, ki mu je ponujala steklenico.
“Jaz sem tudi prišla, seveda ne peš kot ti.” Prisedla je. Dolgo sta se razgovarjala.
“Marica, še zmeraj si dobra, kot si bila,” ji je nazadnje hvaležno šepnil in stisnil roko.
Ko je drugo jutro odhajal, jo že vedel, koga mu je Mati božja poslala, da mu pomaga nositi križ, ki je postal zanj pretežak...
ZBMLAK
Kadar domotožje dušo trga, žge in bega mi, tiho Mati zašepeče:
“Sin, jaz sem s teboj vse dni!” Brezje in gore gorenjske zažarijo pred menoj, cerkve, vse vasi slovenske in nesrečni narod moj.
Z Materjo se pogovarjam, prosim jo za dom in rod, priporočam ji rojake, domovino, našo pot;
Naša milostna Kraljica mirno odgovarja mi:
“Jaz sem vaša Pomočnica, Tolažnica v žalosti.
V Srcu svojem domovino in Tvoj narod nosim jaz; sužnosti ju bom rešila, ko se bo dopolnil čas.”
Naša Mati in Kraljica, naše domovine cvet,
Ti si moja tolažnica, ko me muči tuji svet!
GREGOR MALI
Pl
OčjCtVtJt J
Naši ljudje.
//	Tisti marčni večer,
IS e K. IG	ko so z začudenimi
očmi skušali dojeti težki, tuji svet, kamor jih je pripeljala dolga, stara, majava ladja, ki je bila poslednje upanje, ki je pomenila konec stiske in skrbi in beganja in, o Bog, vsega, kar se je v poslednjih letih zneslo nad nas. Srečal sem jih po dolgih mesecih samotnega pričakovanja med tujci — tam v pristanu. Težke gruče: stari in mladi, možje in žene, matere z dojenci v naročju, očetje s kopico otrok, ki se je drla in vekala, fantje, kar jih je še bilo, s trdimi potezami čez lice, z globokim pogledom v pri-hodnjost, dekleta v zasoplem pričakovanju, s srcem, razklanim med domačijo onstran in neznani, tuji svet tostran. Vsa betežna, beraška procesija prevaranih in preganjanih, a nikdar obupanih, ki je preromala to neznosno dolgo pot tisoče in tisoče milj pod Južni križ v znamenju svetega Križa.
Santa Cruz! . . .
Ladja je zaspano visela ob pomolu. Nihče več se ni menil zanjo. Vse misli so se držale sive zagonetke: jutri, pojutrišnjem, čez mesec, leto dni, kako dolgo —■ kje mi je delo, kje streha, kam z otroki. . .
Nasmihal sem se znanim in neznanim; s stoterimi vprašanji so me zasipali. Kako naj odgovorim!
Takrat sem jo prvič srečal. Stala je tam pod tistimi mehkimi akacijami sredi dvorišča. Oči so ji izgubljeno begale. Ni ga bilo, ki.bi še zmenil zanjo. Preveč so imeli opraviti sami s seboj.
Uganil sem, da je sama, brez sorodnikov, brez znancev.
Naj jo ogovorim?
Predrzna ta misel; užaliti bi jo utegnil morda. In vendar sem podzavestno slutil, da si želi tople besede. Kako ji je vendar, je blisnilo v meni, ko gleda druge, ki jih ogovarjajo znani in sorodni? Mordä so že odšle nji enake, ki so ji bile družice vso dolgo pot čez ocean; morda so se našle z bratom, z očetom, s sestro, s prijateljico. . . Bila je sama.
Pogledala me je. Nekaj rahlemu usmevu podobnega ji je oživelo v očeh.
"Rojak?” je zatrepetalo iz nje.
“Pred vami sem prišel,” sem se skoraj zmedel, kot bi ne znal drugega odgovoriti.
"Hvala Bogu,’’ je dahnila z globokim olajšanjem.
Začudil sem se:
“Kako to pravite — hvala Bogu? Saj. . .”
“Nič!” me je rezko odbila. “Zjutraj, nisem še dobro stopila na suho, me je nekdo že ogovoril. Topič dč, 5o üujeä domačo besedo že
koj prvo jutro v tujem svetu. Povedala setu, da so nas pravkar vrgli na suho. Temnč me je pogledal in mi zabrusil v obraz nekaj kot izdajalka ali kaj. . . Bil je eden od onih - .
Grenko ji je zvenela beseda. Prvo razočaranje je dihalo iz nje. Vem, kako bi je nie ne zadelo, ko bi jo tuj človek odbil; pa je bil domač, mordä. prvi, ki ga je srečala v tem velikemu svetu, kamor je brez odgovora ugi' bala mesece in dneve, in ji je zdaj za prvi pozdrav nudil jedko psovko iz domačih ust.
“Pozabite,” sem jo skušal okrepiti; “za' slepljeni so, ni jim zameriti. V tujini se človek mnogočemu priuči, tudi mržnji soroja-kov.”
“Saj mendä res...”
Večer je bil siv. Trpek veter se je obešal na mehke akacije. Betežna trpkost je sedala v obraz.
Zdaj je goltnila, kot da se ne more °d" ločiti, če naj vpraša to, kar je njo in vse. k' so z njo prišli, od vsega žgalo najbolj:
“Kako živite tod? . . . ”
In koj nato v bridkem navalu:
“Bom našla delo? Nikogar ne poznam, sama sem, jezika ne znam. . . Kaj naj počnem?
Ne obup, resnost marveč, ki jo je skovalo življenje treh let z doma, je bila ta sila vprašanj. Njene rjave, pol ovlažene oči. ki so znale vsekdar gledati svet s plemenitostjo božJ6 luči. so jo pričale.
“Ne plašite se, če bi vas kdo odbil. Poskusiti velja!” sem ji prigovarjal. “Mnogim usp® prvo uro; drugi spet čakajo dneve in dneve, a slednjič le najdejo. Jeziku pa se brž privadiš, posebe, če si ves dan med tujci.”
“že,” je bila koj zaupna, “saj vem. da 1>® šlo. Bolj kot drugo me skrbi, kakšni so ti ljudje!”
“Ne dajte jim blizu,” sem odgovoril. “Tako vas bodo spoštovali.”
Za trenutek se je molk zasekal med naju-Potem pa se je nasmehnila in mi segla v roko:
“Hvala vam...”
“čemu?’’ šem si mislil: vprašal pa nisem-Odšel sem. Kot v daljnjem odmevu so m1 nenehno zvenela njena zaskrbljena vprašanja-Skrb dekleta, ki se je čez noč znašla v brezkončni pušči tujega sveta. In mi je prial^ kako se enako kot ona v istem trenutku ista vprašanja zapleta deset in deset naših de klet, ki sta jih življenje in čas iztrgala domu in jih vrgla v svet na srečo ali nesrečo ' kdo ve!. . .
Drugo jutro sem jo znova srečal. Prihajal je iz cerkve. Mehak poko' ;e počival v obrazu.
“Delo imam in streho tudi,” mi je z nekšn^ vnemo priznala. Globot-n upanje je dihalo teh besed. Skoraj eaSudil sem ae:
“Tako urno?”
“Sinoči je prišla neka gospa. Da bi rada slovensko dekle za varstvo otrokom. Vprašali so mene. Se mi zdi, da sem ji bila po v°lji. Koj me je vzela s seboj; avtomobil ima. Razkazala mi je vse: svojo sobo bom imela, jedla bom z otroki: dve deklici sta. Gospod je bil na moč prijazen; zdravnik je. V zadre-6i sem bila zavoljo jezika. Pa smo se kar Po laško sporazumeli.’’
“In delo?” sem bil neveren.
“Nič posebnega: obe deklici imam na skrbi. Hočejo, da bi tudi laško in nemško z njima govorila. Menim, da so dobri ljudje, vsaj go-sPa mi je zatrjevala, da so na moč katoliški, da so. . . Ah nozabila sem, kako je dejala. . .” “Muy catölicos!” sem ji pomagal z nasmehom. ki ga res nisem mogel prikriti. “Tako, da! čemu se smejete?”
“Nič, kar tako: domislil sem se, kako tod vsakdo zatrjuje, kakšen muy catölico da je.” “Na. mislim, da so pošteni!”
“Bog obvaruj kaj drugega!” sem jo skušal Potrditi v prepričanju. “Pa veliko sreče...” "Ta je v božjih rokah,” je bila vsa vdana. 'Mislim pa si, da me Bog tudi poslej varoval in vodil, kot me je doslej. Nikoli ga nisem jonjala za to milost prositi!”
Zazdela se mi je v tistem trenutku drobna iastavica, ki zasanjano kroži pod viharnim nebom. Kako od srca sem ji želel vse dobro, nji in nji enakim in vsem nam, ki smo prišli, da bi vsaj košček izgubljene sreče spet našli.
Od tistega jutra je dolgo nisem več videl. Res, skoraj pozabil bi bil nanjo; saj takšnale Ječanja so bežne podobe, ki morda za trenu-^ek ali kaj posvetijo v naše vsakdanje dolgo-easje, pa še bolj urno ugasnejo. Toliko in tako različne obraze srečujemo dan na dan v tem neskončnem labirintu velikega, tujega ®veta. da nam spomin nanje bledi in umira b°lj in bolj. Kdo bi se tedaj čudil, da je tudi to srečanje, kot drugih deset in sto in več s'° mimo mene le v bežni podobi! Nekaj sa-1110 se je prav na redke čase oglašalo kot daljni odmev: tiste njene zatrdno verne in £aupne besede o božjem varstvu. Kadar sem kje srečal naše dekle, ki se je sama bila in °tepala skoz trdost življenja teh dni, mi j? Prišlo na misel, kar sem iz dekliških ust. *’ul tisto marčno, deževno jutro tam dol v
Retiro:
‘Bog me bo tudi poslej varoval in vodil. °t me je doslej Nikoli ga nisem jenjala za t0 milost prositi. .
Ra se mi je namerilo, da sem lepo sobotno popoldne — tja na novembrske pomladne dni bilo — stikal okrog Svete Julije. Tisto isoko, pol romansko pol gotsko svetišče sre-1 mesta. Mehak, rožnato nadahnjen somrak usiplje po nji; zdi se, da v skrivnostno živi odiji odmeva na poveličano rdeči tkanini, 1 Plemeniti sivkasto bele stene prostorne ap-me. Iznad tabernaklja se nagiblje rjavkasto 'vetle5 se križ; Zveličarjevo telo na njem je i^kšno, kot da se bo zdaj, zdaj s kerubinski-1 Pmutmi odtrgalo z lesa in splavalo mimo
slopov prav gor v nebo; ali pa, da bodo prebodene dlani spolzele mimo trdih žebljev in v posvečenem loku najvišje ljubezni objele vea svet. Meni vsaj je to razpelo ena tistih vzvišenih hvalnic ob zori vstajenskega jutra, ki se zde, da zvenč od začetka sveta in vse do konca več ne izzvene.
Gledal sem to podobo tihega veličastja, ki se je v zadržani spokojnosti približala našim očem. Počasi sem stopal po cerkvi, po prstih skoraj, da bi ne prebudil tihe umirjenosti slopov in svodov, ki so se v zamaknjenost otroško iskrene molitve okameneli bočili nad menoj. Blizu tam pred ledeno belo marmorno mizo sem nenadoma obstal. Sam v sebi sem se začudil. Meni] sem, da sem edini živi v sveti praznini spečega svetišča. Pa nisem bil.
Prav pred tisto čudovito razpelo, ki noč in dan živi, je pokleknil nekdo. Toga postava mlade žene. Zazdela se mi je kot ena tistih žalujočih na pretresljivi podobi “Snemanja s križa”, ki jo je pred stoletji oživil laški mojster Bernardino Luini. Glavo, v tenčico ovito, je rahlo nazaj nagnila, kot da jo mami grenko trpeča žalost, ki ven in ven polzi iz božjih oči. Roke sta ji vsaka sebi viseli čez marmorni rob; hoteli bi sprejeti vsaj drobec neznanske bolečine, ki je krvavela s križa, pa si ne upate prav. Bila je vsa skoraj v zamaknjenju, bolj kip kot živ človek. Vsaj meni se je zdelo tako.
Pokleknil sem v klop tam blizu. V tem pa, kot da sluti tujo prisotnost za seboj, se je postava pred oltarjem zganila. (Določno sem čul globoki vzdih, ki se je kot iztrgal iz nje, splaval nekam v somrak in se zgubljal v njem, kot se izgublja sladko mamljivi vonj kadila in utrinjajočih se sveč še dolgo potem, ko so večernice že minile in je cerkovnik ugasil vse luči, razen večne, tajno rdeče lučice pred tabernakljem. Potem je vstala, se narahlo prekrižala in odhajala. Nekaj tožno spokojnega je ležalo v njenem licu. Podobno je bilo brsteči roži, ki je zdržala v viharju: šel je čeznjo, oplazil jo je, osul ne. Majcene, biserne iskre so se ji utrinjale na svilenih tre-palkah.
Le kje sem že videl ta obraz? V tistem bežnem trenutku, ko je kot pajčolan blisniia mimo, se nisem in nisem mogel domisliti. Potem pa, ko je že bila iz cerkve, vsaj njenega šepetajočega koraka nisem več čul, mi je pred oči še enkrat stopila nejasna, klečeča nostava pred Križanim, kot v sanje zabrisana. In mi je planilo v misel in snomin: spoznat sem jo. Bilo je dekle iz marčnega večera in jutra, pod mehkimi akacijami tujega pristana; neznano dekle, ki ji imena nikoli vedel nisem, ki je prišlo sem, eno od tisočev prihajajočih, pa vendar — naše dekle.
Nekaj se je v meni zbudilo kot vprašanje, kaj je z njo. Da me ni snoznala, sem bil trdno uverjen. Saj me ni videla.
“Bog z njo in z vsemi,” sem sklenil. Topld mi je bilö, ker sem jo srečal v cerkvi. Ni je omračilo velemesto, čeprav je gotovo tudi po nji stezalo svoje spolzke lovko. In zazdelo se mi je, da je tam krog trnjaste krone na krvaveči Zveličarjev! glavi trepetal kot bi-
— 27D —
serni venec čisti vzdih njene molitve.
Trenutek pozneje sem jo nagel na cerkvenem dvorišču, čakala je duhovnika, ki se je mudil v spovednici.
Nerodno sem jo pozdravil:
"Kako živite? Se me spominjate še?’’ "Hvala, dobro. . .”
Nekgna trpka mirnost, skoraj neznana glasu mladih ljudi, je pela v njenem odgovoru.
"Ste so že privadili?” sem vprašal speL ker nisem vedel drugega kaj povedati.
“Življenje človeka marsičemu priuči,” je zatrdila z enako mirnostjo kot prej. “Meni skorajda nič več na svetu ni novo!” je še zatrdila.
Zaslutil sem, da se je v tem poldrugem letu. odkar sem jo bil prvič in poslednjič srečal, kaj posebe težkega zneslo nad tem našim dekletom, ki je bilo z drugimi tisoči kar čez. noč vrženo v neznano tujino. Strašanska ihta, da hi za trenutek vsaj pogledal v neznane globine te samotne, v velikem mestu tavajoče naše mladosti, se je zbudila v meni. "Povejte!” sem zaprosil Preprosta je bila v svoji povesti, kot je preprosta, na vendar trda resnica, ki jo povest priča.Morda že sto in stokrat ponavljana, a hkrati vselej sveža zgodba trnečega slovenskega dekleta v tujem svetu, med tujimi liudmi, ki pri vsem svojem trkanju na Poštenje prav redko pozabijo izkoristiti našo nebnhavo, vsem očito iskrenost in zaupnost.
"Sla sem tja,’’ ie začela v nekšnem tužnem spominu. "Takrat sem vam povedala, kako so me prišM iskat in kako lepo so mi obliub-Ijflli vse. Zaupala sem.” se je rahlo nasmehnila in se brž ponravila spet: “Kdo hi ne zatipal9 T.eno in pošteno so gnvori’i; in kaj moreš drugega kot verjeti, dokler goljufnosti sveta nisi okusil?”
Težko je vzdihnila, kot da pozabila, kako svoio skrito zgodbo drugemu nrinoveduje, morda nrvemu človeku za spovednikom: skorat čudil sem se temu sam mi sebi, saj sem ii bil zadniič tudi jaz tujec, roiak res, n vseeno tujec. Kdo sem jaz in kai ona meni. da mi je zaupna? Ona na, kot da je začu-denoet; rnoiih oči uganila vzrok:
"Saj sem smešna vam in sebi. ker o tehle eroüh zgodah tožim, res. A tako mi jo nrišlo. kot da to moram: sama ne vem čemu. Mord.i zato. ker ste tistikrat, v pristanu privoščili ]trö""nn besedo moij nevednosti.”
Ni čakala mojega odgovora, saj so bile one besede bolj nji sami kot meni namenjene.
"živela sem. ne rečem, da slahö. Dela nrav za prav ni bilo nobenega. Deklici, ki so mi ju zaupali, sta se navezali name. Bili so trenutki, ko mi je bila ta navezanost skoraj nadležna. 'Dan na dan bolj sem spoznavala, kako se mati skoraj ne meni za otroka. Bila je nač žena iz boljše družbe, kot pravijo: vse več skrbi je posvečala obiskom, čajankam, sprejemom, gledališču, plesu in ne vem, čemu vsem še. Tudi se mi je prav malokrat namerilo. da sem jo našla v družbi z možem. Meni je bilo vse tole nekaj povsem novega. Res nisem nikoli pogledala v življenje drugih družin, a mislila sem, da pač vsi tako živč.
kot smo pri nas doma živeli: sedem otrok nas je bilo, pa se ne spominjam, da bi nas mati kdaj komu drugemu zaupala; oče nam je bil mimo matere vsa topla ljubezen, ki si jo otrok želeti more. Nedeljo na nedeljo sta nas vodila v cerkev. Tod pa jo vse drugače. Svoj živ dan nisem videla te mlade matere, da bi deklici vsaj pokrižala, kaj šele v cerkev vedla. Morda smo mi starokopitni v teh stvareh, a jaz si prav res da ne morem misliti otrokovih let brez materinega križa...”
Skoraj v zadregi je to povedala; nekaj kot bojazen ji je zatrepetalo v očeh, da bi j® morda tudi jaz prav ne umel. Pa je menda v mojem licu razbrala več kot živo potrdilo svojemu prepričanju; spet je bila zaupna:
"Včasih, veste, sem se skoraj bala, da mi bo kdo očital, ker sta otroka le z menoj hotela. Kdo ti je dal pravico, da ju jemlješ materi? sem se vprašala prenekaterikrat. A kaj si hočem — rada sem ju imela; saj sta bili sami. Do očeta sta bili nezaupni, še danes prav ne vem, čemu. Ljubezniv je bil z njima, nič ne rečem; pa sem vendar zaznala, kako jima je ta njegova ljubeznivost nekaj tujega. Razumi jih, če moreš, te ljudi, sem si mislila. Bolelo pa me je, tiho in določno sem to čutila. Nič mi ni manjkalo, pa se je vendar nekšna grenka trpkost zasekala v mole življenje. Ob nedeljah sem jemala dekletci s seboj v cekev. Ne morete si misliti, kako srečni sta bili. Nov svet zanju! Vse sta hoteli vedeti, vse poznati. Po ure in ure sta potem prečebljali o tem, kar sta videli. Tako. vidite, ie.šlo dan na dan, teden za tednom, nekaj dobrih mesecev. Potem pa. . .
Nenadoma je obstala. Trnek ie moral l);t' snomin. ki se je prebudil v nii: nekoča ta skrita bolečina, ki ji je sredi pripovedovanja zastavila besedo.
"Ne vem. kai naj si o meni mislite.” le čez trenutek povzela spet, "a hočem, da veste tudi to. .
Kaj je v tem na vid tako preprostem, pa n0 Iskrenosti besede vendar tako globokem Ae-kletu?. . .
Sama mi je dala odgovor.
“Lepega dne mi je starejša od obeh deklic potožila, da jo glava boli. Položila sem ii rok > na čelo: žarelo je v vročici. Prestrašila sem se. šla sem iskat gospö. Zbegana vsa sem brez trkanja planila v njeno sobo in. . .”
Spet je obstala. Rahla rdečica ji je zalila lice.
“In?” sem vprašal resno, da bi ji pomaga1 k besedi.
R težkim vzdihom je jecnila:
"...našla sem jo v objemu mladega moškega, ki ga nisem poznala. . . .Trznila sem. nisem se znašla. Vse se je zmedlo v meni. Skoraj sem pozabila na bolnega otroka. Go-sna na je vstala, kot da se ni nič zgodilo. >n mi mehko delala, nai drugič potrkam, preden hočem vstopiti! Zbrala sem se: očitajoče sem jo pogledala in dejala, da ji je hčerka bolna.
Naj telefoniram gospodu, mi je odgovorila z isto mirnostjo kot prej in zaprla vrata. .
Zaslutil sem, kakšno do krvi bridko doživetje je bilo dano tej mladenki, ki je morda Prav do tiste ure gledala ves svet samo v božajoči luči preprostega poštenja svoje domačije.
“Nič ne vem, če je mož vedel, ali ne, da ga žena vara z drugim; odkar je dekletce zbolelo, je bil sleherni trenutek v otroški sobi. In ker sem se tudi jaz tja preselila, da bi bila otroku ponoči v pomoč, je mnogokaj tudi z menoj govoril. Nekoč, otroku je šlo tistikrat že na bolje, mi je kar na lepem začel praviti, kako sam da je; kako pogreša ženine besed". Začudenje, osuplost in bojazen, vse hkrati je vzkipelo v meni. Gledal me je. Odmaknila sem se in hotela ven. Videla sem, da mu nekšen čuden, meni tako tuj ogenj gori v očeh. Zgodilo se je v trenutku: preden sem Prijela za kljuko, se je pognal k meni, me zgrabil z obema rokama in me hotel objeti."
Suh molk je bil odmor teh poslednjih besedi. V živem začudenju sem jo pogledal. Nekaj grozi podobnega je stopilo vame.
“Iztrgala sem se mu,” je rezko dodala, “in zdrvela iz sobe. . . Boleč otroški jok je kot "z sanjah odmeval za menoj. .
Nekaj težkega me je stisnilo. Misli so mi °hlapnile. Določno sem čul grenko tišino, ki se je zasekala med naju.
“Kako sem pritavala v svojo sobico, ne vem!” se je kot zbudila iz trpkega spomina. “Vem samo, da sem sedla na posteljo in strmela kot izgubljena predse dolgo, dolgo... Nekaj strahotnega se je lomilo v meni. Kot mogočna, divja pošast, ki ji ne moreš uiti, Se je vstopila predme samota. Sama, sama. . . sama sredi mrzlega tujega sveta. . . Jokala bi. pa so mi solze kot umrle. Oči so molčale. Le misel je kljuvala nenehno, besno in sovražno: Kaj zdaj? Kaj naj storim?... Domislila sem se matere; ni je bilo. da bi čula besedo tolažbe iz njenih ust. . . Sam Bog ve, kaj sem trpela. . . Mrak je legel v sobo. težko Sence so se polegle po stenah. V obupni trza-so se mi tedaj prsti kar sami od sebe skrčili v molitev. . . Spoznala sem. da nisem Sama: Bog je z menoj, Bog bo zmagal. In božja misel je šepetala, naj zapustim to hišo... Zabolelo me je, ko sem se domislila deklic, ki sta se s tolikšno ljubeznijo navezali name... In vendar sem zavestno čutila, da moram proč1, Pr°č, kamorkoli. . . Večer je kot mehka spokojnost blažil mojo stisko; vroča molitev je krepila težki sklep. . .”
“In potem?” sem se zdrznil, ko je spet
obstala.
“Potem?” je sklenila s tihim mirom. “Po-yoni sem pobrala vso tisto svojo revščino, kar sem jo imela, in bez besede odšla. Nihče ®lp ni zadrževal, sai me nihče videl ni. Le neklici sem bežno poljubila. Bili sta začudeni. kpr sta me videli s kovčkom v roki. Da bom skoraj nazaj, sem ju potolažila; še danes me keije ta laž. . . Pokrižala sem ju in odšla. . .
. “Kaj pa zdaj?” sem jo čez čas vprašal z lskrenim spoštovanjem.
Nasmehnila se je s tistim toplo polnim na-Rn>ehom, ki je lasten vsem, kateri so mnogo
trpeli in se potem, ko je trpljenje že zdavnaj mimo, z nekšnim pobožnim dopadenjem spominjajo svojih težkih, pa vendar prav zato tako lepih trenutkov.
“Sprva je šlo težko,” je priznala. “Brez strehe, brez zaslužka. Grenila me je že sama misel, da bi morala biti s svojo mladostjo na breme drugim; povedati pa tudi nisem hotela drugemu kot duhovniku. Pa je Bog tudi tokrat pomagal! V tovarni sem našla delo, prav po sreči; ni težko, tudi zaslužim ne kdo ve kaj, a zaslužim le. Dobra družina, ki jo še iz taboriščnih dni poznam, mi je dala dom. Začudili se boste, če vam povem, da živimo v prav borni sobi vsi skup; pa sem vendar srečna. Ti ljudje so naši; radi se imajo in Bog je z njimi. Jaz pa tudi ne želim drugega kot da bi bil Bog vse dni z menoj...”
Tako živo so me zadele njene iskrene besede, iz katerih sta se kot prešerna sončna luč. usipali upanje in živo veselje do življenja, da sem se še sam, presijan ves njeno notranje luči, široko nesmehnil.
In ko mi je pogled nehote ušel nad streh", sem v začudenju spoznal, kako se tudi novembrsko sonce prav po pomladno nasmiha na visokem plašču božjega neba.
Težkd trezna sapa me poljublja naravnost v lice. Kje so žarne luči, ki so mi prej priklicale tako žive spomine sredi valujoče množice na široki avenidi? široko odpiram oči: slonim na ograji, pod menoj mirni veletok, daleč tam nekje v žametni črnini se ziblje modro rdeča luč. . . Tiha ladja sanja v pristan . . .
Nad menoj se boči nočno nebo; na zapadu je kot krvavo. Vem, to jo odmev velemestnega krika. Rajši se razgledam na morsko stran. Tam je Južni križ prav na svetlo razpel svoje peruti. . .
Santa Maria de Buenos Aires!
MIKLAVŽ TRPOTEC
NEBO JE MATERIN OBJEM: objema v tihi nas bolesti. Zamišljena bežim po cesti; otrok v naročju sanja nem.
In potnike na vsak korak nasproti glasna pot prinaša.
Odkod in kam? nihče ne vpraša, ne kaj je moje boli znak.
Le Jožef, varih in rednik, pogleda včasih me tegobno; pogleda Dete me resnobno:
“Ti mati — jaz odrešenik.”
Ljubezni najine dokaz: na bridkem begu nosim Sina. Begunstva moja golečina se vtisne potnikom v obraz.
Izgnance srečam dan na dan, kjer koli grem po širnem svetu-Domov bi radi šli k Očetu. . .
In pot je kakor božja dlan.
Silvin Sardenko
ZENSKA MODA IN LEPOTIČENJE
ALI NAJ SE SLOVENSKE ŽENE IN DEKI, ETA V NOVEM SVETU PRILAGODE GLEDE OBLAČENJA, LEPOTIČENJA IN OBNAŠANJA NAVADAM TUKAJŠNJEGA ŽENSTVA?
Iz vrst čitateljev našega mesečnika smo prejeli gornje vprašanje. Pisec pravi, da se med slovenskimi dekleti “utrjujeta dve miselnosti. Prva je bolj konservativna in vztraja pri tem, da mora ostati prav vse tako, kakor je bilo doma. Za tukaj je vse dobro. Druga miselnost, bolj “napredna”, pa dela drzne skoke in se hoče čim prej prilagoditi, To navdušeno prilagoditev hočejo dokazati najprej z barvanjem ustnic, počasi pa tudi z barvanjem na nohtih rok in nog.” Pisec nato nadaljuje: “Jasno je, da je tudi glede tega treba zavzeti določeno stališče in postaviti pametne ter pravilne meje. Upoštevati je treba nov svet, razne okolnosti, v katerih se nahajajo naša dekleta, velemestno življenje, tukajšnje javno mnenje itd. Tudi lepotičenje, negovanje in moda morajo biti v skladu s katoliško miselnostjo.”
Nato postavlja pisec sledeča vprašanja:
“Ali katoliško dekle res ne sme prav nič gledati na svojo zunanjost?
Ali lepotičenje ni lastno ženski naravi?
Ali neurejena zunanjost res izraža bolj globoko notranjost?
Ali ni večja nevarnost za dekleta, ki nosijo dolge kite, da se moški obregnejo ob nje, kot navadno tu delajo? Ali je sploh še umestno nositi kite, ki so se smatrale za nekaj lepega doma morda pred desetimi leti, med tem ko v Argentini prevladuje mnenje, da nosijo kite samo še ciganke? Ali ni nevarnost, da bodo pričeli istovetiti naša dekleta s cigankami?
Kako je s “šminkanjem”? Tukaj si prav vse ženske barvajo ustnice. Katera si jih ne, je “nevzgojena” in ne pozna “manir”. Tudi nima dostopa v družabne kroge. Celo v gledališče ali v kino iti je skoraj nemogoče brez neke količine rdečila, če je katera v službi, je včasih naravnost prisiljena uporabiti rdečilo. Kakšno stališče naj katoliško dekle zavzame do tega barvanja?
Ali pa niso taka umetna lepotila v kvar koži, torej pristni lepoti, in tudi ogledalo ne zdravega in slraženega mišljenja o pravi lepoti?
Ali se ne skriva za našminkanim obrazom in rdečimi ustnicami včasih pravi “zmaj”, da ne govorimo o notranjosti?
Kako je z obleko, modo? Zakaj bi tudi katoliško dekle ne imelo pravega okusa za oblačenje po pametni modi? Tudi tukaj se opaža neka nerazumljiva trma, ki hoče najti opravičilo v nekakšni “tradiciji”. “Doma smo se teko oblačile.” Taka nazadnjaška trma se kaže večkrat tudi v cerkvah, ko hoče vstopiti ali pa tudi vstopi v cerkev sicer pobožno dekle brez pokrivala, da “nalašč” klubuje cerkvenim predpisom?
Ali bi ne bilo prav, posvetiti tem vprašanjem več pozornosti?”
Do sem pisec.
Na nekatera izmed teh vprašanj si je pisec že sam odgovoril, ko nam je svoje misli zar
vil v vprašalno obliko. Nekatera med njimi so tudi tako priostrena, da si jih najbrž takšna, kakršna so, nihče ne zastavlja. Pisec nam jih je podal najbrž le za to, da bi se vprašanje sprožilo in zadeva bolje pojasnila. Za opis dejanskega stanja, ki nam ga orišejo vprašanja, nosi odgovornost ta, ki nam je vprašanja predložil. Ne bomo se prerekali, ali je res tako hudo za ona dekleta, ki nosijo dolge kite, si ne barvajo ustnic in niso oblečena po najnovejši modi. Predpostavljajmo, da je vse tako res, kot nam ta vprašanja opisujejo.
Gre za to, kako naj se oblačijo katoliške žene in dekleta. Pod katoliškimi razumevamo tiste, ki hočejo katoliško živeti, kakor pravimo, to je v skladu s katoliško moralo, ▼ krščanskem duhu in po navodilih cerkvenega učiteljstva. Med katoličanko in ^ostojno pogan ko je torej razlika. Ni vse, kar je primerno za dostojno poganko, že primerno za katoličanko. Za katoličanke morajo veljati višje zahteve. “Ne dajte se vpregati v jarem z neverniki,” piše sv. Pavel in nadaljuje: “Kaj imata namreč skupnega pravica in krivica? Ali kakšno zvezo ima luč s temo? Kakšno je soglasje med Kristusom in Belialom? Ali kakšen delež ima vernik z nevernikom? Kakšna je združljivost božjega svetišča z maliki. Vi ste namreč svetišče živega Boga” (2 Kor 14, 16).
“Ne veste li, da so vaša telesa udje Kristusovi” (1 Kor 6, 15). “Ali ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas, in da ga imate od Boga in niste svoji? Kajti za ceno (Kristusove krvi) ste kupljeni. Poveličujte torej Boga v svojem telesu” (1 Kor 6, 19. 20). “Ne ravnajte se po tem svetu, ampak preobrazujte se z obnovo svojega mišljenja” (Rim 12, 2). “Po duhu živite in ne strezite požel j en ju mesa” (Gal 5, 16). “Bog nas ni poklical k nečistosti, marveč k svetosti” (1 'fes 1, 8). “Brez spotike bodite” (1 Kor 10 32).
V navedenih mestih iz pisem sv. Pavla je izražen krščanski duli, v katerem moramo presojati gornja vprašanja s katoliškega stališča. Označuje pa ta krščanski duh naslednje:
a)	Kristjan naj se ne ravna po poganu, p° poganski okolici, po poganskem mišljenju
(“ne dajte se vpregati v jarem z neverniki”; “ne ravnajte se po tem svetu”).
b)	Kristjan je poklican k visokemu nadnaravnemu cilju (“k svetosti nas je Bog poklical” ; “po duhu živite”; preobrazujte se z obnovo svojega mišljenja”).
c)	Kristjanovo telo je sveto (“vaša telesa so udje Kristusovi”; “vaše telo je tempelj Svetega Duha”; “telo imate od Boga”; “niste svoji”; “odkupljeni ste za ceno Kristusove krvi”).
č) Ne pohujšuj svojega bližnjega (“hrea spotike bodite”).
Pri vprašanju o oblačenju in lepotičenju je
-razlikovati različne vidike; n. pr estetični vidik, ki presoja, ali določena obleka in uporaba kozmetičnih sredstev zadovoljuje čut za lepoto, praktični, ki pove, ali je obleka praktična; modni, ali ustreza obleka najnovejši modi; vidik narodne tradicije, ali določen način oblačenja ustreza našim narodnim izročilom; higienični, ali je taka ali taka obleka zdrava; družabni, ali moreš v taki obleki še v družbo. Poleg teh vidikov in še drugih pa je še neki posebni vidik,ki je čisto drugačen, kot so našteti. To je nravni ali bolje krčansko nravni vidik, ki nam pove, ali ta obleka oziroma ta uporaba kozmetičnih sredstev ustreza krčanski morali ali ne.
Obleka more biti sama na sebi lepa, praktična, komodna, higienična in tako dalje, a obenem nedostojna. Biti pa more popolnoma dostojna in obenem zelo okusna, zadosti komodna, praktična, higienična in tudi v skladu z modo. Je pa končno tudi možen primer, ko ni obleki s krščansko nravnega vidika kaj reči, toda ni praktična, ne lepa, pač pa močno zastarela.
Vidiki torej, po katerih se presoja obleka, so kaj različni. Naša vprašanja o ženski obleki in rabi kozmetičnih sredstev so zastavljena le s krščansko nravnega vidika.
Krščanska morala se ne bavi s krojem ženskih oblek kot takim. To je stvar šivilij in krojačev, ne pa Cerkve in njenih organov. Tudi ne prihaja krščanska morala s centimetrom in škarjami, da bi merila, katera odprtina in dolgost sta še moralni. Takih podrobnih meril in predpisov krščanska morala ne daje, ker jih ne more dati. Druga stvar je, če Cerkev za obisk cerkva in za udeležbo pri božji službi ali po svojih zavodih bolj natančno predpisuje, kako morajo biti ženske oblečene. Ti predpisi morejo zahtevati več kot krščanska morala na sploh.
Krščanska morala terja le, da obleka ne sme žaliti dostojnosti in sramežljivosti in da ni spotakljiva. Kdaj pa je obleka spotakljiva, se presoja tudi po okusu kraja, časa in naroda. Nad žensko obleko pri civiliziranih narodih, ki se nam danes zdi popolnoma normalna, bi se bili še pred petdesetimi leti sko-ro povsod zelo pohujševali. Ta obleka bi bila takrat spotakljiva, danes pa ni. Pred nekaj desetletji se je bil v Sloveniji boj, ali naj si ženske odstrižejo kite ali ne. Danes se za to več ne menimo. Podobno je bilo z barvo ženskih nogavic in s sto drugimi rečmi. Vsi vemo, da nastopa v modernih časih večkrat taka moda, ki si prizadeva žensko bolj sleči kot obleči; toda iz tega še ne sledi, da je vsako Popuščanje od starih navad prav tako obsodbe vredno kot taka moda.
Katoliško žensko morata pri oblačenju vo” diti naravna sramežljivost in krščanski okus tor takt. če je sama v dvomu, naj se ozre po onih sovrstnicah, o katerih ve, da krščansko zive. Saj je tudi v modernih Babilonih še yedno precej krščanskih žensk, ki se dostojno in okusno oblačijo. Katoliške ženske organi-tscije, zlasti pa tiste verske, ki bolj goje verske duha, bi mogle dati mnoga praktična navodila.
Beseda “duli Jo, Id. oživlja”, relja tudi
tukaj. Nič ne bo veljal predpis: obleka naj bo tonko dolga in toliko široka, če ne bo sramežljivosti in krščanskega duha v osebi, ki bo nosila to obleko.
če se končno ozremo še na konkretna vprašanja, ki smo jih prepisali iz pisma, bomo rekli takole:
Katoliško dekle mora gledati tudi na svojo zunanjost. Ne samo na njo, ne v prvi na njo, marveč tudi na njo. Ni višjega vrednotenja kristjanovega telesa, ko je krščansko. Neurejena zunanjost nikdar z gotovostjo ne pomeni globlje notranjosti, marveč prej narobe. Ali ste že kdaj pomislili, kako se je oblačSla Marija? Katarina Emmerich je kot ženska v svojih videnjih bila pozorna tudi na to. Videla je mater božjo, kakršna je bila na veliki petek med Jezusovim bičanjem. “Od sinoči ni nehala bloditi v hudih stiskah po dolini Jozafat in jeruzalemskih ulicah. Njena obleka je mokra od nočne rose in obilnih solza, ki jih je prelila. Vendar ni na obleki nobenega nereda in neurejenosti; nobene gube, ki ne bi dihala svetost; vse na Njej je dostojanstveno, polno čistosti in nedolžnosti. Marija je lepa; njena lepota je nedopovedliva in nadnaravna; lepota neizrekljive čistosti, preprostosti, veličastva in svetosti.” Marijo Magdaleno pa je videla Katarina ob isti priliki nekoliko razmršeno. . .
Dolge kite ali pristriženi lasje so moralno indiferentna stvar danes. Zanimivo pa je, kako je sodil o tem apostol Pavel za svoj čas. Takole piše v svojem prvem pismu do Korin-čanov: “Sami pri sebi sodite: Je li spodobno, da bi žena razogiava Boga molila. Ali vas ne uči že narava sama, da če si mož pusti dolge lase, mu je v nečast, če pa si žena pusti dolge lase, ji je v čast, kajti lasje so ji dani za ogrinjalo, če se pa kdo misli prepirati: mi nimamo take navade, pa tudi cerkev božja ne” (11, 13—16). Glede tega, kakšne lase dekle ali žena hoče imeti, dolge ali pristrižene, ji je treba danes pač pustiti svobodo. Svoj čas so bili kratki ženski lasje v pohujšanje, danes pa bi bile kmalu dolge kite spotakljive. Tako se svet spreminja. Nespametni pa so tisti, ki se na ženske lase ujamejo, pa naj so lasje spleteni v dolge kite ali kratko pristriženi. . .
Ženskam je na splošno prirojen globlji čut za lepoto kot nioškim. ženske imajo rade lepoto v okraskih na sebi in okoli sebe. Ta čut je dan od Boga in zato sam na sebi dober. More pa seveda zaiti na napačna pota. Zgodovina in vsakdanje opazovanje učita, da ženske le prerade preveč lepotičijo same sebe. Zato jih opozarja apostol Peter: “Vaš okras naj ne bo zunanji, v kodranju las in naveša-nju zlatnine ali v noši oblačil, ampak bodite skriti človek srca z neminljivim krasom krotkega in mirnega duha; to je dragoceno pred Bogom” (1 Pet 2, 2. 4). In sv. Pavel piše o ženskah, “naj se zaljšajo s sramežljivostjo in skromnostjo, ne s kodranimi lasmi ali zlatom ali biseri ali drago obleko, marveč z dobrimi deli, kar se ženam, ki hočejo biti bogaboječe, spodobi” (1 Tim 2, 9-—10).
O barvanju ustnic in o uporabi kozmetič*
nih sredstev sploh moramo reči na kratko tole:
Morejo nastopiti take okoliščine, v katerih tudi ženski, ki hoče krščansko živeti, ni z moralnega stališča prepovedano, da uporablja kozmetična sredstva. Stvar je sama na sebi indiferentna, ne dobra ne slaba. Gre za namen, ki ga ima oseba, ki taka sredstva uporablja, “šminkanja“ z moralnega stališča ni priporočati, prav tako pa ga tudi ne moremo kar na sploh obsojati. Treba jo presoditi okoliščine, v katerih ženska živi. če si v družbi res vse ženske barvajo ustnice, tudi poštene in resne, ni razloga, zakaj ne bi smelo tega tudi slovensko katoliško dekle, če bi jo sicer okolica gledala po strani. Morda pa je bi ne? Morda bi si s svojim ravnanjem s časom priborila ugled. Toda junaških dejanj ne smemo v tej stvari zahtevati, de jih katera zmore, prav. če pa sodi, da je bolje, da se v tem priliči okolici, tudi prav. Treba je pustiti svobodo.
Da “šminkanje” ni pametno, marveč smešno, da je zdravi koži prej v škodo kot v korist, da se mnogim ne zdi lepo. je vse res, toda o mnogih drugih rečeh velja isto, n. pr. o kajenju, in vendar mnogo ljudi tako dela. Sodimo, kakor smo rekli, o teh rečeh le z moralnega stališča ne pa z drugih vidikov.
O ženski obleki nimamo kaj dostavljati z
moralnega stališča. Smo že zgoraj zadosti povedali. Okusno oblačiti se, ne more biti prepovedano.
Pograjati pa moramo tiste naše ženske, ki se z nekakšne trme in slepega zaverovanja v naše domače navade, nočejo pokoravati tukajšnjim cerkvenim predpisom o tem, da sme »ženska stopiti v cerkev le pokrita. Ti predpisi so v skladu s staro cerkveno tradicijo. Že sv. Pavel je zahteval, da mora biti ženska pri božji službi pokrita. Takole piše v prvem pismu Korinčanom: “Vsaka žena pa, ki moli z odkrito glavo, dela nečast svoji glavi: je namreč prav taka kot ostrižena (na Grškem so takrat bile ostrižene javne nečistnice). če se namreč žena ne pokriva, naj se še striže, če pa je za ženo sramotno, biti ostrižena ali obrita, naj se pokriva” (11, 5—6).
Dve struji sta med slovenskimi dekleti (v Buenos Airesu), pravi pisec gornjega pisma. Ena bolj konservativna, druga bolj napredna. Katera ima prav? Najbrž sta obe nekoliko v zmoti. Prva je preveč konservativna, tudi v stvareh, kjer bi bilo pametno prilagoditi se okolju. Druga pa je preveč napredna; njej bi veljal Pavlov opomin “ne ravnajte se po tem svetu”.
Telo krščenega človeka je sveto.
“Brez spotike bodite."
:	Dr. A. Odar
Ljubiteljem Svetogorske Kraljice
Kot poročamo na drugem mestu te številke, je pred nedavnim Vatikan izročil rimskim Slovencem podobo Svetogorske Kraljice, Ivi je bila kot je splošno znano, pred časom ukradena iz goriške stolnice, kjer je bila začasno spravljena, in je po ne vemo kakšnih potili/ potem prišla v Rim — v roke cerkvenih krogov, ki so jo bili izročili p. Hugu Brenn OFM, da jo čuva. De ta nam pošilja v objavo sledeči poziv:
Svetogorska kraljica, ki je več kot dve leti preživela v italijanskem ujetništvu, se je 21. februarja vrnila v našo sredo. Z veseljem smo jo rimski Slovenci v imenu naroda sprejeli. Iz srca nam je privrel Te Deum, ko smo ga po sveti maši v kapeli naših šolskih sester zapeli. Toda, ko smo zrli v Njeno podobo nad oltarjem, so nam srca krvavela, že od daleč smo lahko opazili, da je milostna podoba, kot pravijo slikarji, bolna. Bula pri buli se je videla, nekatere že razpokle kot zevajoče rane. Ena celo na ustnih, ki so nekdaj posvetila našo govorico. Poklican strokovnjak je celo ugotovil, da je težko bolna. Takoj smo začeli iskati rešitev in se posvetovali z vešč&ki glede restavriranja. Dve možnosti imamo: ali da se podoba zakrpa zasilno, tako da bi držalo le nekaj let in stalo 50.000 lir; ali pa da nam jo popravijo za stoletja, garantirano, kar bi stalo okrog 200.000 lir. Odločili smo se za drugo in podobo prepustili strokovnjakom vatikanskih muzejev, na katere se pač lahko
zanesemo. Njihov ravnatelj Dr. de Campos nam je obljubil, da bo sam osebno nadzoroval delo, ki ga bo poveril najboljšemu restavratorju.
Res, obnova bo precej stala. A prav nič ne dvomimo, da bodo ljubitelji Svetogorske Kraljice širom sveta radi zbrali potrebno vsoto in se tako oddolžili Svetogorski Mariji za obilne dušne in telesne dobrote, ki so jih bili oni in njih predniki v 400 letih od Nje deležni. Mislimo, da jim je treba le sporočiti: Vaša draga Mamica s Svete Gore je težko bolna. Pomagajte ji, saj boste s tem pomagali sebi. Darove sprejema Dušnopastirska pisarna, Victor Martinez 50, Buenos Aires.
Ko bomo po nekaj mesecih podobo spet sprejeli zdravo v svojo sredo, se bomo zbrali pred njo v kapeli šolskih sester, položili na/ oltar imena vseh darovalcev, opravili zanje devetdnevnico in sveto mašo ter jih prav toplo Njej priporočili.
Na delo tedaj za našo Mater!
“31*11 #1*
V- •'	1	'	’•
II,
%l
1
fafj KST
’■ ■!■:. m'
M i|!i|iiföp
lW''	*W .■?■.:■!»
!* i
IB 1
Po dolgem času smo prejeli od našla misijonarjev v misijonu Kanchcw na Kitajskem prvo fotografijo, iti nam jih kaže v njihovem delokrogu. Slika, ki jo objavljamo zgoraj, prikazuje g. Jereba (v srecti), g. Wolbanga (levo) in g. Konača (desno) na misijonu v Ningtu sredi učencev misijonske šole. Posneta je bila oh priliki obiska g. Jereba sredi januarja letošnjega leta- G. Kopač nam fotografijo takole razlaga: “Polovica šolarjev na njej je že kristjana, ostali so katehumeni; nekateri bodo krščeni za Veliko noč. Poleg mene sedi učitelj čou Karel; krstil ga je g. Wol-bang lani v avgustu. Iz hvaležnosti do k rstitelja si je krščenec izbral ime Karel. Poleg g. Woihanga sedi učitelj Hsiung, kateremu je zaupan pouk naših otrok; je katehumen z univerzitetno izobrazbo; prej je bil učitelj angleščine na srednji šoli, protestant, če bo vztrajen, bo tudi on za Veliko noč vstal v novo življenje kot katoličan. — Tako vidite, da kljub rdečim, ki nas sedaj vladajo, ne mirujemo. . Da, hvala Bogu, večina slovenskih misijonarjev na komunističnem ozemlju še lahko deluje, kakor je razvidno iz poročil na naslednjih straneh. Kako dolgo jim bo delo še mogoča, pa je vprašanje. Prosimo Boga vsemogočnega in Marijo, Kraljico misijonov, naj ohranita kitajske misijone in slovenske misijonarje pri cvetočem razvoju božjega kraljestva v tako preizkušenem kitajskem narodu 1
DA BI BILI VSI ENO...!
ALI SE BODO PROTESTANTJE ZEDINILI ?
Kadar govorimo katoličani o zedinjenju, imamo navadno pred očmi zedinjenje pravoslavnih in protestantov s Katoliško Cerkvijo. To je imel v mislih tudi sveti oče Pij XII., ko je za sveto leto takole povabil krščansko skupnost k edinosti: “že večkrat je Sveta Stolica vabila k edinosti, a ob tej priliki to storimo še posebno toplo in očetovsko. Sveti Duh, ki prebiva v srcih dobrih ljudi, nas priganja, da rotimo Gospoda z molitvijo: “Naj bodo eno...” (Jan 17, 11). Polni upravičene zaskrbljenosti ob pogledu na drzno prodiranje tako enotne fronte borbenega brez-boštva, povzdigujemo danes svoj glas v v6-liki zadevi, ki nam že dolgo vstaja v srcu: Zakaj še vedno taka razcepljenost v krščanskem svetu, zakaj še vedno razkoli? Kdaj so bodo vendar lepo skladno zedinile vse sile duha in ljubezni?!”
S tem vabi papež ne le med seboj razdvojene katoličane k čim večji edinosti, ampak ima še posebej v mislih zedinjenje ločenih kristjanov, ki naj se povrnejo “ne pod tu.io streho, marveč v njih lastno, njihovega Očeta hišo”, Katoliško Cerkev, kakor se izraža v okrožnici Mystici Corporis. Sveto leto naj •pomeni “veliki povratek” ne le grešnih, Bogu in Cerkvi in praktičnemu verskemu življenju odtujenih katoličanov nazaj k živemu krščanstvu, ampak naj vsaj sproži resno gibanje za povratek krivovernih in ločenih kristjanov k Petru, ki je Skala, edina skala, na katero je Kristus sezidal svojo Cerkev in ki j e peklenska vrata niso in ne bodo premagala.
Res je velika nesreča ta razcepljenost krščanskega sveta, . ki tako hromi naš odpor proti prodirajočemu brezboštvu! Vsakega pravega kristjana bi moralo to boleti in priganjati. da bi storil kar največ za zedinjenje.
V eni zadnjih številk “Duhovnega življenja” smo opozorili na prizadevanje nekaterih krogov v angleškem in severoameriškem protestantizmu, da bi se povrnili v Katoliško Cerkev, kar jim je tudi lepo uspelo. Pod zaglavjem: Luč jim je v temo zasvetila, objavljamo samoizpovedi konvertitov, to je onih, ki so se iz te ali one, pravoslavne, protestantske, judovske ali poganske verske skupnosti, pogumno odtrgali in se zatekli v naročje Matere Cerkve. Takih gibanj oziroma posameznih spreobrnjenj pa je razmeroma le malo v primeri z navidez neomajno trd-
nostjo večine ločenih in krivovercev, ki o povratku v Katoliško Cerkev nočejo nič slišati.
Kako silno težko vprašanje je zlasti povratek protestantskih cerkva v katoliško, to razvadimo prav lahko že iz dejstva, da se celo med seboj ne morejo zediniti, dasi se zadnja desetletja in še posebno po zadnji svetovni vojni zelo za to prizadevajo, kar naj nam v glavnih potezah prikaže naslednje poročilo, ki je posneto po najnovejši razpravi jezuita Edvarda L. Murphyja, objavljeni v zbirki “The Missionary Academia”, december 1949., ki jo izdajata v New Torku Družba za širjenje vere in Duhovniška misijonska zveza.
GIBANJE ZA PROTESTANTSKO EDINOST ZGODOVINA GIBANJA
Zanimanje za zedinjenje sto in sto različnih protestantskih ločin se najmočneje pojavlja in izraža na mednarodnih protestantskih zborih.
Prvo tako zborovanje je bilo v Londonu 1. 1888, ki so ga označili za “največji vesoljni zbor od prvega zbora Kristusovih apostolov in učencev v Jeruzalemu”. Na njem so prevladovale angleške protestantske ločine. Predavanja in razgovori so naglašali duhovno edinost, ki da veže vse ločine. Vztrajali so pri trditvi, da je nevidnost Cerkve nje bistvo, zametali so vse predloge. ki bi posameznim ločinam kaj njih svojskega odvzeli, in oprijeli so se gesla: “Edinost v raznoličju, no pa izenačenje".
Ekumenično (vesoljno) misijonsko zborovanje v New Vorku i. 1900 je bilo bolj protestantska verska manifestacija kot razglabljanje o verskih vprašanjih in protestantski misijonski akciji. Pač pa je na tem zborovanju prišla že bolj do izraza potreba P° večji povezanosti med raznimi ločinami. Pojavljala so se različna mnenja, kako to doseči in kako daleč iti. Nekateri so zagovarjali organizirano edinost med ločinami, drugim se je zdela dovolj samo nekaka federacija med njimi. Spet drugi pa so naglašali pred vsem evangeljsko načelo svobode, odklanjajoč vsako vezanost ene ločilne na drugo ali na kako središče. Ti so razlike in ločine naravnost proglašali kot dokaz življenjske sile protestantizma.
— 2S2
A naslednje svetovno misijonsko zborovanje protestantovskih ceckva, ki je bilo v Edinburgu leta 1910, je potrebo po večji združitvi že bolj povdarilo, tako da je ta ideja prevladala. Iz izkušenj, , ki so jih zborovalci pridobili v prizadevanju za razširjenje protestantizma, so razbrali, da je razko-sanost v protestantizmu velika ovira za versko poglobljenje tako doma kakor v misijonskih deželah, kjer se še posebno občuti, ker v enem in istem kraju deluje po več različnih protestantskih lsčin. Na zborovanju se je opazilo, da postaja potreba po zedinjenju vsem vedno bolj očita, kljub še močni privrženosti posameznim ločinam, ki se ni mogla zatajiti. Tako smatrajo to edinburško zborovanje kot začetek splošnega protestantskega gibanja za zedinjenje sekt, kot začetek nove dobe protestantizma. Za zedinjenje so se posebno zavzemale razne mlajše sekte. Vendar kaj določnega tudi tu niso sklenili in odločili, razen v misijonskem pogledu, ko so ustanovili stalen organ za misijonsko sodelovanje med posameznimi ločinami: Mednarodni misijonski svet (The International Mi-ssionary Council).,
Ta organ je pripravil leta 1928 v Jeruzalemu Mednarodni misijonski shod. Bilo je to res prvo resnično mednarodno protestantsko zborovanje, saj je 229 zastopnikov predstavljalo 4 5 različnih dežel. Polovica udeležencev je prišla z misijonskega ozemlja, ki so še posebno zahtevali eno samo protestantsko Združeno Cerkev v kateri koli obliki.
Xa tem misijonskem zborovanju so pokazali udeleženci nezadovoljstvo nad delom Bajbolj pomembnega protestantskega študijskega bogoslovnega zborovanja v zgodovini protestantizma, ki se je vršilo leto preje v Laussani v Švici (1. 1927) In ki se ga je udeležilo 450 zastopnikov 90 različnih protestantskih cerkvenih ločin. Na dnevnem redu je bil pred vsem študij o možnosti poenotenja protestantizma in o organizacijski obliki morebitne enotne Cerkve. Sprejeli so Pa mnenje, naj bi bilo v enotni Cerkvi mesto za vse tri poglavitne obstoječe oblike raznih ločin:	episkopalno, prezbiterijansko
in kongregacijslto. Nekateri so bili za to, da bi v okviru teh treh velikih skupnosti še naprej lahko ostale tri ločine, drugi pa so bili proti temu. Izkazalo se je, da niti duhovna edinost protestantizma nima kaj trdnih tal. Evangeličanom tudi ni bila po "v'olji znatna premoč anglikanskega stališča in vpliva na. konferenci. Značilno je. da so odobrili vsa številna poročila o raznih raz-
pravljanih vprašanjih, le poročila o zedinjenju niso odobrili.
Naslednja taka študijska konferenca je bila spet v Edinburgu leta 1937. Pripravili so jo kar najbolj skrbno. A na tej konferenci so v pogledu nauka storili korak nazaj v tvarini zedinjenja cerkva, dočim se je: gibanje za zedinjenje samo kljub temu med udeleženci čustveno okrepilo, a v okviru gesla: enotnost v raznolikosti. Trudili so se, kako bi zlasti verske različnosti med posameznimi sektami kar se da omilili.
Ta konferenca je porodila nešteto razprav o vprašanju edinosti, ki je bilo tudi na dnevnem redu na zborovanju Mednarodnega misijonskega sveta v Madrasu v Indiji leta 1938, kjer je prišlo naravnost do spora, med pristaši zedinjenja in ločin. Važnost enotne protestantske Cerkve so posebno naglašale ločine iz misijonskih dežela. Zaključili so z megleno rešitvijo, češ da enotna Cerkev nevidno druži vse ločine. A v mnogih je vstala na tem zborovanju trdna volja, delati na to, da to združenje dobi vedno bolj vidne, zunanji, organizacijske oblike.
Zadnja leta pred drugo svetovno vojno so se za to tudi zunanje zedinjenje posebno evangeličani začeli prizadevati. Gibanje postane izrecno “ekumensko”; vzpostavi naj, Ekumensko Cerkev, nekako novo obliko edinstva med kristjani, povsem različno od edinstva v katolicizmu. Bistven naj bi bil le duh edinosti, ki pa ne bi izključeval velikih razlik v verovanju celo temeljnih resnic.
Avgusta 1948. leta je prišlo do, prvega Svetovnega zbora protestantskih cerkva, ki se je vršil v Amsterdamu in je postavil teološke temelje miselnosti Ekumenske Cerkve, ki naj bi bila nekaka federacija raznih ločin. Prav rde. pa se na tem zbora niso približali Eni in Vesoljni Kristusovi Cerkvi, dasi so nekateri tudi na to mislili.
OVIRE GIBANJU
Tako močno teženje po edinosti, celo po edinosti vidne Cerkve je v protestantizmu gotovo nekaj novega. Naleti pa pri tem na vse polno predsodkov, ki so se v stoletjih zakoreninili v protestantsko miselnost in tudi v nauk sam. Reformatorji so ob prelomu z Rimom ravno potrebo po nevidni Cerkvi naglašali kot nekaj bistvenega za Kristusovo Cerkev... Kako naj bi sedaj kar naenkrat priznali potrebo po vidni, organizirani, eni Cerkvi? Pri tem še po-
sebej moti dejstvo, da so pa kljub nauku o nevidnosti Cerkve vendarle vse številne protestantske ločine kot neke male vidne Cerkve, a med seboj različne. . . Kako naj sedaj spravijo v neko skladje enotne nevidne vesoljne protestantske Cerkve to pisano množ tako različnih in tako vidnih posameznih Cerkva? To je trd oreh.
Res je, da čutijo neko nujnost po krščanskem zedinjenju domala vse protestantske ločine in njih vodniki. A nobede'n o<l njih se pa nemara odpovedati tistim značilnim potezam, ki jih sedaj ločijo. Tu imamo pred očmi pred vsem pet glavnih miselnih struj protestantizma in posameznih sekt:	lute-
ranstvo, anglikanstvo, evangeličanstvo, liberalna in protipapeška struja. Hoteč rešiti vse te in še druge razlike, vsak zase, se trudijo, da bi našli neko tako obliko protestantske vesoljne Cerkve, ki bi vse to nekako zajela, vse to prenesla. Spet na prvi poglfd nekaj nemogočega. . .
Človek, gibanje, ki hoče do resnice, mora hoteti tudi pravo pot do nje, pa naj stane, kar hoče. A protestantski teologi gredo pri svojem prizadevanju za zedinjenje njih' Cerkva zelo čudno, enostransko pot: Prvo tisočletje krščanske zgodovine in teologije zanje kakor da ne obstoji, priznajo samo prvih sedem cerkvenih zborov, ki so se vršili v prvih, krščanskih stoletjih, dočim vse kasnejše vesoljne cerkvene zbore, ki so se vršili do reformacije in, kajpada, še kasneje, odklanjajo. . . nasprotno pa so jim vse 'postavke protestantske reformacije nekaj nedotakljivega. Tako na primer še vedno igra odločilno vlogo pri vsem iskanju novih oblik, tudi nove enotne protestantske Cerkve, znano reklo reformatorjev: Sola gra-tia, sola Eides, sola scriptura — samo milost, samo vera. samo biblija. — Samo s tem pač ne morejo do skupnosti in edinosti.
Notranje nesoglasje, ki tolikokrat plane na dan v krogih protestantskih bogoslovnih učenikov, ima svoj izvor in temelje tudi v tej nedoslednosti: Vedno bolj čutijo potrebo po edinosti Cerkve, ki jo samo sveto pismo tako zahteva, ne smejo pa zatajiti napada reformacije, ki je bil naperjen prav proti cdinosM prvotne, vodeče Cerkve, Katoliške Cerkve. Dalje nobenemu protestantskemu teologu ne pride na misel, da bi mogla biti njegova ločina krivoverska, kajti s tem bi dejal,, da v njej sploh ni pravega krščanstva. Zato dokazuje stoodstotno pravovernost prav njegove ločine in zatrjuje, da je prav ona del prvotnega, pristnega kr-
ščanstva. Kako naj potem odstopi od posebnosti nauka svoje sekte in sprejme neke, njegovi sekti v tem ali onem pač nasprotne skupne osnove enotne Ekumenske Cerkve?
Da ne bi delali krivice kaki sekti, povdar-jajo protestanti zelo nauk sv. Pavla o raziič* nosti darov Svetega Duha, s katero opravičujejo in razlagajo razlike in ločine. Toda s tem je že samo po sebi obsojeno na propad vsako prizadevanje, ki naj bi določilo enotno bogoslovne resnice za vso zedinjeno Cerkev, s tem je sploh nemogoče ugotoviti, kaj je resnica in kaj neresnica v razlagi svetega pisma, v krščanstvu, v krščanskem življenju. Ker uče, da vsakega kristjana Sveti Duh naravnost razsvetljuje in navdihuje, goveda ne morejo določiti narave in poslanstva ene, vidne Cerkve, kjer bi bilo za vse obvezno spoznanje in verovanje. Tudi nazor, da je resničnost kake ločine potrjena z uspehom nje razširjenja, češ če ločina ne bi bila od Boga, ji ta ne bi dal trajanja in rasti — tudi ta nazor se zelo protivi kakemu enotenju ločin, Cerkva, saj so po njem vse, ki obstoje, živč in rastejo, od Boga, vse torej prave Cerkve!
Glavna ovira za privzem ene vodilne ve-soljne Cerkve je pa nauk reformacije o opravičenju, ki pravi, da se vsaka duša spreobrne, opraviči in reši v neposredriem stiku z Bogom. Torej ni potrebno nobeno zunanje posredovanje milosti, nobena dogma v našem smislu, zakramenti imajo le simboličen značaj, brez kake resnične nadnaravne sile, vidna Cerkev je odveč. . .
Nekateri bogoslovci, posebno nied pristaši "ekumenskega” gibanja, so zašli še v to protislovje, da hočejo postaviti Cerkev Kristusovo čisto na novo z ostvaritvijo čisto novega tipa Cerkve, kot pravijo. Pri tem pa pozabljajo na tole: Ako bi se moglo kdaj v preteklosti zgoditi, da je vidna Kristusova Cerkev kdaj prenehala, jo je sploh nemogoče obnoviti, na novo vpostaviti od strani ljudi ali kake zveze ljudi, kajti to bi pomenilo ustanoviti Cerkev, kar pa more samo Kristus, Bog.
KAJ VODI PROTESTANTE K ZEDINJENJU
Mnogo je razlogov, ki priganjajo protestantske kroge k medsebojni povezanosti, k zedinjenju:	političnih, socialnih, razumskih
in verskih. Ni pa kakega vodilnega razloga, ki bi prevladal.
Sprožili so gibanje protestantski misijoni« Reformacija je odklanjala kako zapoved in in nujnost razširjanja krščanstva po svetu v našem smislu. Luter in drugi reformatorji so celo trdili, da je krščanstvo že izpolnilo svoje
poslanstvo v človeku. Odtod pomanjkanje misijonske gorečnosti med protestanti vse do preteklega stoletja. Kakor hitro pa so začeli zastopniki raznih ločin vsak s svojo misijonsko akcijo po raznih misijonskih deželah in v katoliškem svetu, so naleteli na kolizije, spore in trenja, kar vse je prihajalo po večini iz razcepljenosti protestantizma. Tako so bili voditelji protestantskega misijonskega dela prisiljeni iskati možnosti urejenega sodelovanja, kar pa seveda zahteva nekaj vrhovnega, enotnega, odločujočega — zato klic k zedinjenju.
Zlasti so dala novega pogona zbiževanju raznih protestantskih sekt razvijajoča se nacionalna gibanja med naredi misijonskih dežel. Korist narodne skupnosti je terjala tudi versko skupnost in edinost. Do dejanskega zedinjenja pa je doslej prišlo šile na enem misijonskem področju, in sicer v Južni Indiji, kjer so se leta 1t)47 po tridesetletnih pogajanjih združili anglikanci, metodisti in južno-indijska zedinjena cerkev in ostvarili enotno Protestantsko misijonsko Cerkev. Pri vsem tem so te v misijonih delujoče ločine v tej vedno bolj občuteni potrebi po edinosti pritiskale bolj in bolj na matične Cerkve, kar se je posebno kazalo na zborovanjih, kakor smo zgoraj omenili.
Nova, pobuda za zedinjenje in s tem okrep-Ijenje je prišla ob silni nevarnosti, ki so jo Predstavljale tudi in še posebej za protestante razne moderne zmote kot racionalizem, liberalizem in modernizem, ki so se kar zazrle v jedro protestantskega krščanstva, kjer so hašle 'e prav malo odpora, dočim jih je katolicizem zmagoval eno za drugo in se v tej borbi krepil. Zlasti pa tudi protestantje vidijo silno razdiralno moč modernega brez-boštva, ki prodira v čim večji edinosti in povezanosti po vsem svetu in ki mu razcepljenost protestantskega krščanstva silno prav Pride, v smislu nekdanjega starorimskega gesla: Divide et impera — razdvoji sovražnika, potem mu zavladaš. Tudi poraščajoča življenjska sila katolicizma in njega vedno Večji moralni vpliv na svetovno javno mnenje Vzpodbuja protestantske vodilne kroge k združitvi svojih si! v skupno obrambo, tudi Proti katolištvu.
ZAKLJUČNA MISEL
Kakor vidimo, je gibanje za zedinjenje Protestantskih cerkva šele v prvih početkih, Pn je že naletelo na resne ovire, ki izhajajo iz b-'stva protestantske zmote. Na drugi stra-ni Pa je vendarle vedno bolj glasen krik tudi nred protestanti: Naj bi bili vsi eno! — Mor-
P. Poderžaj na obisku pri Bengalcih da bodo pa >* obupnih in neuspelih prizadevanjih po notranji edinosti počasi spoznali, kje prav za prav tiči vzrok te needinosti, namreč v ločitvi od temelja edinosti — Petra, ki ga danes zavračajo, v ločitvi od edino pravega doma, od matere Cerkve, od Kristusa, ki edino v njej v polnosti živi. . . Morda bodo pa protestantske ločine nekoč le spoznale, da ja njih edino združenje možno samo v bratskem objemu v naročju te Matere Cerkve... Morda bo pa tudi za protestante nekoč le napočila ura “velikega povratka”.
Pripravljajmo to uro in mo imo za tiste, “ki jih slepi verska zmota ali loči razkol", da pridejo čim prej “v zavetje resnice in k edinosti vere, da bo kmalu ena čreda in en pastir.” (Posv- molitev prrsv. Srcu Jezusovemu). Molimo zanje, mi, ki smo deležni edinosti, po kateri oni tako živo hrepene in ki jo morejo najti samo v Katoliški Cerkvi!
L. L. C. M.
škof je prišel obiskat misijon (Indija)
NAŠI MISf/ONAR/f
Gospod urednik!	Ningtu, 21. I. 1950
Leto dni je že minulo, odkar sem Vam poslal celo kopico čačk z naslovom “Iz misijonarjevih doživljajev”. Natisnili ste jih v “Katoliških misijonih”, katere mi kljub slabim razmeram še vedno pošiljate, pravkar steni bral št. 7-8 lanskega letnika, ki je dospela na Kitajsko za ISožič.
Bralce “Katoliških misijonov" bo morda zanimalo, če bi nadaljeval z opisovanjem svojih misijonskih doživljajev. Kes sem to tudi jaz nameraval, a se je vse tako zaobrnilo, da sem doživel preveč zanimivih doživljajev, a premalo časa imel, da bi vsaj najvažnejše opisal. Danes naj izpolnim vrzel z vsaj nekaj glavnimi potezami našega žit ja in bitja v novih razmerah.
NA NOVO POSTOJANKO
Dne 22. junija 1949 sem pri jel od našega škofa msgr. O’Shea pismo, v katerem me poziva, naj se čim prej, dokler je še mogoče, odpravim v misijon Ningtu, kjer je bil prej e za župnika g. časi, ki se je radi slabega zdravja pred rdečimi umaknil v Hongkong m od tam v USA. V Ningtu je •ostal samo še g. Wolbang, li kateremu sem bil torej določen za župnika.
Pri g. Jerebu na postaji Zveičin sem ne-‘kaj dni počival. G. Prebila sem pa srečal na Sredi pota, ko je šel na moje izpraznjeno mesto v Lotang. Zadnji del noti od Zveičin a do Ningtuja me je pošteno zdelal. Kajti
2.	julija je bila prva sobota v mesecu, jaz sem imel na prehoditi še 30 km. Ker mašnih potrebščin nisem imel s seboj, na poti nisem mogel maševati. Odločil sem se torej, da moram na ta dan maševati v Ningtuju.
SKORO BI OMAGAL
Zgodaj ziutraj sem odrinil tešč na pot, upajoč da bom ob 11 že v Ningtuju. A napočil je silno vroč dan, jaz sem bil pa že od prejšnje poti utrujen, zato me je začela mučiti taka žeja in utrujenost, da sem kakih 10 km pred Ningtu jem skoraj omagal. Ura je bila že 10, jaz pa tako silno žejen in oslabel, da mi je bil vsak korak naprej muka zase. A s kranjsko trmo sem se le prisilil in sredi največje vročine ob 1 popoldne prispel v Ningtu, kjer me je g. Wolbang s katoličani sprejel prav prijazno, šo-
larji so tolkli na bobne, da mi je kar po ušesih brnelo. A največja pokora je bila, da sem moral še maševati, če sem se že toliko gnal za to, in še nekaj besed sem moral katoličanom spregovoriti, «lasi sem se komaj držal na ngah. No, ob dveh popoldne sem se odžejal. \ posledice te poti sem š<‘ dva meseca čutil, zlasti ker me je g. Wolbang takoj vpregel v delo. Z vso paro sva začela zbirati mladino, da ji v sejeva v srca vsaj še nekaj semen božje besede, preden pridejo rdeči.
PRIDEJO BDEČI
Do 15. avgusta smo kar v redu in miru delali, nato ;'e pa mesto kar izumrlo: nad dve tretjini Vi udi je bežalo v hribe in na deželo Tako so rdeči 20. avgusta vkorakali v prazno mesto. Prvi človek, ki so ga srečali na cesti, je bil katoliški misijonar, to se pravi, jaz, ki sem šel okrog 9 zjutraj gledat, kako se je borba kaj končala. A rdeči so me takoj zapodili nazaj v župnišče.
KRIŽEV POT SE ZAČNE Nato se je začel kmalu križev pot. Rdeči so postali dnevni obiskovalci župnišča. Nacionalisti so se pa z bližnjih hribov še vedno streljali z njimi, zlasti ob večernih urah. A 27. septembra so rdeči zasedli še tisto goro, zajeli na tisoče vojakov in civilistov ter zvezane pripeljali v mesto.
“VERSKA SVOBODA...”
Rdeči mi od prvih dni govore p verski svobodi, od druge strani me iia povsod ovirajo in okrog naju vohunijo, zlasti odkar sva nekaterim beguncem dala zavetje in je eni g. Wolbang celo v nebesa pomagal, ker jo je pred smrtjo še krstil. To je bil v očeh rdečih velik greli. Preiskali so vse župnišče, celo tabernakelj sem jim moral odpreti, a na njihovo žalost in naše veselje niso nie našli, kar .>i nam narobe bodilo. Le Vi ste jjostali slavni. Odnesli so “Katoliške misijone”, v katerih je slika Maotsetunga, njih voditelja, in Vaš opis o izgubljeni Kitajski. Tudi vso pošto so nama odnesli, a so jo po nekaj dneh \rnili. “Katoliške misijone” bodo »a menda prestavili v kitajščino in se bo tako prva slovenska misijonska revija tudi v kitajščini lahko brala, če je ne bodo celo v svojem muzeju shranili, že dva meseca čakam, pa mi lista še niso vrnili.
POD KOMUNISTI
Seveda : o tudi “napredni” katoličani vse poskusili, da bi naju rdeči zaprli. Vseh vrst grehov so naju tožili, nama grozili z javnim procesom . . . No, nazadnje so na sami rdeči priznali, da sva bila no nedolžnem tožena, “napredni" katoličani so morali pa rep stisniti med noge ter nama hiteli dokazovat, da naju niso tožili in da gredo znova ravno not katoliških načel. Na take laži-komedi j e sva se z g. Wolbankom že kar privadila.
OBISK ti. JEREBA
Ko se je najhujgi napad od strani rdečih in “naprednih" katoličanov malo polegel, naju jo prišel obiskat g. Jereb, voditelj področja, kjer delamo slovenski misijonarji. Ker sne komunisti stalno nadzorujejo, koga sprejmem v župnišče, sem šel g. dekana kajpada takoj prijavit policiji. Ni še minila ura, so že prišli trije “osvoboditelji", kot se sami hazivajo, in so g. Jereba pretipali od nog do glave in mu vse, kar je s seboj prinesel, odnesli na policijo, celo brevir. Pri preiskavi so bili surovi in neotesani, kakor da bi imeli opravka z zločincem in ne cerkvenim predstojnikom. Seveda so drugi dan prinesli vse stvari z brevirjem vred lepo na-'<aj. Menda so ugotovili, da v brevirju ni bič napisano o komunizmu. . .
NAJ KATOLIČANE IZDAM. . .
V najhujšo preizkušnjo pa so me postavili komunisti pred nekaj dnevi. Tisti, ki v hiestu vodi popis ljudstva, mi je prišel natočit, naj mu naredim seznam vseh katoličanov v okrajnem glavarstvu Ningtu. Hotel je dobiti od njih vse podrobnosti in vse naj bi mu navedel pismeno. Ker sem odklonil, Je prišlo do silnega spopada. Najprej me je hotel ostrašiti, češ da so že vsi drugi verski predstavniki to naredili, tudi protestantje; če torej jaz ( 'ga ne storim, sem v njih očeh Upornik. Takoj sem z vso odločnostjo odgovoril, da tega ne storim, čeprav me takoj zapro in na smrt obsodijo. V' dvourni debati S|,,n mu razložil, zakaj mu takega seznama katoličanov ne naredim. K sreči sem imel veliko dokazov uri roki, celo od komunistov samih, kaj vse je taisti kmunist, ki je od ■•tene terjal seznam, o katoličanih govoril bi kaj c, meni in g. Wolbanku: da sva oba daba človeka, sovražnika ljudstva, da so
katoličani najslabši in najbolj odurni ljudje na Kitajskem, in drugo. Na pomoč mi je prišel tudi g. Wolbang, ki je popisovalcu pokazal poročilo papeškega internuncija za Kitajsko, koliko duhovnikov in katoličanov so kitajski komunisti že pobili.
ODLOČNOST — NAJBOLJŠA OBRAMBA Ko je mož videl, da je razkrinkan, je dejal: “če sem jaz zmerjal vaju in katoličane, imata tudi vidva pravico zmerjati mene Vri komunistih je svoboda besede!” Ker mi je v isti sapi tudi trdil, da rdeči režim na Kitajskem ščiti tujce, sem mu z dejstvi dokazal, kako naju ščiti on in ostali rdečkarji v Ningtuju. Snel sem mu masko z glave in pokazal, da dobro vem, kakšne namene ima on in ostali novi oblastniki v kraju: delati nam težave na vseli straneh in pred vsem doseči, da nas ljudstvo zasovraži ter končno obsodi za zločinca. Zato mi je mož oh zaključku razgovora dejal:	“Ker veš toliko
stvari o meni, me boš odslej gotovo sovražil.” Zagotovil sem mu, da ga kljub temu ljubim in molim zanj. Pač na ne dvomim, da bo on ostal moj in Wolbanltov sovražnik in da si najbolj želi najine smrti ali ječe.
KATOLIČANI SPOZNAVAJO. . .
Med rdečimi je tudi mnogo zapeljanih katoličanov, ki spoznavajo svojo zmoto. Taki prihajajo k nama ob večernih urah Vse preiščejo in pregledajo, če morda kdo ne prisluškuje, nato nama pa razkrivajo svoja razočaranja in prosijo pomoči, molitve in sveta, in si čudodelne svetinje zašijejo v obleko. A ker so vojaki, jim je beg od komunistov nevaren, včasih sploh nemogoč.
LE VSE OBJAVITE!
Začel sem Vam že pisati črtico z naslovom: Bolečine neizpolnjenih načrtov. Enkrat so mi že vse, kar sem napisal, rdeči odnesli, potem pa vrnili. Če bom imel čas in svobodo, Vam pošljem vse skuiiaj, ko dobim odgovor na tole pismo. Pismo priobčite v “Katoliških misijonih", da bodo slovenski rojaki vedeli, kako se nam pod komunisti godi in kako smo molitve potrebni. Srečnega se čutim, da morem dejansko posegati v borbo med dobrim in zlom. Zato sem Bogu za misijonski poklic še bolj hvaležen.
JANEZ KOPAČ CM
Gornje pismo g. Kopača nam pove, da je šel g. PREBIL ANDREJ na njegovo mesto h g. Pokornu v Lotang. Kako so tamkaj; prišli v stik z rdečo vojsko in kako se imajo, nam v značilnem šaljivem tonu popisuje on sam takole:
Danes zvečer bo že en teden, ko smo imeli prvi visoki obisk rdečili iz iukjenske strani Pojavili so se kar sredi trga, seveda oboro-, ženi. Rili so pa le trije, zato riso smeli kaj preveč šariti. Lotili so se le našega bogaboječega kristjana Laja, mesarja, odnosno njegove žene, ker so pri njiju upali dobiti kaj bolj mastnega.
Morda b\ prišlo do kaj hujšega, pa so naši Lotanei prebrisani- Kakor nekdaj Zu-globa (v romanu Z ognjem in mečem) so za zaprtimi vrati zaceli kričati preko trga: ■Ne bojte se, vojska prihaja, udari, sekaj, davi..! Preplašena trojica jo je po najbližji poti skupaj z nedolžno žrtvijo, mesarjevo ženo, pobrisala proč. ženo so vodili kake 4 ly proti Fukienu. Ker pa so najbrž dognali, da ima že prestare kosti, so jo nejevoljni nagnali domov. Naslednji dan so se spet pojavili v pomnoženem številu, to je, kar štirje, ki pa so bili bolj prebrisani. Lotili so se bivolice,- ki so jo kar s pašnika odpeljali v svoje zavetje. To pa ni bila več zabava! Kaj storiti?
V nedeljo po maši pride depntacija k meni, da tudi jaz primaknem 1 srebrnik. Ka’| vam pa bo, pobaram. Da kupimo prača. — In kaj vam bo prošič? — Pojedli ga bomo! — In potem? — S polnimi trebuhi se bomo lažje in bolje dogovorili, kako se ubraniti teh roparskih napadov. No, in kaj so se dogovorili?
Ko sem naslednje jutro na verandi molil
TUDI ČAOTUNJG JE
Zadnje pismo, ki ga imamo od dr. Janeža, smo prejeli pred dvema mesecema nekako, pisano pa je bilo v čaotungu dne 12. decembra lanskega leta. Takole se glasi:
Danes odgovarjam na Vaše pismo z dne 17, XI. 49, v katerem mi sporočate imena argentinskih dobrotnikov našega rentgena. Pismo je prišlo ravno med časom, ko je bila rentgenska čakalnica polna bolnikov. Prečrtal sem ga po končanem pregledu Lahko si predstavljate veselje nas vseh, posebno pa mojo radost, ko smo brali o upešnem poteku akcije in ko sem našel med darovalci sama znana imena. Med temi sem našel take, ki so komaj našli svoj novi dom, ime«
brevir, me je naenkrat prekinilo jako rožljanje. Kaj naj bo to? Pogledam proti reki, ki teče pod hišo, in kaj vidim? Cela kopal mladih fantov in mož, pa tudi že sključenih starcev gladi in brusi bridke sulice ob skale vzdolž reke. Zasmejal bi se na vse grlo, pa ni bilo človeka, ki bi me razumel . . Vse je tekalo, vse se je pripravljalo na vojsko! Z njihovih obrazov si mogel jasno brati besede: Smrt vragom, smrt! Nisem mogel več moliti. Misel me je zanesla v stare čase turških vpadov ali viteških bojev, celo Jurčičevi rokovnjači so mi začeli vstajati v spominu . . .
Poleg sulic premoremo celo nekaj lovskih pušk. Kaj nam torej morejo napadalci? Pa so se Lotančani pravočasno domislili, da brez dovoljenja “volje naroda” niti kihniti ne sme nihče. Zato so poslali deputacijo v najbližje mesto, kjer je že bila tedaj rdeča posadka, ter prosili, da se jim dovoli raba orožja. Kot sad te deputacije imamo danes že tretji dan v gosteh preko 100 mož rdečel vojske, ki je prišla iz Menlinga Včeraj sem jih imel ves dan na grbi. Komaj so eni odšli. so že drugi prihajali. Večinoma so bili vljudni, nekateri pa tudi grobi, čudijo se, da mene z lahkoto razumejo, tukajšnjih Kitajcev pa skuto nič ne. Z vseli koncev so namreč ti vojaki skupaj prišli, mnogo jih je celo iz Pekinga ali okolice, dobiš jih iz Kupeja, Hu-nana, celo iz visokega Yunami sem imel čast enega videti. Za vse se zanimajo. Stotnik in njegov pomočnik sta si tudi našo cerkev o-gledala. Sumljivo! Povdarjajo, da je hiša dobro zidana in da bi bila kaj primerna za stanovanje. . . Upam pa, da se ne bodo tu za stalno naselili, zato se zaenkrat česa hujšega ne bojim-
ŽE POD KOMUNISTI
na nepozabnih prijateljev, gospodov bogoslovcev in duhovnikov iz San Luisa. in tako dalje. V teh tejžkih časih je to za nas velika opora, veliko upanje! Srčno zahvaljeni, da ste mi imena darovalcev sporočili, in Vas prosim, da mi sporočite tudi v bodoče morebitne nove darovalce.
V zadnjem pismu sem Vam pisal, kako kaj kaže pri nas. Pisal sem Vam tudi, dasta se napotila s. Mihaela Kous in mš kitajski zdravnik čang v Kunming po zdravila. Danes smo prejeli telegram, da sta srečno dospela in da se v nekaj dneli vrneta. Katoliška dobrodelna ameriška organizacija nam je poslala za 2000 USA dolarjev zdra-
vil, instrumentov in bolniške opreme. To nam bo v veliko pomoč v časih, ki so, že tu. Upajmo, tla se oba popotnika s tem dragocenim tovorom vsaj tako srečno vrneta v čaotung kot sem se bil jaz z rentgenom pred tedni. Božja Previdnost lepo skrbi za nas.
Dejal sem, kako prav nam bo vse to prišlo ‘ ‘v časih, ki so že tu”. V zadnjem pismu sem Vam pisal, da je padlo pod rdeče mesto Weiling, kake tri dni hoda od nas. 4. decembra je bila lepa nedelja, po enem mesecu meglenih dni je spet enkrat posijalo sonce . . Kar nam po maši prestrašeno pridejo povedat, da po mestu vse vojaštvo nosi rdeče' zvezde, da so povsod mitingi, da smo že “o-svobojeni”, itd. Kaj se je zgodilo? Nag nacionalistični general je po vsem mestu dal nalepiti razglase, v katerih javlja, da so bili oni vedno za narod, da radi naroda nočejo vojske, da hočejo mir, da bodo od tega dno le Peipingu pokorni in da bo vsakdo zgubil glavo, kdor hi si skušal kaj prisvojiti.
Opoldne me je radovednost gnala v mesto na ulico, s fotoaparatom v roki. Videl sem zvezde mesto kitaj skesa sonca, videl šolsko mladino, ki je pod komando profesorjev korakala z zvezdami po mestu in na vzklike Profesorjev odgovarjala, videi, sem otroški vrtec v sprevodu z zastavicami z rdečo, rumeno, zeleno in črno zvezdo, videl uradnike in °stale javne uslužbence, ki so nrav tako ko-taknji h, vzklikali . . Ostalo Hudstvo m> je molče gledalo in si svoje mislilo.
Proti večeru sem se vrnil v bolnišnico. ^b‘d večerjo pritečejo in mi v eni sapi pripovedujejo, da je bolnišnica polna komunistov in da hočejo zdravnika. Stooil sem med nje: Kili so sami moji znanci, prejšnji oficirji in vojaki, vsi v rdečih zvezdah; sami sebi so se sme.jali. . . Prinesli so težkega ranjenca. Ko s"to ga vprašali, kje je bil ranjen, je izjavil, tin se je stepel s komunisti, a nosilci so de-/ i;di, da se je z nacionalisti, končno je ranje-ne<‘ izjavil, da sam ne ve, s kom se ie prav Za prav kavsal Dobil is strele v trebuh in v r°ko. Takoj smo ga na rentgenu nreeledali '" "ripravili vse potrebno za operaciio. Tz treska so mu visela prestreljena Čreva — bil ■’® ranjen s strojnico. Pri operaciji smo mu Zakrpali čreva, našli zauia snet prostor v toebuhu in ga lepo nazai zašili tev e1 ’1 dn-n,‘s’ že dobro ere. Tako s->m preživel svoj brvi jian v tukajšnjem rdečem raju.
Zaenkrat nova uprava še sploh ni organ i-zKaua, šele te dni bodo začeli deliti razno
O dr. Janežu veliko pišemo, a malo slik o njem vidimo. Tu je vendar ena, ki nam ga prikazuje na malem konjičku, na katerem jezdi na svojih misijonskih potih po čaotun-gu in okolici. — Glede Dr, Janeževega rentgenskega sklada vsem že zdaj sporočamo, da bomo napravili v mesecu avgustu veliki “Srečelov dr. Janeževega rentgenskega sklada”. Prijatelji, takoj začnite pripravljati dobitke za ta srečelov! Lepo prosimo!Več o tem v prihodnji številki.
funkcije in odrejati novosti. Pač pa so stene polne letakov in napisov, kako je treba obračunati z bogatini in drugo. Sedaj imamo rdeče zvezde vsak dan v bolnišnici: nekateri prihajajo po zdravila, drugi nam pridejo pravit novice, spet drugi se pa pridejo le kazat, kako so “fejsi”, odkar imajo nekaj rdečega na uniformi. . .
Ker sem trenutno edini zdravnik v bolnišnici, imam precej dela. Zaenkrat nas nove razmere v ničemur ne motijo v delu. Toda prerok ne maram biti, Bog ve, kaj nas čaka, mi moremo le svojo dolžnost storiti vsak na svojem mestu. V srcu smo mirni. Meni tu včasih kar očitajo, češ da imam preveč mimo kri. . .
Bog ve, kdaj bom zdaj spet pisal .. Za, danes le srečno pot temu pismu in vsem dobrotnikom in znancem — prisrčen pozdrav!
DR. JANEŽ, misijonski zdravnik v čnotung i
Slike na pričujočih dveh straneh niso ne iz Hongkonga no iz Šanghaja. A so slike misijonskih trudov in uspehov slovenskih salezijancev. Prikazujejo nam to in ono iz velikega salezijanskega zavoda v Kunmingu (ista kitajska provinca kot čaotungl), ki ga je začel, zgradil in velikopotezno organiziral naš rojak insgr, Kerec Jožef, preden je bil postavljen v čaotung v pomoč tamkajšnjemu apostolskemu prefektu, ki ga je kasneje celo nadomestil kot apost. administrator, kar je še sedaj. Njegovo dediščino v Kunmingu je prevzel za njim njegov že dotedanji sodelavec Andrej Majcen, ki je postal pač vreden naslednik svojega všlikega prednika. V komaj kakih 15 letih obstoja tega zavoda je le ta že tako razvit, izpopolnjen in ugleden, da je ne le v veselje številnim misijonarjem, ki v njem de-(dalje glej desno pod sliko)
Mm							
iiS				-	m	IB	,
							
NASI SALEZIJANCI
Pred kratkim smo dobili iz tega velikega južno knajsKega mesta pismo, ki nosi oa-tum —-1. marca ilj.iO. Torej je prišlo uo nas preje kot v 14 dnevih, kar je končno umljivo, saj s Hongkongom ietaiska pošta še deluje. Pisala sta nam dva mlada misijonarja, katerih eden, STANISLAV PAT LIN, je Iuul-leti deloval kot salezijanski brat na Japonskem, potem je študiral v Kunmingu, sedaj pa je še vedno bogoslovec v Hongkongu. Istotam deluje pred kakimi dvemi leti na Kitajsko došli brat MRZEL RAFAEL, ki je v pismu g; Pavlina pripisal nekaj besed.
ti. PAVLIN pravi:
Po dolgem času spet nekaj novic o tem ubogem bogoslovcu, ki se klati okrog po svetu od enega do drugega konca. Kako je kaj s “Katoliškimi misijoni”, ali še izhajajo ali ne? Odkar sem se v Šanghaju poslovil od brata Cirila Verdnika, nič več ne vem o T as in Vašem delu. Kako bi bil zadovoljen, če bi dobil kak časopis iz Argentine, vsaj “Katoliške misijone".
Jaz se imam, hvala Bogu, lcar dobro. Tukaj v Hongkongu je vse mirno in mislim, da bo tako še nekaj časa. Na severu Kitajske je pa vse narobe. Zlasti v Šanghaju .1*3 velika babilonija, da ljudstvo ne ve, kam in kaj bi. Pišejo, da ljudstvo ne verjame več rdečim, zlasti so razočarani študentje, ki so siti same propagande.
Iz Pekinga nam pa pišejo, da se v našem zavodu gode pravi čudeži Mati božja jih izprosi. Komunisti hočejo to in ono: en dan dvorano za ples, drugič kapelico, da bi v njej imeli komunistične tečaje, tretji dan zahtevajo prostore za šole, in tako naprej. Toda naši fantiči ponoči ob takih prilikah vstanejo in gredo molit pred Najsvetejše, drugi dan pa komunisti radi tega ali onega razloga umaknejo svojo zahtevo. Tako našim tamkaj še niso naredili posebne škode. To je pač delo Božje Previdnosti po roki Marije Pomočnice.
Tudi še niso imeli v Pekingu nikdar toliko krstov kot sedaj. Za božič je naš direktor krstil nad 50 oseb, ne le fante, ampak tudi očete in matere. Obenem jih je tudi bir-moval, kajti škofu je zabranjeno hoditi o-krog in bimiovati. Celo z zunanjimi prireditvami zaenkrat nadaljujejo in celo komuniste povabijo k udeležbi. Naštudirali so na primer prav pred kratkim opereto: “Pribežališče grešnikov”, katero so na primer godali tudi komunistični veljaki in se o vsem zelo pohvalno izrazili. So pa tudi naši fantje v trcdnevnih duhovnih vajah, ki so jih sto»
v HONGKONGU
tili pred igro, ntf malo molili, da bi igra koristila tako že krščenim kakor še poganom.
Tam na severu je preureditev razmer že toliko napredovala, da mora imeti n. pr. tudi vsak duhovnik izkaznico kakega rokodelstva, ki ga opravlja. Kaj so hoteli drugega naši gospodi! Saj se res spoznajo nekaj na rokodelstva, in tako je eden krojač, drugi kipar, tretji mizar, in tako naprej.
Moja bogoslovna doba bo kmalu zaključena; že mislim na brevir, ki ga bom začel v nekaj mesecih moliti, pa ga še nimam. Ali tol bo kak bralec “Katoliških misijonov” pomagal do njega? Zelo bi mu bil hvaležen in deležen bi bil še posebej mojih molitev iz njega! Vsem veselo veliko noč in pozdrav!
Gornjemu pismu je brat RAFAEL MRZEL priložil listek s sledečimi vrsticami:
že dolgo iščem prilike, da bi Vam in ostalim prijateljem v simpatični Argentini kaj napisal, pa se vedno znajdem preobloženega z delom in šolo... Upam, da mi tega mojega neradovol j nega odlašanja ne boste za-hierili! Vsekakor upam, da se iz prvega navala vsaj malo oddahnem, ko vrsta fantov Zaključi svojo vajeniško dobo in bodo zmožni vsaj malo pomagati pri poučevanju drugih. Tedaj bom sedel in kaj zanimivega napisal, pa tudi kaj značilnih fotografij bom *bral.
Tu se nam še kar dobro godi, prav v nasprotju z misijonarji v notranjosti. Imam pa *elo malo zveze z rojaki. Kako bi bil vesel Katoliških misijonov”, a ker še nisem nič 'zanje napisal, si jih kar ne upam prositi.
Vesele praznike in pozdrave vsem!
Kako je v sangaju
O tem nam nekaj vesta povedati s. GEB-ttARDINA HRASTNIK, ki nam je od tam Pisala 24. XI. 1949, in brat CIRIL VERDNIK oj v pismu z dne 29. XI. istega leta. **er navadno sedaj s Kitajsko zračna pošta 11 e obratuje in ker tudi ostali promet le ne-tedno posluje, zato pisma dolgo tavajo, pre-f*en pridejo do Južne Amerike.
GEBHARDIXA HRASTNIK, ki je frančiškanska Marijina misijonarka, piše: -G' vem, kako bi se Vam zadosti zahvalila Vašo dobroto! Sprejela sem vse številke Katoliških misijonov” in tudi “Duhovnega ^vljen.ja”, v katerem tudi toliko lepega Pajdeni. \j mi zadosti, da samo enkrat pre-10,1 > vse, kar prinašate, ampak navadno sestavek kar ponovno vzamem v roke
lujejo, ampak v napredek in ponos vsej pokrajini Yunnan. Poleg g. Majcena, ki je direktor tega zavoda, sta tam sedaj še naša salezijanska brata laika, to je Štefan Meolic in Oravec, do nedavnega pa je bil tamkaj tudi klerik St. Pavlin, ki je sedaj v Hongkongu, odkoder nam piše pismo na tej strani. G. Majcen je znan med slov. m.sijonarji zlasti tudi po svojem gostoljubju, ker vsakega res z bratovskim srcem sprejme, kadar ga pot tam-kkaj vodi. — Slike nam predstavljajo: Zgoraj g. Majcna med svojimi Kitajčki in pa pred zavodsko cerkvijo; spodaj dvorišče zavoda in pa mizarsko delavnico, kjer vidimo (pri oltarju v delu) našega brata Meoliča. če se ne motimo. — Bog živi slovenske misijonarje v Kunmingu! Molimo zanje!
	
Wj	
KDO JE PRAV ZA PRAV
Misijonar je tisti katoliški duhovnik, ki zasaja in utrjuje Cerkev tam, kjer je še ni. Kratko in jasno.
Naziv misijonar pa se prideva v vsakdanji rabi kar vsakomur, kdor izvaja kako bolj izredno delovanje za duše in božje kraljestvo na zemlji. Treba pa je ločiti.
Ni misijonar, kdor hodi v katoliški domovini na ljudske misijone. Res, mi rabimo isti izraz za obojno delo. A ljudski misijoni so le del rednega dušnopastirskega dela, torej enega izmed dveh, poslanstev Cerkve, kar pa ni misijonsko delo. Prav tako moramo razumeti vsako drugo vprašanje, češ:	ta je
pravi misijonar, tudi pri nas imamo dosti misijonskega dela, itd. Pri vsem tem izražanju mislimo samo spreobračanje duš v domovini, ne pa presajanje Cerkve, ki je edino misijonsko delo v pravem pomenu besede. Da ločimo eno od drugega, navadno pravimo pravemu misijonskemu delu delo za poganske misijone, medtem ko drugo kar tako imenujemo misijonsko delo, če označujemo s tem dušnopastirsko delo, ki je združeno s podobnimi težavami kot v misijonih. Mislimo navadno na divje kraje, telesne napore in podobno. Je pač lahko po čem podobno pravemu misijonskemu delu, a misijonsko delo, kot ga zdaj pojmujemo, to ni.
Prav tako ni misijonar, kdor v Sloveniji spreobrne kakega pogana. Dostikrat se zgodi, da se da krstiti kak musliman ali Jud- V letnih poročilih je frančiškanska župnija v Ljubljani pred vojno navedla kar lepo število takih spreobrnjenj, če bi šlo pri tem delu za misijone za spreobračanje duš, bi lahko imenovali tistega patra, ki je spreobrnil in krstil one muslimane in Jude, kar
in ga prebiram. Bog povrni Vam in vsem dobrotnikom, ki na nas mislite, zlasti pa še, ko molite! To nam daje veselje in tolažbo ter pogum, da vztrajamo na naših postojankah. Nič ni kaj dobro pri nas, vse se je čndno spremenilo-
Pred našo bolnišnico in samostanom so morala pasti drevesa, da so novi oblastniki dobili prostor za novo stavbo. V našem samostanu smo morali prepustiti vse pritličje novim sodelavcem . . ., ki pa zaenkrat še ne rogovilijo preveči. Pustili so nam vse križe po bolnišnici, tudi našo lepo kapelico, kjer imamo Zveličarja, ki je pa radi obnašanja sostanovalcev dan na dan žaljen. Me se pa še kar
pravega misijonarja. Ker pa ne gre za to, ampak za presajanje Cerkve, ni misijonar, saj je pri nas Cerkev že utrjena.
Slovenski duhovnik, ki gre v tujino za svojimi vojaki kot izseljeniški duhovnik, ni misijonar. Saj nič ne utrjuje Cerkve, ampak skrbi le za dušno zveličanje svojih rojakov. Seveda bi bilo pa možno, da bi šel za rojaki v pogatiske dežele in bi tam skrbel zanje poleg dela za ustanavljanje Cerkve med pogani samimi. Tedaj bi bil misijonar, a ne po tem, da dela med rojaki. Kot tak je samo izseljeniški duhovnik.
Kaj pa misijonar, ki dela v misijonih, p» nikogar ne spreobrne? Vedno več je takih misijonarjev. Ponekod ni uspeha, n. pr. med muslimani. Drugi pa so zaposleni s šolskim delom, znanstvenim proučevanjem ali podobnimi stvarmi in sploh nimajo možnosti, da bi koga spreobrnili in krstili. Taki misijonarji so prav tako misijonarji kot je bil Frančišek Itsaverij, ki je na tisoče ljudi krstil. Saj s svojim delom ustanavljajo in utrjujejo katoliško Cerkev v poganskem svetu. In dostikrat s tem delom več store v ta namen kot tisti, ki žive med ljudstvom in ga spreobračajo. Mislimo na tiste, ki vodij0 bogoslovce, bodoče domače duhovnike, ali ki prepajajo kulturo posameznega naroda s krščanstvom. Koliko ljubše bi jim bilo krš8e' vati, a se zavedajo, da je za ustanovitev in utrditev Cerkve tudi to delo potrebno, v nekem pogledu še potrebnejše.
Podobno moramo odgovoriti na vprašanje,-kako je z duhovnikom, ki deluje v poganskem svetil, a le med ločenimi vzhodnimi kristjani. Tak primer je n. pr. v Perziji, Turčiji in sploh v muslimanskem svetu. Tam j®'
naprej vrstimo pred Njegovim tabernaklje111 in molimo za vse. Nosimo še vedno našo D11" bo redovno obleko.
Vse težje gre ubogemu ljudstvu zunaj i:il deželi, kjer so verniki s svojimi pastirji vred postavljeni na težke preizkušnje. Tudi nas* m- Kalista se mora pri vodstvu šole boriti z vedno novimi težavami od strani rdečih. Vendar na splošno se še dela kot preje zaenkrat, kako bo v bodoče, prepuščamo Bo gu in smo pogumne.
BRAT CIRIL VERDNIK, lazarist, pa i«, a drugim opisuje nekaj iz svojega vsakdanje,.* življenja:
Tu smo pravkar dokončali prelepo deve
MISIJONAR
Veliko ločenih “cerkva”, Kopti, Armenci, Sirci itd. Med muslimani ne smejo delovati, kajti ti jih izženo, če bi spreobračali. Zato delajo samo med vzhodnimi brati, že zato so toisijonarji, ker delajo za spreobrne«j e ločenih kristjanov z namenom, da bi med nji-hii utrdili Cerkev. A to le v primeru, če so
ločeni kristjani naseljeni v dosti velikem številu kot n. pr. v Srbiji, Bolgariji itd. Posredno pa so misijonarji tudi zato, ker s svojin življenjem in delom sredi muslimanskega sveta pripravljajo teren za čas, ko se bodo tudi muslimani začeli spreobračati. Ustanovitelj Belih očetov, ki delujejo med muslimani v Afriki, kardinal Lavigerie, je prepovedal spreobračati muslimane, in ukazal samo z delom ljubezni in šolstvom pridobivati njihovo naklonjenost ter jih tako počasi s posrednim delom pripravljati za čas, ko se bodo v celoti začeli spreobračati.
če na kak duhovnik v poganskem svetu sicer spreobrača samo nove pogane, ki so Prišli iz Evrope ali Amerike, ni misijonar, 'ho se navadno dogaja po velikih mestih, kjer So Evropci gosto naseljeni. S takim delom Pe utrjuje Cerkve med tistim narodom, am-Pak skrbi le za priseljence, ki so slučajno P°vi pogani. Le če bi se ti zlili z domačini v 6n narod, bi bilo to njegovo delo misijonsko vsaj posredno misijonsko. A ta cilj mora ‘meti pred seboj in k temu težiti.
Domače duhovnike pogosto niso šteli med misijonarje. Saj je za misijonarja veljal po l0mantičnih pojmih tisti, kdor j c zapustil domovino in odšel v tuj, neznan kraj med po-®ane. Domači duhovnik pa ne zapusti svoje
domovine, ampak ostane med rojaki. Zato so ga ponižali in mu vzeli naslov misijonarja, misijonar kot Evropejec. Le ta razlika je, da — I* *o pojmovanju Cerkve pa je prav tako je navadno še sposobnejši, ker bolj pozna naravo svojih rojakov, njihove posebnosti in je ves zrasel z njimi, med tem ko tuji misijonar ostane vse življenje več ali manj tujec.
Ko pa je misijonsko delo v kakšnem kraju dovršeno, pa seveda preneha biti domači duhovnik misijonar in postane duhovnik dušni pastir, kot so pri nas. Saj takrat tudi Evropejec preneha biti misijonar; kajti ni misijonar zato, ker je prišel od daleč, ampak zato, ker gradi Cerkev, če pa je že zgrajena, ni več misijonar, lahko gre v domovino, če pa ostane tam, je samo še duhovnik, ki se pridruži domačim duhovnikom. Nekaj podobnega je bilo pri nas v Dalmaciji. Tam je pomanjkanje duhovnikov, pa so šli naši duhovniki v dalmatinske škofije. Seveda s tem niso postali misijonarji, ker je Cerkev tam že utrjena.
Kočno še vprašanje: Ali so misijonarji redovni bratje in redovne sestre? Prav za prav je pravi misijonar le duhovnik, kajti le ta more v svoji duhovniški službi presajati Cerkev, saj jo nekako v svoji osebi prenese v poganske kraje in z njim začne živeti prava Kristusova Cerkev med pogani. Vsi drugi redovni bratje in zlasti sestre pa -so njegovi misijonski pomočniki. Zato jiii lahko imenujemo misijonske brate in sestre, pa tudi kratko misijonarji in misijonarka. — Isto velja za laične sodelavce, ki so na misijonu z namenom, sodelovati pri gradnji Cerkve, ne le radi zaslužka, ampak iz notranje, nadnaravne potrebe; na primer — misijonski zdravnik.
FRANC SODJA CM (‘‘Ljubimo Cerkev”)
Jevnico k prazniku čudodelne svetinje. ' dan je bila pobožnost za razne stanove,
^Poldne
‘•iieii
k-ber
in popoldne. Na sam praznik so gg. salezijanci slovesno peto mašo z
tn>in petjem, lepo pridigo. To so vam ^^jstri!	njimi sc počutim čisto doma-
:'a- ' e čina so italijansko narodnosti, bla-’ Preproste duše in nad vse redoljubni. Pb* re<* mesecem smo sprejeli pod našo streho 0Sega študenta z našega misijona v Ning-
• študira na jezuitski univerzi medicino. -Xl"lin,
•lp
niu vso pomoč, gmotno in duhovno.
bil t0 ^‘tni novekristjan. Njegova mati je a kot 68 letna starka krščena letos v av-kot prva duša g Wolbanka, Morda bo
ta sedaj kar duhovno goreči mladi študent, nekoč še misijonski zdravnik na našem misijonu, kar bi bilo velikega pomena. Naj bi bilo to moje darilo našemu misijonu . . . Letno moram plačevati za njegov študij 200 USA dolarjev. Za prvo polletje sem že spravil skupaj, kako bo v drugem, še nič ne vem, ker v žepu ni beliča. Fant dobro kaže in zato vse žrtvujem. Očeta so mu pred leti ubili rdeči, mati njegova živi v pomanjkanju, dve sestri sta poročeni, a njemu nenaklonjeni. Tako je njegov študij odvisen od naše pomoči.
Prav srečnega se počutim med Kitajci, Priporočam nje in sebe vsem v molitev!
ROKA GOSPODIČNE ČEN
V Kanchowu se prodaja knjiga, po kateri pogani radi segajo, kot se sliši. Naslov knjige je: Kung - kiao - lu; to se pravi, da razpravlja o katoliški veri. A napisal jo je pogan čen-siang-puo. Prva izdaja je bila tiskana med kitajsko-japonsko vojno leta 1941 v čung-kmgu, tri leta pozneje 'je bila ponatisnjena v Kanchowu. Kako je prišlo do te knjige, nam razlaga uvod, ki ga je napisal misijonar Maestrini iz hongkonske škofije.
Takole se glasi zgodba:
Leto dni je od tega, kar sem spoznal gospoda. čen, to se pravi, ob priliki pogreba njegove- hčerke Paodzen. Sprva mi to znanje ni zbujalo posebne pozornosti, toda po enem letu sem dobil v roke njegov rokopis o katoliški veri, češ da naj napišem predgovor zanj. To je v mojem misijonskem življenju res omembe vreden dogodek, zato ga priobčim cenjenim bralcem.
Meseca avgusta leta 19 40 mi pride sporočilo od gospodične Dzu-mu-dzen, da njena težko bolna prijateljica čen-Paodzen želi čuti kaj o katoliški veri, prosi pouka o njei. Na to sporočilo sem poslal tja gospodično Dzno-pin-kiun. članico hongkonske Katoliške akcije. ki je stanovala v soseščini bolnice in ji je bilo lahko obiskovati jo. Gospodična Dzno je bolnico res pridno obiskovala, a nikoli je nisem povprašal po uspehu, misleč da je stvar zasnala, 2 6. avgusta pa mi gospodična Dzno telefonira, da je stanje bolnice nevarno, da pa želi videti misijonarja in naj torei pridem takoj k njej. Obljubil sem, da pridem.
Gospodična Dzno me vodi v bolniško sobo, kjer je vse lepo urejeno. Bolnica leži na preprosti postelji, njen obraz je mirno resnoben, telo izčrpano, dihanje slabotno; obliva jo obilen pot, tako da ji mora bolniška strežnica od časa do časa otirati znoj z obličja. To je gospodična čen. Že več kot šest mesecev leži na bolniški postelji, in še ni konec. Oči se ji blišče. Ko me opazi, mi prikima in se nasmehne kot da nekaj veselega pričakuje. Sočutno prisedem k njenemu ležišču in ji kako uro govorim o katoliški veri. Pozorno posluša, ne da bi kazala kake znake utruienosti. Ganjen jo vprašam: “Ali veruješ v Boga?” •— “O, seveda verujem!", mi odgovori s slabotnim, a razločno slišnim glasom- “Ali liubiš Jezusa?” -— ‘‘Zares, ljubim Ga..." “Ali bočeš biti krščena?” — “želim preje še bolj spoznati nauk katoliške vere.” zanrosi in prošnja, iskrena in vroča prošnja se ji bere tudi iz oči- A jaz, ko sem začul ta odgovor, sem se začutil zelo zaskrbljenega in beseda mi kar ni šla iz ust. Ali ne bo prepozno? — Toda, dejal sem si: Bog “am določi uro milosti svetega krste Zato sem se pomiril in jo vprašal, ali želi, da. molim zanjo. Pritrdila je. Ko sem pomolil, je izrazria željo, naj naslednji dan ob 10
spet pridem. Z veseljem sem obljubil, nakar smo se vsi umagnili iz njene sobe.
Na cesti sem povprašal gospodično Dzno: 1 ‘Zakaj bolnica želi, da pridem ravno dopoldan?” —• “Služkinja me je opozorila, da prihaja vsako popoldne obiskat hčerko njen oče, ki pa ne vidi rad misijonarja, zato bolnica ne želi, da bi se oče z njim srečal. . .”
Drugi dan sem šel ob določenem času spet tja. Gospodična Dzno je bila prišla že pred menoj. Po končani razlagi zopet vprašam, če želi prejeti sveti krst, a dobim zopet isti odgovor kot prejšnji dan. Razmišljam o tem, a ne najdem pravega razloga. Zato pomolim zanjo, jo blagoslovim in ji obljubim, da bom med tednom še prišel.
Nisem mislil, da je bilo to slovo poslednje.
Zunaj na stopnicah mi pravi gospodična. Dzen, da je pravkar čula od služkinje, da bolnica sicer sama silno želi prejeti sveti krst, a je njen oče zelo nasproten. Krst bi sprejela le v primeru, da njen oče spremeni svoje mnenje, “če je tako,” sem dejal, “kaj mi pomaga še in še hoditi. Sicer sem pa mnenja, da bolnica še ne bo takcy hitro umrla- če boste te tri dni opazili na njej kako nenadno spremembo, me opozorite. Prepričan sem, da bo Srce Jezusovo na posredovanje sv. Terezije Deteta Jezusa poskrbelo za krst te duše pred smrtjo.1 ‘ Na-fo sem se vrnil domov. Ker sem sedaj vedel, da izgovor: želim preje še bolj spoznati sveto vero — nikakor ni resničen izraz njenega razpoloženja, sem goreče molil k Presv. SrcU Jezusovemu in Mali Tereziji, naj omečita očeta, da spremeni svoje odklonilno stališč6 in ugodi hčerkini poslednji želji.
Naslednji dan tik pred poldnem, me S°' spodična Dzno nenadoma telefonično pokli" če: “Pravkar sem krstila gospodično čen, umira.” Navdala so me žalostna in vesela čustva ob tej novici; šel sem pred oltar ih se zahvalil Bogu, presv. Srcu Jezusovemu lW Mali Tereziji za to veliko milost-
Isti dan popoldne je prišla gospodična Dzno poročat podrobnosti: “Bolnica je zacl* nji večer pred smrtjo naročila, naj jo krstim, če se stanje poslabša, vrhu tega, da želi bit1 pokopana po katoliškem obredu. A njeni domači, v upanju, da ne bo še tako hitr0 umrla, mi niso še marali tega bolničinega naročila sporočiti. Jaz sem jo nameravala obiskati šele čez kaka dva, tri dni. Danes zjutraj pa me je nenadno nekaj sililo, na! grem takoj k njej. In sem šla. Nič nisem vedela, kako misli glede krsta Ko se«m vsto pila v bolniško sobo, sem takoj opazila n_ njej spremembo. Tedaj so pristopili k m6n njeni domači in mi povedali, l:aj je naroči ® zame za primer poslabšanja. Sama namreč '/■. ni mogla več govoriti, le rahlo je prikima^ vala z glavo k pripovedovanju domačih in s
nasmehnila- — Vzela sam ciste vode in oblila z njo bolnici čelo, rekoč: Terezija, jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Ko sem končala, je bilo njeno obličje Polno radosti. Trikrat se je ozrla name z bleščečim pogledom, nekaj pomolila, potem Pa nenadoma preminula. Vse to, od mojega vstopa v sobo pa do njene smrti, se je zgodilo v manj kot petih minutah.”
Ko sem čul to zgodbo, sem bil globoko presunjen; nisem se mogel dovolj načuditi, kako je mogoče, da je gospod Cen odobril hčerkino poslednjo željo po krstu in katoliškem pogrebu.
Naslednje jutro sem ob krsti prvič spoznal Sospoda cena. Ves objokan in žalosten je bil. Pristopil sem, tolažeč ga: ‘‘Hčerkina duša. je že dospela v nebeško kraljestvo in je sedaj vsa blažena, zakaj bi potem bili vi potrti!” Gospod čen, kot da bi razumel, mi je toplo stisnil -roko. Zato med pogrebnimi obredi Pisem molil toliko za dušo hčerke, kot za to, da bi ona z nebes premagala očetovo Sl‘ce, da bi se spreobrnil.
Po preteku enega tedna sem spet srečal Sospoda Cena, to pot v cerkvi. Po naročilu gospodične Sia-hoei-lien se je darovala slovesna črna maša za pokol umrle gospodične V’en. In zopet se je dogodilo nekaj čudnega. Gosno čen, mater pokojne, je že dalj časa lU'i 1 hud kašelj podnevi in ponoči; sama ■ie dejala, da ne upa v cerkev, ker se boji, bi motila svete obrede s svojim kašlja-P>m. Tedaj ji gospod čen pravi:	‘‘Pros:
®v°io hčerko Terezijo, naj ti pomaga, da boš 'aako zadrževala kašelj.” Gospa čen se je ravnala po tem moževem nasvetu in šla v cerkev Obredi so trajali malo nad eno uro, da bi jih zmotil en sam kašelj gospe en Toda, kakor hitro je stopila venkaj iz «erl-ve. jo je kašeli spet zagrabil.
. Gospod čen je šele po pogrebu zvedel, da •le bila pokojna hčerka krščena. Silno ga a'evze]a misel, kako to. da se v tej reči hčerka ni ravnala po njegovi volji in žel i, je bila vendar v vseh ostalih stvareh vse y;’>'ljenje do potankosti ubogljiva? Hotel ie raziskati, kaj je na, tej veri. da se je je\ mogla hJe-gova hčerka kljub njegovemu nasproto-sniu s tako s:lo okleniti. Obrni! se je iva ■vojega prijatelja Siao-koan-dza, ki je imel "e,'ko gorečo katoličanko. Ko je le-ta dn-da se gospod čen resno zanima za ka-'°iiško vero. je nasvetovala svojemu očetu, /kr na kak način gospoda čena seznani z nr-‘Donarjem malo pobliže. Tako sem lepega jhe preje) od gospoda Siaoja vabilo na se-anpk v niegovi hiši. na katerega je bil no-'abljen tudi gospod čen. Tam je bilo veliko .’ke razgovore. Gospod čen je konfu-“■ySv' "^e|k razgovorom me nenadoma vpraša: t , em je razlika med konfuceizmom in ka-z v,'ih° vero?" Začuvši to vprašanje, sem se uti] v težkem položaju- Kajti konfuceize-m Prav ni vera, ampak vse bolj neko ^ozotsko pojmovanje. Kako naj ga torej bjct *m 'n Primerjam s katolicizmom, ki je 1 Veno vera. Takole sem skušal najti re-
šUe.nT- “Knnfuceizem razlaga, vero med Bogom in človekom le negativno; le uči, naj človek dela dobi o, a nič, zakaj in kako; Boga se boji; o postanku in cilju človeka nima niti besedice. Katolicizem pa na vsa ta vprašanja odgovori natančno in hitro. Boga v nebesih imenujemo našega nebeškega Očeta, ga spoštujemo in ljubimo, a se ga ne bojimo, se mu bližamo in se mu ne izmikamo; dalje da katolicizem dviga dostojanstvo človeka, da ima človek dušo, da je človekov cilj, večno hvaliti Boga in da Bog človeku v dosego tega vzvišenega cilja bistveno pomaga. . . to je razlika med konfu-eeizmom in katolicizmom. — Gospod čen je tu in tam pritrdil: ‘‘O, sedaj razumem...” Tako sva govorila nekaj ur, nakar sem se poslovil, preden sem pa odšel, sem mu še poklonil nekaj verskih knjig, katerih ena je bila o Mateju Ricciju.
čez nekaj dni sem se spet srečal s čenom-Dejal mi je: ‘‘Nečesa vam še nisem omenil. V mlajših Istih sem večkrat nameraval, s pisano bes-do nasprotovati Kristusu in krščanstvu. Pa sem odlašal jn odlašal tako dolgo, da namere nisem izpeljal. Sedaj mislim: hvala Bogu, da sem odlašal! In hočem napraviti prav nasprotno: svojim rojakom prikazati katoliški nauk, kakor je v resnici. Upam, da mi boste pomagali. Kako obžalujem, da svoji hčerki nisem dovolil krsta; kar sram me je, da ssm njen oče.”
Tako je torej prišlo do knjige gospoda čena o katolicizmu- Po smrti gospodične čen ni preteklo niti eno leto, ko je bila knjiga dokončana. Gospod čen je zelo učen gospod in zato tudi v tej knjigi dokazuje resničnost katolicizma na podlagi vzhodne filozofije. Gospod čen trdi, da nauk katolicizma ne nasprotuje kitajski miselnosti in da celo dopolnjuje njeno tisočletno kulturo. Gledajoč nazaj na vso zgodovino katolicizma in Cerkve trdi, da njena preteklost in sedanji razmah pričata, da je- katolicizem za ves človeški rod potrebna in edina prava vera, ki je od Boga razodeta.
Nisem strokovnjak, da bi sodil o literarni vrednosti knjige. Prikazati sem hotel le nje izvor- Smrt gospodične- čen me je približala njenemu očetu, s katerim sva potem postala prava prijatelja. Tede-n za tednom sva se sestajala in razpravljala o Bogu, o človeškem življenju, o Cerkvi. . . in se ne utrudila. V proste-m času je gospod Čen pisal knjigo in delal korekture (popravljal natisnjene pole). Uverjen sem, da se njegova hčerka v* nebesih veseli in radostno smehlja, še več: upam, da bo ona spreobrnila tudi svojega očeta, in da bodo vsi oni, ki bodo čitali to knjigo, vse prav razumeli in se h katoliški veri spreobrnili. . .
Jasno mi je namreč, da je knjigo napisala — roka gospodične čen.
Poroča DRAGO POKORN CM misijonar na Kitajskem
Papežev nagovor na novoporočence dne 20. avgusta 1941.
Junaštvo krščanskih zakoncev
'eselo jc Naše src:, ko Vas, krščanski no-voporočenci, vidimo pobožno zbrane okrog Nas v tolikšnem številu. Zahvaljujemo se Bogu, od katerega prihajajo dragoceni darovi vere, upanja in tistega posebnega zaupanja, ki nam ga je dano polagati v ta božji blagoslov, ki ga v svoji očetovski ljubezni prav radi kličemo na vaše osebe in vaše žeija.
Božje usmiljenje s človeško bedo dajo Našemi klicanju silo in moč. Blagoslov pa, ki prihaja <:d Bega, je VSEMOGOČEN. Zakaj božja beseda jo nekoč poklicala nebo in
zemljo iz nič, sonce iz teme, vse živo stvarstvo iz zemlje in vode. Končno je prejel človek, ki ga je Stvarnik naredil iz ila zemlje, iz Njegovih ust nesmrtnega dulia,(t) da je poslušal obenem s sebi podobno pomočnico, ki je bila vzeta iz njegove strani, tisti blagoslov, ki UKAZUJE RASTI IN MNOŽITI SE IN NAPOLNJEVATI ZEMLJO.(2)
Vi, novoporočenči, ki verujete v ime Kristusa, našega Odrešenika, ste prejeli v tem imenu pred oltarjem blagoslov, da se po vas pomnoži množica božjih otrok in dopolni število izvoljencev. Gospod vas je izbral in poklical za ta vzvišeni namen, ki ga je hotel sam, ko je ustanovil zakon kot dolžnost narave in ga povzdignil k nadnaravnem» dostojanstvu zakramenta. Združil vas je s tisto nerazvezljivo vezjo, ki bo za vedno vezala vaša srca in vaša življenjska pota.
ZAKONSKI STAN ZAHTEVA JUNAŠTVO
Nič pa se ne čudite, če ta vzvišeni zakon-ski stan zahteva v izrednih okoliščinah IZREDNIH JUNAŠKIH DEJANJ, pa TV Ul JUNAŠTEV, KI JIH TERJA VSAKDANJE ŽIVLJENJE. Ta junaštva so večkrat skrita, » zato nič manj vredna občudovanja. O njih smo se namenili spregovoriti vam nekolik« bolj podrobno.
Kakor v prvih krščanskih stoletjih se more zgoditi tudi v našem času tam, kjer >0 odkrita verska preganjanja ali pa tudi Prikrita, a zato nič manj kruta, da se tudi najbolj preprosti verniki vsak trenutek morejo znajti pred usodno izbiro: ALI DA SE ODLOČIJO ZA VERO, ki jo je treba ohranili nedotaknjeno, ALI PA ZA TO, da SE REŠIJO JEČE, SI ZAGOTOVE SREDSTVA ZA ŽIVLJENJE ALI DA SI OBVARUJEJO ŽIVLJENJE SAMO. Pa tudi v navadnih časih h* v rednih življenjskih razmerah ter prilikah se večkrat zgodi, da so krščanske duše postavljene pred kruto izbiro: ALI DA GREšE PROTI DOLŽNOSTI ali pa SE IZPOSTAVI'

0 ŽRTVAM in tvegajo bolečine in Kravje; to se pravi, da se zahteva od da so JUNAŠKA in da JUNAŠTVO *-1)1 POKAŽEJO, če hočejo zvesto izpolniti Sv°je dolžnosti in ohraniti v milosti božji.
so naši predniki svetega spomina, zla-*** Pa papež Pij NI. v okrožnici Časti conu-11 oznanjali in klicali v spomin sveto po-Havo o zakonskem življenju, so <lobro pre-,l,isüli in točno vedeli, da se od krščanskih ^koncev, ki hočejo to postavo natančno iz-^°lniti, VEČKRAT ZAHTEVA PRAVO JU-'AšTVO. Včasih za to, da spoštujejo na-zakona, ki jih hoče Bog; včasih za to, se upro plamenom poželenja in zapeljivim častem ter skušnjavam, ki nemirno srce že-^^jOi da bi si poiskalo drugje, česar ni moglo aRi v zakonski zvezi; včasih za to, da ne ^'lomijo ali ne omajajo vezi duš in medvojne ljubezni; da, pride ura, ko je treba . a,i odpuščati in pozabljati nevšečne stvari, ltVe in morda težke spopade. Koliko skri-žaioiger nastane za zagrinjalom vsakda-življenja in se razvijajo z vsemi svojimi 'Rostrni in usodnimi posledicami! Koliko ^ r'tih junaških žrtev! Koliko dušnih težavic ^ Zahteva večkrat za zakonsko sožitje in da 11 krščansko vztraja na svojem mestu in ^ sv°ji dolžnosti!
JUNAŠTVO VSAKEGA DNE
s koliko duševne moči zahteva večkrat že v rri° vsakdanje življenje! Ko se je treba •*utro vn|iti k istemu delu, ki je več-tnko trdo in odvratno zaradi svoje eno-Ko je treba zaradi ljubega miru j našati z nasmehom na ustnicah ljubeznivo iti V,‘Sel° medsebojne napake, nikdar pre-,, kana nasprotovanja, majhne razlike v Sf llsi1. navadah, mislih, ki tako pogosto na-nei° v skupnem življenju- Ko se sredi tj»** in le prepogostnih težav, ki se jim 4^ r;d ni mogoče izogniti, ne smeta skaliti lia ZnianJŠati mir in dobra volja. Ko je tre-4it.V brepiru, ki se je že vnel, znati umolk-' ' tf)žho ob pravem času zadržati, besedo, ^	se izgovorila, spremeniti in omiliti,
q Oljena, bi se pač olajšali razburjeni živ-f>t|lak<Ia ,>H <* družinske stene bi legel temen tjS( v ' Je tisoč brezpomembnih malenkosti, kja ^eanih trenutkov vsakdanjega življo-tij.’ Vsi|k zase je prav majhna reč, skoraj |ir,t’ <><la če se stalno vzdržujejo in kopičijo,
ane,jo
zelo težki. Kljub temu pa se po ve-
dtužin zaradi medsebojne prizanesljivo-
sti vendarle ohranjujeta in pleteta mir in veselje.
ŽENA IN MATI V DRUŽINI
Tisti, ki zlasti povzroča , ohranjuje in vzdržuje veselje in mir v družini, mora biti pač ŽENA, SOPROGA, MATI. Ali ne druži in ne veže z vezmi ljubezni očeta z otroki? Ali ne hrani v sebi s svojo ljubeznijo družine, ne čuje nad njo, je ne varuje, brani in ščiti?1 Ona je pesem ob zibelki, nasmeh otrok, rožnatih in živili, pa tudi jokajočih in bolnih; prva učiteljica, ki jim dviga pogled k nebesom, ki nosi svoje otročiče pred svete oltarje, ki jim večkrat navdihuje najvzvišenejše misli in želje. Dajte nam mater, ki čuti v svojem srcu duhovno materinstvo prav tako kot naravno, in gledali bomo v njej junakinjo družine, močno ženo, ki bi jo mogli opevati si pesmijo kralja Salomona iz knjige Pregovorov, in reči o njej: “Moč in dostojnost sta njena obleka, z zaupanjem zre v prihodnjost. Svoja usta odpira modrosti in postava dobrote vodi njen jezik- Sama bdi nad potmi svoje hiše in kruha ne je v lenobi. Njeni! otroci vstajajo, da jo blagrujejo, in njen mož, da jo hvali.” (3) Dovolite, da damo materi in moč(ni ženi še drugo hvalo, hvalo za junaštvo bolečin, kakor jo zasluži ona, ki je pogosto v šoli nesreče, trpljenja in bolečin, boljša in bolj neustrašena in vdana kot mož, ker pač zna ljubiti in trpeti. Poglejte pobožne žene v evangeliju, ki hodijo za Kristusom in mu strežejo s svojimi sredstvi; na poti na Kalvarijo ga spremljajo jokajoč prav do križa. (4) Kristusovo srce je samo usmiljenje do solz žene; to sta vedeli jokajoči sestri Lazarjevi, žalujoča vdova iz Naima in Magdalena, ki je jokala pred grobom. In tudi danes, v tej tako kruti uri, kdo bi nam mogel povedati, koliko materam dobri Odrešenik, ne da bi jim vzbudil k življenju mrtvega sina, vliva v njihova srca hladilni halzam s tolažečo lx‘-sedo: “Ne jokaj." (5)
BODITE POGUMNI
Ne zdvajajte, dragi novoporočenci; zaupno glejte na visok cilj junaštva na življenjski poti, ki jo začenjate. Vedno je veljalo, da se iz majhnih stvari razvija pot do največjjili, in da je čednost cvet, ki venča doraslo steblo, ki ga je zalival stalen trud vsakega dne. To je junaštvo vsakdanjega dne, junaštvo, zvestobe običajnim in skupnim dolžnostim rednega življenja; junaštvo, ki oblikuje duše in jih pri. avlja, dviga in očiščuje za tiste
<dni, ko bo Bog nemara od njih zahteval izredno junaštvo.
ZAVEST DOLŽNOSTI
Ne iščite drugje vira za to junaštvo, svoj vir ima sredi družinskega življenja in ob kakršnihkoli življenjskih okoliščinah v GLOBOKI ZAVESTI DOLŽNOSTI, ki je ne smeš prelomiti in se glede nje ne moreš pogajati; v zavesti dolžnosti, ki je za nas kristjane zavestno priznanje najvišjega božjega gospod-stva nad nami, najvišje božje oblasti in dobrote. V zavesti, ki nam pove, da jasno spoznana božja volja ne dovoljuje pogajanja, marveč zahteva, da se ji vdamo popolnoma; v zavesti, ki nas končno nauči razumevati, da je ta volja božja glas neskončne ljubezni do nas; v zavesti, z eno besedo, da ne gre za neko dolžnost v oblakih ali za kako pre-mogočno ali neznosno božjo postavo, ki nam je sovražna in ki hoče uničiti človeško svobodo hotenja in delovanja, marveč da gre za dolžnost, ki ustreza in odgovarja zahtevam ljubezni, neskončno plemenitega prijateljstva, ki preseže vse različne okoliščine našega življenja tu na zemlji in jih obvladuje.
------------POMNIMO!_________________
Papeževe besede so zelo jasne.
Brez žrtev ne gre v zakonskem življenju.
že v rednih razmerah zahteva življenje od zakoncev TIHEGA JUNAŠTVA, ki obstoji v zvestem spolnjeva-nju vsakdanjih dolžnosti in v prenašanju nevšečnosti, ki jih povzroča sknpnp življenje v družini.
Nastopiti pa morejo težko izredne razmere, ki zahtevajo IZREDNO JUNAŠTVO. Bolezen v družini, preganjanje, huda revščina morejo naložiti zakoncema težke žrtve.
Toda TREBA JE VZTRAJATI DO KONCA in SPOLNITI DOLŽNOST.
VZTRAJAJTE V DOLŽNOSTI
Ta mogočna krščanska zavest o dolžnosti bo rasla in se krepila v vas, dragi sinovi! in hčere, če BOSTE VZTRAJNO IN ZVESTO IZPOLNJEVALI ZADNJE VSAKDANJE DOLŽNOSTI. Pogoste žrtve, vaše majhne zmage nad samim seboj bodo iz dneva v dan zakoreninjevale in krepile vašo čednost, d» se ne boste vdajali vtisom, gonom ali °d* vratnostim, ki bodo vstajali na vaši življen-ski poti, kadar bo šlo za dolžnost, za to, da izpolnite voljo božjo. Junaštvo ni sad enega dne, ne dozori v enem letu. Velike duše se oblikujejo in dvigajo počasi, da bodo nekega dne pripravljene, ko nastopi priložnost, d» opravijo velika dela in dosežejo naj višjo zmagoslavje, ki nas napolnjuje z občudovan njem.
Naj bi v vaših dušah rastla ta krščanska zavest dolžnosti in to veselo in krepko zaupanje. Za to vam iz vsega srca dajemo Nas očbtovski apostolski blagoslov kot poroštvo kar največjih nebeških dobrin.
1) 1 Moz 9, 7 — 2) 2 Moz 4, 28 -— 3) PreS 31, 25—2i8 — 4) Luk 8, 1—3; 23, 27 —' 5) Luk 7, 13
Dolžnosti NE SMEŠ PRESTOPITI in glede nje se z Bogom NE MOREŠ POGAJATI.
Zakonca morata V ZAKONU RASTI V SPOZNANJU svojih dolžnosti. \r vsakdanjem življenju se morata njuni duši pripravljati za uro, ko bo Bog nemara zehteval od njijn tudi IZREDNO JUNAŠTVO.
Od koliko slovenskih zakonskih ljudi se danes zahteva TO IZREDNO JUNAŠTVO.
VZTRAJAJTE NA SVOJIH MESTIH IN SPOLNJUJTE DOLŽNOST.
Prevedel in pripombe napisal dr. Al. Odar
DOSTOJANSTVO ŽENE
čim bolj se moderna sociologija oslanja nä socialno psihologijo, na kateri gradi preučevanje raznih družabnih skupin in njihovo medsebojno razmerje, tem večjo pozornost Posveča tudi temeljni sestavi družbe, ki sta mož in žena. Kar želi dognati socialna psihologija, je osnovna opredelitev in vloga, ki moškemu in ženskemu spolu po njuni naravi pripada v družbi. Veliko je socioloških pisateljev. ki razmišljajo o tem vprašanju iz biološkega. pravnega, gospodarskega, vzgojnega, Pa tudi političnega vidika. Očividno morejo podobna raziskovanja roditi mnogo dobrega in osvetliti nekoliko bolj največjo neznanko stvarstva, ki je človek, in najti bolj primeren in človeka vreden odnos 'do neštetih življenjskih problemov našega časa. Temeljni pogoj za napredek tovrstne znanosti je seveda, da Se iskreno išče resnica in nič drugega kakor resnica. Potem ne bo trajalo dolgo, da se izločijo neznanstveni predsodki, ki jih je ravno v družboslovje vnesel naturalizem in materializem, kar še danes premnogim sociologom zamegljuje jasen pogled, da v človeku De vidijo njegovega notranjega dostojanstva in časti, s katero je Stvarnik sam obdaril Prvino stvarjenja. Posebno kar tiče žene, moramo žal opazovati, da se v mnogih spisih še vedno ponavljajo nazori poganske, to je barbarske miselnosti, za katero je žena bila “šibek spol”, predmet moške sle in objekt izrabljanja od strani “močnejšega” spola.
družabno vrednotenje žene pri
POGANIH
Poganska družba ni poznala notranje vrednosti slehernega človeka, zato je bilo le na-ravno, da je njen družabni red temeljil izključno na fizični moči in na fizični sili. Ako Pa sta moč in sila izključna podlaga družbe, Potem je le naravno, da je položaj žene slabši in nižji kot moškega. Saj računajo, da fizična moč žene znaša povprečno le pet osmin moči, ki jo ima moško telo.
Zato v poganskem svetu žena ni bila možu Enakopravna. Ne govorimo tu o milijonih su-žsnj, na katere so pogani gledali zgolj kot stvar in temu ustrezajoče tudi z njimi ravnali. Govorimo o svobodni poganski ženi. ■Rečeno na splošno, je bil položaj grške žene ®ižji kot njene sestre v Rimu. V grški literaturi mrgoli neokusnih šal in sirovih opomb 0 ženi, kar dokazuje, da grški možje niso cenili ženske. Celo največji grški modrijan Aristotel smatra, da je žena manj vredna *°t moški, da je le malo pod sužnjem in brez potrebnih družabnih kreposti. Takole Inše: “žena je bolj čustvena kot moški, lažje je ganiti do solz, a istočasno je bolj lju-08umna, bolj prepirljiva, bolj razpoložena *a zmerjanje in zdrahe. Dalje je žena bolj ‘agnjena k malodušju in pobitosti kakor thoški, toda je bolj sramežljiva in ima več sarnoponosa. A je bolj lažnjiva, bolj varljiva ? b°lj zamerljiva kot moški. Je tudi bolj ču-e<"a, bolj zadržana in težje jo je pripraviti k
delovanju. Potrebuje pa manj hrane kot moški.” (Zgodovina živih bitij).
Filozof Aristotel kot glasnik stare grške modrosti, nima torej veliko dobrega povedati o ženi. žena ni bila cenjena, pa zato tudi sama ni poznala svoje časti in dostojanstva. Tudi ako ne vzamemo vsega kot čisto resnico, kar so grški in rimski pesniki in pisatelji v svojih jedkih satirah zapisali na račun pokvarjenosti takratne žene, bo vseeno držalo, da je socialno in nravstveno stanje tedanjega ženskega sveta bilo dokaj žalostno.
ŽENA PRI NECIVILIZIRANIH PLEMENIH
Zanimivo je, kaj nam moderni raziskovalci poročajo o položaju žene pri barbarskih plemenih. Tudi pri divjih rodovih je še danes, kakor je bila v primitivni človeški družbi, telesna moč podlaga in dokaz superiornosti. Prednost je torej na strani moških. Toda božja Previdnost je žensko za njeno šibkejšo telesno moč oškodovala, da ni golo orodje moške sile, na ta način, da je v človekovo naravo položila zahtevo po monogamlčnem zakonu.
Pri tistih rodovih, kjer je v veljavi zakon med enim možem in eno ženo, pa naj bi sicer bili še tako primitivni in barbarski, je žena spoštovana in možu enakopravna. Kjer pa tega ni in velja poligamičen zakon (istočasno med enim možem in več ženami), tam Je položaj žene enak sužnji, pa naj bi tudi do-tično pleme bilo na višji stopnji civilizacije. Pri andamanskih in Vedda otočanih na primer, ki veljajo za rodove z najbolj prvotno civilizacijo, je vpeljan monogamičen zakon in je žena možu popolnoma enakopravna. Nasprotno pa pri Bantu plemenih in v vsej centralni Aziji in celo na Kitajskem žena velja za manj vredno bitje kljub razmeroma višji civilizaciji.
Ker smo sedaj Amerikanci, bi nas utegnilo zanimati, kaj nam poroča jezuitski misijonar Ludvik Fusz o rodovih v Srednji Ameriki, med katerimi je deloval deset let. Poročilo je bilo objavljeno v severnoameriških katoliških revijah. V Guatemali in Britanskem Hondurasu živita dva močna indijanska rodova: Karibi in Kekči. Karibi žive v notranjosti dežele in imajo precej razvito kulturo, toda poligamičen zakon, žena je pri njih popolna sužnja, ki mora opravljati vsa težka dela. Največja sramota za moža bi bila, ki bi ga zasačili pri prenašanju težkih bremen. Pri Kekcih pa, ki žive na obali in imajo nižjo civilizacijo, velja monogamičen zakon. Pri njih je usoda žene mnogo boljša kot pri Karibih. Delo je razdeljeno med oba spola, žena je v vsakem pogledu možu enakopravna. Profesor Westermarck, ki je ena glavnih avtoritet na tem področju, je po vseh dokazih, ki jih je zbral, zapisal: “Monogamičen zakon je tako pri divjakih kakor pri civilizirancih najboljše varstvo ženske časti in materinskega dostojanstva” (History of human marria-ge).
ŽENA PRI IZRAELCIH
Izraelci so bili od Boga izvoljen narod, iz katerega je imel priti bodoči Mesija. Mojzesova zakonodaja in preroki, ki jih je od časa do časa Bog obujal, so izraelsko ljudstvo obvarovali pred verskimi in nravstvenimi zablodami, v katere so zapadli pogani. V svetih knjigah stare zaveze najdemo tudi podano najveličastnejšo podobo žene, v tolikšni naravni lepoti in popolnosti, kakor je nimamo nikjer pred krščanstvom. Napisana je v knjigah Modrosti in sicer kot slavospev na močno ženo, ki je v hebrejskem izvirniku sestavljena res kot pesem v verzih.
Kaj je po tem svetem spevu ideal in vzor žene, v čem njena najvišja čast in dostojanstvo? — Biti gospodinja in kraljica doma! To je njen svet, kjer se izživlja in vlada. Možu je zvesta žena, ki ji more vse popolnoma zaupati in ji prepustiti upravo in vodstvo domačije. Ona skrbno ohranja družinsko imetje in ga z umnim gospodinjstvom še pomnožuje. Možu ni treba hoditi na vojno, da bi živel od vojnega plena. Delavna je in zgled marljivosti vsem domačim, obenem pa je vedra in vesela, da kakor sonce osvetljuje in dviga srca vseh, ki so v njeni bližini. Vse modro ureja in oskrbuje: njen mož je vedno čedno opravljen, take da se lahko s ponosom postavi v zboru imenitnih mož. Tudi vsi domači so za zimo toplo oblečeni, a pri tem tudi sebe ne zapusti in ne zanemari. Z lastnimi rokami si naredi dobro podloženo obleko za zimski čas, sicer pa se oblači v obleke iz dobrega platna in škrlata. V hiši, ki ima tako skrbno gospodinjo, vlada blagostanje, tako da tudi siromak, ki potrka na duri, ne odhaja praznih rok.
Močna žena tudi duhovno vlada nad družino. Otroke vzgaja v strahu božjem. S svojim zgledom, s svojo dobroto in modro besedo jim je varna vodnica skozi življenje. Mož in otroci jo hvalijo in se štejejo srečne, da imajo tako ženo in mater. Njeno življenje je blagoslovljeno in njen spomin gre iz roda v rod. (Preg 29, 10—21).
V tej visoki pesmi na “močno ženo” so obsežene vse bistvene prvine tega, kar je najbolj lastno ženski naravi in v čemer je žena v vseh časih po pravici zrla svojo slavo in dostojanstvo. Biti mati, gospodinja, vzgojiteljica in svečenica domačega doma. Ta visoki ideal ženske je le še presežen v krščanstvu :	v vzoru Device in Matere Marije. Kr-
ščanstvo je najvišje dvignilo žensko čast in dostojanstvo, ko je Devico in Mater z .Detetom v naročju postavili na oltar. Je to najpopolnejša sinteza ženskega dostojanstva, s katerim se ničesar drugega ne more primerjati in ga ničesar ne more nadkriliti.
DOSTOJANSTVO KRŠČANSKE ŽENE
Ali naj bo slučaj, da je v modernem času, ko je ženska čast tolikokrat omalovaževana in teptana, bil sam papež tisti, ki je zapel visoko pesem o dostojanstvu krščanske žene in znova opozoril svet na jedro ženskega vprašanja?
Bil je to sedanji sv. oče Pij XII. z znanim
nagovorom italijanskim ženam 21. okt. 194b.
V čem je žensko dostojanstvo? V dostjan-stvu, ki ga je žena prejela od Boga! In to je prvič:
Dostojanstvo poročene žene v zakonu. Vse resnične dobrine, duhovne in materialne, potekajo za človeštvo iz harmonične zakonske zveze med možem in ženo. Tam, kjer zakonska zveza v redu procvita in kjer domovina v njej vidi časten in svet ideal, tam more tudi Cerkev v miru in uspešno vršiti svoje nadnaravno poslanstvo.
Drugič: V prostovoljnem celibatu po evangelijskih svetih. V vseh stoletjih življenja Cerkve so se najboljše žene odpovedale lastni družini in svetnim dolžnostim in pravicam zakonskega življenja. Odpovedale so se samim sebi in svojim osebnim interesom in sledile evangelijskim svetom, da bi se mogle bolj popolnoma posvetiti celotnemu človeštvu. Glejte jih, kako se posvečajo molitvi, pokori, poduku, vzgoji mladine, bolnikom, onemoglim. Njih plemenito srce je odprto trpljenju in bedi vseh. Povsod pomagajo, tolažijo, lajšajo trpljenje posvečujejo.
Pa tudi za vse one, ki bi se hotele poročiti, a so ostale brez zakona, naj velja Gospodov glas: Učenik je tukaj in te kliče. Ni lahka žrtev, odpovedati se sanjam o ljubem zakonskem drugu in družini. Toda, če se odzovejo božjemu klicu, morejo ogromno dobrega storiti na karitativnem polju.
Tretjič: V materinstvu, ki je naraven ženski poklic. Vsaka žena je poklicana k materinstvu : bodisi v fizičnem bodisi v duhovnem, a zato nič manj stvarnem pomenu.
Za materinstvo je Stvarnik ustvaril njen organizem, njenega duha in ji v ta namen položil v srce rahločutnost, žena vse življen-ske probleme motri pod vidikom matere in družine. In če nastopijo razmere kot v naših dneh, da politično in socialno življenje ogroža obstoj družine, je žena tista, ki to naj preje in najgloblje čuti.
KAJ NASPROTUJE DOSTOJANSTVU ŽENE V NAŠIH DNEH
Papež je v svojem nadaljnjem nagovoru res tudi opozoril na neugodne socialne in politične razmere, ki ogrožajo žensko dostojanstvo. Najprej omenja izenačenje ženskih pim-vic z moškimi posebno v modernih totalitarnih državah. To toliko hvalisano izenačenj® žene z možem ne prinaša ženi olajšanja ter novih časti, ampak pomenja pogostokrat 1® novo moderno suženjstvo. Kako naj bodo živ-ljenski pogoji za ženo boljši, ko pa so jo odtegnili domu, kjer je bila kraljica, in j® vrgli v proizvodnjo, kjer mora nositi isto delavno breme kakor močnejši moški? P°; stala je delavka v tovarni, v uradu, ne da bi se mogla zadosti posvetiti domačemu ognjišču, gospodinjstvu in vzgoji otrok.
Drugo, na kar papež opozarja, pa je zgre' šena vzgoja mladenk. — Ker mora žena za. delom izven doma, niso doraščajoča dekleta več vajena videti svoje matere v tistih domačih opravkih, ki so najbolj ženski in ženi najdražji. Kje naj bo torej njih priprava na poklic bodoča žene in matere? To se dogaja
Gospod življenja in smrti
(O evtanaziji)
Pogosto se zgodi, da sam po sebi na zunaj neznaten dogodek sproži in zbudi vprašanja, ki zadenejo najosnovnejša in najgloblja nravna načela.
Tako se je zgodilo ob “primeru Sanders’’. Vse svetovno časopisje se je pred nekaj meseci na široko bavilo z njim (n. pr. Nacion 3. in 4. jan., El Pueblo 5. in 16. jan., revija El Criterio 12. jan. etc.) in načelo vedno novo in staro vprašanje o pravici človeka nad svojim življenjem.
Primer je znan. Herman Sanders, zdravnik v Združenih državah, je usmrtil svojo paci-jentko, da bi jo rešil trpljenja. Trpela jo na neozdravljivem raku in ji je bilo le še nekaj Ur življenja. IDa bi jo rešil “nesmiselnih” bolečin. ji je v žilo vbrizgnil 40 kub.cm zraka, da je tako povzročil hitro smrt (v 10i minutah). Storil je to, kot sam trdi, v zavesti svoje poklicne dolžnosti in se ne čuti zaradi tega ne moralno ne legalno krivega. A državni pravdnih ga je obdolžil namernega umora in sedaj čaka na sodno obravnavo.
ZMEDE V SVETOVNI JAVNOSTI
Proti tej obdolžitvi umora se je dvignil v •vetu val protestov. Od 650 volilnih upravičencev v kraju, kjer deluje zdravnik Sanders, ip 605 podpisalo zahtevo, naj ga sodišče ne obsodi. Mnogo glasov je ob tej priliki zahte-valo. naj se take vrste postopek po zakonu dovoli, še več. Posebna družba na Angleškem j® poslala lansko leto Združenim narodom za htevo. na se pravica človeka do take smrti vkljuvi v seznam človekovih pravic, ki so ga odobrili in izdali Združeni narodi. V smislu te zahteve naj bi sc proglasila javno človekoma osnovna pravica: v primeru dokazano neozdravljive bolezni, ki povzroča tudi bolečine, ttoa človek pravico, da ga zdravnik reši trplje-n3a s tem, da ga usmrti. Tako smrt imenujejo ‘srsrt iz usmiljenja” in tak postopek: eutanazija. To zahtevo po cutanaziji kot osnov-ni pravici človekovi je podpisalo 3 00 vplivnih Angležev (zdravniki, znanstveniki, po-
litiki etc.), med njimi celo 10 članov anglikanskega klera.
Ta zmeda v svetovni javnosti je zadosten razlog, da se vprašamo: kaj je eutanazija in kaj je z eutanazijo.
I.
TRIJE POMENI BESEDE “EUTANAZIJA”
Grška beseda “eutanazija” znači dobro smrt.Prvotno je pomenila mimo, ravnodušno, vdano razpoloženje bolnika naPram smrti, bodisi v stoičnem (ataraksija), bodisi v krščanskem smislu. Pozneje je značila — in znači v enem pomenu še danes —• prizadevanje zdravnika omiliti hude bolečine umirajočega in mu tako olajšati smrt.
V novejšem času pa se rabi ta beseda šo v dveh drugih pomenih. Razlikujemo ju najlažje po nagibih. Eutanazija iz načela javne blaginje znači usmrtitev za javno blaginjo škodljivih oseb. Pravijo, da ima država prav zaradi javne blaginje pravico, na ta način iznebiti se blaznih, povsem pohabljenih, in slaboumnih ljudi. Ti so namreč — po njih mnenju -— najprej za državo zgolj gospodarsko breme, balast; nadalje zaposlujejo o-gromno število zdravnikov in strežnikov, ki so tako zgubljeni za vsako zares produktivno delo. Tudi je mnogo gori naštetih škodljivih za narod evgenično, ker rodijo rasno manjvredno, življenja nevredno potomstvo. Končno naj bi po mnenju nekaterih zagovornikov te vrste eutanazije — blazni in slaboumni ne imeli nobene objektivne pravice na svoje objektivno ničvredno življenje In tudi subjektivno te svoje pravice ne bi mogli uveljavljati. Tako utemeljujejo socialno eutanazijo.
Poleg te zagovarjajo mnogi eutanazijo iz nagibov individualnega značaja in sicer iz pravice individua do samopomoči in iz nagiba ljubezni do bližnjega, sočutja, usmiljenja. Po tem mnenju ima človek pravico zahtevati, kadar je neozdravljivo za smrt bolan, da ga usmrte in tako končajo itak že smrti zapisano življenje ter ga s tem rešijo nesmiselnega trpljenja. In ali ni zahteva lju-
Ze v vseh družabnih plasteh. Pri mnogih bogatinih, ko žena skrb za dom in otroke pre-Pušča drugim, sama pa leta za zabavami in Užitki, in v delavskih družinah, ko mora zena delavka izven doma za zaslužkom. . .
V takih okoliščinah doraščajoči ženski mla-
*ni domače družinsko življenje res ne more P°stati zaželjeni ideal.
Razmere so se torej spremenile. Podoba ovne žene, ki jo je postavil od Boga nav-i^PPjeni svetopisemski pisec v stari zavezi, tudi ideal žene, kakršnega je izobli-krščanstvo v svojih najpopolnejših
'««.or
*°val0
ženah in h kateremu poziva sv. oče, — ostane vzvišena, za vse čase veljavna podlaga pravega ženstva in njenega dostojanstva. Toda zaključna misel Pije XII. nas novoššo- mfw dalie. da sledimo ženi, kakor naš čas zahteva, v javno življenje, kjer jo najdemo v njeni trpki borbi za vsakdanji kruh, za dom, za družino, za njeno lastno dostojanstvo, za socialno pravičnost v svetu... Vsekakor je te tako važno področje sodobnega ženskega vprašanja, da zahteva posebnega obravnavanja.
DR. IVAN AHČIN
bežni do bližnjega, da pristanek za tako usmrtitev da sorodnik ali prijatelj bolnika, ki je zapisan samo še trpljenju? Mar se ne more tak pristanek dati v njegovem imenu, saj je pametno domnevati, da bi ob mirnem in treznem premisleku sam pristal na to. Cernu ge živeti, če pa je življenje le še neznosno trpljenje! Posebej še velja to za tiste, ki so zaradi kake n. pr. prometne nesreče v nezavesti, pa bi se zbudili iz nje pohabljeni za vse življenje.
V to zadnjo vrsto eutanazije spada tudi naš primer.
II.
KAKO JE SODITI O EVTANAZIJI?
1.	Gre predvsem za eutanazijo v modernem pomenu besede. Reči je treba, da je eutana-zija, bodisi iz socialnih ali individualnih nagibov. objektivno premišljen umor in zato v vsakem primeru nravno absolutno nedovoljena.
Eutanazijo iz socialnih nagibov je Cerkev izrečno obsodila 2. decembra 1940, po kongregaciji sv. oficija, kot naravnemu in pozitivnemu božjemu pravu nasprotujočo. Država ima sicer pravico izreči in izvršiti smrtno kazen za težak sodno dokazan zločin, nima pa nobene pravice nad življenjem nedolžnega. Za državo in poedinca velja nespremenljiva božja postava: “Pravičnega in nedolžnega ne ■bija,j” (2 Moz 23, 7). Bog, kot Stvarnik človekovega telesa posredno in duše neposredno, je edini gospodar nad človekovim življenjem. človek je njegova popolna last. Kdor življenje samolastno uniči, se postavi za gospodarja nad niim in s tem krši izključno božjo pravico. Bog je končno tudi človekov končni smoter; za Boga je ustvarjen in so zato Njemu posvečeni vsi trenutki človekovega življenja. Kdor ga torej samovoljno ■krajša, vzame Bogu, kar je njegovega, kar ■pet pomeni krivico Bogu. Zato tudi človek ■am ne more razpolagati v tem smislu s svojim lastnim življenjem in ne more pristati ali zahtevati, da mu ga kdo vzame Pravico ima do življenja, a tej pravici se ne more učinkovito odpovedati, tako da bi usmrtitev nehala biti krivica storjena Bogu. Tudi država, ki more sicer, kadar to zahteva javna blaginja, razpolagati s tem, kar človek ima (premoženje, delovna sila etc.), nima pravice razpolagati s tem, kar človek je, t. j. z njegovim življenjem, človek je oseba; kot taka ima «voj lastni končni smoter, ki torej ni podrejen «motru države, skupnosti, človek kot tak ni zaradi države, marveč je država zaradi človeka, da koristi njegovemu življenju, ne pa, da se okoristi na račun njegovega življenja. Tudi smrtna kazen ni zgolj koristna usmrtitev zaradi varnosti javne blaginje, marveč pravično povračilo za storjen zločin.
2.	Razlogi, ki jih navajajo zagovorniki te vrste eutanazije, prav nič ne omajejo t«h načel naravnega in božjega zakona.
a) Kar zadeva eutanazijo zaradi javne blaginje, je treba reči, da je javna blaginja velika nravna vrednota, ki se potemtakem ne more ustvarjati z nenravnimi sredstvi: z u-
mori. Sicer pa eutanazija ne koristi javni blaginji, marveč ji škoduje. Za javno blaginjo je nujno potrebno, da je in ostane država najvišji pravni varuh in čuvar življenja vseli, tudi najbednejših, in da imajo poedinci za-vešt, da je njihovo življenje pravno absolutno zaščiteno. Kako naj ima država pravico kaznovati zločin nad življenjem, če pa ga sama zaradi navadne gospodarske koristi uničuje! ? Na drugi strani pa idealna dobrina absolutne pravne varnosti, po vrednosti za javno bla gin jo, daleko odtehta tiste gospodarske in druge trenutne koristi, ki jih od eutanazije pričakujejo. Sicer pa so duševne bolezni pogosto posredna posledica nezdrave socialne strukture družbe in tako, vsaj delno, tudi njena krivda; zato mora družba bremena te posledice in krivde tudi vsaj delno nositi, kakor na drugi strani uživa sadove dela in žrtev prejšnjih generacij.
Tudi ne smemo skrbi za te bedne, duševno in telesno pohabljene, meriti z zgolj materialnimi merili: pogosto je heroično delo za te uboge brate, ki so vkljub vsemu podobe božje, samo v sebi neprecenljive nravne vrednosti; po svoji pravi humanitarnosti, po krščanskem junaštvu, potrpežljivosti in nesebičnosti pa daje družbi globljo dušo in višjo kulturo, brez katere bi bila družba kakor hladna ječa ali trdo bojišče, ne pa domovina in torišče kulture (Mausbach).
Eugenični razlogi prav tako nimajo moči-če je po nauku Cerkve že sterilizacija iz eu-geničnega nagiba v smislu naravnega zakona absolutno nedopustna, velja to še v večji meri za usmrtitev.
Govorjenje o “objektivno ničvrednem življenju” je možno le na podlagi biološkega materializma, ki pozna in prizna le fizične, materialne življenjske vrednote, ne pa tipično in svojsko človeških: podstatnosti, duhovnosti in nesmrtnosti človeške duše, ki ostanejo (vkljub bolezni, slabosti, fizični nesposobnosti) tudi v pohabljenem in slaboumnem in ki tudi takemu življenju dajejo smisel in vrednost, — višjo, kot zgolj fizične sposobnosti krepkega in zdravega telesa. Zato ima tudi telesno pohabljen, za fizično delo nesposoben človek pravico do življenja, isto velja ° slaboumnih in blaznih, saj je tudi njihova bolezen telesna (možganska), ker duhovna duša ne more biti bolna. Kakor človek, ki spi ali leži v nezavesti, ta čas, ko zgubi rabo uma, ostane človek in ne zgubi pravice do življenja, tako tudi slaboumni ne, tudi če mu je raba uma morda za stalno onemogočena. Res je, da sam te pravice ne more uveljavljati, a s tem je še ni izgubil. S tem namreč, da kake pravice ne moremo uporabljati, je š0 zato objektivno ne izgubimo.
b) Podobno nimaji veljave razlogi za individualno eutanazijo.
Najprej je treba poudariti znano, a v življenju premalo upoštevano načelo, da dober namen ne posvečuje sredstev. Naj bodo naši osebni nameni in nagibi še tako plemeniti, vendar v sebi slabega dejanja ne spremene v dobro. So dejanja, ki so že sama v sebi, P° svoji notranji vsebini dobra ali zla. Ta nji"
lova notranja moralnost je bistvena in neločljivo združena z dejanjem samim. Kdor premišljeno stori kakšno, po svoji notranji vsebini nravno slabo dejanje — vedoč, da je slabo — hoče in stori premišljeno nekaj, kar je nravno slabo, t. j. njegova volja hoče slabo, hoče greh, pa naj bo pri tem njegov osebni, dejanju zunanji namen še tako dober. Zato tudi sam po sebi plemeniti nagib usmiljenja He more storiti, da umor ne bi bil umor; eii-tanazija ostane vkljub dobremu namenu umor in smrtni greh.
Iz povedanega je umevno tudi, kaj je odgovoriti na ugovor: ‘‘ Bolnik bi itak v kratkem času umrl. Gre torej le za to, da zamenjamo bolečin in trpljenja poln vzrok smrti z vzrokom, ki povzroči smrt brez bplečin. Učinek pa je isti.” Res je učinek isti, če ga motrimo zgolj kot zunanji dogodek: v obeh primerih bolnik umrje1, če pa ga motrimo globlje in po etični vrednosti, se nam takoj pokaže, da gre v enem primeru za na-Tavno smrt, v drugem pa za premišljen in nameren umor.
Ni treba poudarjati, kako je zagovarjanje take eutanazije v nespravljivem nasprotju s krščansko miselnostjo. Je zares “simptom in simbol modernega poganstva’’ (Mons. Fran-ceschi). Ne le, da ne prizna Boga za izključnega Gospoda nad življenjem in smrtjo; ne le, da gleda vrednost življenja le v tostranski Sreči, tako da, če je ta onemogočena, življe-nje nima nobenega smisla več, marveč je tudi Pojmovanje trpljenja povsem materialistično m pogansko. Za kristjana trpljenje nikoli ni ‘nesmiselno”, marveč ima veliko nadnaravno vrednost, je vir nadnaravnega zasluženja, go-
l.a svetnikov, je najvišja podobnost z Njim, ki •F bil tudi kot človek, tudi na križu, kot “mož bolečin” najpopolnejša podoba božja.
Povrh vsega vstaja proti tej eutanaziji ge cela vrsta utemeljenih Pomislekov.
V najboljšem primeru bi bil zdravnik tisti, ki bi končno odločil v konkretnem primeru smrt, eutanazijo. On bi izrekel smrtno obsodbo in jo sam takoj izvršil. A zdravnik ni nezmotljiv, kakor uči skušnja. Zgoditi bi se Utegnilo, in ne redko, da bi tako povzročil gotovo smrt, ko je bila smrtna nevarnost le zelo verjetna. Zdravnik more le redko z Vso gotovostjo reči, da bo bolnik umrl, kdaj 'ki bo umrl in kako. Včasih se življenje bol-P'ka proti pričakovanju podaljša, tudi za tedne in mesece; pogosto tudi bolečine in gr°za smrtnega boja prenehajo in bolnik Pmre mirno in vdano.
Zdravnikov trud z bolnikom do zadnjega in Njegova zavest, da je poklican zdraviti, ne pa hhijati, more voditi zdravnika, da tudi v brezupnih primerih’’ najde, odkrije, poskuša V/a Pota, nova sredstva, morda pravkar od-*to novo zdravilo, ki bi bilo uspešno. Tako bži ta borba z boleznijo do konca izpopolni Praktične medicine in daje pogona no-01 raziskavanjem.
želja bolnika, naj mu vendar skrajšajo trpljenje z eutanazijo, je pogosto izražena v stanju zmedenosti in obupa in zato tako privoljenje nima veljave. Pogosto se zgodi, da se mu zdi neresna, potem ko se je umiril. Privoljenje, ki bi ga dali sorodniki, češ da ga hočejo rešiti trplenja, more biti na dnu le želja, morda podzavestna, da bi se sami rešili nadloge, ki jo imajo z bolnikom, ali pa se celo za to željo skrivajo slabi nameni iznebiti se bolnika iz kateregakoli, morda celo zločinskega nagiba. Možnost zlorabe bi bila neomejena.
Končno kaže skušnja, da kršitev važnega moralnega zakona vodi z življenjsko logiko do pogubnih posledic. Je kakor kepa snega, ki zraste v lavino in podira vse, kar se je zdelo trdno, če je eutanazija dovoljena v gotovi smrtni nevarnosti, zakaj ne bi bila, iz istih nagibov ljubezni in usmiljenja, upravičena za tiste, ki se rode fizično ali duševno pohabljeni, katerih življenje bi bilo zgolj trpljenje zanje in za druge? Mar ni njihova beda še večja, saj ji še ni videti bližnjega konca! Dalje: če je dovoljena eutanazija zaradi hudih telesnih bolečin, zakaj ne zaradi hudega moralnega trpljenja? Tu jo odprta pot za načelno opravičenje samomora! In končno: če bi se smeli posluževati eutanazije, kadar gre za trpeče, zakaj ne, kadar gre za tiste, ki drugim povzročajo neznosno trpljenje in nesrečo? Zakaj ne? Kje se ustavi ta logika, če enkrat podremo temeljno oporo, da ie Človeško življenje sveto in absolutno nedotakljivo?
S tem je zadosti utemeljena zmotnost eutanazije ta vrste.
3.	O Cntanaziji v tradicionalnem pomenu besede kot trud zdravnika, da bi z različnimi pomirjevalnimi sredstvi omilil hude bolečine bolnika, ni mnogo reči. Bistveno se razlikuje od gornje eutanazije. Ta je pomoč v smrt, ona pomoč ob smrti. Pri moderni eutanaziji je sredstvo v dosego namena (rešiti ga trpljenja) usmrtitev, pri tej so sredstvo razna zdravila proti bolečinam. Pri prvi ga hočejo rešiti trplenja s tem, da ga usmrte, pri drugi s tem, da živemu in naprej živečemu le olajšajo bolečine. Torej ne gre več za namerno usmrtitev človeka. S te strani je torej ni obsojati; nasprotno: je hvalevredno zdravniško delo. Tudi. če in kadar vsled sredstva proti bolečinam že itak slabotno telo še bolj oslabi in tako smrt, zaradi te oslabitve, nastopi prej, kot bi sicer, je ta pospešitev smrti povsem nenamerna, nehotena, večkrat tudi povsem nepredvidena. Zato se zdravniku — po znanih načelih — ne more prištevati v krivdo.
Seveda je tudi pri tej eutanaziji paziti na sledeče: če se omiljenje bolečin doseže z neo-mamljivimi sredstvi, ni proti njej kaj ugovarjati. če pa so sredstva omamljiva, t.j. taka, ki človeku odvzamejo rabo uma do smrti, je pa treba razlikovati: Jo gre le za navad -
ne bolečine in za navadno trpljenje smrtnega boja, te niso zadosten razlog za uporabo omamnih sredstev. Gre namreč tu za predčasen konec umnega življenja in za izgubo za-služenj, ki bi si jih s trplenjem v zavestnem stanju ge mogel pridobiti, če1 pa povrhu še ni pripravljen na smrt, se tudi ta priprava onemogoči. Kadar pa gre za izredne in hude bolečine, je treba spet videti, ali je bolnik že uredil svoje račune za časnost in večnost, ali ne. Če tega še ni storil, je treba počakati, če že, se to sme storiti, če bolnik vsaj domnevno privoli v to, oziroma sorodniki zanj. Hude bolečino se imajo za zadosten razlog, da se prekine zavestno umno življenje. Sicer zgubi bolnik priliko za riadalnje zasluženje s trpljenjem, pa zgubi priliko tudi za nadalnje grehe, n. pr. nepotrpežljivosti, obupavanja,
godrnanja itd., ki bi ga vanjo vodile hude bolečine.
ZA SKLEP
Za sklep samo eno misel, čeprav se človeku ob teh razmišljanjih kar vsiljujejo pomembni zaključki. Kolikokrat so Cerkvi očitali, da je sovražnica človeškega zemskega življenja! Od humanizma naprej so ponavljali njeni sovražniki isto pesem. Danes je Cerkev edina absolutno nepopustjiva braniteljica človeškega življenja. Govorili so, da je kruta. A prav v tej obrambi življenja najbednejgih se kaže vsa njena ljubezen in milina. Ni proti omi-ljenju bolečin, je le z vso vnemo in strogostjo za nedotakljivost nravnih načel, ki so načeli življenja in katerih prezir pomeni smrt. Tudi v tem se nam spet kaže Cerkev kot —• mati.
DR. IGNACIJ LENČEK
MA/HEN GREŠNIK
StftSO MOLITVIC ZA POKORO
Začenjam tam, kjer sem zadnjič nehal, pa bolj previdno, da se mi spet ne bo zavleklo, čvekaču, in bo urednik rekel: zapik!, p teden bom prišel do prave besede.
Najprej gregnik! Mlad je bil takrat, ge zelo mlad. veliko bolj kot jo danes, ko v vseh pomenih besede zasluži naslov: star grešnik. Pa vendar ne tako mlad. da bi ne vedel, kaj je prav in kaj ni. Osem let! Imel je že dolge hlače, takrat so kratke nosili le “škrici”. Uboge hlače! Redko so bile cele! Ko so pa ptiči svoja gnezda stavili na najbolj nepriročnih rogovilah in med najbolj bodečim trnjem! Kolikokrat so jih mama šivali! Pa tudi iz-tepali prah in blato iz njih, vedno po skrajšanem postopku: ne da bi ml jih slekli. Ob posebno slovesnih prilikah so ta posel prevzeli ata. Bilo je bolj poredko, ampak takrat, pa zares. In vedno takrat, ko je bil ta postopek zaslužen in potreben.
Na vislice*
MlaS človek ima res smolo. Pomislite: Au-kin stric so bili cesarski cestar. Vsak dan smo jih videli, kako so z grebljo na rami in ponosno, kot se cesarskemu možu spodobi, koračili po cesti od S m el g ca do Farazinčka Samo enkrat ne. To je bilo takrat, ko sem, mladi grešnik, dobil skomine po ta pofuntnih jabolkih,
VELIKA POKORA
ki so zorela na vrtu Ankinega strica. Komaj sem se priplazil skozi plot in zadigal prvo krepelce v zrak, so Ankin stric zrasli menda iz tal. Ravno v plotu so se srečala moja ušesa in krepka stričeva roka. Ankin stric žalibog niso bili moj stric. Ta častni naslov smo dajali otroci vsem odraslim moškim, znanim in neznanim. Ker so bili moder mož in poznali postavo, so hoteli biti le tožnik, za sodnika pa so si izbrali nagega ata- Da ne bom sam sebe po nepotrebnem ljudem v zobe deval, raje preidem to, kar so imeli opraviti med sabo tožnik, sodnik in obtoženec. . . Sedel sem za hišo na hladnem kamnu, ki je bil vedno v senci. Oj, kako je dobro delo! Pa s° prišli mama, žalostni in resni: “Sinko, slabo si začel! Ali ne veš, da tatovi končajo na gavgah?” In so mi ponovili grozno zgodbo o fantičku, ki je ukradel šivanko, pa ni bil nie tepen za to, in se je tatvin navadil tako, da so ga obsodili na zadnje na vislice.
še enkrat sem poskusil prilastiti si tvi0 lastnino. Bil je semenj. Ribničan je med svojo lončeno robo imel tudi posebne piščalke, podobne malemu lončku, v katerega je bi o treba naliti vode. In potem je žvrgolelo ko sto cajzelcov- Moje finančno zaledje so bi i navadno stara mati, ki so živeli v sosednji vasi, pa so mi včasih stisnili v roke groše • da si bom kupil ‘ ‘cukerberka’’. A takrat sem
bil suh. Ni kazalo drugega, kakor poseči v kuhinjsko omaro, kjer so mama imeli v okrogli škateljci nekaj drobiža za vsakdanje nujne potrebe in berače. Pa sem sunil dva. krajcarja in kupil piščalko. In ko je zažvrgo-lelo za nagim skednjem, je prišlo, kar je moralo priti. Najprej vrsta vprašanj, kakor na Policiji: Kaj imaš? Kje si dobil? Kdo ti je dal denar?~In tako dalje, kaj bi vam pravil, ko že sami uganete- Spet sem sedel na hladnem kamnu za hišo in spet poslušal grozno zgodbo o tatiču, ki je ukradel šivanko pa končal na vislicah.
Morilec
Tudi to! Nisem sicer ubil človeka, ampak sosedovega petelina. Lep tič je bil ta petelin in močan veliko bolj kot naš, ki je bil letošnjega gnezda in je veliko trpel pred krutim sosedom. Jaz sem držal z našim in ga branil, kadar se je dalo. In je prišlo do katastrofe. Sosedov hrust je našega picka pripodil pravna naše gnojišče. Razčeperil se je na vrhu gnoja in hotel celemu svetu zakikerikati svojo zmago. Takrat -mn popade sveta jeza; poberem divji kostanj' in ga zadigam proti pevcu Penk! Sredi zmagoslavnega speva je pre^ nehal in se -zvrnil po gnoju, še zabrcal ni. Zadel sem ga naravnost v glavo. Tisočkrat bi bil lahko še poskušal, pa se mi ne bi bilo nikdar več posrečilo, kar se mi je prvič- Meni je postalo gorko za ušesi. Kaj sedaj? Pobe-rpm petelina in ga zanesem prihuljeno na sosedov svet. Zdaj so na namesto Ankineea strica naš ata zrasli iz tal, tako da je bil tožnik nepotreben in sta vse, kar je sledilo, opravila sodnik in toženec sama. Sledil je nato neizogibni moralni nauk mamin, češ, komur se žival ne smili, je zmožen tudi člo-veka ubiti in tak morilec pride na vislice, ^daj mi io je pa netelin zagodel. Komai ®em spravil pod streho to, kar sta duši in telesu naložila ata in mama, sem zaslišal, ka-, ko se repenči na sosedovem dvorišču sosedov Petelin. Moj kostanjev strel ga je le omamil *n med tem, ko sem jaz zadoščeval pravici za zagrešeni umor. je petelin počasi prišel k sebi. V svojem “sanatoriju” za hišo sem Premišljal trdoto življenja. . .
Z eno besedo: grešnik
Kaj bi vam našteval dalje. Saj vemo, kak-sni smo bili v teh letih vsi. Poredni in razposajeni, ne pa pokvarjeni in hudobni. V šoli ®hi in nagajivi, na poti pretepači in izvež-Pani metalci kamenja, v cerkvi nemirni kot javo srebro, doma neubogljivi in trmasti. In ako dalje: grehov kot bi hruško otresel- Brez v°hia nihče izmed nas ni bil v zadregi, kaj Paj bi pri spovedi povedal.
“Različna gledanja”
To je bilo takrat, ko je katoliški svet pre-cnetila velika novica iz Vatikana. Papež o'J X je izdal znana odloka o pogostnem sv.
Pajiln in o pripustitvi otrok k prvemu sv. v Pa.iilu. Mnogo jih je bilo, ki so to blago-est 2 navdušenjem pozdravili, mnogo pa,
tudi jaz. Med dvomljivci pa naš fajmošter šili, češ, ali ne bo dala ta novotarija povod za nešteto božjih ropov, ki jih bodo naredili otroci, ki niso še dovolj zreli, da bi prav doumeli velike skrivnosti zakramentov sv- pokore in sv. obhajila. Med onimi, ki so bili za stvar navdušeni, je bil moj katehet in z njim tudi jaz. Med dvomljivci pa naš fajmošter in naša mama. Zapletena zadeva se je končala s kompromisom G. kaplan in jaz sva zmagala v toliko, da sem šel tisto leto k prvi spovedi, fajmošter in naša mama pa v toliko, da za sv. obhajilo nisem še zrel in da se bom še eno leto pripravljal na ta lepi dogodek.
Nepredvidene posledice kompromisa
Na praznik sv. Alojzija smo imeli prvo spoved. Pripravil sem se nanjo, kot še na. nobeno v svojem življenju. Vest sva izpraševala skupno z mamo že dolge dni pred spovedjo. Bolje rečeno: izpraševala mi jo je mama, ki je poznala moje napake kot slab denar. “AH veš, kako si. . . itd. Kako boš rekel gospodu pri spovedi?” Teh vprašanj ni bilo ne konca na kraja. Trenirala sva dan za dnem, tako da sem bil za dan sv. Alojzija res v formi- čudno, naša mama, ki niso bili prav nič v dvomu, če sem že pri pameti in odgovoren za svoje vragolije in so mi modro nalagali pripadajočo kazen, so imeli velike pomisleke, ali se ho ta spoved vredno končala, češ. saj fant ne ve, kaj je spoved, ko je pa še tako otročji.
Pa sem prepričan, da sem jo dobro opravil, in sicer pri gospodu fajmoštru. Za pokoro so mi naložili: O o prihodnje spovedi vsako jutro in vsak večer Križ, Očenaš, češčeno Marijo, čast bodi in zopet Križ. Saj to je navidezno malenkostna pokora, pa se je zaradi posebnih okoliščin in že omenjenega kompromisa spremenila v veliko. Po tem kompromisu je bilo sklenjeno, da se bom še eno leto pripravljal na prejem sv. obhajila- Naša mama, ki so bili navajeni ubirati vedno varnejšo pot, so v sporazumu z gospdom župnikom odločili, naj počakam s ponovnimi spovedmi do prihodnjega leta, da bom bolj podučen in bolj pri pameti. In sem pokorno čakal tisto leto. Pokoro sem pa vestno opravljal vsak dan zjutraj in zvečer in sicer javno in pod mamino kontrolo. Zvečer, ko je po rožnem vencu vse utihnilo, se je oglasil grešnik in vpričo cele družine opravil svojo spokorniško dolžnost. Zjutraj se je vpeljala navada, da je grešnik opravil pokoro pred ognjiščem, ko so mati pripravljali zelje in žgance za za.juterk.
Zdaj pa računajte: Skozi 365 dni vsak dan štirikrat znamenje sv. Križa, tristopetinšest-desetkrat po dva Očenaša, po dve češčena Mariji in po dvakrat čast bodi! Dobite lepo število 3650!
*w
Veliko breme se je odvalilo z ramen malemu grešnjku, ko je bil za naslednji Alojzijev praznik po mnenju vseh štirih' odločilnih faktorjev dovolj pripravljen za prejem sv. zakramentov. Tudi pokora je bila tedaj bolj človekoljubna in bolj natančno opredeljena: Sedem križevih potov skozi sedem nedelj po krščanskem nauku.	Kk
Zadnjo nedeljo v aprilu je prišel Tončkov ata od maše na Belgranu. Prinesel je poleg vabila na romanje v Lujan tudi podobice z lujansko cerkvijo, z lujansko Marijo in tudi podobico Marije z Brezij v Lujanu. Tonček je gledal z bratcem in sestrico podobice. Všeč mu je bila lujan-ska cerkev, ker ima dva stolpa, všeč tudi lujansko Marija s krono na glavi, s tako lepo pisano obleko in z žarki v ozadju. Toda vsem trem je bila najbolj všeč podobica Marije z Brezij, ker ima tudi Je-zuščka v naročju in imata oba na glavi zlati kroni.
Mama je brala 'Duhovno življenje" in skrivaj opazovala otroke. Ko je videla, da gledajo Marijo z Brezij, je vzela s stene njeno sliko in jo postavila na mizo. Vse otroke je zbrala najprej na desni, potem na levi strani Marije z Brezij in jim naročila, naj pazijo, kako milo, prijazno gledajo nanje njene oči. Otroci so se potem sami večkrat umaknili na levo, pa spet nazaj na desno. Vselej so šle prijazne Marijine oči za njimi, kakor bi bile žive. Tončke je postalo kar nekako strah. Bratcu in sestrici je rekel: 'Vsi moramo biti zdaj zelo pridni, ker Marija z Brezij vedno gleda na nas!" Bratec in sestrica sta molče prikimala.
Tedaj pride ata v sobo. Mama mu reče: "Otroci so pravkar sklenili, da bodo vsi pridni. Zato te v imenu otrok prosim: Peljiva jih še ta teden v Mariji v Lujan." Tedaj so prišli tudi otroci, uprli v ata svoje oči in prosili: "Ata. prosimo, lepo prosimo, tako radi bi šli v Lujan." Tedaj so se ga vsi trije otroci oklenili in z očmi brez besede prosili. Ata je bil ganjen. Takoj je odločil: "V sredo gremo."
V sredo pred velikim romanjem Slo-
vencev so res šli v Lujan. Peljali so se z avtom. Mama in ata sta se med vožnjo pogovarjala svoje stvari, otroci pa iz avta gledali na vse strani — hiše, cerkve, avte in konje z velikimi, čudnimi vozovi.
Kmalu so se ustavili v Lujanu pred cerkvijo. Otroci so spraševali, zakaj je cerkev tako velika, zakaj ima dva stolpa. Ata jim je vse razložil. Ko so stopili cerkev, je Tončku kar sapo zaprlo. Ni vedel, kaj bi gledal: ali stebre ali oltarje ali ljudi, ki so nosili Mariji prižgane sveče.
Ko so prišli pred veliki oltar, so sedli v klop. Mama in ata sta začela moliti, otroci pa gledati svetnike v velikem oltarju in lujansko Marijo. Zdelo se jim je vse tako lepo kakor bi bili v nebesih. Ko so se naveličali gledati, so začeli tudi otroci moliti posebno za ata in mamo, ki sta jih pripeljala sem, da bi bila oba zdrava, du bi dolgo živela, potem pa v nebesa prišla.
Potem so šli gledat tisto lujansko Marijo, ki jo ob velikih slovesnostih vozijo v procesiji z voli. Tonček je videl, da j® prav takšna kakor jo je videl na podobici: Lepo, pisano obleko ima, na glavi krono in v ozadju žarke.
"Otroci, zdaj pa pojdemo k naši brezjanski Mariji," je tiho rekla mama. "Prosili jo bomo, da bi Marija kmalu rešila našo domovino. Vi, otroci, pa Mariji z Brezij posebno priporočite tiste slovenske otroke, ki so jih brezbožni ljudje odtrgali od Jezusa in Marije. Spomnili se bomo tudi vseh tistih v domovini, ki trpe pa ječah, na prisilnem delu in v kazenskih taboriščih." Ko so prišli v stransko kapelo, so se vsi počutili kakor doma. Marija z Brezij je milo, prijazno gledala nanje. Vsi so pokleknili in dolgo molili. Ma
-rija po je poslušala njihove prošnje in jih .pošiljala pred božji prestol v nebo. Za slovo so vsi zapeli pesem:
Naša Kraljica si, Marija Pomagaj, svoje Srce odpri, Marija Pomagaj i Varuj nas ti z močno roko, da nas sovražnik zmagal ne bo. Ata je vsem kupil za spomin svetinjice in, podobice lujanske Marije. Na podobice je napisal dan, kdaj so bili v Lujanu. Na poti domov jim je pa pripovedoval o Urezjah in o slikarju, ki je naslikal Marijo na Brezjah.	GREGOR MALI
BOŽJI MATERI
Marija, prosim te kar po otročje: spomni se sama, da si mi mama, vzemi me v svoje naročje.
Prepevaj mi pesmice, da bom zaspal: v napeve davnine mi vpletaj spomine, da tudi za mene se je Bog daroval.
Marija, še nekaj povedal bi rad:
Ko spet se bom zbudil,
še bolj se bom trudil,
da ti boš vesela in Jezus — moj brat.
IGOR
ZANKE IN UGANKE
POSETNICA
FRIDA, DARINKA, BARA ŠEGA;
ŠUPA.
Kateri molitvenik je tem trem gospodičnam posebno priljubljen?
ŽALJIVKA ZA BRIHTNE GLAVICE
Kdor bo pravilno rešil to uganko, bo dobil «to pesov! “Zdaj pa le hitro misli, Metka!’’ reče Drejče svoji sestrici, če jo ti prej po-gruntaš, jo poveš ti meni, če jo pa jaz prej, Pa jo povem jaz tebi. Sto pesov ni karsibodi”
Metka nasloni glavo v dlani nad uganko v “Duhovnem življenju” in čez nekoliko časa Premišljevanja reče: “Saj bi jih že skoraj imela teh sto pesov, pa te pike na koncu stavkov mi še delajo preglavico. -—- Ti “parkelj”, da bi jih ne zmogla!” — Pa jo je le pogrun-tala. Poskusi še ti! — Rešitev je skrita v naslednjih stavkih:
1.	Te ‘preklemane’ “pse” bi pa le rad (a)
dobil(a), čeprav nisem še nikdar imel (a) sreče pri žrebanju...............
2.	Kakor mi je ime Metka, sem jo polovico
če pogruntala............
3.	Ti preljubi število ‘sto’, kako si lepo, pa maj bo to samih bonbonov ali pa ....
4.	Ali pa magari tudi pesov, samo da bi bilo zares, ne le za šalo .....
Rešitve gornjih ugank in desne je treba poslati na uredništvo do 20. maja. Trije izžrebanci izmed onih, ki bodo vse pravilno rešili, bodo prejemali celo leto otroški mesečnik ‘Pastirček”, ki izhaja v Gorici.
REŠITVE IZ ZADNJE" ŠTEVILKE
1- Kogar kača piči, se boji zvite vrvi.
2.	šiba novo mašo poje.
3.	Zveličar gre iz groba, ob moč je smrt, 'trohnoba.
Pravilno so rogili: Tomazin Jožica, Haedo; Narjeta Smersu, San Martin; Marija Avanzo, Quilmes; Zora Bajlec, Don Bosco; Barle
Janko, Quilmes; Bogomir Cvetko, Berazate-gui; Barle Mila, Quilmes; Bajlec Jožek, Don Bosco; Vida Avgustinčič, Argerich; Tomazin Franc, Haedo.
pomanjkljivo sta rešila: Mika Turk, Mira-mar (je rešila le dve uganki, mesto treh!) in Grilj Martina, Haedo (je rešila: šivano mašo poje).
Izžrebani so bili: Marija Avanzo, Bajlec Jožek in Vida Avgustinčič. Vsak dobi na u-pravi lep kipec lujanske Marije.
ŽALJIVKA
Katere osti ne more skriti otrok svoji maturi?	(nso-uAuitg)
Katere kosti ni imel Adam v raju? (Pozneje pa!)	(iiso^-piig)
mnP3HmBOBnBg]BBB3BBBi
Jlvn n Iliri ritiuivis
NlVlLlJlR
KOTIČEK ZA MLADE UGANKARJE
Pod tem naslovom bi vam rad, naši mladi ugankarji, zbudil hudo veliko zanimanje in veselje do reševanja ugank. Naredil bi rad iz vas velik krožek mladih ugankarjev. Vem, da imate mnogi veliko veselje do ugank, saj ste me včasih v taborišču kar “oblegali" za nje. Pa pride včasih neki “škrat" vmes, da se ‘‘ustrašite’’ pred eno ali drugo uganko in vr-žete pred njo “puško v koruzo". Dogaja se namreč, ko dobite “Puh. življ” v roke, da nekatere uganke v svojo veliko zadovoljnost kar prilično hitro razvozlate. Ena ali druga pa vam pokaže ‘‘rožičke", zdi se vam pretežka in opustite vsako “vrtanje" po njej. Uganka se vam zameri in tako cesto izostane pošiljatev rešitve ugank na uredništvo zaradi ene same uganke. Da se ne bo to več dogajalo, vam želim podati nekaj napotkov ali navodil, kako boste lahko uganko zgrabili prav za “rožičke”, da se vam ne bo mogla več izmuzniti, in jo toliko časa ‘‘pestili” in “vrteli", dokler je ne boste imeli v “žepu”.
Nekatere uganke so tako sestavljene, da sami hitro spoznate, “‘kaj hoče". Treba je sa-
mo še nekatere izraze ali stopnje potuhtati, da ji pridete ‘‘na vrh". O takih ni potrebno pisati, temveč lotili se bomo težjih ugank po njih skupinah ali razredih, da se jim boste posameznim mogli in znali približati in jim poiskati “rožičke", za katere jih boste zgrabili.
Predno začnemo s posameznimi skupinami, vas moram opozoriti na neko splošnost, ki se nahaja pri vseh ugankah vseh vrst ali skupin. Vsaka uganka je namreč, pa naj bo še tako “zapletena”, sestavljena po nekem gotovem redu ali, kakor ugankarji pravimo, ‘‘ključu”, katerega se mora zastavljalec držati, kateri je v nekaterih ugankah bolj ali manj jasno podan, v drugih (težjih) pa ga mora reševalec sam poiskati. Ko ste enkrat “našli" “ključ" k uganki, ga ne dajte več iz rok, ampak ga sučite po uganki na levo in na desno, navzgor in navzdol ter počez, dokler je niste ‘‘odprli" in ji prišli do dna. V naslednjih poglavjih vam hočem na nekaterih zgledih pri že izišlih ugankah in drugih primerih pokazati pot, po kateri boste mogli sami priti do tega ključa.	(Se bo nadaljevalo)
Martin Radoš
SVEČANOSTI VELIKEGA TEDNA V RIMU
že več dni prej je bil ves Rim z okolico prenapolnjen. Na ravnini blizu mesta so postavili več taborišč za moško mladino. Po hotelih, gostilnah, prenočiščih, po samostanih, verskih zavodih in učilnicah je vse zasedeno. Tisti, ki premorejo avtomobile, jih čez noč spremene v spalnice.
Na veliki četrtek je prišlo k jutranjim o-bredom okoli 60.000 romarjev. V cerkvi sv. Petra je maševal papež. V spomin na Odreše-nikovo umivanje nog so pred mašo pomili oltar. Po sveti daritvi je papež blagoslovil Rim in ves svet. Popoldne in zvečer so se vrstili običajni obredi, ki so jih spremljali psalmi in litanije.
Petek je bil posvečen pokori in molitvi, število romarjev je naraslo na 100.000. Jutranje obrede pri sv. Petru jo vodil kardinal Te-deschini. Niti ena sveča ni gorela, ko so se duhovniki sezuli in leže počastili znamenje in orodje odrešenja. Križ, ki je bil pred njimi, je daroval baziliki sv. Petra bizantinski cesar Justini.ian pred 1400 leti. Večerni obredi so se vršili pri sv. Petru, pri sv. Janezu Lateranskem in pr; sv. Jeruzalemskem križu. V Jezusovi cerkvi so govorniki 3 ure razlagali trpljenje in smrt Gospodovo. Po svetih stopnicah so verniki kleče častili spomin J°zu-
sovega ponižanja pred Pilatovo palačo. K»-lizejski amfiteater je v prisotnih oživljal P»' dobe prvih mučencev. Mnogo francoskih mladeničev je na tem kraju prejelo sv. obhajilo-Ponoči je na tisoče nosilcev bakel šlo od Titovega slavoloka, da obnove prizore na Kalvariji.
Papežev e maše na veliko soboto se je udeležilo pol milijona ljudi. Pri gloriji so najprej zvonovi sv. Petra, nato pa njihovi tovariši po sto in sto rimskih božjih hramih oznanili vstajenje. Vijoličasta barva se je u-maknila z oltarjev in slik, 9 5 lustrov je zažarelo. H koncu je Pij XII. množici povedal nekaj besed miru in ljubezni in vse blagoslovil-
Do vrha so se vzpele pobožnosti na velik» nedeljo. Za papeževo mašo se je vsa cerkev snremenila v en sam oltar, tako da so bili sv-daritve deležni tudi vsi verniki na trgu pred cerkvijo. Bučno in razgibano pozdravljanje je sprejelo sv. očeta, ko so ga skozi bronasta vrata na čelu kardinalov in škofov ter v snremstvu častne straže nesli na trg sv. Petra-Pred vhodom v baziliko se je začula himnf' “Ti si Peter", nato pa Aleluja. Sv. oče je najprej moli] pred Najsvetejšim, nato na prestolu sprejel poklonitev- kardinalov, potem P® pristopil k sv. maši. Po podelitvi blagoslov® ga je spet pozdravilo in spremljalo navduš6' nje človeškega morja.
Po evangeliju je imel latinski govor, ki so ?a navdihnile apostolove besede “Daroval se ^ Za naše grehe in vstal v naše odrešenje.’’ Posebno je papež naglasil dragocenost Jezu-f°VeKa mini milosti: ‘‘Iz grenke izkušnje do-. 0 vemo, koliko zločinov, pobojev in vojska Prišlo, ker so ljudje zapustili kraljevsko ®°t, ki jo je božji Zveličar zaznamenoval s sv°jo krvjo. Vsi in vsakdo se moramo vrniti 1,4 to pot in vztrajati v prepričanju, da se mir 1,6 more vseliti v družbo, če ne navdihuje in i16 vodi srca vsakega posameznika. Da do pride, je treba neizprosno gospodovati ezmernim in slabim nagnjenjem in jih podeči razumu, božjemu načrtu in božji po-stavi. Edino od krščanske čednosti moremo ^Pati prenovitve nravnosti in pravične in urc-•ehe obnove splošne blaginje. Storimo vse, da 10 svetila v človeških dušah, da bo cvetela v Jjiih vsakdanjem življenju in zmagala v druž-
bi.
Da bi mir objel ves svet, to je papeževa
^0l'eča molitev na dan Zveličarjeve zmage "“d smrtjo.
DVA VELIKA DOKUMENTA Postno dobo sta usmerila okrožnica “Anni
26.
8e
’ (Svetega leta) in govor sv. očeta dne III. Proti nemoralnosti.
Okrožnica je bila izdana 12. marca. Veseli Binogih uspehov svetega leta v prepričanju, a bo teh vedno več. Ne manjkajo pa tudi ®°.iavi, ki s skrbjo polnijo dušo sv. očeta: sravega miru še vedno ni, pač pa je mnogo ‘/>Vražnosti in nezaupanja, kar pospešuje tek-0 v oboroževanju. Največje zlo in korenina drugih pa je dejstvo, da tako pogosto z stOpa na mesto resnice in da služi kot. r°dje pri razgovorih. Ni malo takih, ki zro a v"ero kot na zadevo brez cene, ali pa jo izganjajo iz družin in družbe, namesto iirn~ pa povzdigujejo brezboštvo. Pomaga j, tisk še posebno s širjenjem pohujšljivih CeiSramnosti' Z lažnivimi obljubami varajo t 6 narode in jih podžigajo v mržnjo in upo-j” J‘redrzno se kršijo pravice Boga, Cerkve g ci°Veške narave. Božji služabniki so pre-v. ajani; prj vzgoji nekatere oblasti ne dopust1° besede resnici, svobodi in veri. Brez ^ a|'u božjega, ki ga daje vera, pa ni mo-Vg a urejena družba. Zato morajo duhovniki 6eV storiti. da nahranijo duše ljudi z evan-ij '|Sbim naukom. Ker duhovniki ne morejo boiJ8611 ljudi in do vseh stvari, jim morajo s01)l]aeati člani Katoliške akcije z vsemi spo-8e °
pelo
*6ga
nostmi, ki jini jih nudi izkušnja. Nihče
Vsi
sme predati lenobi.
h (-jo* moramo goreče moliti, da se ljudje vrti^ * ®°Su in da so uklonijo njegovim sve-lih, postavam. Posebno učinkovita bodi molila -
ha^ii a ofenziva celega katoliškega sveta na dni. "nsko nedelio 26. marca fnrevod toga krož
jo ar.e®a “Oznanila”). ‘‘Najjasnejša luč, ki
dei^’o-Sko nedeljo 26. marca (prevod toga airBv,0^T0žnice ste brali v 35. številki buenos-
Sboz„	. skuPna molitev, naj vodi vse do
aU,ia, da more le božji Odrešenik urediti Po ne in strašne sPore se<lan.losti,... le •tl y, °re Pravično voditi vse, kar se zgodi,
6 'zkladiti z ljubeznijo, le On
mor - vo-
diti po poti večne sreče duše ljudi...” Z vero, upanjem in ljubeznijo molimo k Bogu, naj se nas usmlili. Naj uteši nevihte, ki divjajo v človeštvu, tako kot je z eno kretnjo pomiril vihar na Galilejskem jezeru.
Na pasijonsko nedeljo je papež navezal to okrožnico. Dejal je — samo v cerkvi sv. Petra ga je poslušalo 40 000 vernikov —, da je glavni namen križarske vojske tega dne molitev za brate, ki zaradi vere preganjanje trpe. Potem je ostro napadel “celo vrsto nesramnih in zločinskih listov in knjig, ki vzbujajo pregrehe in hudodelstva. Naš čas označujejo taki grehi, kot se v Preteklih stoletjih najbrž nikoli niso pojavljali. Podlost in grdobijo greha pa navadno prekrivajo z lepotnim bleskom. Najhujšo obsodbo zasluži “namerno draženje strasti, popuščanje vseh brzd, ki jih zahteva javna morala in spodobnost — vse to z namenom, da se v najbolj vabljivih barvah prikaže kršenje zakonske zvestobe, upor proti javni oblasti, samomor ali uničenje tujega življenja." Papež poziva k spokornosti vse katoličane. To je prvi korak k nravni prenovitvi človeštva.
Konec govora se je spremenil v molitev, v kateri je sv- oče prosil Kristusa kruha za reveže, strehe za brezdomce, dela za brezposelne, sloge za narode in miru za svet.
Okrožnica Anni Sacri in govor na pasijonsko nedeljo sta dve novi veliki dejanji v naši odločilni dobi. Z nezmotno roko reže božji namestnik v gnile tvore na človeštvu, obenem pa odkriva neizčrpne zdravilne vrelce. Ali pa -—• z d.ugo podobo povedano: Ali ni veličastna zgradba, ki so ji temelji postavljeni v svetolotni poslanici in ki se z vsakim mesecem, da, z vsakim tednom bolj izpopolnjuje in lepša — ali ni ta veličastna zgradba kot nekdaj Noetova barka edino zavetje za ]iotor>, ki se bliža?
Kardinal dr. Copello je že 14. marca izdal odlok, ki veleva: 1. da naj se okrožnica Anni Sacri prebere na nedeljo 19. marca po vseh cerkvah; 2- na pasijonsko nedeljo bo v stolnici s kanoniki molil v- papežev namen; verniki naj se pridružijo; 3. to nedeljo naj se pri vseh mašah bero posebne molitve v isti namen. <— Tem odredbam dodaja prošnjo za skrbno pripravo na oktobrski evharistični kongres v Rosariu.
Tamkajšnji kardinal dr. Caggiano je odredil skoro enako za nedeljo 26. marca v svoji škofiji
Križarski vojski molitve se je med drugimi goreče odzvala tudi argentinska policija, Vse, ki služijo pri tej važni ustanovi in ki tako od blizu gledajo pokvarjenost in trpljenje naših dni, je v daljšem govoru po radiu pozval k sodelovanju komisar Tomaž Aguilar.
VELIKONOČNO PASTIRSKO PISMO KARDINALA COPELLA
Polno velikonočnega veselja je pastirsko pismo argentinskega primasa kardinala Oopella-Naša mati sv. Cerkev, tako pravi kardinal, hoče novega življenja v nas in želi, da branimo njene nauke ' t .m, C.u j".h nepres* no propo-
-- 3C9 —
vedujemo. Moč dobrega zgleda skoro ne pozna odpora. Medtem ko je po svetu toliko sovraštva, se je dobro spomniti na načela, ki so vodila sv. Frančiška Asiškega. Takole jih je izrazil:	“Gospod, napravi iz mene
orodje svojega miru! Tja, kjer je sovraštvo, naj prinesem mir; kjer žalitev — odpuščanje; kjer nesloga —. edinost; kjer zmota -— resnico; kjer dvom —• vero; kjer obup — upanje; kjer mrak — luč; kjer žalost — veselje- O božji Učenik! Naj ne iščem toliko, da bi bil potolažen, kot da bi tolažil; da bi me razumeli, kot da bi razumel; da bi me ljubili, kot da bi ljubil. Kajti s tem ko dajemo, prejemamo; ko nase pozabljamo, se najdemo; ko odpuščamo, nam je odpuščeno; ko umremo, vstanemo v večno življenje.”
Velika noč, ki jo praznujemo, zahteva od nas apostolat dejanja. Najprej sodelovanje z molitvijo, ki je “najsilnejši vir energije na zemlji”. Potem sodelovanje našega osebnega dela: proste ure, ki nam ostajajo po poklicnem delu, dajmo Bogu in širjenju njegovega, kraljestva. Tretji način sodelovanja je denarna pomoč- Da bomo vstali poveličani, moramo vršiti dobra dela. Pismo zaključuje liturgična molitev: ‘ ‘Kristus, ko bom (moral od tod, stori, da po posredovanju Tvoje Matere dosežem venec zmage!”
V	NOVI BLAŽENI
V preteklem mesecu je papež vodil dva konzist.orija, ki sta razpravljala o novih blaženih in o novih svetnikih. Prvi se je vršil 16., drugi pa 2‘8. marca. Na drugem, kjer je sodelovalo 14 kardinalov in 35 nadškofov, so odobrili kanonizacije tehle blaženih: Marije Viliemine de Podat, francoske redovnice- Proglasitev je bila 23. aprila. — Antona Marije Clareta, ustanovitelja kongregacije Misijonarjev •— sinov brezmadežnega Marijinega Srca (proglasitev bo 7. maja). — Vincencija Strambija, škofa v Maserti in Tolentinu (svečanost bo 11. junija). — Marije Goretti (za svetnico bo proglašena 25. junija) in Marijane de Jesus Paredes iz Quita v Ecuador ju (svečanost bo 9. julija). — Medtem so 19. marca proglasili za blaženo Pavlo Elizabeto Cerioli, vdovo de Busechi Tassi- Med prisotnimi jih je bilo veliko iz Cremone, kjer se je blažena rodila I. 1817. 37 let stara je vdovela in.se povs-m posvetila revežem. Ustanavljala je šole, zavode za sirote in red Svete (Družine. Prenaporno delo jo je spravilo že petdesetletno v grob. Svečanosti v cerkvi sv. Petra je vodil kardinal Micara, prefekt kongregacije obredov.
K dogodkom, ki slave sveto leto, prištejemo še ustanovitev vasi v provinci Ju.juy. Ustanovitelji, Italijani iz okolice Barija, so ji vzdeli ime Ano Santo.
TRI OBLETNICE
30. marca ie poteklo 30 let. odkar je bil dr. Santiago L. Copello posvečen za škofa. Dobrih 13 let kasneje je postal buenosaireški nadškof, številni in dragoceni so plodovi njegovega neutrudnega dela. Postavil je 50 novih župnij in dogradil nad 40 cerkva! Neprecenljive so
njegove zasluge za dvig malega in velikega semenišča.
Edini katoliški dnevnik našega mesta, El Pueblo, se je prvikrat' pojavil dne 1. aprila 1900. Ustanovil ga je duhovnik Friderik Grote, oče “Katoliških delavskih krožkov”. El Pueblo se je pojavil kot hiter odgovor na priporočila Vesoljnega zbora škofov Latinske Amerike, člen 723. razglasov tega zbora pravi:	“Vsem je znano, kako delajo v naših
časih sovražniki Cerkve noč in dan, da vce' pij o med ljudi strup brezboštva z blatenjem verskih dogem in s skrunjenjem krščanskih navad. Zato moramo zoprv-ati sovražniku 2 istim orožjem — s tem da širimo katoliške časnike.” 'člen 725.: ‘‘Z vsem ognjem priporočamo škofom, duhovnikom in ostalim vernikom, zlasti premožnejšim, naj z vsemi sredstvi varujejo katoliške dnevnike in jim pomagajo; pisateljem in izdajateljem pa naročamo, naj priobčujejo samo snise neoporečne in zdrave vsebine.” člen 726.:	• G-O'
tovo ne bo katoličana, ki ne bo pripravljen za sodelovanje.”
El Pueblo je v 50 letih obstoja opravil nad vse važno delo, kot priznavajo pisma, ki j'k neprestano dobiva od cerkvenih dostojanstvenikov. Njegov pomen je vendarle omejen na Argentino. Ugled vsega sveta pa si je Pri' dobila jezuitska revija Civilta Cattolica, hi praznuje že 100. leto delovanja. Sam sv. or® je poslal izdajateljem pismo. Posebno v dobro jim šteje to, da so znali uspešno uničevati kali zla. ki jih je posejal totalitarizem. E®' vi ja j c dokazala, da se mora civilizacija ustaliti v Bogu in v krščanskih načelih. Sv. or® zaupa, da bo nadaljevala svoje zaslužno del°-
NEKAJ DOGODKOV
Romanje v Lujan. En teden pred nami P°' roma v Lujan buenosaireška nadškofija P°a vodstvom svojega pastirja. Ta lepo pravi-“Zavetnica naše domovine, Mati vseh Argeiv tincev, kliče s prestola dobrote svoje otrok® in jim govori s psalmistom; Pridite, sinova in me poslušajte. Naučila vas bom strahu božjega.” In kdo ne uvidi, kako potreben 1 ta nauk v zmedi in zlu, ki nas obdajata? ""
V	okolici Pariza so postavili taborišče 7-® 30.000 oseb. Pa to bo samo del udeležen®®^ na slovesnostih za 2 0. obletnico Katoliš kmečke mladine. Višek je bil Pasijon s s od1 lovanjem pevskih zborov in godbe.
V	Toledu iščejo meč, s katerim je bil glavljen sv, Pavel. Samostanski vratar ga \ vrgel v vodnjak, da bi ga rešil pred komunt sti, ko so se med državljansko vojno bli2d samostanu. Meč je prinesel v 14. stoletju k»c dinal Gil de Albornoz iz, Rima.
RDEČE DIV JANJE
Sovraštvo pekla izkorišča svobodo n ja, ki mu jo je Bog dopustil za železno veso. V Catholic Heraldu, je izjavil westl ski ministrski predsednik: “Pandanes je o čilno dejstvo, ki pritiska na vsa dejanja ^ komunistično napadanje civilizacije ia eio*
n°sti.'’ Druga angleška revija obrača pozor-®ost na junaško zadržanje božjih služabnikov, *l so podvrženi vsemu: prisilnemu delu, deportacijam, zaporom, najbolj krutim mukam, likvidacijam. In kaj stori zapadni svet na to? ~> ne obstaja prekrižanih rok, ne! Glejte: ~3. marca se je končalo prvo zasedanje Od-;0ra za preučevanje sužnosti v modernem sve-,u-_ Odbor sestavljajo zastopniki Združenih . ržav, Anglije, Francijo in Chileja. Zasedanje Jo trajalo G tednov. Sklep zasedanja je bil,
da pošljejo vsem vladam, pa naj bodo članice Združenih narodov ali ne, vprašalne pole o tem, ali je na njih ozemlju kaj sužnosti in podobnih ustanov kot n. pr. neprostovoljnega ali neplačanega dela.
Ne poročam o tem odboru, zasedanju in sklepu zato, da bi se iz njih norčeval. A nekaj strašnega gre skoz dušo, ko primerjaš pošastne zločine tam, pa odbore in zasedanja tu.
O katoliškem življenju v drugih državah — prihodnjič.
IZ ZASUŽNJENE DOMOVINE

Ustrahovani so ljudje doma še vedno tako, a zlepa ne upajo opisati dejansko razmer, *akršne so; mnogi se v pismih niti ne upajo Pisati. Tudi duhovniki, kolikor jih je še na Svobodi, so pod strogim nadzorstvom pri vsem Sv°jem delu. Krstnih in drugih listov župnije ^6|' ne smejo izdajati, pač jih pa je mogoče obiti pri takozvanih državnih matičnih ura-1 • Tudi na uradno prošnjo iz inozemstva ni , °Soče doseči listin za ljudi ki so že deset-letia zunaj.
župnik Franc Vavpetič iz Šenčurja pri Kra-1,11 je doma že od lanske jeseni. s y Ljubljani je umrl cerkovnik v stolnici 1 cnik Jakob. Dobro ga poznajo duhovniki in ^erniki, ki so ga videli zlasti v zadnjih letih cerkvi, odkar je gostovala tam Brezjanska aii.ja. Zadnje čase ni mogel več opravljati °leSa dela v cerkvi, pač pa je do zadnjega a stanovanju v stolnem župnišču pripravljal °stije ob smrti so mu zvonili z velikim zvo-?m in pogreba se je udeležilo veliko duhov-kov. v siovo mu je govoril stolni župnik in °vdaril njegovo zvestobo v službi Cerkve. a3 počiva v miru!
j Težko je bolan v Ljubljani kanonik peni-Pnciarij Ivan Gogala,
lii ?iru,a 3e napovedana za letošnje leto v b'ja.nski škofiji v dekanijah Ribnica, Kam-’k in Trebnje.
žilu
^Vetoletnili odpustkov so deležne po dolo-sv. očeta tudi slovenske škofije v Jugo-
j ker verniki izza železne zavese ne mo-ort° na roman,je v Rim. Določeni so za prejem U)jDUstka štirje obiski sv. R. T. s predpisanimi tno*‘*;Taini in prejeti mora vsak sv. obha->e?- Svetoletni odpustek more prejeti vsak at in tudi ena spoved velja za prejem k) . odpustkov- Molitev ne morejo opraviti Spo ol)vezno nedeljsko ali praznično mašo. 'edniki imajo posebne pravice za odvezo-kazni, ki so pridržane sv. Stolici.
^[^'''tdesetc obletnice smrti škofa Antona v ijZya Wolf a so se spominjali doma. Rojen k01 sin rudniškega uradnika 1. 1782. Igo.1)0 j® vodil silno dolgo in sicer od leta do smrti 7 2. 3859, Delo je opravljal z
uradniško natančnostjo, z veliko pridnostjo in vsestransko budnostjo ter nepristransko sodbo. Živel je v dobi, ko so revolucionarni duhovno-kuiturni in politični tokovi butali izr Zahodne Evrope tudi v njegovo ljubljansko škofijo. Bil je vsemu temu zelo nasproten. Hotel pa je svojim vernikom pomagati v vsem: k napredku, ki je zasnoval mnogo ustanov velikega narodnega in kulturnega pomena. Razširil in poglobil je bogoslovni študij, ustanovil je za gimnazijce izrazito narodno usmerjeno Alojzijevišee, poskrbel nov prevod celotnega sv. pisma in pripravil gmotno podlago za izdajo velikega nemško-slovenskega in slo-vensko-nemškega slovarja.
Krški škof dr. Srebrniči, apost. administrator reške škofije, je dobil v upravo tudi otoke črez, Lošinj in druge istrske otoke, ki so bili do 1928 sestavni del njegove krške škofije, po prvi svetovni vojni pa pridruženi novoustanovljeni zadrski nadškofiji-
že v novemrbu 7. 11. je na Brezjah tik pred sv. mašo izdihnil frančiškan I’. AloJzif Lipej. Rojen je bil v Cirkovcih v lavantinski škofiji, vstopil 1. 19 09 v frančiškanski red in bil posvečen v mašnika 1913- Odlikovala ga je pri vsem njegovem delu širom Slovenije velika dobrosrčnost, kar je posebno pokazal v spovednici.
Prosvetni minister dr. Potrč je ob tridesetletnici ljubljanske univerze katoliškemu slovenskemu narodu govoril: ‘‘Edina pravilna znanost v družbenem razvoju je marksistična revolucionarna znanost. Idealizem, mistika, dogme so laž. Sodobna družbena znanost je razumljiva samo v luči filozofije jugoslovanske komunistične partije. Zato ima jugoslovanska mladina pravico, da ji da univerza možnost si to filozofijo prisvojiti.
Slovenske postne pridige v cerkvi sv. Ignacija v Gorici je letos imel dr. Kazimir Humar.
Zn stolnega, vikar J a v Gorici je imenovan novomašnik Emo Tuni, ki je tamošnji faran.
Begunsko vas so blagoslovili v Gorici v predmestju ob robu Malih Rojc. Blagoslov je opravil goriški nadškof msgv. Margotti. Namenjena je ljudem, ki so morali bežati oz. ne
morejo zaradi povojnih razmer dobiti človeka vrednega stanovanja.
1'mrl je v Sovodnjah Avguštin Bntkovič, oče g. Draga, profesorja-duhovnika in brat g-Petra-Domna Butkoviča, župnika. Pogreb je vodil v spremstvu 6 drugih duhovnikov msgr. Gregorec Srečko iz Gorice, Udeležilo se je pogreba veliko domačinov in dijakov ter profesorjev slovenskih srednjih šol v Gorici.
1*. Jeronim Knoblehar, sorodnik misijonarja dr. Ignacija Knobleharia je umrl za Božič v Vukovaru- Rodil se je v Mokronogu 1. 1860 in vstopil v frančiškanski red. Pred prvo svetovno volno je bil več let profesor bogoslovja pri frančiškanih v Kamniku, nato na Brezjah gvardiian. nakar je odšel v Ameriko. Po vrnitvi je pa stopil v hrvatsko provinco sv. Cirila in Metoda. Po razgibanem življenju je našel mir v bratski zemlji hrvatski.
Onečaščenje znamenj in kapelic nadaljujejo po Sloveni ji. Poročajo, da je bila blizu Lahovč na Gorenjskem lepa kapelica Matere božje, pa so neznanci kip razbili in ga vrgli v grmovje. Ljudje niso pustili kapelice prazne, temveč so v njo postavili sliko M- B.. a tudi to so raztrgali in vrgli proč. Podobno so v bližini razbili križ.
Milostno podobo Svotogorske Matere Božje so našli, še se spominjamo, kako je kar naenkrat izginila v maju 1. 1947, ko so jo mislili iz Gorice prenesti v Solkan in od tam na Sveto Goro Iz Gorice so podobo odnesli v Rim, v Vatikan, v prostore Državnega tajništva. Pristojne osebe so za njeno skrivališče kmalu zvedele in so vse naredile, da bi bila podoba vrnjena tja, kamor spada, Slovencem, na Sveto Goro. Največ si je za to prizadejal n. Gracijan Heric, frančiškanski provincijal, ki je pa prej odšel v Ameriko. Na pustni torek 21. februarja na je skupina Slovencev, med njimi duhovniki p. Prešeren, p. Hugo Bren, dr Robič in vrhovna predstojnica šolskih sester Terezija Hanželič odnesla, podobo v hišo šolskih sester na Via dei Colli, kjer je takoj nato v kapeli maševal primorski rojak g. Bavdaš. Podobo je sprejel v varstvo v imenu provincijala slovenskih frančiškanov p. Hugo. Podoba je nekoliko poškodovana, ker je nekaj časa bila na vlažnem, pa upajo, da io bodo s skrbnim delom popravili, a s precejšnjimi stroški, katere naj bi pomagali nositi vsi rojaki.
Kako razumejo v Jugoslaviji enakopravnost. Sklenili so, da v srednjo šolo ne bodo sprejeli otrok, ki so v ljudski šoli obiskovali verouk.
Smrt vzorne usmiljenke. Iz Beograda poročajo :
13. 3. t- 1. je umrla v Bitolju blaga sestra Jed^rt Kršmanc. Bila Vam jo je tam sama požrtvovalnost prav za vse, za sestre, kakor za druge ljudi. S. Celza je imela tifus, nato s. Plautila. Obema je stregla dan in noč ter jih spravila po konci- Nato je sama dobila tifus in pljučnico. Legla je 1. 3. Brzojavili so njeni rodni sestri Nolaski v Škofjo Loko. šla je v Beograd k drugi rodni sestri Restituti. šli sta na pot iz Beograda 14. 3. zvečer, ne
vedoč, da je že mrtva- Na dan pogreba šc ni bilo nikogar od domačih na mestu. Zato ie dala oblast dobrohotno dovoljenje, da se po-čaka, dokler ne pridejo domači. Na parali je bila v cerkvi. Ljudi je bilo vedno polno okrog nje. V krsto, na kornet in okoli so nametali polno prošnjih listkov, pvakrat so morali cerkev zakleniti, ker je bil premočen naval. Za pogreb 16. 3- popoldne je bilo vse mesto po koncu. Uradi, doktorji, šole. Fantje so nesli 11 vencev. Bil je dolg sprevod. S. RB' stituti je rekel doktor, šef rajn.e, da bi se hotel posloviti od s. Jedert. pa od ginjenja nf more govoriti- Ljudje so jokali, zlasti bolniki in sestre. Težko jo bo nadomestiti. Naj počiva v miru!
SMRT NAJSTAREJŠE SLOVENKE
V	Senožečah je 25. februarja dala slovo zemskemu življenju plemenita krščanska mati Marjeta žetko por- Delak. 9. julija bi dopolnila 104 leta.
Bila je mati 14 otrokom, preživela 5 vojska, toda ostala je močna žena, ki je tolažila prav do zadnjega.
V	Argentini žalujeta za materjo dve hčeri: Ana vdova Vidmar s sinovi Anton, Jožef ia Franc ter hčerami: Ana por. čoha, Ivanka so pravnuki obžalovane umrle; ter hči Tere-zija por. Krpan z možem in otroci: Merica in Peter.
Tukaj so vnuki Fani, Pepca in Jože Žiberna. Na domu hči Ivana, vdova Žiberna, njena hči Justa in sin Karel, oba poročena-
V	Trstu žalujejo otroci rajne Franc, Antonija in Marija, vsi poročeni, od katerih ie samo ena hči dobila dovoljenje za udeležbo na pogrebu.
V	Severni Ameriki je sin Ignac z družino.
Rajna je bila položena k večnemu počitk1*
v Senožečah ob ogromni udeležbi množice, ki je izkazala rajni spoštovanje in nadomestil3, otroke, kateri iz dalje niso mogli prihiteti n» pogreb.
21. maja ob 8 bo za pokojno v San Martinu sveta maša zadušnica.
Naj počiva v miru!
naše visokošolke v zaragozi
Zaragoza! Koliko sladkih čustev, koliko u-Panja vzbuja la beseda med španskim ljudstvom! Ob Bbru, ki teče skozi mesto, se vz-®®n.ia mogočna Marijina bazilika “Virgen de-Pilar” z vrha malega stebra, “pilar”, čuva 'n vodi Marija to ljudstvo preko stoletij, ob-'arovala ga je nadvlade komunizma. Ljud-stvo ni varano v svoji preprosti veri in v ^Upanju v pilarsko Marijo... Pisana mno-z Ca ljudi vseh slojev in poklicev, iz daljnih bližnjih krajev, se dan na dan zateka k ■Ki, ki je Mati dobrega sveta. Plapolajoči Plameni neštevilnih sveč pre-d Njenim oltarjem se nemo zahvaljujejo, prosijo in jo ča-®te> izražajoč to, česar človeško srce z besedami izrazit ne more.
Kdo je pripeljal v to znamenito mesto a.ivečje španske božje poti malo skupino ^ °''enskih visokošolk, če ne Ona, ki nas je su- lepo vodila že poprej p c vsej begun-hl Poti, preko vseh taborišč?!
“HCHECOSLOVACAS”
^est Echecoslovacas prihaja! ” se je raz-VpS a Test po mestu- “Ne, ne, me smo Eslo-v aas!’’ pojasnjujemo- “Nič ne de, je čislo j0 j110' odgovarjajo, “Ni vseeno! Slovenija rod' 61 'Iugosravi.i°, kjer so združeni trije nami ' J, eno državo. Eden od teh narodov smo r0fj ^1°venci, delaven in globoko veren na-rav’ .aša zemlja se ponaša z izrednimi na-vrtl,,ml lepotami; vsak nje košček je kakor kjnp? ^t'bno obdelan in čuvan od pridnega z z a- črički so posejani s cerkvami, doline znovainenji> da se človek vedno znova in kdo a spomnb kdo je' vso to lepoto ustvaril, v -^.ohranjuje in vlada. . .” Tako smo go-*n govorila ne le o lepotah in vernosti yjn K amPak tudi o strahotah nje zgodo-in sedanjosti. . .
6 Poznajo nas. Komaj vetjo, da smo na
svetu. Nič niso slišali o našem trpljenju, o krivicah, ki so se zgrnile nad narod- Kako naj od njih potem pričakujemo tiste pomoči, ki jo potrebujemo? “Vaš jezik je nemščina, kajne, ali vsaj izvira iz n j ■. . . ” Kruto udar-j; jo na nas ti dekazi, kako nas malo poznajo. A srce trepeče v naiodni zavesti, za dom, za domovino. ‘TSovenka sem, Slovenka čem ostati, rodila mene j j slovenska ma‘i ' Domovina, nepoznana, ponižana v svoji boli hočemo ž"veti zate, hočemo 1 o predstaviti s otu tako kot si! Koliko življenj je bile žrtvovanih v ,borbi za ohranitev tvoje neo-madeževanosti! Nam je bilo življenje še podarjeno, a za;o, da v daljnjih in nepoznanih krajih s svojim življenjem in delom pričamo o tvoji veličini kot vredne tvoje hčere! Kako lepa naloga 'n dolžnost, kako veliko delo za narod, dasi na prvi pogled neznatno in nemočno!
PRVI KORAKI
Ljudje se nam brž približajo, so prijazni in tenkočutni, a nam povsem nasprotnega značaja, da se- js včasih težko prilagoditi. . . “Ne šminkajo se!” šušljajo. ‘‘Pričakovali smo, da bodo še celo kadile. . . sploh smo si vas predstavljali polne nečesa tujega, v veri, v običajih, v značaju...” Tako nam govore. Zdi se, da so prvi vti i o nas dobri. To nas veseli in opogumlja in že čutimo, kako občutje strahu pred neznano bodočnostjo kar izginja ob toplini bratske skupnosti katoličanov, ki smo v pog’av'tnem vendarle eno, dasi ohranjuj- mo v ostalem toliko razlik.
Stopimo pred Najsvetejše, da se Bogu zahvalimo za vse. Opazimo čudno spogledovanje med spremljevalci in spremljevalkami. Saj res, pokrite nismo! Nerodno! Seveda, privaditi se bo treba, ne smemo zametavati navad dežele, v kateri smo gostje. Ali pa tudi ne pravi sv. Pavel v pismu Korinča-nom: “Sami prj sebi sodite: Je li spodobno,

da bi žena razoglava Boga molila?” Torej so romanski narodi ohranili lepo navado, prvih časov krščanstva, dočim smo. jo mi izgubili. . . Končno imajo torej le oni prav!
BORBA ZA ŠTUDIJ
Prvi dnevi so natrpani z doživljaji; družabnega značaja:	'predstavljanje oblastem,
visoki mestni družbi, pokloni,' banketi . . . A sredi tega nam je v srcu nemir in skrb, oči iščejo nekaj več, iščejo univerzo.
‘‘Facultad de medicina y ciencias” zapleše pred očmi velik napis. Smo že na cilju! še nekaj korakov, še nekaj dni, pa bo postala univerza osrednja misel dneva, celo marsi-kake noči... Hočemo študirati! Z izobrazbo je lažje klubovati današnjim brezbožnim tokovom in idejam, kajti tudi nasprotnik je izobražen, če bi morali naši idejni nasprotniki v emigracijo, kako bi se potrudili, da bi študiralo čim več njihovih...! Zavedajo se, da bo zmagal tisti, ki bo imel na svoji strani izobražence. Naš boj ni boj z orožjem, naš boj mora iti pred vsem za tem, da postavimo napram razkristjanjeni, brezbožni kulturi in znanosti po robu armado katoliških izobražencev, ki bodo na višku vsak v svoji stroki, a na višku tudi v svoji katoliški načelnosti in dejavnosti! Tega mnogi ne razumejo, zato tudi ne razumejo stremljenja idealnih mladih rojakov v begunstvu, in izseljenstvu, ki hočejo študirati, a študirati zato, da bodo popolneje služili božjemu kraljestvu, popolneje pomigali sočloveku, popolneje reševali narod. — Tudi me, dekleta, ki nas je božja prev'dnost povedla na pot študija, hočemo študij dokončati, cilje doseči, kljub velikim trudom in žrtvam, ki nas čakajo. Bomo zmogle? Hočemo in moramo; z nami je Marija, z nami je Bog!
Te misli nam dajejo 71 gona in veselja za delo, razigran smeh in zadovoljstvo ob prepričanju na zmago se poiaja v nas vseh. še smo polne prvih močni 1 vtisov nove dežele,
novih ljudi, novih značajev, ko stopamo na univerzo. Spremljajo nas hladni pogledi profesorjev in študentov; nekateri so prijazni, a le ker jih zanimamo ■—- tujke. Unl' Verza nam še ni odprla svojih vrat. Priboriti si jo bomo morale po trdih preizkušnjah-Besede ne pomenijo nič. Y' dejjamja bo treba pokazati, ali smo vredne sprejema. - -Nepoznane tuje besede stopajo pred nas stran za stranjo v debelih knjigah. . . A že so premagane prve težave, že razumem0 • Saj bo šlo! Drznost: in odločnost so nam bereta na obrazih, brezmejno zadovoljstva nad že skorajšnjo zrna go se zliva v prešeren smeh. In res, uspele smo! Prvi izpiti so šl sijajno! Preje hladni profesorji in koleg1 nam prožijo roke in častitajo, vrata na univerzo se počasi odmikajo, še malo in odprl®1 so se nam na stežaj'. . . Po več letih se spe čutimo polnopravne študentke!
“SOK, SEIS ESLOVENAS. . .
Praznik je. S1 mce razliva svoje žar.R® P?1 pustih mestnih zidovih. Zvonec pri vrati zapoje enkrat, dvakrat, trikrat... “Doni ■ mi je dolgčas,’’ se opravičuje prva. —-	’
zahotelo se mi ie po vas,” pravi druga. ■ " “Le naprej, ksr tjale sedite, tam; so že dru ge. Ali smo vsi'? Da, prav vse. Čudno, P se nismo nič dogovorile, živahno- kramljanj v nam tako dragem jeziku se razlega iz s° be, ni konca obnavljanja spominov iz P‘e' teklosti. že privre iz grla slovenska narodn pesem. Teda j je domovina, so naši drag čisto blizu Bas. Nimata mesta kaka solza sentimental» ost in žalost. Ob vsem smo v šele, polne zaupanja. Ni sile, ki bi na ubila smeh in radost! “Kdor nedolžen J^ rad poje, ima čisto srce svoje; če tud’ rev je, ne toži, rajši eno si zakroži...”	j[
Kaj, če bi malo pogledale ven! °r® mestnega vrveža stopa šest Slovenk. Sre jemo mnogo že znanih obrazov. Kdo kaj P
DEKLETA V,SDO'
SLOVENSKA DEKLIIKA ORGANIZACIJA
Kot bi nekdo razvezal šop slovenskega Cvetja in ga razmetal po tuji zemlji, so bila s prihodom v Argentino vržena v tuji svet naša -dekleta. Odtrgana še od poslednjega, kar jim je ostalo v begunstvu — slovenskih vojakov, so se morala spustiti v tok tega velemestnega življenja. Mlado dekle so je znašlo v boju proti sto nevarnostim (v verskem, nravnem in narodnostnem oziru) sa-hlo, brez opore, pri tujih ljudeh, sprva kot thanjvredno, s kosom kruha, ki so ji ga dali, Pa z vsem notranjim bogastvom, ki ga je Plaho prikiivala kot skrit zaklad. “Utonila bodo,’’ bi dejal kdo.
Kot eno se je takrat izvil klic po organizaciji, ki naj bi najprej zaščitila naša dekleta pred nevarnostmi tujine. Združila naj bi vse mlade dekliške moči v skupen odpor "— trden obroč, v katerem bi bilo varno vsako slovensko dekle, še več! Ne samo navadne skupnosti, döma so bila potrebna naša dekleta, kjer naj bi se po tednu, mesecu P°vsem novega, tujega življenja sprostile v domači besedi, pesmi in razvedrilu družine, v kateri bi našla razumevanja, topline med enakimi — sestrami.
Klicu slovenskih deklet se je pridružila skrb tistih, ki sta jim mar slovenska mladina in bodočnost našega naroda. Leto bo, kar go gg združila slovenska dekleta v Dekliško organizacijo pod ciljem:	ohranjati,
združevati in vzgajati vsa slovenska dekleta. ^°1 leta bo, kar so njih težnje razumele tudi Sestre zavoda Ana Maria Janer in jim dale razpolago svoj moderno urejeni zavod. "u je zdaj naš dekliški dom. Iz meseca v desec se zbirajo dekleta iz vseh strani Bueno-
P°bara. A glej, namesto ene jih odgovarja sest in vse enako kot na povelje, kot bi se Zhienile! To ti je edinost mišljenja in ču-etlja! Nihče ne misli, katero naj kaj poveša, saj ve, da bi od vsake dobil isti odgo-'0r- Me pa smo tako vesele te povezanosti, te cn°tnosti. . . čutimo se čisto sestre!
Danes tu nihče več ne govori o “Echecoslo-aca«.-- Slovenija jim je zdaj že poznana, ^•ljubljena dežela; sočustvujejo z njo v tragcdiji Prijetno ti de, ko čuješ be-(1e iz uSt spanca: “Los Eslovenos on peque-<ie^ como el ntimero, pero quizas son gran-nr)s y serän grandes!” (Slovenci so številčiti toali- a vendarle so veliki in bodo vell-r ' ’ ■ 1 Bog daj, da bi bila to resnica, da bi i s bili vsi veliki katoličani, velikodušni v aeJah in v delu.
Slovenske visokošolke v Španiji
hoj5 sliki pod naslovom jih vidimo pred od-in ,°m ’z Rima v družbi s p. Pregernom D. j.
- P’.Uazovcem OFM, ki sta jim pomagala k v Španiji. — Slika levo: Zaragoza.
sa, da se kot -doma sproste, razvedre in pogovore o problemih, zanimivostih in zahtevah, ki jih nalaga naš čas. Z blagoslovom nebeške Matere odhajajo dekleta v življenje z novimi spoznanji, okrepljene za vsakdanjo borbo. Zbližanju in razvedrilu so namenjeni družabni sestanki ki imajo ob presenetljivem gostoljubju častitih sester le to po-j manjkljivost, da jih je malo. Tudi izleti so 8 izredna prireditev, pa zato prijetnejša in bolj j zaželjena. žoga zadnje čase počiva, ker daje ‘prednost “višjemu". Se bo pač morala s tem sprijazniti — vsaj dokler dekleta ne naštudirajo “Magdine žrtve", ki bi jo rade oživile na odru.
Kot to leto, upajmo, bo tudi v prihodnjem storila Dekliška organizacija vse, da z ljubeznijo poveže vsa slovenska dekleta v Buenos Airesu in okolici v šopek, ki naj, skrbno urejen in negovan, dehti, dasi na tuji zemlji, v veselje Bogu in slovenskemu narodu.
ARGENTINA
PRAZNOVANJE VELIKE NOČI
Vse mišljenje in prizadevanje v zadnjih tednih je obvladala skrb, kako bomo svoje duše dostojno pripravili za praznik Gospodovega vstajenja. Potrebno je to v teh razmerah še bolj, ko vso javno življenje, okolje ubija misel na duhovnost in pa ker še daleč ni tiste redne duhovne oskrbe, kakor smo je bili kot begunci vajeni v taboriščih.
PRIPRAVA NA PRAZNIKE
Dušni pastirji so si nadeli kot glavno nalogo, da vernikom, slovenskim rojakom, pripravijo in omogočijo dobro velikonočno spoved. V to so služilo duhovne obnove po večjih središčih ali pa enodnevni obisk duhovnika tam, kjer je skupina manjša ali težie dogegljiva. že na prvo postno nedeljo je bila taka duhovna obnova v Floridi, kjer kapla-nuje za Špance in hkrati pase slovenske duše g. Avguštin- To središče se je lepo izoblikovalo in utrdilo z mesečnimi svetimi urami pred prvim petkom, zato je bila tudi udeležba na duhovni obnovi zelo lepa. Zbrala je novonaseljence iz vseh pokrajin in taborišč, prišli so že- tudi rojaki iz Primorske in opaziti je bilo nekatere stare naseljence. Večina vseh udeležencev je opravila velikonočno sv. spoved, in zaključek na prvo postno nedeljo je bil za Slovence doživetje, pa za domačine dogodek, ker kaj takega niso vajeni. Pridigal je prof. dr. Žakelj iz San Luisa.
Ramos Mejia jo bilo drugo središče, kjer je isti g. dr. Žakelj s svojimi pridigami nadaljeval naslednji teden; od četrtk« do sobote so bili zvečer govori z blagoslovom, nato oa spovedovanje, katerega je bilo silno veliko.
Saj prav v tem kraju in bližnji okolici živi največja strnjeno naseljena skupina novih naseljencev in jim pastiruje g. Kalan, kaplan v Ramos Mejia. Prav za te dni je prišel v faro novi španski župnik, ki je dober za Sl°" vence kakor vsakdanji kruh- Mlad, svet duhovnik, ki razume dušo izseljencev, jim omogoča zbiranje in pusti slovenskemu duhovniku veliko svobode za delo med njimi. Ljudi je prišlo zelo veliko, dasi jih je nekaj večerov oviral dež in se je bilo bati, da jih ne ho. Posebno lep je bil zaključek, saj so v prejšnjih dneh ves čas spovedovali trije slovenski duhovniki dolge ure. Naselja od San Antonio do Liniersa preko Ciudadele in še celo zunanje obrobne ul'ce Capitata je zajel ta misijon.
Skupina v okolici Buenos Airesa, ki je najbolj od rok, je ona v Montegrande. Sestavljajo .jo delavci na aerodromu in na javnih delih v Ezuzi in okolici ter nekatere žene in dekleta, ki so ushižbene na otroški počitniški koloniji gen. Pistarinija, ter lepo števila družin, ki so se zlasti v začetku v teh krajih naselile. Redne nedeljske službe božje nimajo-ker je skupina premajhna in ker ni slovenskih duhovnikov, ki bi mogli redno na toliko krajev v nedeljo prihajati maševat- Da se tudi oni prinravi.io na spored za Veliko noč, je na praznik sr. Jožefa obiskal ta okoliš S-Orehar. Zjutraj od S naprej je bilo spovedovanje do maše ob 10. kjer se je večin* zbrala, v kolikor nekatere žene zaradi otrok niso takoj po sv. obhajilu morale dom°v' Prav v tej skupini so žrtcli. da bi vsaj Par' kmt na leto bila sv. maša. da bi mogli opra viti sv. spored oni, ki v mesto zaradi sluz*6 ne morejo-
V tednu pred tiho nedeljo je bila posr*" «ena skrb vernikom v okraju San Martin' kjer pastiruje Slovencem svetnik Karel školjki živi na župniji kot gost, vesel, da more ' svojem .jeziku pomagati rojakom, ki jih tam veliko zlasti zaradi bližin« industrijsk,l!l »rediš«. Redno vsako nedeljo imajo sv. m**4’ v tamošnji župni cerkvi, kjer se z novimi v-nci zbere precej tudi prejšnjih naseljence'; ki so v tem predelu morda še najbolj ostal' nedotaknjeni od vihre rdeče propagande in najhitreje novodošlim približali. G. Škulj san1 jim je tri dni v govorih pripravljal duše sv. spoved, za katero sta mu prišla v pom1’1 j iz bližnjega Ballester.ja g. Stanonik in g- StO® li« iz mesta- Dolgo v no« so čakali moški 1 ženske, da opravijo sv. spoved, prišli so ce 1 Hrvatje, ki živiio v istem kraju, ter nek* teri nemški naseljenci. Kako veselo jih je _ gledati v nedelio zjutraj, ko so v čistih šah okusili srečo božjo ter brez besedi Prl gali o njej tistim, med katerimi žive.
Prav ist! dan so imeli svojo duhovno ob-tiovo slovenski rojaki v župniji San Justo in okolici; Že dolgo prosijo za slovenskega duhovnika, pa ga ni mogoče doseči, ker jih škofiji manjka. Morda bodo njih prošnje uslišane v bodočnosti. Tudi tukaj redne službe božje nimajo, pač pa hodijo v bližnji Ramos Mejia. Za to nedeljo jih je obiskal g. Orehar iz Capitala. že od sedmih zjutraj so imeli priliko za sv. spoved, ob osmih sv. mašo s slo-vensko pridigo. Ob zastrtem križu so premišljevali ljubezen Gospodovo do grešnikov ‘n že mnogi pristopili k sv. obhajilu. Po sv-•naši sta čakali dolgi vrsti moških in žensk kri spovednici in vztrajali skoraj do poldneva, ko je bilo vse končano, škoda le, da to pot dl bilo mogoče urediti petja, ki so ga še domačini z veseljem čakali.
Istočasno s San Martinom je imel pripravo °a Veliko noč Laims. V frančiškanski cerkvi Sv- Obličja (Santa Faz) se je vsak večer od ketka do sobote zbralo več ljudi, ki so po-zorno poslušali prepričljivo besedo lanuškega kaplana g, Markiča. V pomoč za spovedovanje mu je prišel še g Hladnik, ki je duhovno ob-u°vo zaključil na tiho nedeljo pri slovenski Sv- maši na Avellanedi, kjer je pristopilo mnogo ljudi k sv. obhajilu. Zelo hvalevredno ■*> da je prišlo iz tako raztresenih krajev to-‘ko ljudi po končanem dnevnem delu. Marsikdo, ki že Teta in leta ni slišal božje be-®e<Ie, posebno ne v slovenskem jeziku, je oddajal vesel, da tudi zanj živi še dobri in odpuščajoči Bog, kakor ga je učila doma mati d domači duhovnik, pa mu je morda tujina ®°tela to prevpiti.
Med splošno duhovno obnovo so pa imeli da pobudo SFZ posebno duhovno obnovo sami fantje in sicer v Don Boscovem zavodu .Ramos Mejia. Nedeljo za nedeljo se tam •rajo v Mladinskem domu, vsaj dvakrat me-. ®° Pa na sestankih. Cvetno soboto se jih . Zelo veliko sešlo v zavodski cerkvi, kjer so ^meli najprej blagoslov, nato pa jih je v go-. ru g Orehar pripravil na sv- spoved, za ka-8®r° so imeli prilike pri treh duhovnikih, ki tr ,Vs> imeli zadosti dela. Naslednji dan zju-dj Pa so imeli drug del obnove s sv. mašo, v 1 ddterem jim je kratko spregovoril duhovni v Id K. Mernik; mnogi so še opravili sv. spoti- .' LePo jih je bilo gledati, kako so kakor v (i 'd krščanskih časih v podzemni cerkvi San rl°s Pristopali k sv. obhajilu-
h0?akliuček vsem pripravam pa je bil s po-v	Velikega četrtka in Velikega petka
v6n ?stlr na Belgranu, kjer so se zbrali Slo-81j ? sPl°h, zlasti pa tisti, ki doslej niso mo-Nta se Opraviti duhovner obnove in sv. spovedi, djaVeliki četrtek smo imeli najprej uro češče-žey Sv' Rešnjega Telesa, Veliki petek sv. kri-g' bot. Potem nam je pa oba dneva govoril rs* a,an ^eni, o
g o trpljenju Jezusovem kot ceni od-- ja in o vrednosti Jezusove daritve na Na Veliki petek je po govoru zbor “Gallus” zapel slo-HeK?1 Pdsjon v dr. Kimovčevi priredbi in ^lik deami žalostink. Oba dneva in še na soboto se je spovedovalo dolgo v noč.
s
k°nča
>k,
konx in v sv. maši.
ni,anem
Po sodbi ljudi samih je bilo toliko pripravljeno za Slovence za prejem sv. zakramentov, da jih je prejel lahko vsak, ki je imel količkaj dobre volje, in priznati moramo, da so k sv. zakramentom zelo prišli, dasi ne vemo, koliko jih je morda le še ostalo brez njih. Tudi nje kliče milost božja, naj opravijo to svojo lepo dolžnost katoličana za Veliko noč, saj imajo časa še do sv. Petra in Pavla.
PRAZNOVANJ K PRAZNIKOV
Tako očiščeni smo stopili v praznik Vstajenja. Na Veliko soboto dopoldne že, posebno pa popoldne so slovenski duhovniki po posameznih okrajih obiskali vsa naselja sloven-kih naseljencev v Capitalu in okolici, da so blagoslovili velikonočno jagnje. Z veseljem so ljudje prihajali bodisi v cerkve bodisi v hiše, kjer stanujejo Slovenci, in, spominjajoč se nekdanjih lepih sobotnih popoldnevov, nosili kolače, pirhe in meso v blagoslov. Vsaj nekoliko tudi zunanjega spomina na nekdanje dni.
Pa je že prišla ura, ko ja bilo treba k Vstajenju na Relgrano, Svečano je bila okrašena cerkev, še bolj svečano pa razpoloženje slovenske duše. Domačini so nekoliko čudno gledali maso ljudi, ki se je zbirala ob sv- Frančišku, ker sami ta dan posebnih pobožnosti nimajo. Najprej so duhovniki v cerkvi zapeli
— 3117 —
slovesne jutranjice, nato se je pa razvila procesija, ki jo je vodil g. Orehar ob asistenci P. Petelina, Lenčka in Mernika. Zbralo se je toliko ljudi, da so prekosili lansko številko, cenijo, da nad tisoč. Veliko je bilo posebno moških, ki so prišli od daleč, pa tudi ženske so se številno udeležile. Najprej je mož nesel križ, kateremu so sledili moški z banderom Marije Pomagaj, ki so ga prinesli iz Barlete, nato je šel pevski zbor “Gallus“', ki je prepeval med procesijo velikonočne pesmi, duhovščina z Najsvetejšim, za katerim so stopali odborniki “Društva Slovencev” in Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva. Procesijo so zaključile žene in dekleta, otroci so bili pa po Jezusovo pomešani med vsemi- Po vrnitvi jih je morala polovica ostati zunaj cerkve. Kako lepo je donela pesem ‘ ‘Tebe Boga hvalimo” za vse milosti, ki smo jih v teh tednih prejeli.
Na Veliko nedeljo zjutraj so bile povsod
(.
kakor ob nedeljah sv. mašs za Slovence, na Bclgranu je slovesno sv. mašo ob asistenci g. Mernika in Levstika opravil g. L. Lenček “Gallus" je prepeval Mozartovo mašo, katero je nabito polna cerkev z užitkom poslušal®-Podobna je bila udeležba v Rani os Mejil, S** Martin in Avellanedi in so pevski zbori, K' dosti doprinesejo ob takih slovesnostih, v$3 slovesnosti povsod lepo povzdignili. — Popol' dne na Veliko noč pa smo imeli litanije n!l več krajih za Slovence in sicer v župnijah ' Ramos Mejia, kjer se je zbralo čudovito veliko ljudi, podobno v San Martinu, kjer s° prišli zlasti tudi rojaki iz prejšnjih let, v Qu'*‘ mesu, kjer kaplanuje g. Malenšek, je tudi 7-® 1o popoldne zbral slovensko skupino tja 00 Barazategui, v Lanus, v župniji Santo Grist0 se je to nedeljo prvikrat zbrala slovenska skU" pina v takem številu, kakor niso pričakoval'-Prišli so Prekmurci, Primorci in Kranjci, vS,‘ združeni t^rog gg. Hladnika in Markiča, k’ sta jim vosci’a praznike in imela za njih sho° bratovščine živega rožnega venca. Tako raste snet lepo središče v okolici B. Airesa, ki gotovo v teh cerkvah zbralo še večkrat vera® slovenska srca.
Med verske prireditve v cerkvah sta se leP° podali tudi dve filmski predstavi pred Velik0 nočjo, prirejeni samo za Slovence, in sicer 0
sv. Frančišku Asiškem in o Jezusovem trp' IjenJu.
ŠPANIJA
Kako smo doživljali praznike v romanske"1 španskem svetu, ki te dni po svoje praznu'0; naj povemo študentje iz Madrida. Španija ta teden res veliki teden. Španci dajo velik0 na zunaniost, pa se vendar ne more reči, bi ne bilo v vseh. procesijah, ki se vrste druga za drugo, tudi notranje vsebine-. Na liko sredo se začno, pa trajajo do Veliki, netka ponoči. Najbolj se s procesijami post®v' Sevilla, kjer se nabere v teh dneh ogroP"1, fničev. Letos je med drugimi bil tam
najavil tudi jugoslovanskega kralja Petra-
Madridu niso procesije tako slikovite, s o
precej številne. Vsaka četrt ima skoro s
voj0.
potem pa je še cela vrsta takih, ki obho
di’°
esi*
po-
glavne ceste v središču. Najlepša je proč1 “De silencio",v kateri se na Veliki petek noči zbere do 14 procesij iz različnih predel in se zlijejo v eno.	.k(i
Veliki četrtek je tu velik praznik. Ve"
nedelja pa je že navadna nedelja in
vidiš
katere že pri delu. Izredno lep vtis n®r‘ to, da se tudi v javnem živlienju pozna °r' , novanje Velikega tedna. Oblast je zastoo® ■ v vseh procesijah na vidnem mestu. Na v'e '
četrtek in petek visijo zastave
pol
n®'"
voiska in policija nosi orožje obrnjeno zdol. Letos je izšla tudi prepoved, da j[it lišča in kina v teh dneh ne smejo	,ec
snoredu nobenih drugih predstav razen ' ske vsebine.	^
Po vsem mestu so bile pred Veliki"' .j nom velike akcije za opravljanje duhoj'^ vaj- V kolikor mi je znano iz okolice, je vg-veliko študentov opravilo zaprte dubovn0
bi^!
-j<*
italijanski kralj Umberto, španski radio P® y
P®
je. Glavno težo tega dela nosi španska Katoliška akcija. No škofijskem centru je, kakor bi bilo v panju. Saj so to idealni fantje, čeprav se včasih težko v vsem znajdejo. Uspehe dosegajo bolj zaradi navdušenja in idealizma, kakor zaradi organizacijskih sposobnosti.
ZDRUŽENE DRŽAVE
Smrt rev. Miha J. Goloba. Težko vrzel je zadala smrt slovenski duhovčini v Severni Ameriki, ko je poklical Bog v začetku februarja sedemdesetletnega rev. M. Goloba, župnika ha prekmurski župniji Bridgeport, Conn. že 1. 1922 je prišel tja, doma iz štajerske. Ko-maj je prišel v Ameriko, je že čez leto dni ustanovil župnijo rsv- Križa, kot slovensko faro. še tisto jesen so mu Prekmurci sezidali cerkev, nekaj let za tem župnišče in šolo. Vse življenje je ostal med Prekmurci, ki so ga cenili in res radi imeli. Pogreba pokojnega župnika se je udeležil tudi ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman.
škof dr. Rožman misijonar! po Severni Ameriki, odkar se je vrnil iz Argentine, začenši v adventu preko posta. Vodi duhovne va.ie ali štirideseturno pobožnost češčenja sv. Rešnjega Telesa. Zlasti za rojake, ki so prišli starejši v Združene države, je velika tolažba Poslušati govore duhovnih vaj v razumljivem slovenskem jeziku.
Dr. Jakob Kolarič, lazarist, dušni pastir slovenskih naseljencev v Kanadi, je bil par **ui na obisku pri škofu dr. Gregoriju Rožmanu v Clevelandu.
Vzdrževanje slovenskega semenišča so sklenili Podpirati slovenski novi in stari naseljenci v Združenih državah na posebni prireditvi. Zavedajo se dobro, da bo po par letih sloven-skim škofijam močno manjkalo duhovskih Poklicev, če ne bomo pravočasno mislili na to. "reba je začeti z manjšimi, da gredo preko »redpjg šole v resnem študiju in vzgoji tei iprko gojijo svoj duhovski poklic, ki bi ga sicer mogli izgubiti- Dali so zgled tudi dru-??m naseljencem po svetu, ki naj se pridruži0 izpolnitvi težke naloge škofa dr, Rož-mana, da poskrbi Slovencem duhovnikov. Ta klop so naredili 29. januarja v Sv. Lovrencu . b Priliki zborovanja društev Najsvetejšega 'mena, ki bodo to leto priredila Katoliški an- katerega čisti dobiček so namenila po redlogu msgr. Omana v korist slovenskih '^Udentov, ki se pripravljajo na duhovniški
TRST
Marijino romanje po tržaških mestnih žuy-Jah bodo imeli v mesecu maju. Kip, ki bo g^edstavljal Mater z Detetom, bo blagoslovi] ]Qm sv. oče. Pripeljali ga bodo v Trst z letati *n mec* kroženjem nad mestom bodo me-Uvabila vernikom, naj Marijo lepo sprej-te '° in se pobožnosti Njej v čast udeležujejo T>evjPr'	iščejo pomoči. Pristane letalo v
Pel ln.U’ odkoder bodo podobo z avtom pre-spr1a^ do Sestljana, od tam pa z ladjo in ob žuJ^iav-i čolnov v tržaško pristanišče. V n'jah se bo Marija mudila v vsaki po 2 do
5 dni, in kjerkoli bo le mogoče, bo kip nekaj dni izpostavljen tudi v tovarnah v počeščenje. V župniji sv. Vincencija bo 4 dni. a le en dan v župni cerkvi, 3 dni pa v različnih tovarnah.
škofijsko semenišče bodo odprli v Trstu, dosedaj so namreč študirali vsi bogoslovci te škofije v Gorici. Prostora je za 150i, a dijakov in bogoslovcev je dosedaj 40, od teh je Slovencev 5 do 8 (študirajo še v Gorici), Zbiranje sredstev za semenišče vodi KA- Vsak mesec ljudem razdelijo kuverte in prvo nedeljo v mesecu jih vrnejo z zneskom v cerkvi v nalašč za to pripravljeno stekleno omaro. Zberejo župnije po 200 do 300 tisoč lir na mesec in so doslej zbrali okrog 80 milijonov, a seveda mnogo še manjka.
VSAKOLETNO SLOVENSKO ROMANJE V LURDES PRI BUENOS AIRESU BO TUDI LETOS 28. MAJNIKA, NA BIN KOSTNO NEDELJO. ZAČETEK PRI VOTLINI OB 15.30
K slikani na straneh 315—319. — Predstavljajo slovenska dekleta na izletu in zavod Ana Maria Janer v Buenos Airesu, kjer se zbirajo. Slike na pričujočih dveh straneh pa prikazujejo dva prizora iz velikonočne procesije v B. A., dalje blagoslavljanje velikonočnih edi v Ramos Mejla(na sliki g. Janez Kalan) In pa veselo družbo pri velikonočnem “žegnu” v Quilmesu, okrog tamkajšnjega slovenskega duhovnika g. Malenška (na sredi).
VSEGINA MAJSKE ŠTEVILKE
Stran:
VSEBINA;
Stran:
■■(i k)
Slik,	...o na Goli
Mati, zakaj odlašaš (D. vegorij Rož
man >................
Moja S' nova’ka, (Ru
Zaupaj, s- i 'oj! ...............
Marija v cerkvenem letu (KAJ)
Marija se mu j c prikazala (Pokorn CM
Romarji k Mariji (Antonov) ........
Slepi Marijin muzikant (Mernik) . Poromal bom (Srebrnič) .........
Romar Matevž (Zemlak)	........
Pogovor z Marijo (Gregor! Mali) . • . Dekle (Moja srečanja — Trpotec) . Nebo je materin objem (Sardenko) . žensko lepotičenje in moda (Naša po
svetovalnica) .....................
častilcem Svetogorske Marije (p. Bren) Ali se bodo protestantje zedinili? (L. L.) Naši misijonarji pod komunisti (Kopač)
257
25S
25S
260
202
264
205
267
271
272
273
274
277
278 280 282 2SG
Tudi čaotung pod komunisti (Janež) 28S Naši salezijanci v Hongkongu (Pavlin) 290 Kako je v Šanghaju (s. Hrastnik in br.
Verdnik) ..........................
Kdo je prav za prav misijonar (Sodja)
Roka gospodične Čen (Pokorn CM) . . . Junaštvo krše. zakoncev (Pij XII.) ..
Dostojanstvo žene (Dr. Ahčin) ........ 29.
Gospod nad življenjem in smrtjo (Dr.
Lenček) ...........................
'Majhen grešnik — velika pokora (Kk) 304 Tonček v Lujanu (Gregor Mali) .......... 300
291
292 294 290
307
307
30«
Božji Materi (Igor) ................
Za naše mlade ugankarje (Radoš) . .
Po katoliškem svetu .............
Iz zasužnjene domovine ................ 31^
Naše visokošolke v Zaragozi ........
Slovenska dekliška organizacija ....
Med rojaki v svobodi................
313
315
31«
so delo potografa A. Er avca, one dekliške pa foto
Fotografije velikonočne' pröcciije
-------------------------------------------------------------------—
“La Vida EspirituaV’ __ “Duhovno življenje” je slovenski duhovni mesečnik, ki zdaja konzorcij. — Uredništvo in uprava: Victor Mart .d), Buenos Aires, Argentina. — Za izdajatelja, uredništvo in upravo: Ladislav Lenček CM. — Naročnina: Za Argentino polletna 20 pesov; za inozemstvo letna: USA 7 dolarjev; Kanada S dolarjev; Anglija 5 USA dolarjev; čile 300 čilskih pesov; Ite’ija 2000 lir; Francija 1000 frankov; Avstrija 50 šil ngov.
Tr Ile: ;s Gräficos “POLIGLOTA” Corrientes 3114
ZAKAJ POJI 3TIO 14. MAJA V LUJAN?
jubezen do Marije; emu varstvu vse rojake in
da pokažemo svo da priporočimo Ni domovino;
da v vseslovenskem romanju na poseben način izrazimo voljo sodelovati z vsemi sredstvi za vrnitev naroda in sveta k Bogu; da izpričamo tudi na zunaj svojo zvestobo Bogu, Mariji;
da z udeležbo na romanju dokažemo neomajno predanost katolicizmu;
da zadobimo novih moči za premagovanje težav; da se trdneje povežemo med seboj!
SPORED ROMANJA:	> 7,15
odhod s slov. romarskin lakom s Plaza Once, zgornji kolo or, ob 7,42 odhod z železnii re postaje v Raums Mejiji,
od 9,05 prihod na ko postajo: Basilica,
ob 10 romarska ma-'

go in skupnim obhajilom,
ob 11,15 stanovski shodi (sta-riši, fantje in dekleta posebej), od 12 do 4 opoldanski odmor, ob 4 procesija, pete litanije in zaključek,
ob 6,35 odhod z romarskim vlakom.