Umen konj.
Poljski vojskovodja Kočusko živel je po dokončanej vojski dolgo časa v mestu Soloturnu na Švicarskem. Car ruski Aleksander, dajal mu je vsako leto lepe novce, tako da mu ni bilo treba varčnemu biti. Kočusko pošlje ne-kega dne mladega moža, z imenom Celtnar, v bližnjo vas, kjer bi za-nj ne-kaj opravil; dal mu je konja, da je jahal tje. Ko se Celtnar domii poverne, reče vojskovodju: ,,Gospod poveljnik, na Vašenm konju ne jezdini nikdar več, ako mi tudi svoje mošnje z novci seboj ne date." ,,Kako meniš to," vpraša ga Kočusko. Celtnar odgovori: ,,Kedar se je kak ubožen mož na cesti odkril in ubogajme prosil, hipoma se je ustavil konj in ni se maknil iz mesta, dokler ni berač Česa dobil. Koneeno mi drobiža zmanjka, in konja mi je le na ta način bilo mogoče dalje spraviti, da sem delal, kakor da bi bil berače obdaroval.   Zakaj je imel konj to navado, lehko je uganiti.
Poleg Jariša posl.L.    .