POZDRAV Alessandro  Parronchi
In ti nekoč svobodna boš stopila po teh poteh iskaje v rožni barvi rastočega večera deklico, podobno ti, ki v zraku ponovila
511
bi tvoj obraz s trepalnicami v soncu.
In dano mi bo kdaj spet slišati
krik mesta davnega, kjer skuštra nam
lase in na ustnicah, razbičanih
v jesenskem vetru, utripati spet glas
ljubezenskih solza še zmerom zate.
Tako na svetu ne boš zmogla brez besed: skoz ustja zvezd ta noč se vrača in slednjo drugo luč popila bo. S teboj ostale bodo le še sence, pazeče na vrtove, brez življenja bom jaz v ta kraj se vračal v blagem dihu, tako morda kot pade sneg na mrzla dvorišča, na napušče hiš, kjer svet nemirnih senc se tiho uresničuje.
512