Winkier Venceslav: Strah
Ajtt iutaja, ne moremo spati, lučka ugasa in struli je pred orati, str&h je oolk temen in Škriplje z zobmi, lučk& na mizi pa komaj brli.
Mamica dobra je siioči odšla, oče — očeia, ni nikdar doma — pred orafi nas čafca ~in Čafca črn sir&h, tišČimo,  tisčimo železen  zapah!
Saj oemo; use polno na nebu je zuezd, lahko bi natrgaii polno jih pest, a zunaj črn volk kakor senca sedi in noče oditi, na uratih sloni.
150