Glas od Drave. Ne sliši se mnogo o nas v tiskani javnosti, na vsak način ne toliko, kolikor bi bilo potrebno z ozirom na važnost postojanke, katero zavzemamc tik ob drž. in jezikovni meji. Dasi je Maribor drugo največje mesto v Sloveniji in nad vse važna točka v gospodarskem, kulturnem in še v marsikaterem drugem oziru, vendar sameva nekako pozabljen, kakor da bi ga ne bilo, ali pa kakor da bi bil nekje tam v deveti deželi, kjer se cedi mleko in med tudi učiteljstvu, kjer vladata red m pravica, kakor se spodobi v svobodni državi. Le kadar izbruhnejo na teh vulkanskih tleh večje stavke, le takrat se ozira širša javnost z veliko skrbjo ravno na Maribor, takrat naenkrat uvidevajo vsi njegovo važnost, ker more ravno on postati usodepoln ne samo za svojo oko ¦ lico, ampak za celo Slovenijo, da, za celo državo. Takrat nihče ne zavida Mariboržanov — tudi učiteljstvo ne — ampak je vsakdo vesel, da je čimdalje proč od tega lepega mesta. Kadar pa vse to poleže in mine nevarnost, pa teče zopet Drava mirno svojo pot, takrat smo pa zopet pozabljenl in se nas zavida za ta raj, ki se pa lahko črez noč izpremeni v pekel. V marsikaterem oziru je zanimivo in pcmčno, da se včasih malce ozremo na šolstvo in učiteljstvo na tej postojanki. Sai ravno ta dva gradita temelj bodočnosti in ravno od teh dveh faktorjev se pričakuje, da Drerodita to nekdaj tako moono neniško trdnjavo. Nočemo več omenjati križevega pota, katerega Je moralo pred dobrim letom nastopiti tukaj in sploh ob meji na stotine slovenskega učiteljstva. Težka in s tmjem posuta je bila ta pot. In v tistih negotovih časih, ko smoviseli zdelani in izmučeni takorekoč med žiyIjenjem m smrtjo, ni bilo od tistih straini take opore, kakor se je pričakovalo in kakršne bi se bilo lahko nudilo. Sami v sebi in v delu smo našli utehe. Vse to }e minulo, prestano je in pozabljeno, pozabljeno pred vsem tam, kjer bi ne smelo biti pozabljeno. Le poglejmo! Učiteljstvo je že ponovno pro$jlo in zahtevalo, da nai bi se mesta razpisala in oddala. Ume^c je, da bi vendar rado prišlo po poldrugoletnem provizoriju vsaj do tega, da bi vedelo pri čem Je. Ta Tiegotovost mu Jemlje veselje do dela v šoli in zunaj nje, zlasti vsled tega, ker se vedno bolj opaža, da se vrača doba protekcij in strankarstva, katero so poznali nekdaj v Ljubljani in na Kranjskem, katera pa ni dosegla na bivši Štajerski nikdar takega viška m splošnosti. A na vse tozadevne vloge ni niti odgovora. Zdi se, da se višja šolska oblast ogiblje načeti to pereče vprašanje in siutirao, da itna za to svoje posebne vzroke, ki so pa seveda čisto golega stvarnega značaja in nimajo s protekeijami in strankarstvom nobenih zvez. Kdo bi mislil drugače, ta bi se gotovo silno motil! Sicer pa takih ni med nami. V dobi svobode in pravičnosti bi bila taka misel naravnost pregrešna! Pa Bog je visoko, a car daleko. — Ako y Ljubljani ne umevajo našega položaja, ga umevajo vsaa tu na licu mesta. To bi bil povsem nevaren sklep. Pa motiš se, prijatelj! Danes, v dobi prevratov in revolucije ne najdeš ne naravnih, ne logičnih sklepov. Glej! Nemci, prejšnji gospodarji, so storili vse za šolo in učiteljstvo. So pač uvidevali velikan.sko važnost obeh za bodočnost. Podpirali so prav izdatno šolo in učiteljstvo, kjer so mogli. Pri nas je pa treba štediti. In kje je štedenje lažje in umestnejše kakor ravno pri šoli in učiteljstvu. Saj to se pozna šele črez leta, sicer ne štedenje samo, ampak sadovi štedenja. — Nemci sa dajali voditeljem stanarino. In Slovenci so jo tudi dajali, dokler so bili voditelji — Nemci. Kakor hitro pa so prišli na njihova mesta Slovenci, se je stanarina ustavila. Razumijivo. Saj napram Nemcem se je bilo potreba pokazati — gentlemane, napram Slovencem pa — rovtarje. Pa na] kdo poreče. da to ni logika! No, če ne umevajo takih-Ie vprašanj gospodje, ki nimajo pravzaprav nič opravila s šolo, to je na vse zadnje še vsaj deloma umljivo in če že hočete, tudi opravičljivo. Neumljivo in neopravičljivo pa  je, da najde učiteljstvo tainkaj, kjer bi moralo najti prvo oporo na težavni poti mesto opore — poleno. V sebi, kjer išče razumevajočega prifatelja, najde gluha ušesa, ki ga ne morejo ali pa nočejo umeti. Mesto razveseljive vzpodbude, dobi osoren odgovor, ki uniči še tisto trohico veselja do dela, ki je morda ostala, kljub ,,prijetnim" razmeram. — Pa čemu bi iskali prijatelje. Veseli bi bili, da bi našli v njem vsaj ono pravičnost in uvidevnost, ki jo mora imeti oseba, ki opravlja tako službo. A niti tega ni. Idjte prosit pomeči ali nasvetov, pa dobite osoreoi odgovor, da se tudi vi žrtvujte, sicer pa, če niste zmožni, pa pustite." Postavno določajo voditelji razrede posameznim učnim osebam. V Mariboru pa ne poznajo te postave in voditelji nimajo teh skrbi. Kar  pride kratkomalo ukaz, da naj voditelj z  ozirom na disciplino ali bogve kaj še  menja razred z X. In to ne v začetku, ampak v sredi, ali pa proti koncu šolskega leta, da trpita dva razreda in ne en sam. Sklicuje se na mestni šolski svet, kjer se je morda kaj govorilo, a kjer se pa gotovo ni sklenilo kaj takega. In ako se takaj ne pokoriš, te čaka v kotu šiba v katerikoli obliki. Svojih misli, nazorov in razlogov ne smeš imeti. Dovolj je, da se ti je ukazalo. Ti si stroj in poslušai, ako ne, si pripiši posledice sam. — Urniki s številom in razpredelbo ur se razlikujejo po tem. k^.o jih je sestavil. Nemct imajo prednost, kakor imajo tudi prednost za daljše suplenture na meščanskih šolah. Seveda Slovenec in Slovenka nista tako sposobna, ker že službuieta na istem zavodu pod istim vodstvom na Ijudski šoli in že preveč poznata ustroj in raz- mere istega zavoda. Zaradi učnih načrtav se je po cele tedne in mesece hospitiralo, konferiralo in nazadmje — diktiralo. To je najboljše. Saj je učitelfrstvo itnelo prej2 besedo. Nazadnje ni potreba. Saj gre za nekaj stalnega v zelo nestalni m menjajoči se dobi. — Ako imaš kako človeško potrebo, katere ne tnoreš odložiti, sporoči voditelju. Toliko časa mora§ imeti v vsakem slučaju, da ga obvestiš m te gre on za hip nadomcstovat. Zakaj, drugače je lahko osebno pozvan od merodajne strani, da je tudi takrat on odgovoren za mir in red tudi v tvojem razredu... Lahko bi našteli še marsikaj ..razveseljivega". Pa pustimo to. Ni bil naš namen delati komu krivico in vlačiti v javnost, kar bi bilo boljše prikrito. Opozoriti pa smo hoteli le na nekatera dejstva, ki so značilna za sedanje čase in raz-mere. Tem bi se lahko opomoglo, ako bi bilo na merodajnih mestih več umevamja za šolo in učiteljstvo. In to bi bilo, bogme. obema v korist O mariborskem učiteljs-tvu se ma!o piše, a več govori. Vsaj odmevi raznih glasov prihajajo tudi do valov Drave. Nekaterim smo preradikatni, drugi imenujejo nas socifjaliste, tretji pa boljševiške komuniste in kolikot je še času prirnernih izrazov in struj. In mi? Mi imamo prljetno zavest, da smo v prvi vrsti in pred vsetn stanovsko zavedno učiteljstvo, ki je pripravljeno žrtvovati vse v dobrobit šole in svojega stainu. Imamo v miniaturi izvedeno že unijo. Saj imatno vrlo stanovsko organizacijo, katera druži vse učiteljstvo brez razlike političnega prepričarvja. In ta gre in pojde svojo poi v prid §¦ le in. rčiteljstva brez ozira na levo in desno,d«k!er ne doseže svojega jasnega cilja. —o—