344
Nejaz Nemcigren: Abadon.
—  Ali mi torej dovoliš, da pomandram duševno nedolžnost tvoje Cvetane, samo da jo otmem kazni in jo privedeni k tebi na varno mesto ? Dobro preudari! —
—  Gospod, meni se kar  vrti v glavi 1 —
—  Saj se ne mudi. Volja ti je prosta, premisli in potlej odgovori.  —
Samorad se zamisli . . . Zrakoplov se nese pod nebom dalje, in Samorad gleda pod seboj lepo svojo domovino, svoj dvorec in Cve-tanin gradič v lepoti jasnega jutra; vidi tudi znano jetnišnico, v kateri obupava Cvetana. Zdi se mu cel6, da jo vidi na klopi visokoobzida-nega dvora, toda prav je ne more razločiti, ker ji je glava sklonjena. Nap6sled izusti Samorad s tresočim glasom:
—  Mogočni gospod, ravnajte milo z menoj in s Cvetano ! Ustopam vam  svoje pravice,   kakor sem rekel.  —
—  Dobro torej! Ako bode Cvetana obsojena, dobim jo v svojo oblast, pogubivši nedolžnost nje duše, in rešim jo vse kazni tega sveta, naj moram razdrobiti ovire bodisi zločinoma. Potlej privedeni tebi, obsojenemu hudodelniku, grešno, obsojeno hudodelko. To se zgodi v Ameriki deset dnij po obravnavi. —
Abadon se obrne in zamrmra polglasno: — To je prava, zmagovita ljubezen! Zvršiti se sme hudodelstvo, zamoriti ljubljeni duši cvet nedolžnosti, samo da samec doseže svojo samico! Res globoko si  padel, zarod človeški! —
Potem se obrne k Samoradu, rekoč: — Vse je gotovo in dogovorjeno, samo daj mi še život!  —
Abadon iztegne roko. Samorada hudo zaboli, po vseh udih, ali hipno prestane bolečina. Vpraša, kaj pomeni ta bol, pa več ne čuje svojega glasu. Zrakoplov naglo odhaja in se manjša. V njem se vidi jedino Samoradov život; ta je pa nem in negiben za želje svojega lastnika.   —
(Dalje prihodnjič.)
Jasnemu nebu.
jasni uebeški obok,
Lepa je tvoja milina, Čarobna tvoja  modrina, Jasni nebeški ob6k.
Meni podoba se zdiš
V sanje, nad zemljo  vznesene, Duše sladko zatopljene
Meni podoba   se zdiš.
Miroljub.