LITIJSKI OBRAZI AVTOR: Martin Brilej OBLIKOVANJE IN TISK: Tiskarna ACO, Litija RECENZIJA: Helena Hauptman, Litija BESEDNI PREGLED: Marija Terezija Brilej, Litija IZDAJATELJ: Tiskarna ACO, Litija Litija, 2008 Kopiranje fotografij in prepisovanje tekstov je dovoljeno samo s soglasjem avtorja. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 929(497.4Litija) BRILEJ, Martin Litijski obrazi / Martin Brilej. - Litija : Aco, 2008 240645632 m Obraz mesta je mozaik sestavljen iz posameznikov, ki so tako ali drugače oblikovali utrip in življenje v njem. Knjiga Martina Brileja je takšen mozaik in s to knjigo je Litija končno dobila pravi obraz mesta, ki mu je skozi dolgo in bogato zgodovino dajala pečat reka Sava. Lidjani smo se premalo posvečali svoji zgodovini in ohranjanju dediščine naših prednikov. Star pregovor pravi, da je spoštovanje dediščine spoštovanje samega sebe in očitno smo v preteklosti premalo spoštovali sami sebe, saj večina prebivalcev ne pozna lastne zgodovine, še manj pa njenih posameznikov, ki so odločilno vplivali na identiteto in prepoznavnost Litije. Knjiga Litijski obrazi je zato neprecenljiv dokument, ki razgrinja življenje v Litiji in njeni okolici v preteklem obdobju, hkrati pa opozarja vse nas, da smo lahko ponosni na svoje prednike in njihovo delo. Morda pa smo s to publikacijo na začetku nekega novega in drugačnega odnosa do lastne dediščine, ki si ga Litija kot nekdanje središče širšega območja osrednjega sreza Dravske banovine nedvomno zasluži. Helena HAUPTMAN, prof. kustodinja Javni zavod za kulturo in izobraževanje Linja Kraj, kakršen je bil nekoč Litija je imel kar veliko pogojev, da so v njem vznikli mnogi znani ljudje in se zapisali v litijsko in slovensko zgodovino kot pomembni ustvarjalci. Ne le nekoč, Litija ima še vedno kar lepo število sodobnikov, ki so tudi v novejšem času šli po poti svojih prednikov. Glavni vzrok za neverjetno hiter razvoj Litije, je prihod Južne železnice Dunaj-Trst, ki je mimo Litije stekla leta 1849. Pred tem je kraj nekaj stoletij nekako miroval, saj je njen sicer živahen utrip zaznamoval predvsem rečni promet po Savi in z njim povezane dejavnosti. Čeprav tudi pred letom 1849 Litija ni bila ravno neproduktivna, je bilo obdobje v drugi polovici 19. stoletja neprimerljivo s prejšnjim. Zaostajalo ni niti Šmartno pri Litiji, pred tem pa tudi Vače. Po prihodu železnice se je pričelo obdobje zelo intenzivnega razvoja, ki je prinesel tudi nove ljudi in znanja ter Litijo v nekaj letih spremenil v enega najhitreje rastočih in razvijajočih krajev v deželi. S tem pa so bili ustvarjeni tudi dobri pogoji v katerih so vznikli mnogi ustvarjalni Litijani. Razvoj kraja so vodili ljudje, ki so prihajali v Litijo, se tu ustalili, živeli in delali. Med njimi so prevladovali industrijski delavci, nosilce razvoja pa je predstavljala predvsem tehnična inteligenca, ki je vodila velike industrijske gigante, topilnico, rudnik, predilnico in lesne tovarne. Sopotnik tehnične inteligence pa je bil tudi družbeni razvoj, kar je hitro rastočemu kraju dalo celovitost in čedalje večji pomen. Tako je Litija postajala znana po bogati industriji, hkrati pa tudi po zelo razgledanih, izobraženih in ustvarjalnih ljudeh. O teh ljudeh, ki so vsak po svoje zaznamovali Litijo in druge okoliške kraje ter postali zaslužni in znani po vsej skupnosti in tudi po svetu, govori ta knjiga. Avtor Pisanja te knjige sem se lotil že pred mnogimi leti. Zelja o tem je v meni dolgo zorela, pravzaprav od otroških let naprej. Vse življenje sem se imel možnost gibati v bližini mnogih ljudi, ki so Litijo trajno zaznamovali in mi v bistvu predstavljali neke vrste vzor. Ni jih bilo malo, mnoge sem moral iz teh tekstov žal tudi izpustiti. S podatki je pri takšnih vsebinah največ težav. Čas neusmiljeno hiti, ljudje se selijo v druge kraje, mnogi prekmalu umrejo in s seboj odnesejo dragocene ustne vire. Zal se tudi pisni viri in dokumenti mnogokrat izgubijo, kar je seveda velika škoda. Yknjigi so navedeni ljudje, ki so se v Litiji in drugih krajih sedanje občine bodisi rodili ali pa v njih živeli in delali. Največje pomisleke sem imel v izboru oseb, ki sem jih uvrstil vanjo. Zagotovo bi si še kdo zaslužil, da bi ga omenil, vendar sem o njih imel premalo podatkov. Ločnica med uvrstitvijo in izpustitvijo je zelo nejasna in večinoma je odločala količina in kakovost gradiv. Eden od osnovnih kriterijev pa je bil v izboru oseb, ki ne živijo več, čeprav dobro vem, da je tudi med sedaj živečimi Litijani kar precej takšnih, ki bi lahko našli mesto v tej knjigi. Morda bo kdaj o njih pisal kdo drug, ki bo nanje želel ohraniti spomin. Metod BADJURA (1896-1971) filmski umetnik, snemalec, scenarist, režiser Metod Badjura je bil rojen 22. februarja 1896 v Litiji. Njegova rojstna hiša je še vedno ohranjena in ima danes naslov Valvasorjev trg 8, Litija. V družini Badjura je bilo pet sinov. Najstarejši je bil Rudolf, za njim so se rodili Janko, Hinko, Ciril in najmlajši Metod, ki je kasneje postal znan slovenski filmski snemalec, scenarist in režiser. Bil je še otrok, ko se je družina iz Litije preselila v Zagorje. Osnovno šolo je obiskoval v Zagorju, gimnazijo v Ljubljani, umetniško akademijo pa v Leipzigu. Leta 1903 se je oče Hinko Badjura, ki je bil poveljnik gasilskega društva v Zagorju, smrtno ponesrečil, ko je gasilski voz s konjsko vprego, s katerim so gasilci hiteli na območje velikega požara, zgrmel v Savo. Pod seboj je pokopal poveljnika. Mati je ostala sama s petimi sinovi in preselili so se v Ljubljano, kjer so živeli zelo skromno. Vendar so se sinovi kmalu pričeli postavljati na svoje noge, saj so bili vsi po vrsti izredno inteligentni in delavni. SOŠKA FRONTA, NA SEVERNI MEJI, 2. SVETOVNA VOJNA Prva svetovna vojna (1914 — 1918) je prinesla v družino Badjura nove pretrese. Vseh pet sinov je bilo vpoklicanih na fronto in mati je ostala sama. Ker je bila prepričana, da se nihče od sinov ne bo vrnil, je po enem letu od žalosti umrla. Vendar je sreča vseh pet bratov ohranila pri življenju. Fronte v 1. svetovni vojni so bile prave klavnice, zlasti za vojake iz drugih dežel izven Avstrije (Slovenci, Bosanci, Čehi, Slovaki, Madžari...), ki so bili pred- vsem topovska hrana. Metod Badjura je bil najprej na fronti v Galiciji, potem pa z 2. polkom gorskih strelcev na Soški fronti, nekaj časa tudi na Tirolskem, na Rombonu, Krnu, Sv. Gabrijelu, Sv. Gori... Na Soški fronti je bil kot avstrijski oficir tudi njegov brat Rudolf, vendar v drugi bojni črti. Ves čas vojne drug o drugem nista vedela ničesar. Takoj po končani 1. svetovni vojni, maja 1918, se je pridružil borcem-prostovoljcem za severno mejo in sicer enoti, ki je pod poveljstvom brata Rudolfa varovala in branila Karavanke. Spominska plošča na rojstni hiši Rudolfa in Metoda Badjure v Litiji, izdelana po načrtu njegove hčere Tije Badjure. Po končani vojni je na Dunaju obiskoval grafično šolo, v Leipzigu pa umetniško grafično akademijo in poslušal predavanja fotokemije, optike, analitične kemije in fotografije. V tem času je obiskoval ateljeje UFA, kjer se je seznanjal s snemanjem, tehnično obdelavo filmov in z umetniškim oblikovanjem zapisov na filmski trak. Potem se je Metod Badjura za vedno zapisal filmu. Po vrnitvi v Ljubljano leta 1924 je ustanovil klišarno in jo vodil kot ravnatelj. Poleg tega je na Grafični šoli v Ljubljani poučeval reprodukcijsko fotografijo in metodiko grafičnih postopkov. Metod Badjura je pisal filmske scenarije, bil je izvrsten snemalec s kamero in tudi režiser. Pri filmskem snovanju je bil tesno povezan z ženo Milko. Poleg snemanja sta poskrbela tudi za tehnično obdelavo filmov v celoti. Svoje filme sta sama razvijala, kopirala, montirala in jih pripravljala za filmske predstave. Leta 1927 je Metod Badjura ustanovil lastno filmsko podjetje Sava film in s tem postavil temelj, na katerem je gradil v naslednjem desetletju. V okviru svojega filmskega podjetja je posnel številne dokumentarne filme v obliki reportaž. Posebno pozornost je Badjura posvetil kulturnim in športnim dogodkom. Snemal je športna tekmovanja, etnografske značilnosti na Slovenskem, lepote slovenske krajine in v povojnem času dogodke iz gospodarskega in političnega življenja. Med najpomembnejšimi filmi v tem času so bili: Motociklistične dirke na Ljubelju, Državno prvenstvo v smučanju (1927), Šahisti z dr. Milanom Vidmarjem (1927) in Odkritje spomenika Napoleonu in Iliriji oživljeni (1929). Milka Badjura je bila rojena leta 1902 in je izšla iz številne družine kovača Jožefa in Marije Künstler v Ljubljani, korenine pa je ta družina imela tudi v Ponovičah pri Litiji. Leta 1925 sta se z Metodom Badjuro odločila za skupno življenjsko pot in s tem tudi za dolgoletno filmsko ustvarjanje. Filme, ki jih je Metod posnel je Milka z montažo oblikovala v smiselno filmsko pripoved. Pozneje je montirala filme pri Triglav filmu, Viba filmu in tudi za druge režiserje in snemalce. Badjurova sta imela svoj laboratorij v gospodarskem poslopju Kunsderjeve kovačije v Ljubljani, kasneje pa v prvem nadstropju kina Ljubljanski dvor. Za montažo je Milka Badjura uporabljala preprosta sredstva , montažne mize tedaj še niso poznali. Kopije filmov je razrezala po posnetkih in pri tem uporabljala škarje. Z njimi je emulzijo odstranila do celuloida in film zlepila z acetonom. Tudi lepilnice takrat še niso imeli. Stroške za snemanje in izdelavo filmov, kar je bilo občutno finančno breme sta Metod in Milka Badjura krila z lastnim zaslužkom, z dohodkom od grafične dejavnosti. Milka Badjura je umrla leta 1992. Milka Badjura je nastopila tudi kot igralka. Na posnetku je kot žanjica v filmu Triglavske strmine. Med etnografskimi filmi so v tem času nastali Narodne noše v Ratečah (1929), Škofjeloški narodni običaji (1930) in znani dokumentarec Bloški smučarji (1932), edini avtentični film o starosvetnem smučanju na svetu (!). Badjura je že sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja nameraval posneti film o Zlatorogu, zato je pogosto zahajal v Triglavsko pogorje. Poskusne posnetke je združil v filmskem prvencu Pot na Triglav, ki je nastal leta 1926. Vendar so v okviru »Turistovskega kluba Skala« leta 1931 posneli film V kraljestvu Zlatoroga in si prisvojili njegovo idejo, saj je pred tem Skalašem, na njihovo žejo o skupnem sodelovanju, natančno razkril svoje filmske načrte. Plezalci, ki so nastopali v tem filmu pa niso bili zadovoljni z alpinističnimi prizori in so predlagali, da bi posneli nov alpinistični film, ki so ga nato pod vodstvom Metoda in Milke Badjure posneli v treh tednih. Tako je nastal prvi slovenski celovečerni nemi igrani film, saj sta v njem poleg amaterskih igralcev nastopila tudi poklicna gledališka igralca Anton Cerar-Danilo in njegova hči Silva Danilova. V tridesetih letih 20. stol., je Badjura z ženo Milko posnel množico dragocenih dokumentarnih filmov, med njimi Cankarjeva Vrhnika (1933), Smučarski skoki v Planici (1934), Trgatev v Gadovi Peči (1934), priprave Sokola na tekmovanje (1934), Kozorogi (1934), Zdravstveni dom v Ponikvah (1937), Pohorje (1940) in druge. Metod Badjura je med 2. svetovno vojno vse obdobje od 1941 do 1945 spoštoval kulturni molk in ni delal na filmskih projektih, hkrati pa sodeloval z Osvobodilno fronto (OF). Ker je imel v Ljubljani klišarno, sta z ženo Milko izdelovala propagandno Iz Badjurovega dokumentarca ob odkritju spomenika kralju Petru I. v Ljubljani leta 1931. Kraljica Marija ob izhodu iz magistrata. Prizor iz Badjurovega filma Bloški smučarji leta 1932. Metod Badjura: Žetev na solinah v Sečovljah, filmski obzornik Slovenska Istra, 1947. gradivo, ponarejala osebne izkaznice, živilske nakaznice in tako reševala življenje stotinam ljudi, zaprtih v največjem koncentracijskem taborišču v Evropi — okupirani Ljubljani. To je bilo zelo nevarno početje. Če bi ju okupatorji odkrili, bi ju takoj usmrtili. Ob osvoboditvi Ljubljane je s svojimi posnetki prispeval k dokumentarcu izjemne vrednosti »Ljubljana pozdravlja osvoboditelje.« Po vojni je z ženo Milko Badjura nadaljeval svojo nadvse uspešno in za Slovenijo pomembno delo na področju filmske umetnosti. Ker v novih družbenih razmerah ni mogel obnoviti svojega filmskega podjetja, sta z ženo Milko pričela delati v novo nastalem Državnem filmskem podjetju, ki se je potem preimenovalo v Triglav film in kasneje v Viba film. V tem obdobju je sodeloval predvsem pri Filmskih novicah, večini Filmskih obzornikov in vrsti dokumentarnih filmov. Kot scenarist, režiser in snemalec TRIGLAVSKE STRMINE Film Triglavske strmine je bil slovesno premierno predvajan 9. decembra 1932 v kinu Ljubljanski dvor. Nastal je v produkciji Sava filma, režiral ga je Ferdo Delak (1905-1968), posnela pa Metod Badjura in Stanko Tominšek, oba hkrati dobra alpinista, montaža pa je bila delo Milke Badjura. Filmsko zgodbo je napisal pisatelj Janez Jalen: kmečki fant Miha povabi svoje dekle Minko na ples, vendar ga prijatelja zvabita plezat v gore. Na vaški veselici osamljeno dekle tolaži ostareli zapeljivec, ki je v vasi na počitnicah. Skupaj z užaljeno Minko in njeno mlado družbo se odpravi v gore, vendar kmalu omaga. Medtem ko fantje izvajajo plezalne umetnije, se Minka po lažji poti povzpne do cilja. Miha in Minka na vrhu Triglava napišeta poročno pogodbo, v kateri se Minka zaveže, da možu ne bo nikoli branila hoditi v gore... Prizor iz prvega slovenskega celovečernega igranega filma Triglavske strmine. Fondacija Villa Litta je ob 110. obletnici rojstva Metoda Badjure v Litiji izdala spominsko kuverto s spominskim poštnim žigom. je sodeloval z drugimi ustvarjalci pri filmih Mladina gradi (1946), O gradnjah v LRS (1947), Jesen med trtami, France Prešeren (1948-49), Oton Župančič (1950), sodeloval pa je tudi pri snemanju Čapovega filma Vesna. Metod in Milka pa sta v tem času samostojno ustvarila nekaj izjemnih, mednarodno odmevnih dokumentarnih filmov, med njimi Slovensko Primorje (1947-48), Naši lipicanci (1951), Pomlad v Beli Krajini (1952), Kroparski kovači (1954), Življenje velenjskih rudarjev ( 1955), Zimska radost (1957), Beli konji (1958), Fazani (1959), Brda (1960), Koledniki (1967), S’m z Ribn’ce Urban (1968), Božidar Jakac (1969)... Film Triglavske strmine je bil 22. februarja 2006, ob 110. obletnici rojstva Metoda Badjure, predvajan tudi v dvorani na Stavbah v Litiji. Bil je brez zvoka, zato ga je z glasbo v živo spremljal pianist, gledalcem pa je ostal v nepozabnem spominu. Metod Badjura je postal eden najbolj prepoznavnih in ustvarjalnih slovenskih filmskih umetnikov. Bil je snemalec režiser in scenarist, v slovensko filmsko zgodovino pa se je zapisal skupaj z ženo Milko Badjura kot avtor prvega slovenskega celovečernega nemega igranega filma »Triglavske strmine« (1932). Metod Badjura je bil neumoren filmski delavec. Kot eden pionirjev slovenskega filma ima velike zasluge za nastanek in razvoj slovenske filmske umetnosti. Ustvaril je več kot 100 filmskih del. Pri delu mu je zvesto pomagala žena Milka Badjura, kot montažerka in scenaristka, ki je prav tako izjemno zaslužna za slovensko filmsko umetnost. Bil je prvi slovenski filmski režiser, ki je znal v dokumentarnem filmu izraziti osebni odnos do izbrane snovi, mu vliti NAGRAJENI FILMI METODA IN MILKE BADJURA BLOŠKI SMUČARJI I. nagrada na kongresu etnografov 1956, na Švedskem in v Parizu, nagrada mednarodnega združenja filmske umetnosti na festivalu »Šport in turizem« v Kranju, 1966. SLOVENSKO PRIMORJE II. nagrada VT NBC v New Yorku, 1952. NAŠI LIPICANCI II. nagrada na festivalu v Edinbourgu, 1952. POMLAD V BELI KRAJINI Prešernova nagrada (Metod Badjura), 1953. BELI KONJI Najvišje priznanje za umetniško vrednost filma v ZR Nemčiji, 1958. FAZANI Najvišje priznanje na francoski TV, 1964. KOLEDNIKI I. nagrada publike v Kopru na festivalu folklornega filma, 1970. BOŽIDAR JAKAC Zlati beneški lev na IX. mednarodnem filmskem festivalu v Benetkah, 1970, nagrada na festivalu kratkega filma v Beogradu, 1970. MLADINA GRADI III. nagrada na filmskem bienalu v Benetkah, 1953, zvezna nagrada v Beogradu, 1970. FRANCE PREŠEREN 1849-1949 Zvezna nagrada v Beogradu. V Benetkah na beneškem festivalu leta 1969. Od leve proti desni: Tatjana Jakac, Metod Badjura, Milka Badjura in Božidar Jakac. občudovanje in ljubezen do vsega, kar je umetnik občutil pri opazovanju narave in ljudi v njej. Poleg filmskih nagrad in priznanj sta Metod in Milka Badjura prejela tudi številna druga priznanja in odlikovanja od najvišjih državnih, kulturnih in športnih. Filmski sklad Slovenije se je Metodu in Milki Badjura oddolžil tudi s poimenovanjem plakete po Metodu Badjuri, ki jo vsako leto podeljujejo ob Tednu slovenskega filma za življenjsko delo najboljšim filmskim ustvarjalcem. Umrl je 23. decembra 1971 v Ljubljani. Rudolf BADJURA (1881-1963) turistični, planinski in smučarski publicist LITIJA, ZAGORJE, LJUBLJANA... Rojen je bil 17. aprila 1881 v Litiji, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo, gimnazijo v Ljubljani, abiturientski tečaj pa na nemški trgovski akademiji v Pragi. Po trgovski akademiji je obiskoval razne šole in tečaje smučanja v Visokih in Nizkih Turah ter snežniški tečaj v Moser-bodnu pod Weisbachhornom. Prvi smučarski tečaj pa je opravil že okrog leta 1900 v Ebersteinu, kot vojak takratne avstrijske vojske in postal eden najboljših smučarjev. Kmalu za tem je postal tudi smučarski učitelj, prvi na Slovenskem. Oče je bil krojač, živeli so v majhni hišici v stari Litiji (ki še danes stoji), nasproti gostilne Borišek, zraven Meškove hiše. Po rojstvu najmlajšega sina Metoda (1896) se je družine preselila v Kisovec pri Zagorju. V Litiji je bilo preveč krojačev in ni bilo zadosti dela za vse, zlasti pa za številno Badjurovo družino. V Zagorju se je Rudi Badjura seznanil z vrstnikom in slikarjem Gvidonom Birollo, ki je tamkaj upravljal družinsko apnenico. Nato sta bila dolga leta prijatelja. Zanimivo je, da sta se prijatelja Rudolf Badjura in Gvidon Birolla rodila in umrla istega leta (1881 — 1963). NA SOŠKO FRONTO IN KARAVANKE Ko se je začela prva svetovna vojna (1914 — 1918), je bilo vseh pet sinov Badjura vpoklicanih na fronto. Vsi so imeli veliko srečo in so ostali živi. Po končani vojni in vrnitvi s Soške fronte, pa se je Rudolf Badjura kot pravi domoljub, priključil borcem-prostovoljcem za severno mejo, kjer je prevzel zelo pomembne dolžnosti. Že na mitnici na Viču pri Ljubljani, kjer so se zbirali vojaki, ki so se vračali s Soške fronte, je začel organizirati prostovoljce in zbirati orožje za boj za severno mejo. SPOMINSKA PLOŠČA V RADOVLJICI za Rudolf Badjura je bil kot borec — oficir severno mejo, eno leto in pol komandant celotnega obrambnega območja v Karavankah od Stola do tromeje nad Ratečami. Badjurovi bojni tovariši, borci za severno mejo, so v Radovljici na mestu kjer so prostovoljci za osvoboditev koroških Slovencev, pod vodstvom Rudolfa Badjure ustanovili alpinsko četo, vgradili spominsko ploščo. Potem je odšel na Karavanke braniti slovensko etnično ozemlje, da si ga ne bi po končani vojni prilastile druge države. Že med prvo svetovno vojno in po njej, je bilo namreč veliko raznih kombinacij razdelitve propadle Avstroogrske monarhije, kamor so spadala tudi ozemlja s slovenskim prebivalstvom. Z odhodom med branitelje severne meje, se je pridružil Majstrovim borcem in tako, kot poveljnik enote, uspel obdržati mejo na Karavankah, kjer je še danes. Rudolf Badjura je pri nas začetnik sodobnega smučanja, ustvarjal je temelje tekmovalnega smučanja, kakršnega poznamo še danes v tehnično in organizacijsko popolnejši obliki. Smučanje je v desetletjih postalo ena najbolj priljubljenih in uspešnih športnih panog pri nas ter pomembna turistična dejavnost. Z organiziranjem smučarskih tečajev, tekem ter pisanjem in izdajanjem strokovne literature, ki je dotlej na tem področju ni bilo, je pričel uvajati povsem novo miselnost o smučanju in nov odnos do njega. POD POVELJSTVOM ALPINISTA RUDOLFA BADJURE SO TU DECEMBRA 1918 PROSTOVOLJCI SESTAVILI ALPINSKO ČETO ZA OSVOBODITEV KOROŠKIH SLOVENCEV BORCI ZA SEVERNO MEJO 1918 - 1919 UČITELJ IN ORGANIZATOR SMUČANJA Smučarske tečaje je pričel organizirati leta 1913 in jih vodil do začetka 1. svetovne vojne, nadaljeval pa po končani vojni oz. vrnitvi iz prostovoljne čete borcev za severno mejo. Potem je s to aktivnostjo še bolj zavzeto nadaljeval vse do pričetka 2. svetovne vojne. Njegov priljubljen teren za smučarske tečaje je bila Bohinjska Bistrica, v tistem času tudi naše smučarsko središče. Prvi tečaj v tem zimskem središču je Badjura organiziral med 1. in 12. januarjem 1914 za »športnike, lovce, in gorske vodnike.« Tu je bila 23. marca 1913 tudi prva smučarska tekma kranjsko — primorskih smučarjev, ki so se je udeležili tudi zamejski Slovenci iz Italije. Na tekmi je zmagal Rudolf Badjura. Tečaje je organiziral tudi v Kranjski Gori, kjer je izdelal tudi prve načrte za izsek smučišč na Preseki, v Planici, Kamniško - Savinjskih Alpah, Pohorju, Zasavju, na Blokah in v Ljubljani. V tridesetih letih je tako organiziral in vodil tudi smučarski tečaj litijske podružnice SPD na Sveti planini v Zasavju, ki se ga je udeležilo 26 tečajnikov iz Litije. Da se je Badjura zelo načrtno in dolgoročno loteval svojega pionirskega dela pri razvoju smučanja pri nas, dokazuje tudi njegova obsežna publicistična dejavnost. Zavedal se je, da lahko ob vseh aktivnostih, ki jih je izvajal na terenu, k dejanskemu uspehu in rezultatu pomaga tudi pisno gradivo. Tako je leta 1924 izdal priročnik »Smučar,« ki velja za prvo smučarsko Rudolf Badjura leta 1913 v Bohinjski Bistrici. Tečaj litijske podružnice SPD na Sveti planini 1930, vodil ga je Rudolf Badjura, ki je na posnetku v spodnji vrsti na sredini. knjigo pri nas, pred tem pa drobni, toda dragoceni priročnik »Smuška terminologija.« S tem je Slovencem podaril osnovno smučarsko izrazoslovje. Kasneje je izdal še knjižico »Bloško starosvetno smučanje in besedje«. To gradivo, ki ga je že od leta 1912 zbiral na Blokah, je kasneje uporabil kot osnovo za sodobno smuško terminologijo. Vsa ta knjižna dela so danes bibliografska redkost. Tako velja Rudolf Badjura za začetnika sodobnega tekmovalnega smučanja pri nas in smučarskega turizma, ki je bil dotlej v Sloveniji neznan. PRVI ZIMSKI VZPONI V GORE Smučanje je Badjura združeval z razvojem zimskega turizma v Sloveniji nasploh, kamor1 še danes poleg smučanja, teka in deskanja, štejemo turno smučanje, zimsko hojo po hribih in zimske vzpone v gore. Zlasti slednje je bilo pri nas popolnoma neznano in neuveljavljeno, saj je veljalo, da se v gore hodi le poleti, ko ni snega. Ko pa sta začetnika zimskih alpinističnih vzponov v Sloveniji Rudolf Badjura in Bogumil Brinšek, najprej sama, potem pa s tovariši, pričela tudi pozimi osvajati visoke vrhove, se je odnos do zimskih vzponov začel spreminjati. Za pričetek organiziranega alpinizma in zimskih vzponov v gore pri nas velja leto 1906, ko so v Ljubljani Rudolf Badjura, Bogumil Brinšek, Pavle Kunaver, Jože Kunaver, Josip Cerk, Ivan Tavčar in še nekateri drugi, ustanovili društvo Dren. To je bilo prvo alpinistično društvo v Sloveniji, njegov glavni organizator pa je bil Rudolf Badjura. Člani Drena so prvi preplezali severno steno Triglava po Slovenski smeri. Rudolf Badjura na Jermanovih vratih 5. januarja 1908. Fotografijo je posnel Bogumil Brinšek. Pozimi leta 1911 je Rudolf Badjura vodil Drenovce na prvi smučarski pohod na Krvavec in Zvoh, kar je bil mejnik pri osvajanju naših gora na smučeh. Na fotografiji sta Rudolf Badjura (levo) in Bogumil Brinšek s svojima fotografskima aparatoma na Kriški planini, posnetek pa je napravil Joža Kunaver. Rudolf Badjura in Bogumil Brinšek, ki je bil tudi odličen fotograf, pa sta se leta 1907 povzpela na 1796 m visoki Loški Snežnik, 5. januarja 1908, pa sta izvedla prvi zimski vzpon v naše visokogorje in se po običajni poti povzpela na Jermanova vrata oz. Kamniško sedlo, kar štejemo za začetek zimskega alpinizma v tem predelu. Nato so sledili še drugi vzponi, Drenovci pa so izvajali vedno več alpinističnih vzponov in zimskih pohodov v gore. Pričeli so tudi s turnim smučanjem, poleg tega pa so se ukvarjali z jamarstvom. Tako so Drenovci leta 1911 organizirali prvi smučarski pohod na Krvavec in Zvoh, ki so se ga udeležili Rudolf Badjura, ki ga je tudi vodil, Bogomil Brinšek in Joža Kunaver. ' ZAČETNIK SLOVENSKEGA TURIZMA Rudolf Badjura je že v začetku 20. stoletja, po letu 1905, pričel planinstvo oz. obiskovanje gora in smučanje povezovati v skupno dejavnost — turizem. Ta zamisel se mu je dokončno izoblikovala že pred prvo svetovno vojno z ustanovitvijo društva Dren. Nato pa se mu je še okrepila ob smučarskih tečajih, zimskih vzponih in smučanju v gorah. Badjura se je turizma, kot povsem nove dejavnosti na Slovenskem, lotil izjemno načrtno. Zavedal se je, da brez javnega in širokega publiciranja in opisovanja lepot svoje domovine, ne bo uveljavil te — pri nas dodej povsem nove - dejavnosti. Leta 1934 je Rudolf Badjura v samozaložbi izdal knjižico »Zimski vodnik po Sloveniji.« Posvetil jo je svojemu najboljšemu planinskemu prijatelju in tovarišu in prvemu slovenskemu planinskemu fotografu Bogumilu Brinšku, kije padel v 1. svetovni vojni leta 1914. Ta knjižica je bistveno pripomogla k razvoju zimskega in smučarskega turizma pri nas. V vodniku »Jugoslovenske alpe« iz leta 1922 je Badjura Litijo opisal takole: »Lepo ležeč trg Litija, 233 m, se nahaja 5 min. od železniške postaje na drugi strani mosta prek lepe in široke Save na podnožju podolgovatega hriba Sitarjevec 450 m... Zelo prijetna in zanimiva okolica; ugodno za letovišče... Pred gradnjo Južne železnice je bila Litija važno rečno pristanišče za rečni promet po Savi... Tu so izdelovali največ ladij... Imeli so tri vrvarske delavnice v katerih so izdelovali vrvi za vlečenje ladij. V Sitarjevcu je veliko starih jam, tam so rudo kopali že Rimljani... Litija: 700 prebivalcev, pošta, brzojav, zdravnik, lekarna, 5-razredna osnovna šola, Okrajno glavarstvo, sodišče, podružnica SPD (Slovenskega Planinskega društva), hranilni-ca-posojilnica, večja industrijska podjetja, gostišča, hotel »Čikago« (8 sob, 15 postelj), restavracija »Pri Pošti« (2 sobi, 3 postelje) pred železniško postajo, zelo ugodno naravno kopališče v Savi, lov, ribolov, veliko lepih in položnih sprehajalnih poti in izletov.« Turistiko, kot so tedaj imenoval turizem, je Badjura razvijal na osnovi opisovanja smučanja in obiskovanja gora, kar pa je združil še z obširnimi opisi domala vseh slovenskih krajev z vsemi podrobnostmi, ki naj bi jih takratni popotnik — turist moral poznad. Rudolf Badjura zato velja za začetnika slovenskega turizma in prvega pravega turističnega delavca pri nas. Za izhodišče svojih opisovanj je uporabil, takrat najbolj uporabljano javno prevozno sredstvo — vlak. Ta mu je večinoma služil kot pričetek opisovanja vsakega izleta. Badjura je kraje, mimo katerih se je popotnik peljal z vlakom, in kraje, ki so bili možna izhodišča za izlete, to pa so bili domala vsi, opisoval izjemno natančno. Poleg osnovnih zgodovinskih podatkov je vedno navajal podatke o značilnostih krajev, industriji, pošti, prenočiščih, telefonu, elektriki, »Na Triglav, v kraljestvo zlatorogovo« je Badjurov prvi planinsko turistični vodnik, izdal ga je leta 1913. V Litiji je Fondacija Villa Litta leta 2003, ob 40. obletnici smrti Rudolfa Badjure, izdala spominsko kuverto in spominski poštni žig. Tudi Litija je bila v teh letih znan turistični kraj, saj so iz Ljubljane in drugih krajev v Litijo vozili posebni kopalno-izletniški vlaki. Obiskovalci so ponavadi najprej odšli na krajši izlet v bližnje vasi in hribe, predvsem na razgledne točke kot Ostrež, Polšnik, Vače, Golišče, Javorje, Stanga in druge, nato pa so se v Litiji kopali v Savi, ki je imela prekrasne sipine in čisto vodo. Nazadnje so se dobro okrepčali v litijskih gostilnah in si naredili lep dan. vodovodu, kopanju, cestah, gostilnah, hotelih, oddaljenosti izletniških ciljev in še mnogo drugih podatkov. Da je vse to silno obsežno zbirko podatkov uredil in sistematično vnašal v besedila, je potreboval predvsem obilo znanja, volje in sposobnosti. Vse to pa je Badjura imel, zato je bil tudi izjemno uspešen in plodovit pri svojem publicističnem delu. Po 1. svetovni vojni je bil Badjura zaposlen kot referent za turizem v Sloveniji pri oddelku Ministrstva za trgovino in industrijo v Ljubljani. Na tem mestu je proučeval možnosti razvoja turizma v Sloveniji, sistematično zbiral gradiva, krajevne znamenitosti in gradiva urejal v programe turistične ponudbe. To je Turistično planinski vodnik »Zasavje«, ki ga je Rudolf Badjura izdal leta 1928. Na naslovnici je Zasavska sveta gora. NAJPOMEMBNEJŠA DELA RUDOLFA BADJURE Badjura je od leta 1922 do 1934 izdajal knjige in priročnike kot po tekočem traku. Med njimi že omenjeno NA TRIGLAV(1922), VRBSKO JEZERO (1920),KLOPINJSKO JEZERO, BOHINJ (1921), SMUČARSKA TERMINOLOGIJA (1921), Smuške ture v Bohinju, razni članki v reviji »Sport«, VODNIK KROZ JUGOSLAVENSKE ALPE (1922) v dveh izdajah, SMUČAR (1924), ki je prva smučarska knjiga pri nas, POHORJE (1924), KOZJAK (1927), ZASAVJE (1928), STO IZLETOV PO GORENJSKI, DOLENJSKI IN NOTRANJSKI (1930), SMUŠKA TERMINOLOGIJA (1932), IZLETI PO KARAVANKAH (1932), SMUČARSKI VODNIK (1934), ZIMSKI VODNIK PO SLOVENIJI (1934), SLOWENIEN, KLEINER FÜHRER (1936), BLED, IZBRANI IZLETI (1953), zelo pomembni pa so bili tudi zemljevidi slovenskih krajev in gora ter drugih zanimivosti. Poleg vodnikov je Badjura pisal tudi strokovna dela, kot GORSKI PREHODI V LUČI LJUDSKE GEOGRAFIJE (1951), BLOŠKO STAROSVETNO SMUČANJE IN BESEDJE (1953), LJUDSKA GEOGRAFIJA, terensko izrazoslovje (1953) in druga dela. Napisal je vrsto razprav, zbral veliko krajevnih imen in delal za Geografski inštitut v Ljubljani. V Litiji so na kresni večer, 24. junija 2005 na rojstni hiši Rudolfa in Metoda Badjure ter njunih bratov, odkrili spominsko ploščo. Dogodek sta Mestna skupnost Litija in Fondacija Villa Litta Litija obeležili tudi z izdajo spominske kuverte in poštnim žigom. bilo pionirsko delo na področju turizma v Sloveniji. Zlasti so bila pomembna turistično propagandna gradiva, ki jih je Badjura publiciral, saj se je v letih med obema vojnama v naših krajih začel širiti turizem, ki je ustvarjal povsem nove možnosti. Rudolf Badjura je bil prvi turistični delavec pri nas (v takratni Jugoslaviji) in prvi smučarski učitelj. Leta 1924 je napisal prvo slovensko smučarsko knjigo »Smučar.« 1 NEIZMERNA USTVARJALNOST Rudolf Badjura je prvo knjigo »Na Triglav — v kraljestvo Zlatorogovo napisal leta 1913, torej še pred 1. svetovno vojno. Knjiga je bila izdana v slovenskem jeziku in kmalu razprodana. Danes je ni možno dobiti in predstavlja izjemno redkost. Kasneje (1922, v novi državi Jugoslaviji) je izšel ponatis v srbohrvaščini. Sicer pa je v Domu in svetu že v letih 1908 do 1910 priobčil s skicami in fotografijami posnetke Okrešlja, Križne jame, Velike planine, prvi zimski vzpon na Kamniško sedlo in druge, v Planinskem vestniku pa od leta 1908 naprej Zima v planinah, Nove jame ob Cerkniškem jezeru in druge. USTV*fl*LfC SIOVINSUEGA TILHA BADJURA podu sinov rud0LLss^ »" “KE?Änstvw fis*mi -stfwov'H^^O hINHO, CIRIL -N MT mn M. 2.1196* 2112.1971 ■MM Predsednik Mestne skupnosti Litija Bojan Železnik in Martin Brilej pred Badjurovo rojstno hišo v Litiji leta 2005, ko so na njej odkrili spominsko ploščo za katero je načrt naredila Tija Badjura, hči Metoda Badjure. Rudolf Badjura je pisal knjige in vodnike izjemno hitro. Ob dejstvu, da se je v tistih časih v glavnem pisalo z roko in na navadne pisalne stroje ter da je bila tiskarska tehnologije v tistem obdobju primerjavi z današnjo, neprimerljivo počasna, zamudna in utrujajoča, je jasno, da je Rudi Badjura imel velike sposobnosti hitrega in hkrati zanesljivega ter točnega dela. Vse poti, ki jih je opisal v planinskih in turističnih vodnikih in knjigah, je pred tem sam prehodil, meril čase, zapisoval značilnosti, zanimivosti, poti, koče itd. Včasih se mu je na teh poteh pridružil najmlajši brat Metod. Nato je bilo treba urediti besedilo, fotografije, skice in zemljevide, ki jih je izdelal sam, v tiskarni so mu ročno postavili stavke in naredili krtačne odtise. Sledile so korekcije, ki jih je prav tako opravil sam. Poleg tega je Badjura moral poskrbeti tudi za denar za tisk, material, vezavo, distribucijo... Pridobil ga je v glavnem od objavljenih reklamnih oglasov, ki so natisnjeni v knjigah. V tistih časih pa je izdajal več kot eno knjigo oz. vodnik na leto... V Litiji so litijski planinci po Rudolfu Badjuri poimenovali planinsko pot okrog Litije — »Badjurova krožna pot,« že vrsto let priljubljena in množično obiskana, po njemu pa je imenovana tudi ena lepih litijskih ulic. Rudolf Badjura je umrl 19. septembra 1963 v Ljubljani. % Ivan (1855-1920) in Ludovik BAJDE glasbena izumitelja Ivan Bajde je bil doma iz Hotiča pri Litiji, rodil se je 18. junija 1855. Na prelomu 19. v 20. stoletje je izumil glasbeni instrument, ki je bil nekakšna kombinacija citer, harfe in godala (gosli, viola, čelo). Instrument je imel obliko ozkega harmonija z dvema klaviaturama in pedalom. Med naštetimi inštrumenti je Bajde najbolj posnel citre, harfo in čelo. Instrument bi potreboval razne dopolnitve, da bi bil tudi praktično uporaben v glasbi. Končno je Bajdetov inštrument odkupila firma Ludovik Hupfeld A.G. Zanj pa sta se zanimala tudi cesar Franc Jožef I. in knez Lichtenstein. Ivan Bajde je umrl 8. oktobra 1920. Sin Ivana Bajdeta Ludovik, prav tako iz Hotiča pri Litiji, je izumil klaviolino. Tudi ta instrument je imel obliko manjšega harmonija, na desni strani so bile pritrjene gosli ali viola, lahko pa tudi čelo. Igralec na klaviolino je imel v desni roki lok, s katerim je igral na gosli, z levico pa je igral na klaviaturi. V začetku je bil izum klavioline deležen precej zanimanja, kasneje pa je bil pozabljen. Bajdetov inštrument na tipke, v katerem je združil funkcije violine, viole, čela in basa. Dom in svet je leta 1907 pisal o Bajdetovi iznajdbi, pisec pa je menil, da ima iznajdba lepo bodočnost. Inštrument s tipkami, ki bi združil funkcijo glasov glasbil na lok, kot jih imajo violina, viola, čelo in bas, so poskušali izumiti že davno pred Bajdetom, vendar ni nikomur uspelo. Bajdetu pa je uspelo vse to združiti v enoten inštrument, ki je s pritiskom na tipko ustvaril značilen in nežen glas, ki ga ustvari lok na violini, struna v klavirju in orgle. Kot piše Dom in svet Ivan Bajde pri izumljanju novega inštrumenta ni bil deležen prav nobene podpore in se je obenem boril z bedo in siromaštvom. Zato je Bajde vreden vsega občudovanja za vseh 23 let dela, da je inštrument izdelal in ga javno predstavil v Ljubljani. Na predstavitvi Bajdetovega inštrumenta je bilo obilo pohval in prijaznih besed, vendar mu kljub temu nihče ni dal prav nobene finančne podpore, da bi svoj inštrument še izpopolnil za praktično uporabo. Tisti, ki bi radi kaj dali, nimajo, oni, ki imajo pa ne dajo, je zapisal pisec v Dom in svet. France BEZLAJ (1910-1994) jezikoslovec, etimolog France Bezlaj se je rodil v Litiji 19. septembra 1910. Njegova rojstna hiša še vedno stoji in sedaj nosi hišno številko 11 na Grbinski cesti v Litiji. V času njegovega rojstva se je hiši reklo Rogličeva hiša, kasneje pri Vidoviču, po kovaču Gojku Vidoviču, ki je v njej živel s svojo družino. V hiši je bila pred in po 2. svetovni vojni tudi gostilna. Ker se je Bezlajeva družina preselila v Šmartno, ko je bil France star komaj pet let, je osnovno šolo obiskoval v Šmartnem pri Litiji. Tam je družina ostala pet let, potem pa so se preselili v Kranj. Nadalje se je šolal na gimnaziji v Kranju in Ljubljani in vpisal slavistiko na ljubljanski univerzi, kjer je leta 1936 tudi diplomiral. Še pred diplomo je prebil nekaj študijskih let na Karlovi univerzi v Pragi, kjer se je med drugim seznanjal z metodami fonetičnega raziskovanja in tudi samo snovjo v laboratoriju Josefa Chlumskega za eksperimentalno fonetiko. Po opravljenem doktoratu leta 1939 je nekaj let poučeval na bežigrajski gimnaziji. Po vojni je bil do leta 1950 lektor češkega jezika, nato pa nekaj let zna- Vidovičeva hiša v Litiji pred 2. svetovno vojno (zgoraj) in danes. V njej je bil rojen slovenski jezikoslovec France Bezlaj. nstveni svetnik na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Leta 1958 se je kot izredni profesor za primerjalno slovansko jezikoslovje spet vrnil na Filozofsko fakulteto in ostal na tem mestu do leta 1980. Upokojitev je bila zanj samo umik od pedagoškega dela, znanstveno pa je še redno delal, kolikor mu je dopuščalo zdravje. Njegove znanstvene zasluge so bile visoko cenjene in zanje je prejel najvišja nacionalna in tuja priznanja. Leta 1957 je prejel Prešernovo nagrado, leta 1969 je bil odlikovan z redom zaslug za narod z zlato zvezdo, leta 1981 je bil je imenovan za zaslužnega profesorja Filozofske fakultete, leta 1991 je postal častni doktor ljubljanske univerze in bil izvoljen za člana več slovanskih akademij: Slovenske akademije znanosti in umetnosti (1964), Akademije znanosti in umetnosti BiH (1973), nekdanje Jugoslovanske akademije v Zagrebu (1983) in Poljske akademije znanosti v Krakovu (1992). Kot etimolog je tudi ime Litija razlagal drugače kot Valvasor. Bezlaj je menil, da je ime nastalo na osnovi najstarejšega zapisa Lutidia, kar naj bi kazalo na ilirsko jezikovno področje. Sicer pa je France Bezlaj obvladal kar 14 jezikov. Njegove so zasluge za ustanovitev in delovanje Etimološko-onomastične sekcije pri SAZU, v kateri je najprej delal skoraj sam, do svoje smrti pa jo je tudi vodil, in na njegovo pobudo je bila leta 1972 ustanovljena Sekcija za zgodovinske slovarje pri SAZU, v njej pa naj bi se sistematično preučevalo in izdajalo slovensko zgodovinsko gradivo. Spominska pisemska ovojnica s priložnostnim poštnim žigom, ki jo ob 105. obletnici rojstva Franceta Bezlaja izdala Fondacija Villa Litta iz Litije. France Bezlaj je slovensko etimologijo obdelal tako temeljito, da mu tehnika ni zmogla slediti. Njegove tekste so pripravljali in tiskali z velikimi težavami, napak je bilo ob vsakem njegovem pregledu pred tiskom toliko, da se je vsaka izdaja močno zavlekla, saj v tiskarnah preprosto niso znali in zmogli pravilno sestaviti zahtevnih tekstov. Kot utemeljitelj in avtor nacionalnega projekta Etimološki slovar slovenskega jezika I (1976), II (1982), III (1995), Eseji o slovenskem jeziku (1967) in Slovenska vodna imena I in II (1956, 1961), si je pridobil trajno in visoko mesto med učenjaki slavističnega sveta. S temi deli in mnogimi drugimi strokovnimi spisi —izdal je prek 200 strokovnih zapisov — je zapustil neponovljiva dela, iz katerih se učijo vsi naslednji rodovi jezikoslovcev in slavistov. Umrl je 27. aprila 1994 v Ljubljani. Gvidon BI ROLLA (1881-1963) slikar Slikar in ilustrator Gvidon Birolla, se je rodil 12. junija 1881 v Trstu. Otroška in mladostna leta je od leta 1885 preživljal v Škofji Loki. Oče Ivan Birolla, ki je v Zagorju zgradil apnenico, je leta 1901 umrl, za njim je apnenico prevzela sestra Antonija, njena sinova Josip in Ivan pa sta jo vodila. Ko se je leta 1910 Josip Birolla smrtno ponesrečil, je apnenico prevzel brat Ivan, kmalu za njim pa Gvidon Birolla, ki jo je vodil do leta 1928. Tedaj je pričel iskati boljšo lokacijo za apnenico in se odločil za Kresnice. Apnenica v Kresnicah leta 1930. ä6sftaM2!*k>i -.Ssfc^Äi Ob 40. obletnici smrti Gvidona Birolle je izšla spominska kuverta (avtor Janez W. Stopar), na pošti v Kresnicah pa priložnostni poštni žig, ki ga je izdala Fondacija Villa Litta Litija. Gvidon Birolla je ilustriral tudi mladinsko povest Karla Široka »Trije bratje in trije razbojniki«. Na levem bregu Save v Zapodju, so bile odlične zaloge apnenca. Apnenico je zaradi transportnih ugodnosti lociral na drugi strani Save, tik ob železniški progi nasproti postaje v Kresnicah. Hkrati z apnenico je prek Save zgradil tudi žičnico za dovoz osnovne surovine. Apnenico in žičnico je pričel graditi leta 1928, končal leto dni kasneje, leta 1930 pa je pričela obratovati. Gvidon Birolla je bil njen lastnik in kasneje družabnik vse do 2. svetovne vojne in še dve leti po njej, vse do nacionalizacije podjetja leta 1947. Gvidon Birolla se je šolal v Ljubljani in na umetniški akademiji na Dunaju, kjer so takrat študirali tudi znameniti slovenski slikarji Maksim Gaspari, Hinko Smrekar, Saša Santel in drugi. Skupaj z njimi je ustanovil umetniško društvo Vesna, ki je imelo namen uveljavljati slovensko narodno umetnost. Njegove slike prevevajo domačnost in pravljično razpoloženje. Sicer je živel v Škofji Loki, kjer je imel svoj atelje, nato v Zagorju in Ljubljani. Med prvo svetovno vojno in skoraj do začetka druge je slikarstvo zaradi vodenja apnenice v Zagorju in Kresnicah opustil. Birolla je bil odličen ilustrator ljudske motivike, njegove ilustracije so v mnogih delih slovenskih književnikov, srečamo ga v delih Milčinskega, Frana Šaleškega Finžgarja, Simona Gregorčiča, Karla Široka, Franceta Bevka in drugih predvsem mladinskih pisateljih. Umrl je 29. maja 1963 v Ljubljani. Ko je Gvidon Birolla živel v Škofji Loki je naslikal tamkajšnji Kapucinski most. Rojen je bil 22. oktobra 1906 na Vačah. Ker je bil oče orožnik, se je moral seliti po raznih krajih, med drugimi je služboval v Kočevju, Dobrepolju, Ljubljani in tudi na Vačah. Oče je kmalu umrl in vdovi zapustil tri otroke. Pri Bojčevih v Kočevju so se zbirali verni študentje - bodoči duhovniki (Campa, Gregorič, Lušin, Kramarič) in pisali članke za dijaške časopise (Bliskavice, Naši ognji). Po maturi je Etbin na vseučilišču v Ljubljani 1931 diplomiral iz pedagogike, filozofije in slavistike. Bil je zelo aktiven sodelavec pri Zvezi mladih intelektualcev. Služboval je kot srednješolski profesor pri uršulinkah v Ljubljani in Škofji Loki, Mariboru, Ljubljani (bežigrajska gimnazija), Domžalah, itd. Med okupacijo je bil interniran na Rab. Napisal je ogromno člankov posebno v časopisih in revijah z nabožno vsebino. Njegovo prvo tiskano delo je bil članek “Ognji”, objavljen v reviji Stražni ognji. Nato je v raznih revijah in zbornikih objavljal leposlovne prispevke, knjižne ocene, poročila in prevode. Po drugi svetovni vojni je objavljal v revijah Jezik in slovstvo, Sodobna pedagogika, Prosvetni glasnik in Naši razgledi. Njegove priljubljene teme so bile: duhovna rast, osebnost in krščanstvo, vrednote materinščine, problemi krščanske mladine. Napisal je kar nekaj knjig o Slomšku (Slomšek — naš duhovni vrtnar, Slava Slomšku (skupaj z L. Kramolcem), Knjiga o Slomšku ( skupaj s Fr. Hrasteljem). Podpisoval se je s psevdonimom Janez Poljanec. Proučeval je zgodovino slovenskega šolstva in napisal zelo obsežno, vendar še ne dokončano delo (obdelani so kraji do črke R), ki bi ga bilo Etbin BOJC (1906-1975) pisatelj Spominska pisemska kuverta s priložnostnim poštnim žigom, ki jo je Fondacija Villa Litta leta 2006 izdala ob 100. obletnici rojstva Etbina Bojca. Znan je naslednji pomemben dogodek iz njegovega življenja: na veliki četrtek leta 1941 je bil Etbin Bojc zadnji govornik na Ljubljanskem radiju. Z veliko ljubeznijo do lastnega naroda je pozval Slovence, da se borijo za svojo narodno svobodo. Cisto nazadnje je citiral Cankarja: »Prišel je dan, ko smo morali zadeti križ na svoje rame in nastopiti krvavo pot na Golgoto. Trpeli bomo in dotrpeli ter doživeli svoje narodno vstajenje in poveličevanje.« Nato se je odpeljal s kolesom v Polje, kjer je stanoval, kajti Italijani so ga že iskali. Spremljajoči policist, ki je Etbina dobro poznal, pa je italijanske policiste, ki so spraševali po prof. Bojcu, usmeril drugam. Etbin Bojc je bil zadnji govornik na Radiu Ljubljana pred 2. svetovno vojno. dobro dokončati. Bil je neutruden borec za vero, duhovno rast, za slovenstvo in materinščino. Najbolj znano njegovo delo je Pregovori in reki na Slovenskem, ki je najobsežnejše delo te vrste pri nas. Umrl je 30. decembra 1975 v Ljubljani. Milan BORIŠEK (1920-1950) športnik, jadralni padalec Letalstvo je v Litiji zaživelo že pred drugo svetovno vojno. Takrat so se z letalstvom ukvarjali mladi fantje in se poskušali tudi v izdelavi jadralnih letal. Med najbolj zavzetimi je bil tudi Milan Borišek, ki je bil rojen 25. aprila 1920 v Litiji v Boriškovi gostilni, ki je ni več. Stala je v starem delu Litije zraven Ebnerjeve hiše, na njej pa je bila vzidana spominska plošča Milanu Borišku. Z Litij ani sta takrat veliko sodelovala tudi Lado Ambrožič-Novljan iz Stične, legendarni partizanski komandant med NOB in Ludvik Starič-leteči Kranjec, ki se je poleg jadralnega letalstva, ukvarjal tudi s cestnimi hitrostnimi dirkami in z motorjem dosegal imenitne uspehe. Milan Borišek je leta 1939 na Blokah opravil izpite za jadralnega pilota in inštruktorja. Ker je med 2. svetovno vojno ilegalno deloval z Osvobodilno fronto v odporu proti okupatorju, je bil z vso družino izgnan v Srbijo. Leta 1942 se je vrnil v Litijo in se povezal z OF, kasneje pa se je tudi aktivno priključil k partizanski vojski. Po končani vojni se je Milan Borišek resno posvetil jadralnemu letalstvu. Opravil je vsa potrebna dodatna šolanja, izpite in polete ter postal vrhunski jadralni letalec. Delal je kot letalski inštruktor na Blokah in v Ribnici, nato so mu zaradi njegove velike zavzetosti in sposobnosti zaupali delo letalskega inštruktorja v Zveznem letalskem centru v Vršcu. V Sloveniji je Milan delal in letal z najboljšimi slovenskimi letalci, med drugim tudi legendama slovenskega letalskega športa Ludvikom Staričem - letečim Kranjcem in Ibrom Kopeckim. Nastopal je na letalskih mitingih na vseh slovenskih letališčih, zlasti na Blokah, v Ribnici, Cerkljah, Lescah... Spominska pisemska ovojnica s priložnostnim poštnim žigom, ki jo je leta 2000 izdala Fondacija Villa Litta ob 80. obletnici rojstva Milana Boriška Ibro Kopecki, izvrsten letalec, sicer slaščičar, je bil znan tudi po junaškem dejanju med italijansko okupacijo Ljubljane med 2. svetovno vojno. V noči pred italijansko proslavo, ki naj bi bila na Prešernovem trgu, je splezal na Frančiškansko cerkev v Ljubljani in na zvonik obesil slovensko zastavo. Italijani je niso mogli na noben način sneti in so proslavo odpovedali.... Milan Borišek je bil večkratni državni rekorder in prvak. Leta 1950 je na svetovnem prvenstvu v jadralnem letalstvu v Oerebru na Švedskem osvojil 3. mesto, kar je bil njegov največji uspeh. S sotekmovalcem Maksom Arbajterjem pa sta postala tudi ekipna svetovna prvaka. :.1 Milan Borišek vstopa v jadralno letalo na letališču v Lescah. ’'fffMfMt/llillllMtliliiiitlillltlllßlU tiy'f'fWH'jiiiii’ßtiiiiiiiiiiiiiiiiiiii ^nu/ni/tinfwiwui/i/iintiiim, 'fUmwsiMmiuuuuuiittSk c- St/////////////////////y////>i®W Boriškova hiša v Litiji (levo) okrog leta 1925, ko je Milan Borišek preživljal otroška leta. Pri Borišku je bila vseskozi znana gostilna. V drugi polovici prejšnjega stoletja sojo porušili. Spominska plošča, ki je bila na Boriškovi hiši, vgradil jo je litijski Aero klub, ki se imenuje po Milanu Borišku. Z JADRALNIM LETALOM NA NOGOMETNEM IGRIŠČU V Litiji se je Milan Borišek nekoč, bilo je leta 1949 ali 1950, odločil, da bo svojim Litij anom pokazal kakšno letalsko veščino. Odločil se je, da bo z jadralnim letalom pristal na nogometnem igrišču. Golov niso odstranili in na igrišču se je zbralo ogromno ljudi, da bi videlo ta podvig. Množica je kar vzvalov-ala, ko je zaslišala hrup motornega letala, ki je vleklo jadralca. Od motornega letala se je Milan Borišek odvezal kakšnih 10 minut pred pristankom. Lepo je jadral v krogih in se približeval zemlji. Pristanek je izvedel z vzhodne strani. Priletel je kakšen meter nad golom, nato pa brez težav pristal že na sredini igrišča! Gledalci so bili neizmerno navdušeni, aplavzi kar niso ponehali. Po vrnitvi je nadaljeval svoje inštruktorsko delo v Zveznem letalskem centru v Vršcu. 22. avgusta 1950 so tam snemali film o jadralnem letalstvu in prišlo je do nesreče. Milan Borišek je z letalom zgrmel na tla in se smrtno ponesrečil. Pokopan je v Litiji. Na pogrebu na litijskem pokopališču, so mu njegovi letalski tovariši z letala vrgli venec na grob. f BORŠTNAR 39 Jože BORŠTNAR (1915-1992) general, narodni heroj General in narodni heroj Jože Borštnar-Gabrovčan je bil rojen 8. novembra 1915 v Gabrovki. Osnovno šolanje je opravil v Gabrovki, nato pa obiskoval železniško prometno šolo v Beogradu. Tu je začel sodelovati v delavskem gibanju in pridobivati marksistična znanja. Pred vojno je končal šolo za rezervne oficirje, kar mu je kasneje zelo koristilo. Po končani prometni šoli je bil prometnik v Rajhen-burgu (Brestanica), leta 1940 je postal član KPJ, kasneje tudi eden vodilnih funkcionarjev KPJ. Po okupaciji Jugoslavije leta 1941 je kot član Okrožnega komiteja KPJ za Posavje odšel v Novo mesto, kjer je organiziral Osvobodilno fronto (OF) in pripravljal ustanavljanje partizanskih enot. Istega leta so prvi železničarji odšli v partizane in med njimi je bil tudi Jože Borštnar. Od oktobra 1941 do junija 1942 je bil član Okrožnega komiteja KPJ za Belo krajino, nato pa politični komisar Belokranjskega odreda. Potem je bil vse do konca vojne v borbenih enotah NOV. Iz Belokranjskega odreda je odšel v Cankarjevo brigado, v kateri je bil politični komisar do julija 1943, nato pa politični komisar XV. divizije. Marca 1944 je postal politični komisar, avgusta pa komandant IV. operativne cone. Pod njegovim vodstvom so partizanske enote na Štajerskem začele z novim načinom vojskovanja proti okupatorju in sistematično osvobajati slovensko ozemlje. Najprej so osvobodile Savinjsko dolino. Januarja 1944 je Borštnar postal komandant IX. korpusa, ki je deloval na Primorskem. Pred Borštnarjem, so bile tedaj zelo pomembne naloge, saj je postal komandant IX. korpusa v času najhujših borb par-; rižanskih enot proti nemški okupacijski vojski, ki je Štab IV. operativne cone in Šlandrove brigade leta 1944 po zmagi vLjubnem.Tretji z leve je komandant IV. operativne cone Franc Poglajen-Kranjc, četrti pa politični komisar cone Jože Borštnar. štela 50 tisoč vojakov, Nemcev in četnikov. Glavna naloga IX. korpusa na čelu_z Borštnarjem, je bila osvoboditev Trsta in Gorice. IX. korpiisjeizjemno zahtevno_nalogo opravijo uspgsno, saj_je obTede-Jcrvao4Jj_iy. jugoslovanske armade težkih bojih c ) s vo b odiTcTTi c o in Tr stj TGIikxr k rrt'je EnTaT^osTvo -BdditeVTrsta za Borštnarja najbolj pomembno dejanje v vsem njegovem obdobju NOV, je bila hkrati začinjena tudi s kančkom razočaranja, saj je z nekaterimi poveljniki Jugoslovanske armade prišel celo v konflikte, ker je bila vloga IX. korpusa in vseh slovenskih partizanov potisnjena nekako na obrobje, čeprav je v IX. korpusu slovenske partizanske vojske v bojih za Trst, tik pred osvoboditvijo, padlo veliko slovenskih partizanov. Posledice teh konfliktov so ga spremljale tudi po vojni, saj ga vrh JLA dolgo ni povišal v generala, kar je bilo do njega krivično. Ko so ga slednjič le povišali v generala, je bil 15. julija 1952 razglašen tudi za narodnega heroja. Spomenik Jožetu Borštnarju-Gabrovčanu na Trgu svobode v Litiji. Za zasluge med NOB je Jože Borštnar-Gabrovčan prejel ŠTEVILNA ODLIKOVANJA • red narodnega heroja • red partizanske zvezde I. stopnje • red bratstva in enotnosti I. stopnje • red za hrabrost • red zaslug za ljudstvo II. stopnje • partizanska spomenica 1941 Jože Borštnar-Gabrovčan, komandant mesta Ljubljane, 25. maja 1945 na proslavi Titovega rojstnega dneva na Kongresnem trgu v Ljubljani. Na njegovi desni je komandant pionirjev Lojze Ulčar. Jože Borštnar-Gabrovčan kot polkovnik 25. maja 1945 v Ljubljani na proslavi Titovega rojstnega dneva. Osvoboditev Trsta, maja 1945 je vanj vkorakal IX. korpus s komandantom Jožetom Borštnarjem-Gabrovčanom na čelu. Kot izjemno dobrega partizanskega komandanta in imenitnega političnega komisarja, ga je ocenjeval tudi legendarni slovenski general in komandant IX. korpusa Lado Ambrožič-Novljan v svoji knjigi Novljanovo stoletje. Po osvoboditvi je bil komandant mesta Ljubljane, kasneje pa je opravljal pomembne funkcije v oblastnih organih. Med drugim je bil tudi direktor železnic v Ljubljani, pomočnik zveznega ministra za promet, minister za trgovino in preskrbo Ljudske republike Slovenije, član Izvršnega sveta Skupščine Ljudske republike Slovenije in predstavnik LR Slovenije v coni B svobodnega tržaškega ozemlja. Večkrat je bil tudi poslanec, imel pa je tudi visoke politične funkcije kot član Centralnega komiteja ZKS in glavnega odbora ZSDL Slovenije. Leta 1984 je bil Jože Borštnar tudi podpisnik peticije, ki je nastala na pobudo Alenke Puhar in Matevža Krivica, s katero so podpisniki zahtevali pojasnila o postopku proti udeležencem beograjske svobodne univerze ter o procesu proti šesterici Beograjčanov. Peticija je predstavljala gesto solidarnosti z beograjsko politično alternativo in se je opirala na načela legalnega političnega boja. Podpisalo jo je 148 intelektualcev različnih nazorov, objavljena pa je bila v Novi reviji (št. 28/29). Nazadnje je bil sodnik ustavnega sodišča SR Slovenije v Ljubljani, kjer je tudi živel. V Litiji je sodeloval z Zvezo borcev in SZDL, pri obujanju tradicij NOB, pisanju člankov o NOB in proslavah v počastitev dogodkov iz NOB. Umrl je leta 1992 v Ljubljani. Ob otvoritvi spomenika v Pogoniku je bil slavnostni govornik Jože Borštnar-Gabrovčan. I Van CKLESTIN 43 Fran CELESTIN (1843-1895) pisatelj in kulturni zgodovinar Fran Celestin je bil rojen 13. novembra 1843 na Kleniku pri Vačah. V osnovno šolo je hodil na Vačah in Ljubljani, kjer je obiskoval tudi gimnazijo, nato pa na Dunaju študiral slavistiko in klasične jezike. Po končanem študiju je leta 1869 odšel v Rusijo. Najprej v Petrograd, nato pa v Moskvo, kjer je opravil profesorski izpit iz latinščine, grščine in ruščine ter ruske zgodovine in zemljepisa. Potem je bil gimnazijski profesor v Vladimiru in Harkovu. Skušal je doseči univerzitetno profesuro, kar mu kot tujcu ni uspelo, zato se je leta 1873 vrnil na Dunaj, kjer je nadaljeval študij in doktoriral. Od leta 1876 do 1890 je bil profesor na gimnaziji v Zagrebu in od leta 1878 naprej predavatelj slovanskih jezikov na zagrebški univerzi. Zanimanje za leposlovno delo se je v Celestinu prebudilo že v gimnazij skih letih, predvsem pod vplivom sošolca Josipa Jurčiča. Pisal je domoljubne in lirske pesmi, zgodovinske, kmetijske in potopisne povesti (Oskrbnik Lebeškega grada, Gostinja, Mala Fur-lanka), napisal je veseloigro Roža, prevajal Iliado in druga dela. Posebno mesto v njegovem leposlovnem delu ima lastni življenjepis Veselo življenje (Slovanski svet 1891), ki ga je napisal dve leti pred smrtjo in ki mu je, po vseh trpkih življenjskih doživetjih, dodal tudi vedre in satirične poudarke. Trajni Celestinov pomen za razvoj slovenske kulture pa je bolj kot v leposlovju, v kulturno zgodovinskem pisanju. Posebej velja omeniti njegovo razpravo o slovenskih literatih Jenku, Jurčiču, Levstiku in Stritarju v prispevku Naše obzorje (Ljubljanski zvon 1883), s programom družbenokritičnega realizma, pa tudi v tisku objavljeni govor Žensko vprašanje (Ljubljanski zvon 1881), zgodnje delo s tega družbenega področja. Celestin je bil med tistimi slovenskimi izobraženci v drugi polovici 19. stoletja, ki so iskali slovensko prihodnost v povezavi z drugimi južnoslovanskimi narodi in predvsem z velikim ruskim narodom. Takšna usmerjenost ga je vodila na študij in delo v Rusijo, kjer je proučeval leposlovne, kulturne in politične razmere. Te je v številnih časopisih in revijah prikazoval matičnemu narodu, prizadeval pa si je tudi za kulturno izmenjavo v obratni smeri. Njegovo najbolj znamenito delo o sodobni Rusiji je leta 1875 v nemščini natisnjena knjiga Russland seit Aufhebung der Leibeigenschaft (Rusija po odpravi suženjstva). Ob vsem spoštovanju ruske kulture in političnih možnosti največjega slovanskega naroda pa je bil Celestin kritičen do tamkajšnjega dogajanja in vplivov na postopni razvoj slovenske samostojnosti. V svojih zagrebških letih si je predvsem prizadeval za kulturno povezovanje s sosednjim hrvaškim narodom, ki mu je prav tako posredoval poglede na sodobno Rusijo, približati pa mu je želel tudi slovensko ustvarjalnost in predvsem pesnika Franceta Prešerna. Umrl je 30. oktobra 1895 v Zagrebu. Franc GORENC (1914-1981) družbeni delavec, gospodarstvenik Ni dvoma, da je imel Franc Gorenc Litijo nadvse rad. To je dokazoval vse svoje življenje, saj se je nenehno zavzemal zanjo, predvsem pa za to, da bi bila lepa za življenje in privlačna za razvoj. Rojen je bil 3. oktobral914 v Litiji, kjer je tudi preživel vsa otroška leta. Gorenčevi so stanovali na Grbinu, na planoti Litijska Dobrava, ki se razprostira med Litijo in sosednjim Šmartnem. Osnovno šolo je obiskoval v Litiji, nato tehnično šolo v Ljubljani in postal gradbeni tehnik, kar je bila v tistem času dostojna izobrazba. V Litiji je bil Franc Gorenc že pred vojno zelo aktiven družbeni delavec. Zlasti je bil navdušen in vsestranski športnik. Kot član Sokola je bil odličen telovadec, atlet in še boljši nogometaš. Nogomet je igral pri »SK Litija«, nekaj časa tudi po vojni. Po šolanju se je zaposlil na Okrajnem cestnem podjetju Litija. Ko se je začela 2. svetovna vojna, se je življenje Francu Gorencu temeljito spremenilo. Kot zaveden Slovenec je začel razmišljati o odporu proti okupatorju in v Litiji je bil leta 1941 med organizatorji OF - Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Vendar so ga okupatorske sile zaradi delovanja z OF aretirale in zaprle v litijski zapor, nato pa odpeljale v zapore v Begunje. Po spletu različnih dogodkov in srečnih okoliščin so ga izpustili in v Litiji se je spet priključil k OF in deloval na širšem območju Litije. Leta 1942 je s sklepom OF odšel na Koroško z nalogo, da ujame nekega hudega izdajalca, ki je tja pobegnil, ker so mu bili organi OF na sledi. Tam so Nemci Gorenca ujeli in zaprli, vendar mu je uspelo na spektakularen način pobegniti. Nemci so ga namreč z vlakom peljali v Litijo, kjer naj bi ga pri litijski Štirni javno obesili. Gorenc pa se je na vlaku tik Franc Gorenc (desno) pred 2. svetovno vojno kot športni delavec z namiznoteniškimi igralci. pred Litijo odločil za tvegano akcijo. Ko je vlak peljal mimo Save, je na hitro obračunal s stražarji in skočil z drvečega vlaka. Pri tem so mu krepko pomagale njegove telesne sposobnosti, ki si jih je pridobil kot nogometaš in telovadec pri Sokolu. Ušel je v bližnje gozdove in se ponoči prebil v Litijo. Nato seje priključil partizanski vojski in se v različnih enotah boril za osvoboditev izpod okupatorskega jarma po Dolenjski, Notranjski, Gorskem Kotarju..., dokler ni s partizansko vojsko 9. maja 1945 kot namestnik komandanta Notranjskega odreda in partizanski kapetan doživel osvoboditev. Čeprav so bili prvi dnevi in tedni po osvoboditvi povsem v znamenju postavitve oblastnih organov, gospodarstva, šolstva, zdravstva, preskrbe in drugih nujnih dejavnosti, so se partizanski borci, željni svobodnega življenja, organizirali tudi za športno dejavnost. Zlasti so te aktivnosti pogrešali tisti borci, ki so bili pred vojno športniki, med njimi tudi Franc Gorenc. Tako so že 18. maja organizirali Litijski Sokoli leta 1934. Franc Gorenc je šesti z desne v zgornji vrsti. Nogometna ekipa ŠK Litija leta 1939. Franc Gorenc je drugi z leve. prvo nogometno tekmo v svobodni Ljubljani med moštvom VII. korpusa in SK Ljubljana. Tekmo sta si poleg številnih gledalcev ogledala tudi komandant VIL korpusa Franc Poglajen-Kranjc in komandant mesta Ljubljana Jože Borštnar. Po vojni je Franc Gorenc opravljal pomembna dela. Najprej je bil v vodstvu Uprave cest v Mariboru, potem pa v Ljubljani. Tudi nadaljnja službovanja so bila v glavnem povezana s cestami. Med drugim je bil tudi dolgoletni direktor cestnega podjetja Novo mesto, nazadnje pa direktor Združenja cestnih podjetij Slovenije, vse do upokojitve leta 1973. Bil je odličen poznavalec cestne problematike in ta znanja je tudi ustvarjalno uporabljal za gradnjo, vzdrževanje in načrtovanje slovenske cestne infrastrukture. Leta 1965 je bil izvoljen za poslanca Skupščine Republike Slovenije in za odbornika Občinske skupščine Litija. V obdobju, ko je bil republiški po- Nogometna ekipa Old boys Litija pred tekmo s Trbovljami leta 1954 v Litiji ob 25. letnici SK Litija. Rezultat je bil 5:3 za Litijo. Na fotografiji so bivši odlični nogometaši NK Litija, od leve stojijo: Cveto Vidovič (ali Albin Petje?), Ivan Belec-Beli, Milan Planinšek-Planička, Franc Gorenc, učitelj Vidic, Lado Rotar, Edi Muljavec, Jan (gostujoči igralec iz Kranja), Jože Eltrin; čepijo: Adi Slabe, Kolman (ali gostujoči igralec iz Kranja?) in Franjo Likovič. V partizanih kot kapetan in namestnik komandanta Notranjskega odreda. Franc Gorenc na motorju Horex, s katerim je leta 1941 za partizane pripeljal razstrelivo iz Kamnika v Besnico pri Kranju. KNJIŽNICA LITIJA Moštvo VII. korpusa, ki je 18. maja 1945 odigralo prvo tekmo v osvobojeni Ljubljani proti SK Ljubljana. Zmagalo je moštvo SK Ljubljana s 5:2, prihodek od tekme pa so nogometaši namenili beguncem. V partizanski ekipi so igrali: Rožič, Žitnik, Bukovnik, Gorenc, Šercer Švare, Zidarič, Kroupa, Žigon, Sandi Lah in Milačič. Franc Gorenc je peti z desne. V moštvu SK Ljubljana pa so igrali: Pleško, Dekleva, Piskar, Perharič, Pilej, Pupo, Lazar, Medved, Hacler, Pepček in Smole. Franc Gorenc kot partizan na Notranjskem med NOB (grafika Nikolaj Pirnat). slanec in občinski odbornik, se je Franc Gorenc zelo prizadeval za posodobitev litijske cestne infrastrukture. Takrat je bila Lidja precej odrezana od glavnih centrov, predvsem Ljubljane, s katero jo je povezovalo nekaj cest, vendar so bile vse ozke, ovinkaste in seveda makadamske. Poleg službenega in političnega dela je Franc Gorenc po vojni deloval tudi v drugih organizacijah. Med drugim je bil dolgo vrsto let član Planiškega komiteja, v Litiji pa predsednik Zveze borcev v času, ko je bil postavljen spomenik žrtvam NOB, delo arhitekta Jožeta Plečnika. Bil je tudi član Planinskega društva Litija in na osnovi njegovega predloga, so potem litijski planinci odprli Badjurovo krožno planinsko pot. V Litiji je deloval kot pravi Litijan. Znan je bil po svojih zavzemanjih za ohranitev starega mestnega jedra, še posebno tistih hiš, ki so predstavljale Na Velikem vrhu na vikendu Franca Krhlikarja leta 1952. Od leve proti desni: Emil Koprivnikar, Franc Krhlikar, Gusti Künstler, Edo Skušek, Janez Kavšek st., Avgust Špat, Zvone Bric, Polde Knol, Franc Gorenc in Janez Kavšek ml. Leta 1964 se je začela gradnja sodobne ceste, ki bi Litijo in Zasavje povezala z Ljubljano, obenem pa bi cesta predstavljala tudi obvoznico mimo Litije. Med nekaj variantami poteka ceste, se je Franc Gorenc zavzemal za tisto, ki jo je utemeljeval kot najbolj ugodno, funkcionalno in obenem dolgoročno rešitev. Bila pa je tudi zadosti oddaljena od takratnih naselij, tako da ne bi bila moteča. Vendar se je država kot investitor zavzemala za cenejšo, ki bi potekala več ali manj po obstoječi trasi. Temu predlogu so je pridružila tudi litijska občina. Obvozno cesto mimo Litije, ki jo je zagovarjal Gorenc in ki so jo na območju Litije in Kresnic že gradili, so nenadoma ustavili in dolgo vrsto let se ni v zvezi s tem dogajalo ničesar. Po mnogi letih se je pokazalo, da je imel Franc Gorenc prav, saj Litija še vedno nima obvozne ceste. Franc Gorenc (sedi prvi z leve) kot odbornik občinske skupščine Litija od 1965 do 1969, ko se je zavzemal za litijsko obvoznico. VODNIK po Badjurovi krožni poti Tet/, Frca netiti (^terene k 222 ß>rt/0 /£<.vngu. Takoj naslednje dni pa sta brigadi imeli težke boje na Moravskem in Menini planini in se prebili na Štajersko. Klub vojskovanju se je v brigadah odvijalo tudi kulturno življenje z mitingi. Četrti bataljon katerega komisar je bil Jože Praprotnik, je izdal tudi nekaj številk glasila »Iz gozdov«. Pozimi 1944-1945 je bila velika nemška in domobranska ofenziva. Jože Praprotnik je bil tedaj z Zidanškovo brigado na območju Menine planine in Kamniško- kakršne so samo na severni strani Alp... Prek prepadov se spuščamo z zvezanimi šotorskimi krili... Med zadnjim spustom je plaz odnesel štiri naše tovariše...« Jože Praprotnik je bil februarja 1945 imenovan za komisarja Bračičeve brigade, kjer je ostal do osvoboditve. Maja leta 1945, tik pred osvoboditvijo, jejože Praprotnik z Bračičevo brigado odšel proti Koroški, kjer naj bi sodelovala pri njeni osvoboditvi oz. ponovni priključitvi k slovenskemu ozemlju. Na Koroškem je bila ob koncu vojne velika zmeda. Tam so bile nemške enote in mnoge pobegle belogardistične, četniške, ustaške in druge enote, ki so se umikale pred prodirajočimi slovenskimi in jugoslovanskimi partizani. Poleg tega pa je bila tam tudi angleška vojska. Med tem, ko je partizanska enota v kateri je bil Jože Praprotnik, operirala na Koroškem, je bilo 15. maja 1945 podpisano premirje in druga svetovna vojna je bila končana. Kljub podpisanemu premirju Pri vračanju z Dolenjske na Štajersko je Zidanškova brigada imela težke boje z okupacijskimi silami. Na posnetku: Jože Praprotnik (prvi z leve) s tovariši pri krajšem počitku na Graški gori. Partizanka in Litijanka Darja Jelnikar-Sonja (po vojni poročena z Dušanom Dovjakom - Savo iz Litije, med NOB obveščevalcem Slandrove brigade), ki je bila v 1. bataljonu Zidanškove brigade se spominja silvestrske noči decembra 1944 takole: »Prvega januarja 1945 zjutraj me je vso premra jeno in sestradano presenetil komisar bataljona Jo^e Praprotnik in mi %aje\el srečno novo leto s čudovitim darilom — hlebcem kruha. Pil je ^mrpijen, %ato smo ga najprej ra%-re^ali, nato greli nad ognjem in ga ^ ujitkom pojedli. Potem smo stopili sneg in skuhali čaj i% smrekovih vejic.« Fotografija je bila posneta v zimi 1944/45 na Menini planini. Takoj po končani vojni maja leta 1945 v Petrovgradu, kamor je bila prestavljena njegova enota. Jože Praprotnik (desno) je takrat še razmišljal o letalski karieri, ki jo kasneje zaradi težav z očmi moral opustiti in se preusmeriti na tehniško fakulteto v smer strojništvo in ladjedelništvo. so domobranske enote na mostu pri Borovljah iz zasede napadle nepripravljene partizane, ki zaradi končane vojne tega niso pričakovali. Poleg tega pa je slovenska partizanska enota zaman čakala na pomoč jugoslovanske divizije, ki naj bi ji pomagala pri prehodu čez Dravo. V tem zahrbtnem napadu je padlo okrog 180 slovenskih partizanov, točna številka ni bila nikoli ugotovljena. Jože je imel srečo in je ostal živ. Po končani vojni je bila glavnina slovenskih partizanski enot premeščena v druge dele Jugoslavije z namenom, da se čim prej spojijo v enotno jugoslovansko armado. JožetaPraprotnika sonajprej razporedili vPetrovgrad, nato pa v Vranjevo, kjer je želel uresničiti svojo mla- dostno željo in postati vojaški pilot. Za pilota vojnih letal je bil zaradi težav z očmi zavrnjen. Odšel je na drugo službeno dolžnost v Zagreb. Tu se je leta 1949 vpisal na strojno fakulteto, smer ladjedelništvo in jo uspešno končal. Po končanem študiju je nastopil službo glavnega inženirja v Remontnem zavodu Tivat v Črni Gori. Tu je bistveno spremenil organizacijo dela, tako da je v času, ko ga je vodil, dosegel velike razvojne uspehe (rušilci, podmornice, torpedni čolni in topovnjače). Iz Tivta je odšel v Split, kjer je postal načelnik tehnične službe Jugoslovanske mornarice. V tem obdobju je postal tudi mornariški general. V Splitu se mu je izpolnila davna želja, saj je opravil izpite za letalskega športnega pilota. V tem mestu je deloval tudi v letalskem športnem društvu, prav tako pa v društvu v Lescah. Leta 1979 je bil premeščen v Beograd in imenovan za načelnika Tehnične uprave Zveznega sekretariata za narodno obrambo. Kot načelnik Tehnične uprave JLA je veliko sodeloval s slovensko industrijo (TAM, Iskra, Veriga, Litostroj, Unior, Sava...) in pripomogel k njenemu razvoju in širitvi. General Jože Praprotnik je bil tudi predsednik glavne komisije JLA za racionalizacijo in modernizacijo, ki je bila najpomembnejši organ pri opremljanju vojske. V tem obdobju je začel v vojsko uvajati računalništvo, na katerem je temeljila vsa nova oborožitev. Bil je začetnik sodobnega opremljanja takratne skupne države z moderno oborožitvijo. Poleg sf Fotografija z Jožetovim posvetilom, ki jo je dal svojemu dobremu prijatelju Dušanu Gnezdi iz Pogonika pri Litiji, za spomin leta 1945, ko je bil v Petrovgradu. slovenskega in srbohrvaškega jezika je tekoče govoril še angleščino, nemščino in ruščino, kar mu je omogočalo komuniciranje s predstavniki vseh držav s katerimi je takratna JLA sodelovala. Bil je tudi eden najmlajših slovenskih generalov. Ker je imel odlična strokovna in vojaška znanja se je Jože Praprotnik uveljavil kot vodilni tehnični strokovnjak. S činom generala in inženirsko izobrazbo ter velikimi izkušnjami je bil eden od najpomembnejših strokovnjakov v JLA. Z računalniško vodenimi napravami se je seznanjal takoj, ko so prodrli v svet in jih uvajal v domače okolje, kar je bilo zelo zahtevno in odgovorno delo. Bil je izjemno cenjen stro- kovnjak, ki je svoja znanja uvajal v konkretno prakso. Jožeta so njegovi sodelavci opisovali kot človeka, ki je k vsaki nalogi pristopil sistemsko in odgovorno ter z jasno postavljenimi cilji. V Litijo je po končani drugi svetovni vojni redko prihajal. Ustvarjalno in raziskovalno delo ter realizacija zadanih ciljev ga je domala ves čas zadrževala v stroki in pri delu. Ko ga je doletela prva možganska kap, Jože Praprotnik v Zagrebu leta 1946. V Travniku s sodelavci leta 1980. Jože Praprotnik je četrti z leve. Generalpodpolkovnik Jože Praprotnik je bil strokovnjak za uvajanje tehničnih novosti v prakso in eden najboljših poznavalcev oborožitvenih sistemov. je ostal trden mož in v vojaškem slogu povedal: »Če je kaj hudega, naj me čim prej pokonča, če pa je kaj lažjega, bo minilo.« Kljub možnosti za upokojitev, je še naprej delal. Pri pregledovanju terena v Travniku je imel drugo možgansko kap, po kateri se ni več opomogel. Umrl je 17. junija 1985 kot načelnik Tehnične uprave Zveznega sekretariata za narodno obrambo s činom general-podpolkovnika. Pokopali so ga v Splitu na pokopališču Lovrinac z najvišjimi vojaškimi častmi ob navzočnosti visokih vojaških in državnih osebnosti. Mira PREGELJ (1905-1966) slikarka Slikarka Mira Pregelj se je rodila 13. septembra 1905 v Litiji. Osnovno šolo je do leta 1915 obiskovala v Trstu, nato pa nadaljevala šolanje na Kraljevi višji realki v Ljubljani in maturirala leta 1922. V letih 1922 do 1926 je študirala slikarstvo na akademiji v Zagrebu, zadnji semester študijskega leta 1924/25 pa na državni umetniški šoli v Beogradu, kamor se je takrat preselila njena družina. Diplomirala je v Zagrebu pri akademskemu slikarju prof. Vladimirju Beciću. Tam je prevzela tudi značilno modeliranje in pobude francoske umetnosti, ki je bila takrat priljubljena med zagrebškimi profesorji. Mlada, samozavestna in hkrati zadržana slikarka je po diplomi odšla na polletno študijsko potovanje po Italiji, kjer se je največ zadrževala v Rimu in Firencah. Po študiju se je za stalno preselila v Litijo, kjer je živela vse do svoje smrti. Mira Pregelj j e bila članica četrte generacij e v slovenskem slikarstvu, kamor štejemo še Miho Maleša, Olafa Globočnika, Nikolaja Pirnata, Franca Pavlovca in Pavla Mežana. Skupina se je izoblikovala v poznih dvajsetih letih prejšnjega stoletja na pobudo Mihe Maleša, vanjo pa so povabili tudi Miro Pregelj kot edino žensko. Z delovanjem v četrti generaciji je začela že na prvi razstavi leta 1928. Potem je razstavljala še v Pragi, Bukarešti, Londonu, Ljubljani, Mariboru, Celju, Kranju, Slovenj Gradcu, Litiji, Zagrebu, Zadru, reki in Beogradu. Miro Pregelj je odlikovala nadarjenost, samosvojost, samostojnost in neponovljivost. Začetke njenega slikarskega delovanja predstavlja značilna podoba Ciganke, ki je bila tudi njeno Mira Pregelj: Litijsko polje. Sliko je Fondaciji Villa Litta leta 1995 podaril njen nečak Mitja Pregelj. Fondacija je še istega leta v Litiji organizirala avkcijo, na kateri je prodajala slike litijskih slikarjev, prihodek pa v celoti namenila za obnovo litijske knjižnice. Na avkciji je sliko kupila litijska občina. diplomsko delo. Nato pa je bilo njeno slikarsko delovanje zelo pestro. Motivno v njenih delih prevladujejo krajina, figuralika, potreti in množični prizori. V povojnem času se je njeno slikarstvo motivno še razširilo in likovno izčistilo. Navzoča so tudi poznejša dela na steklu, religiozni motivi Kristusovega življenja in pasijona ter dela iz slikarkinega osrednjega ustvarjalnega obdobja, ko je slikala v Farbarjevem turnu. Tu so nastajale slike na platnu in dela na papirju, največkrat v gvašu. Najkvalitetnejše slike so nastale v zadnjih desetletjih njenega življenja, v petdesetih in šestdesetih letih. Iz tega obdobja je tudi serija portretov znanih in manj znanih Litijanov, otrok, sopotnikov na vlaku in drugih ljudi. V tem času je slikala tudi figuralne prizore, kot so Trg, Gostilna, V kavarni, Cirkus, Tržnica, Igrišča, Kolodvor, Vrtiljak in druge. Mira Pregelj je kot pomembna osebnost slovenskega slikarstva znana po krajinskem slikarstvu in figuralnih kompozicijah, ki jih je umeščala v vaška Mira Pregelj: Litija. Slika je bila v zelo slabem stanju najdena na podstrešju bivše restavracije »Pošta« v Litiji. Akademski slikar in restavrator Veljko Toman jo je nato restavriral in sedaj visi v litijski knjižnici. in mestna okolja, ustvarjala pa je tudi v grafiki ter ilustrirala. Razvila je značilno slikarsko neposrednost, pogosto utemeljeno na hitrih potezah in koloritu, ki sega od monokromije in umirjenih tonov do uporabe intenzivnih, nasičenih tonov. Njene slike so le redko nastajale na osnovi naročil in ker je bila neodvisna od njihove prodaje, si je — globoko v svojem podeželju, v zaprtem oseb- nem umetniškem svetu — lahko privoščila podajanje po svoje videnega sveta na osnovi lastnega slikarskega razmišljanja in izpovedi. (Vir: izvleček iz kataloga ob 100-letnici slikarkinega rojstva, Medobčinski muzej Kamnik, Galerija Miha Maleš, Barbara Savenc, 2005). Slikarka Mira Pregelj je umrla je 22. decembra 1966 v Ljubljani. Slavko PUNGERČAR (1919-1983) župan Slavko Pungerčar je bil rojen 18. septembra 1919 v Volčkovi vasi pri Šentjerneju na Dolenjskem v številni družini. Oče je bil krojač, kasneje uslužbenec na sodišču, mati pa gospodinja kmečkega porekla. V družini sta bila še brata Franc in Leopold ter sestre Marija, Nada, Silva in Anja. Do leta 1935 je obiskoval osnovno in nato meščansko šolo v Krškem, kjer so stanovali starši. Leta 1936 se je vsa družina preselila v Litijo. V Litiji se je Slavko vključil v družbeno življenje Litije, postal član Sokola in tudi sicer je bil navdušen športnik. Letal 940 je bil vpoklican k vojakom, najprej v Ljubljano, nato v Celje, kjer je bil 11 mesecev vojni pisar na uradu Celjskega vojnega okrožja. Od leta 1941 do 1943 je bil zaposlen v nadzorništvu železniške proge v Litiji in decembra 1941 začel organizirano delovati kot aktivist OF — Osvobodilne fronte. Na terenu je delal in se povezoval predvsem z Litijanoma Pepčkom Planinškom in Jožetom Logar-jem-Slovanom. Januarja 1943 ga je nemška tajna policija Gestapo aretirala in zaprla v litijske zapore, ki so bili na sodišču, današnji osnovni šoli. Od tod so ga odpeljali v zloglasne zapore v Begunje, nato pa po štirih tednih, 11. marca 1943, v koncentracijsko taborišče Mauthausen, kjer je bil vse do 5. maja 1945. V Mauth-asnu je bilo med 2. svetovno vojno v nečloveških razmerah zaprtih 200.000 zapornikov, med njimi 4.153 Slovencev, od katerih se jih 1.500 ni nikoli več vrnilo domov. V tem zloglasnem taborišču se je največ družil z Lovrom Kuharjem (Prežihov Voranc), slovenskim pisateljem, ki je v taborišču organiziral mrežo medsebojne pomoči, občasno tudi zdravil, ki so bila sploh dragocena. Slavko je zaradi tega do Voranca gojil globoko spoštovanje, saj mu je dajal upanje za preživetje. V osvobojeno domovino se je vrnil 25. maja 1945. Po osvoboditvi mu je bila dodeljena služba upravnika Zdravstvenega doma v Pesjem pri Šoštanju, kjer je bil od leta 1946 do 1947, nato pa se je preselil na Jožefov hrib v Celje, kjer se je zaposlil na Državnem zavodu za socialno zavarovanje kot referent za posredovanje dela. Tu je pokazal obilo sposobnosti in zavzetosti za delo, zato je hitro napredoval in svoje znanje v socialnem zavarovanju razširil na vsa področja. Junija letal946 se je poročil s Tonko Drenjančevič, Potokarjevo z Brega pri Litiji, ki je prav tako izhajala iz napredne partizanske družine. Leta 1947 se jima je rodil sin Slavko, ki je že umrl, leta 1948 pa hčerka Tanja. Leta 1948 so se preselili v Šoštanj, oktobra 1953 leta pa se je z družino vrnil v Iitijo. Tu se je takoj vključil v družbeno in politično življenje ter pričel opravljati pomembne funkcije, med drugim je bil tudi tajnik občinskega ljudskega odbora Litija. Zupan občine Litija, takrat se je ta funkcija imenovala predsednik občinske skupščine, je postal leta 1957. Litija je bila takrat mestna občina in je obsegala naslednje kraje: Litija-mesto, Grbin, Podsitarjevec, Veliki Vrh, Širmanski Hrib, Št. Jurij, Gradec, Sp. Hotič, Zg. Hotič, Bitiče, Zg. Log, Konj, Ponoviče, Sava, Sp. Log, Leše, Roviše, Sp. Jablanica, Zg. Jablanica, Gradiške Laze, Bukovica, Gradišče, Jablaniške Laze, Jablaniški Potok, Selšek, Breg in Tenetiše. Občina je spadala v okraj Ljubljana-okolica. Slavko Pungerčar je bil litijski župan do leta 1967, to je deset let. Med tem se je leta 1964 teritorialno politična razdelitev Slovenije bistveno spremenila in občina Litija je postala veliko večja. Dobila je Slavko Pungerčar leta 1947. &Xr' S* o/ea£z fl&vsocT 'f c /io^či iSrAcu// ^O^cT-OtJ, ' S'S*/?/ ' /ncz^fjg &o^aAa, /V7/ 'ivfrv^f 7K.i Zurrej/'cl JIem &efe/ Jmerg£ ^&Jotye ot/ctjhiC/ oZ/ /77/ £ 4,/ajo c/ M? /t* £/i Herz Jtr-j/ačrJ, rf/aSo-cJ^ Ž?/e/ £«/žre* -Smer ,-rrr-j -èro*?**./? A?/ZZ ~£ćAc>. /«/ 4t*4c> S*nc-> (7TO Jzojfct) ,'7?ctzf> Sreče- Are&a /->„ ' /šča/i ' 7c>r- • CS^/ Jrpyct / V* 'ej /4Ć? cAaTrja^JfTČfs crema Se jžu, ^ Pesem, ki jo je Slavko Pungerčar zasnoval v taborišču Mauthausen, dokončal pa po vrnitvi domov. območja vseh takratnih občin Kresnice, Vače, Gabrovka in Šmartno pri Litiji, poleg tega pa tudi občine iz drugih okrajev: Polšnik iz okraja Trbovlje, Dole iz okraja Novo mesto, območja Primskovega in drugih območij. Okraji so bili ukinjeni, nove občine so se v začetku imenovale komune. Število prebivalcev nove litijske občine se je s tem povečalo od 5.000 na 17.000, površina od 54 km2 na 328 km2, število naselij pa od 27 na 156. S tem so nastale bistveno drugačne razmere za vodenje občine, saj so bila na novo pridobljena ozemlja pretežno zelo nerazvita. Obdobje županovanja Slavka Pungerčarja v Litiji je bil najbolj ustvarjalen del njegovega življenja. V tem času se je spoprijel z veliko nerazvitostjo novo pridobljenih občinskih območij, kjer ni bilo spodobnih šol, cest in vode, na mnogih območjih tudi elektrike ni bilo. V tem obdobju so v litijski občini zrasli mnogi novi družbeni in gospodarski objekti, predvsem je bilo zgrajenih veliko novih šol in vrtcev, glavnino denarja za te gradnje so zbrali ljudje z občinskimi samoprispevki, v mnogih krajevnih skupnostih pa so imeli tudi krajevne samoprispevke. Slavko Pungerčar je bil štiri leta poslanec Republiške skupščine. Prvič je kandidiral leta 1967 in bil izvoljen v njen gospodarski zbor. Ker dela poslanca ni opravljal profesionalno, je bil v tem času zaposlen v litijskem gospodarstvu kot direktor Tovarne usnja v Šmartnem pri Litiji. Drugič je za poslanca kandidiral leta 1969 in bil ponovno izvoljen v gospodarski zbor. V tem zboru je bil podpredsednik odbora za finance in predsednik komisije za poslovnik. Nato je leta 1972 začel opravljati funkcijo predsednika Občinskega sindikalnega sveta Litija, kjer je delal vse do upokojitve. V Litiji je bil Slavko Pungerčar že pred drugo svetovno vojno aktiven družbeni delavec. V tem obdobju je bil navdušen športnik in član Sokola. Tudi po vojni je bil športni delavec, nekaj let tudi predsednik litijskega Športnega društva. Kot predsednik Občinskega sindikalnega sveta je ustanovil posebno komisijo za šport, ki je v litijski občini več let uspešno organizirala občinske delavske športne igre, v katerih je sodelovalo veliko zaposlenih v gospodarstvu in družbenih dejavnostih. Deloval je tudi na področju turizma, mnogih akcijah v dobrobit vseh ljudi, po upokojitvi pa pri upokojenskem društvu. Po upokojitvi je nadaljeval svoje družbeno delo. Zlasti je bil angažiran na področju lokalne samouprave, oz. razvoja in vloge krajevnih skupnosti. V Litiji je bil podpredsednik skupščine Krajevne skupnosti Litija-levi breg. Njegove izkušnje in znanja so bila dragocena. Kot poznavalec družbeno političnega in gospodarskega sistema pa je rad sodeloval pri domala vseh akcijah, ki so bile v korist ljudem. Zaradi poznavanja socialnega zavarovanja je tudi v litijskem društvu upokojencev deloval kot stalen svetovalec. Ena od značilnosti Slavka Pungerčarja je bila njegova izjemna sposobnost pisanja in retorike. Kot republiški in občinski funkcionar je mnogokrat nastopal v javnosti, kar mu ni delalo nobenih težav. Njegov način življenja je bil v nenehnem delu in razmišljanju ter snovanju prihodnosti. Za ustvarjalno delo na mnogih področjih je prejel številna državna, občinska in društvena priznanja. Zelo malo si je vzel časa zase in svoje razvedrilo. Bil je veder in vesel človek, dobrodušen in eden redkih funkcionarjev, ki se je kot navaden občan včasih udeležil tudi vaške veselice. Slavnostna seja delavskega sveta Predilnice Litija leta 1961 ob 20-letnici vstaje. Z leve proti desni: Hari Jelnikar, Milan Majcen, Jože Dernovšek in Slavko Pungerčar. Slavnostna seja delavskega sveta Predilnice Litija ob prazniku občine Litija leta 1963. Z leve proti desni: Jože Mirtič, Tone Koprivnikar-Gorki in Slavko Pungerčar. Slavnostna otvoritev nove žage v Lesni industriji Litija leta 1964. Slavko Pungerčar je na levi strani fotografije, s klobukom, v sredini (najvišji) je direktor Lesne industrije Finžgar. Seja Občinskega sindikalnega sveta Litija in komisije za šport leta 1969, na kateri so podelili priznanja za uvrstitve na delavskih športnih igrah. Z leve proti desni: Franci Hrovat, Slavko Pungerčar in Martin Arhnaver. Slavko Pungerčar je živel v času in sistemu, ki mu je ustrezal. Bil je izrazit socialist, usmerjen v delo, ki je predstavljalo korist za vse ljudi. Za skupne akcije se je razdajal v službenem in prostem času, šele po upokojitvi mu je bilo dano nekaj časa namenid tudi svojemu vrtičku, ki ga je imel na robu mesta in za pogovore s prijatelji, ki so običajno potekali ob sprehodih po parku na Stavbah v Litiji. Slavko Pungerčar je umrl 19. maja 1983 v Ljubljani, star 64 let. Pred pogrebom, ki je bil v Litiji, je bila krsta z njegovim truplom in častno stražo v avli dvorane na Stavbah v Litiji, kjer so se od njega poslovili številni ljudje. Pokopan je na litijskem pokopališču. Ob otvoritvi TV pretvornika na Sitarjevcu nad Litijo leta 1976. Od leve proti desni: Vinko Belko, ki je bil eden najbolj zaslužnih Litijanov za postavitev pretvornika, Slavko Pungerčar in Jože Habjan. Matevž RAVNIKAR (1776-1845) književnik, škof i Matevž Ravnikar je bil rojen 20. septembra 1776 na Vačah v isti hiši, kot dobrih 100 let kasneje skladatelj Anton Lajovic. Ravnikar je bil buditelj narodne zavesti, borec za slovenski jezik in pisatelj. Rojen je bil kot edini sin krojača Jurija in Neže Ravnikar. Na prigovarjanje takratnega vaškega kaplana Stendlerja, ga je oče dal na šolanje v Ljubljano. Tam ga je glavar Hohenwart že kot sedmošolca izbral za sinovega vzgojitelja in učitelja. Po maturi je vstopil v bogoslovje, ga končal v treh ledh in kmalu zaslovel po učenosti, spretnosti in delavnosti. Leta 1827 ga je cesar Franc poklical v Trst kot pravnega svetovalca pri deželnem glavarju. Že po treh letih je postal škof združene tržaško-koprske škofije. Matevž Ravnikar je užival velik ugled, saj je bil ustanovitelj slovenske stolnice, kancler Ljubljanske centralne šole, predavatelj filozofije in Svetega pisma..., nazadnje celo koprsko-tržaški škof. Njegovi sodobniki so bili France Prešeren, Valentin Vodnik in Napoleon, doživel pa je tudi Ilirske province. S pomočjo Žige Zoisa in Jerneja Kopitarja je dosegel, da je cesar leta 1815 v Ljubljani ustanovil stolico za slovenski jezik, bil je kancler ljubljanske Centralne šole, predavatelj filozofije in svetopisemskih besedil, od leta 1815 do smrti (1845) bil tržaško-koprski škof. Zaradi skrbi in zavzemanja za slovenski jezik, so ga imenovali »oče« oziroma reformator slovenske proze. S Kopitarjevo pomočjo je poskušal popolnoma slovenizirati osnovno in nadaljevalno šolo. Matevž Ravnikar je bil kot študijski direktor ljubljanskih licejskih filozofskih študij, poleg drugih profesorjev, vedno navzoč na izpitih, ki jih je opravljal France Prešeren, ki je bil takrat študent. Prešeren je vse izpite opravil z odliko. Na vseh njegovih potrdilih o opravljenih izpitih je tudi Ravnikarjev podpis. Ravnikarju pa so Prešernove kasnejše jezikovne stranpoti izvale odpor, zato je zbadljivo napisal: »Gorjancov naših je%ik potujčvavši si kriv, de kolne kmet, molitve bravši«. Napisal je veliko knjig in prevodov. Najbolj znana je Zgodbe Svenga pisma za mlade ljudi (1815-18). iz hebrejščine in nemščine je prevedel in priredil Pentatevha, prevod Nove zaveze (bil je eden od sodelavcev), Sveto mašo inu keršansku premišluvanje za usak’ dan, Perpomočnik Boga prav spoznati inu častiti, Abecednik za šole na kmetih, Male povesti za šole na kmetih, Keršanski katoliški navuk in druga dela. Lesorez Matevža Ravnikarja, avtorja Mihe Maleša. Umrl je 20. novembra 1845 v Trstu. Ljudmila ROBLEK (1853-1937) društvena delavka in narodna buditeljica Ljudmila Roblek je bila koncem 19. in začetku 20. stol. ena od naj znamenitejših Litij ank. Rojena je bila 9. septembra 1853 v Mokronogu, kjer je tudi obiskovala osnovno šolo, višjo ljudsko šolo pa v Ljubljani pri uršulinkah. Leta 1875 jo je pot zanesla v Litijo, kjer je postala uradnica oz. tajnica v notarski pisarni litijskega notarja Luke Svetca. Stanovala je na sredini takratnega litijskega trga, v Roblekovi hiši, ki še vedno — sicer nekoliko predelana — stoji v starem delu mesta. Ljudmila Roblek je že takoj po prihodu v službo k notarju Luki Svetcu, pokazala obilo sposobnosti in nadarjenosti za to zahtevno in odgovorno delo. Poleg tega je takoj dojela in sprejela tudi Svetčeve narodnostne programe in vsa njegova prizadevanja za slovenstvo. Bila je izobražena ženska in v Litiji je bila vseskozi v prvih vrstah narodnih buditeljev. Neumorno je razvijala vse mogoče oblike dejavnosti slovenskih organizacij, jih ustanavljala, njen največji projekt pa je bil ustanovitev podružnice Ciril-Metodove družbe (CMD) v Litiji, kar ji je tudi nadvse uspelo. Potem je vse svoje življenje posvetila delovanju te družbe. Zlasti se je izkazala pri nabiranju denarja za njeno delovanje in ustanavljanju podružnic na podeželju. Pri tej dejavnosti je bila sila iznajdljiva in vztrajna. Za Ciril-Metodovo družbo je nabirala knjige, pokroviteljske prispevke, ustanovitvene in letne prispevke, prodajala kolke, razglednice, blago in srečke. Za razne darilne izdelke, npr. »srca« je pripravljala izreke slovenskih književnikov, ki so jih prodajali na sejmih in žegnanjih v korist Ciril-Metodove družbe. Roblekova hiša v Litiji leta 1934 (zgoraj) in leta 2008. V njej je bila ustanovljena litijska podružnica Družbe Cirila in Metoda in litijsko bralno društvo, iz katerega je nastala knjižnica. V Roblekovi hiši so bila pomembna zborovanja in sestanki, ki so Litijo dvignili med slovenske kraje z največjo narodno zavestjo. Roblekova je dajala pobude tudi za znamenite Svetčeve veselice, ki so potekale kot narodna slavja, denar od veselic pa je bil seveda namenjen delovanju Ciril-Metodove družbe. Po njeni zamisli je družba začela izdajati razglednice s slikami znamenitih Slovencev, kot Franceta Prešerna, Ivana Hribarja, Valentina Vodnika, Simona in Davorina Jenka, Josipa Jurčiča, Janka Kersnika, Simona Gregorčiča in drugih. Razglednice so tiskali na Češkem. Med drugim je Ljudmila Roblek leta 1899 izdala tudi razglednico Litije, ki je imela v dobi dvojezičnosti besedila samo v slovenskem jeziku. Eno najpomembnejših del Ljudmile Roblekove je bilo zavzemanje za slovenska narodna imena. Izdala je polo narodnih krstnih imen za vsak dan v letu in pozivala Slovence, naj svojim otrokom dajejo slovenska imena. V uvodu te pole je navedla, da imajo Nemci že dolgo svoja narodna imena, prav tako Italijani, Srbi in Hrvati. »Zakaj naj bi torej Slovenci Družba sv. Cirila in Metoda je bila ustanovljena leta 1885, njena vsebina je bila boj za narodnostno, jezikovno, kulturno in socialno samostojnost Slovencev. Bila je narodnoobrambna šolska organizacija za boj pred potujčevanjem in splošno odvisnostjo ter za ustanavljanje šol in vrtcev v krajih, kjer so bile le tuje. Ljudmila Roblek je delovala v družbi vse od začetka, v Litiji pa je bila med ustanovitelji podružnice. Soustanovitelj družbe pa je bil tudi litijski notar Luka Svetec, ki je bil njen podpredsednik. ostali starokopitni in ne bi tudi s slovenskimi imeni otrok kazali svoje narodne zavesti«, je zapisala. Ko je leta 1897 v Trstu začel izhajad list »Slovenka«, je Roblekova pridno dopisovala vanj in priobčevala slovenska krstna imena s pozivi: »Slovenke, dajte svojim otrokom slovenska krstna imena!« Koledar CMD je leta 1924 zapisal: »Ljudmila Roblek je med prvimi slovenskimi damami Raspala pretečo nevarnost in jela klicati na narodno hrambo po izbranem geslu: . : ■ ! I Nič več ne damo trgati si od naroda; | jato me Drujbo svetega Cirila — Metoda ij svoje vse moči povsodpodpirajmo, pri vsaki priliki ja njo nabiramo!« Sicer pa je Roblekova veliko dopisovala v »Slovenski narod«, »Edinost« in »Slovanski svet«. Njeni članki so bili bodrilni, z njimi je nenehno pozivala Slovence k narodni zavesti in ponosu. Ljudmila Roblek, kot jo je objavil koledar CMD leta 1924. Imela ja kratko pristrižene lase, kar je bilo v tistem času za ženske skorajda nezaslišano. S tem je izražala svojo odločnost in samostojnost. Sicer ni bila nikoli poročena, niti otrok ni imela. V Svetčevi notarski pisarni je delala 40 let, med drugim tudi zelo zahtevna dela. Ko je Luka Svetec v Litiji zaprl svojo notarsko pisarno, se je tudi službovanje Ljudmile Roblek v Litiji zaključilo. Nekaj let je še delovala v Splošnem slovenskem ženskem društvu. Po Svetčevi smrti leta 1921 se je preselila k njegovi vdovi Tereziji, nato pa k polsestri v Ljubljano, kjer je živela v zelo težkih gmotnih razmerah. Potem so jo sprejeli v ljubljansko Jožefišče. Njena zadnja leta so bila težka. Hroma v nogah, slepa in brez denarja je živela v Jožefišču od darov in dobrotnikov, predvsem članic CMD, ki so jo obiskovale. Vse življenje je zbirala denar za delo CMD, za slovensko narodno prebujanje, nazadnje pa se je znašla v veliki revščini in onemoglosti. Brez pomoči svojih prijateljic iz CMD ne bi dočakala 80-letnice. Ob tem visokem jubileju so ji leta 1933, organizirali slavje v ljubljanski Kazini, kamor so jo pripeljali z avtom. Na slovesnosti so jo številni prijatelji in znanci, med njimi velika večina žensk, članic CDM, obdarili s cvetjem in lepimi zahvalnimi govori. Ljudmila Roblek je umrla 31. avgusta 1937 v Ljubljani. Marija Lanrntora: VZORNI 2ENI K SEDEMDESETLETNICI. Kot cvet prikrit, ki žlahtne le bogat vanjave, živiš med nami skromna in brez slave; lesen živllenja Ti le posrebrila glavo, atradila Ti le korak Žtvllenla pot, a vendar si po daha vedno mlada, prülabljena in dobrodošla vsepovsod. Premnogo nas Slovenskih le žend, enakih Tebi pa le žal le malo, za težnje naroda le vedno Tvoje srce znalo, moä sl Svoje vse ma posvetna. Ciril- M et odar ka si verna bila. (čebela tmdaljabna vsekdar bOa.7 Ponosno lahko se ozreš nazaj, potomcev mnogo Tl sledi, rodna to /tft Tvoja dobra dela, Iti v njih nesmrtno boi živela. Ohrani Bog Te zdravo, Ma, do skrajnih mel žtvllenla, na] zarja Te večerna dolgo še obseva, veseli naše te svobode dneva! Marija Lamutova je ob 70-letnici Ljudmile Roblek v »Slovenskem narodu« objavila tole pesem v čast jubilantki. Drago ROSTOHAR (1886-1950) učitelj in šolski upravitelj V Litiji so nekateri učitelji pustili močne vtise. Med njimi je bil tudi Drago Rostohar, litijski učitelj in šolski upravitelj v letih pred drugo svetovno vojno. Rojen je bil 3. novembra 1886 v Gornjem Pijavškem pri Krškem. Mladost mu ni bila naklonjena, saj sta starša umrla že v rani mladosti in štirje otroci so ostali sami na veliki kmetiji. Sami niso mogli živeti, zato so jih oddali v rejo in k sorodnikom. Najprej se je na lastne noge postavila ena od dveh sester, vendar je zato morala daleč od doma, v Ameriko. Od tam je domov pošiljala denar za svoja brata in sestro, da so se lahko šolali. Drago Rostohar je osnovno šolo obiskoval v Krškem, nato pa leta 1907 končal učiteljišče v Ljubljani. Njegovo prvo delovno mesto je bilo v Cerkljah ob Krki, nato je odšel poučevat v osnovno šolo Veliki Trn pri Krškem. Potem je bil premeščen v Šentjur pod Kumom, ki se sedaj imenuje Podkum, od tu je prišel v Litijo, kjer je leta 1926 postal tudi šolski upravitelj. Prav Litija je bila kraj, kjer se je Drago Rostohar ustalil in zaživel polno življenje. Bil je strog a pravičen upravitelj. Otroci in podrejeni se ga niso bali, temveč spoštovali, predvsem zaradi njegove poštenosti, enakega odnosa do vseh otrok in učiteljev in predvsem zaradi njegovih obsežnih znanj. Bil je avtoriteta, Litija je z Rostoharjem dobila uglednega intelektualca. Imel je dobre sodelavce, zato je šola delovala enotno in uspešno. Šolskih uspehov ni pripisoval zgolj sebi, temveč jih je delil s sodelavci. Poleg urejenega šolskega pouka je v litijski šoli organiziral tudi vrtec. Drago Rostohar jc mladost preživel v težkih razmerah, zato se je že zgodaj naučil spoštovati vsa dejanja, ki so prinašala uspehe. Svoja, iz lastnega življenja pridobljena življenjska načela je prenašal na otroke in tudi na sodelavce. V Litiji je mnogim generacijam vtisnil praktična znanja, ki so jim koristila v vsem življenju. Kot otrok s podeželja je že od mladih nog poznal življenje na kmetiji in to izkušnjo je z novimi znanji in izobraževanjem udejanjal tudi v Litiji. Njegova velika ljubezen je bila sadjarstvo. V Litiji je za fante organiziral razne tečaje, predvsem sadjarske, za dekleta pa kuharske. V tistem obdobju so bila to zelo pomembna znanja. Kot sadjarski strokovnjak je Rostohar uvajal nove vrste sadja, predvsem jabolka, hruške in češnje, sodeloval s sadjarji, jih obiskoval, dajal nasvete in tako razširil sadjarska znanja na vso Litijo in okolico. Litija je bila v tistem obdobju pred drugo svetovno vojno po zaslugi Rostoharja po vsej Dravski banovini poznana kot odlično sadjarsko področje. Sem so prihajali mnogi ljudje, kupovali sadje, sadike in pridobivali znanja o sadjarstvu. Drago Rostohar ni bil samo šolski upravitelj in organizator ter voditelj raznih tečajev za praktična znanja, temveč je v Litiji leta 1929 organiziral tudi strokovno nadaljevalno šolo, ki je delovala vse do leta 1940. Začetek druge svetovne vojne je bil za litijske intelektualce poguben, saj so okupacijske oblasti skoraj vse poslale v izgnanstvo. Drago Rostohar je bil med prvimi, ki so morali oditi daleč od doma, Litijski most je bil običajen motiv za fotografiranje. Tudi Draga Rostoharja je leta 1938, fotograf posnel na njem. Osnovna šola Litija, zgrajena leta 1912, je bila drugi dom ravnatelja Draga Rostoharja. Ob šoli je uredil lep sadovnjak, ki ga je uporabljal tudi za učenje sadjarstva. Kljub temu, da je bil strog učitelj, se je Drago Rostohar s svojimi učenci tudi skupaj veselil. Na posnetku je Rostohar pri kepanju pred meščansko šolo na Stavbah. Drago Rostohar I šolski upravitelj [ in sadjar v Litiji I ti.6.1957 Litijska osnovna šota s Šolskim sadnim vrlom pred l svitom/ vojno Ob 120. obletnici rojstva Draga Rostoharja, je Fondacija Villa Litta Litija izdala spominsko kuverto s priložnostnim poštnim žigom. v Srbijo. Zaplenili so mu tudi vse premoženje, kar je bila še posebno velika Ì2guba. V Srbiji je kot izgnanec živel v kraju Bučina pri Varvarinu. K sreči so ga Srbi sprejeli kot svojega in mu nudili vse, kar je bilo v tistem času možno. Zato se je Rostohar z njimi povezal v trajno prijateljstvo, ki je živelo še potem, ko se je vojna končala in se je vrnil v Litijo. Tu je čakal, da mu nova oblast dodeli učiteljsko mesto in pričakoval, da bo ostal v svoji Litiji. Toda določen ja bil za učitelja v Vodicah pri Ljubljani. Tam je učiteljeval, toda izgnanstvo je načelo njegovo zdravje in počasi je hiral. Ko ga je bolezen že resno načela, so ga sprejeli v Ljubljansko bolnišnico, kjer je 2. junija 1950 umrl. Pokopan je na Zalah v Ljubljani. Rostoharjeva nečakinja Štefanija Rostohar (levo), ki je v Litiji živela pred drugo svetovno vojno, v družbi z Jeleno Trampuž, znano litijsko Sokolico. Nace SIMONČIČ (1918-2001) gledališki in lutkovni igralec, animator Taček je bila največja uspešnica Naceta Simončiča. Nace Simončič je bil rojen 8. junija 1918 v Litiji, kjer je preživel tudi vsa otroška in mladostna leta. Gledališču se je zapisal že med NOB, kjer je deloval v partizanskem kulturnem odseku. Svoje kulturno poslanstvo je nadaljeval tudi po vojni, od leta 1951 je deloval v lutkovnem gledališču v Ljubljani. Kot lutkovni igralec je postal zelo razpoznaven in priljubljen slovenski animator. Poleg nastopanja v matičnem gledališču v Ljubljani je nastopal na mnogih drugih domačih in tujih odrih. Bil je igralec, najbolj so ga privlačile lutke. Oblikoval je več kot sto marionetnih in ročnih lutk pisal lutkovna besedila, vodil je tudi televizijski lutkovni studio. V Litijo se je vedno rad vračal. Tu se je dobro počutil, saj se je rad spominjal svoje mladosti. Tudi organizatorji raznih prireditev v Iitiji so ga radi vabili, saj je bil prijeten sogovornik, zlasti pa je znal pridobiti najmlajše. Njegovi liki Urške in Kljukca so otroke vedno navdušili. V zadnjih letih je dosegal — zlasti na televiziji — velike uspehe s Tačkom. Eno od njegovih značilnih in odmevnih del je tudi Sapramiška, kjer je nastopil v vlogi režiserja. Umrl je 2. februarja 2001 v Ljubljani, kjer je nazadnje tudi živel. Nace Simončič na poroki matere Frančiške Simončič z Jožetom Kav-škom-Banom v Litiji. Nace Simončič je drugi z leve, na njegovi desni pa je hčerka Maruša, poročena z Litijanom Ljubom Cerarjem, s katerim živita v Švici. Na litijskem pokopališču. Z leve: Nace Simončič, Boža Bori-šek, Marina Dovžan, Ivo Dolžan, Metoda Gorenc, Franci Gorenc. Ob prvi obletnici smrti Naceta Simončiča je Fondacija Villa Litta izdala spominsko kuverto in priložnostni poštni žig. KAVBOJ PIPEC Tit STRMLJAN (1861-1943) starinokop Nad Vačami in v okolici je bila od 8. stoletja pred našim štetjem naprej velika in močna prazgodovinska naselbina. Največja je bila na Kroni. Na tem območju so kasneje, ko je naselbina že zdavnaj propadla, našli imenitne izkopanine. Domačini so te predele dobro poznali in sodelovali pri izkopavanju. Eden najboljših poznavalcev izkopanin je bil tudi Tit Strmljan, domačin z Vač, kmet in starinokop, rojen 4. januarja 1861. Pri izkopavanju je sodeloval tudi z arheologom Walterjem Schmidom, ki je veliko izkopaval v letih 1931-1934, veliko pa je raziskoval tudi sam. S prvimi izkopavanji v okolici Vač so pričeli v drugi polovici 19. stoletja, prve predmete pa so izkopali vaški učitelj Peruzzi in tamkajšnji prebivalci. Največja izkopavanja so bila v letih 1878 do 1883, ko so izkopavali ljubljanski muzej, dunajska akademija znanosti in knez Windischgratz. V letih 1905 do 1913 pa je obsežna izkopavanja vodila vojvodina Mecklenburška. Tudi njej je pomagal Tit Strmljan, saj je dobro obvladal nemški jezik, ker je tri leta služil v cesarski vojski na Dunaju. Večina njenih dragocenih predmetov z Vač je končala v tujini. Zbirko vaških izkopanin je hranila na gradu Bogenšperk, po prvi svetovni vojni leta 1918 pa so prišle pod sekvester Narodnega muzeja v Ljubljani. Ko je bil sekvester leta 1929 ukinjen, je njena hčer Maria Antoniette z dovoljenjem kralja Aleksandra dragocenosti odpeljala v tujino in dražba izkopanin je bila 19. januarja 1934 v Zürichu. Večino dragocenosti je odkupil Peabody Museum iz Harvarda, manjši del pa v Ashmo-lean muzej v Oxfordu. Ko je Tit Strmljan prišel s služenja vojske na Dunaju, je na Vačah opravljal pomembna dela. Poleg izkopavanja starin, je bil tudi vodja hranilnice na Vačah, občinski odbornik, cestni nadzornik, član Potomci Tita Strmljana danes živijo na Mačkovcu nad Vačami, kjer je živel tudi Tit. Na posnetku ob znameniti grajski kamniti mizi z gradu Katzenberg, ki je v 14. stoletju stal na Mačkovcu nad Vačami so potomci Tita Strmljana, z leve: pravnuk Silvo Strmljan ml., pra, pra vnuk Matej Strmljan in vnuk Silvo Strmljan st. Bojevnik z Vač, ki ga je na Lestini pod Krono, našel Tit Strmljan. Tit Strmljan okrog leta 1930 v Stični, na sestanku občinskih odbornikov. Drugi z leve v zadnji vrsti je vaški župan Jakob Kimovec, Strmljan pa stoji skrajno desno. šolskega odbora, ključar v cerkvi sv. Andreja in ljudski živinozdravnik. Zbiral je tudi denar za nove zvonove v vaški cerkvi, sam pa je daroval 2 tisoč kron. Tit Strmljan je znan predvsem po tem, da je leta 1927, skupaj s svojimi pomočniki, izkopal na Lestini grob, ki je vseboval bogate dodatke. Najznamenitejši je bil bojevnik z Vač. To je najlepši primerek kipca te vrste iz prazgodovinskega obdobja. V okolici Vač je bilo izkopanih čez 2.000 grobov iz železne dobe, kar Vače uvršča med največja grobišča tega obdobja v srednji Evropi. Tudi pripadajoča naselbina je bila med največjimi takratnimi naselbinami oz. gradišči. Razprostirala se je na Zgornji in Spodnji Kroni ter Slemšku in je merila okrog 11 hektarjev. Tit Strmljan je bil ugleden mož, med ljudmi spoštovan in upoštevan, zato se domačiji, kjer živijo Strmljanovi potomci, še danes reče pri Titk. Umrl je na Vačah, aprila 1943. Luka SVETEC (1826-1921) narodni buditelj, književnik, politik Luko Svetca uvrščamo med najagilnejše Slovence, ki so se v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja zavzemali za enakopraven položaj Slovencev, slovenski jezik in splošno priznanje slovenske identitete. Rojen je bil 8. oktobral826 v Podgorju pri Kamniku, kjer je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo pa v Ljubljani. Odločil se je, da bo študiral pravo, odšel na Dunaj in tam študij zaključil leta 1853. Po vrnitvi z Dunaja je opravljal službo po raznih krajih, najprej pa na Hrvaškem kot Bachov huzar. Sledila so službena mesta v Mokronogu, Kočevju, Brdu pri Lukovici in Ljubljani, kjer je bil magistralni komisar. Svetec je imel zaradi svoje pokončne drže in zavzemanja za slovenstvo nenehne težave, ki so bile tudi vzrok premeščanj iz kraja v kraj. Zlasti njegovo zavzemanje za slovenski jezik je bilo za takratne oblasti moteče, zato se je leta 1869 upokojil. Nato je šel za nekaj let v Idrijo, leta 1873 pa je kot upokojenec prišel v Litijo, kjer je postal notar in v Litiji živel vse do svoje smrti. Luko Svetca v Litiji povezujemo z zgodbo, ki se je začela že mnogo pred njegovim prihodom v Litijo. Ded Svetčeve žene Terezije, ki je bila Litijanka, je bil namreč litijski župan in zgodilo se je, da je ena od njegovih hčera zanosila z nekim avstrijskim plemičem, ki pa je bil poročen. To je bila v tistih časih huda neprijetnost in oče župan jo je želel čim prej poročiti. Ko je v Litijo prišel potujoči krojač iz Italije, ki se je pisal Tura, je zaprosil za krojaško obrt. Župan mu je dovoljenje za oprav- Svetčeva hiša na sliki litijskega slikarja Nika Prestorja. Luka Svetec je za svoje ustvarjalno delo prejel visoka odlikovanja. ljanje obrti izdal, v »zameno« pa je od njega zahteval, da poroči njegovo hčer. V zakonu županove hčere in krojača Ture, so se nato rodili trije otroci, deček in dve deklici. Ena od njih je bila Terezija Tura (1852-1936), ki se je nato poročila z Luko Svetcem, ko je prišel v Litijo. Luka Svetec in Terezija sta imela tri otroke. Ivan je umrl že kot dojenček, Albin (1877-1915) je bil oficir, Pavle (1875-1927) pa je bil kasneje glavar in vladni svetnik. Rodbina Svetec se je nato razvejala na več strani in potomci živijo v raznih krajih po Sloveniji. Luka Svetec je bil v prvi vrsti narodni buditelj in borec za slovenski jezik. Že leta 1861 je v Ljubljani ustanovil Pravniško društvo, ki se je zavzemalo za uvajanje slovenskega jezika v takratni pravni red. V letih 1884 in 1885 je v Ljubljani vodil pripravljalni odbor za ustanovitev Družbe Cirila in Metoda, ki je bila nato ustanovljena leta 1885 kot slovenska narodnoobrambna organizacija, ki je nedvomno veliko prispevala h krepitvi slovenske narodnostne (samo)zavesti v času, ko so se razmere v habsburški monarhiji na narodnostnem področju zelo zaostrile. Zlasti se je skušala postaviti po robu nemškemu in italijanskemu raznarodovalnemu delovanju na šolskem področju. Družba Cirila in Metoda je imela 336 podružnic, ki so jih ustanovili na ozemlju habsburške monarhije v obdobju 1885—1918. V njih je bilo več kot 6.500 odbornic in odbornikov. Svetec je ob ustanovitvi napisal odločno vabilo za pristop v družbo in napisal pravila družbe. Svetčeva družina v Litiji okrog leta 1915. Od leve proti desni so: Terezija Svetec, vnuk Pavle Svetec, vnukinja Milica Svetec Bartenjev (1906-2004) in Luka Svetec. Svetčeva hiša v Litiji je bila na koncu trga. Fondacija Villa Litta Litija je leta 1996 ob 170. obletnici rojstva in 75. obletnici smrti Luke Svetca, izdala spominsko pisemsko kuverto s priložnostnim poštnim žigom. V Litiji so pred Svet-čevo hišo večkrat prirejali razna slavnostna zborovanja, na katerih so počastili Luko Svetca, obenem pa zbirali denar za družbo Cirila in Metoda. Fotografija je bila posneta med leti 1910 in 1915. Pogreb Luke Svetca v Litiji 23. januarja leta 1921. Več let je bil tudi podpredsednik Družbe Cirila in Metoda. Svetec je bil pobudnik in ustanovitelj dramskega društva v Ljubljani in prvi predsednik tega društva, pomembno pa je bilo njegovo delo pri ustanovitvi Slovenske matice, v kateri je bil odbornik skoraj 40 let. V Litiji je bil Svetec med ustanovitelji podružnice te družbe, ki ji je predsedoval od leta 1885 pa vse do 1918. Iz litijske podružnice Ciril Metodove družbe je vzniklo tudi bralno društvo, kasneje čitalnica, danes pa litijska knjižnica. Prav tako ima v litijski podružnici korenine litijsko Pevsko društvo Lipa, ustanovljeno leta 1886. Luka Svetec je bil v Litiji tudi pobudnik gradnje prvega šolskega poslopja in nosilec kulturnega, izobraževalnega in narodno buditeljskega življenja. Svetčeva meščanska družina je tudi kot celota delovala napredno in Litijo v tistem času dvignila na visok nivo razvitosti. Poleg žene Terezije je bila društveno zelo aktivna tudi njegova tajnica Ljudmila Roblek, ki je bila soustanoviteljica litijskega bralnega društva. Politika je bila nujna spremljevalka Svetčevega življenja in dela, saj je takoj dojel, da bo lahko svoje narodno buditeljske ideje udejanjal le skozi politiko. Tako je bil V Litiji so Luki Svetcu, vitezu Fran Josipovega reda in c.k. notarju, 6. avgusta 1903 podelili diplomo častnega članstva družbe Cirila in Metoda za soustanoviteljstvo družbe in za funkcijo podpredsednika od ustanovitve naprej. Ob otvoritvi spomenika Luki Svetcu leta 1996, je Fondaicja Villa Litta Litija izdala spominsko medaljo. Spomenik Luki Svetcu na Svetčevi ploščadi v Litiji. leta 1863 izvoljen za namestnika deželnega odbornika, nato pa za deželnega odbornika iz kurije mest, trgov in trgovske zbornice. Kot poslanec Deželnega zbora je Svetec leta 1864 v zboru začel govoriti slovensko, kljub temu, da je bil uradni jezik nemški. Luka Svetec je bil tudi poslanec Državnega zbora na Dunaju, kjer je deloval enako kot v Deželnem zboru — neomajno se je boril za slovenstvo, slovenski jezik in enakopravno vlogo Slovencev v takratni Avstroogrski državi. V Državnem zboru se je zavzemal za dualizem, kar mu je nakopalo nekaj težav liberalnih slovenskih Mladoslovencev. Svetec kot književnik je pisal pesmi in prozo. V svojih delih je v glavnem izražal narodno buditeljske vsebine. Njegova največja zasluga na področju književnosti je v aktiviranju drugih slovenskih piscev, da so zlasti po letu 1849 pričeli uporabljati enotnejši slovenski knjižni jezik. V Litiji je bil Luka Svetec med najbolj uglednimi prebivalci. Spoštovanje so mu prebivalci Litije izražali na vsakem koraku. Bil je ugleden kot notar in kot društveni delavec in eden najpomembnejših Litijanov doslej, saj je v Litiji ustanavljal vse pomembne organizacije in šolo. Ob njegovi 70-letnici življenja so mu pripravili veliko slavje. Litija se mu je oddolžila z imenovanjem ulice in leta 1996 s postavitvijo spomenika. Umrl je 21. januarja 1921 v Litiji. Kronist v Kroniki slovenskih mest je takrat zapisal, da je v Litiji v visoki starosti 95 let umrl Luka Svetec, nestor v vrstah slovenskih politikov, pisateljev in narodnih delavcev. Jože ŠMIT (1922-2004) književnik Jože Šmit je bil rojen 1. februarja 1922 v Tlakah pri Rogatcu v skromni kmečki družini. Že kot otrok je rad pisal in bral, njegova želja in cilj, da bi tudi sam znal pisati, pa je v njem zorela že od otroštva. Za vzor si je vzel Frana Levstika, ki je ravno tako iz revnega fanta postal zelo znan književnik. Njegova družina je bila verna in doma so predvidevali, da bo postal duhovnik. Obiskoval je klasično gimnazijo v Ljubljani, vendar se ni mogel odločiti za ta poklic. S pisanjem in objavljanjem prvih pesmi je začel že v šolskih letih. Ko je Jože obiskoval zadnji letnik gimnazije, se je začela druga svetovna vojna in pod italijansko okupacijo Ljubljane je maturiral. Potem se je za eno leto vrnil v rojstni kraj Tlake pri Rogatcu in se tam preživljal s priložnostnimi deli. Ko je nemška oblast rekrutirala slovenske fante za mobilizacijo v vojsko, se je temu skušal izogniti z umikom na Dunaj, kjer je na univerzi vpisal študij gozdarstva. Ker pa mu vpisa v drugi letnik niso dovolili, se je vrnil v Slovenijo in v Brežicah opravljal gozdarsko prakso v predelih ob Sotli. Tam je dobil malarijo in se je moral zdraviti v bolnici. Po odpustu je prejel poziv za nabor v nemško vojsko, ki je vojake na vseh frontah zelo potrebovala. V prepričanju, da na naboru ne bo sprejet, saj je bil kot rekonvalescent odpuščen iz bolnice, se je nanj mirno javil. Vendar je bil poziv le pretveza za pridobitev obveznikov, ki so jih zbrali v celjski vojašnici in nato brez nabora odpeljali v Gradec v Avstrijo in tam oblekli v vojaške uniforme. Od tu so ga poslali v Normandijo v Francijo, ki v tem času ni veljala za vojno območje. Tam se je začelo vojaško urjenje, ki pa ga je Jože težko prenašal. Tudi napad malarije se mu je ponovil in spet je moral v bolnišnico. Po vrnitvi v enoto so ga dodelili za delo v terenski bolnišnici. Prav takrat, poleti 1944, se je začela zavezniška invazija na Normandijo in slovenski fantje-prisilni mobiliziranci so začutili možnost prebega na zavezniško stran. Priložnost se je pokazala že tretji dan po začetku invazije in Jože se je še z nekaterimi drugimi tovariši uspel prebiti k zaveznikom, ki so ga najprej poslali v zaledje, nato pa v Anglijo. Nato so z ladjo vse prebcžnike prepeljali v Italijo, od tod pa v Split, kjer je bila 23. decembra 1944 ustanovljena Peta prekomorska partizanska brigada, ki se ji je priključil tudi Jože Šmit. Brigado je nato prek težkih bojev z ustaši vodila pot čez Velebit in Liko proti Beli Krajini. Čeprav je pretežno deloval v kulturni sekciji, mu je vojna in vse strahote, ki jih je doživljal, postila globok vtis in teh let se je vedno spominjal kot let izgubljene mladosti. Te svoje občutke je izrazil tudi v pesmi »Mladost, ki je ni bilo.« Peta prekomorska brigada je prodrla v Belo Krajino, tam pa so jo 20. aprila 1945 razpustili in borce razporedili v 15. in 18. divizijo JNA. Razpustitev prekomorske brigade je borce zelo prizadela, saj so jo občutili kot nezaupanje, kar je kasneje občutil tudi Jože Šmit. V osvobojeno Ljubljano je vkorakal 9. maja 1945, potem ko je njegova partizanska enota, 15. divizija, na Orlah pri Ljubljani bila težke boje z okupatorskimi silami in domobranci in je na pragu svobode padlo veliko partizanov. Jože se je teh nepotrebnih žrtev spominjal kot posledic nesmiselnih ukazov komandantov, ki niso bili slovenskega porekla in so borce gnali v juriše na odprtih terenih. Potem je doživljal usodo mnogih slovenskih partizanov, ko so ga zaradi nestrinjanja s takratnimi razmerami celo za tri mesece zaprli. Jože Šmit kot študent gozdarstva na Dunaju leta 1943. 5. Prekomorska brigada pri prehodu čez Kolpo pri Vinici aprila 1945. Po prihodu iz zapora je študiral primerjalno književnost in dobil službo novinarja pri Kmečkem glasu, zatem je prevzel delo lektorja pri Mladinski knjigi, kasneje pa vodenje uredništva mladinske periodike in urejanje Cicibana. To je bil tudi čas Jožetovega zelo intenzivnega pisanja in prevajanja. Svoja dela je objavljal v raznih literarnih revijah. Rad je pisal za otroke, s tem je izražal svojo težko mladost in zadovoljstvo, ko se je v težavah zatekal v otroški svet. Jože Šmit je prišel v Litijo takoj po vojni in spoznal Litijanko Mijo Lane iz Gradca. Vnela se je obojestranska ljubezen, Miji je bil Jože všeč predvsem zato, ker je deloval mirno in preudarno, bil je vljuden in ne nazadnje tudi zelo prijeten in postaven mož. Leta 1950 sta se poročila, živela do leta 1960 v Gradcu na današnji Graški cesti, kjer se je tudi rodil sin Žiga, nato pa sta se preselila v Ljubljano. Pesniško delo Jožeta Šmita je bilo zelo obširno. Poleg posamičnih del obsega 13 pesniških zbirk. Vsebina njegovih pesmi je bila zelo realistična, v Jože Šmit kot partizan leta 1945. Jože Šmit (četrti z leve) kot novinar pri Kmečkem glasu leta 1955. Mija Lane in Jože Šmit 1. maja leta 1949 na Bregu pri Litiji. Jože s sinom Žigo leta 1957 v Gradcu pred Lančevo hišo. Z ženo Mijo leta 1959 na Bledu. Ob predstavitvi pesniške zbirke »Kako bomo umirali« leta 1970. Jože Šmit s sinom Žigo leta 1955 v Litiji. ^ mr njih je izražal svoja osebna razpoloženja, kot odličen opazovalec pa je mnoge pesmi posvetil tudi aktualnim dogajanjem v družbi, predvsem kot ironične zapise tedanjih družbenih razmer. Njegova glavna dela so: Astre, Dedek ježek in Minibaba, Dvojni cvet, Eden izmed vas, Grenki med, Hoja za Katulom, Izbrana lirika, Ježek se ženi, Kaj dela žabica, Kaj nam je popisal Jakec, Kako bomo umirali, Kdo živi v I tej hišici, Koleselj iz cedilike, Lirična postila, ! Lirika časa, Marjetka, Pol za šalo, pol za res, i Polonca gre na morje, Pripoved o Brezi, Srce j j v besedi, Trepetlika, Vozimo, vozimo vlak, Vzeti kamen iz ust, Zlo stoletja. JOŽE S M IT: LIRIČNA POSTILA Naslovnica ene od Šmitovih pesniških zbirk. Jože Šmit ob 80-letnici. Jože Šmit je zadnja leta preživel v domu starejših v Črnem Vrhu nad Idrijo, kjer je imel tudi družinsko vikend hišico. Umrl je 7. februarja 2004 v Ljubljani. Pokopan je na litijskem pokopališču. Avgust ŠPAT (1910-1989) gospodarstvenik, turistični in športni delavec Avgust Spat je bil rojen 18. julija 1910 v Sevnici. Že v mladih letih se je družil z ljudmi, ki so se zavzemali za delavske pravice in postal sodelavec teh gibanj. Obenem je delal tudi v športnih in kulturnih organizacijah. Ko se je njegova družina preselila na Ptuj, je svoje aktivnosti v katerih je deloval že v Sevnici, še okrepil. Igral je nogomet, bil je tajnik in blagajnik šahovskega kluba in zavzet kulturni delavec. Leta 1937 je celo režiral eno od gledaliških predstav na ptujskem gledališču. V predvojnem času se je veliko družil z znanimi ljudmi, predvsem pisateljema Bratkom Kreftom, Jožetom Lackom, Ivanom Bratkom in Ivanom Potrčem. Na Ptuju je bil Avgust Spat zaposlen kot banovinski cestni nadzornik. Ker je bila to javna in državna zaposlitev, ga je oblast zaradi političnega delovanja in simpatiziranja z delavskim gibanjem, zavzemanja za pravičnejšo družbeno ureditev in pravice delavcev prestavila na Dolenjsko, kjer je bil cestni nadzornik na Okrajnem cestnem podjetju. Ker pa je bil sedež okraja oz. sreza v Litiji, se je Spat že tedaj prvič srečal z njo. Kot cestni nadzornik je deloval pretežno na območju Mokronoga, Mirne, Trebnjega in sosednih krajev. Na Dolenjskem ga je leta 1941 zajela druga svetovna vojna, italijanske okupacijske oblasti, pod katere je spadala Dolenjska, so ga zaradi sodelovanja z OF leta 1942 internirale v zloglasno taborišče Gonars v Italiji. Tam je bil zaprt skupaj s pisateljem in sodelavcem OF Bratkom Kreftom, v taborišču pa so bili tudi Boris Kraigher, Franc Ravbar, Miro Perc in nekateri drugi znani pripadniki OF. Boris Kraigher je v taborišču ustanovil organizacijo OF in partijski komite, ki je začel s pripravami na beg po rovu, ki so ga začeli kopati iz ene od barak. Rov je Avgust Špat kot banovinski cestni nadzornik na Ptuju leta 1937. IledTst. ; 3/j Sreski cestni odbor PTUJ : freski cestni odbor Ptuj S ’ potrjuje,da je ŠPAT AVGUST, ;banovinski cestni nadzornik i jv službi pri tem cestnem odboru. novembra 1937 * il I! Jläadelmk. * ' aJ/ Avgust Špat (tretji z leve) kot nogometaš na Dolenjskem pred drugo svetovno vojno. Y\Kus>: SR VT pomagal kopati tudi Spat in pobeg je nato osmerici taboriščnikov tudi uspel. Avgust Spat pa je iz Gonarsa prišel šele po italijanski kapitulaciji leta 1943. Potem so vsi interniranci prišli pod nadzor zavezniških oblasti. Njegova vojna pot je bila nato podobna več deset tisoč drugim Slovencem, ki so bili zaprti v italijanskih taboriščih ali prisilno mobilizirani v italijansko vojsko v Evropi in Afriki. Zavezniki so jih zbrali v več zbirnih taboriščih ter nato premestili v osrednje taborišče blizu Barija na vzhodni obali Jadranskega morja, kjer je bila zavezniška letalska baza. Tam so leta 1943 in 1944 nastale Prekomorske brigade, ki so postale sestavni del Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije izven jugoslovanskega ozemlja in pod nadzorstvom zahodnih zaveznikov. Avgust Spat je tako postal pripadnik prve od petih Prekomorskih brigad, ki so imele okoli 18.000 borcev. Zavezniki so Prekomorske brigade z letali in ladjami postopoma prestavili v Jugoslavijo, kjer so iz Dalmacije začele v sestavi jugoslovanskih partizanskih enot prodirati proti Bosni, Liki in Hrvaški do Slovenije, kjer so se priključile partizanskim enotam VII. in IX. korpusa, ki so osvobodile Ljubljano, Trst in druge kraje, Dolenjski odred, ki je bil sestavni del VIL korpusa, pa tudi Dtijo. Avgust Spat je bil v enem od bojev z okupatorsko in ustaško vojsko v Bihaču, na mostu čez Uno, ranjen in pri tem izgubil oko. Po osvoboditvi so ga kot oficirja JLA prestavljali po raznih jugoslovanskih krajih. Leta 1946 je kot komandant inženirske enote prišel v Dtijo, kjer je njegova enota popravljala med vojno poškodovan litijski most. Špatova inženirska enota je imela sedež oz. svojo bazo v Meškovi hiši na današnjem Valvasorjevemu trgu. Zatem je bil poslan v oficirski tečaj in leta 1949 dobil čin majorja. Avgust Špat (v sredini) kot partizan Prekomorske brigade. Izkrcanje prve Prekomorske partizanske brigade v Splitu leta 1944. V Litiji je spoznal Litijanko Ivanko Podlipnik, s katero sta se leta 1948 poročila. Ivanka Podlipnik je bila članica Sokola, med vojno pa aktivistka OF, zaradi česar so jo okupacijske oblasti zaprle. Najprej v litijske zapore, nato v Begunje, od tod pa je bila deportirana v zloglasno koncentracijsko taborišče Ravensbrück, ki je bil maja 1945 osvobojen. V Litijo se je vrnila avgusta 1945. Nato je Špata službena pot zanesla v Karlovac, Bitolo in Sarajevo. Med tem se je strokovno izobraževal v Moskvi na Inženirski akademiji, po šolanju pa je bil prestavljen v Zagreb. Tu je bil zaradi verbalnega delikta izdaje vojne tajne in širjenja sovražne propagande leta 1951 aretiran in obtožen sodelovanja z Informbirojem. Na vojaškem sodišču je bil obsojen na 7 let strogega zapora, ki ga je prestajal v kazenskem taborišču Goli otok. Enaka usoda je doletela tudi drugega Litijana, Dušana Dovjaka, ki se je tudi Prve udarnike v Predilnici so slavnostno razglasili leta 1946. Razglasitev je bila v središču Litije, pred Meškovo hišo. Slavnostni govornik je bil oficir Avgust Špat, ki je v tem času v Litiji kot komandant inženirske enote JLA popravljal v vojni poškodovan litijski most. Spodaj z leve proti desni so: Franjo Likovič, direktor Predilnice Jože Logar-Slovan, neznan moški, Skubicova, Ančka Marn, Avgust Cvetežar, Lili Eltrin, Muljavčeva, Žabjakova, neznana ženska. Špat je na odru, na sredini, v oficirski uniformi. V Spat V družbi znanih Litijanov okrog leta 1960. Z leve proti desni: Jože Eltrin, Franci Gorenc, Dušan Dovjak, Jože Borišek, Avgust Špat. PODOBE Z LITIJSKIH KARNEVALOV Litijski pustni karnevali so bili v letih 1958 do 1978 vsebinsko zasnovani na aktualnih svetovnih dogodkih, na njih so sodelovali domala vsi Litijani. Na posnetkih z leve proti desni: 1. Mirovna konferenca v Litiji. 2. V imenu Litije je Avgust Špat (levo) osebno sprejel francoskega predsednika De Gaula. 3. Litija je bila članica Evropske skupnosti že leta 1965, Slovenija pa šele leta 2004. 4. Avgust Špat je na mirovni konferenci v Litiji sprejel tudi ameriškega predsednika Kennedyja. Velik dogodek je bil v Litiji tudi takrat, ko je po Savi priplula ameriška jedrska podmornica »Nautilus«, ki je v morje zaplula leta 1954, po Savi pa je v Litijo priplula že nekaj let kasneje. V Litijo je nekoč prišel tudi Kitajski cesar. V karnevalski podobi ga je predstavljal Avgust Špat, cesar pa je v Litijo pripotoval kar z vlakom. Titovo štafeto so leta 1956 pred spomenikom NOB na Trgu svobode v Litiji sprejeli tudi najvišji občinski funkcionarji. Z leve proti desni: Slavko Pungerčar, Miha Berčič, Tone Koprivnikar-Gorki in Avgust Špat. šolal na moskovski Inženirski akademiji. Med prestajanjem kazni je bil pomiloščen in novembra 1955 izpuščen. Po vrnitvi z Golega otoka leta 1955 se je Spat znova vrnil v Litijo. Njegov prihod je povezan z odločbo predsednika Občinskega ljudskega odbora Litija Mihe Berčiča, ki ga je zaposlil kot načelnika občinskega oddelka za gospodarstvo. Avgust Spat je namreč imel zelo dobra znanja in izkušnje, zato je bil pri vodenju občine nadvse dobrodošel kader. Za njegovo nadaljnje življenje in delo v Litiji je značilno, da je v deloval na področju občinskega gospodarstva, gradbeništva, komunale, športa in turizma. Ne le deloval, postal je vodilna osebnost večine pomembnih občinskih gospodarskih in komunalnih projektov, hkrati pa je odpiral povsem nova poglavja v litijskem športu in turizmu. Kot načelnik za gospodarstvo je bil med glavnimi snovalci sodobnejšega Stanovanjskega komunalnega podjetja v Litiji, ki ga je leta 1965 ustanovila litijska občina. Podjetje je začelo kmalu delovati, Spät pa je postal direktor. Dotlej namreč komunalnega podjetja ni bilo, nekatere dejavnosti s tega področja so se izvajale kar v cestnem podjetju. Spat je pravzaprav začel orati ledino litijske komunale. Najprej je organiziral komunalno službo, stanovanjske zadeve in pogrebno službo. Stanovanjsko-komunalno podjetje je imelo sedež v stari zgradbi poleg litijske cerkve, v njej je bila nekaj časa tudi mrtvašnica. V podjetju je Spat razvil nove dejavnosti, predvsem urbanistično in uvedel izvajanje nekaterih opravil pri izdajanju uporabnih dovoljenj in soglasij za priključitev na komunalne naprave. Potem se je Stanovanj sko-komunalno podjetje Litija združilo z litijskim gradbenim podjetjem v Gradbeno obrtno podjetje Litija, Spat bil kot vodilni občinski funkcionar in gospodarstve- pa je postal direktor novega podjetja, ki je imelo nik sila skromen človek. Bolj mu je bilo pomembno sedež na Ljubljanski cesti. delo in skrb za delavce in splošne družbene vsebine, w • -, ■ , kot pa zase. Bil je absolutno socialno in v splošno V podjetju je ustanovil separacijo in betonarno v vr . ’ r rr v i v v • , j, družbeno življenje usmerjen človek. Hotiču, nove zaključne servisne obrate, gradbeni ’ ’ ’ obrtni servis, komunalni servis in urbanistično Kasneje se je podjetje razdelilo na komunalno in grad- službo. V tem času je bil izjemno ustvarjalen in zav- beno, slednje pa je doživljalo še nadaljnje organizacij- zet. Kot strokovnjak, privržen delu in napredku, je ske spremembe. Komunalno podjetje je leta 1990 nenehno snoval nove in boljše načine organiziranos- postalo samostojno Komunalno stanovanjsko pod- ti podjetja. Bil je znan kot zaščitnik delavcev, s po- jetje. Kot poznavalec cestne in komunalne proble- drejenimi je ravnal korektno in spoštljivo, obenem matike je Avgust Spat v Litiji predstavljal stropa jih je znal motivirati za kakovostno delo. Skrbel je kovno avtoriteto. Upokojil se je leta 1977, potem pa za zaposlene delavce in podjetje je zanje kupilo nekaj je še vedno honorarno delal pri Komunali, kjer je stanovanj, omogočil jim je najemanje ugodnih kred- pomagal pri dnevnih pregledih in nadzoru izvajanja itov za gradnjo stanovanjskih hiš, obenem pa uredil del gradnje vodovoda, ki ga je leta 1979 začela graditi dopustniške kapacitete in samski dom v Litiji. Spat je Samoupravna komunalna skupnost Litija, zaključen pa je bil leta 1981. Avgust Spat ob sprejemu štafete v Litiji leta 1960. Avgust Špat je bil tudi eden od snovalcev Zasavske ceste. Na posnetku je Špat leta 1964 na gradbišču ceste, ki jo je gradila JLA in je Litiji odprla nove razvojne možnosti. Nov vodovod za Litijo in Šmartno je 23. decembra 1981 odprl Avgust Špat, ki je bil tudi eden njegovih snovalcev. Dolga leta je bil tudi predsednik litijskega Turističnega društva. To je bilo obdobje, ki bo težko ponovljivo. Spat, ki je imel pustne karnevale »v krvi«, saj je že na Ptuju sodeloval pri njihovi organizaciji, je začel litijske karnevale organizirati koncem petdesetih let prejšnjega stoletja. Ze prvi je požel izjemen uspeh, vsi nadaljnji pa so v Litijo privabili tudi po 15 do 20 tisoč obiskovalcev. Glavna značilnost litijskih karnevalov je bila aktualna vsebina, ki jo je Špat s sodelavci vsako leto izjemno domiselno zasnoval. Izbiral je predvsem aktualne svetovne dogodke, ki so v Litiji doživljali reprize. Avgust Špat je bil tudi sicer izjemen humorist. Nekoč je nekoga z občine, ki je bil znan kot lizun in podrepnik, kar Špatu ni bilo všeč, poslal v litijsko lekarno, naj mu prinese zdravilo »Dabistal«, ker da ga boli glava. Lekarnarice so seveda planile v smeh, saj so takoj vedele kdo ga pošilja. Še večji smeh pa je bil, ko je človek prišel nazaj in povedal, da so mu lekarnarice pojasnile, da to zdravilo imajo, vendar se lahko uporablja le doma. Imel je odlične sodelavce v Pleničarju, Kavšku, Knollu, Zapušku, Krhlikarju, Rapplu, Brileju, Glaviču, Skušku, Koprivnikarju, Gorencu, Mačku in mnogih drugih Litijanih in Litijankah. Za litijske pustne karnevale je bilo tudi značilno, da je na njih sodelovalo domala vse mesto. Skoraj vsi ljudje so se našemili v aktualne pustne oprave, pokrivala..., za sodelovanje pa ni bilo treba prav nikogar prositi. Li-tijani in Litijanke so v teh časih svoje mesto imeli res radi in so se nadvse trudili za uspešnost karnevala, ki je bil eden najbolj znanih v Sloveniji. -gust SPAT Turistično društvo Litija je pod vodstvom Avgusta Spata delovalo tudi razvojno. Organizacija pustnih karnevalov je bila le ena od dejavnosti. Izdajalo je prospekte, razglednice, se zavzemalo za urejeno mesto in vasi, predvsem pa je turizem vključevalo v vse razvojne programe občine. Prihodke od karnevala so skrbno namenjali za nabavo nove opreme, s čimer je karneval iz leta v leto postajal boljši, največ denarja pa je litijsko turistično društvo namenilo za modernizacijo in asfaltiranje ceste na Bogenšperk, ki je potem začel pridobivati čedalje večji pomen in sloves. Spat pa ni bil le glavni organizator litijskih karnevalov. Bil je tudi eden prvih pobudnikov za določitev in označitev geometričnega središča Slovenije (GOS-SS). Najprej je k sodelovanju pridobil litijskega geodeta Vinka Belka in Petra Svetika iz Ljubljane, ki je prevzel vodilne naloge pri tem projektu. Nato so se v projekt vključili tudi drugi strokovnjaki in sodelavci, ki so potem GEOSS postopno postavili na noge in sedaj predstavlja za slovenski narod in državo pomembno mesto. Športno delovanje Avgusta Špata v Litiji je bilo zelo dolgo in plodno. V letih 1958 in naprej je bil predsednik Občinske zveze za telesno kulturo, v tem času pa je v Litiji potekalo veliko množičnih športnih prireditev kot štafete ob Titovem rojstnem dnevu, tradicionalni teki zmage s ciljem pri spomeniku na Trgu svobode, atletika in nogomet pa sta bili Špatovi veliki ljubezni. V Litiji je poskrbel za prvi atletski stadion, ki je bil na sedanji lokaciji nogometnega igrišča. Stadion je imel štiri atletske steze in druge naprave, prav tako pa je litijski Atletski klub takrat imel odlične atlete in atletinje. Spat je bil dolga leta tudi predsednik Nogometnega kluba Litija. Takrat je bil litijski nogomet na visoki kakovostni ravni. Spat je poskrbel za atraktivnost in prihod nekaj zelo kakovostnih igralcev. V tem času je bil tudi podpredsednik Nogometne zveze Slovenije in predsednik Ljubljanske nogometne podzveze in član vodstva osrednje slovenske Športne zveze. Avgust Špat, za prijatelje in večino Litijanov »Gusti« je bil Litijan, ki je v tem mestu pustil izjemno močan in trajen pečat. Verjetno celo enega najmočnejših. Bil je zelo vsestranski in uspešen. V Litiji je postavil komunalno in stanovanjsko organiziranost, gradbeno dejavnost, nepozabne pustne karnevale in bogato športno dediščino. Litija bi v letih od 1955 do 1989 brez njegove izjemne aktivnosti in uspešnosti nedvomno ostala brez mnogih dobrin in dogodkov, ki so postali temelj za delo in življenje naslednjih generacij Litijanov. Po upokojitvi je osem let vodil litijsko društvo upokojencev. Umrl je 13. decembra 1989 v Litiji. Pokopan je na Zalah v Ljubljani. Miha VAH EN (1910-1984) zborovodja Miha Vahen je bil rojen 21. junija 1910 v Ljubljani v družini železničarja. Že v otroških letih je kazal nagnjenje do petja, saj so doma radi prepevali. Tako je mali Miha kmalu dobil klavir in takrat se je začelo njegovo resno glasbeno izobraževanje, ki se je krepilo še na ljubljanskem učiteljišču, ki ga je obiskoval po osnovni šoli. Po končanem šolanju je prvo službo dobil na Kapli, blizu naše severne meje. Tam je postal zborovodja moškega in mešanega zbora. Vendar je začetek druge svetovne vojne prekinil njegovo glasbeno delo. Okupacijske oblasti so ga — tako kot vse učitelje — izgnale v taborišče. Ko se je vrnil v domovino, je dobil službo v občinskem uradu v Kresnicah, kjer je tedaj živela njegova družina. Leta 1944 je odšel v partizane in v Beli Krajini učil v partizanski šoli, obenem pa vodil ženski zbor. Tudi po vojni je leta 1946 kot učitelj prišel v Jevnico. Tu je potem nepretrgoma deloval vse do upokojitve leta 1972. Poleg poučevanja v jevniški šoli je najprej vodil ženski zbor, nato pa kmalu ustanovil še otroški zbor, ki je kasneje dobil ime »Jevniški škorčki.« Prav ta otroški zbor je bil njegova velika ljubezen, z njim pa so bili povezani tudi njegovi največji dosežki. Jevniški škorčki so zasloveli po vsej okolici, njihov glas pa je segel tudi v druge slovenske kraje. Z njimi je nastopal tudi v radijskih oddajah, kar je bil v tistem času velik dosežek. Potem je v Jevnici osnoval še moški in mešani zbor. Zborovsko pesem je negoval z veliko zavzetostjo in veseljem. Pri tem sta mu pomagala tudi skladatelja Pavle Kalan in Janez Bitenc. Miha WHEN Miha Vahen z eno od mnogih generacij jevniških pevcev in pevk. Spominska pisemska ovojnica s priložnostnim poštnim žigom, ki jo ob 20. obletnici pevovodjeve smrti izdala Fondacija Villa Litta iz Litije. Ves čas je bil učitelj v jevniški šoli, vodil vse krajevne in šolske zbore, obenem pa deloval v drugih krajih, bodisi z nasveti ali pa kar z vodenjem zborov. Poleg obilice dela pri vodenju zborov, pa je našel tudi čas za lastno doživljanje petja, saj sta oba z ženo Miro prepevala v učiteljskem pevskem zboru »Emil Adamič« v Ljubljani. Miha Vahen je v Jevnici pustil trajne sledi, saj so ljudje v tem kraju, tudi po prenehanju njegovega delovanja, ostali pevsko zelo aktivni. Umrl je 4. decembra 1984 v Ljubljani Josip VANDOT (1884-1944) pisatelj Josip Vandot je v Litiji živel razmeroma kratek čas. Bil je v službi na železniški postaji v Litiji, kar je bila pred drugo svetovno vojno dobra služba. Rodil se je 15. januarja 1884 v Kranjski Gori. Josip je sicer želel biti pisatelj, vendar se od tega ni dalo žived, zato se je izobrazil za železniškega uradnika in potem služboval po raznih slovenskih krajih, med drugim v Kranjski Gori, Postojni, Trstu, Gradcu, Sisku, Radencih, St. Vidu ob Glini in tudi v Litiji. Leta 1941 so ga okupacijske oblasti izselile na Hrvaško. Svoji ljubezni, pisanju povesti, predvsem mladinskih, se je posvetil šele po upokojitvi, ko je živel v Ljubljani. Pisateljsko pot je začel s pisanjem otroških pesmi in črtic, nadaljeval pa z daljšo mladinsko pripovedjo s pravljično tematiko, tematiko divjih lovcev in pastirskega življenja. V knjižni obliki je v samozaložbi izdal le eno mladinsko povest in zgodovinsko povest »Prerok Muzelj« (1939). Njegovi literarni začetki segajo v gimnazijska leta. Pesmi je objavljal v »Domu in svetu«, ter pisal v mladinske liste (Zvonček, Vrtec, Angelček). Pisal je črtice in povesti, najbolj se je uveljavil s pripovedmi o Kekcu. Med leti 1929 in 1933 je v revijo Odmevi prispeval vrsto ocen in študij o mladinski literaturi. Jedro njegovega mladinskega pisanja je med 1918 in 1924 objavljena serija planinskih pripovedi o 8 do 10 let starem fantičku Kekcu (Kekec na hudi poti, Kekec na volčji sledi, Kekec nad samotnim breznom — prvo iz trilogije je objavil leta 1936 tudi knjižno pod naslovom Kekec iz naših gora), ki so doživele veliko ponatisov in prevodov v razne jezike, po njih pa so posneli tudi zelo uspešne filme. Železniška postaja Litija v obdobju, koje v njej delal Josip Vandot. Fot. Rožun, Verlag iilsner lutai Nachdruck verboten. Ob 120. obletnici rojstva in 60. obletnici smrti pisatelja Josipa Vandota, je Fondacija Villa Litta iz Litije izdala spominsko pisemsko ovojnico in priložnostni poštni žig- 120. obletnica rojstva obletnica smrti 60. JOSIP VANDOT KEKEC NAD SAMOTNIM BREZDNOM »Kekec« (1951) je bil prvi slovenski mladinski celovečerni film, »Srečno, Kekec!« (1963) pa prvi slovenski barvni film, oba v režiji Jožeta Galeta. Trilogija o Kekcu je bila prirejena za slikanico, ob filmu pa je postala popularna tudi otroška popevka. Kekec je veder pastirček, ki rešuje svojo otroško prijateljico iz rok divjih lovcev, divjih mož in žena, je pri tem ujet, a z zvijačnostjo, pogumom in pomočjo zvestega psa vedno znova pobegne in dobi čudodelno zdravilo zanjo. Pravljična fantastika je v Vandotovi planinski pripovedi podrejena prevladujoči stvarni pripovedi, ki odseva nekdanji socialni položaj otrok na vasi in idiličnim opisom planinske narave. Josip Vandot je umrl 11. julija 1944 kot izgnanec med drugo svetovno vojno, v Slavonskem Brodu ob bombardiranju mesta. Naslovnica knjige Kekec nad samotnim breznom, ki je njegova najbolj značilna in znana povest. Poleg zanimive in doživete zgodbe o Kekcu je Vandot zelo prepričljivo opisal vse like v zgodbi: Bedanca, Pehto, Kosobrina in druge. Janko VRANČIĆ (1889-1959) pravnik Janko Vrančić je bil rojen 1. julija 1889 v Gradcu pri Litiji. Študij prava je dokončal z doktoratom leta 1913 na Dunaju. V letih 1912 do 1921 je bil zaposlen na mestnem magistratu v Ljubljani, nato do leta 1945 pri Pokojninskem zavodu za nameščence, od leta 1934 tudi kot direktor. Od leta 1945 do 1950 je bil zaposlen pri Državnem zavodu za zaposlovanje, podružnica v Ljubljani. Dr. Janko Vrančić se je uveljavil kot strokovnjak za socialno in pokojninsko zavarovanje. Med drugim je leta 1920 ustanovil Bolniško blagajno mestnih nameščencev v Ljubljani in organiziral pokojninsko zavarovanje nameščencev po vsej državi. Ustanovil je nove pokojninske zavode v Beogradu, Sarajevu in Zagrebu. Zlasti je bil strokovnjak za pripravo zakonskih aktov s področja pokojninskega zavarovanja. Izdelal je številne osnutke zakonov in uredb s tega področja. Dr. Janko Vrančić je bil tudi avtor strokovnih knjig. Leta 1928 je izdal knjigo »Pokojninsko zavarovanje nameščencev po stanju z dne 1. septembra 1928«, leta 1940 pa knjigo »Zavodi za socialno zavarovanje — javna oblastva«. Napisal je in javno objavil številne strokovne članke o pokojninskem in socialnem zavarovanju in jih pretežno objavljal v »Slovenskem pravniku«. Umrl je 19. decembra 1959 v Ljubljani. Villa Lina klub ■ fomiaciji Lilija strokovnjak za socialno zavarovanje Gradec pri Litiji. 1 7.1889-1 Ljubljana, 19,12 1959 Leta 2004 je Fondacija Villa Litta v Litiji ob 115. obletnici rojstva in 45. obletnici smrti pravnika dr. Janka Vrančića iz Litije, izdala spominsko pisemsko ovojnico s priložnostnim poštnim žigom. Jože ŽUPANČIČ (1900-1970) učitelj, publicist Jože Župančič je bil znamenit litijski publicist pred in po drugi svetovni vojni. Rojen je bil 18. februarja 1900 v Novem mestu, kjer je obiskoval nižjo gimnazijo, učiteljišče pa v Ljubljani, kjer je bil njegov sošolec tudi kasnejši pisatelj Tone Seliškar. Leta 1919 se je pridružil borcem prostovoljcem za severno mejo, v Djekšah na Koroškem pa je istega leta začel svoje učiteljevanje, ki ga je v letih 1920 do 1923 nadaljeval v Škofji Loki in Poljanah nad Škofjo Loko. Leta 1924 je kot učitelj prišel v Litijo, kjer mu je tako ugajalo, da je tu ustvaril družino, zgradil hišo in postal pravi Litijan. Leta 1941 se je začela druga svetovna vojna in okupatorske oblasti so ga z družino vred izgnale v Varvarin v Srbijo. Tam je dobil službo učitelja, konec leta 1944 pa je prišel v Beograd in delal v slovenskem kulturno prosvetnem društvu Franc Rozman, kjer je ustanovil in urejal slovenski list Domovina. Od jeseni 1945 je bil urednik pri DZS, kjer je vodil bibliografski oddelek. Potem se je leta 1948 vrnil v Utijo in se spet posvetil svojemu poklicu v osnovni šoli, kasneje pa tudi v takratni litijski nižji gimnaziji, kjer je delal do leta 1955, ko se je upokojil. Pred drugo svetovno vojno je Jože Župančič strokovno deloval v Jugoslovanskem učiteljskem združenju, v letih 1932 do 1941 je bil predsednik Okrajnega odbora za Dtijo, član banovinskega vodstva, vodil je novinarsko sekcijo Jugoslovanskega učiteljskega združenja in organiziral več učiteljskih zborovanj okrajnih društev. Publicistično se je uveljavljal že v dijaških letih v Novem mestu in Ljubljani in pisal v različnih publikacijah pod psevdonimom J. B. (Josip Butkovič). Objavljal je v številnih medijih, npr. Jutro, Slovenski narod, Razori, Odmevi in druge. Po drugi svetovni vojni je pisal v Ljudsko pravico, Delo, Večer, Zasavski vestnik, Kmečki glas, Delavska enotnost, Celjski tednik, TV- Unica n 1000 SLOVENIJA Spominska pisemska kuverta, ki jo je izdala Fondacija Villa Litta Litija ob 100. obletnici Župančičevega rojstva. 15, Borec, Planinski vestnik, Obzornik, Rodna gruda, Prosveta (Chicago), Nova doba (Cleveland) in druge. Napisal je tudi nekaj knjig, ki so zaradi podatkov postale zelo iskane npr. Zasavje v plamenih NOB (1952), Mesto Litija (1952), Okraj Ljubljana-okolica (1952), Slatina Radenci 1882-1952 (1952) in Ljubljanska okolica (1954). V številnih člankih je oživljal spomin na zgodovinske dogodke in zanimivosti, populariziral planinstvo in turizem, pisal foto reportaže in šaljive zgodbe. Stalnica njegovih objav je bilo pisanje o pomembnih ljudeh iz preteklosti in sodobnosti, zlasti o umetnikih, izseljencih, posebnežih in ljudeh, Id so s svojim delom izstopali iz povprečja. Jože Župančič se je s publicističnim delom ukvarjal v svojem prostem času, kljub temu je ustvarjal članke, knjige in druge pisne izdaje, kot da bi se s to dejavnostjo ukvarjal poklicno. Deloval je predvsem na širšem Župančičeva hiša na Grbinski cesti s spominsko ploščo. ZASAVSKA KNJIŽNICA ZVEZEK ŠT. 1 MESTO LITIJA OB POVIŠANJU TRGA V MESTO 19 5 2 Naslovnica Župančičeve knjige »Mesto Litija«, ki jo je izdal leta 1952 ob razglasitvi Litije za mesto. Risbo na naslovnici (Litija s pobočja Svibna) je narisal litijski učitelj, slikar in pevovodja Vereno Korošec. območju Zasavja, največ seveda v Litiji in okolici. Pisal je v kar 70 različnih časopisov in revij, v svojem življenju je objavil več tisoč člankov Posebno pozornost je posvečal kulturnim dogodkom in zanimivostim, v svojih knjigah je pisal predvsem o dogodkih iz bližnje in daljne zgodovine Litije in okolice. Največ njegovih knjig se nanaša na zgodovino NOB in značilnosti Litije. Kot raziskovalec življenja in dela rojakov iz Litije in okoliških krajev je med prvimi pisal o Matiji Hvaletu z Vač, ki je bil leta 1500 tudi rektor Univerze na Dunaju, Matevžu Ravnikarju, prav tako z Vač, Iti je bil profesor Franceta Prešerna in marsikateri podatek rešil pozabe. Tudi o Davorinu Hostniku iz Podroj pri Šmartnem pri Litiji, ki je kot profesor v Rusiji prevedel Levstikovega Martina Krpana v ruščino in sestavil rusko slovenski slovar je pisal. Še posebno pozornost je Zupančič posvetil svojim poklicnim in generacijskim kolegom, ki so delovali na področju kulture. Tako je pisal o Slavku Grumu in Miranu Jarcu, s katerima je prijateljeval že v Novem mestu, Cvetku Golarju, Jožetu Pahorju, Josipu Ribičiču, liki Vaštetovi in Branki Jurca. Pred drugo svetovno vojno je v Našem rodu objavil pomembne intervjuje z Vladimirjem Levstikom, Finžgarjem in Meškom. Napisal je tudi tekst k brošuri o Franu Levstiku s skladbami Emila Adamiča, svojega dobrega prijatelja. Jože Zupančič je bil zelo znan in priljubljen človek. V Litiji so ga domala vsi poznali, saj je bil pravzaprav edini, ki je tako množično objavljal članke v različnih medijih in pisal knjige, ki so sčasoma postale zelo dragocene. Umrl je 4. oktobra 1970 v Ljubljani. PISNI VIRI: 1. Arhiv Slovenije, Ljubljana. 2. Muzej novejše zgodovine Ljubljana. 3. Branko Korošec »Partizanska kartografija 1941 -1945, Knjižnica NOV in POS, Ljubljana 1986. 4. Lado Ambrožič ml. »Novljanovo stoletje«, Modrijan 2006. 5. Villa Litta klub-fondacija Litija (arhiv). 6. Moja knjižnica, zbornik Knjižnice Litija, 2007. 7. Knjižnica Litija, domoznanska zbirka. 8. Dušan Lajovic: Med svobodo in rdečo zvezdo, Nova obzorja 2003. 9. Aero klub Milan Borišek Litija. 10. Krajevna skupnost Konjšica. 11. Poezije, Anton Medved, katoliška bukvama v Ljubljani, 1905. 12. Anton Medved Izbrane pesmi, dr. Emil Cesar, Znameniti Kamničani, občina Kamnik, 1994. 13. Glasilo občanov Litija 1984 (Vinko Belko, geodet Karel Marčič). 14. Glasilo občanov Litija 1978 (Martin Brilej, intervju s Francem Poglajnom-Kranjcem). 15. Sandi Sitar »Sto slovenskih znanstvenikov«, Prešernova družba 1987. 16. Idrijski razgledi, XII. letnik, 1967, št. 3. 17. Dnevnik, 6. 11. 1995, Ljerka Bizilj. 18. Vače, župnijski urad Vače, 1982 (Valentin Benedik). 19. Polde Mihelič: Včerajšnji svet, Zveza kulturnih organizacij Kamnik, 1999 20. Marjeta Žebovec: Slovenski književniki, Založba Karantanija, 2007. 21. Dom in svet, 1907. 22. Koledar Družbe sv. Cirila in Metoda 1924. 23. Jutro, 1923. 24. Slovenski narod, 1923. 25. Narodna univerzitetna knjižnica Ljubljana. 26. Paolo Petronio: Viktor Parma, oče slovenske opere, Mladika Trst, 2002. 27. Zavod za kulturo in izobraževanje Litija. 28. Enciklopedija Slovenije, 14. zvezek, str. 135 (I. Sak.), str. 369 (Marjeta Demšar). 29. Katalog ob 100-letnici slikarke Mire Pregelj, Medobčinski muzej Kamnik, Galerija Miha Maleš Kamnik, Barbara Savenc, 2005). 30. Zasavje v plamenih, Jože Župančič. USTNI VIRI: Tanja Anžin, Ljubljana; Tija Badjura, Ljubljana; Vera Bernetič, Ljubljana; Tatjana Bizjak, Litija; Zoran Bizjak, Ljubljana; Darò Domadenik, Litija; Polona Gorenc, Litija; Dušan Gnezda, Litija; Helena Hauptman, Litija; Jože Hostnik, Litija; Peter Jereb, Litija; Zvone Kolenc, Vače; Vili Kos, Ljubljana; Tone Kovič, Jevnica; Regina Kralj, Litija; Ivo Kramžar, Litija; Marijela Lebinger, Kresnice; Peter Lebin-ger, Litija; Marjan Mali, Litija; Lado Mlakar, Litija; Vanda Muzga, Litija; Jožefa Pečnik, Litija; Branko Peterca, Litija; Sonja Planinšek, Litija; Mira Pleničar, Ljubljana; Vida Pograjc, Litija; Andrej Praprotnik, Litija; Darko Prepeluh, Ljubljana; Marina Seifert, Ljubljana; Marinka Spreitzer, Ljubljana; Janez W. Stopar, Ljubljana; Marija Savelj, Ljubljana; Mija Šmit, Ljubljana; Ivanka Spat, Litija; Matjaž Špat, Ljubljana; Natalija Šuštar, Jevnica; Marjeta Vrhovec, Litija. I RECENZIJA 3 UVOD 4 PREDGOVOR 5 LITIJSKI OBRAZI: 1. Metod BADJURA Litija filmski umetnik 6 R 2. ttiM Rudolf BADJURA Litija planinski in turistični publicist 13 3. Ivan in Nikolaj BAJDE Hotič glasbena izumitelja 25 £ 4. France BEZLAJ Litija etimolog 27 5. Gvidon BIROLLA Kresnice slikar 30 6. feg E,bin BOJC Vače književnik 33 BORIŠEK Litija jadralni letalec 35 8. Jože BORŠTNAR Gabrovka general 39 9. è. (£~ y Fran CELESTIN Vače književnik 43 J i 1 Franc GORENC litija gospodarstvenik 45 , I e , Janez GRILC Vače starinokop, najditelj vaške situle 54 12. J? l y= Matija HVALE Vače filozof 58 J r~^ u j Ciril JEGLIČ Gabrovka botanik in krajinski arhitekt 60 14. Peter JEREB litija skladatelj 63 , n Leopoldina KOVIČ Jevnica učiteljica 71 16. Vili KRALJ Litija glasbenik 74 17. 1 >* I 1 Anton LAJOVIC Vače skladatelj 79 J n j Franci LAJOVIC Litija župan 84 1 19. Hinko LEBINGERst. 1 atija župan 88 20. Hinko LEBINGER ml. 1 atija učitelj in športnik 95 21. H Franc LEBINGER Litija zdravnik 102 ? 22. ^ Pavle LEBINGER Litija zdravnik 109 23. Vladimir LEVSTIK Litija književnik 116 S 24. dUl Jože LOGAR Litija partizanski komandant 120 Wi 25. Karel MARČIČ Litija geodet in general 127 M 26. Rudolf MARČIČ Litija slikar 137 jl 27. Anton MEDVED Konjšica pesnik 142 28. Sfi Polde MIHELIČ Litija slikar 147 jà 29. Viktor PARMA Litija skladatelj in glavar 150 30. il Josip PASTOR Litija rudarski strokovnjak « 158 31 ^ Viktor PETKOVŠEK Litija botanik 162 fm % . ,W: 32. ^ J Anica PLANINŠEK Litija babica 167 .. S3 j Franc PLENIČAR Litija društveni delavec 173 co I Franc POGLAJEN Litija general 178 35. / Jože PRAPROTNIK Litija general 185 a j Mira PREGELJ Litija slikarka 194 Slavko PUNGERČAR Litija župan 197 co co Matevž RAVNIKAR Vače škof, profesor in književnik 203 n 39. ' _ ROBLEK Litija narodna buditeljica 205 40. ß Drago ROSTOHAR Litija učitelj 209 41. i Nace SIMONČIČ Litija lutkovni igralec 214 J i Tit STRMLJAN Vače starinokop 217 co Luka SVETEC Litija politik in narodni buditelj 220 -Q- 44. ^j|§| P | Jože ŠMIT Litija književnik 227 45. j j Avgust ŠPAT Litija društveni delavec in gospodarstvenik 233 mm r 46. Miha VAHEN Jevnica pevovodja 244 „1 il 1 Josip VANDOT Litija pisatelj 247 4S. i lì 1 ...» — _ i 49. 1 ,4. fl Jože ŽUPANČIČ Litija publicist 252 VIRI 255 ČASOVNI TRAK . ^ 1 256 ČASOVNI TRAK od 929 BRILEJ Martin Litijski obrabi ISBN 978-961-91469-1-0