61 Prirodopisno - natoroznansko polje Oves. . u.«. Oves (Avena sativa, Hafer) šteje se mej trav-nate rastline, ki imajo okroglo, navadno zelnato. ko-lenčasto in po največ votlo steblo (bil). Oves dandanes nikjer ne raste več divje, nego sejejo ga povsod kot jaro žito posebno po mrzlih gorah in v severnib krajih. Ovsa irnamo po več vrst. Pri nas se dobiva navadno le dvoji oves: 8rni in beli. Orsu se ne prilega vsaka zemlja, najrajše ima debelo, nekoliko mokrotno iu zagnojeno zeiuljo. Ovsu mraz mej vsemi drugimi žiti najmanj škoduje, zaradi tega ga pri nas posebno po hribih radi sejejo, kjer drnga žita zaradi mraza ne strpe tako rada. Oves zaleže največ v takih krajih, kjer je sentfžet ia travnikov malo, ali kjer zaradi mraza trave za živinsko klajo sejati ne morejo. Oyseua slama je dobra pifia za govejo ži-vino, a zrnje dajejo večjidel konjem zobati, zatorej imemijejo po nekaterih krajih, posebno pri Belih Kranjcih oves tudi z 6 b. Po nerodovitnih krajifa, osobito po naših slovenskih hribih, pek6 iz ovsene uioke kruh ovsenjdk. Tudi kašo delajo h ovsa. P6mneti je treba, da oves nima klasoyja, kakor u. pr. pšenica in rež, nego I&tovje, kakov pros<5 in druge travnate rastline. Med oves sejejo po nekaterib krajih tudi gra-horko (Wicke), ki se ueki prav dobro obaese. Kadar začne oves poganjati, dela mu graborka priinerno senco, in ga varuje, da mu suža preveč ne škoduje. Grahorka se po ovsu ovija in stori, da oves mnogo več zrnja naredi. Ovsena slama z graborko ovita je živini, posebno orcain, takd tečna, da ni skoraj sla-beja od soal xiko se po mlatvi mešaai pridelek dobro premeče, lehko se oves od grahorke loči. In če bi tudi nekoliko grahorke mej ovsom ostalo, nič ne de, ker jo konji radi pozobljejo. •— Oves sejati je najboljše, kadar beli trn cvetje požeae. Pravijo, da zgodaj sejani oves da težko, jekleno zrnje, in ga je treba z brano prevleči, kadar je v plevelu. Otroci, vse to vam je treba znati, ako želite, da bote kedaj dobri go-podarji. ' >¦¦¦____________ T.