220
Književnost.
srečno   osodo   njenega   Častilca Zorina,   ki   se smatra nevrednega nje,  Čiste kot angel.
V  vseh teh epskih pesmih pa se zrcali bolj ali manj  značaj  narodnih popevk.
V    prvi dobi slovstvenega delovanja smo opazovali neutrudnega in premarljivega nabiralca narodnega blaga, pravljic, vraž in narodnih pesmi j, in nadarjenega, rodovitnega pesnika; v drugi dobi svojega delovanja pa se nam kaže Matija globokomisleČega učenjaka in jezikovnega raziskovalca.
Leta187b.se je preselil Matija Valjavec v Zagreb, kjer je služboval na ondotni gimnaziji do 1. 1891., v katerem letu je stopil vsled želodčne bolezni v dobro zasluženi pokoj.
V   vsej tej dobi je bil marljiv Član jugoslovanske akademije, za katero je napisal mnogo jedrnatih in znamenitih razprav o jezikoslovju. Kar je poprej „premarljiva književna bučela" nabiral med narodom, to je sedaj znanstveno in kritično raziskaval in razpravljal, in le tako si moremo razlagati, kako je mogel tako temeljito obdelavati vprašanja slovenske slovnice in svet seznanjati  s kajkavskim  narečjem.
Nekaj razprav, ki so zlasti za nas Slovence velike  važnosti,  hočemo  tu  navesti.
Že leta 1858. je priobčil v letnem poročilu varaždinske gimnazije jako miČno razpravo Pro-ben des Slovenischen, wie es um Preddvor in Oberkrain gesprochen tpird. Ein Beitrag \ur slavischen Dialektenkun.de.
Znamenita je tudi razprava o Novosloven-skom komparativu prema star oslov enskomu glede formacije.
Največje in najpomenljivejše znanstvenč delo Valjavčevo je njegov Prinos k naglasu v (novo) slovenskom jeziku, o katerem delu se veleučeni o. St. Skrabec tako-le pohvalno izraža: „Ne-vtrudljivi zagrebški akademik Matija Valjavec je doveršil, ni davno, o našem naglaševanju velikansko delo, kakeršnega nima pac nobeden drugi izmed slavenskih jezikov in najberž sploh na vsem svetu nobeden. V slovarju ga je profesor Pleteršnik vže pridno porabil; da ga bo treba porabiti nadalje tudi v slovnici, o tem, mislim,  ni dvojbe." *)   Dovolj   Častna pohvala!
l) Cvetje, XIV. tečaj, 7. zv. 1895.
Slovenska književnost.
Knjige „Slov. Matice" za 1. 1896.
Letopis Slovenske Matice ^a leto i8q6. Uredil Anton Bartel. Natisnila Narodna tiskarna. 8°. Str. 288. Cena 1 gl. —¦ Kakor druga leta, ima tudi ta letnik prav različno poučno in zajemljivo vsebino.
Zadnja leta je pošiljal svoje jezikoslovske drobce in zbirko kajkavskih besedi j tudi „ Ljubljanskemu Zvonu"  (1892—1895).
Poleg tega je preiskaval razne glagolske in cirilske rokopise, kar je bilo pac dovolj zamudno delo. Omeniti hočemo le, da je tak glagolski ulomek (1856) tudi zasledil v graj-šČini na Turnu pri Preddvoru, kjer je bila rojena ljubljena soproga dr. Lovra Tomana in slovenska pisateljica Josipina Turnogradska, in ga je priobčil v  „Kresu"  1. 1885.
Tako smo si torej na kratko ogledali plodo-vito in tako mnogostransko delovanje Matije Valjavca. Umrl je mož šestinšestdesetih let, na polju slovensko-hrvaškega slovstva pa je bil delaven z neumorno vstrajnostjo — pol stoletja. Matija je bil res prava gorenjska grča, bil je kremenit značaj, tu pa tam se opaža na njem ona pristno gorenjska trda narava, a na drugi strani se zopet kaže moža plemenitega in dobro-voljnega srca, ki se mora vsakomu prikupiti. Rad je Valjavec obiskaval našo kranjsko deželo ob počitnicah in se mudil nekaj časa na Bledu, nikoli pa ni pozabil svojega rojstvenega doma, kjer se je vselej oglasil pri svojem bratu, ki je še sedaj mlinar in Žagar pri Kračmanu. Se zadnja leta je izražal željo, da bi še jedenkrat rad videl svoj rojstveni kraj, a zaradi bolezni ni mogel ustreči svoji srčni želji.
Valjavec je bil usmiljen in poslušen, včasih nekoliko trmoglav sin, bil je iskreno ljubeč soprog in skrben oče svojim otrokom, katere je že vse dobro preskrbel. In tako je lahko mirno v Gospodu zaspal s sladko zavestjo, da je dari božje vestno uporabljal v prid in korist svojemu  bližnjemu.
Ako je bilo dosedaj pri nas Valjavčevo ime bolj pozabljeno in manj znano, naj bi pripomogla ta skromna črtica v to, da se mi Slovenci bolj zanimamo za Valjavca, na katerega smo v resnici lahko ponosni. „Matica Slov." bi gotovo vsem članom zelo ustregla, ako bi izdala po različnih listih raztresena dela Va-ljavČeva v lični obliki, nekoliko popravljena in lepo urejena. To bi bil tudi najlepši spominik zaslužnemu našemu rojaku, pesniku in učenjaku.
Ks.
Najprej čitaš na str. 1 —46 nadaljevanje f J. Navratila : »Slovenske narodne vraže in prazne vere." Razdeljen je ta sestavek v dva glavna oddelka, namreč: I. Bajila odi—38.str. in II. Različno čaranje po različnem namenu od 38 — 46. str. Vsak oddelek ima po več   pododdelkov,   kar   dela   razpravo   soseb  pre-
Književnost.
Književnost.
221
gledno. Kar se tiče bajil na str. 2., i i., 26., 27., 3 1., 34., katere se pridevajo le deželi ali jednemu kraju, znane so tudi po Štajerskem, izrecno — kar je meni znano — po Savinski dolini. Naziv: „Krščan-sko-cerkvena bajila" nikakor ni pravi . . . str. 3 3. Zakaj cerkev in krščanstvo pozna le: krščansko-cerkvena blagoslovila = Sacramentalia in ne bajil —- Zaubermittel. V tem je bil gotovo pisatelj na krivem potu. Ne prekrižuje se n. pr. kmet zato, da bi z znamenjem samim na sebi odvrnil nesrečo in se zavaroval pred nezgodo (tedaj bi bilo bajilo križ), temveč zato, ker ga vera uči, naj vse začenjamo z znamenjem odrešenja. — Kar piše o sv. hostiji na str. 35. . .je znano soseb na HrvaŠkem. O tem je pisal pred nekimi leti „Katoliški List". — „Kamica-Gams." Spisal Janez Maj-ciger str. 47 — 57. Gospod pisatelj se še vedno drži starega mnenja, katero nima več privržencev. Etimologija je — zapeljiva. Prvi del razprave je gotovo dober in zanesljiv, kakor kažejo izvajanja, in nas uči, da imajo vsa imena »Gams" za podlago slovensko besedo »Kamenica" od „ kamen". Kar se pa tiče drugega dela in mnenja, da je Gams = Gemse laški camozza, pa ni verjetno in tudi ne lahko dokazati. — ^Domoznanska črtica." Po oficijelnih virih sestavil E. Lah. Poučna raz-pravica, katere sestavljenje je stalo mnogo truda, zato je lahko hvaležen vsakdo, da dobi tako pregled napredovanja prebivalstva po mestih, trgih in nekih drugih krajih Kranjske. —¦ „Naro dopisna razstava češko-slovanska v Pragi 1. 1895." Napisal dr. M. Murko. Str. 75 —137. To je dragocen spomin za vsakogar, ki je obiskal to razstavo, za druge pa poučno poročilo. Pisec teh vrstic je sam obiskal to razstavo in lahko reče, da je gospod pisatelj kratko, dobro in premišljeno vse popisal, kar je bilo znamenitega na razstavi. — „Prinos k poznavanju tujih besed v slovenščini." Spisal doktor Karol Strekelj. Kogar zanima jezikoslovje in rad išče »korenik", bo z veseljem čital to Štrekljevo razpravo, katera kaže temeljitega poznavalca slovenskega kakor tudi drugih jezikov. Take razprave pomnožujejo in dopolnjujejo Miklošičev etimologični besednjak. —• „0 rgvedskih sla vospevih." Spisal doktor K. Glaser. Znani indolog in slovenski knjižnik nam tu podaje odlomek iz svojih študij. Posebno je prvi del poučen in zanimiv. Nato sledi še »Biblio-g r a f i j a." prof. Peruška in „ Poročilo o delovanju Slov.  Matice."
Število udov našega književnega društva je na-rastlo malo, samo za —- šestnajst. Vse pa kaže vendar napredek in razvoj. Seveda se naša „Matica" ne more meriti s „Hrvaško", katera je razposlala svoje knjige. Kolik razloček v knjigah in kako mali razloček — v naročnini! Naposled še samo želimo, da bi dr. M. Murka: »Nauki za Slovence" rodili obilen  sad.                                Fr. S. Lekše.
Zgodovina slovenskega slovstva.  III. %v.
Bleiweisova doba od 1848. do i8gy. leta. Spisal dr. Karol Glaser, profesor pri c. kr. gimnaziji v Trstu. Tiskala »Katoliška Tiskarna." — 8°. Str.  VII + 176.
Med knjigami »Slovenske Matice" za 1. 1896. nedavno izdanimi imamo tudi „Zg o d o v i n e slovenskega slovstva" III. zv., v katerem nam prof. dr. Glase r opisuje „Bleiweisovo dobo od 1848. do 1870. leta. Prilika nam je sedaj, da si nekoliko ogledamo vsebino te knjige ter rečemo katero o njej, pa z ozirom še tu in tam tudi na prva dva zvezka. Saj je to delo vredno, da se  o  njem  govori.
Dr. Glaser započenja torej v svoji „ Zgodovini slovenskega slovstva" — recimo književnosti — novo dobo s , pomladjo narodov', rekše z letom 1848., in ne z rojstvom Bleiweisovih „ Novic" leta 1843., kakor se navadno razdeljuje slovenska književnost tudi v šolskih knjigah (Vid. Janežič 1854, dr. Sket 1893). Res, 1. 1848. v Avstriji „narodom podeljena ustava je dovoljevala se gibati svobodnejše" (veli pisatelj naš str. 21); in „novo življenje se nam je začelo od 15. sušca" tudi Slovencem (Novice 1848). Vseobčo tedanjo probujo in vsestranski razvoj slovenstva nam je obširno opisal že prof. Jos. Apih v svoji knjigi »Slovenci in 1848. leto" ; tu bodi le kratko omenjena samo književna stran. — Ta »doba slovenskega slovstva ima za duševni razvitek našega naroda največji pomen. Vse narodno življenje se je prerodilo v tej dobi. Svobodomiselni nazori so prodrli do najnižje koče gorskega seljana; ljudstvo se je začelo učiti, samostojno misliti in se gibati. Slovstvo se razširja na vse stroke književnega delovanja, število pisateljev raste od dne do dne, in omika prodira tako med ljudstvo, da postajajo slovstveni proizvodi občno blago vsega naroda. Pisatelji se združujejo v skupno delovanje, stvarjajoč si lastna glasila in književna društva, ter delajo z združenimi močmi na korist in v pro-sveto naroda." (Dr. J. Sket: Slovstvena Čitanka str. 253). Vsled tiskovne slobode je začelo 1. 1848. izhajati v raznih mestih slovenskega ozemlja več slovenskih novin in časopisov ; tako v Ljubljani »Slovenija", politiški, „Vedež", leposloven in „Zgod. Danica" cerkven list, v Celju pa »Slovenske No-vine" ; a naslednje leto »Pravi Slovenec" v Ljubljani in »Jadranski Slavjan" v Trstu. Novi pravopis »gajica", ki so ga »Novice" povsem uvele 1. 1846., bil je 1848. 1 od vlade potrjen. Začel se je sedaj na slovensko prevajati državljanski in kazenski zakonik. Tudi v šole je bil z odlokom c. kr. nauč-nega ministerstva dopuščen slovenski jezik in to ne samo v male ali prostonarodne, temveč v naslednje nekoliko tudi v gimnazije. Malo preje so bile osnovane »Drobtinice" 1846, nekaj pozneje »Slov. Bčela" 1850 in zatem »Društvo sv. Mohora"