—   170   —
Potovanje
po nekterih jugo-slavenskih krajih.
Spisal M. Verne.
12. pismo.
Dragi prijatel!
Kmalo sim prišel čez bistro Kapo, ki Krajnsko deželo loči od Horvaške. Cesta je dobra in pelje dolgo po neki široki dolini; zemlja pa je nekako rudečkasta in ilova, in se mi ni nič kaj rodovitna zdela; proso, ajda in turšica, ki je tod šerastla, je bila precej slaba. — Dve uri sim se vozil prej ko sim v Modrušpotoka na krasno Luizno cesto prišel, ki iz Reke v Karlove c pelje. Tu sim bil visoko na hribu, in krog in krog se mi je odperl razgled tako rajski, da ga popisati nisim v stanu. Na desni sim vidil zelene, lepo ob-rašene griče in hribe vojne granice, — na levi mogočne Krajnske in Stajarske gore , ki silno Savo obdajajo in krote, — pred seboj pa nedopovedljivo krasno Horvaško ravnino , ki se menile več dni hoda v Slavo-nio in na Ogersko širi. Radosti poln sim se ji čedalje bolj bližal. Eno uro pod Modrušpotokam sim prišel v lepo dolino, po kteri neka reka teče, ki ji Dobra pravijo. — Že mračilo se je, ko sim se zalimu Kari o vcu bližal in v Dobovac prišel. Dobo vacje prav za prav lepo Karlovško predmestje, kjer ima grof Nugent na prijetnim griču lep grad. Od tod je še malo več ko četert ure do mesta, ki je vojna terdnjava v širokim kotu med Kupo in Korano.
Mesto se imenuje Karlovec po austrianskim nadvojvodu Karolu, ki je tu okoli leta 1580 vojno terd-njavo zoper napade Turkov napravil. — Sred mesta, ki ni veliko, in ki šteje mende komaj 4000 duš, je velik terg, ki ga čvetero veličin in lepih poslopij obdaja , namreč vojna orožnica, vojašnica ali kasarna, farna cerkev s frančiškanskim samostanam, in vojna zakladnica. Iz terga je viditi na vse strani po ulicah na krasen osip, in iz mestniga osipa dalječ okrog. Ko sim se bil na tergu obnašanja mladih Horvatic v beli obleki nagledal, ki so sadje in zelenjavo prodajale, sim šel frančiškanarje obiskat. Gosp. P. Evgeni Kacin, naš rojak, in že več let gimnazialni učitelj v Karlovcu, me je prijazno po mestu in okrog mesta spremil in mi vse okazal, desiravno je dež spet nagajal. V mestu sva ogledala farno cerkev, ki je dovolj prostorna, pa silno niska. Gosp. P. Evgeni mi je pravil, de je zato tako niska, ker je bilo treba zavolj mokrote tla že večkrat povikšati. Razun visociga prav lepiga zvonika mi je posebno to dopadlo, de sta v cerkvi na nekim stranskim oltarji dva svetnika — mende ogerski kralj, sv. Štefan, in njegov sin, sv. Emerik — popolnama po huzarsko oblečena.    Tako je prav — povsod naj se na-
—    171    —
rodovnost ohrani! — Čudil pa sim se, de je bilo gotovo
polovico Horvatov v cerkvi bosih.   „Kranjac" je že bolj
ošaben — raji v cerkev ne gre, ko de bi bos šel.   Ko
sim premišljeval, od kod to pride, ker Horvaške opanke
ne morejo drage biti in so gotovo veliko boljši   kup od
Krajnskih čevljev,  sim   se na enkrat spomnil,   de   dež
gre,   in de opanke postanejo v mokroti — „sicut uter
in pruina". — Potem   sva ogledala   vojno  orožnico,   v
kteri je veliko orožja, pa nič posebno znamenitiga. Tudi
predmestje, ki mu „Bainatt pravijo, na severno-zahodni
strani mesta sva  ogledala.    Tu  sim  komaj   verjel,  de
so zale velike hiše vse lesene.    Tako lepo so namreč
izdelane in pobeljene,  de   bi   človek menil,   dg so vse
terdno iz kamnja  sozidane.    Na  Kupi so bile tu  ravno
tri velike pokrite   ladja  iz   Siska,   kakoršnih  nisim  do
takrat še vidil. — Poslednjič sva šla še na jugo-izhodno
stran v Rak ovac,  ki je  tudi,  tako  reči,  Karlovško
predmestje.    Med Rakovcam in mestam je poleg  ceste
velik prostor,  kjer  imajo vsak teden znamenit  živinsk
somenj.    V Rakovcu pa ima polk Sluinskih graničarjev
poglavno učilnico čveterih razdelkov.
Drugi dan je proti poldne dež nehal; in desi-ravno je bila cesta silno blatna, sim šel vender precej po kosilu spet v Rakovac in dalje naprej v granico Sluinskiga polka. V neki vasi z imenam Kamensko, mende dve uri od Karlovca, je ravno shod bil; vidit, ka-košne šege in veselice imajo Horvatje o takih priložnostih, sim se tje napravil. Pri M o stanju je bila Korana čez breg stopila in senožeti že močno zalila. Uni-kraj reke je druga vas, ki jiTurn pravijo, in kjer je na levi stranska pot v Kamensko. Zastran blata pa nisim tje, temuč raji po veliki cesti bolj na desno šel; ali desiravno sim celi popoldan okrog hodil, nisim vender nič posebniga vidil razun nekiga vojaka brez orožja, ki je golonog vole pasel.