Nemške zahteve. Tretje leto že rogovili jata Nemcev v državni zbornici ter se vede kakor besna, ne da je bilo doslej iz nje jasno izvedeti, kaj hoče. Letošnja binkoštna nedelja, torej dan, ko obhajamo spomin na prihod sv. Duha, bila je izvoljena tistim dnem, da bi avstrijski narodi in svet naj zaslišal, zakaj besnijo, kaj torej hočejo. »Slovenski Gospodar* je že v zadnji številki prinesel nekaj teh preimenitnih zahtev, iz kojih je bilo spoznati, da merijo na to, da bi Avstrija (tostranska polovica) vsled večno veljavne pogodbe z Nemčijo morala postati in biti nemška dežela, vsled zakonite uravnave notranjih razmer pa tudi dobiti strogo nemško lice. Ako bi nemške zahteve bile pošteno in pravično sestavljene, bi mi Slovani ne imeli uzroka, da se o njih teraeljiteje menimo; ali ker jim je jedro Nemcem gospodstvo, Slovanom smrt, zato pa ne smemo molčati. Po računu odločno nemškega poslanca je v Avstriji 36% Nemcev. Ce pomislimo, da so se pri ljudskem štetju šteli med Nemce vsi nemškutarji, da je, ker se \e prašalo po občevalnem, ne pa po materinem jeziku, moral marsikateri, ki živi med Nemci, zapisati «deutsch,» in če ne pozabimo, da so po mestih in trgih dali slovenske posle redoma zapisavati z nemškim občevalnim jezikom, ne da bi le bili prašali, potetn lahko z mirno dušo par % odčrtamo. Recimo, da bi bila Vs avstrijskega prebivalstva nemška; ta tretjina bi torej naj imela pravieo ostalemu številu diktirati smrt! Pa ti ljudje, ki so oholo izjavo sprožili, nikakor ne zastopajo nemškega prebivalstva. Izjavo so izdali le: nemška ljudska stranka (Wolfovei), nemški stari liberalci, liberalni veleposestniki in — čujte! — krščansko socialni Nemei (Luegrovci). To so poslanci, ki zastopajo v prvi vrsti prusaška mesta in trge po Češkem, Moravskem, Šleskem, Štajarskem in Koroškem, potem veleposestva in nazadnje trgovinske in obrtnijske komore; od kinetskega ljudstva je zastopanih le par volilnih okrajev in sicer na Češkem in Štajarskem, peta kurija, torej kurija delavcev ravno tako slabo. Nemško ljudstvo torej ni govorilo; zinila je le svojat najmlajše poklicanih, kojim prusaštvo razvnema možgane. Dalje pa dobro vemo, da je sedanji volilni red tudi v tem smislu krivično sestavljen, da daja veleposestnikom, mestom in trgom kakor trgovcem in obrtnikom mnogo preveč poslancev, kmetskemu ljudstvu pa premalo. Koliko ljudij bi torej bilo klepalo na slavm izjavi, ako bi bil volilni red pravičen! Mi, ki ne pripoznavamo sedanjega volilnega reda, tudi tem ljudem, ki so izdali izjavo, ne pripoznavamo, da bi imeli pravico, govoriti odločilno besedo, od katere bi naj bila zavisna osoda drugih narodov, cele Avstrije. »Nemške zahteve> so torej že zato, ker niso zahteve vesoljnega nemškega naroda avstrijskega, toliko kakor nič, so besede brez pomena. Pričakovati pa se tudi zaradi tega ne more in ne sme, da bi jih vlada uvaževala, ker zapopadejo izdajstvo domovine; Avstrija bi se naj potom državne pogodbe na večno zvezala z Nemčijo; seveda tako, da bi imela nadvlado Nemčija, kajti drugače si tega po dogodkih 66. leta in pri našetn dualizmu ne moremo misliti, in drugače si tega tudi ti prijatelji Avstrije ne mislijo! Sicer se v resnici sedaj pri nas tudi ne vlada drugače, kakor narekuje Goluhovski po vplivu nemškega poslanika Eulenburga; pa ravno skleniti pogodbo, vsled katere bi se Avstrija samostalnosti za vselei. . ..odpovedala, to pa menda še le ne bo šlo tako lahko in hitro, kakor si želijo prusaki. Tretjič zahteve radi tega nimajo vrednosti, ker temeljijo na samih lažeh. Laž je, da se v Avstriii Nemci premišljeno zatiravajo, laž je, da na Štajarskem ni zaključenega slovenskega ozemlja itd., s kratka: kar služi njih zahtevam v podlago, sama gola laž. Seveda, ali imamo tudi kaj drugega pričakovati od takih, ki politično živijo le o laži? In nazadnje se na «nemške zahteve* tudi radi tega ae more ozirati nobena vla-da, ker v njih ni trohice pravičnosti do drugih narodov. Narekovala jih je zgol tista oholost, tista krutost in tisto sovraštvo do Slovanov, ki je v Nemcih bil razvnel Bismark. Na Štajarskem na pr. veljaj v uradih le nemščina, porotne obravnave naj se vršijo nemški, na vseh srednjih šolah bodi učni jezik nemški, slovenske paralelke v Celji proč, vse javne knjige se morajo voditi v nemškem jeziku, notranji in vnanji jezik vseh narodov, ki se tičejo cele dežele, mora biti nemški, skratka slovenskega jezika ni, slovenski kmet pa je le krma za lačnega Prusa. V tem razmerju se postopa z drugimi Slovani. Le na Češkem pripoznavajo čisto češke in mešane pokrajine, ne povedo pa, koliko % manjšinjskega naroda se mora nahajati v večinskem, da se pokrajina smatra za mešano. Zviti so ti strici; ker je med samimi Slovani le pol nemškutarske duše, ki se še nekoliko mezi, tam bi morala pokrajina veljati za mešano, kjer pa je med Nemci 49% Slovanov, tam pa bi ozemlje naj bilo zaključeno nemško; vidi se, da so ti ljudje za prepir že dovolj naprej skrbeli. Da bi pa v državnem zboru Slovane laglje pestili, zato se naj Galicija odcepi in dobi svojo upravo. Seveda, kakor Wolf in Šenerer komandirata, tako bo! Približno iste pravice, kakor sebi, dajo veljati le Lahom, ker so njih zavezniki pri uničevanju Avstrije in zatiravanju Slovanov. Dalje ne maramo razpravljati »nemških zahtev,» ker jim ne pripisujemo važnosti v tem smislu, da bi se kterakoli vlada mogla ozirati na nje. Omer.ka vredne so se nam zdele le radi tega, ker prusaško svojat našega državnega zbora pred vsem svetom in celo, kakoršna je, kažejo v pravi luči. Zares, le avstrijska vlada trpi, da ljudje take vrste smejo že več let begati in ščuvati ubogo ljudstvo, ki bi toliko potrebno bilo blaženega miru, da bi si gmotno vsaj nekoliko opomoglo. Nemškemu narodu pa v človekoljubni odkritosrčnosti povemo, da mu takih voditeljev ne zavidamo.