Premodre glave
Po narodni smešnici spisfll Silvester K
X.
jjbčinska hiša z veliko občinsko dvorano je bila najime-nitnejše poslopje slavnega Zabrda, tega prepričanja ste gotovo tudi vi, mladi čitatelji, ki ste z zanimanjem poslušali vse dozdaj že pripovedovane dogodke. Saj je neki veljaven učenjak izrekel o neki priliki velevaine besede, ki so jih ponatisnili vsi časopisi vsega sveta, namreč:
,Zabrd samobsebi bi ne bil tako slaven, ako bi ne imel tako slavne občinske hiše!"
To pa se reče že več nego nekaj.
Kdor ve, da je bila najlepša čednost korenjaških 2abržanov popolna vzajemnost, ia si bo ludi dal dopovedati, da so vsako, tudi najmanjše pod-jetje presojali prej v občinski dvorani.
In kakor sem čital v veliki in stari zgodovini o zabrških korenjakih, so se bili v tej hiši premnogokrat hudi govomiški boji; saj so se baje ob-činski svetovalci potili časih tako, da so bile stene zunaj mokre in je kapalo od strehe. Nekdo je seveda pristavil v staro knjigo s svinčnikom to-!e opombo:
„— kadar so bile zabrške strehe pokrite s snegom in je začel pi-hati jug!'
Te nerazsodne besede bi bile onečastile vso zabrško zgodovino, in čitatelj, ki je pripisal opombo, gotovo ni bil zmožen prav ceniti naših vrlih znancev. Zato sem izbrisal ta  pripis  in  mislim,  da s pravico, zakaj dovolj
       
sem se bavil z zabrško zgodovino in vem, kaj pristoia nažim vrlim iun in kaj ne.
Pa kakor je slavna zabiška občinska hiša še zdaj,  tako slavna i» kji« že iz začetka. Že celo spravljanje stavbnega  gradiva je bilo jafco zanjmj — tako zauunivo, da moram poročati o njem.
Za ostrešje pottebujerao seveda les. Ker sa imelj Zabržani mnogo lesa niso bili zaiadl njega v skrbeh, in ko je bto zidanje obdnske biše su ' njeno, so ga brž šli sekat Da bi ga pa predolgo ne vozili domov, so izt^ preraišljati, kako br se dal ves les naenkrat zapeljati damov. Doinač tejj^^ mojster nasvetuje, naj se bruna naložijo povprečno na močan voz in ilaj j^ pred tega upreže toliko živine, kolikor je bo treba za vlako. Nasvet je sevecia takoj vsem povolji. Ko je les po modrem nairlu naložen, ga spravi velika množica Ijudi in živine vendarle do vasi, četudi z raznimi in velikisni te-žavami. Skozi vas pa ni bilo mogoče dalje, zakaj cesta med prvima (K-cma hišama je bila nekoliko preozka. Po kratkem premisleku ne kaže Zabižanom storiti nič drugega nego bruna — na obeh koncih nekoliko odžagati.
Ker pa so hiše v Zabrdu proti sredi boljinbolj goste in tudi bo]jinbolj tesno skupaj, so moraii vaščani vednoinvedno les odrezavati, dokler ga zadnjič niso imeli na svojem mastu.
Toda kolika žalost se loti vse vasi,. la> apazijo- tesarji, da je les postal od vednega odrezavanja prekratek in za ostrešje neporabljiv. V zadr^m se ni dalo storiti nič drugega, kakor drugo drevje posekati in ga podoigem spraviti do zidanja. Tako deie je sercda stalO' nrnogG &sa m tnafe, a [g, je bila streha vendar končano dfflvršena, se> pozatnli vrH Zabržani na ^vo brezuspešno trpljenje, rekoč:
edSno naše hiše, kef stoje prabfiza ceste.  Sicer  bi   biii tauna spravili jg. v pravi dDlgosti m> ssoje mesto."
Mi pa — no — mi moramo seveda pritrdiiti tenr besedam.             ^i
*     s     *                fl
Prišel je dan občega veselja in ob& slovesnosti, dan dovtšitve obpjnsk? zabtške hiše. Vsa vas je zbrana okolo njL, in že odpirajo stari Lu mladi ljudje tista, da bi,. kadar bo zadnji zidar ostavil streho, zaklicali navdušeni: »ŽLviol*
Ko se to zgodi in se poleže hrup, naznani župan svojemu občinstvu,da hoče takoj otvoriti slavnostno sejo. Občinski svetovalci in odborniki so že zbrani. okrog njega in se pripravljajo, da dostojno vstopijo v novo posiopje; a glej, začudeni začoejo majati iti kiinati z glavami, lioditi okolo poi;lopja, nekaj iskati. in zopet majali z glavami.
Kaj je neki bilo?
Da kratko po.vem: zidarji, ki so bili seveda sami Zabiiani, st> bili pozabili narediti duri in okna, in tako nihče ni mogel v novo, sieer krasnffl občinsko hišo. Tada župan si ve hitro pomagati. Brž vzame lestva, priko-raca po njii do stoehe, odvzame nekaj opeke in natedi obširno Lukr\jQ. — vhodv kjpt tudi, iKgint
—»    257   «—
Vsi se zadovoljno oddahnejo, občinski svetovalci pa store po županovem ^iudu in kakor kozli poskačejo pri strešnr odprtini k občinski seji. Ker jih pa ni več ven, se začne ljudstvo vendarle bati zanje, misleč si, da so se lahko kaj poškodovali pri korenjaškem skakanju. Posebno pa se Ijudstvo tnočno prestraši, ko zidarski mojster pripomni, da je v naglici pozabil na-rcditi — strop. Skok s strehe do tal je bil torej precej globok.
Kaj takega se še dozdaj ni bilo zgodilo v Zabrdu, da bi namreč bilo Ijudstvo v taki zadregi brez župana in njegovih svetovalcev, kateri so bili edini, ki so znali svetovati in pomagati v raznih neprijetnih slučajih. Toda pregovor pravi, da sila kola lomi. Zakaj kar se še dozdaj ni bilo zgodiio v naši vasi, so storili sedaj Zabržani: brez občinskega svetovanja namreč so iklenili narediti v zid luknjo in skozi njo rešiti jetnike iz neprosto-voljne ječe.
V  svojem posiu silno izurjeni domači zidarji so bili prav naglo gotovi z delom in kmalu prileze neka pohabljena  postava  iz  votline, ki  žalostno naznani okrogstoječim, da so vsi več ali manj poškodovani in da se je vsem slabo godilo pri globokem skoku. Polagoma prikobaca za prvim tudi drugi, le župana so morali nesti ven, ker je bil tako nesrečno padel, da je obležal.
Zaradi grozne nesreče pa so bili vendarle še veseli, zakaj ljudstvo je zdaj zopet imelo svoje svetovalce in voditelje.
V  večen  spoaiin so ohranili  luknjo v zidu, češ, da je postala po tem dogodku silno imenitna kot vidno znamenje zabrške bistroumnosti. Nad njo so naredili z zlatnimi črkami na mramornati plošči ta-le napis:
,Tujec, ki potuješ tukaj mimo, postoj na tem mestu in oglej si kraj, kjer je hotela nemila smrt ugonobiti našega ljubljenega župana Petra Pri-smuka in njegove veleumne svetovalce. Oglej si izhod, skozi katerega je požrtvovalnost hvaležnih  Zabržanov  rešila  svoje  voditeije  časne pogube!"
Umljivo je, da je bila občinska hiša tako dolgo osamljena, dokler se niso župan in njegovi vrli tovariši nekoliko ozdravili in si pokrepčali svojih pohabljenih in polomljenih udov. Še tisti dan, ko je zadnji ostavil bolniško posteljo, so se morali pokazati ljudstvu, ki jih je posadilo na visoko naložen senen voz, da so jih lahko vsi videli. Vriskaje so jih vozili po vasi.
Ko jih pripeljajo do novozidane hiše, veli župan vozniku, naj nekoliko postoji. Ko še z roko namigne Ijudem, naj bodo tiho, začne govoriti:
»Dragi prebivalci veleslavnega Zabrda, dragi moji prijatelji in znanci! Poslopje brez duri bi bilo res nekaj posebnega in imenitnega za naš trg, a ker bi bilo na tak način praktično le nekoliko uporabno, sem se odločil s težkira srcem, da privolim narediti duri. Mislim pa, da vsi tazvidite to potrebo."
Ljudstvo seveda pritrdi, in v nekaterih dneh je bilo delo dovršeno. Prva seja pa se je vršila v pravi egipčanski temi, zakaj dvorana tudi ni itnela oken. Bili so torej zopet žalostni dnevi za zabrško prebivalstvo.
(Konec.)