Poštnina piaCarta v gotovini - julij 2002 » Spedizions in a.p. ari. 2 comma 20/c Isggc 662/86 Filiala di Trieste - iuglio 2002 ISSN 1124 - 657X € 2,60 Št. 5 Julij 2002 NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA č 67 II 117 9862002 Mladika 900201538,5 ] ono Mladika n n □ □ODD IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO XLVI. 2002 Lekcija.........................01 Božo Kukolja: Pesmi.............02 Nelda Štok Vojska: Mir in ljubezen .............06 M. Žitnik: Čarodejke (4) .......09 Bruna Pertot: Z jadrnico od Bostona do barkovljanskega portiča (I.) ................13 Mogoče bi vas zanimalo zvedeti, da .................15 Peter Merku: Iz spominov na starše (XX.)..............16 Iz gradiva o neki prenovi (4) ... 18 Vladimir Kos: Ob cestnem kandelabru .... 18 Antena ......................19 Martin Jevnikar: Spomini iz urednikovega predala (Janko Moder: Dvajset let pri Mohorjevi družbi. Nekaj spominov) .................28 Ocene: Knjige: Drago Jančar: Katarina, pav in Jezuit (N. Zaghet); Miroslav Košuta: Pomol v severno morje (E. Stereo); Joža Meze: Življenje je lepo, kljub vsemu (M. Jevnikar).........29 Knjižnica Dušana Černeta (št. 41) ...........32 Na platnicah: Za smeh; Listnica uprave; Mala galerija Mladike (Magda Jevnikar) Priloga: RAST 04 - 2002 Uredništvo in uprava: 34133 Trst, Italija, ulica Donizetti 3 tel. 040-370846; fax 040-633307 urednistvo@mladika.com Oblikovanje: Matej Susič Izdaja: Mladika z.z o.z. Reg. na sodišču v Trstu št. 193 Član USPI ! (Zveze italijanskega periodičnega tiska) Posamezna številka Mladike stane 2,60 €. Celoletna naročnina za Italijo 21,00 C; nakazati na poštni tekoči račun 11131331 - Mladika -Trst. Letna naročnina za Slovenijo in druge države 24,00 € (ali enakovreden znesek v tuji valuti), po letalski pošti 29,00 C. Tisk: Graphart sne - Trst ■Ss ir»* ° Vsfajenje Pesmi ZA OTROKE... ... IN ODRASLE! -‘-«Juta Mladika Trst, ulica Donizetti 3, tel. 040-370846, fax 040-633307, e-mail: urednistvo@mladika.com SLIKA NA PLATNICI: V Nedeljo, 9. junija, so na vrtu centra Lojzeta Bratuža v Gorici ob 40-letnici doma odkrili doprsna kipa glasbenika in pevovodje Lojzeta Bratuža, po katerem nosi center ime, in Mirka Fileja, ki je bil med pobudniki za gradnjo doma. (foto Maver) UREDNIŠKI ODBOR: Jadranka Cergol, Liljana Filipčič, Ivo Jevnikar, Marij Maver (odgovorni urednik), Saša Martelanc, Sergij Pahor, Mitja Petaros, Nadia Roncelli, Matjaž Rustja, Tomaž Simčič, Breda Susič, Neva Zaghet, Zora Tavčar in Ivan Žerjal. SVET REVIJE: Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Marija Češčut, Danilo Čotar, Diomira Fabjan Bajc, Ivo Kerže, Lučka Kremžar De Luisa, Peter Močnik, Aleksander Mužina, Milan Nemac, Adrijan Pahor, Štefan Pahor, Bruna Pertot, Marijan Pertot, Ivan Peterlin, Alojz Rebula, Peter Rustja, Ester Stereo, Marko Tavčar, Andrej Zaghet, Edvard Žerjal in člani uredniškega odbora. Lekcija “Scusi: lei e sloveno. Ma di sentimenti italiani?” “Scusi: lei e italiano. Ma di sentimenti sloveni?” Ta dialog je resničen, pripetil se je proti koncu petdesetih let, v bližini mestne postaje openskega tramvaja v Trstu. Zabeležen je bil tudi v tisku. Kako leto prej, ko smo se vpisovali na tržaško univerzo, smo izpolnjevali vprašalno polo z osebnimi in drugimi podatki. Med drugim smo morali posebej navesti NARODNOST in posebej DRŽAVLJANSTVO. Še danes se s spoštovanjem spominjamo tiste natančnosti in poštenosti, ki ju je po dolgotrajni sopari gojenih sprenevedanj zmogla vsaj ena institucija, Alma mater terge-stina. Ali je med tema epizodama kaka zveza? K: =K * 5. junija letos je italijanski tržaški dnevnik objavil gloso izpod peresa Paola Sardosa Albertinija, ugledne osebnosti na okopih tukajšnjega italijanstva, ki za normalne ljudi sicer ni sporno. Avtor je, izhajajoč iz nabrežinskega volilnega škandala, v prijaznem tonu razvil približno tele misli - ki jih močno poenostavljamo: Slovenci na Tržaškem niso več razporejeni po idejnih shemah iz preteklosti, niso več pogojevani niti od etničnih izhodišč. Tudi oni so se srečali z modernimi dejstvi, dojeli so zastarelost lipovih vejic ter srpov in kladiv, doumeli so “transverzalnost” in svobodno opredeljevanje. Iz članka pa veje tudi pričakovanje, da se bo novo “sproščeno” razpoloženje razpotegnilo tudi na kočljivo in neprijetno področje narodnostnega čutenja. Zato smo z velikim zanimanjem prebrali tudi tale odlomek: Un autorevole esponente dell’etnia slovena mi diceva recentemente: una volta mi definivo come “cittadino italiano del gruppo etnico sloveno; oggi dichiaro il mio essere italiano, di lingua e cultu-ra slovena”. (Ugledni predstavnik slovenske etnije mi je pred nedavnim dejal: nekoč sem se označeval za “italijanskega državljana slovenske etnične skupnosti, danes pa izjavljam, da se čutim Italijan slovenskega jezika in kulture”). Ob takem izjavljanju nam prihaja v spomin ugledni pesnik in pisatelj Osvaldo Ramous, Italijan z Reke. Pred petintridesetimi leti so mu tržaški nacionalisti očitali, da se je v reviji FIERA LETTERARIA predstavil kot “poeta e scrittore IN lingua italiana, come se egli avesse desiderato di adombrare la sua nazionalita” (ko da bi bil hotel zasenčiti svojo narodnost). Pokončni Ramous jim je iz okolja, kjer bi tudi lahko kaj tvegal, takole pojasnil: “Non ho e non ho mai avuto nessuna esitazione a dichiararmi con orgoglio, sia in Italia che in Jugoslavia, italiano di animo, di lingua e di cultura. LA CITTADINANZA NON PUO CERTO CAMBIARE QUESTI ELEMENTI CHE SONO EONDAMENTALI PER LA DETERMINAZIO-NE DELLA NAZIONALITA.” (podčrtali mi) (“Ne pomišljam si in si nisem nikoli pomišljal, da bi se ne, bodisi v Italiji bodisi v Jugoslaviji, s ponosom proglašal za Italijana po duši, jeziku in kulturi. Državljanstvo pač ne more sprevračati teh prvin, ki so osnovnega pomena za določanje narodnosti”.) Za dokumentacijo: ta tekst je dne 6. 2. 1967 objavila “La Cittadella”, ponedeljkova priloga dnevnika “II Piccolo”. To je bila preprosta in visoka lekcija premočrtnosti, poštenosti in narodnega ponosa. Lekcija velja za vse in za vse čase. Priredil in prevedel Martin Silvester pesmi Božo Kukolja Hrvaški publicist in prevajalec Božo Kukolja (r. 24. 7. 1923 v Zagrebu) je študiral v Zagrebu, kjer je končal klasično gimnazijo, dramsko igralsko šolo, pravno in filozofsko fakulteto. Od leta 1950 je delal v mestnem lutkovnem gledališču in od časa do časa tudi predaval kot honorarni učitelj na srednjih in strokovnih šolah. Ukvarjal se je predvsem z gledališkimi igrami, dramatizacijami in režijo igric za otroke ter z gledališko kritiko. V zvezi s tem je tudi njegova knjiga “Teorija in zgodovina lutkarstva” (1962). Z gledališkimi kritikami, pesniškimi in prevodnimi deli se je začel uveljavljati že leta 1950 v literarnih revijah: Izvor, Krugovi, Republika, Scena, Mogučnosti in v dnevnem časopisju. Večkrat je sodeloval v literarnih oddajah Radia Zagreb z dramatizacijami književnih del, in s prevodi iz tuje poezije. Objavil je več pesniških zbornikov in antologij: iz stare in sodobne japonske, kitajske, arabske, indijanske, korejske, eskimske, egiptovske in črnske poezije. Med drugim je tudi uredil zbirko “Črni Orfej” (1955) iz sodobne črnske in madagaskarske poezije. Zanimanje je vzbudila zlasti “Antologija sodobne francoske poezije od G. Apollinairja do naših dni” (1960). Pesnik največ prevaja iz francoskega, angleškega in nemškega jezika. Leta 1954 je objavil skupaj z B. Pavlovičem in A. Ašaninom pesniško zbirko KAP (Kaplja). Od leta 1995 sodeluje s pesmimi v hrvaški književni reviji MARULIČ. V njej je eno pesem posvetil ameriškemu pesniku, pisatelju, dramatiku in slikarju Edvvardsu Estlinu Cummingsu (1894-1962), čigar lirika je osebnoizpovedna, intimna, po obliki pa močno eksperimentalna (tipografske posebnosti, opuščanje interpunkcije, sintaktične inovacije). Njen vpliv se kaže tudi v Kukoljevi poeziji. Prevedene pesmi so iz revije Marulič. ŽIVLJENJE BREZ UPANJA (E. E. Cummingsu) Usoda je zares kot neka roka ki menja življenja in nas vodi v nove svetove polne čarovnij in nenavadne svetlobe O, daljni potnik tudi jaz nosim tvoje srce v svojem in nikdar nisem brez njega Tudi moje življenje je življenje sejalca in žanjca a moje molitve so iz otroškega joka rojene Okoli mene pa se neprestano porajajo čudeži življenja in smrti ne pa tudi upanje v ponovno prebujanje ko nekoč zavlada noč nad zvonjenjem besed in mojega spomina. VELIČINA DNEVA Končno vidim dan preko tvojega obraza Jata ptic ki poletajo po svobodnem nebu in mahaj a s svojimi krili Ali ura v kateri sem te srečal želel srečati nikakor ne pride Med teboj in menoj se oblike raztekajo po nebu In te vlati trave ki jih raznaša veter so ogenj ki nas napolnjuje Ob svitu dneva med resničnostjo in poljubom sna Pod plaščem prekritim s koreninjem naših želja iz katerih se poraja morje ki se preliva preko vseh obal sveta O moja zmučena dežela, vredna vsakega spoštovanja in vsakega občudovanja. NAMESTO KRIKA O zarje moje, ve sestre moje, žene mile in samozatajevane matere vseh mojih upanj Življenje v vašem telesu kipi, cvete, raste in zori kot plod poletnega Poldneva z dobroto in močjo jutranjega bdenja nevsakdanje vaše ljubezni O zarje moje, ve žene mile, sestre in matere, vsa moja upanja v vašem sijaju zasledujem vse barve in znamenja neba Ker vsak moj dan je novo življenje in novo trpljenje. I BIL SEM Bil sem sonce in ptica sonce v ptici in ptica v soncu Bil sem človek na zemlji in oblak na nebu Bil sem veselje v gnevu in bil sem gnev v streli Bil sem list na veji in metulj na listu Bil sem - kdo ve kaj še vse (Vse kar je minilo in kar še bo) A potem sem postal to kar sem in kar bom - ko izginem - ponovno postal. BLODEČ PO NEBU Blodeč po nebu sem odkril zvezdnato jezero tvojih oči in tu sem se ustavil kot val pred skalo in kot življenje pred breznom. In potem, in potem sem ponovno nadaljeval pot - čeprav za trenutek prekinjeno -in v kaplji vode razpršeno ter se vrnil v resničnost ki vlada na nebu prav tako kot tudi na zemlji - v resničnosti in sanjah. LEPOTA ZEMLJE IN NEBA Sonce v tvojih očeh ki lebdi nad tem mestom kot kakšna izgubljena ptica in to podnevi in ponoči (o moje črne nespečnosti) in plete svoje gnezdo vrh visokih streh nad katerimi plava odmev nevihtnih vetrov ali še bolje žalost vseh Božjih stvaritev ki se hranijo z lučjo in toplino po katerih vse živo diha na neusahljivih Zemljinih nedrih pod modrimi, belimi, rumenimi in črnimi nebesi našega skupnega življenja ki se po smrti končuje v nebu. ZALJUBLJENCI Tisti za katere nosi življenje ime najlepšega cveta Tisti ki jim noč poklanja svoje telo najlepše od vseh dni Tisti ki jim dan poklanja svojo luč vsemu in vsem Tisti edini vedo zakaj ima ta svet prav takšno obliko. ZELJA PO ŽIVLJENJU Biti trava zelena, rumena, siva ali črna požgana od poljubov sonca, ki nam daje življenje tako poleti kot pozimi, dokler ljubezen traja in dokler živimo od praznih blebetanj na beli mesečini prepolni upanj. p e s m ŠTIRJE LETNI ČASI Ob zvokih A. Vivaldija Pomlad Navdušeni prsti vetra češejo mehke lase zemlje in širijo po svetu vonje. Pomlad je kot ljubezen razkošna! Tudi popki se prebujajo za sončne poljube Židane volje kot ptice ob svitanju, ki so s svojim cvrčanjem napolnile celotno obzorje. Poletje Žejne ustnice poletja, ki koprnijo po zrelih sadežih, namakajo z vinom sanj modre sadovnjake, skrite pod bujnimi krošnjami. Tako zemlja kot nebo sta noseča od čudes. Jesen V očeh zvezd se zrcalijo deževja, medtem ko nemimi veter -zgrožen od žalosti sveta -raznaša po zraku listje kot jata ptic, preplašenih od zime, ki se skrivajo v svoja gnezda in se selijo na jug, v dežele, ki iz njih so priletele. Zima Z belino zvoka so zametena vsa pota tišine. V dolinah, kjer žuborijo potoki, so lavine snega neprehodne. O srce, mrtvo od prevroče lepote, kdaj neki boš v zaledeneli skali kot vrelec sanj ponovno privrelo? PREOBILJE SIJAJA Daleč od upov, ki so naju zasužnjili, in sanj, ki se borijo - od zore do mraka -z lastno svetlobo. Priznavam samo barve, ki ne bledijo in ki - v vsakem trenutku -oživljajo to življenje, počrnelo od ran kot roke, iz katerih žari sonce s preobiljem svojega sijaja. In tebe kot ves ta svet s svojim sijem obseva, medtem ko življenje traja in blodi v tvojih očeh. V ČAST ZVEZDAM Trdovratna minljivost dni in tvoja otroška radost s katero prekrivaš vso žalost sveta medtem ko pod tem nebom prebivaš Izgine na koncu poti obsedenih večernih vetrov Počastimo zaradi tega z minutnim molkom vse zvezde na nebu tvojih skritih skrivnosti v trnju skozi katerega se prebijamo brez luči, prepolni obupa. ODPRTA KNJIGA Čudežno sam ali osamljen nikoli pod tem nenaklonjenim nebom Včasih celo brez samega sebe na tem svetu kjer je vse samo s sabo zavzeto Živim in iščem - brez prestanka -čeprav ne vem koga in zaradi česa Vse dokler končno ne najdem tebe. UPORNIK Streljam v noč KROŽENJE OKOLI SEBE In noč se spreminja v dan Streljam v dan A dan se spreminja v sen Vdan dnevu in njegovi prvi svetlobi Sam Kot hijacinta samonikla na robu časa In tedaj dan in noč - jaz streljam v sen da izbrišem noč in da se dan za zmeraj spremeni v sen Plodna? Prežeta z mirom njiv v neprimernih nočeh odpira se samo ob zarjah Nedvoumno osvetljenje gibanja tja od koder ni vrnitve - v precepu svetov. - SVET, KI JE OSLEPEL Velikanske planine besed so vse sanje pogasile. Iz našega srca cvetejo samo še magnolije brez vonja kot tudi brez plodov. Zgroženi nad lastnim spoznanjem sami sebe kaznujemo kot oslepeli Ojdip. In zla usoda je s-mo naše iskanje resnice, ki je ne spoznajo tisti, ki nam vladajo in ki nam bodo sodili. Tisti, ki so nas prisilili, da več ne ljubimo, da več ne pojemo in da več ne gledamo z očmi, ki so za to nam dane, da se radujemo sveta takšnega, kakršen bi moral biti. ŽELIM OPAZOVATI Želim opazovati vse dobrote in lepote sveta Želim ljubiti vse kar mi dopušča ljubiti in da opazujem vse kar mi dopušča opazovati do koder mi sega polet Želim opazovati zemljo nebo in morje želim opazovati mesec polja in gore želim opazovati gozdove in reke jezera in gore želim opazovati ljudi njihovo veselje skrbi in gube želim opazovati vse Ali najbolj od vsega želim opazovati vse lepote in vse dobrote tega čudovitega sveta. pesmi k i J e vodmankaš maj prič h maši zadnje cajte. Tan prej si hodila več poredko,” je Bazilka " tiste majske nedelje pred cerkvijo navrgla Liljani. “Ben, se magari moli anka doma, zatu, ki Buh je povsod.” “Tu je res, ma vodkar je mrv muj Ureljo, ne morem, ku ne priden,” je potožila Liljana. “Kaku je šu tudi von vsanaam-bot! Kašnega zapitega reveža, ki be rešo sebe eno družino, neče Buh vzet, von pa taku zdrav eno mlad...” “Mlad, mlad. Sečana je feno kumač štirdasete-nošes let. Nikdar se ni Cev slabo. Uni dan pa trko da je biv revav prič sez njive eno na vratih vod čuhnje se je zajugav,” je Liljani zatrepetal glas. “Mati božja ses Stmjana!” “Ja, na rokah mi je mrv. Smo ga trapali, ma ni blo več neč sez njega.” “Eee, so stvari, pr katereh človek ne more pomagat.” “Ma mi dere dosti dušo, znaš. Taku dober je biv. Še maj mi ni reko nanka, daj se tan!” “Ben, si moraš dat kurajo, Liljana! Se vidi, daje biv pršo njegov cajt.” “E ja! Lidje ne znamo ne ure ne dneva.” Po premolku je Liljana povzela: “Čuj, ma nanka ti nisi leta nazot pršla zmerom h maši.” “Je res. Vod umbot, ki je bla tokala nasreča naši-ga bubca, sen anka jaz vsa druga. Človek živi ku an telič, dukar ga kaj ne udari. Sen trko molila eno prosila zanj tabot, ki se je biv prahito sez motori-nom, da bi ga Mati božja rešla.” “Eno si bla ušlišana!” “Ja. Ma je vostav na špinklji vod jegle, znaš. Je biv res an valek čudež,” je Bazilka zdinla buže v zahvalo. “Ben, eno pole ani rečejo, da ni Boga!” “Taku rečejo, ja. Kunejo ga pa vselih.” “Ma pesti če tašne! Kletvina, vidiš, je ana ruba dosti vordnar. Eno pmese dosti slabiga.” “Je res. Ma ne samo da kunejo, tudi an druzga tradijo. Moži hodjo sez leckimi ženami, žene z lec- kimi moži. Eno, kar je še nrslabše, lidje an drugme prosjo slabo: kolpe, strele eno žlahe.” “Ben, magári pravjo, da ne pade vsaka nátla, da ni vse, kar se slabega zaprosi, zaprjéto.” “Ma dosti pa je. Zatu je trko na-sreč, bulezni, putresov eno vojsk. Za povrhe zdaj še te strašne bulezni od blága. Eno da ne govorimo, kaj so nardili v ‘Meriki!” “Buh nas vobránte eno Mati božja! Sámo ku ne bo, kur so rekli vod stariga, mile maj pju mile. Boš vidla, da bo vlih taku!” “Ma trba ne, daj! Ku bemo bli več puhlevni eno ku si bemo teli an drugme dobro, bi blo vse na drugo vijo.” “Eno ánka več molet je treba! An za druzga, ne sámo zase. Stémat svojega bližnjiga ku samiga sebe, kur ki piše v sveteh bukvah,” je Liljana dopolnila Bazilko. Pozvonil je mašni zvonček in pohiteli sta v cerkev. Za Liljano je bila cerkev poseben kraj. V množici, a vendar sama, se je čutila tesno povezano s stvarstvom. Tu je še posebej čutila bližino svojih dragih pokojnih, se z njimi pogovarjala, se zjokala in potolažila. Tu se je potopila v molitev ali vzneseno pritegnila nabožnim napevom s kora. Rada pa je tudi prisluhnila prilikam iz Svetega pisma, v katerih se je tako ali drugače našla. Kakor vedno, se je tudi tokrat najprej pomudila pri svojih ráncih. Pri očetu in materi, pri barba Šil-veštru in pri petletni sestrici Mirci. V duhu jo je zagledala, kako vsa prosojna in mila kakor angelček leži med rožami v snežnobeli bánkici. Trideseto leto že teče, odkar jih je zapustila, Liljana pa jo vidi tako jasno, kakor da bi bilo včeraj. “Bužca mikina, kaku jo je vleklo h puče za hišo. Dva bota jo je biv voča znev ven sež njega. Treči bot pa... Krko joka smo nardili! Brižna, kaj let je bla tan sama! Pole so šli za njo nonič eno nona, pa mama, papá eno barba, zdaj pa še Uréljo,” je Liljana globoko vzdihnila. Njen Uréljo, Bog mu daj v miru počivat, je bil dober mož. Razumel jo je, ji pomagal pri vsakod- Nelda Štok Vojska Mir in ljubezen nevnih opravilih. In ko je tiste jeseni morala za dva meseca v sežansko bolnišnico, je sam skrbel za vse. Za sebe, za oba otroka in za ostarele starše. Pa za živino in spravilo pridelka. Bravi je bil njen Ure-ljo, nič mu ni bilo težko. In rad jih je imel. Med Liljaninimi preminulimi dragimi je bila tudi krava Liska in tudi njej je namenila nekaj sočutnih misli: “Krko je bla vona brumna! Eno pametna. Samo baseda ji je mankala. Taku valika, taku močna eno puna mleka je bla, ma je mogla jet v mačelo!” Ko se je spomnila, kako obupno si je žival prizadevala, da bi vstala, a se na zlomljeno nogo ni mogla opreti, jo je v očeh zapeklo: “Mati božja vod sedon žalosti,” je šepnila predse, “ku so nabesa anka za blago, je vona sigurno vanjeh!” Z mislimi je bila že spet pri možu: “Kaku si je želo se upokojet! Kumač na svete je čakav, da bi vostav doma, da bi mi delav kompani-jo zdaj, ki so šli votroci po svojen. E, ja! Človek vse živlenje samo čaka. žnka jaz sen taku čakala, vod kar pamaten. Taprvo, da bi me dala mati ses faše, da ben lahko brcala sez nogcami, krko ben tela. Za ten sen čakala, da ben shodila, da mi bejo vobukli prvo kotlico eno čipih prve postolce. Pa da ben šla v šulo, h vohajile eno h berme. Eno, se zna, kada bon ratala pupa! Pole sen čakala na pravga fanta, vse dukar ni pršo Ureljo. Za ten nisen vidla vure, da ben prčakala prvega votroka, pa druzga, pa trečega. Pole da finijo šulo, da zrasejo eno da si najdejo delo. Nrzadnje sen čakala, da bi Ureljo končav ses službo, da se ne bi vsako jutro vozo dol v mesto, da bi biv anomalo več sez namo... Ben, zdaj čakam nedelje, da me pridejo vobjeskat votroci. Čakan, da bi ta mlajši tomav nazot na pravo pot, da bi hči vodmerla san Buh zna kašno zamero, eno čakan - še sama ne znam kaj. Vsak čaka dobro, dočaka pa...” Iz premišljevanja so jo zdramili stavki iz evangelija, ki jih je mašnik prebiral o vseobsegajoči in vse ozdravljujoči ljubezni: “Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem brneč bron ah zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vso vednost in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa ne bi imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje in ko bi žrtvoval svoje telo, da bi zgorel, pa ne bi imel ljubezni, mi nič ne koristi...” O ljubezni je razpredala po svoje: “Kar se mene tiče, jaz šteman vse lidi eno vse blago. Eno anka vse, kar rase, eno zemljo eno kam-nje eno vodo. Vse živo eno vse mrtvo, vseh šteman! Ben, skoraj vseh, zatu ki za Bumbolo tega res ne moren reč. Anci, nje, za povet po pravici, ne moren videt. Zatu, ki me je klela. Buh sveti zna, da se ne sme držat jeze, da je treba vodpestet, ma nji ne moren. Za plačo, ki sen ji nardila trko dobriga, so mi poveli, daje šrajala vod mene eno me povrhe še klela. Ta prvo, naj bo, ji ben nekaku vodpistila. Zatu, ki smo vsi sanaki. Ne moremo, ku si ne brus-mo jazika. Ma tu, da me je klela, tu je pa anomalo masa!” Liljana je zadnje čase opazila, da bi se Bumbola, kakor je poimenovala sosedo Florjo, tela naredet spet dobra z njo. Gledajo in se ji nasmiha. V nedeljo je celo zamenjala klop in se zapeštala sem na to stran, samo da bi začele govoriti. Toda ona, Liljana, ji ne da tega gušta. “Ben, ne znan,” nenadoma ni bila več tako trdna. “Jezus je vodpesto, zatu ben mogla vodpestet tudi jaz nji. žnka zatu, ki jeza eno zamera škodjo nrveč sameme sebe. Taku dejo.” Ni opazila, kdaj je bilo konec pridige. Spravljivejše misli so jo pomirile in s svojim nekoliko zamolklim glasom je pričela pripevati k darovanjski pesmi: Oče večni na oltar tebi smo prinesli dar “Ta, ki kanta, dva bota moli,” se je spomnila starega reka in še bolj zanosno pela: Kruh spremenil mašnik bo v sina tvojega telo... Liljana, ki je oboževala glasbo, je uživala v prelivajočih se glasovih. Že kot dekle pa vse do moževe smrti je pela v cerkvenem zboru. Potlej pa ni več stopila na kor. “Ne moren!” je zavračala vabila. “Bon kantala te dol, ma gor na kore ne. Zatu, ki mi se vsenaambot zlome glas.” Med povzdigovanjem je čutila veselje in predanost najvišjemu, potem pa se je zaman trudila, da bi zbrano molila: “Kaku je reko guspud? Da jemi magari cev svet, ma da brez lebezni nisi neč. Da si samo prazna škatla, ki robošta. Lebezen, samo lebezen, da šteje. Eno je vlih taku, je. Ku bejo, ku bemo vsi lidje...” literatura I “V znamenje miru si podajmo roke!” jo je dosegel glas izpred oltarja. Segla je v roko poleg stoječima Bazilki in Angeli ter družini v klopi pred seboj in mrmrala: “Mir s tabo, mir s tabo.” Ko se je obrnila, da bi, kot običajno, zaželela mir tudi vrsti za seboj, jo je tam presenetila Florja. Časa, da bi lahko karkoli razmislila, ni bilo. Samodejno je sprejela ponujeno ji roko: “Mir!” “Mir, ja, eno več lebezni!” je slišala v odgovor. “Vlih ta prava bo predikala vod lebezni!” je zavrelo v njej. “Buh zna, krko let vre, ki ne šraja sez lastno materjo! Za plačo, ki ji je dala vse, kar je ji-mela, jo vadla pameti eno ji škojila voba ta mikina! Ja, za zahvalo, ki ji je zmeron podložila ramo, jo ne more videt! Hm, danes je prišlo v modo, da votro-ci, mašma vuni, ki se jen je kaj shabilo, znevidjo starše. Zatu ki nrlažje je za vse vokrivet njeh. Namesto jeh spoštavat eno jen bet zahvalon! Vona ben zna! Eee, je zdrela na vse načine! Zdaj, ki so se cajti menjali, je začela hodet h maše. Če je bla pa prej celeh tridaset let? Kur zapiha, taku vobme bandero!” Obremenjena s težkimi mislimi, ni pristopila k obhajilu. Prav tako ni mogla slediti oznanilom. Tudi ene same besede ni ujela. “Mir eno več lebezni, mi je zabrusla. Hm, več lebezni be blo treba, ja! Maje težko štemat une, ki te kunejo. Jezus je zmogo, ma von je Buh. Za lidi pa tu ni taku lale! Nanka zame ne, ki se jiman za ano dobro krstjano. Ne samo, da se jiman, tudi sen. Zatu, ki liden pomagan. Zakaj mi reče sekrva, da sen vsa lecka? Zatu, ki vse razdan. Eno pole gren pogledat bolane. Jen kaj nesen eno jeh an lečič po-troštan. Ben, da be du njeh cula lebezen, tega vlih ne moren reč, ki jaz ne sliparen. Ma, ku jen nardin dobro, je tudi nekaj vredno! Ne znan! Lahko pa da vsega tega ne delan zaradi njeh, ma zatu, da se pole sama čujen bulša,” je sedaj vrtala vase. “Ma ku je taku, lora pomeni, da pajnsan zmeron samo nase, da šteman samo sebe, nobenga druzga. Taku bi se reklo, da nanka dobra nisen. Da ben jimela v sebe uno sorto lebezni, vod katere je predikav guspud, pa nanka šrajat!” Dojela je razliko: Biti sočuten je eno, ljubiti, brezpogojno vse ljubiti, prijatelje in sovražnike, domače in forešte, vsakogar in vse, pa je nekaj povsem drugega. “Pojdimo v miru!” je duhovnik sklenil mašo in s kora ja zabučala zaključna pesem: Še gori ljubezen, blažena gospa... Liljani sedaj ni bilo do petja. Pobita je bila in čudno razdvojena in zdelo se ji je, kakor da se ji akordi, ki so polnili cerkveno ladjo, odkrito posmehujejo. Slovarček: ne vodmankaš - nikoli ne izostaneš; ben - no, dobro; ânka - tudi; vsanaâmbot - nenadoma; sečdn - februar; féno - dopolnil; se ni čev - se ni počutil; révav - utegnil; prič - priti; čuhnja - kuhinja; zaju-gav - zamajal; trapâli - tresli; mi dere dušo - mi je hudo; še maj - nikoli; nânka - niti; kurâja -korajža; žvelto - hitro; nâzot - nazaj, spet; ûmbot -takrat; tokala - zadela; motorin - moped; je vôstal na špinklji vod jégle - komaj se je izvlekel; zdinla bužč - dvignila v molitev sklenjene roke; če - proč; vordnâr - ceneno, grobo; tradijo - varajo; léckimi -tujimi; kolpo - udarec; žlah - kap; ne pade vsaka nâtla - ne izpolni se vsaka kletev; zaprjéto - uslišano; mile maj pju mile - eno tisočletje in nobeno več; trba - menda; na drugo vijo - drugače; štčmat - ljubiti; ranci - pokojni; barba - stric; bankica -majhna krsta; bužca mikina - ubožica mala; puč -mlaka; bot - krat; voča - oče; krko - koliko; brižna - uboga; pole - potem; nonič, nona - dedek, babica; bravi - priden; brumna - pridna; maččla - klavnica; blâgo - živina; kiimač - komaj; kompanija -družba; ânka - tudi; vod kar pâmaten - od kar pomnim; faša - povoj; kadâ - kdaj; kôtlica - krilce; postolči - čeveljčki; râtala pupa - postala dekle, dobila menstruacijo; dükar - dokler; finijo -končajo; anomâlo - nekoliko; sez namo - z menoj; tôrnav nâzet - vrnil spet; vodmérla - odpustila; arnbot - nekoč; prmrazo - priskutil; ânci - pravzaprav; srajâla - govorila; sanaki - enaki; anomâlo masa - nekoliko preveč; zapestâla - zrinila; ji ne da gušta - ji ne naredi veselja; déjo - pravijo; kantâla - pela; jémi - imej; roboštd - ropota; vlih - prav; ku bejo - če bi oni; ku bemo - če bi mi; skojila - prehranila; znevidjo - jih ne marajo več; mâSma - zlasti; shabilo - ponesrečilo; vokrivet - okriviti; zdrela - pokvarjena; ki ti ne grejo - ki jih ne maraš; ni taku lalé - ni enostavno; sékrva - tašča; vsa lécka -radodarna; krstjana - kristjanka, ženska; an Iččič -malo; potroštan - vzbudim upanje; pole - potem; se čujen bulša - se počutim bolje; lôra - torej; pajnsan - mislim; prédikav gupud - pridigal župnik roman v nadaljevanjih aslednje jutro mi je pripravila celo svojega jahalnega konja! Samo malo je opletal na začetku gozda, potem se je navadil na tujo jahalko in me je ubogal. Posnela sem še nekaj redkega: vse jelše in celo neko divjo oljko, ki jo je kaka samotna primorska nevesta skušala prinesti v njej tuji areal. Zaman, saj je prav vidno kazala znake propadanja. In kako je konj jezno pogledoval majhno drevo tuje vrste! Potem je slišala streljanje in mimo se je pripodila sloka, kot čudež hitra srna. Zavrisnila sem ji: “Beži!” Tudi prestrašila sem se, pa ne zase, ampak za sposojenega konja. Zgrabila sem snemalno stojalo, projektor, torbo, jopič, hitro odvezala konja in odjezdila na glavno cesto. Da ni miru niti tod naokrog! Po sicer prazni cesti sem po polurni ježi naletela na čredo ovac, ki so se preplašeno stiskale druga k drugi. Pred pastirjem, ki me je vljudno pozdravil, pa se je sušila ovčja koža. Odprta. Bilo me je groza. Bala sem se, da bom zagledala umirajočo žival in sem hitro zdirjala h gostišču. Če bi bila vozila avto, bi me bilo zagotovo zaneslo, ker me je prizor docela zmedel. Iz studa. Ne, prav nič ni idilična taka samota. Ljudje so tod zvijačni in kruti, da preživijo, verjetno revščino, mraz in bogve kaj še. Gostilničarka je bila nadvse prijazna in si je z resnično radovednostjo ogledovala fotografije in je mimogrede izjavila: “Nisem videla kačjih pastirjev v tako krasnih barvah niti v prirodopisnih priročnikih! Da so na našem Pohorju, pa ne bi stavila niti pol dninarja!” Ko sem se v žabici, ki je bila za take vožnje najbolj primerna, vračala preko Ljubljane v Trst, sem se ves čas spraševala, ali je bil moj izlet počitek ali del vakodnevnega stresa. Mar sem se res po vsej težki izkušnji, ki sem jo imela za svojo življenjsko prelomnico, morala ukvarjati z neugnano množico, ki ji pač ni bilo treba nikoli študirati, ne na univerzi ne za kakršenkoli izpit, da uživa v življenju privilegije! Ne, si pravim: utišaj v sebi proslulo cankarjanstvo! Brikiju je vse to španska vas! On se je že na srednji vadil v mondenem stilu: zapisoval si je šokantne izraze, vadil francoščino in angleščino, da ne govorimo o italijanščini, klatil se je s tujimi novinarji, da bi obvladal čim več zemljepisa in bi obvladal politično polje. Bil je površen v poznavanju slovenske zgodovine in umetnosti, ker je hitro ugotovil, da bo tak veter pihal v prihodnje čase. Uveljavljal se je in ona mu ni pomenila mnogo kot ena izmed tistih, ki znajo izbrskati resnico, ne poznajo pa vrednosti sveta, to je mondenosti. Večkrat je privedel “nove časnikarje”, tokrat pravkar nastavljeno lepo dekle, ki pa ni znalo ne v slovenščini ne v kakem drugem jeziku natipkati pravilnega članka. Opazovala jo je. Z nesramnim posmehom je vedno koga pripravila do tega, da ji ga je korigiral in svetoval. Lepa Učka, ki je vseh omrežila z novicami, pobranimi iz bulvarskih tednikov, kakšne cene dosegajo francoski impresionisti na dražbah pri Sothebyju. Pri teh slavnih impresionistih se je na lepem pojavil Andy Warhol, ki da je prekoračil vsa pričakovanja. Kako bogati bodo Francozi! In da je med njimi Warhol najbolj bizaren. Kako da to misli? Da se ni vede pomotila in postavila med impresioniste tudi tega fotografa! Ko je pregledovala razne članke, je opazila, daje Učki dodeljena rubrika o knjigah. No, in tam je zapisala, da izhajajo nekatere knjige iz preteklosti, kar ni potrebno. Tolstoj, med drugim. In ta nesrečnica je vsak dan vpila, da ima doktorat iz književnosti in da bo pisala daljše intervjuje, ko bo dokončala magisterij. Toda vsak dan je tudi sprevračala pojme, in kadar sem ji hotela karkoli svetovati, mi je zabrusila, da ona spada v “new age” in da je z njenega zornega kota svet popolnoma pomembno nov, ne pa stereotipen. Svet kulture, namreč. Spet bom morala občudovati Učkino pričesko, skušala bom ustreči Brikiju, ki jo povsod priporoča, potem pa me bo tudi minilo vzgajati humanizem pri bralstvu, z obujanjem sočustvovanja ob groznih vojnih prizorih. Še vedno so v mojih sanjah in me mučijo. V podlistku našega dnevnika objavljajo triler Agathe Christie. Pod vplivom Učkinih veleumnih nasvetov. O tem domači pisatelji niti ne črhnejo, čeprav vem, da imajo dobre medsebojne stike. Srečevala jih je v knjižnici, knjigarni, v Kulturnem domu. Radi poklepetajo. Vsak je prizadeven po svoje. V bistvu so to plahi ljudje, ki so svoje mlade M. Žitnik Čarodejke (IV.) roman v nadaljevanjih I sile porabili v pretekli vojni. Zlasti begunci živijo od daljnih preizkušenj. Kadar je mednje privršal Pavle Zidar, pa je bilo zelo veselo. Najprej je glasno preverjal, kdo je prebral njegovo zadnjo knjigo, potem pa je skritiziral vse ostalo, kar je izšlo od Lendave do Trsta, nakar ga je starejši pesnik povabil na kavo v bližnjo kavarno, kjer mu je Zidar predaval o sodobnih dilemah v literaturi, starejši pesnik, ves zagrenjen, pa je Izpovedoval, kaj vse je treba ugotoviti o preteklosti slovenske zgodovine. Potem sta butnila v šinfanje, starožitni pesnik v preteklost, Pavle Zidar v sedanjost. Oba svetova sta se bila oblikovala v cankarjanski kritiki. Potem sta oponašala glavnega krivca, ki je objavljal v populističnem časopisu Christieno srhljivko. In sta primerjala slovensko ležernost s češkim ponosom na področju umetnosti. In sta ugibala, že malo vinjena, kako bi spremenili miselnost domačih magnatov, da bi bolje kotirali domačo prozo. Nikoli se nista sprla, čeprav sta si bila ideološko na opozicionalnih točkah. POSTALABASTER Ne, niti tadva priletna ustvarjalca nista bila sama, sama na tem svetu sem bila jaz. Moralo bi me biti celo strah, saj so v Trst prihajali vsemogoči teroristi in bojevniki iz bližnjih bitk. Zaman si dopovedujem, da mi take stvari prigovarja strah, popolnoma logično je, da so si nekateri srečneži nabrali morje dragocenega plena po opustošenih mestih in sedaj kupujejo vile po zapadni Evropi. Tako so določeni tipi počenjali v vseh vojnah. Sprašujem se, ali mi časopisno okolje še kaj pomeni. Stres iz Bosne? Groza z mostarskega mostu? Morala bi zares urediti tisti “vojni” dnevnik! Zakaj se mi zapleta skoraj vsaka pobuda? Stavki se mi zapletejo že na prvi strani. Ne vem, če bodo moje pogostno poročanje radi brali. Takih sumov nisem imela nikoli, ne o sebi ne o bralcih. Kaj pa zdaj? Sita sem svoje skrbnosti in natančnosti, ki ju nihče ne potrebuje. Nič ni v meni plavolasega, prej gnezdi v meni sinjebradec, hudobna radovednost, nepogrešljivi adut časopisnega čvekanja. Kisam se kot postana kaša. In četudi bi tiskala knjigo, ne vem, koliko zadovoljstva bi imela v svoji duši. In bralci, ki so itak naveličani od vseh hudih novic na prvi strani, imajo po svoje prav, ko si hočejo nekoliko oddahniti. Pa ne ob lirskih stihih kakega Byro-na, kot v prejšnjem desetletju, oddahnejo se ob bolj “mastnih” stvareh. Nadutost nadrejenih pa je smešna. Cenijo stasite in napite visokorasle novinarje z globokim glasom In flagrantnim nastopom. Eden se v uredništvo pripopa opravljen kot Sherlock Holmes, z novim površnikom v levi roki, drugi, s klobukom, kot kak filmar, odkriva in pokriva plešo. Vsi so tako hudo resni, teatralni in nenaklonjeni konkurenci, kakršna sem jaz. Ena sama parada! Joj, rabila bom veliko sreče in zdravega razuma. Celo sedaj, ko je Bosna mimo! Rabila bom olimpijski mir, ker takile “stasiti” časnikarji, sedejo in ti se moraš umakniti! Kot kokoši petelinu! Če človek ni pokoren njihovemu redu, postane tarča. Rekla sem si stotisočkrat: nikoli več! Briki je zares prvi prišel sporočiti začudenje, kot je rekel, da sem si vzela dopust! Da si ni pričakoval tako zahrbtne geste, jaz pa sem mu kar v šali zagrozila, kako ga lahko ovadim z dokaznim gradivom, da na Festivalu ni prav nič počel. Bil je, seveda, takoj vljuden in se je začel bahati s svojimi avanturami. “Ja, veš, jaz sem pravzaprav delal dolg intervju igralki Joahini, a intervjuja še vedno nisem napisal. Ja, to bi lahko bil škandal, pa vsi bi lahko brali, časopis bi povišal naklado... In to naš šef ve, zato se Ti bom smejal, če boš začela s kakršnokoli ovadbo. In, deklica, saj nismo v srednji šoli, pač... to bi morala vedeti, da vse življenje pač ne delujejo iste igre.” Joahine v Benetkah nisem videla, da ml oponaša ovaduštvo, in to prav on, je vnovična podlost. Pa ima smisel razmišljati o kakršnokoli morali takih vetrogončičev? Nikoli! Naj se zatečem k starožitnemu pesniku? In ga zamišljeno povabim na kavico in izvem, kaj sta si povedala z Zidarjem? Zelo stereotipna rešitev, toda bolje, kot da bi hodila k jogi z orientalsko mislečimi individui, ki me kvečjemu pomirijo do dolgočasja, tako da mi ne pride noben stavek z zanimivo mislijo več. Te omlednosti bom uživala v penziji, na kar ne smem in ne smem misliti. Toda, ko sem ga ob običajnem času iskala po knjižnici, so mi povedali, da je zbolel in da ga že nekaj dni ne videvajo. Kaj je še dodala mlada študentka, nisem niti slišala, verjetno je spet padla kak pripomba o starosti in betežnosti. Seveda, znova sem se znašla v ateljeju, pred visokimi drevesi iz neznanega fantastičnega gozda! Marvin mi ga hoče podariti, a jaz se te slike ne morem nagledati, pa ne zato, ker je tako lepa, ampak, ker mi prišepetava neznane stvari. Pravim mu, naj nariše kakšne večbarvne metulje, da ne bodo drevesa tako samevala. Ob tej pripombi se smeje in pravi, da k drevesom spadajo kvečjemu kakšne veverice in veverički in da je vse precej otročje, a da se bo potrudil tudi z živalskim svetom. Žal mi je, da mu sugeriram svoje poglede na umetnost, saj se v njej bolje znajde on sam, brez mojih priveskov. Kaj pa je važno, če so ali niso veverice in kune in srne v ozadju ali ospredju teh su-perrealističnih dreves s popolnostjo izdelanimi podrobnostmi. Svet, ki ga ne poznam! Svet, ki je izginil na enem od koščkov naše Evrope. In potem je tu skažena slika. Pravim mu, zakaj jo je dokončal, ko je že v zasnovi narobe. Del hriba z zasneženim vrhom je namreč šepast in hrib je popolnoma napačno narisan. On pravi, da je to trenutek Vajonta. Jaz seveda onemim! Reče mi, da so na stvar vsi hote pozabili, nakar jaz v psihološki zmedi rečem, da je vseh katastrof v tem stoletju absolutno preveč. “Nisem bil nikoli svetnik, a določene stvari mora vsak človek vzeti s sočutjem.” “Nekateri se prepričano otepajo sočutja in raje igrajo briškolo.” “Ah, nekaj oddiha je treba imet. Jaz sploh nočem, da bi mi bil kdo podoben!” Me je že grdo pogledal in je čas, da grem v uredništvo. Vendar, tiste obljubljene veveričke so me spravile iz zagrenjenosti. Na internetu pogledam stare zgodbe iz Vajonta. Neki italijanski igralec jih je skonstruiral in interpretira recital. Gledam zelo dolgo. To je maša dvajsetega stoletja, pretresljivejša od filmov. Skoraj da dosega gospel. Kot Cankarjeva proza v živo. Je bilo temu našemu stoletju ime žalost? Ali “čuteče duše”? Poročati moram o Mariji Callasovi, lepi Grkinji s prelepim sopranom. Spet drvim po gradivo. Če jo primerjam, Marijino usodo namreč, z usodo podobnih nadarjenih umetnikov, mi spet potrjuje vzporedni svet slikarstvo: Leonardo je služil bogatim, da je lahko uresničil svoje načrte. In naš arhitekt Plečnik bi brez Massaryka tudi ne bil zaslovel s svojimi materialnimi zahtevami. Ne, tega ne bom napisala, v članku bodo imenitne zgodbice o imenitnih ljudeh. In bom zanje dobila pohvalo. Briki dela osladne pripombe, plavolasa novinka je z mano škodoželjno neprijazna, tiskarji se pripravljajo na poslovilni pir za odličnega stavca, ki se je obnesel zlasti kot korektor, potem ko smo iz starega sistema prešli na novodobno tehniko. Briki se ob njegovem odhodu hvali, da ni nihče nezamenljiv in da bo on odslej pobrskal po pravopisu, če bo kdo v zadregi. Nič se ne bom usajala in dajala pripombe. Pa menda ne bom, vsa zmešana od zavisti in naglice, podlegla kakim neumnim zvezam kot časnikarka iz La dolce vita! Takole, tu in tam, se na moj telefon javlja neki lepoglasi in lepooki igralec, ali kaj je že po poklicu niti ne vem, in me skuša prepričati, naj grem na večerjo ali na potovanje. Šemasto! Celo slikar dreves mi je enkrat ali dvakrat omenil, da ne odobrava razvratnosti lezbijk in gayev, da je zgrožen nad pojavom, ki uničuje zlasti duha pri mladini. Pa saj sem mu dala prav. Mar zato, ker se nisem poročila? Ker se nisem kazala z zaročenci okrog po šagrah in Marijinih praznikih? Da mi pregledujejo korespondenco je logično, saj sem bila na določeni politični ravni v Bosni. Torej sem nemara v nevarnosti. Ne, ravno zato sem zaščitena! Naj simuliram pravilen odnos do združevanja in slikovno komentiram svojo pripadnost? Ah, tisti nekdo, ki zganja take šale, je lahko samo neumni, a prebrisani Briki. Povsod so taki tipi. Ne moreš se jim izogniti. In vse to dela zato, da bi ob krčenju delovnih mest pridobila moje mesto dražestna Uč-kica. Kar je logično. Krotiti se bom morala, da ji ne bom na piru, ko bomo vsi natreskani, rekla kaj takega, kar vsakokrat mislim: neumna gos; ne tega ji ne smem nikakor povedati. Stavec je s seboj pripeljal soprogo. Bila je kot izgubljena med tako nenavadno razgibanimi ljudmi, ona, skromna, čisto nič “gojena”, komaj kdaj je verjetno bila pri kaki poceni frizerki. Prišla je z avtobusom. Roke je imela zgarane in nohte tako pristrižene, da takih ni več videti niti pri stavcih, odkar smo odpravili svinčene črke. Mož pa lep, uglajen, pisateljski, s pojočim glasom in ironičnim pristopom kot kak baron. Tokrat tudi izjemno eleganten, zares, najimenitnejši med vsemi kolegi, po znanju, nastopu in lepoti. Briki je ob njem kot petelin na vaškem dvorišču, ali, kot Paperoga v znanih Disneyevih slikanicah. Nekdo mu je oponesel, naj se kar drži v tem slogu dalje, da bodo risarji pri Disneyu imeli dovolj novega navdiha. In mi dovolj smeha. Usajal se je, odkar je prišla, Učka, pa skuša biti dostojen, in je ganljivo smešno, kako oponaša našega Sama. Vsi so vedeli, da bo hotel šef kako izjemno osebnost, da bi se potem vsaj malo pobahal in bi vzdržal prestiž, ki si ga je ustvarjal s pospešeno naglico. Tako je prišel direktor Čič, Klarisin stric, toda iz ozadja se je pokazala tudi pravkar uveljavljena igralka. Ravno nasproti velikega omizja je bila televizijska napovedovalka, in ravnodušno sem lahko vrnila posmešek Brikiju, ki jo je objemal, kot bi me hotel opozoriti na to, kdo je pomembnejši in stro-kovnejši ob novi časopisni konstelaciji. Naš upokojeni stavec se je z vsemi rokoval in pogovarjal olikano, kot bi se ne bilo zgodilo nič in kot bi bili vsi enaki. Ženi je bilo nerodno in je ves čas stregla, obenem pa je zardevala, kot bi se sramovala, da je padla v to druščino. Ker sem imela kar veliko časa, sem besedovala z nekimi profesorji, ki so bili kakorkoli povezani z našim časnikom, bodisi, ker so pisali kulturne in športne strani, predvsem pa so spadali v posvetovalni štab, saj časi niso rožnati. Bili so rožnati; vsaj nekaj let, ko so si bile slovenske stranke složne, ko roman v nadaljevanjih roman v nadaljevanjih I je začelo gospodarstvo poganjati presenetljive možnosti in je celo naš zakotni časnik skoraj podvojil naročnike. Potem so začeli razpadati stari sistemi in pojavila se je beograjska čaršlja na oblasti. V razburljivih okoliščinah odcepitve Hrvaške in Slovenije sem videla dober znak za prihodnost, toda stvari so se tako hitro razvijale, da sem se morala vedno kje ali žrtvovati ali potuhniti. Spomnila sem se, kako sem razglabljala o filozofiji vojne, in moralistično obsojala “tiste, ki so v zadnji vojni vedeli, in se potuhnili”, kar je bilo moralno načelo lepe povojne Evrope. Potem pa - kar naenkrat je etika spremenila barvo In javnost je kar navijala za vojne spopade in pomembno je bilo, kdo bo zmagal. Veliki osvoboditelji Slovenije so si oddahnili, toda nekoč apatični Intelektualci, boječi v svoji revščini, so usmerili svoje sočutje do Kosovcev In so z njihovimi političnimi voditelji ustanovili alternativno revijo, s katero naj bi spremenili v javnem mnenju svetovnega prestlžja podobo o Albancih, ki so zanemarjeni, neuki in nomadski narod. Te usluge Kosovcem so nekateri uredniki alternativne revije imeli za prvinsko poslanstvo, potem ko so dolga desetletja občudovali nekatere kosovske priseljence v Ljubljani. Nekateri so se v kosovsko pravdo tako zaljubili, da so začeli celo prezirati domače, slovenske probleme. Ne, sem sl rekla, v te zmedene razmere me ne bo vmešal nihče! Vse kaj drugega je moja zgodba na obronkih tega propadajočega slovenskega teritorija, vse kaj drugega je zgodba našega časnika, ki postaja slabši In šibkejši. Sicer pa, imeti opravka z Brlkljem, ki slovenskih osrednjih revij ne bere in jih nikoli ni prebiral, pa skuša smotrno uporabiti vse svoje adute, da bi napredoval. Morala bi jokati zdaj, ko odhaja pisateljski stavec v pokoj, pa se samo smejem In šalim, jem in nazdravljam, kot da bi se s tem odhodom pripravljali boljši časi. “Brala sem vaše pamflete o balkanski vojni, gospa,” je prišla k meni zgovorna Igralka Žlvana. Dobro sem vedela, da drži za protlbosansko stvar In zato sem naivno povzdignila kozarec ter ji začela peti hvalnico o njeni zadnji igri na ljubljanski televiziji. “Zares, videti ste bili tako Izvirni In energični, da sem se vživela v vaše igralstvo!” “Oh, pa še komedijski Izraz! In v nadaljevanki, ki je kopija ameriških, ameriške pa so posnemanje francoskih in Francozi ponavljajo molierovske teme skozi stoletja! Tako rada bi igrala nekaj takega, kot je Julija ali Ana Karenina!” “Koliko vlog ste doslej odigrali?” “Verjetno kakih dvajset. Glavnih. V upanju, da me ne boste pozabili, ko boste izbirali gradivo za leksikon!” Na leksikon sem že pozabila. Saj res! Korven je ves navdušen hodil po knjižnicah in me je proglasil za svojo sodelavko. Igralka Živana je družabna in zato med prvimi Izve, kaj se dogaja. Obljubim ji, da jo bom obiskala in bova razpravljali o zgodovini SNG. “Veste,” sem čustveno vznesena, “naše gledališče je bilo najbolj priljubljeno, ko smo vsi hodili po stranskih poteh In majhnimi stolčki v nerazsvetljene dvorane. Ko je bilo v mestu nezaželeno govoriti v slovenščini In smo bili polni zaupanja, hrepenenja, pričakovanja, kot izklesani Iz enega kosa, iz ljubezni do naših predstav. Saj smo obiskovali kinodvorane, toda zgodovina teatra je nekaj posebnega na Tržaškem!” “Ja, gospa Senta, zdaj pa boste morali reševati popolnoma drugačne uganke: kdo je popolnoma zaslužen in kdo je le mimoidoči gost v našem gledališču! Leksikon je napol znanstveno delo in selekcija podatkov mora biti verodostojna! Upam, da ne boste upoštevali samo mnenja gledalcev iz prvih vrst!” “Nasprotno, selekcije jaz sploh ne bom delala, ker se bo po vsem, kar vem, pod vse podatke podpisal režiser Korven.” “Lepo vas prosim, njega pa so pozvali, naj aranžira to stvar, da bi jo kot knjigo bolje prodali, verodostojnost publikaciji pa lahko zagotovite le vi!” “Pa on spada v agilni, po starem bi rekla, “akcijski” krog naših gledališčnikov!” “Senta, oprostite, gospa Senta, ne maram opravljanja, toda vi sami dobro veste, da on, premlad kot je, ne more vedeti, da se je na teh naših deskah mudil In začel znova sam Ferdo Delak! Mar zares mislite, da bi brez Delaka delo tako steklo, kot je?” “In prav v tem je vic! Da jaz mislim, kaj vse bo treba navajati, ne samo Delaka, ampak Černigoja In Cesarja in brate Sancine! Da ne govorim o igralkah, tu je bila Gabrljelčičeva, Drolčeva, in Lelja Rehar! In preden je prišel Joško Lukeš, je bila že ena veriga očarljivih Igralcev! Zato je Delak lahko ustvarjal popolne drame In je Lukeš lahko igral popolnoma dovršeno vlogo Romea. In če bi ne bilo Budala, skrajno potrpežljivega možica, ki je bil v resnici bolj razgledan od vseh ostalih, občinstvo pa je lahko, edino na Slovenskem, z aplavzom in navdušenjem sprejelo dramo Globoko so korenine in se ni smejalo črncem na odru, ker je bilo pod zavezniško upravo navajeno na črnopolte ljudi. V Ljubljani so se še dolgo po naših uprizoritvah temu starokopitno odpovedovali, kot da bi bili premalo zreli!” (dalje naslednjič) iz naše preteklosti o ozkem pasu zemlje, ki ga je narava vdelala v nabrežne stene med Trstom in Sesljanom in zadržuje strmo padanje Krasa v morje, teče danes obalna cesta; zgradila jo je Italija, potem ko je zasedla kraje naših dedov in pradedov in še so živi nekateri, ki se tega spominjajo. Na litografijah v čmo-rjavi in belo-sivi barvi se nam ta svet ponuja, kakršen je bil pred približno stopetdesetimi leti: peščena obala z rti in rtički, ki segajo v morje, in prav ob vodi biser, Barkovlje, posejane z maloštevilnimi kmečkimi in ribiškimi domovi, razvrščenimi od Judovca do Trstenika, kjer še ni svetilnika. Strme in ozke uličice so še pred četrt stoletja bile klanci, tlakovani z grobim kamenjem, ki so ga neurja lizala in prala ter venomer premikala in postavljala na glavo. Od obale do zadnjih njiv pod Grižo še danes vodi okoli štiristo vratolomnih stopnic. Po povratku s sprehoda po nabrežju se zaustavi korak in oko se hrepeneče ozre v kopaste rebri in smejoče se hiše, potopljene v a-kacije, glicinije, črnike in trte. Božanski je krog letnih časov in dni in noči, ki se odigravajo v tem naravnem amfiteatru ob akustiki in barvnih odtenkih, ki jim ni enakih. “Lepo je tu živeti, biti tu doma, kaj, gospod Dušan! Mar ni lepo?” “Meni praviš! Če tukaj ni lepo!” pokima s cigaro in z brado. “In vsak trenutek dneva pogledovati dol na zaliv, da vidiš, kaj se tam vse dogaja, prisluškovati, kaj pravi morje!” Z oblački dima priplava nekaj kakor pritrdilen nasmeh brez pravega odgovora, a oči plavajo pod stropom: o morju ve preveč, da bi kaj rekel. “Gremo v dež, se vam zdi?” “Nisem prav prepričan. Galebi so se umaknili daleč na morje.” Oči so še vedno pod stropom: tam se zbirajo spomini, prelivajo se obrazi, slike in dogodki. Od morja, za streljaj pod oknom, vleče južnik in sili v domove z vonjem po jodu, soli in morskem koromaču. Tudi sem, v to sobano v pritličju je butnil in napel zavese. Tako od blizu in brez klobuka je gospod Dušan videti veliko mlajši, brez gub na zagorelem obrazu, še vedno vzravnan in čvrst. Zdaj je cigare konec in roka seže po drobnem kovčku na preprogi; kovček se dviga, pristane na mizi in se polagoma odpira. “To je prav gotovo zaklad morskih gusarjev!” “Če ima kdo domišljijo, lahko tudi. Zavisi od tega, kaj ima človek za zaklad!” Roka zlaga in zlaga na mizo, ki ji ni konca. Le kako je moglo vse to stati v tistile škatli! Kot računalnik, ki dasiravno majhen, nosi v sebi človeške usode in svet. “Tu niso samo albumi, morske karte, listine, ampak tudi kasete. Posnetki vetra na Atlantiku?” “Predvsem posnetki intervjujev, ki sem jih imel na bostonski televiziji in radiu. In tu, kot vidiš, so načrti za izgradnjo jadrnice, računi in tako naprej.” “Tiste jadrnice, ki visi sedaj tu pred nami na steni v zlatem okviru, z jadri polnimi vetra, in ki ste jo zgradili z lastnimi rokami?” “Tiste, tiste! Je lepa?” “Nepopisno. Ko ste z njo pred približno četrt stoletja prepluli Atlantik, so revije in časopisi precej poročali o tem. Tudi v Sloveniji, vidim.” “Pa kaj v Ameriki ne?” se zvrsti po prtu cela vrsta člankov napisanih v angleščini, izrezanih iz časopisov in revij.” “Vse to? Hm. Je pa že tako, da vsako zgodbo, tudi tisto najlepšo, načne čas, tone v pozabo.” “Saj to je hudič! Čas naredi svoje!” “In človek svoje: lahko prepreči času, da zabriše spomin. Iztrga mu. ga iz rok in ga prekali v nekaj Bruna Pertot Z jadrnico od Bostona do barkovljanskega portiča(d B i z naše preteklosti otipljivega, na primer v napisano zgodbo!” Odgovarja samo zaganjanje morja ob skale in nihanje vej pred oknom. “Pa kaj niste menda nameravali o tem napisati knjigo?” “Sem. Pa kaj je po tvojem lažje: napisati knjigo ali zgraditi jadrnico?” “Tega ne morem vedeti. So knjige, ki terjajo dušo in kri in leta trdega dela in potem so take, ki puščajo vodo in jih vleče na dno, le da danes se tega zaveda malokdo. Z ladjo je drugače.” “Z ladjo je drugače, kako pa! Za ladjo je veliko huje, če se potaplja.” Vidim, kaj tuhta: ladjo je gradil sedem let. Kaj ga je to stalo, ve on. “Ha! Se ti je že kdaj zarežalo razjarjeno morsko dno naravnost v obraz?” “Seje.” “Pa prav od blizu in zares?” “Prav od blizu in prav zares.” “Možno. Saj ste bili tisti ‘od bark’. Ne?” “Bili. Toda s knjigo, kako je bilo s knjigo?” “Odlašal sem in odlašal. Bal sem se stroškov. Tako so minila leta.” “Sem videla kakšen tak primer.” Skozi vrata se neslišno priziba gospa Gloria z odsevi smeha v očeh: všeč ji je to obujanje spominov na čas, ko sta se njuna pogleda, takrat še v Ameriki, ujela in si rekla da. Toda morala bo z njim, je povedal takoj že od vsega začetka. Zgradil bo belo ladjo in jo popeljal na svoj dom v Barkovlje. “Zakaj pa ne?” se je smejala. “Trst? Kje je pravzaprav vse to?” Bile so lepe sanje. Potem so postale resničnost, saj se tudi sanje kdaj pa kdaj uresničijo. Gospa hiti nekaj izpraševati in ponujati v angleško obarvani italijanščini in prične nalivati vodo, čaj, škotski viski. Iz registratorja pa prihaja znan glas: “Da, ladjo sem gradil sedem let in prav ste povedali: z njo nameravam prepluti Atlantik...” Traka je nenadoma konec. Naznanja se oranžen pomladanski večer in jugo se sprevrača v vzhodnik. Skozi jambore v portiču prihaja kakor glas neznanega glasbila in krmilo, ki visi na steni v sobi, komaj zaznavno zaniha: zdaj na levo, potem na desno. V podu nekaj škrtne, prav kakor led na dnu čolna, ko se ob prvem zamahu vesla premakne z mesta. Vsi se delamo kot da nič ni, a vsakdo pričakuje s pridržanim dihom, saj se je sobana premaknila, kot da jo nosi voda in drsi, drsi nekam nazaj in nenadoma se vse izpremeni. * * * Na dvorišču se zdaj prepletajo mladi glasovi. Jih je kar nekaj: med njimi Dušan. Seveda je on, še mladenič, a prav on. Že lepo zraščen, nekakšen barkov-ljanski Tarzan s temno grivo, že prvak v skokih v vodo. Kar jih pomnijo starejši, so bili večinoma vsi taki ti Pertoti, posejani gor po hribu, od obalne do “Bele ceste”, z lasmi kakor iz goste črne žime in s temnimi očmi in zagoreli od sonca, ki ga niti zime niso mogle povsem izbrisati. In postavni in krepki so bili in zakaj ne, zelo lepi, da jih je bilo prijetno gledati. Dušan, družini še danes rečejo “od Slovenca”, hodi zdaj še v šolo, v srednji hiši na dolgem dvorišču stanujejo tisti “od Črnivca” in prav na koncu tisti “od Kueže”. Ti pa so že možakarji: Angelo, cenjen urar, ki ne samo da skrbi, da barko vij anske ure utripajo zdravo, ampak izdeluje tudi čolne: skupaj z bratom Pepijem in svakom Karlom. Pa še nekaj jih je. Kdo bi prepoznal vse? Razposajeni so in glasni, ker so pravkar dogradili šestmetrsko jadrnico “Anpeko” in, ker ji niso mogli nadeti treh imen, to je Angelo, Pepi in Karlo, so stisnili v eno samo besedo prvi zlog vsakega imena. Po stezi iz paštna prihaja gospa Mimi Švagljeva s košarico ronglojev in sitom komaj požetega radiča: ah, kakšne vonjave! “Boš dal mir!” se razburi nad sinom, ki vleče sestro Sonjo za lepe črne kite. “Mamaaa! Je končana, je končana!” “Kaj je končano, kaj vpiješ?” ni dovolila, da bi otroci bili preglasni. “Barka, razumeš, je prav končana! Za na morje!” “Ah, hvala Bogu, daje,” je mati vesela. “Vsaj ne bo silil vsak dan v sosesko, ko se bo treba učiti,” razmišlja sama pri sebi. Zdaj vidi, kako se v sinu rojeva strast do morja in čolnov. Recimo, da se samo prebuja, saj jo nosi v krvi po starem očetu Jakobu, ki da je preživel več svojih dni na morju kot na kopnem in ga je pobrala španska mrzlica, prav ko se je oče Drejček vrnil s soške fronte. Je pa to tudi čas, ko si je fant izostril čut za prepoznavanje lesa in sukati mizarsko in tesarsko orodje, česar ne bo pozabil nikoli. Zdaj bo treba “Anpeko” ponesti po strmem in ozkem klancu do moliča in ga ob prvi plimi spustiti v morje: to pomeni nesti jo na rokah kot otroka in paziti, da ji najmanjša praska ne skazi prelepih bokov. Potrebna bo pomoč kakšnih sedem krepkih moških. Nič nenavadnega. Tako delajo vsi gor v bregu: pravkar končujejo “ščifo” pri Drjačih in pri Seraki, ki stanujejo prav za Slovenčevo domačijo. Iz roda v rod so jih izdelovali vsi tisti Martelanci, ki so živeli tu, med klanci in vsi tisti Pertoti, Ivan Marija, David Marija, Jakob Marija in več ne vem, kateri Marija in Matija, ki so jim stari ob krstu nadevali poleg moškega tudi Marijino ime, morda zato, da bi jih obvarovala na morju, ko bodo odrasli, in kar je bilo, menda, a ne zagotovo, samo barkovljanska navada. In morje jih je priklepalo nase, dokler so dihali. Težko je bilo to dihanje in pogosto je viselo na nevidni nitki. Sinovi se niso izneverili morju, le da so mnogi postali odlični mizarji in tesarji. Zdaj hodijo celo študirat nekateri. Iz domov diši po pečenih ribah in ocvrtih kalamarih, kmalu bo čas za večerjo, in gor po klancu prihaja oče Drejček iz službe v banki in z glavo polno kot škaf. Kako je vroče! Toda čim stopi pod domači latnik, se ga polasti blaženo počutje. Zdaj bo samo še zalil solato in potem užival ob večernem hladu. “Pa je kaj vode?” “Kaj izprašuješ vedno isto, seveda je! Kaj je ni načipal Dušan kot vsak popoldan! Uf!” Skoraj vsaka hiša ima še vedno vodnjak in v vsakega priteka imenitna voda iz zdravega kraškega drobovja. In Gloria, kje je Gloria? Ona je zdaj še deklica in se sprehaja po bostonskih ulicah. Dnevi tečejo počasi in mimo v tem zelenem amfiteatru, ki gleda na morje; življenje, tisto z veliko začetnico, se zdi daleč nekje. V resnici je že na klancu, tik za vogalom in se bliža z naglimi koraki. Starejši, ki so ga že videli od blizu, so tiho in vedo, da ima strašen obraz: ime mu je vojna. (dalje) I V slovenska obzorja in čez... Mogoče bi vas zanimalo zvedeti, da... - da je slikar Giotto za svoje znamenite freske v kapeli Scrovegni v Padovi uporabljal temnomodro barvo, ki jo je dobival iz zmletega kamna, ki je prihajal iz Afganistana, in da do te barve Grki in Rimljani niso znali priti... - da je v 750 strani dolgi knjigi Egona Pelikana “Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom” najti tudi seznam tajnih imen članov ilegalne socialno-krščanske organizacije (npr. Žerjal - Vir-gil Šček, Tonca - Anton Vuk, Doktor - Ivo Juvančič...) - da Slovenci poslušajo radio v povprečju tri ure na dan, in sicer 68% doma, 14% na delovnem mestu, 15% v avtomobilu, 2% pa drugje... - da je italijanska vlada odobrila načrt za gradnjo največjega visečega mosta na svetu, dolgega nekaj več kot pet kilometrov in širokega šestdeset metrov, ki naj bi povezoval celinski del Italije s Sicilijo, stal pa naj bi 7 milijard ameriških dolarjev... - da je 5. in 6. julija koroška Katoliška akcija na pobudo Vinka Ošlaka organizirala v Rebrci simpozij o Theodoru Haeckerju, katoliškem mislecu, piscu dela “Vergilij, oče Zahoda”, enem velikih svobodnih nemških duhov v času nacistične vladavine... - da je verski tednik Družina, ki letos praznuje petdesetletnico, doživel največji razmah v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je dosegel naklado 120.000 ob velikih praznikih pa tudi 140.000 izvodov... - da je med letoma 1978-2000 število katoličanov v absolutnih številkah zraslo od 756 milijonov na milijardo, a da se je zmanjšalo sorazmerno s svetovnim prebivalstvom (od 17,99% do 17,28%)... - da v Mojstrani tečejo priprave za ustanovitev Slovenskega planinskega muzeja, ki naj bi stal od 400 do 500 milijonov tolarjev, odprt pa naj bi bil I. 2006... iz naše preteklosti spomini V- tistih kritičnih časih je bilo že samo dejstvo, da je bil kdo iz kateregakoli vzroka priprt, velik riziko. Če pa ga je kak pripadnik fašistične ali nacistične stranke ovadil (kot se je to zgodilo pisatelju Borisu Pahorju), in so slučajno ravno takrat partizani izvedli kako akcijo proti okupatorjem, je bila verjetnost, da ga kot talca obesijo, zelo velika. Nekoliko posrednejša, a zato nič manj smrtonosna, je bila nevarnost, da ga v sorazmerno ‘zmernejših’ okoliščinah odpeljejo hirat v kako nemško koncentracijsko taborišče. Nevarno pa je bilo tedaj tudi za normalnega občana na prostosti. Obiski angloameriških letal so bili vedno pogostejši. Ko so se prikazala, jih je nemška protiletalska služba vsakič začela obstreljevati. Če so letela zelo visoko, so jih obstreljali s topovi “88”, ki so veljali za najboljše izmed vseh tistih, ki so jih uporabljali v drugi svetovni vojni. Prvič jih je na terenu preizkusila med špansko državljansko vojno nemška “Legion Condor”. Eksplozije šrapnela so pustile na nebu gost črn oblak in drobci šrapnela, ki bi padli komu na glavo iz višine nekaj kilometrov, bi kljub sorazmerni majhnosti lahko bili usodni! V takem primeru je bilo najbolje umakniti se čimprej s ceste. Na fotografiji vidimo med drugim 9 cm dolg drobec, ki tehta malo več kot 40 gramov. Če se dobro spominjam, so Nemci namestili okoli Trsta 18 topov “88” skupaj z žarometi, ki so skušali ponoči sestreliti kakšno sovražno letalo. Iz našega ‘opazoval- nega’ okna v spalnici sem nekega večera opazil veliko štirimotomo letalo, ki se je svetilo kot zvezda večernica tik po zatonu sonca in je skušalo ubežati tem žarometom tako, daje stalno menjalo smer ali višino leta. Vendar zaman! Znašlo se je v takem ognjemetu šrapnelov, da je naenkrat začelo goreti. Bilo je predaleč, da bi lahko rekel, ali je padlo in kam... nemara v Jadransko morje. V okolici Trsta so prve bombe padle 31. januarja 1944 blizu Skednja. Verjetno je angleško ali ameriško letalo, ki gaje zadel šrap-nel protiletalske obrambe, hitro odvrglo težki tovor, da bi zmanjšalo porabo goriva in se tako utegnilo vrniti na letalsko bazo v južni Italiji. 20. aprila 1944 je švadron bombnikov napadel Opčine. Pri Sv. Andreju se ni kaj dosti o tem zvedelo, morda zato, ker z našega ‘opazovalnega’ okna ni bilo videti tja gor. Po poznejših bombnih napadih, ki so prizadeli naš okraj, se spomnim, da sem moral hoditi po vodo do javnega vodnjaka. Medtem ko sem čakal, da se vrč napolni, sem videl pravo procesijo ljudi, ki so prišli gledat naše kraje kot neko senzacijo, ki se je zgodila daleč od njih. Če pomislimo na one radovedneže, ki se dandanes na avtocesti zaustavljajo, s čimer neizbežno povzročajo prometne zastoje, samo zato, da bi videli, kaj se je komu pripetilo, bomo ugotovili, da so se spremenile le okoliščine, ne pa bistvo človeške narave. Dva dni po bombnem napadu na Opčine je prišlo 22. aprila 1944 do bombnega atentata na tržaški “Deu- o Peter Merku Iz spominov na starše <\x.> Drobci šrapnela. Un aíleníato dinamitardo ai "Deutsches Soldotenheim,, CfflefaJnwBf* sl comnnlcn: Ieri, «aboto, clfx.u.n U ooiaatelsíj banso coóptate ■m attcní.'.ío eBÍ$ch«s SoMafeo-lleta» a Trieste, che é costato la «Ita ad alcunl soldati iedeschi e ad alcací elvllt iíalaal. Sobo stote arréstate In gran numero persone detís owhla jitü vidas ágil atientotorf. La Corte mareta# no ha eomhüínate a wortc 51. Lo sen trna» e stat» ew> guita ta.-»,e CO 3 SJ FORTE BRAVETTA Družbeno politično društvo Edinost iz Trsta, Društvo TIGR Primorske in borčevska združenja iz Rima so 26. junija priredili v Rimu niz spominskih pobud ob 60-Ietnici ustrelitve 14 slovenskih partizanov in tigrovcev 26. junija in 24. oktobra 1942 v vojaškem o-porišču Forte Bravetta v Rimu po obsodbi pred posebnim sodiščem za zaščito države. V bližnji cerkvi Marijinega rojstva so bile najprej molitve za rajne, pred opuščeno vojašnico so nato sledili govori italijanskih predstavnikov, prof. Sama Pahorja in obsojenke pred posebnim sodiščem Josipine Židanik. V Vlil Dorla Pamphili je bil kasneje znanstveni posvet z referati raziskovalcev Sama Pahorja, Augusta Pompea in Avia Clementija, na županstvu na Kapitalu pa sprejem za primorske udeležence z obeh strani meje. Umrl politik in sindikalist Dario Teršar V prometni nesreči pri Bazovici je 17. junija kot kolesar izgubil življenje nekdanji svetovalec v deželnem svetu Furlanije-Ju-lijske krajine Dario Teršar. Rodil se je leta 1948 v Trstu in obiskoval slovensko osnovno in srednjo šolo, nato pa - kot mnogi naši dijaki pred ustanovitvijo zavoda Štefan - italijanski strokovni zavod Volta. Kot tehnik je delal v Tovarni velikih motorjev pri Boljuncu. Iz globokih verskih in socialnih nagibov se je kmalu vključil v sindikalno delo. V letih 1985-88 je bil tržaški pokrajinski tajnik sindikata CISL, od tam pa ga je pot vodila v politiko. Kot predstavnik Italijanske socialistične stranke je bil v letih 1988-93 deželni svetovalec, v letih 1992-93 tudi deželni odbornik za načrtovanje. Po Benečanu Specogni je bil tako prvi in doslej edini zavedno slovenski član deželne vlade. ZGODBA O KATINARSKI ŠOLI PRIMARIJA CIBICA BRALNE ZNAČKE Deset ustvarjalcev iz matične Slovenije je 17. maja delilo bralne značke po slovenskih vrtcih, osnovnih in srednjih šolah na Tržaškem. 30. izvedbe te prireditve se je udeležilo kakih 1000 otrok. To je naslov brošure v dveh razdelkih, ki jo je Katja Kjuder namenila domačim šolskim otrokom in pa odraslim. Predstavili so jo 19. junija na zaključni šolski prireditvi katinarske osnovne šole Fran Milčinski v dvorani v Lonjerju. Slovenski predsednik Kučan je 21. junija podelil visoka odlikovanja desetim zdravnikom. Srebrni častni znak svobode je prejel dr. Boris Cibic. Gre za ustanovitelja Kardiološke sekcije Slovenskega zdravniškega društva in Kardiološke organizacije Aipe-Jadran, nekdanjega primarija in direktorja bolnišnice Dr. Petra Deržaja. O srcu in krvnem tlaku je tudi veliko pisal, zdaj pa brezplačno deli nasvete v lani ustanovljeni Posvetovalnici za srce v Ljubljani in po dežurnem telefonu. Dr. Boris Cibic se je rodil 2. septembra 1921 v znani družini na Proseku. PATERNUJEVE KNJIŽEVNE ŠTUDIJE V Narodni in študijski knjižnici v Trstu so 22. maja predstavili najnovejšo knjigo literarnega zgodovinarja akademika Borisa Paternuja Književne študije. Izšla je pri založbi Gyrus v Ljubljani. V njej je 27 razprav in esejev. NAGRADA ZA DR. SANDI VOLK Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je doktoriral iz zgodovinskih ved mladi tržaški zgodovinar Sandi Volk. Pod mentorstvom prof. Dušana Nečaka je pripravil disertacijo Naselitev istrskih beguncev v tržaški pokrajini 1945-1966. Izseljensko društvo Slovenija v svetu iz Ljubljane, Nogometna zveza Slovenije in Športno društvo BAS ŠPORT iz II. Bistrice pripravljajo od 8. do 14. julija 2002 nogometni turnir izseljenskih ekip pod naslovom Nogometni turnir izseljencev Slovenija 2002. Cilj turnirja je ohranitev povezave Slovencev v svetu z matično domovino, predvsem potomcev izseljenih Slovencev, saj v nogometnih ekipah nastopajo mladi ljudje, ki so se rodili že v tujini. Istočasno bodo potomci slovenskih izseljencev ob športnem in zabavnem druženju spoznali domovino svojih staršev oziroma prastaršev in obiskali sorodnike. Turnir bo potekal na štirih različnih prizoriščih po vsej Sloveniji, na katerih se bodo predstavile izseljenske ekipe iz Slovenije, Argentine, Kanade, Nemčije in Francije ter ena zamejska ekipa. Posamezne skupine bodo igrale v Šenčurju, Jarenini, Slovenj Gradcu in Ljubljani, kjer bo poleg samega tekmovanja organizirano tudi družabno srečanje, sprejem pri županih občin in predstavitev prizorišč. Dvorana v Nabrežini V Nabrežini so 22. junija blagoslovili in odprli obnovljene prostore Slovenskega kulturnega društva Igo Gruden in Športnega društva Sokol. V dvorani, ki je bila dolgo zaprta, so spregovorili predsednik Niko Pertot in številni gostje, nastopili pa so otroški pevski zbor Kraški slavček, tri skupine baletk, dramska skupina in mešani zbor Igo Gruden. DVE POBUDI SVETOVNEGA SLOVENSKEGA KONGRESA 56. KNJIGA ŽARKA PETANA Založba Mondena iz Grosuplja je izdala 56. knjigo Žarka Petana, ki nosi naslov Ponavljanje preteklosti (Zgodba o RTV). V njej opisuje grenke izkušnje iz časa, ko je bil direktor RTV Slovenija in je skušal tudi tam prispevati k demokratizaciji slovenske družbe. Napisal jo je leta 1996, takoj po odstavitvi. MATURE 2002 Na slovenskih višjih srednjih šolah v Trstu in Gorici so se sredi junija začele mature, po novem državni izpiti. Skupno s privatisti je bilo 92 kandidatov in kandidatk v Trstu, 41 pa v Gorici. 25 LET JADRANA Športni časnikar Branko Lakovič je ob 25-letnici zamejske združene košarkarske ekipe Jadran izdal debelo knjigo o njeni dosedanji poti. Predstavili so jo 23. junija na Opčinah. TATJANA GORIČEVA V GORICI Študijsko raziskovalni forum za kulturo je skupno s sorodnima društvoma iz Trsta in Ljubljane pripravil 22. junija v Gorici posvet Drugo Balkana predpostavlja Drugo Evrope. Med predavatelji so bili italijanski teolog Bruno Forte, ruska filozofinja Tatjana Goriče-va in srbsko-slovenski duhovni pisatelj Pavle Rak. KOČEVSKI NEMCI V nekaj letih je izšla že tretja knjiga o usodi in izročilu Nemcev, ki so do leta 1941 600 let živeli na Kočevskem. Profesor zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Mitja Ferenc, ki je sodeloval pri vseh treh, mag. Gojko Zupan in Matej Bavdaž so pred kratkim izdali študijo Pokopališča in nagrobniki kočevskih Nemcev. I Q3 3 pufa