— 231 —
Komu se sme prisoditi odškodnina v kazenskej
pravdi?
Rešitev vprašanja, komu gre prisoditi odškodnino'|v kazenskej pravdi, je toliko važna, da se mi zdi umestno, pozornost častitih čitateljev „Slov. Pravnika" vnovič obrniti na isto; in to tem bolj, ker v obširni literaturi, narasli ob prihki razmotrivanja načel kazensko-pravdnega reda z dne 23. maja 1873., vsaj kolikor mi nje je bilo dozdaj na razpolaganje, ne nahajam enakega proizvoda, in je „Slov. Pravnik" prvi časnik, koji je odprl svoja predala dotičnej razpravi.
Temeljita in povsem jasna in prepričalno podprta razprava g. X. v 3. številki tega lista podaja nam o namenu in pogojih adhaesivnega postopka toliko velevažnih podatkov, da bi bilo popolnoma odveč, ta moment razkladati še dalje. Ali dovoljeno mi bodi posebno povdarjati, da po moji mish
— 232 —
s tem še ni rešeno vprašanje, ali gre poškodovanemu, koji se kazenskemu postopku izrecno ni pridružil, prisoditi ob priliki kazenske razsoje tudi zahtevano odškodnino, ali ne?
Gosp. X. poskuša ostrini tega vprašanja izogniti se, postavljajo (na strani 70., pod. št. 4.) načelo, da za pridruženje ni treba, da se vrši v določenej obhki, da le ni dvomno, da zahteva poškodovani, naj se njegova določeno izražena odškodninska zahteva reši v kazenskej pravdi. Dobro — če zadostuje prošnja poškodovanca, stavljena v dotični ovadbi, oziroma tekom poizvedeb ali preiskave in slučajno tudi glavne razprave, naj se mu prisodi odškodnina, temu načelu, nimam proti temu ničesar oporekati, vprašam le: Vgaja-lita misel pojmu pravilnega (dostojnega) naznila (gehorig forma-lisirt) kojega nahajamo v razlogih plen. razsoje z dne 28. junija 1882., št. 5247., (št. 466. zbirke) dalje, vgaja-li ista te-noru stavka v § 48. št. 1. alin. 2. k. p. r. „če izreče voljo pristopiti kazenski pravdi".
Mislim, da ne; vsaj dokazila, s kojimi podpira g. X. svojo trditev, mi niso nikakor odvzela prepričanja, da zahtevati odškodbo in priklopiti se kaz. postopku, ni eno in isto; in s tem, da jaz previdim mej obema izjavama bistveno in tudi, kakor že rečeno, v praksi nahajajoče se razliko, ne provzročim nikakoršne nedoslednosti.
V tem uverjenji podpira me — vsaj meni se to dozdeva — tudi Mitterbacher (pag. 5. št. 2.) trdeč: „pogoj adhaesivne „pravde je dokazilo številno naznačenega zahtevka kaznji-„vim dejanjem poškodovanega (die Nachweisung eines ziffer-„massigen privatrechtlichen Anspruches seitens des durch „die strafbare Handlung Verletzten); in njega izjava, da se „ pridruži zaradi le-te kazenskemu postopku (sovvie dessen „Erklarung, sich dieserwegen dem Strafverfahren anzu-„schliessen)."
Želeti bi bilo tedaj povsem natančnega določila edino merodajnega faktorja o tem, kaj si misli on o pojmu: „ge-horig formalisirt" — ker ni misliti, da bi bil ta izrek brez tehtnega vzroka našel pot v navedene razloge.
— 233 —
Nikakor mi pa ne vgaja načelo, da je pristop do začetka glavne razprave conditio sine qua non prisojila odškodnine v kaz. postopku.
Naj navedem samo par slučajev iz praktičnega življenja :
1. A zalučil je, da bi se maščeval, tedaj zgolj iz hudobije, precejšen kamen v izbo sosedovo, v kateri je bilo več ljudi, in razdrobil šipo. Poškodovani B, kot priča tekom poizvedeb zaslišan, ceni škodo razdrobljene šipe na 15 kr., ne da bi stavil kakega posebnega odškodninskega predloga, in ne da bi ga bil poizvedovalni sodnik o tem vprašal v zmislu § ] 72. k. p. r. — Pri glavni razpravi kot priča pod prisego zaslišani B zahteva, da se mu odškodnina lo kr. pripozna.
2. Pri glavni razpravi proti znanemu tatu P. kot priča pod prisego zaslišani N. spozna v množini pri tatu vgrab-Ijenih in kot corpora delicti v sodnici nahajajočih se reči tudi njemu (priči) vkradene zdaj že nekoliko predrugačene hlače in zahteva, ker istih v sedajni obliki več rabiti ne more, odškodnine 2 gld. potom kazenske sodbe.
3. Državni pravdnik vpoloži zgolj na podlagi ovadbe v zmislu § 90. k. p. r. obtožbo, in poškodovani dobi še le pri glavnej razpravi priliko, potegovati se za svoje zasebnopravne zahteve.
V navedenih slučajih — in takih nam podaja vsakdanja praksa v izobilji — nahajamo vse podatke za prisojo, iz-vzemši tega, da poškodovanci svojih zahtev za-njo niso stavili še pred začetkom glavne razprave, in vender bi ne vgajalo glavnim načelom pravosodstva, odbiti povsem po-jasnene in vtemeljene (§ 4. k. p. r.) odškodninske zahteve zgolj zaradi tega, ker so jih oglasili še le tekom omenjene razprave. To bi bil formalizem, hujši od rimskega; in nikakor ne v soglasji s popolnoma jasnimi načeli ravnokar citiranega paragrafa.
Vtegnilo bi se mi vgovarjati, da prisoja odškodnine v teh slučajih že formalno ni dopustljiva, ker le zasebnemu vdeležencu pristoja pravica, staviti končne predloge v zmislu §§ 4., 252. in 270. št. 5. k. p. r., nikakor pa ne zgolj poškodovanemu.
— 234 —
Ali tudi ta vgovor je v očigled izrazu in pomenu §§ 4. in 366. k. p. r. popolnoma nevtemeljen; kajti le odločna izjava poškodovanca, da ne zahteva prisoje odškodnine h krati z razsojo sploh, oproščuje sodišče dolžnosti § 366. (glej tudi Mitterbacher, Strafprocess-Ordnung pag. 628., § 365. aiin. 1.), in ni misliti, da bi zakonodajalec popolnoma preziral zgolj poškodovanca, koji predpisom § 47. k. p. r. bodi si iz katerega koli vzroka ni vstregel, ter bi ga puščal preko bogato obdarjene mize pristopljive le zasebnemu vdeležencu stati nevslišanega v kotu kot popolnega siromaka.
Spominjam se še, da je imel pri nekem okrožnem sodišči prvosednik pri glavnej razpravi navado, v slučajih, ko poškodovanec priklopa k kazenskemu postopku pred razpravo ni naznanil — ga še pred začetkom razprave vprašati , ali se pridruži zarad svojih zasebnopravnih zahtev kaz. postopanju, ali ne. Meni se dozdeva, da bi bila taka pomoč za silo, ne glede na to, da v kazenskopravdnem redu celo nima zaslombe, prav odveč: kajti jasna beseda zakona v večkrat navedenih §§ 4. in 366. hrani v svoji obliki in vsebini podatkov dovelj, ozirati se pri razsoji tudi na zahteve poškodovane osebe, koja se ali sploh ali vsaj pred začetkom razprave ni pridružila kazenskemu postopku.
Pleško.