Posamezna številka Din 1.50.
Poštnih
'ISI*-*-
»JI*4—
m!!!
mr<^
mm z
GLASILO NEZAVISNE DELAVSKE STRANKE JUGOSLAVIJE
Izhaja vsak čeirtek. — Uredništvo in upravništvo: Karl Marlesa {preje Turjaški) irg ši. 2, pritličje. — Naročnina za mesec 6, četrileino 18 Din. — Dopisi se ne vračajo.
Štev. 29.
LJUBLJANA, čeiriek 1. novembra 1923.
Lelo I.
Kmetje in delavci v najbližji zgodovinski
perijodi.
V Sovjetski Rusiji, v zvezi sovjetskih republik se glasi stalno parola vseh parol:	sirnenje	(smička)	delavskega
razreda in kmetov. V Bolgariji vodi blok delavcev in kmetov junaški boj proti Cankovi vladi. V Nemčiji nastajajo kmetske zveze, ki korakajo ramo ob rami z delavskim razredom. V združenih ameriških državah je blok delavcev in farmerjev istotako realno dejstvo političnega življenja. Na Japonskem vodijo delavci gibanje malih kmetov. Končno se nahaja celokupno delavstvo industrijskega zapada v zvezi s kmetskim vzhodom.
Izplača se premišljati o teh dejstvih. Njihov pomen je tako velik, da je nedopustno preiti mimo tega.
Da tvorita delavski razred in kmetje dva posebna razreda, o tem ni nobenega dvoma. V gotovih zgodovinskih perijodah so se nahajali kmetje često na strani buržuazije in često so poteptali škornji vaških sužnjev glave mestnih proletarcev. Kljub temu gredo danes kmetje (tu pustimo za enkrat na strani praktično važno vprašanje o različnih plasteh med kmeti samimi), torej vsaj en del kmetov skupaj s proletariatom.
Predvsem si moramo predočiti eno zgodovinsko analogijo (podobnost). Industrijska buržuazija in veleposestniki sta tudi dva posebna razreda. Veleposestniki so kategorija starega fevdalnega sveta, zastopniki tega sveta, so-cijalna »špica« njegove civilizacije. Industrijski buržuj je nosilec kapitalistične družbe, njen vladar vodja in glava. Bil je čas, ko je industrijska buržuazija dvignila zastavo upora proti veleposestnikom in potom kmetov zanetila
požar v dvorih veleposestnikov (Francija). Boj med tory in whigi v Angliji je šolski primer razrednega boja med veleposestniki in buržuazijo. In vendar je danes — v drugih zgodovinskih od-nošajih — blok kapitalistov in veleposestnikov — realno dejstvo. Vodilna vloga pripada kapitalistom. Oni imajo državni aparat v svojih rokah. In veleposestniki podpirajo svoje zaveznike, stojijo za njimi, tvorijo njihovo oporo. Čim dalje koraka kapitalistični razvoj, tem bolj se prilagaja fevdalni veleposestnik kapitalistu, tem bolj se »kapila-lizira« veleposestnik, tem hitreje se iz-preminja gospodarstvo veleposestnika na razvojnem potu v kapitalistično gospodarstvo.
Danes postaja kapitalistično vodstvo človeške družbe nemogoče. Ta resnica si dela pot skozi vojne, gospodarske razpadne pojave, revolucije. In v isti meri, kakor prehaja vodstvo družbe v roke proletarijata, nastaja in se utrjuje blok obeh delovnih razredov, proletarcev in kmetov.
Kmet vedno bolj podpira svojega zaveznika in tvori zanj široko oporo. Čim hitreje pride gospodarsko življenje na normalnost, tem hitreje se bo kmet prilagodil proletarcu. Z drugimi besedami: Če motrimo prehodno perijodo od kapitalizma do politične zmage proletarijata, lahko rečemo, da bo stopil na mesto bloka veleposestnikov in buržuazije blok delavcev in kmetov.
Tako bo pretekla dolga zgodovinska perijoda v znamenju srpa in kladiva. Blok delavcev in kmetov bo postal v najbližjem času odločilni faktor v svetovni zgodovini.
za enakopravnost SHS in nacionalnih manjšin na podlagi federacije.
Delovno ljudslvo Jugoslavije bo doseglo zboljšanje svojega gospodarskega in političnega položaja in izpolnjenje svojih nacionalnih zahtev edino-le s stalnim revolucionarnim bojem polom Nez. Delavske Stranke Jugoslavije. Do-
kler se ne bosia združila delavec in kmet v tej borbi v svoji politični stranki, toliko časa se bo radikalska vlada igrala z interesi jugoslovanskega delovnega ljudstva.
1 Ali enoina fronta deiavcev in kmetov, j ali enotni bič SHS buržuazije nad de-[ lavci in krneti*
Radikalska vlada proti delavcem in kmetom.
Vseskoz smo razkrinkavali v našem listu protinarodna početja radikalske vlade, ki je izrazita zaščitnica kapitala, in sicer predvsem srbskega kapitala, veleposestnikov, špekulantov in drugih parazitov delovnega ljudstva Jugoslavije.
V zadnjih dnevih je ta radikalska vlada ponovno dokazala upravičenost naših trditev. Ona je ukinila ministrstvo za socialno politiko in agrarno reformo. Radikalska vlada je s tem odpravila dva resorta, ki sta bila vsaj kolikor toliko dolžna ščititi interese delavstva in kmelov. Sedaj bodo skrbela za »dobrobit« delavca in kmeta policijsko, vojno in finančno ministrstvo.
Ministrstvo policije se bo brigalo za to, da se zapre tiste, ki zahtevajo zboljšanje gospodarskega in političnega položaja proletarskega razreda v Jugoslaviji, vojno ministrstvo bo »vodilo brigu oko toga«, da bodo kmetski sinovi služili pri vojakih v južni Srbiji in na albanski meji, a finančni minister bo gledal na to, da bo ubogi kmet plačeval ogromne davke.
Tako si predstavlja radikalska gospoda skrb za interese jugoslovanskega delovnega ljudstva. Tako hoče radikalska vlada popolnoma zasužnjiti delovno ljudslvo mest in vasi, da si bo srbska
buržuazija čim bolj nemoteno kopičila svoje bogastvo.
Kaj omogočuje radikalski vladi, da uvaja vedno bolj izrazilo politiko ne samo proti delavcu, ampak ludi proti kmetu in to ne samo proti slovenskemu in hrvatskemu, ampak tudi proti srbskemu in vojvodinskemu kmetu, ki je glasoval večinoma za radikale?
Na to vprašanje najdemo hitro jasen odgovor. — Ker delavski in kmetski razred v Jugoslaviji nista organizirana v eni enotni, politični stranki, ki bi bila sposobna uspešno braniti interese delovnega ljudstva Jugoslavije. Nasprotno so zlasti kmetje na jugu poverili zastopstvo svojih interesov siranki buržuazije in veleposestnikov — radikalni stranki, ki uvsja vedno hujše nasilje nad delavskim razredom in hoče utrditi hegemonijo srbske buržuazije nad ostalimi na-rodnosimi Jugoslavije. Na drugi strani živi n. pr. hrvalski kmet še vedno v iluziji, da mu bo prinesel republiko Radič — iz Londona. Slovenski in muslimanski kmet še ne vidi jasno, da vodijo klerikalci in muslimanski begi v beograd-skem parlamentu vsakojako politiko, samo ne delavsko-kmetsko in da od fraz o avtonomiji in federaciji nikdar ne preidejo in nočejo preiti v stvarni boj
Razvoj nacionalnega vprašanja in HDSJ.
Hrvatski in slovenski narod sta se ves čas pod Avsto-Ogrsko razvijala v smeri ustanovitve svobodnih republik, ki bi bile makar spojene z Avstrijo na federativni podlagi. Ko se je govorilo o združenju vseh Jugoslovanov, se je smatralo, da spadajo semkaj tudi Bolgari in revolucionarni borci za nacijonalno osvobojenje Slovencev in Hrvatov si niso predstavljali ujedi-njenja )ugoslovanov na ceniralistično-mo-narhistični podlagi.
Ko je skrahirala Avstro-Ogrska, ko je napočila ura za nacijonalno osvobojenje Slovencev, Hrvatov in Makedoncev, se je pa izvršilo to osvobojenje drugače, kot si ga je želelo slovensko in hrvatsko ljudstvo, kajti ono je bilo zopet zapostavljeno z uvedbo centralističnega režima srbske buržuazije. Da se je zgodilo tako, je brez-dvomno mnogo krivo slovensko in hrvatsko delovno ljudstvo samo, ker je v oni revolucionarni perijodi prepustilo odločanje o svoji usodi raznim meščanskim predstavnikom, ki niso iskreno težili za osvo-bojenjem slovenskega in hrvatskega delovnega ljudstva, temveč za tem, da razvi-vijejo in povečajo svoj kapital — jasno, na škodo delovnega ljudstva. Rusko delovno ljudstvo je biio zavednejše in ko je vrglo carislični režim, ni zaupalo in izročilo svoje usode ruskemu meščanstvu in njegovim predstavnikom Miljukovu, Kerenskemu i. dr., temveč je samo prevzelo v roke odločeva-nje o svoji nadaljni usodi. In tako se je ruski delovni narod osvobodil nacijonalno in on dovršuje obenem tudi svoje socijalno osvobojenje.
Mesto federativnih republik jugoslovanskih narodov je nastala neka nacijonalna država, ki ni mogla zadovoljiti niti Slovencev in Hrvatov in seveda še manj ostale narodnosti pod okriljem monarhije SHS. Z nasilno zmago centralistov, ki so »pro-gurali« vidovdansko ustavo, se je nezadovoljstvo Slovencev in Hrvatov še povečalo in potreba po nacijonalni enakopravnosti se je še bolj učvrstila v zapostavljenih in tlačenih narodnostih. Radičeva HRS stranka je postala predstavnica hrvatskega naroda, ker je izražala najostrejši odpor proti srbskemu centralizmu. Klerikalci in muslimani so tudi zbrali okrog sebe množice Slovencev in Bosancev, ali oni so vedno oklevali in še oklevajo med kup-čijskim sporazumom s srbsko hegemoni-stično buržuazijo in odločnim bojem za avtonomijo ali federacijo. Se več. Muslimani so pod ceno debelih grošev omogočili, da je bila izločena iz parlamenta in legalnosti najizrazitejša opozicijonalna stranka — Komunistična stranka Jugoslavije.
Ko razpravljamo o tem, da se NDSJ na svoji državni konfarenci odloči za stališče, ki mora odgvarjati težnjam zapostavljenih in zatiranih narodnosti v monarhiji SHS, moramo premotriti posebne interese buržuazije in interese slojev, ki pripadajo delavskemu razredu ali so mu po svojem so-cijalnem položaju najbližji.
I Pod krinke boja za splošne narodne inte-
| rese teži slovensko in hrvatsko meščanstvo j za iem, da osigura neokrnjene svoje iz-j koriščevalne inlerese nad slovenskim ljud-I stvom, da ves profit od njenega izkorišče-1 vanja ostane njej. Hrvatska in slovenska buržuazija se čutita danes zapostavljeni, ker jima srbska buržuazija požira precejšen del njunega profita. In ko se sporazumeta v delitvi dobička s srbsko buržuazijo, bo njihove opozicije hitro konec. Da je tako, sta že večkrat dokaazli slovenski in hrvatski buržuazjiji, ki cikata na to, da je mogoč sporazum z Beogradom ludi na malo milejši cenlraiistično-avtonomistični podlagi, da lahko pristanejo na kompromis — samo, da jim je osigurana enakopravnost v izkoriščanju jugoslovanskega ozemlja.
Kmetske in proletarske mase čutijo pod centi alističnim režimom, pod hegenomijo srbske buržuazije vsa bremena v vidu davkov, carin, uprave, militarizma, prometa, šol, državnih kreditov iid. Vsled vedno večjega nasilja radikalnega režima čutijo delovne množice vedno bolj potrebo uposta-vitve federativnih republik. In s temi množicami delavcev, kmetov, uradnikov in na-stavljencev imamo računati
Naloga NDSJ je zato predvsem boj proti režimu reakcije in militarističnih klik, ker ta reakcijonarni monarhistično - militaristično -policijski režim vedno bolj davi delavce, kmete in uradništvo. NDSJ mora povesti in voditi stalen in oster boj zunanji politiki vladajoče srbske buržuazije, ker ta politjka vodi Jugoslavijo v vedno večjo zavisnost od antentinega kapitala, ki hoče izkoristiti jugoslovanske narode v svoje koristoiovske namene, ki so v izrazitem nasprotju z interesi delovnega naroda Jugoslavije.
Tretjo svojo najvažnejšo nalogo na tem polju vidimo takoj, če pogledamo splošni položaj na balkanskem polotoku. Bolgarska revolucija, katere prva faza je bila sicer v krvi udušena, je najznačilnejši dogodek poslednjega časa ne samo za razredni boj delavskega razreda, ampak tudi za razvoj nacionalnega vprašanja, o katerem na tem mestu razpravljamo.
Bolgarska revolucija je pokazala pot in način boja proti reakciji in je postavila na dnevni red kot prvo točko vprašanje Makedonije, najtežje nacijonalno vprašanje na Balkanu sploh.
Ko govorimo o aktivni udeležbi NDSJ, v nacijonalnem vprašanju, moramo torej računati z vsemi faktorji, ako hočemo imeti uspeh v naših akcijah in ako hočemo, opirajoč se tudi na nacijonalno nezadovoljnost, da zberemo okrog sebe sestavne dele delovnega ljudstva za boj proti buržuaziji, za osvobojenje vseh zapostavljenih in zatiranih narodnosti. Zato mora biti naša delavnost usmerjena v tem pravcu, da pridejo v stik nacijonalni pokreii v vseh pokrajinah in da se paralelno vodijo, da se stvori enotna fronta proti hegemoniji srbske buržuazije.
(Konec prihodnjič).
»Delavske Novice".
Prošli teden so po šestmesečnem prestanku ponovno izšle »Delavske Novice«. Izdajati sta jih pričela Vladislav Fabjančič kot glavni urednik in Lovro Klemenčič. Prvi je v svojem imenu naslovil proglas na proletarijat Slovenije, drugi razmotriva o taktiki delavske politike. Moža sta čutila potrebo, da pričneta z izdajanjem svojega osebnega glasila.
Mi se z »Delavskimi Novicami« sploh ne bi pečali, če se nam ne bi zdelo po-
trebno, pojasniti njihov pojav delovnemu ljudstvu v Sloveniji, da ne bo kdo nasedel lepim besedam in lažem.
Da predvsem ugotovimo nekatera dejstva! Lovro Klemenčič je pripeljal v delavski pokret Slovenije očitnega agenta buržuazije Emila Šlefanoviča, njemu je v najtežjih dneh belega terorja izročil edino tribuno delavskega gibanja v onem času, »Delavske Novice«. Ko je bil Stefanovič že tajnik radikalne stranke, nosileljice reakcionarnega re~
žima v državi, mu je Fabjančič napisal izjavo, ki je izšla v »Jutranjih Novostih«, v kateri pravi med drugim, da mu je bilo znano, da je imel Stefanovič zveze s Protičem (t. j. zagrizenim nasprotnikom razrednega delavskega pokreta) že v času, ko je bil še v delavskem po-kretu; z drugimi besedami, Fabjančič je vedel, da je bil Stefanovič v zvezi z radikalnim prvakom Protičem v času, ko je bil urednik »Delavskih Novic«. Ko se je vsled neistinitega poročanja (o čemer je govor v resoluciji) Klemenčiča ustanovila v Sloveniji SSDL, sta s Fabjančičem zahtevala, da mora prili v iz-vrševalni odbor stranke predvsem Stefanovič in nekateri skrahirani social-pariotični voditelji, kljub temu da so stari sodrugi proti temu protestirali. Na konferenci v Ljubljani dne 11. febr. f. 1. radi postavitve kandidatnih list za narodno skupščino se je očitalo Stefanoviču, Klemenčiču in Fabjančiču, da vodijo delavski pokret na napačno pot, da ga hočejo odcepiti od pokreta v ostali državi in da obstoja sum zlasti proti Stefanoviču, da je v zvezi z Blei-weisovo cesto, t. j. z vlado. Vsi trije so se krepko postavili proti temu v bran in oba Klemenčič in Fabjančič sla krepko zagovarjala Stefanoviča, ki sta ga hotela imeti na vsak način na kandidatni listi. Nekaj dni pozneje se je sum-nja uresničila — Stefanovič je javno pokazal svojo barvo in postal tajnik radikalne stranke, najhujše nasprotnice delavskega razreda. Klemenčič in Fabjančič sta nato tudi kmalu izginila iz delavskega pokreta. Fabjančič pa je bil dnevni gost v tajništvu radikalne stranke pri svojem prijatelju Stefanoviču, ki je za časa zadnjega rudarskega štrajka interveniral pri dr. Lukanu v tem smislu, da naj se aretirajo vsi voditelji delavskega gibanja v Ljubljani, kakor se je v svoji biebetavosti izjavil napram nekemu delavcu.
Ta gospoda hoče sedaj zopet v kalnem ribariti s svojim novim listom, v katerem se pravilno izogibljeta vprašanju, kaj pravzaprav hočeta: ali hočeta odcepiti delavstvo Slovenije od enotne NDSJ in ustanoviti kakšno zarjansko organizacijo ali kaj?
Da jim povemo jasno!
Razvoj revolucionarnega delavskega gibanja ne gre v tem pravcu, da bi se cepil v razne sekte in grupe, ampak gibanje se nasprotno bliža organizacijski enotnosti na strokovnem in gospodarskem polju in skupni akciji proti reakciji na političnem polju. Klemenčič in Fabjančič ne bosta z nobenimi, še teko premetenimi zavijanji mogla razcepiti revolucionarnega delavskega gibanja Jugoslavije, kakor se je to zgodilo pri socialistični stranki Jugoslavije, ki je razpadla v razne sekte, klube in omizja, ki se sedaj pričkajo med seboj — le brez mas.
Gg. Fabjančič in Klemenčič! Delavstvu zlasti danes ni za prepire med voditelji in skrahiranimi generali, v inte-
resu delavstva ni razdvajanje in cepljenje moči radi užaljenja in osebnih interesov gotovih voditeljev, v interesu delavstva je, da gradi naprej svoje strokovne organizacije, da doseže enotnost svojih strokovnih organizacij, ki bodo dovolj močne, da se uspešno spopadejo s kapitalom za zboljšanje današnjega položaja; v interesu delavstva je, da se zbere okrog svoje Nezavisne Delavske stranke Jugoslavije, ki se stalno konsolidira in širi kljub nasprotnim željam buržuazije in njenih agentov.
Način, kako prideta omenjena gospoda pred javnost zopet na dan, je način skrahirancev, ki se hočejo s samohvalo in lažmi usesti na tilnik proletariata. Delavski razred v Sloveniji je že dovolj ustaljen, da ne bo nasedel razkolniškemu pojavu, kakor ga predstavljajo »Delavske Novice«. Se pri desorganizirani SSJ so takozvani »Zar-jani« skrahirali s svojim podjetjem, ker so se postavili izven proletarskega gibanja in se hoteli izven proletarskih vrst udejstviti.
Ko je slovenski revolucionarni pro-lelariat letošnjo spomlad enodušno obsodil kontrarevolucionarno politiko, kot jo je predstavljala »Socialistična stranka delovnega ljudstva« (kar imenujeta sedaj ta dva gospoda — puč), je bila obema dana možnost, da kot člana NDSJ pokažeta, če sta voljna zapustiti likvidatorska pota in zopet kreniti na pravo pot proletarske politike. Ali šla sta za g. Stefanovičem, Tokanom & Co. in danes, ko se je spotaknil Stefanovič še celo pri radikalih, kot katerih agent je hotel priti na površje v delavskem gibanju, potem ko je bil ustavljen »Radikal«, se pokažejo na dan zopet »Delavske Novice« — t. j. začetek konca.
Da si pokličemo v spomin, zakaj je aprila meseca celokupni revolucionarni proletariat Slovenije po svojih 57 delegatih enodušno (seveda proti glasovoma Klemenčiča in Fabjančiča) obsodil njihovo politiko, prinašamo tu resolucijo o ujedinjenju proletariata Jugoslavije, ki jo je sprejela konferenca SSDL, sklicana po samem njenem iz-vrševalnem odboru. S tem hočemo pokazati obenem, kako pojmovanje imata ta dva gospoda o proletarski disciplini, ko imenujeta enoglasen sklep članstva, delavskih in kmetskih delegatov — puč, zato ker je ta sklep napravil konec njihovi zavoženi politiki.
Resolucija o ujedinjenju proletariata Jugoslavije.
Na podlagi referata o ujedinjenju proletariata Jugoslavije in po izčrpni diskusiji ugotavlja konferenca sledeče:
1.	Ker je slovenski delegat na ustanovni konferenci NDSJ (t. j. Klemenčič) v Beogradu dne 14. jan. sabotiral delo te konference in nato delavskim zaupnikom v Sloveniji deloma zatajil, deloma pa neistinito poročal o pravem stanju ustanovitve NDSJ, so smatrali de-
lavski zaupniki, ki so sklicali ljubljansko konferenco enotne fronte dne 24. jan. t. 1. in tu z drugimi zaupniki glasovali za usianovitev SSDL, da je to edini mogoči način, da doseže razredno zavedni proletariat Slovenije svojo legalno politično stranko, preko katere pride potem do enotne stranke v celi državi.
2. Odgovorni organizatorji SSDL so se pustili voditi pri organiziranju stranke od neodpustljivega reformizma in oportunizma, s čimer so povzročili, da so prišli v centralno instanco stranke očitni priganjači buržuaznih strank, ki so poleg tega imeli odločilno besedo *pri tisku in da so prevladovali v vodstvu stranke znani socialpalriotični voditelji, ki s svojo politiko niso skrahirali samo med razredno zavednim, temveč celo pred reformističnim delavstvom.
3. Posledica tega postopanja je bila, da razredno zavedni proletarijat Slovenije o novi stranki ni hotel ničesar slišati in se je zahvaliti samo disciplini, da je vendar en del ob volitvah kljub temu šel na volišče. Zato so morale prenehati- tudi »Delavske Novice«, ki so sc popolnoma postavile v službo teh centrumaških voditeljev.
Na podlagi te ugotovitve delavski zaupniki SSDL, zbrani na svoji konferenci dne 15. aprila t. L,
1.	obsojajo lažno informiranje »Delavskih Novic« o pokretu razredno zavednega proletariata v ostali državi.
zatajitev ustanovitve NDSJ ter naravnost izdajalsko pisanje po volitvah;
2. obsojajo oportunistično in reformistično taktiko pri ustanavljanju in organiziranju SSDL; zlasti pa celo delovanje na odcepitev razredno zavednega proletariata Slovenije od enotne NDSJ;
3. smatrajo, da najbolje izpolnijo prehodno določbo štatuta SSDL, ki govori o ujedinjenju, če sklenejo, da se pridružijo edini razredni stranki jugoslovanskega proletariata, to je NDSJ, s čimer bo popravljena tudi napaka, storjena z ustanovitvijo SSDL, ne da bi pri tem trpelo škodo proletarsko gibanje v Sloveniji in s čimer bodo ustvarjeni vsi predpogoji za enotno gibanje razredno zavednega proletariata v celi državi.
Tako stoji stvar in nič drugače. Povedali smo resnico brez vsake demagogije.
Delavstvo se ne bo dalo zapeljati po novem poskusu buržuazije, da zaseje razdor v enotne vrste revolucionarnega proletariata, ki je zbran okrog Nezavisne Delavske Stranke Jugoslavije, ki ima sredi novembra svojo državno konferenco, da določi svojo taktiko in stališče v vseh važnih vprašanjih, kakor zat\teva to današnja situacija.
Živela NDSJ, stranka delovnega ljudstva!
Živele enotne strokovne organizacije?
Proč z razkolniki in agenti!
Nekaj načelnih ugotovitev.
Kot večmesečni sotrudnik, oziroma sourednik »Del. Novic«, smatram za svojo moralno dolžnost, da ob ponovnem izdanju imenovanega lista pod glavnim uredništvom Fabjančiča, ugotovim par načelno važnih reči.
Eno najbolj perečih vprašanj, o katerem se je vršilo toliko debate v naših vrstah, je, kako v slovenskih konkretnih razmerah praktično izvesti taktiko enotne fronte. Za enotno fronto proletariata smo vsi, ki čutimo težo kapitalističnega družabnega reda in hočemo ustvariti nov družabni red, v katerem človek ne bo izkoriščan po človeku. Zato se tudi vsi zavedamo, da moremo svoj cilj doseči le s smotrenim organiziranim bojem dela proti kapitalu.
Če smo pa v načelu enotne fronte vsi edini, pa tega žal ni mogoče trditi o praktični izpeljavi. Mi »levičarji« hočemo enotno fronto vseh proletarskih mas v boju za osnovne življenske predpogoje, ne pa enotne fronte z reformističnimi voditelji; hočemo enotno fronto le za konkretne akcije, ne pa organične spojitve s socijalno demokracijo v eni politični stranki. Stare »Del. Novice« so pač zastopale to pravilno stališče; v dokaz navajam med drugim samo serijo svojih člankov »Boj za enotno delavsko fronto« (»Del. Novice« 1922, št. 5, 6, 7 in 9). »Del. Novice« so šele proti koncu 1922 polagoma zašle na desno, ko je bil sourednik Fabjančič, in tako polagoma pripravljale teren za »Soc. stranko del. ljudstva«; zato je neizpodbitno dejstvo, da kontinuiteto prvotnih »Del. Novic« v resnici predstavlja »Glas Svobode«, nova izdaja »Del. Novic« pa pomenja le mislifikacijo (varanje) slovenskega proletariata.
Naš slovenski pokret je le del internacionalnega pokreta. V internacionalnem pro-
letarskem pokretu pa ne poznamo po več sekcij v eni državi, ker mora ves revolucionarni pokret temeljiti na demokratičnem centralizmu in se mora voditi z enotnega vidika za vso državo, ne pa s stališča omejenega pokrajinskega vidika. Uvajati zato med slovenski proletarijat zahtevo po separatističnem slovenskem strokovnem pokretu v Jugoslaviji je goli »kampanilizem«, politika, ki se suče le okoli domačega zvonika, ki bi je revolucionarni pokret ne smel poznati. Vrhtega je silno malomeščansko, med jugoslovanskim proletariatom gojili plemensko ozkosrčnost jugoslovanske buržuazije.
Najenergičnejše obsodbe je vredno pred-bacivanje, da vodstvo našega pokreta por aprilskem razčiščenju predstavlja »taktiko revolucionarne fraze«, da ie »na dnu individualna, osebna« — vsaj tako umevam članek »Dve taktiki« L. K. in ton pisave »Det. Novic« sploh. Apelirati zato na proletarsko javnost z novim listom in z novo namero, da se ves pokret preorientira po ideologiji SSDL (torej menda na desno, v organično zvezo s socialno demokracijo?), se mi zdi v proletarskem pokretu nemarksistično, ne-revolucionarno. Taktika revolucionarne fraze! Nasprotno se mi zdi edino marksistična revolucionarna akcija:	Pojdi	v	pokret	in
notri deluj za svoje ideje, organiziraj sme-treno vodeno opozicijo .. .1
Razširjenje NDS) na Slovenijo za slovenski revolucionarni proletariat ni puč, temveč le notranje razčiščenje pokreta, ki je periodično neobhodno potrebno, da ne zaide v reformistično smer. Zato smo ga vsi iskreno pozdravili. To dejstvo bi Klemenčič in Fabjančič lahko konstalirala, če bi stala v stalnem direktnem stiku z delavstvom kot mnogi izmed nas. Tudi se je mnogim že ob kon-
uiMiiomiamiiiiaiBHHiiM
Zbirajte rza tiskovni sklad „Glasa svobode"!
LISTEK.
Zgodovina boljševizma.
(Nadaljevanje.)
Leii 1908 in 1909 ste bili doba najhujše
reakcije. Boj boljševikov je v teh letih bil silno težaven, posebno še zato, ker so se pojavila kolebanja v samih boljševiških vrstah. Pokazala se je slruja, ki je hotela izmirjenje z raenjševiki; na drugi strani pa zopet radikalna struja takozvanega »Oco-vizma« oziroma »Ullimatizma«, ki se je leta 1909 organizirala v skupino »Naprej«. »Lje-ninovci« so se morali boriti tako proti oco-vislom (ultimatislorn, naprejevcem), kakor tudi proti likvidatorjem. Naprejevci so zahtevali, da se opuste vsa legalna sredstva, kar bi na koncu koncev povzročilo, da bi se stranka spremenila v peščico zaroinikov.
V juniju 1. 1909 se je vršila konferenca razširjenega redakcijskega odbora boljše-viškega glasila »Proletarec«, ki je bila velikega pomena za očiščenje delavskih vrst in za določitev taktike boljševikov. V januarju 1910 se je sestal plenum centralnega odbora, ki je skušal združiti vse skupine in frakcije, kar pa ni uspelo. Od leta 1910 se opaža vsled napredka industrije živahnejše gibanje delavskih množic tako, da od 1.1912 to gibanje jasno kaže, da se bliža nova revolucija. V letih 1911 in 1912 so nastali tednik »Zvezda« in dnevnik »Pravda« (Resnica), likvidatorji pa so osnovali legalni
časopis »Luč«. Vsled vstrajnega dela boljševikov je postal preokret med množicami in so se one vedno bolj združevale okoli boljševikov. V januarju 1. 1921 se je vršila konferenca boljševiških organizacij, in to brez likvidatorjev, ki je bila proglašena za splošno strankino konferenco; ona je izpolnila nov Centralni odbor, uredništvo centralnih glasil ter zastopnike v Mednarodni socijalistični odbor. S tem je bila dokonča-j na organizacija boljševiške stranke, kakor posebne proletarske stranke. V marcu 1921 so zbrali likvidatorji okoli sebe vse nebolj-ševiške elemente, od manjševikov pa do anarhističnih »Naprejevcev« ter so ustanovili v avg. 1921 v Parizu takozvani »avgustovski blok«. V sledeči dobi je ta blok vedno bolj izgubival na terenu; 1. 1914. se je gibanje množic vedno bolj približevalo revoluciji in je v juliju 1914 petrograjski proletarijat začel odkrit boj na uilci. Med tem pa je začetek svetovne vojne prekinil pokret delavskih množic, ki je zavzemal vedno revolucijonarnejše oblike. Sledil je polom druge intemacijonale, ki so mu zapadli tudi likvidatorji, ki so se postavili na stališče obrambe buržujske »domovine« za časa svetovne vojne. Nasprotno je pa Ljenin izdal takoj v začetku vojne parolo, ki je določevala glavno smernico boljševiške taktike; da se mora imperijalistična vojna spremeniti v meščansko vojno, l.eta 1915. so zbrali boljševiki vse svoje elemente v inozemstvu, l. 1915—1916 so začeli boljševiki igrati mednarodno vlogo, ko so nastopili kakor organizatorji levega krila mednarodnega socijalizma. Na konferenci v Cimer-
! valdu (1915) in v Kientalu (1916) so se bo-; rili oni proti centrumašem in posrečilo se I jim je po gorenji paroli združiti okoli sebe s internacijonalisiične leve elemeie (tako-imenovane »cimervaldsko levico«), Tu začenja mednarodna vloga boljševizma, kakor i prvi temelj tretje (komunistične) iniernacijo-{ nale.
■ Že svetovna vojna je naredila uničenje j kapitalizma za perečo parolo celokupnega { svetovnega proletarijata vsled spremenje-| nega mednarodnega položaja. Svetovna 1 vojna je še bolj razvila razredna nasprot-i stva in jih še veliko boli podčrtala v revo-j luciji, ki je morala priti, in v kateri je bila j vodilna uloga poverjena delavstvu. Krnetje j so do skrajnosti obubožali vsled neugodnih i hipotekarnih razmer, dočim so na drugi i strani dobili važno vlogo kakor producenti j živeža v državi, kjer so se hitro začele I pojavljati višje oblike kapitalizma, že fe-! bruarska revolucija (1917) je bila izraz teh socijalnih in gospodarskih sprememb in že tedaj ni molo biti več dvoma, da se bo re-volucijonarni pokret razvijal naprej in da bo postavljen pred nalogo boja za odpravo kapitalizma, zato se je tudi ruska komunistična stranka (boljševiki) morala spremeniti v stranko, ki bi bila vsak trenutek pripravljena da začne boj, to je da začne neposreden boj za diktaturo proletarijata.
Zgodovina ruske komunistične stranke (boljševikov) se deli v zadnjih sedmih letih (1917 do danes) v ta obdobja. Od februarja do oktobra 1917 se boljševiška stranka še ni imenovalo komunistično stranko in je bila v tej dobi stranka, ki se bori
za oblast, ki jo je tudi po padcu vlade Ker-jenskega (oktobra) 1917) vzela v svoje roke in tako postala stranka, ki ima nalogo da ustvari proletarsko državo. V sledečem obdobju je imela stranka predvsem nalogo dovršiti zmagovito meščansko vojno (1918 do 1921), odstraniti posledice svetovne in meščanske vojne ter izvesti gospodarsko obnovo, ki jo je izvršila pod parolo nove gospodarske politike (NHP). Glavna smernica stranke je bila določena na aprilskem kongresu stranke 1917), na katerem so igrale glavno ulogo znamenite »Ljeninove teze«. Te teze obsegajo program za drugo obdobje proletarske revolucije; prehod od kapitalizma k socijalizmu. V teh tezah ie tudi parola, ne parlamentarno, ampak sovjetsko republiko, te teze zahtevajo ustanovitev revolucijonarne intemacijonale spremembo strankinega programa ter spremembo strankinega imena v Rusko komunistično stranko. Začasna vlada kneza Ljvora je označena za vlado kapitalistov in veleposestnikov ter ji je napovedan najostrejši boj. Na konferenci je bilo 133 delegatov z glasovalno in 18 s posvetovalno pravico. Vsi ti delegati so zastopali 79.174 organiziranih članov. Največji pomen te konference leži v tem, da je storjen velik korak naprej v organizaciji same boljševiške, komunistične stranke, koje glavna deviza je postala diktatura proletarijata in revnih kmetov.
(Konec prihodnjič.)
ierenci enotne fronte 21. jan. zdelo, da je postopanje v zadevi NRPJ bilo malo iskreno, zaviio v skrivnostno temo. Tudi se je premalo upoštevalo dejstvo, da je med našim proletariatom še precej ostankov reformistične mentalitete in da so zato mnogi delegati zagovarjali ustanovitev SSDL, ki bi je aicer ne, če bi bil ves naš proletariat dobro podkovan v marksističnem presojevanju socialnih problemov. Zato pa je tem večje načelne važnosti opozicija nekaterih sodrugov že na konferenci sami. Konferenca pa, ki je sklepala o kandidatni listi, je bila že dovolj resen opomin vsem onim, ki so tako vneto zagovarjali organično spojitev s socialno demokracijo; tu je tajnik Klemenčič brez-dvomno nastopil preveč osebno napram opoziciji!
Silno mora presenetiti vsakogar trditev
»Del. Novic«, da so zadnji strokovni neuspehi delo vodstva NDS). Tu je Fabjančič popolnoma prezrl dejstvo, da se je meščanska država zlasti v rudarski stavki z vso svojo energijo protiustavno in protizakonito postavila na stran delodajalcev: odtod zapor več strokovnih odborov, konfiskacija denarja, prepoved svobodnega zborovanja. To so dejstva, ki bi še tako dobro zasnovano stavko uničilai
Sklepam: Slovenski proletariat je doživel že mnogo razočaranj vsled demagogije reformističnih voditeljev. Čemu hočejo sodrugi okoli »Del. Novic« še nove eksperimente v škodo proletariata? Ali hočejo igrati vlogo užaljenih voditeljev a la Frossard, Levi...?
Toliko v album novim »Delavskim Novicam«! Amicus Plato, sed magis amica ve-ritas!	Ivan	Bukovnik.
i— mn ii tmim mpmrnf'im—«—g*—»■MMfcmimanataam
vsod ista zgodba: reformisli odklanjajo enotno fronto proletarijata in kujejo zvezo s fašisti in generali proti delavstvu.
311 CD II CD 11 CD 11 CD 11011 CD 11011 CZ) 11 CD
Politične vesti.
Pisemska tajnost in radikalski režim.
— Pod radikalskim režimom se stalno dogaja, da se odpira pisma in pošiljke knjig iz inozemstva. — Z ozirom na to je napisal univerzitetni profesor dr. Metod Doienc članek o pisemski tajnosti in naši upravi. On citira srbski zakon o pisemski tajnosti in avstrijski zakon, ki je pri nas še v veljavi. Po srbskem zakonu se krši pisemsko tajnost s tem, da nekdo pisma, pakete ali brzojavke, ki niso nanj naslovljene, nalašč in brez privolitve odpre. To kršenje pisemske tajnosti je kaznivo. Po zakonu, ki velja za Slovenijo, pa stori kaznivo dejanje, če kdo nalašč prelomi skrivnost listov in drugih zapečatenih spisov. Po srbskem zakonu se sme pismo odpreti le v slučaju kazenske preiskave in to le po podanih predpisih kazenskega zastopnika in šele tedaj, ko se je pričela kazenska preiskava proti naslovljencu. V tem slučaju torej sme po srbskem zakonu odpirali pismo tudi policijska oblast. — V Sloveniji pa se sme pisemska pošiljka odpreti in zapleniti le tedaj, ako se že vodi preiskava proti naslovljencu, ki je že v zaporu aii za katerega se je že izdalo povelje, da se ga zapre. Pisemske pošiljke pa sme tudi v tem slučaju odpirati samo preiskovalni sodnik, in sicer z dovoljenjem obdolženca ali pa svetovalne zbornice, t. j. tročlan-skega senata kazenskih sodnikov. — Dalje pravi dr. Dolenc kot odličen pravnik, da se »zakon o zaščiti države« ne strinja z ustavo. Policija tudi tedaj ne sme zaplenjevati pisemskih pošiljk, če sumi naslovljenca, da ima kake zveze z inozemstvom v svrho širjenja in utrje-nja komunistične ideje v Jugoslaviji. Če to policija sumi, mora napraviti ovadbo na državno pravdništvo in preiskovalni sodnik sme v treh dneh odrediti zaplembo pisma. Vsako drugo postopanje je protizakonito pri nas. — Nadalje je protizakonito vsako vmešavanje policije pri carinskem odpiranju pošiljk; »blago«, čigar uvoz je prepovedan, je treba nezacarinjeno vrniti inozemski pošti. — Naša policija je torej po dekretih centralne radikalske vlade postopala v vseh gori omenjenih slučajih protizakonito.
Recept srbske buržuazije za rešenje makedonskega vprašanja. — Strahoviti režim, ki besni nad Makedonijo bolj kot nad vsako drugo jugoslovansko pokrajino, ni rešil »makedonskega vprašanja«, kot si ga želi srbska buržuazija, ampak ta režim nasilja nasprotno dviga odpor Makedoncev. — Zato se srbska buržuazija in njen tisk stalno bavita z vprašanjem »južnih krajev« in predlagata razne nasilne recepte za rešitev tega vprašanja. Beogradska radikalska »Tribuna je predlagala uvedbo najstrožje vojaške diktature, kot smo poročali v neki številki našega lista. — Drugi del srbske buržuazije predlaga, da se stvo-rijo komitske čete iz vrlih orjuncev in srnaovcev. Ali ker orjuncem smrdi tvegati glavo, ker oni so junaki za domovino samo pod zaščito žandarskih bajonetov, je padel ta recept za enkrat v vodo. — Medtem postaja protestni klic zatiranega makedonskega naroda vedno močnejši, tako da sam »Trgovinski glasnik«, list srbske buržuazije, priznava, da vendar obstojajo škandali in strahote v »južni Srbiji« (kot imenujejo Makedonijo). »Trgovinski glasnik« priznava, da je v Makedoniji državna uprava škandalozna, da se agrarne reforme ne izvršuje, da se uvaža srbski element in se. s tem skuša polagoma Makedonce posrbiti ali srbizirati. — Nato predlaga »Trgovinski glasnik«, da se namestijo v Makedoniji najboljši uradniki in žandarji, da se naj »oprezno« izvršuje agrarno reformo in da se poveča uvažanje Srbov v Makedonijo. Tako torej dela srbska buržuazija. Ali je morda Mussolinijev recept proti Jugoslovanom v Primorju drugačen?
Demokrati za revizijo vidovdanske
ustave? — Že dalj časa se opaža gotova struja v demokratski stranki, da bi bilo potrebno popraviti (revidirati) cen-
tralistično vidovdansko ustavo v tem smislu, da se pripusti pokrajinam avtonomijo v gotovi meri. Pozimi bo imela demokratska stranka svoj kongres. Za ta kongres ima pripraviti dr. Voja Marinkovič program revizije vidovdanske ustave. Odkod ta preobrat v demokratski stranki, ki je v prvi vrsti zahtevala proglasitev »Obznane« in »Zakona o zaščiti države«? Demokrate so izpodrinili radikalci na spreten način od vladnega korita in na drugi strani izgubljajo v »prečanskih« krajih vedno več pristašev vsled svojega dosedanjega zagovarjanja vidovdanske ustave. Pa so se začeli gospodje posvetovati: Kaj pa če mi malo odjenjamo od odkritega centralizma in hegemonije srbske buržuazije in skujemo kak program revizije ustave, s katerim bomo Hrvatom, Slovencem in drugim nasuli peska v oči in istočasno očuvali nadvlado srbske buržuazije, čije interese zastopa poleg radikalske tudi demokratska stranka. — Ti motivi vodijo torej gotov del demokratov pri kovanju novega programa njihove stranke v pogledu centralizma. Jasno je, da kmet in delavec ne bosta nasedla tem novim limanicam in da se ne bosta dala zapeljati po kakih polovičarstvih, zasnovanih samo v ta namen, da se zopet okrepi demokratska stranka in pride k vladnim jaslim. — Ta pojav pa pove še eno: da polovičarska revizija ustave ne pomenja odstranjenja nadvlade srbske buržuazije, temveč da je zagotovljena enakopravnost vseh narodnosti samo v federaciji delavsko - kmetskih republik*
Stojan Protič umrl. V Beogradu je umrl 28. oktobra Stojan Protič, znan prvak radikalske stranke. On se je sicer sprl s Pašičem in sedanjim vodstvom radikalske stranke, ali ne morda za to, da bi bil odločno proti reakcionarnemu centralističnemu režimu, temveč za to, ker je bil mišljenja, da si more osigurati srbska buržuazija svojo nadvlado na taktičnejši način. Srbska buržuazija je izgubila s Protičem enega svojih naj-spretnejših zagovornikov. Njegovo stališče napram delavskemu razredu se je pokazalo najjasneje za časa, ko je bil ministrski predsednik in notranji minister. Ko je delavstvo zahtevalo zboljšanje svojih pravic, je odgovoril, da tvori del. razred samo 2%\ prebivalstva Jugoslavije in da mora torej kot tako 'mirno hlapčevati svoji buržuaziji. — Pro-tiča je iztrgala iz življenja smrt v času njegovega intenzivnega političnega delovanja.
Buržuazija pozdravlja beograjski kongres »narodnih« železničarjev. —
Vsi meščanski listi pozdravljajo simpatično kongres jugoslovanskih (narod-^ no - socijalističnih) železničarjev. Iz tega se vidi, da se jugoslovanska buržuazija zaveda, da je »zveza jugoslovanskih železničarjev« zveza za kru-mirstvo, stavkolomstvo in rušenje enotne bojne fronte železničarjev in transportni delavcev. — Tudi volitve novega cenlralnega odbora so se vršile popolnoma v korist meščanstva, kajti v novem odboru sede sami radikalci in demokrati in za privesek narodni soci-jalist, ki čuii radikalsko.
Pavle Pavlovič aretiran. — V nedeljo
je beograjska policija aretirala bivšega predsednika in poslanca komunistične stranke Jugoslavije. Pavlovič pride pred sodišče kot ostali ugledni člani izvrše-valnega odbora, izvoljenega na Vukovarskem kongresu.
V ZNAMENJU RADIKALSKEGA NASILJA.
V ponedeljek se je vršila pred mariborskim okrožnim sodiščem sodna razprava proti s. Marcel Žorga, ki ga je obtožilo sodišče na podlagi izpovedb mariborskih socijalistov Bahuna in Zapuha ter policijskih uslužbencev Lipuša in Smoleja, da »je na javnem shodu »Sa-veza želez. Jugoslavije« 9. junija v Mariboru ustno nagovarjal zbarovalce z besedami, da je potrebno, da nastopijo revolucionarne mase. Le te bi mogle nekaj doseči, četudi so žrtve, ker le preko njih bi se dosegel uspeh; zgodilo da naj bi se to tako, kakor se je to zgodilo na vzhodu, in da je treba izpremeniti s terorizmom in nasiljem red v državi.«
Sodišče ni pripustilo k razpravi nobene obrambne priče s. Marcela Žorgo in ga je po smislu njegovih besed obsodilo po čl. 1. »Zakona o zaščiti drža-
Internacionalni pregled-
Zinovjev o nemški revoluciji. Zinov--'ževo stališče glede razvijajoče se nemške revolucije pokazujemo tu v nekaj ekscerptih iz njegove razprave »Problemi nemške revolucije«. On pravi: »Dogodki v Nemčiji se razvijajo z neizprosnostjo usode. Pot, ki jo je napravila ru-^ka revolucija v 12 letih, od 1906 do 1957, jo je napravila nemška revolucija v petih letih, od 1918 do 1923. Navadna »koalicija«, »velika koalicija«, Kornilova perioda (dogodki na Bavarskem), »poslovno ministrstvo«, osebne kandidature kot ruski Kiškin in Boriškin, potem zopet skoro vsa koalicija — neprestano menjanje ministrstev. To se je vršilo — »zgoraj«. In spodaj, v najširših ljudskih množicah, vre nezadovoljnost, plamti boj, ki bo v bližnjem času odločil usodo Nemčije. Proletarska revolucija Irka na vrata Nemčije, česar le slepec ne more videli. — S tresočimi se rokami obrača nemški proletariat najvažnejši list v zgodovini svetovnega boja delavskega razreda.« — Zinovjev raziskuje nadalje, kateri razred bo glavni nosilec nemške revolucije. Po Statistiki iz leta 1920 je v Nemčiji 4,400.000 vladajočega ■meščanskega razreda, 3,500.000 polpro-tetarskih elementov in 26,000.000 delavcev in nastavljencev. — Nato pravi Zinovjev: »Nemška revolucija bo klasič-no-proletarska revolucija. Nov posebni znak nemške proletarske revolucije .bo obstojal ravno v posebni vlogi, ki jo Oodo igrale v njej mestne »malomeščanske množice« — uradniki, nižji in srednji nastavljenci, mali trgovci itd. More se reči, da bodo igrale v nemški revoluciji široke plasti malomeščanstva, •spravljene z razvojem kapitalizma na fob propada, isto vlogo, kot po vojni j bujeni kmetje v ruski revoluciji, le plasti naravno kolebajo med proleioria-•iom in buržuazijo. One bodo mogoče tekom revolucije cesto stopile na stran nasprotnikov revolucije. Ali one tvorijo glavno silo revolucije. Glavni nosi-ielj revolucionarne ideje ostane seveda proletariat mesi in vasi. Ali vendar predstavljajo kolebajoče plasti malomeščanstva pomemben faktor v razmerju sil. One so v gotovi meri ozadje slike.« — Potem ko pove Zinovjev, da sr je že posrečilo nemškemu proletariatu pridobiti zase gotov del teh plasti, -nekaj pa nevtralizirati, pravi: »Pri pravilni politiki more proletarska oblast v jMemčiji popolnoma zagotoviti trajno in popolno zmago nemške revolucije, ker zagotavlja podpora nemškega proletariata in dela malomeščanstva proletarske oblasti — podporo večine prebivalstva v državi. In to je glavni pogoj utrditve oblasti.«
Pomagajte nemški revoluciji! Internacionalni komite transportnih delavcev je izdal oklic na železničarje, mornarje in transportne delavce, v katerem pravi med drugim: Nemško delavstvo stoji pred revolucijo. Z naporom vseh 5ti morate mobilizirali množice za podporo nemške revolucije! Sivorite povsod krajevne akcijske komiteje iz zastopnikov vseh obstoječih zvez železničarjev, mornarjev in transporlnih delavcev! V -Nemčiji, Franciji in češkoslovaški se ic Jo že zgodilo v mnogo krajih. Stvo-aile v vseh važnih pristaniščih, na vseh železniških križiščih, obmejnih postajah in produkcijskih mestih kontrolne odbore za preprečenje transporta vojnega materijah jn čet! Transportni delavci Vi stojite v prvih postojankah. Trans-jjortiranje municije in čet za poraženje nemških delavcev-bratov je slabše kot stavkolomstvo. V vaših rokah leži ■obramba bojujočega se nemškega proletariata! Živela nemška delavska in
kmetska stranka! Proč s kapitalistično intervencijo! Ne transportirajte nobenega smodnika, nobenega vojaka za nemško buržuazijo!
Komunisti v Berlinu. Buržujski berlinski list »Montag Morgen« piše o zadnjih zborovanjih in shodih komunistov v Berlinu: »Deset velikih shodov so priredili v nedeljo komunisti v Berlinu. Bili so dobro obiskani. Na več krajih so se morali radi velikega obiska vršiti paralelni shodi po gostilniških vrtovih. Na koncu ni bilo običajnih pouličnih demonstracij s petjem in klici »2ivio« in »Dol«. Tudi ni bilo propagande za stranko, razdeljevanja pristopnih izjav za komunistično stranko Nemčije in kar je še sicer na agitacijskih shodih. Voditelji shodov so izjavljali, da noče sedaj stranka sprejemati novenih novih članov, ker bi upravno delo oviralo bo-jevne priprave ... Ta mir je ravno vznemirjajoč pri teh shodih. Berlinski komunisti mislijo, da bodo morali že v par dnevih z ofenzivo braniti saške in tu-rinške delavce proti desnim boljševi-kom.« (Tako imenuje omenjeni list nemške fašiste-monarhiste.) — Omenjeni list zaključuje svoj članek: »Parolo »proletarske obrambe« oznanja tudi »Rote Sturmfahne« (»Rdeči bojni prapor«), ki izhaja sedaj ilegalno mesto prepovedane »Rote Fahne« (»Rdeči prapor«). V tem listu se bere na mestu, kjer je sicer podpisan odgovorni urednik: »Odgovorni urednik: Evald Mepo-znaš. Tiska in zalaga: Seeckthorn & Co., Berlin.« (Seeckt je kontrarevolucionarni nemški general.)
Nemiri po celi Nemčiji. Vzpričo rapid-no naraščajoče draginje in pomanjkanja živil se vrše po vseh nemških pokrajinah spontane demonstracije ses’rada-nih množic, ki plenijo trgovine itd. Povsod pride do krvavih spopadov s policijo. Meščanski tisk piše, da so to »od komunistov nahujskane mase.« S tem hoče nemška buržuazija prikriti svojo nesposobnost — osigurati prehrano prebivalstva in na drugi strani hoče s tem diskreditirati komunistično stranko Nemčije, katere vpliv med proletariatom stalno narašča. — Poslabšanje gospodarskega položaja, nesposobnost vladajočih za kakršnokoli odpomoč, po-osirenje vojaške diktature v srednji Nemčiji, naraščajoče ogorčenje in povečano strnjenje delavcev v sklenjeno bojno fronto — to je signatura položaja v Nemčiji.
Grške homatije .
Grčija preživlja nov vojaški puč. Nova oficirska klika se je hotela polastiti oblasti v državi. Kot izgleda, je sedanja militaristična vlada udušila ta upor na vojaški način. Tudi v Rumuniji menda pripravlja gotova oficirska klika skupaj z rumunskimi fašisti puč.
Italijanski komunisti izpuščeni.
Prošli teden se je vršila v Rimu sodna obravnava proti članom izvrševalne-ga odbora kom. stranke Italije, ki so bili aretirani ob fašisiovskemu puču in so ležali v preiskovalnem zaporu celo leto. Sodišče jih kljub želji fašistov ni moglo proglasiti za veleizdajalce in jih je izpustilo na »Svobodo«.
španski reformisti delajo skupaj z vojaško diktaturo.
Planeza, sekretar reformistične zveze rudarjev, se je podal ha pogajanja k današnjemu španskemu vojnemu diktatorju Primo de Rivera. Njegova pogajanja z vladajočo mililaristično kliko so izzvala ogorčenje še celo med opozi-cionalnim malomeščanstvom. — Po-
! :
ve« na 6 mesečni zapor, poostren s temnico in postom.
Cela razprava in obsodba se je izvršila popolnoma v znamenju reakcionarnega radikalskega režima, ki hoče popolnoma udušiti in usužnjiti delavski razred Jugoslavije.
Sodrugi, takega nasilja ne smemo prenesti brez odločnega protesta!
Zapomnimo si pa tudi čedno vlogo socialistov pri tem procesu!
K celi stvari se še povrnemo.
Mladinski vestnik-
Novi napadi vlade na delavsko mladino.
»Proletarska Mladina« ustavljena. —
24. oktobra je poslala policijska direkcija v Ljubljani lastniku, izdajatelju in odgovornemu uredniku »Proletarske Mladine«, s. Kosiju, sledeči dekret:
»Pokrajinska uprava za Slovenijo, oddelek za notranje zadeve, je z odlokom Pov. št. 3363/IV. od 17. 1. m. na podstavi člena 138 ustave za Kraljevino SHS prepovedala nadaljnje izhajanje in razširjanje periodične tiskovine »Proletarska Mladina«, in to iz sledečih razlogov:
Ta list je izhajal spočetka kot glasilo splošnega mladinskega izobraževalnega društva »Iskra«, katero društvo pa je bilo s luuradnim odlokom z dne 30. dec. 1922 radi tajne komunistične propagande razpuščeno.
List »Proletarska Mladina«, ki izhaja še dalje, pa piše v takem duhu, iz katerega je jasno razvidno, da mu je glavni smoter razširjanje in propagiranje komunistične ideje.
V raznih številkah tega lista se slavijo Lenin in drugi komunistični prvaki in poveličuje se ruski sovjetski režim.
V objavljenih pesmih se proslavljajo kot mučeniki in žrtve reakcije oni komunistični voditelji, ki se nahajajo v sod-nijskih zaporih radi obsodbe zbog lajne komunistične propagande (Kdo? Op. ured.) in se nabirajo prispevki za fond v podporo teh ljudi.
Ker je po zakonu o zaščiti javne varnosti in reda v državi vsaka komunistična propaganda prepovedana, list »Proletarska Mladina« pa, kakor gori obrazloženo, odkrito in javno propagira
Dopisi.
HRASTNIK. Mi gremo naprej! Tudi naša dolina je jela postajati mogočna v mladinskem pokretu. Naše proletarsko izobraževalno društvo »Vesna« je naša vodnica v boju proti našim zatiralcem. V njej smo otvorili borbeno fronto, ki koraka neustrašeno naprej, kljub vsemu preganjanju, do končne zmage proletarijata nad kapitalizmom. — Vesle kaj je v naši judeževi dolini »opet nešto novoga?« Tu so se namreč neki Hofbauerji in njihovi izvrševalni organi, razni »žandarpolicaji« prav s hinavsko zahrbtnimi napadi vrgli na naš pokret. »Tovariš« gospodin učitelj kar besni in se repenči, ker vsa njegova deca kaže fige njegovi »sokolski inteligenci« ki je menda računal, da tako hitro, ko se začne narodni dom zidati, da bi s tem privabil našo deco v sokolski tabor. Nekaterim celo zabičuje in preti. No, »žandarci« so tudi na poslu; seveda niso še tako javno izvršujoči. Ti ljudje, kot se opaža, kar »tajno zasledujejo te mlade proletarce«, češ, mogoče se nam posreči katerega odterati v Celje. Sploh, vsi so na delu, od najmogočnejšega žandarja do najbolj zagrizenega socijalpatrijota, da uduše našo »Vesno«. — Lovrencin.
Vrhnika. Na Vrhniki se je vršil dne
21. t. m. shod SLS, na katerem je poročal g. poslanec Kremžar. — če bi na shodu bili navzoči samo interesenti SLS, kakor n. pr. vrhniški »gospod«, bivši vrhniški davčni upravitelj, gg. veleposestniki med njimi tudi nekateri gg. učrii mojstri, katerim smo posvetili tudi v 35. številki »Strokovne Borbe« z dne
22. septembra 1423, kratek članek v zadevi obrtniškega naraščaja, ne melo bi tako znatnega pomena, da se s tem shodom pečamo, ker so pa bili novzoči ’/» proletarcev (nemaničev) in tudi nekaj
Sodruga Emil in Fr. Klopčič na prostem.
Med ostalimi sodrugi, ki so bili te dni izpuščeni iz litijskih in celjskih zaporov, se nahajata tudi oba Klopčiča, ki sta ležala letos že tretjič po nedolžnem v večmesečnem preiskovalnem zaporu.
Vse izpuščene sodruge, žrtve radikalskega nasilja, pozdravljamo najtopleje in obenem pričakujemo, da se vrnejo iz zaporov oni sodrugi, ki še vedno brez utemeljenega vzroka sede v celjskih zaporih.
komunistične ideje, se je moralo na-dalnje izhajanje tega lisla prepovedati.«
Policija nadalje dovoljuje priziv na policijsko ministrstvo, ali ta priziv po njenem sporočilu nima odložilne moči iz državnih interesov.
To je svoboda tiska v svobodni Jugoslaviji!
»Savez del. mladine« v Zagrebu zaprt.
Zagrebška policija je izvršila preiskavo v prostorih »Saveza radničke omladine«, žepno preiskavo vseh prisotnih sodrugov, zaplenila je arhiv saveza in prostore zapečatila. Čeprav »Savez radničke omladine« funkcionira pod tem naslovom, se je vendar glasil nasilni odlok policije na »Prosvetni savez komunističke omladine«.
Nadalje sta bili zaplenjeni obe zadnji številki »Omtadinske borbe« v Zagrebu in to radi tega, ker je ta hrvatski list hr-vatske mladine iznesel barbarsko postopanje z mladinskimi delavci v zagrebških zaporih.
Tako izgleda zaščita mlade delovne sile pod radikalskim režimom. Zapira se mladinske organizacije in ustavlja se mladinske liste, ki se bore za zboljšanje položaja delavske mladine, podžigajo mlado delavsko organizacijo na razredni boj in proti kapitalizmu in zlasti proti njegovi fašistovski organizaciji »Orjuna«.
Delavska mladina je bila zlasti v Sloveniji pod režimom »Zakona o zaščiti države« toliko preganjana, in je pokazala v teh preganjanjih toliko žilavosti in odporne sile, da smo prepričani, da je ta nova nasilja radikalskega režima ne bodo oplašila, ampak nasprotno podžgala za še odločnejši boj za svoje pravice, za svobodno delovanje proletarskih mladinskih organizacij in svobodo tiska delavske mladine.
kmetov najemnikov, je potrebno, da o tem spregovorim nekaj besed.
Gospod poslanec je z izbranimi besedami slikal boj, ki ga vodi SLS za samostojnost slovenskega naroda, namreč s takimi besedami, ki so podobne dobro zavarovanemu grmu, v katerem tiči zajec. Ni hotel se pravilno izraziti: »Mi, SLS, podpirana od raznih Pollakov in podobnih velekapitalistov, se borimo za avtonomijo slovenskega naroda, ker gg. kapitalisti in somišljeniki zahtevajo ta boj, da bi bili deležni eksploatacije v državi in svobodnejšega pljačkanja v isti meri kakor srbska buržuazija, ki si je s silo znala priboriti v državi nadvlado.« — Ne! Tako govoriti bi bilo grešno, kakor je grešno pustiti zidali stolp združene misli, da narod vrže bogove z nebes in spodi njegove poslance, ki so našli v knjigah pisano, da »resnica« se mora izgnati. »Mi smo stranka delovnega ljudstva, industrijskega in kmečkega, je dejal, borimo se za svojo samoupravo in koristi. Zato, prijatelji, ne pustite se begati od onih, ki vas vprašajo sedaj po volitvah, kje imate »avtonomijo«. Tako g. Kremžar, vi ste stranka delovnega ljudsla, ki sestoji iz »gospodov« s prižnic, kateri so našli pisano v knjigah, da se »resnica« izžene v neznano deželo in ki s prižnic govore, da je delavstvo postalo leno, neubogljivo svojim gospodarjem, in da bi vsak gospodar moral stati z bičem za delavčevim hrbtom, sicer ima samo škodo; in pa iz gg. Polakov, kateri so uvedli v svojih tovarnah najhujši teror. Vedite, da vas je poslušal prijatelj strojarskega pomočnika, organiziranega v klerikalni strokovni organizaciji in kateremu so Pollakovi hlapci odpovedali službo, ker ni hotel biti ponižen in pokoren za brezmejne koristi svojega gospodarja. Klerikalna gospoda, zavedno delavstvo vas pozna dobro, ker vas de-janjska politika razkrinkava najbolje in
ludi manj zavednejši prihajajo do spoznanja, da ste sestav iz gospodov — bogov, ki imajo v svoji sredi prefrigane svetovalce, katerih dolžnost je na zvit način slepiti narod, da ostane pokoren in ponižen svojemu gospodu. — Vrhniško delavstvo, industrijsko in poljsko, ne veruj, da se gre SLS v boju za avtonomijo za narodov dobrobit in za samoupravo Slovenije, SLS je imela in v nekaterih državah še danes ima vso politično moč v svojih rokah, katero postavlja v službo kapitalizma in mu daje svobodo izkoriščanja proletarskega razreda. — Proletarijat Slovenije ve, da ga samouprava v rokah klerikalnega kapitalizma (cerkvena veleposestva raznih škofov itd., ki so po njih zvitim mnenju božja last in zato nedotakljiva) more le bolj podvreči izkoriščanju mlade slovenske buržuazije, zato vidi edini spas v svobodni samoupravi vseh narodov, svetovno organiziranem proletariatu, ki se udejstvuje tudi v Neza-visni delavski stranki Jugoslavije in kateri je poklican, da s svojo neizprosno razredno borbo postavi na sedanje mesto gospodov — bogov, gospoda — človeka.
Trbovlje. Trbovlje so si izbrali razni agentje meščanskih strank za kraj, v katerem bi lovili nas delavce na svoje limanice. Da imajo ti agentje tako veselje na nas, Trboveljčane, je čisto razumljivo. Kajti v Trbovljah je toliko delavcev skupaj kot v nobenem drugem slovenskem kraju ne. To že itak veste, kako so ga naši radikali polomili. Njihov glavar Šuntajs je v zaporu, ker je le malo preveč odkrito preobračal denar. Komaj jih je nekaj zlezlo k radikalskemu koritu, jim je pa nesrečni Stefanovič vse štrene zmešal. Ker se je Koren in par drugih postavilo na stran izbacnjenega Stefanoviča, so izgubili gerentstvo; in sedaj pa hočejo zlezti zopet na stran takozvanega akcijskega odbora, ki ga vodi Zupanič, minister na razpoloženju, ker čutijo, da je tu denar in torej tudi domovina. Pred ljudmi pa so se osmešili in pristudili eni kot drugi. Zato pa je začel strašiti po naši zakajeni dolini nov agent radikalov, g. Fabjančič, s svojimi »Delavskimi Novicami«. Fabjančič nas hoče preslepiti s tem, da se podpisuje v svojem listu, ki mora biti plačan od radikalov, kot »bivši komunistični poslanec«. Da, Fabjančič, ti si »bivši«, eden od bivših, tako kol je »bivši« Koren in Mlakar. Vsi vi »bivši« ne obstojate več za nas delavce, rudarje, katere pustite lepo pri miru, da ponovno utrdimo NDSJ in ZRD in da na podlagi bogatih izkušenj iz zadnje stavke zmagamo v bodočem boju. — Tebi, Fabjančič in Klemenčič, ne bo šel nihče na lim, ker vemo, zakaj vaju je celokupno delavstvo brcnilo in so vedeli Uidi naši trboveljski delegati na ustanovni konferenci NDSJ, zakaj so obsodili vašo izdajalsko politiko. Svojih »Delavskih Novic« ste Veliko poslali — brezplačno — no, za stranišče bodo dobre, kot so bile svoj čas »Jutranje Novosti«, ki se jih je ludi pošiljalo zastonj na ogled. Tako tudi vaših »Del. Novic« ne bomo sprejemali na ogled, če jih pa hočete pošiljali za gori omenjeno potrebo, pa izvolite, dokler vam bo dajala buržuazija denar za vaše početje. —
Mnogo naših sodrugov je še vedno v zaporu, čeprav niso nič protizakonitega napravili. Se bo prišel dan, ko bomo obračunavali za neštete krivice, storjene nam po trboveljski družbi in radikalih. Kajti trboveljski proletarci gremo ponovno na delo za utrditev naših organizacij, za nadaljnji boj za svoje pravice. In od tega našega dela nas ne bo odvrnila ne reakcija, ne radikalija, ne Orjuna in ne »bivši« —iči.
'r~	Star trboveljski trpin.
GUŠTANJ. Pred par dnevi je aretiralo orožništvo s. Stalcerja. Naenkrat so ga poklicaji od dela, izvršili pri njem hišno preiskavo in ga takoj s prvim vlakom odpeljali proti Mariboru. Nihče ne ve, kje da se nahaja in kaj se je zgodilo ž njim. Govori se, da je bil komunist in da so ga zato zaprli. Njegovo politično prepričanje nas ne briga, delavstvo vseh struj ga je poznalo kot tihega in mirnega človeka, ki je agilno deloval na kulturnem polju, propagiral abstinenco med mladino, telovadbo in disciplino. Zaradi tega je bil zelo priljubljen pri mladini. Seveda
oblasti so ljubši taki »komunisti«, k*, vpijejo in razbijajo pijani okrog, dokler se pijani ne zvrnejo v cestni jarek. Pro-lelarijat je ta nasilni akt vzel na znanje s težkim srcem, čuteč, da se bližajo hudi časi. To je za nas! — Gospodu socijalistu Golmajerju pa naznanjamo, da kljub temu, da je policija aretirata »falota« Stalcerja, ne bo zdaj v Gušta-nju delavstvo zopet postalo poslušna čreda ovac. — V petek, dne 19. t. m. je v jeklarni na Ravnah ubilo 66 Iei' starega tesarja Ivana Novaka. Pri nekem opravilu v strugami je prišel v jermenje in v trenutku ga je raztrgalo in razmetalo ude in kosti križem po delavnici. Prizor je bil strašen in krvav, da se je navzočega delavstva polastila groza. Neprevidnost podjetja je zahtevala eno žrtev. Ali je potrebno za~ poslevati tako starega človeka, ki sploh ne spada po človeških posiavah več v obral, pri delu med transmisijami. Inšpekcija dela naj se prepriča, kje je krivda.
Hrastnik. — Nekaj o naših skrahiranih socijaipatrijotih. - Ni jih nam treba natanko opisovati in razkrinkavali njihova dela, ker pri nas, kdor le nekoliko zasleduje leh par zaslepljencev g. Malovrhove unije, bo videl, kako se ti siromaki trudijo na vse načine, da je sedaj v tem času, ko sla FPD in njena zaveznica radikalna vlada pognali naše najboljše sodruge iz le doline, zopet čas za to, da jih nekaj nalovimo na svojo stran, da ne bo g. Krušič, kadar pride kaj diskutirat, vedno tako žalostno gledal sem ter tja in larnal, kako jih je malo, pa še tisti so večinoma ženske, katerih otrokom je Malovrh krstni ali pa birmanski boter. Po izgnanju naših zaupnikov so se vrgli v vso vnemo med delavstvo ter vodijo propagando in agitirajo s tem, da je str. org. ZRD itak že crknila in ne'vem, kaj še vse, da s tem delavstvo preslepijo ter ga nalovijo na svoje limanice, na katere se noče nihče več ujeti.
Ali trudite se zaman, to vam povem, ker hraslniško delavstvo vas predobro pozna, predobro ve za vaše grehe, ki ste jih v času stavke najbolj pokazali. Vedo tudi, kaj delajo vaši »sodrugi« v Nemčiji, Bolgariji, Italiji in drugod. Povsod, kjer se potaplja ladija buržuazije,, so socialpatrijotje prvi, ki ji hitijo na pomoč, da jo zopet postavijo na noge, da še naprej izkorišča do kosti izmozgano delavstvo. Poprej, ko so bili naši sodrugi zaupniki še doma, ni bilo človeka, ki bi rekel, da ima ZRD denar, ki je bil nabran za stavkujoče rudarje in ker se rie razdeli, da so ga sami vodilni člani ZRD vtaknili v svoj žep. Tisti ljudje, ki to trdijo, jim svetujem, da se res o tem natančno prepričajo od strani tajništva ZRD, ki je vsak dan dopoldne in popoldne odprto. — Mesto da bi pomagali delati v tako kritičnem času našim zaupnikom v času stavke, da se z uspehom izvrši, so se pa ti ljudje kratkočasiti z igranjem kart, na eni strani, na drugi strani so pa pridno agitirali za na šiht. Nadalje, medtem ko so naši zaupniki zvečer, po gozdovih iskali prenočišča, preganjani od policije, kakor divja zver od lovcev, kaj so delali ti ljudje, ki se danes tako hitijo čistit in mečejo vso krivdo enkrat na komuniste, drugič na ZRD, držali so križem roke ter pridno izdajali funkcijonarje str. organizacije ZRD. In danes pa hočejo Ir lopovi nekaj govorili in zagovarjati svoje sramotno delovanje napram celokupnemu delavstvu. Torej vas še enkrat opozarjam, da se ne pustite potom leh par izdajalskih fakinov prodat ter dobro premislite, kaj je njih geslo! —
Živela strok, organizacija ZRD!
Dol z izdajalci!
Dol s policaj-socialisli!
’■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■:
Sestanek ljubljanskih zaupnikov N. D. S. J. je vsako sredo ob pol 8. uri zvečer v »Delavskem domu.«
Širite „Glas Svobode"!
Lastnik in izdajatelj Konzorcij. Odgovorni urednik Anton Šušteršič. Tisk tiskarne »Merkur« v Ljubljani