185 | kronika 72 � 2024 1 ocene in poročila podložnikov prav tako vedel nasilno, se je deset let po uporu v Ljubljani poročil z Ano, roj. ba- ronico Auersperg. Kot nam sporoča notica o tej poroki, je poročni obred potekal v lontovžu, »auff dem landthaus«, 3. februarja 1583 (str. 133, št. 661). Objavo matrike prve ljubljanske protestant- ske občine iz zadnje četrtine 16. stoletja odliku- jejo natančnost in preglednost transkripcije, skrbnost pri izdelavi kazal osebnih in krajevnih imen, pa tudi nazornost izbranega slikovnega gradiva. V zvezi z uvodnimi besedili velja kot zanimivejša izpostaviti tista, ki govorijo o re- konstrukciji danes izgubljenih vpisov krstov in porok, ter poglavje, v katerem Barbara Žabota primerja ljubljansko matriko z bolj ali manj so- časnimi matrikami, hranjenimi v Štajerskem de- želnem arhivu v Gradcu in na župniji sv. Egidija v Celovcu (oziroma v Koroškem deželnem arhi- vu, kjer hranijo kopije). Avtorica ugotavlja, da je ljubljanska matična knjiga po vsebini veliko bo- gatejša. V svet duhovnikov in vernikov augsbur- ške veroizpovedi s sedežem v Ljubljani nas Žabo- ta uvede s predstavitvijo nekaterih zgovornejših zapisov v poglavju »Zanimivosti iz ohranjenega dela mrliške matične knjige«. Kar v uvodnem de- lu pogrešamo, sta konkretnejši prikaz začetkov vodenja matičnih knjig na protestantskih ozem- ljih (posebej na Württemberškem, kjer pomeni prelomnico Veliki cerkveni red iz leta 1559) in osvetlitev dejstva, da so prvi vpisi v ljubljansko matriko nastali v začetku leta 1578, torej v času oblikovanja tako imenovane verske pomiritve ali pacifikacije v Brucku na Muri. Naj ob koncu opozorimo na napačen prevod dela naslova v si- cer kakovostnem angleškem povzetku. Ker gre za matično knjigo cerkvene občine, je v naslovu napačna oznaka »civil register«, zavajajoč je po- leg tega izraz »municipality« oziroma »Protestant municipality«. Vendar te in še kakšne pomanjk- ljivosti nikakor ne zmanjšujejo pomena, ki ga ima objava za nadaljnje raziskave protestantizma na Slovenskem v drugi polovici 16. stoletja. Lilijana Žnidaršič Golec I Cobenzl: una famiglia europea tra politica, arte e diplomazia (1508–1823) (ur. Federico Vidic in Alessio Stasi). Roma: Lithos; Gorizia: Archivo di Stato di Gorizia, 2022, 1267 strani. Zgodovinopisje je od jeseni 2022 bogatejše za znanstveno monografijo o plemiški rodbini Co- benzl. Zanjo lahko brez kančka slabe vesti upora- bimo termin »monumentalna«, saj obsega skoraj 1300 strani. Najnovejše raziskave o rodbini Cobenzl (v raz- ličnih virih in literaturi je njeno rodbinsko ime zabeleženo tudi kot Cobentzl, Kobenzl, Coben- zel, Khobenzl, Kobencelj, Kobencl) zavračajo na- vedbe starejše literature glede njenega izvora na Koroškem, ki naj bi segal že v 13. stoletje. Rod naj bi izhajal iz premožne kmečke družine v Volčjem Gradu pri Komnu in se do začetka 16. stoletja pre- selil v Štanjel na Krasu. Tam so Cobenzli postali del »podeželske elite«, ki je imela določeno vojaš- ko oziroma obrambno vlogo, morda že pri obram- bi pred osmanskimi Turki, zagotovo pa v vojni z Benečani in po njej. Z nadarjenim Hansom (ok. 1530–1594), ki je bil v službi habsburškega dvora, je sledil hiter družbeni vzpon rodbine. Leta 1563 so, zahvaljujoč njegovim zaslugam, postali plemiči, dve leti pozneje pa goriški deželani. Na Goriškem so kot plemiška družina verjetno pustili največji pečat, zato pretežno veljajo za goriško družino. Postopoma so večali svojo zemljiško posest, s tem pa tudi prestiž, tako na Goriškem kot Kranjskem. V sedemdesetih letih 16. stoletja je bil Hans habs- burški poslanec v Rimu in Rusiji (1575/76), zaradi česar je bil že leta 1576 nagrajen z izboljšavo ple- miškega grba. Leta 1588 so Cobenzli (s Hansom) dosegli baronat in 1674 grofovski naziv. 1716 so po moški liniji izumrlih knezov Eggenbergov prevze- li urad dednega točaja na Kranjskem. Člani rod- bine so opravljali nekatere najvišje funkcije v dr- žavni in cerkveni službi. Vidno vlogo so imeli tudi 186 | kronika 72 � 2024 1 ocene in poročila kot umetnostni naročniki, zbiratelji ter meceni umetnikom in znanstvenikom. Sredi 18. stoletja se je rodbina razdelila na dve veji, a je že v začetku 19. stoletja izumrla. Njen zadnji moški potomec je celotno rodbinsko posest (z izjemo Ribnice) oporočno zapustil sorodnikom, grofom Coroni- nijem. Rodbini sta bili sorodstveno povezani od leta 1729, s poroko Janeza Karla (Giovanni Carlo) Coroninija (1706–1789) s Kromberka in Kasandre Ane Cobenzl (1703–1788). Dediščino Cobenzlov je prevzel njun pravnuk, takrat 17-letni Mihael (Michele; 1793–1876). Njegov oče Janez Karel ml. (Gian ali Giovanni Carlo; 1770–1803) je že leta 1796 dobil dediščino po še eni vplivni goriški oziroma kranjski rodbini, Rabatta. Njegova starša sta bila oče Anton (Antonio; 1745–1771) in mati Johana An- tonija (Giovanna Antonia) Rabatta (1733–1812), ki sta zakonsko zvezo sklenila leta 1768. Raziskovalni projekt o rodbini Cobenzl je bil zasnovan poleti 2019 na pobudo (danes žal že po- kojnega) Alessia Stasija, profesorja na Teološki fakulteti Triveneto (Padova–Videm) (Facoltà teo- logica del Triveneto (Padua–Udine)). Družinski arhiv Cobenzlov, ki je leta 1810 skupaj z rodbin- sko posestjo prešel k grofom Coroninijem, je da- nes javno dostopen v Državnem arhivu v Gorici (Archivio di Stato di Gorizia). Zasluge za to gredo zgodovinarju, starinoslovcu in zbiratelju, gro- fu Guglielmu Coronini-Cronbergu (1905–1990). Guglielmo je svoje raziskovalno, starinoslovsko in zbirateljsko delo razvil po drugi svetovni vojni. Po nacionalizaciji posesti Coroninijev v Jugosla- viji je svoje kulturno delovanje omejil na goriški prostor, ki je bil dodeljen Italiji. Od petdesetih let 20. stoletja je veliko časa in finančnih sredstev posvetil pridobivanju slikarskih, umetniških in drugih del, povezanih s Cobenzli. V svoji rezi- denci v goriškem dvorcu je ustvaril bogato zbirko muzejskih eksponatov. V Gorici je sodeloval tudi kot (so)avtor nekaterih pomembnih razstav, na primer razstave o 18. stoletju na Goriškem (1956), o slikarju Jožefu Tomincu (1966) in o vladarici Mariji Tereziji (1982). Poleg besedil v katalogih teh razstav velja med njegovimi objavami omeniti tisto v zborniku Gorizia viva (1973). V zgodovino- pisju je največ zanimanja pritegnila njegova raz- prava »Goriške pokrajine v obdobju grofije« (Gli stati provinciali goriziani nell'era comitale, 1975–77), ki je nakazala Guglielmov opus magnum – zbira- nje arhivskega gradiva za goriško območje. Ob- sežno delo z do 5.000 dokumenti iz srednjeveške- ga obdobja ni doživelo objav(e) in je, poleg drago- cenih muzejskih predmetov, bogate knjižnice in družinskega arhiva, ostalo v zapuščini. Po smrti Guglielma, zadnjega kromberškega Coroninija, je bila v skladu z njegovo oporoko leta 1990 us- tanovljena neprofitna zasebna organizacija, Fun- dacija Palazzo Coronini Cronberg (Fondazione Palazzo Coronini Cronberg). Naloga Fundacije je ohranjati in promovirati omenjene (umetniške) zbirke Coroninijev. Te so zdaj dostopne splošni javnosti v muzeju, ki se nahaja v preurejeni palači Coronini-Cronberg in parku v Gorici. Poleg tega Fundacija skrbi za izdajo publikacij ter organizi- ra razstave, konference in druge dogodke. Zgodo- vinski arhiv Coronini-Cronberg (Archivio Storico Coronini Cronberg) vsebuje dokumente od leta 1257 do 1990 in je glede na čas nastanka in vsebino zdaj razdeljen na štiri dele (serie). Trije razdelki, ki bi se lahko prevedli kot »Listine in dokumenti« (Atti e Documenti), »Študijsko gradivo« (Materiali di Studio) in »Sedanja uprava« (Amministrazione Corrente), so bili od leta 1992 shranjeni in so se- daj dostopni v Državnem arhivu v Gorici. Arhiv Cobenzlov obsega 88 arhivskih enot in vsebuje dokumente med letoma 1389 in 1810. Študija teh dokumentov je bila osnova za knjigo, ki jo pred- stavljamo na teh straneh. Družinski arhiv Cobenzlov v Državnem arhi- vu v Gorici do omenjenega raziskovalnega pro- jekta Allesia Stasija še ni bil v celoti raziskan. Pro- jekt je predvidel sistematične raziskave družin- skega arhiva Cobenzlov, vključno z mednarod- nim in multidisciplinarnim sodelovanjem pri- znanih znanstvenikov ter raziskovalcev različnih strok, kot so zgodovina, umetnostna zgodovina, muzikologija, arhivistika, epigrafika, geografija itd. Raziskave so bile omogočene z vzajemnim in celostnim sodelovanjem med Državnim arhivom v Gorici in Fundacijo Palazzo Coronini Cronberg, ki je bila ključna podpornica raziskav. V okviru raziskovalnega projekta je zagotovila aktivno in strokovno podporo, ki se je v obdobju izvajanja znanstvenih raziskav v času koronske krize izka- zala za nepogrešljivo. Pomembno je omeniti sko- raj že pozabljeno dejstvo, da so bile v času proti- koronskih ukrepov javne institucije večinoma (in dolgo) zaprte. Z močno podporo Fundacije je bilo omogočeno delo 32 znanstvenikom in raziskoval- cem iz 22 univerz ter inštitutov iz 8 držav. Poleg Italije, Avstrije, Francije, Rusije, Velike Britanije, Nemčije in Belorusije so opazen košček k skupne- mu mozaiku prispevali tudi raziskovalci iz Slo- venije. Urednika obsežne monografije, Federico Vidic in Allesio Stasi, sta imela nadvse zahtevno nalogo, saj je v njej objavljenih kar 36 prispevkov, in to v nič manj kot štirih jezikih (italijanskem, angleškem, nemškem in slovenskem). Dodatno so v francoščini objavljene transkripcije nekate- rih originalnih virov, mdr. potovalnega dnevnika zadnjega moškega člana Cobenzlov, grofa Janeza Filipa (1741–1810), ko je bil leta 1777 v spremstvu 187 | kronika 72 � 2024 1 ocene in poročila cesarja Jožefa II. na njegovem potovanju v Fran- cijo. Janez Filip je na tem potovanju postal eden najtesnejših cesarjevih zaupnikov, čeprav je pred ogledi trdnjav, pristanišč in vojašnic dajal pred- nost srečanjem z umetniki. Kot že omenjeno, so Cobenzli odigrali vidno vlogo kot umetnostni naročniki, zbiratelji ter meceni umetnikom in znanstvenikom, med katerimi so bili Wolfgang Amadeus Mozart, Lorenzo Da Ponte, Franc Kav- čič (Franz Caucig), Martin van Meytens in Jacqu- es-Louis David. Zadnja članica Cobenzlov je bila Marija Karolina Barbara (1742–1823), sestra Janeza Filipa, ki je umrla v Gorici kot klarisa. Monografija predstavlja vzpon rodbine Co- benzl, ki je iz majhne kraške vasice Štanjel tekom generacij v službi Habsburžanov večala svoje pre- moženje ter postopoma na področju diplomacije, politike, filozofije in umetnosti zaslovela po vsej Evropi. Rodbino je bilo mogoče temeljito raziska- ti na podlagi družinskega arhiva v Gorici in dru- gih arhivov, razpršenih po vsej Evropi. Cobenzli so odigrali pomembno vlogo tudi na Kranjskem, kjer so kljub redkim obiskom svojih kranjskih posesti (od druge polovice 18. stoletja) te ohranili do leta 1810, ko je umrl zadnji moški član rodbine. V Ljubljani so v 18. stoletju imeli nekaj časa tudi palači na Novem trgu 4 in 5, kjer so danes prosto- ri ZRC SAZU, osrednje znanstveno-raziskovalne ustanove v Sloveniji, ki je za knjigo o Cobenzlih prispevala tri raziskovalce. Monografijo odlikuje kakovosten in obsežen izbor slikovnega gradiva, pri čemer je velika večina slik najverjetneje prvič objavljena. Za bralca, ki ni vešč italijanskega jezi- ka, so priročni kratki povzetki vseh 32 prispevkov napisani v angleškem jeziku. Nepogrešljiva sta tudi genealogija rodbine Cobenzl na začetku mo- nografije ter indeks krajevnih in osebnih imen. Knjigo si lahko brezplačno prenesete v obliki PDF na spletni strani Državnega arhiva v Gorici. Matjaž Grahornik Historia. Zgodovina celjske gimnazije od leta 1809. Celje: Zgodovinski arhiv; I. gimnazija v Celju, 2023, 207 strani. Vezana v polusnje s trdimi marmoriranimi platnicami, enakimi kot rokopisni izvirnik, in z enakim naslovom na sprednji strani platnic kot original – Historia – daje monografija o zgodovini celjske gimnazije na zunaj vtis, kot bi res nastala leta 1809, ko se začenja njena vsebina. Dvesto- letna ustanova, danes imenovana I. gimnazija v Celju, pri kateri je dokument nasta(ja)l, in Zgo- dovinski arhiv v Celju, ki rokopis hrani, sta mimo obletnic in jubilejev izdala kritični prevod leto- pisa, v katerem je zajetih prvih devet desetletij najčastitljivejše hiše učenosti v mestu ob Savinji do vključno šolskega leta 1889/90. Kot avtorja sta podpisana zgodovinar Aleksander Žižek, ki je op- ravil prevod iz nemščine in s tem levji delež pre- vajalskega dela, ter klasični filolog Matej Hriber- šek, prevajalec starejšega, latinsko pisanega dela gimnazijskega letopisa do šolskega leta 1826/27. Z uvodnimi besedili so knjigo pospremili v novo življenje zgodovinar Borut Batagelj, slovenist An- ton Šepetavc in – oboje v eni osebi – Igor Grdina. Dolgo zaželeni otrok je s pomočjo petih doktor- jev naposled zadihal, spregledal in razveselil vse, ki imajo radi zgodovino in Celje, tudi nezgodovi- narje in Neceljane. Zgodovina celjske gimnazije od leta 1809, kot je v latinščini naslovljen izvirnik, je pisana v ob- liki letopisa, ki za posamezna šolska leta vsebuje najpomembnejše oziroma po presoji kronistov spomina vredne podatke o dogajanju na šoli in nekoliko tudi zunaj njenih zidov. Na videz nered- ko suhi podatki o spremembah v sestavi učitelj- stva, šolskih odredbah, številu dijakov ipd. lahko pripovedujejo zanimivo zgodbo, če jih znamo brati oziroma spraševati na pravi način. Povedo tisto, česar pogosto ne bomo našli v drugem ohra- njenem gradivu iz delovanja gimnazije v 19. stole- tju, kot so katalogi učencev, redovalnice, prejeti in odposlani uradni dopisi. Pred nami je neke vrste