190 Slovstvo. k temu, da se napelje pozornost rodoljubnega slovenskega razumništva na prepotrebno društvo naše.« »Letno poročilo« o deželni vinarski, sadjarski in poljedelski šoli na Grmu pri Rudolfe vem za šolsko leto 1888/9. Spisalo vodstvo. V Ljubljani, 1890. Izdal in založil deželni odbor kranjski. — Tisk J. Blaznikov v Ljubljani. 8°. Str. 16. Poljsko slovstvo. Szczcscie na wsi.« (Sreča na vasi — kmetih) povest J. A. Lukaszkievvicza. Bytom G.-S. Nakladem wydawnictwa. »Katolika«. 1889. — Cena 40 krajcarjev. — Na 312 straneh nam slika pisatelj življenje med Poljaki v naših dneh. Na eni strani nam odgrinja pogled v veliko mesto Lvov. Tam je mnogo bogastva, pa tudi mnogo revščine. Pridni in izurjeni rokodelci se ne morejo preživiti. Na drugi strani vidimo življenje na kmetih. Grajščak, nebrižen za gospodarstvo, zaupa vse oskrbniku, ki ga grdo goljufa. Gospodarstvo propada. Oskrbnik sam hoče biti gospod, pa na poti mu je jud, ki ima v najemu grajsko krčmo in posojuje denarje grajščaku. Zaradi sile pride več dobrih rokodelcev na kmete, kjer se jim godi dobro in kmetom postrežejo s poštenimi izdelki. Kmetje in obrtniki se zedinijo in kupijo skupaj od grajščaka posestvo in si je razdele, le grad in park in nekaj zemljišča mu ostane, da se mu ni treba seliti. Juda iztirajo iz vasi in kmalu se obrne vse na dobro. To je glavna misel, ki se razvija v več prav lepih prizorih in je za naše čase prav primerna Pisana je za priprosto ljudstvo prav lahko. Tudi Slovenci bi lahko vse umeli s pomočjo malega slovarja. Kdor si hoče poljščine priučiti, ima tu dobro berilo. Za primero naj pristavim začetek XII. poglavja: W Karczmie (v krčmi). W obszernej karczmie Srula gvvarno (šumno) bylo i rojno w niedziele po poludniu. Wielu (veliko) zebralo sie gospodarzy nawet (tudi) takich, ktorzy (kateri) tu bardzo (prav) rzadko (redko), lub nigdy (ali nikdar) nie zagledali. Jedni rozgrzevvali sie gorzalka (žganjem), drudzy chlodzili pivv^m, inni rozvveselali sie przy (pri) butelczynie vvina. Przy každym (vsakem) stole slychač bylo glosy utyskujace (tožeče) nad tem, že (da) tak piekny (lep) majatek (imetek) p. Gruzewskiego pojdzie na marne (kant) przez licytacjg . . . Besede so skoro vse naše, le pravopis moti začetnika. »Biblioteka pisarzow polskich.« (Izdaja-teljstvo akademije umetnostij v Krakovu.) VI. zvezek te biblioteke poljskih pisateljev iz XVI. veka ima dva dela: 1. Nikolaja Reja z Naglowic: Žywot Jožefa z pokolenia žydowskiego (1543). Izdal: Roman Zawilinski. 2. Algoritmus, to jest nauka liczby, polska rzecza. wydana, po K. Tomažu Klos-u ^1538). Izdal: Dr. Marjan A. Bara-niecki. Krakov, 1889. »Polska w obrazach.« Izdajateljstvo »Biblioteka Areydziel u Krakovvie«. Izdal Adam Kaczurba 1890. — Delo: »Poljska v podobah« bode obsezalo 20 zvezkov in kot nameček pride pojasnilo zgodovinsko, estetično in arheologijsko. Naročnina za celo iznese 14 gld., posamezni zvezki 75 kr. »Na Szlasku polskim. (Wraženija i spo-streženia). »Tam jest Polska, gdzie jest lud polski.« (Zapomniana prawda). Ki*ak6\v. G. Ge-bethner i spolka 1890. 8°. Str. 101., Krasna knjižica, ki opisuje razmere na Zgornjem Šleskem. J- Druga slovstva. Archiv fiir die slavische Philologie.* Herausgegeben von V. Jagič. XII. zvezek, 3. ia 4. seš. — je izšel pretekli mesec. Že lansko leto je poročal naš list častitim čitateljem o tej znameniti publikaciji. Rečena sešitka sta lepa knjiga 325 stranij in sta nadaljevanje prvih dveh. Tako obsega celi XII. zvezek 646 stranij. V tem zvezku govore Slovenci prvo besedo. To je tem veselejše, ker so med temi Slovenci same mlade moči. Oblak, Murko in Štrekelj so se zopet ska-zali in pokazali svetu plodove svoje neumorne delavnosti in moč svojega duha. O obilnih razpravah raznovrstnih snovij podamo samo napise nekaterih, o drugih pa bodemo obširneje govorili. Od str. 321—358 nadaljuje A. Briickner iz Berolina, svoje »Bohmische Studien«; in od 358—450 str. V. Oblak svojo razpravo »Zur Geschichte der nominalen^ Deklination.« Zanimivi sta razpravi dr. K. Štrekeljna: »Beitrage zur slavischen Fremdvvorterkunde I. 451 — 74 in »Zur Kenntniss der slavischen Elemente im friaulischen Wortschatze« 474 — 86. Prva razprava je samo začetek, kateri bodo sledile še druge. V nji nam podaje gosp. pisatelj besede rabljene v slov., katere so vzete iz jezika naših sosedov. Vse to bode pripomoglo, da dobimo natančen etimologijski besednjak. Nekatere besede, katere g. Štrekelj prav spretno razlaga, niso zastopane v Miklosichevem. Takisto zasleduje pa v drugi razpravi slovenske besede v furlanščini. Nato beremo v »Kritischer Anzeiger« razne večje in manjše ocene. »Polonica« od A. Briicknerja predočuje nam poljske publikacije poslednjega polletja od 487 — 99 str. in od 499 525 str. piše V. Oblak: »Slovenka«. To znamenito poučno razpravo bodemo podali okrajšano čč. čitateljem »Dom in Svet«-a in zato preidimo k razpravi M. Murka: »Zur russischen Literaturgeschichte« 526—71. str. Pod rečenim napisom ocenjuje naš učenjak gramatični deli Iv. Nedešev-a in Eth. Karskij-a o beloruskem jeziku, »Gomeljskija Narodnija pjesni«, »Romanov belor. zbornik«, »Žitie sv. Alekšeja«. Razven tega je še tudi od M. Murka: »Kleine Mit-theilungen«, na str. 639 »Vorbilder der Petri-nischen Reform der cyrillischen Schrift« in na str. 640 »Ethnographisch.es«, kjer nam poroča o nekih poganskih šegah med Rusi. Od str. 571 do 94 čitamo sedem Oblakovih ocen o delih raznih strok, katerih je sosebno mikavno: »Je-remias Homberger. Von Dr. F. M. Mayer« in »Dr. Franz v. Krones:.die deutsche Besiedelung der ostlichen Alpenltinder, insbesondere Steier-marks, Karntens und Krains.« (Dalje.) Fr. S. Lekše. 224 Raznoterosti. V predgovoru opozoruje nas pisatelj, kako se nekatere pripovedke na več mestih, celo jako oddaljenih med seboj, skoro enako pripovedujejo, in nam tolmači, kako govori in izgovarja narod v Varaždinu in njegovi okolici. Za predgovorom sledi 119 pripovedek in sicer 25 »od vil«, 11 »od Rojenic iliti Sujenic«, 11 »od vuč-jega pastira«, 72 različnih pripovedek in 32 narodnih pesenc. Pripovedke so zelo zanimive tudi za mitologa, ker se pripoveduje v njih o kralju vetrov, o kralju solnca, kralju meseca, o sveti Nedelji itd., da niti ne omenjam vil in pa drugih njim sličnih bitij, katera so se porodila v narodovi domišljiji. Pripovedke so zapisane prav tako, kakor govori narod v Varaždinu in njegovi okolici, a razumel jih bode Slovenec mnogo lože od Hrvata Stokavca. Razvedrile pa bodo te pripovedke vsakega, čitatelja, ker se bode vsakdo preselil v ono srečno mladostno dobo, ko je poslušal slične, ali pa tudi povsem enake pripovedke pri pastirjih na paši, ali pa doma pri topli peči od svojega sivolasega dedka, ali pa od dobre babice. Oj, tedaj je bilo lepo! — Knjigo toplo priporočamo Slovencem; ima jo tudi »Katoliška Bukvama« v zalogi. _č. P RUGA SLOVSTVA. »Archiv fiir slavische Philologie herausgegeben von V. Jagič. Predno nadaljujem poročilo XII. zvezka, naznaniti mi je častitim čitavcem XIII. zvezka prvi sešitek 1. 1890 ravno izišlega tega dela. Vsebina mu je ta-le: »Bohmische Studien von A. Briickner. — Zur Geschichte der nominalen Deklination im Slovenischen, von V. Oblak (Konec). — Zur Textkritik der altserbischen Ur-kunden, von Kalužniacki. ¦— Die čakavština und deren einstige und jetzige Grenzen, von Milan Rešetar. — Die altrussischen und čechischen Participia auf a von Fr. Pastrnek. — Eine Gegenbemerkung zur vorhergehenden Abhand-lung von V. Jagič. In potem prav poučljiv in pa zanimiv: »Kritischer Anzeiger« in »Kleine Mittheilungen«, med katerimi je mikavno za nas Slovence: Ein Beitrag zum Volksglauben der Slovenen aus dem XIV. Jahrhundert von V. Oblak. 0 priliki kai več. J Fr. S. Lekše. Raznoterosti. INTaše slike. Dasi prinaša ta številka le dve sliki, vendar pišem: naše slike, ker k dvema pride tretja in četrta ... in konec leta bode imel čitatelj pred seboj več slik. Prva nam kaže visoka zaročenca, katerih poroka se bode 13. jul. praznovala. Cela Avstrija se veseli s presvetlim cesarjem, očetom neveste Marije Valerije (roj. 22. apr. 1866) in z ženinom, nadvojvodom Francem Salvatorjem (roj. 21. avg. 1866). Druga pa nam predočuje žalosten prizor iz tužne Afrike, kjer ravnajo kupci huje kot živinsko z nesrečnimi ulovljenimi zamorci. Ker se prav sedaj ves omikani svet zanima za Afriko, in sloveči H. M. Stani ey objavlja dogodke na svojih potovanjih, podajemo i mi to priprosto sliko. Tajc. V Sostrem pri Ljubljani se sliši beseda ,tajč', ki pomenja to, kar zlodej. Tajč, gen. tajča; za-tajčati: zazlodejati. Tajč te naj vzame: zlodej-te naj vzame. Potemtakem ima tajč (Nemec) jako slab pomen. Pa tudi marsikje so čislali Nemce le malo. Narodi, ki so živeli med Rusi in Nemci, imeli so žalostne spomine o groznih tajčih. Tako n. pr. kadar so v Litvi pokopavali mrtvaka, govorili so mu ostali: »Idi, ubožec, iz težave tega sveta na boljši svet, kjer ti ne bodo gospodovali razbojniški Nemci, ampak ti njim." Poljaki imajo Nemce v želodcu in na prsih že več sto let. Kar počenjajo ž njimi Prusi, znano je vsem, in tega tudi ne prikrivajo tajči. Hote jim vzeti jezik in zemljo. Tudi delitev Poljskega je nasnoval Prus. Knez Henrik pruski, brat Friderika II., se je bahal, da je on začetnik prve delitve poljskega kraljestva, grofu Segur-ju, poslancu francoskemu, ki je mislil, da je cesarica Katarina nasnovala delitev Poljskega, pravil je namreč tako-le: »Ah! pour le partage de la Pologne 1' imperatrice n'en a pas 1' honneur, car je puis dire qu'il est mon ouvrage.« (Ah! kar se tiče delitve Poljskega nema cesarica te časti, zakaj rečem lahko, da je to moje delo.) In razlagal je knez grofu, kako se je to zgodilo, kako mu njegov brat ni odobroval delitve sosednega kraljestva, kako je on, knez Henrik, za to misel najprej pridobil cesarico in potem brata svojega. Naposled je dodal: »Ainsi sans guerrover. sans perdre de sang ni d' argent, grace a moi, la Prusse s' agrandit et la Pologne fut partagee«. (Tako se je brez vojskovanja, brez prelivanja krvi in brez stroškov povečalo Prusko, za kar gre hvala meni, in Poljsko delilo.) F. Marešič. Cena: Za celo leto 2 gld.; sa pol leta 1 gld. Uredništvo in upravništvo je v Marijanišču. Izdajatelj, lastnik in urednik dr. France Lampe. Tiskala »Katoliška Tiskarna« v Ljubljani. „DOM IN SVETS' 1890, štev. 8. 255 smemo toliko reči, da je tem večje hvale vreden, čim teže je Tacita dobro prevajati. Opazke na koncu knjige pomagajo čitatelju, da lože umeva. Kdaj dobimo Slovenci nadaljevanje onih prevodov, s katerimi je začel pokojni Janežič? Dr F. L. ,,Maričon" Pripoviest. Napisao Ljuba Babic (Gjalski). TJ Zagrebu. Knjižara DioniČke tiskare 1890. 8°. Str. 87. Cena 30 kr. - Nekako čudna vam je ta »Maričon«. Kdo pa je? Hči »sudca« Lacka Ladanovica in dobre, lepe gospe Lada-novičke, ki je pa kmalu umrla in prepustila desetletno deklico tužni osodi. Res osodi. zakaj Ladanovič se ni brigal skoro nič za svoje dete, tudi mu ni preskrbel nikake vzgoje ter le slučajno vzel nekega Francoza Delavignea za vzgojitelja. od katerega se je naučila v 14. letu citati in pisati in nekoliko drugih stvarij površno. Ko odide Francoz, znala je toliko, da je čitala lahko romane Sue-ove, Dumas-ove in IScott-ove. S tem se je razpalila njena domišljija, ki je že tako bila bujna. Nesreča njena je privedla v hišo hudo gospodinjo Lojziko, pohotno žensko, ki je bila očeta Lacka ulovila v svoje zanjke in s katero je živel dosti nerodno. Mož, ki ni bil maral za svojo blago ženo, bil je pokoren malovredni služabnici. To je do cela razjedlo značaj in-s*ee deklici, ker je videla, kaj se godi. Začela je tudi sama iskati tešila v družbi Turkovidevega Janka, poštenega mladeniča. A ko ne more že več prenašati hudih razmer doma in prosi Janka. da bi oba ubežala, ustavi se ji Janko; a Maričon občuti toliko žalost in zapuščenost v srcu, da bega sem in tje. ne vedoč, kaj se ji godi, in da teče naposled z groba drage matere potopit se v hladne valove. — Res je tu pa tam kak opis čitatelju nevšeč, in tudi konec žalosten, vendar popolnoma utemeljen, ker hoče pisatelj pokazati, kakšni so nasledki zanemarjene ženske vzgoje. Zato ne moremo biti hudi na pisatelja, ki je risal te slike po istini. Za mladino ni, za stariše in odgojitelje pa ima mnogo naukov. Povest je pretiskana iz »Vienca« 1884. Dr. F. L. Druga slovstva. »Archiv fiir slavische Philologie. (Dalje.) Nadaljujoč poročilo o XII. zv. (prim. »Dom in Svet« str. 190) »Archiv«-a ne smem izpustiti Jagicevih opazek o dr. T. Maretič-u. G. Naše slike. 1. Upamo, da bodo čitatelji z veseljem pozdravili lepo sliko A. Mickievvicza, katero poda-jemo na prvem mestu te številke. Podajemo jo pa v spomin, da so Poljaki dali slovesno prenesti ostanke pesnikove v domovino in jih tu dr. T. Maretič, znani hrvatski pisatelj in veliki privrženik Vukov ter fonetičnega pravopisa, je napisal knjigo: »Istorija hrvatskega pravopisa latinskim slovima«, in pa razpravo v »Radu« 97.: »Kosovski junaci u narodnoj epici.« V prvem delu se vidi pridnost in trud gosp. pisatelja, v njem nam predočuje zgodovino pravopisa v hrvatskih knjigah, od najstarejših do Gajevega pravopisa. G. Jagič govori (str. 602-609) o prvem delu rečene knjige jako nepovoljno. Gospod Maretič razpravlja tvarino z drugega stališča, kakor bi želel gospod Jagič. Dokazuje namreč, da se v vseh starih knjigah iztiče posebno fonetična pisava. Jagič pa trdi, da tedaj še ni bilo te prepirke. katera se vrši dandanes z nekim »fanatizmom«. Malo pisateljev je mislilo o grafiki. marveč naslanjali so se na prednike in vrstnike svoje. Pisatelj naj bi bil podal nekatere predgovore starih piscev, in ker tega ni storil — piše Jagič — ni razprava zgodovinska. Hvali pa ocenjevalec drugi del rečene knjige, ker izvaja iz prvega dela posledice. »Kosovski junaci i dogodjaj u narodnoj epici.« (Str. 609 do 615.) Tudi s to razpravo se ne strinja Jagič. Naravnost zavrača trditev Maretid-evo, da Hr-vato-Srbi niso imeli pred 15. stoletjem epskih pesmij. Maretič namreč piše, da so si Srbi in Hrvati pred bitvo na Kosovem polju (1389) o svojih junakih in njihovih delih pripovedovali vse le v prozi; pesmi da so bile le lirske »ly-rischen Charakters«. A zato — pravi Jagie — nima pisatelj nobenih dokazov. Zakaj »argu-mentum a silentio nihil valet« Vse ima začetek, tako tudi srbska narodna epika. Ravno epika se začenja v kakem narodu najprej. In zato misli Jagič, da so epske narodne pesmi jako staro duševno blago srbskega naroda in niso še le v 15. stoletju padle iz nebes. Prav ko sem to pisal, izšel je »Rad 101.«, kjer se brani dr. T. Maretič proti t°j kritiki. Piše, da mu je storil J. krivico, ko ga je tako zdelal zaradi knjige »Istorija«. Zakaj on ni mogel vsega tako izvesti, kakor želi ocenjevalec, sicer bi bila knjiga preobširna. O drugi oceni pa piše Maretič: »Ocjena prof. Jagiča ne donosi nikakve činjenice, ved onako bez dokaza osu-djuje moju misao«. Kdor pozna srbsko-hrvatsko književnost, ve, da je to vprašanje med Srbo-Hrvati že staro. Ž njim se pečajo prvi književniki bratovskega nam naroda, kakor Jagic, No-vakovid, Pavic. Neka je rieše! (Dalje.) Fr. S. Lekše. najslovesneje pokopali. Ker govorimo o slavnem pesniku na drugem mestu, naj le prav ob kratkem povemo, kako so prenesli in pokopali pesnikove kosti. Mickiewicz je umrl v Carigradu 26. nov. 1855. Njegovi prijatelji so prepeljali truplo v Pariz, Raznoterosti. „DOM IN SVET5' 1890, štev. 9. 287 ljenje je potem le sestavljanje sodeb in sklepov v večje skupine. Posebno važno za temeljito spoznavanje resnice je dokazovanje, ki ni drugega, nego izvajanje resničnosti kake sodbe iz priznane resničnosti drugih sodeb s po- ločjo pravilnih sklepov. Pravila, po katerih se to izvajanje godi, in različne oblike sodeb, sklepov in dokazov navaja ter obširno opisuje logika. Najprvotnejša pravila vsemu mišljenju >a so takozvani zakoni mišljenja. yo teh zakonih se mora misleči človek vedno ravnati, ako hoče spoznati resnico, t. j., ako hoče, da se njegovo mišljenje vjema z dejanjskimi razmerami, njegove misli ne bodo le golo do-mišljevanje in prazne sanje, ampak pravi odmev zunanjega sveta v njegovi duši, v njegovi zavesti. Na te zakone se tudi opirajo vsa daljna pravila o sojenju in sklepanju; ta pravila niso nič drugega nego posledice iz zakonov mišljenja. Iz tega se razvidi važnost teh zakonov. Pa sedaj, ko smo nekoliko natančneje spoznali, kaj je mišljenje, bodemo tudi prav lahko umevali zakone mišljenja. Rekli smo, da je mišljenje svobodno in razumno duševno delovanje. To delovanje smo opisali natančneje rekoč, da je prvič izobraževanje pojmov iz čutnih predstav in zavedanje nad-ču tn i h idej; drugič primerjanje pojmov in idej mod seboj in z zaznavami ter zaznavanimi predmeti, njihovo združevanje in razdruževanje v zavesti: to so logične sodbe; tretjič sklepanje in dokazovanje, ali izvajanje novih sodeb in spoznavanje novih resnic ali zmot ter priznavanje in sprejemanje prvih, razdiranje in zamctovanje drugih. (Dalje.) ^ -$3i SLOVSTVO. f^ &2- OLOVENSKO SLOVSTVO. (Piše dr. F. L.) »Don Kišot iz la Manhe«, vitez otožnega lica. Slovenski mladini prosto priredil Fr. Ne-deljko. V Ljubljani, 1890. Založil Mat. Gerber. - Tiskala »Narodna Tiskarna«. 8°. Str. 80. Gena 20 kr. Z barvano sliko na platnicah. — Znani Cervantesov roman je tu na kratko prirejen za mladino, kakor imajo kratke Kišotove zgodbe tudi v drugih slovstvih. Upamo, da bode marsikdo čital slovensko knjižico z veseljem ; samo skrčena pisava mu bode delala nekoliko težave. Naš pisatelj je namreč ob kratkem hotel mnogo povedati. Jezik ni brez hib, pa je še dokaj pravilen in ima marsikatero dobro besedo. »Vežbovnik« (Exercier-Reglement) za cesarske in kraljeve peš-čete. Poslovenil in založil Andrej Komel pl. Sočebran, c. in kr. major v p. Natisnila tiskarna družbe sv. Mohora v Celovcu, 1890. 12°. Str. 63. Cena 20 kr. — Oznanili smo letos že dve knjižici gospoda pisatelja: »Organizacija vojstva« (str. 92) in »Službovnik« (str. 126). »Vežbovnik« dopolnjuje lepo zbirko knjižic za vojaštvo, ki so pa zanimive za vsakega omikanca, za jezikoslovca posebej zaradi izrazov. Dobiva se v knjigarnah in pri gospodu pisatelju v Gradcu (Grazbachgasse, 40). P RUGA SLOVSTVA. »Archiv fiir die slavisehe Philologie«, herausgegeben von V. Jagič XII. zvezek. ('Dalje.) — Najimenitnejša v celi ti knjigi je za nas Slovence V. Oblaka razprava »Slovenica« (499 — 525.) Ta nadpis obsega vse slovenske novejše objave, tičoče se soseb jezikoslovja. O »Šumanovi slovnici« piše gosp. Oblak pohvalno. Zakaj napisana je na podlagi staroslovenske ali cerkveno-slovenske slovnice. Ne piše več o treh sklanjan, kakor Janežičeva^ Soseb hvali gospod Oblak, da je podal g. Šuman nekoliko pravil, kako naj naglašamo, in posebej, da je sprejel akcen-tuacijo naših najboljših učenjakov: o. S. Škrabca in prof. M. Valjavca. Temu bi še pridejal samo, da je — mislim — že čas, da se poprimemo enakega naglašanja in izgovarjanja. Sumanovo slovnico pa graja Oblak zato, ker se ozira gospod pisatelj premalo na razna narečja. Tudi o 288 Raznoterosti. obeh Sketovih slovnicah beremo pohvalno oceno (str. 501), kakor tudi o dr. Jožefa Pajka knjigi (str. 505) »Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev.« Omenjajoč »Dom in Svet« izreka se gosp. Oblak pohvalno o spisu »Recimo katero o našem prayorečju!< (str. 505). »Književna zgodovina slov. Štajerja Iv. Macuna« je pridno izdelana; vtihotapila se je sem ter tam kakšna hiba. Kar je trdil rajni Macun o brižinskih spomenikih, bode se javaljne dalo dokazati, namreč, da so podobni po jeziku kranjskemu dijalektu. — Prav pridno nadaljuje gosp. Marn svoje delo. Tu in tam je v »Jezičniku« kaj izostalo — Th. Elze, »Die slovenischen protes-tantischenGesangsbiicher desXVI. Jahrh.« Pastor Elze se bavi soseb z zgodovino protestantovstva na Slovenskem. In s tem nas je seznanil v rečeni razpravi z mnogimi dozdaj še nepoznanimi viri o protestantovstvu med Slovenci. To razpravo, kakor tudi »Primus Truber und die Re-formation in Krain« v »Real-Encyklopadie tur protest. Theologie und Kirche« bode pisec naše slovstvene zgodovine lahko porabil in iz njiju pobral, kar je dobrega zrna. — »A. Fekonja, Davorin Trstenjak, slovenski pisatelj.« Knjižica opisuje življenje in delovanje Trstenjakovo. Gosp. Oblak pravi o njej poleg drugega: »seine Verdienste um die slov. Literatur, insbesondere die wissenschaftlichen, nicht ins rechte Licht gestellt und geniigend gewurdigt werden . . . wie auch die Aufzahlung (und nichtkritische Wiirdigung) der Arbeiten und Abhandlungen Trstenjak's . . . nicht vollstandig ist (str. 509). Pohvalivši Sketovo Slovensko berilo, piše gospod Oblak na str. 509, 510 o Trstenjaku: »Mogen auch viele von seinen Ansichten nicht haltbar sein und mag sich auch seine Meinung, dass die Slaven die altesten Bewohner Pannoniens, No-ricums und Venetiens waren, als unrichtig herausstellen, das bleibende Verdienst muss ihm anerkannt werden, dass er mit rastlosem Eifer durch viele Jahre diese Frage studirt und ein grosses Material zusammengetragen hat . . . Es ware nur zu wiinschen, dass diese Arbeiten zur Kenntnis anderer Forscher gelangen . . « itd. Jako pohvalno omenja Oblak tudi dela: Orož-novo: »das Bistum Lavant« etc. in: »Zgodovino fara Ljubljanske škofije«, izd. A. Koblar, samo da poslednjo imenuje nekritično.1) (Dalje.) i) Mislimo pa, da se je tu gosp. Oblak prenaglil. Kdor ve, kako so se ta dela pisala in popravljala, ta ne more tako soditi. TJredn. Raznoterosti. Naše slike. Ivan Mažuranič, pesnik in ban hrvatski. (Str. 257.) Ker podajemo v listu kratek življenjepis pesnikov ter pregled njegovih del in zaslug, ni nam treba tukaj ničesar posebej izpregovo-riti. Uredništvo je hvaležno onim prijateljem našega lista, ki so pripomogli, da je dobil odlični hrvatski pesnik spomenik i v našem listu. Dolnjelužičanka v praznični obleki. (Str. 273.) Ne vem, je-li treba razkladati čitatelju, kje so Lužice in Lužičani? Morebiti mu je bolj znano ponemčeno ime »Lausitz«? Zavednega Slovana, spominjajočega se tega bratovskega naroda, prešine žalost. Ali se bodo mogli ustavljati Lužičani — ali kakor se sami imenujejo, Srbi — silnemu navalu Prusov. ki so hudi in močni sovražniki njih narodnosti ? Ker bodemo objavili poseben spis o Lužicah in podali čita-teljem kmalu še dve sliki, ozirajoči se na to slovansko pleme, bodi za danes to dovolj. Nova beseda. V tej številki našega lista so naleteli čita-telji na novoskovano besedo župnišče, ki po-menja — »farovž«. Kdo se že ni izpodtikal nad to nemško spako v našem jeziku! Besednjaki nasvetujejo razne izraze za-njo; Cigale-Wolf: duhovnišnica, a ta je preveč nedoločna in okorna; Janežič-Bartel: župnijska hiša, župljansko po-slopje, a mislim, da niti prva, niti druga ne bode dobila veljave. Sam sem v tem listu rabil nekaterikrat: župniška hiša, ki je izvedena od »župnik«, a tudi ta je neokretna, Zakaj bi ne rabili kratke in pravilne: župnišče? Kolikor se jaz zavedam duha narodovega jezika, posebej slovotvorja, trdim, da je beseda za »Pfarrhaus« in »Pfarrhof« primerna in prava. To kažejo analogije, v katerih je končnica išče — pride-jana imenom ali lastnim, ali takim, ki zaznamujejo sicer lastnika ali prebivalca. Pri nas n. pr. pravijo: kmetišče — Bauerngut, Bauernhof, Krekovišče — last Krekova, Kalarše (t. j. Ka-Tarišče) — posestvo Kalarjevo; Ozbičevišče — posestvo Ozbičevo; rekli bi tudi Tomincovše (t. j. Tomiueeoišče) — posestvo Tominčevo. Obče znana je menda beseda: mlinarišče (kar izrekajo: malnarše) — mlinarjevo posestvo, poslopje; obče je tudi sprejeta skovanka: učiteljišče. Rad bi, da bi drugi izrekli svoje boljše mnenje, ali se pa poprijeli nasvetovane besede. Oglasil sem se le zaradi potrebe. Cena : Za celo leto 2 gld.; za pol leta 1 gld. Uredništvo in upravništvo je v Marijanišcu. Izdajatelj, lastnik in urednik dr. France Lampe. Tiskala »Katoliška Tiskarna« v Ljubljani.