Zaseda
Lojze Skraha-Silni, doina iz Iške vasi, je bil moj daljni sorodnik. Ze zgodaj v letu 1941 sva veliko sodelovala v organizaciji OF. Zbirala sva orožje in organizirala sabotažne akcije. V partizane je odšel že maja 1942, kakor večina iškovarcev. Najine poti pa so postale zopet skupne po veliko - italijanski ofcnzivi, 16. jujija 1942, ko jc bil dodeljen za kurirja krim-ski tehniki in inlendaturi glavnega štaba NOV in POS. Takrat sva sodelovala v kurirskih zvezah z rajonskim odborortt OF Barje.
Spominjam se noči 20. julija 1943. Bila je svetla noč. Silni je moral po kurirski poti v Črno vas. Zaradi mesečine sem ga spremljal po odročnejših poteh, saj sem poznal sleherno stezico še iz otroških let. ko scm pasel krave.
Krenila sva z Mokrca, skozi Iško. mimo Gornjega Iga nad Strahomerjem in Tomišljem v zaselck Podkraj, kjer sva počakala mrak. Dogovorila sva se za drevo ob poti, kjer naj bi se našla v primeru, če bi se morala raziti. Silni mi je sledil nekaj metrov. Plazila sva se ob travniku, kjer so rasle jelše, prišla tako do konca travnika in preskočila jarek. Pozorno sva prisluhnila in razločno zaslišala, kako je na nasprotni ^trani na križni cesti škrtnil zapirač puške. Bilisti beli. Nagonsko sem poklcknil in krogla je šinila mimo glave. Drugi strel je udaril z leve strani grmovja tako blizu, da mi je ogenj smodnika zasmodil obleko na trebu-hu. Skočil sem nazaj na travnik in tckel po visoki travi. Bila je polna luna in bilo je svetlo kot podnevi. Nekaj časa sem čakal prikrit v
travi. toda Silnega ni bilo nikjer. Beli so še vedno streljali izza grmovja. Tudi sam sem naredil nekaj strelov, toda moral sem se uma-kniti, saj se je za mojim hrbtom zaslišal pasji lajež, vse naokrog pa je bila sama čistina. Uspel sem priti na najino dogovorjeno mesto. Čakal sem ga skorajda dve uri. Ves č«s scm se vpraševal, če je še živ, jc morda ranjen, so ga ujeli? Kmalu pa zaslišim lomastenje po žitu -Silni je prišel živ. »Si ranjen?« sem ga takoj vprašal. Rad se je šalil in je odgovoril »nič nisem oflužen«.
Uspelo nama je oddati pošto. stopila pa sva še do domačije pri Ambroževih, kjer smo imeli frontni punkt. Tam sem sprejcl paket. katerega mi je poslala sestra Francka iz Ljub-ljane. Dobrotc so nama izrcdno teknile. Ko sva se malce okrepčala, sva v bližnjem gozdu izmenjanje zaspala.
Naslednji dan sva v zgodnjem svitu obrskala Hcleno Rus, ki je imela hišo tik ob gozdu. Helena je bila naša zanesljiva sodelavka in obveščevalka. Ponudila nama je zajtrk, pa sva ga morala žal odkloniti. saj je bila postojanka belih v Tomišlju izredno blizu. Silni si je zaže-lel solate, zato jo je Helena na hitro napulila na vrtu, v majhno steklcničko nama jc nalila nekoliko kisa, pa ščepec soli, olja pa tudi sama ni imela. Ko sva tako bila »otovorjena z naji-nim bogastvom«, sva hitro prečkala tomišelj-ske gozdove tcr kmalu v Krimu prišla v zapuš-čeno Šercerjevo taborišče. Odločila sva se, da si narediva solato. Toda, saj nisva imela niti ene posode! Po taborišču so resda ležale poso-de, toda bile so preluknjane in neuporabne. Silni pa se je znašel. Iz skalnate luknje je prinesel prav tisti svoj klobuk, ki si ga je poveznil preko titovke, kadar je močno deže-: valo. Bil je velik siv in zvonu podobcn klobuk, pa tudi ne prav čist. Silni je notranjost klobuka dodobra obrezal z nožem in jo stresel. Tudi jaz sem solato strebil tako, da sem jo dobro stre-sel, saj vode ni bilo. Nato sva solato okisala, osolila, premešala. Leseni klinčki so nama služili za vilice. Bila je enkratna in še danes sem prepričan, da tako dobre solate nisem ' nikdar več jedel.
MATIJA ŠKRABA