LJUBLJANSKI ČASNIK.
M S9.
Tšorih 22. Ko&opershn
18SO.
,Ljubljanski časnik leta 1 3 gold
tionsgelder) v njem, ni treba nič poštnine plačati.
Vnidne naznanila.
0 obkraju ljubljanskiga kantonskiga poglavarstva so se iz noviga od 21. pr. m. do zdaj sledeče občine vstanovile, v kterih so bili zvo-ljeni:
Na Viču: gospod Matija Wohlmuth za župana, potem gospod Franc Novak in gospod Boštjan Selan za občinska svetovavca, vsi trije posestniki.
V	spodnji Šiški: gospod Jovan Kline, posestnik, za župana, potem gospod Jovan Gosar in gospod Franc Strukel, posestnika, za občinska svetovavca.
V	Podgorici: gospod Jovan Dolničar, kerčmar, za župana, potem gospod Andrej Čedivnik in gospod Jovan Ruckaj, posestnika, za občinska svetovavca.
Na Ješci: gospod Juri Cunder, posestnik in kerčmar, za župana, potem gospod Juri Smrajc in gospod Lovre Sever, posestnika, za občinska svetovavca.
V	Ižkivasi: gospod Jernej Platnar, posestnik, za župana, potem gospod Andrej Skui in gospod Luka "VVamplin, posestnika, za občinska svetovavca.
Na Studencu: gospod MatijaModic, posestnik, za župana, potem gospod Gašper Sterle in gospod Jožef Kralič, posestnik, za občinska svetovavca.
V	Verbljenju: gospod Matevž Tancik, posestnik, za župana, potem gospod Martin Suha in gospod Jožef Glavan, posestnika, za občinska svetovavca.
V	Pij a vi Gorici: gospod Matija Virant, posestnik, za župana, potem gospod Gašper Jamnik in gospod Franc Tekavc, posestnika, za občinska svetovavca.
V	Tomišlu: gospod Jovan Kralič, posestnik, za župana, potem gospod Jovan Zalar in gospod Lovre Fister, posestnika, za občinska svetovavca.
V	Loki: gospod Jovan Gams, posestnik, za župana, potem gospod Martin Kikel in gosp. Jožef Kanseč, posestnika, za občinska svetovavca.
V	Želim!ju: gospod Jožef Kramer,' posestnik, za župana, potem gospod Jožef Ja-kič in gospod Jovan Virant, posestnika, za občinska svetovavca.
V	Šent-Jurji: gospod Jovan Tomšič, posestnik, za župana, potem gospod Jovan Glin-šek in gospod Jovan Pucihar, posestnika, za občinska svetovavca.
V	Mostah: gospod Tomaž Spelko, posestnik, za župana, potem gospod Martin Ciglar in gospod Matija Dolničar, posestnika, za občinska svetovavca.
V	Šmarju: gospod Martin Ogorevc, posestnik, za župana, potem gospod Jovan Krač-man in gospod Andrej Boben, posestnika, za občinska svetovavca.
V	Cernučah: gospod Jernej Rebol, posestnik, za župana, potem gospod Mihael Uotar in gospod Jovan Dobrave, posestnika, za občinska svetovavca.
V	Grosuplem: gospod Anton Strojan, posestnik, za župana, potem gospod Anton Dolničar in gospod Jožef Jagodic, posestnika, za občinska svetovavca.
V	Polju: gospod Simon Podboršek, posestnik, za župana, potem gospod Franc Pe-terlin in gospod Primaž Dovč, posestnika, za občinska svetovavca.
V	Dobrunju: gospod Jakob Cuzek, posestnik, za župana, potem gospod JovanMe-kinc, gospod Jovan Verbič in gospod Andrej Lenče, posestniki za občinske svetovavce.
To se s tem pristavkam občinstvu naznani, de je zdaj vsih 41 občin tega katonskiga poglavarstva vstanovljenih, in de kantonsko poglavarstvo za svojo dolžnost spozna, gospodam duhovnim pastirjem za marljivo in do-brovoljno pomoč pri vstanovljanju občinskih opravil serčno hvalo javno izreči.
C. k. kantonsko poglavarstvo
Ljubljana 17. oktobra 1850.
.,....	■	Glanenik. s. r.
17. oktobra 1850 bo v c. k. dvorni in der žavni tiskarnici na Dunaju CIV. del občniga deržavniga zakonika iu vladniga lista, ki je 7. augusta 1850 v edino nemškem izdanju na svitlo prišel, v vsih devetih dvojnihizdanjih izdan in razposlan.
Zapopade pod
Št. 314. Cesarski ukaz od 6. julija 1850, s kterim se dovoli, de sopruga in sin nadvojvoda Jovana, gospa grofnja in gospod grof od JVleran sodniškiga stanu udov cesarske hiše, kakor tudi, de kraljevič Vasa in njegova ro-dovina sodniškiga stanu deležni ostanejo.
Št. 315. Ukaz ministra kupčije od 27. julija 1850 zadevajoč vpeljavo poštnih navka-zov za gotovo plačilo in prejembe zapečatenih poslatev z dnarjem in drugimi vrednostmi.
Št. 316. Razglas ministra vojaštva od 29. julija 1850, s kterim se vojaškim sodništvam v prestopkah kuge veči moč glede polajšanja kazni dovoli.
Št. 317. Razpis ministra pravosodja od 30. julija 1850, s kterim se z zastopnostjo ministrov notrajnih zadev in denarstva odloči, de se ima s pravicami, ki so s posestvam liepre-makljiviga blaga zjedinjene, proti odškodovanju dvignjene in za odškodovavne naznanjene, in z odškodovanjem, ki na mesto njih stopi, kakor z delam nepremakljiviga blaga ravno tako tudi z posestvi, ki se v nekterih kronovinah najdejo in imajo samo dominikalne pravice, za zdaj še kakor z nepremakljivim bla-gani ravnati.
St. 318. Razpis ministra denarstva od 3. augusta 1850, s kterini se ravnanje 1. augusta 1850 verste 441 srečkanih česko-sta-novskih denarničnih obligacij raznih obresti naznani.
Dunaj 16. oktobra 1850.
Od c. k. vredništva občniga deržavniga zakonika in vladniga lista.
17. oktobra 1850, bo v c. k. dvorni in deržavni tiskarnici na Dunaju CXXXV1I. del
občniga deržavniga zakonika in vladniga lista, in sicer v edino nemškem izdanju izdan in razposlan. Vsih devet dvojnih izdanj se bo jutro 18. oktobra 1850 izdalo in razposlalo.
Zapopade pod
Št. 385. Cesarski patent od 10. oktobra 1850, s kterim se za vse kronovine avstrijan-skiga cesarstva razun Ogerskiga, Sedmogra-škiga, Horvaškiga in Slavonskiga, serbske vojvodine in temeškiga Ranata in lombardo-beneškiga kraljestvo, direktni davki z-Modat-kimi vred za leto vladarstva 1851 razpišejo.
S tem delam vred se bo tudi štir in petdeseti do klad ni del izdial in razposlal. Zapopade naj ponižniši prednašanje ministra denarstva od 6. oktobra 1850 k predstoječimu v CXXXVIL delu občniga deržavniga zakonika in vladniga lista pod št. 385 naznanje-nimu cesarskimu patentu od 10. oktobra 1850.
Dunaj 17. oktobra 1850.
Od c. k. vredništva občniga deržavniga zakonika in vladniga lista.
17. Kozoperska 1850 je bil XXVI. del II.
Tečaja deželniga zakonika, in vladniga lista izdan iu razposlan; zapopade pod:
Št. 438. Razglas c. k. krajnskiga poglavarstva od 8. Kimovca 1850. Kako ima prebivati žandar, kadar dalj časa v zvunanji službi ostane, in kako se ima žandarmarija v sili iz eniga v drug kraj pospeševati.
Št. 439. Razpis c. k. krajnskiga poglavarstva od 9. Kimovca 1850. Odbornikam v posameznih županijah gospodarstvo vlastniga premoženja ni pripušeno, če se je več sosesk v eno županijo zjedinilo.
Št. 440. Razpis c. k. krajnskiga poglavarstva od 12. Kimovca 1850. Koliko gre re-imentnim, potem krilnim pisarjem c. k. žan-uarmerije za staniše.
Št. 441. Razpis c. k, krajnskiga poglavarstva od 16. Kimovca 1850. Prostost kolka (štempeljna) prošinj za dobljenje potnih pisem iu domovinskih listov.
Ljubi j ana 19. Kozoperska. Danas popoldan proti šesti uri je prišla Nje c. k. visokost, nadvojvodina Zofia, mati našiga pre-svitliga cesarja, nazaj iz Tersta in seje po kosilu v gostivnici „k mestu Dunaju", sprem-Ijena od gorečih želj za Njeni in cele cesarske rodovine blagor na posebnim parovlaku po železnici še tisti večer dalje na Danuj od-potila.
C. k. deželno poglavarstvo je posestniku zemljiša „ zverinjak " (Thiergarten) pod Ljubljano Jožefu Bišofu pooblastiljenje, deželno Fabriko za izdelovanje kavnih namest-kov (KalFeh-Surrogate) napraviti za ktero je irosil, podelilo. V Ljubljani 3. Kozoperska 1850.
Ko se je dunajsko društvo za podporo Je-ačičeviga zaklada na krajnsko kronovino ober-nilo, so se začeli mili darovi v ta namen na-
hirati, ki so znesli 701 gold. in so se društvi poslali.
Na prošnjo imenovaniga društva se v njegovem imenu za tiste, kterim se bodo mili darovi podelili, vsim tistim dobrodeljnikam ter-pečiga človeštva preserčno zahvalim, ki so 1 imenovanimi! donesku pripomogli.
Ljubljana 19. oktobra 1850.
Gustav grof Chorinsky, c. k. deželni poglavar.
Politiške naznanila*
Avstrijansko cesarstvo.
Dunaj 15. Oktobra, Vterjenje Dunaja dobro napredova. Kar je notranjiga mesta, bo dobilo terdne in od poprejnih veliko visoči na-kope. Delama so že zdelane, delama so tudi skorej doveršeni in delama se priprave delajo. Kar je popolnama novih nakopov, so bolj ven iz mesta prot predmestjem pomaknjeni in zgol iz opeke narejeni. Skušnja uči, de je tudi za vojaške zidarije opeka nar boljši; zakaj akp krogla v kamen prileti, se on razbije in kmalo veliko luknjo napravi, med tem ko se opeke le malo odkruši in razmane. Posadka, ki je na Dunaju, šteje zdaj 24000 mož, med njimi kakih 600 Lakov in 2200 Slovanov iz Českiga in Galicije. Sploh so ti vojšaki prav priljudni ljudje, ki se, kar morejo prizadevajo, stan oblege polajšati. Kdaj de bo ta stan nehal se prav nič ne ve, eni pravijo, de na ženitniški dan cesarja. Davnej že so se podpisi nabirali, de bi vlada obležni stan vzdignila, zdaj je ta reč zopet potihnila, potem ko se je že kakih 28000 podpisov nabralo. Več se jih je branilo podpisati, ker so se Bog ve, zopet kakšnih Don Uuišotovih mlinov zbali. En gospod je clo poskusil, nasprotne podpise nabirati, de bi,Dunaj še vob-ležnim stanu ostal, pa njegova nabira je cela dva podpisa znesla in še teh dveh podpisovje bil eden njegov. Sicer bi po mojim nikakoršne nevarnosti ne bilo, Ounaj v kratkim vojaške vlade oprostiti. Zakaj ljudje so tukaj h pameti prišli in ne išejo več svoje sreče v Franko-brodu in po druzih unanjih krajih , temuč ondi kjer je gotova in ne zmišljena — v samastalni v svobodni Avstrii.
Zvedili smo nekoliko zastran natančniših naprav v serbski vojvodini. Poglavno mesto bo Novi Sad in ne Temišvar al pa Bečkerek, kakor se je govorilo. Vojvodina bo imela le en deželni zbor in ta bo serbski. V vojvodini in v banatu je več kot dve tretjini Serbov in ti so si 1848 in 49 toliko zaslug memo ondot-nih ValahovJnNemcov pridobili, desože svoj narodni zbor zaslužili. De se pa zavolj tega enakopravnost ne bo kratila, se bo tudi sker-belo, zakaj ona se lahko obvaruje, ako ravno manjšini ni dovoljeno, svoj zborček imeti.
Slovensko slovstvo zmirej veselši sadje donaša. Duhovni gospod Verne iz Tersta so zopet dve imenitni knjigi spisali. Ena obseže popotovanje po laških/leželah, z zgodovinskimun kraj-nimi vpletki. Zlo želimo, de bi jo kmalo natiskat dali, ker nam tacih bukev še popolnama manka. Druga knjiga je pa obširen spis, ki o zgodovini človeštva govori. Ta spis so pisatelj sem na Dunaj nekterim slavnim slavenskim pisavcam v pregled poslali, kterim močno do-pade. Kmalo smemo upati, de bo ta knjiga v natis prišla in že v nekterih mescih občinstvo razveseljevala. Tudi gospod Vertovc s svojo občno zgodovino dobro napredovajo, ker imajo že, [kakor iz gotoviga vira zvemo, za šestnajst tiskarnih pol spisane.
Vreme imamo še dovolj prijetno, samo zju-trajni mraz, ki je že silno hud, oznanuje, de Dunaj za dve zemljopisni stopnji nad Ljub-
Ijano leži. Letina je okoli mesta precej dobro stekla, tako de je vsakterareč po ceni dobiti. Korun je tukej debel, čverst in brez kvara. Grojzdjc jc lepo dozorilo in je dober kup, ravno tako tudi sterneno žito. Ajde tu clo nične sejejo. Za srebern dnar gre terda; ni je viditi (lvajsetice, če bi jo prav o poldne z desetimi baklami iskal. Vendar nas zavolj tega ne bo konca, ker je dovelj medi. Zlo sim se parkrat zavzel, branovca pri menjanju polno periše krajcarjev izvleči viditi. Med sicer tudi nima velike vrednosti in lepotije, pa uboga Ljubljana! ti, kakor mi je dobro znano, še kebrov nimaš. #) Dermavov.
Dunaj 17. Oktobra. Gospod Cigale bo dobil pri svojim zlo težavnim delu prestavljanja po magača. Zato službo se jih je več oglasilo. Oobil jo jc gospod Bučar, ki ga slovniška znanost slovenskiga jezika, ki drugim prosi teljern nek pomankuje, kakor tudi pravdoznan-ske vednosti močno priporočajo. Tudi pri zagrebški, novo vstanovljeni akademiji bo nekoliko Slovencov v službo prišlo. Saj za g. Gosli-šata za gotovo vemo, de mu je ministerstvo prednašanje ene pravdoslovnc vednosti namenilo. Pa slovensko Celje dobi žali Bog! zopet nemškiga vodja. Mislili smo, de visoko učeni g. Prcinru v to stopinjo pride, pa kakor se kaže, bo mogel še zmiram v Gorici ostati, dokler mu njegove zasluge visočeji službe ne pridobe.	Dermavov.
L j u b Ij an a. Komisija Ljubljanskiga okroga za oprostenje zemljiš se nam prav dobro obnaša, in kaže: de bo to težavno delo hitreje dokončano, kakor smo si od začetka mislili. LTrbarjalno in laudeniijalno odškodvanje bo skoraj končano, in le desetinsko še ostane, tu se je pa tudi že pričelo. Kmetje so, kar njih plačilo zadeva sploh dovoljni, nekteri tudi prav veseli, dc se bodo z tako majhnim denarjem zopernih davkov odkupili. Le nekteri se pa vender še najdejo, kterim še vedno njih svo-joglaven: „nič ne damo" v glavi tiči, in za to tudi ne pridejo blizo, kadar jih komisija zavoljo njih zadevajočiga odškodvanja pred se povabi, ali če tudi pridejo ni mogoče ene pametne besede z njimi govoriti.
Kar urbar in tlako zadeva, ne more veliko navkriž hoditi, če kmet pride pred komisijo, ali ne; ali pri prerajtvi desetinskiga odškod vanja bi se utegnil dobro opehariti tisti, kteriga blizo ne bo. Desetinske gosposke namreč, desetine, ne morejo tanko za vsako njivo vediti, ali jc v njih desetini ali ne, prav lahko bi se primerilo, de bi kmet obsojen bil od ene njive desetino dvakrat odškodvati. Meje med sosesko in sosesko namreč niso vselej tudi meje med desetino in desetino; torej tisti de-setnjaki, kteri vse posestnike ene katastarske soseske in vse njih njive v svojo desetino spišejo, velikokrat tudi zoper svojo voljo v tujo desetino sežejo. Kmetam se mora toraj dobro priporočiti, de, kadar bodo zavoljo odškodvanja desetine pred komisije poklicani, radi pridejo, de bodo oni ako bi kje kaka zmota bila jo poravnali, in sami sebe škode obvarovali, ktera bi se jim utegnila zgoditi, desiravno jim je noben desetnjak ne želi storiti.
Austrijanska. V „Bekenntniss eines Soldaten" beremo sledeče: Armada bo zadnjo ka-plo kervi prelila za naprave, ktere bo njegovo veličanstvo po zaslišanju zastopnikov deržav-nih narodov dalo. Na to „Lloyd" odgovori : Zaznamovati so nam hotli armado — žali Bog, de se tak glas iz nje srede sliši — za tako, ki ima absolutistiške in aristokratiške namene, ki je pripravljena pravice nekterih ljudi na stroške vsih druzih deržavljanov braniti. Hotli so, de bi verjeli, de se pol miljo-na ljudi, kterih je devet desetin iz kmetov,
Poslednje dni po se nekoliko bolj pokazali.
jhuduje zavolj tega, ker se je samovlada dvignila. Naj nam ljudje odpuste, ako takim prav-licani ne verjamemo, in ako take pravlice za želje neke inajhine stranke deržimo. „Bekennt-nisse eines Soldaten" zaznamovale, za misli tega vojaka celo armado odgovorno storiti, nimamo ne poguma, ne pravice. Ako ena lastovka še poletje ne stori, tudi en absolutist absolutizma ne. Ako bi morali take „Be-kenntnisse" storiti bi se pri spovednici obdolžili, zlo pa hi se varovali take zmote med omikano ljudstvo raztrositi. Preveč je to za častnika v armadi, ko še ni nobene terdnjave sovražniku vzel in ga nikdar zmagal ni, kteriga domovina še ne šteje med perve junake, svojimu cesarju očitati, de se je On prenaglil, ko je iz iastniga nagona svojim narodam vstavo podelil, inministerstvu, ktero je cesar sam poklical, naznaniti, de on vanj ne zaupa. KakBadecky bi bil pač dvakrat pomislil, preden bi bil kaj taciga storil.
Ne dvomimo, de bo ta spomin mnogo storil, razdraženo ljudstvo umiriti, toliko bolj, ker se od mnogih krajev terdi, de seje armada zoper „Bekenntnisse" uperla. In kogar tudi to ne umiri, naj pogleda na stanje denarnice. Kaj taciga storiti bi bilo treba materielnih po-močkov in med temi tudi denarja.
*	Sliši se, de se bodo prihodnje leto v vsakem mestu in v vsih večih tergih deržavne šole treh razredov vstanovile.
*	Dunajski časopisi pravijo, de se bo av-strijanska armada očitno zoper „Bekentnisse eines Soldaten" izrekla in svoje mnenje naznanila; in zdaj samo še pričaje, de se bo Ba-dccky pervi oglasil. Tega pa ne moramo zagotoviti, ampak le povemo, kar se pripoveduje.
Horvaška. „Jug. nov." pišejo: Čujemo, de je gradiški občini dovoljen odgovor prišel od sv. bana, kteri se naroči svoje opravila v narodnem jeziku voditi.
Galicia. Grof Goluchowski, ki je za deželniga poglavarja Galicie zvoljen, se je že v Lvov podal, mestno občinsko svetovavstvo je sklenilo, mu častno pravico gradjanstva podeliti in je že to naznanilo.
Dalmacia. Iz Zadre se piše 10. t. m. V Kotarskem okrožju je vse mirno. Černogorci ne delajo sile in že dolgo niso prebivavcov nadlegvali. Drugači je pa s Turki. 28. pr. m. je 300do 400 Černogorcov pod vojvodama Drago in Ilasan Ivasanovi Buganovičem turško vas Ulili v okrožju Zubci napadlo in 400 ovac, 40 volov in 20 konj odpeljalo. Prebivavci so se dvignili zoper Černogorce, ki so se pa ustavili in plena niso iz rok spustili. 4 Čer-nogorci so bili težko ranjeni. Tudi pri tej prigodbi, se na avstrijanski zemlji ni nič primerilo. Pravijo, de se je Vladika z Sku-tarskim vezirjem pogodil, de bi se zanaprej sovraštvu med Černogorci in Turci konec storilo, in ta pogodba seje 28. septembra naznanila.
Tuje dežele.
Bosna. V „Osservatore Oalmat." se piše iz bozniške meje: Omer paša je koj, ko je v Sarajeve prišel, vezire, pašate, poveljnike in spahije Hercegovine in Bosne k sebi poklical in jim naznanil, de mora na povelje sultana nove naredbe vpeljati, in de bodo po teh na-redbah vsi prebivavci, naj bodo ktere vere si bode, enake pravice vživali. Nazadnje jim ji naznanil, de naj se ljudstvo popiše zavolj vo-Jašine, in jim je v ta namen postave prebral.
Vradniki so obljubili, de hočejo po teh postavah ravnati, so vendar opomnili, de bi se Horvatam ne zamogli braniti, ako se jim stražniki v vojake vzamejo.
Omer paša je vidil, de je to le izgovor, de de bi se postavam ne podvergli in je terdil, de se jim od Horvatov nič ni bati, ker sta
avstrijanski cesar in sultan velika prijatla. On je na dalej rekel, de bo zlo ostro tirjal, de se to zgodi, ker on hoče, in de bo tistiga ostro kaznoval, ki se bi prederznil kakiga vojaka umoriti. Rekel je tudi, de bi jim nič ne koristili, ako bi njega umorili, ki bi potem sultan svojo armado drugimu Seraskiru v roko dal, z toliko veči močjo, ki bi vstajnike z ognjem in mečem kaznoval.
Potem jim je zapovedal Seraskier, ga v Sarajevem, de pride iz Krajne nazaj, čakati kamor se je z 6000 vojakov in 12 topovi podal.
Iz Banjaluke se je v Pridor poda!.
Kar mu je potreba za vojake, vse v gotovem denarju plača. Vsako okrožje mu mora v razmeri prebivavcov do 2000 tovorov žita dati. Ako se bo tudi to plačalo, se še ne ve.
Ostali vojaki so zunaj Sarajeviga in so svoje topove proti mestu obernili.
Med armado Omer pašata je krog 700 ogerskib in drugib begunov, med njimi jih je več, ktere posebno radi imajo.
Tudi več skutarskih glavarjev je pri Omer pa— šatu, ki so mu zlo udani,in ako bi bilo treba, so pripravljeni, z več tišuč vojaki mu v pomoč priskočiti.
Pozneje novice pravijo, de je bil Omer paša v Bihaču prijazno sprejet. To je dobro znam-nje, de se bodo razmere v Krajni mirno poravnale.
Nemška. V Kurhesnu je še vedno pri starem. Desetnikam je ponujano, de bi stopnje častnikov prevzeli, ki so iz armade stopili, ki so pa, tako se zagotovi, vsakiga za ne-pošteniga naznanili, ki bi to storil. Veliko več se hočejo v Schlesvvig-Holstein k armadi podati.
Razne naznanila.
Iz serbske meje se naznani, de so že začeli denarje nabirati za spominek, kteriga bodo pervimu serbskimu pesniku, škofu Mušickimu postavili, škof Atanackovič je pervi 10 gold. podpisal.
*	V „Ost deutsche Post" se iz Insbruka piše, dejeBabarczy svojo službo med sprem-ništvam cesarja zgubil.
*	Njegovo veličanstvo, avstrijanski cesar se bo v Varšavo podal k ruskimu caru, sprem-ljen od kneza in predsednika ministra Schwar-zenberga, višjiga pobočnika grof Grunne, in ruskiga poslanca od Mayendorfa.
*	V vojski v Erdelju je bilo požganih 300 vasi, 12 mest, in 40000 Valahov je ob življenje prišlo, in ravno toliko Madjarov.
*	Ko je pred nekimi dnemi kolera po vaseh na Češkem tako hudo divjala, de je skoraj osmino prebivavcov pomorila, so se ljudje mer-ličev tako bali, de skoraj nobeden ni več hotel merličev pokopati. Ko se enkrat prigodi, de so se zares vsi tega branili, ko ji že fajmošter merliča blagoslovil, prime on sam za trugo in glasno reče: „Ne bo nobeden pomagal, bliž-njimu poslednje časti skazati?" S temi besedami se pripravi merliča, sam na voz položiti, kar je krog stoječe tako unelo, de se potem nikdar več niso tega branili.
*	Gerški [patriarh in nadškof Rajačič je že iz Karlove na Dunaj prišel in bo predsedoval v zboru, ki se bo pomenkval v zadevah ger-ške cerkve.
Odperlo pismo kmetam glede Kolere.
(Dalje.)
Kaj pa pomaga, bo kdo rekel, če ravno vemo, de nad našo glavo meč visi, kako za-
moremo nevarnost odverniti? Zdravnik daleč proč stanuje, lekarnice tudi ni blizo; preden pride pomoč, je že prepozno.
Na lo odgovorim: Berž ko čutite kako bo-lehnost, pojte v postijo, pijte gorki čaj, naj boljši je iz lipoviga cvetja, kteriga bi se imela vsaka skerbna gospodinja poleti nabrali. Med tem se zakuri, opeka se ogreje, v mokre cunje zavije in pod odejo na bolnika naloži. Zavili se mora zato, de se rujuhe ne poškodjejo in de se koža bolj omeči, de se bolnik bolj spoti. Kdor se prav dobro spoti, je že na pol rešen. Vendar pa še potem ne sme nikakor neizpostje vstati, se ne shladiti, ker se bi na tako vižo v naj veči nevarnost postavil. Ako se bolnik zlo poti, tako de se srajca kože derže, se ne sme preobleči, ampak ogrejejo naj se rujuhe in previdno pod srajco denejo. To bolnika zlo okrepča in mu dobro dene. Gorka opeka se sme potem preč vzeti, samo na nogah naj še ostane. Na tako vižo se bo tudi pot pomanjšal. Vsak naj še potem dva ali tri dni v postlji ostane, tako de se človek popolnama zdraviga čuti. Ako se pa to še ne zgodi, še bolnik ni otet, čeravno se je dobro spotil; toraj naj še v postlji vstane. Kaj pa sme človek med tim časam jesti?" Naj bolj je če nič druziga ne vžije kakor čisto mesno juho, ali če te nima, nič druziga kakor čaj lipoviga cvetja. Res de se pri taki jedi nobeden ne bo zredil, al več umerje lakih, ki preveč jedo, kakor pa takih, ki stradajo. Živina, ako zboli, celo nič ne je, prirojeno nagnenje jo k temu napelje; le človek
v	bolezni večkrat tega ne spozna in tirja jedi, akoravno je ni potreben. Ki imajo vročinsko bolezen in se mešajo, večkrat cele tedne nič druziga ne vžijejo, kakor nekaj juhe in se ravno zavolj tega ozdravijo. V nobeni bolezni pa človek tako po jedi ne hrepeni, kakor ravno v koleri, in v nobeni bolezni ni jed tako škodljiva kakor ravno v koleri.
Pa na to mi odgovori gospodinja z objaka nami očmi: Vi že lahko govorite, al poglejte moj mož je na parah, moje dete je bolno, vse moram sama storiti, dokler zamorem, bom delala, ko pa ne bom več mogla, naj se zgodi božja volja, brez mene tako vse konec vzame.
Na to pravim: Rescde vam iz serca gredo,
vi	se trudite na vso moč, ker vidite, de je potreba; al dobro preudarite, in vse drugači boste govorili. Kaj pa bodo ljubi otročiči in družina počeli, ako še mater zgubc ? Kdo bo potem zanje skerbel?
Al ni vaša dolžnost se varovati že zavolj njih in svojiga življenja ne v nevarnost staviti? Vaš sosed bo gotovo tako ljudoljuben; de bo vam kozarc vode, vašim zdravim oiro-kam košček kruha, živini pa sena dal; to dobroto mu boste morebiti kmalo obilo povernili. Pa tudi srenjski predstojniki bodo skerbeli, vam postrežnika poslati. Bog, ki za tiče pod nebam skerbi, tudi vaših otrok ne bo zapustil.
Pa na to mi spet kdo zaverne, de je bil že večkrat bolehen, in de je nektere ure terdo delal in se tako ozdravil, in tako, pravi, bo tudi kolero zmagal.
Na to pa rečeni: Res je to, pa v tem pri-merleju nič ne velja; bolezen je prehuda, de bi se na tako vižo dala premagali. Tudi naj bolj močniga človeka podere, ko se ga je dobro lotila, zastonj je vse prizadevanje.
Kaj pa hočemo počeli, ako nas prava kolera zgrabi? Odgovor je ta; če je zdravnik koj pri roci, je treba se popolnama njegovim naredbam podvreči, vanj se mora vse zaupanje pestaviti, ker vsakiga ljudoljuba — in za takiga morata zdravnika imeti — naj veči sreča je, pomagati, kjer je mogoče. Ako s perviga tako zdravilo da, de človek jed iz želodca zmeče, ravna večidel modro in ne zasluži ni-
kakor, de bi mu nevedni ljudje to ravnanje očitali; eno zlo se z drugim odverne, eden strup druziga prežene, pot in oslabljenje ki po bluvanju nastopita, večkrat človeka smerti rešita. Ko pa zdravnika pričakujete, morate na ognjišu dobro zakuriti, de ne bo preveč časa, ko pride, zamudil. Ako pa zdravnika ni blizo, ste sami sebi prepušeni, ker Ie nagla pomoč zamore v bolezni pomagati, in v pervih trenutkih se naj ložeje pomaga. Skerbeti morate tedaj, de človeka naravna gor-kota ne zapusti, in de se pred ko mogoče spoti. Pojte po strežnika, de bo domače zdravila, ktere smo popred omenili, pridno porabil; in če kerč bolnika vleče, terde miške na nogah marljivo z roko dergnil. Razun tega je dobro vreče z gorkini pepelam, peškam itd. napoljnjene, okrog nog poviti. Ako se hrena v žlico nad želodec dene, večkrat bluvanje neha. Vode naj se bolniku daje piti pogosta-ma pa ne preveč naenkrat.
Ako pri vsem tem truplo merzlo in plavo postane in vpade, ako je bolnik nemirin, toži, de ga vročina znotraj tare, akoravno je mer-zel kot kamen, je še vedno zlo koristno plave lise z roko dergnili, de se ogrejejo in de se zastala kri spet oživi. Ako se bolnik pri takem ravnanju spet ogreje, koža omeči in če bolnik bolj miren postane, ga na vodo žene, je že mnogo storjeniga, pa le z umnim, naravnim zaderžanjein, z ostrim, večdnevnim postani zamore bolnik bolezen popolnama vžu-gati. Vino, žganje ali kis v pokrepčanje piti, je zlo škodljivo in ima večidel naj bolj žalostne nasledke, toliko žaloslniši, ker je človek potem sam kriv svoje smerti. In vendar jih je zavolj tega že toliko umerlo. Želodec in čeva so še preslabe za terdi živež ali clo za zdražljive pijače.
Ako se vse tako stori, kakor smo nasveto-vali, sicer ne bo mogoče vsakiga rešili — to lirjati bi bilo tudi nespametno—vendar večidel se jih na tako vižo ozdravi, in gotovo je za starše velika tolažba, de če kogar bolezen vsmerti, vender še otroci živi ostanejo, ki, če so dobro izrejeni, svojim staršem še v grobu čast skazujejo.
Vidim, de me hočete še mnogo oprašat, toraj hočem kolikor mi bo mogoče na vse odgovorili :
1)	Dela tisti modro, ki se iz kraja, kjer kolera razsaja, ko čuti, de mu ni več dobro, v kak drug kraj, kjer še ni kolere, poda, de bi se tako bolezni obvaroval?
Odgovor: To bi bilo zlo nespametno, ker ga naj bolj zdrav kraj več ne reši, ako že bolezen v sebi čuti, on zamudi čas, v kterem bi se imel za bolezen pripravljati, da slab izgled in je v nevarnosti med poljo brez pomoči konec vzeti, kar se je že večkrat zgodilo.
2)	Je prav, če ljudje iz soseske, v kteri še ni bolezni, bolnike obiskujejo?
Odgovor: Ako ste z bolnimi vžlabtiin pri-jalli, bi ne bilo lepo, clo ako bi bili v nevarnosti, jih ne obiskati. Ako pa vas radovednost, ali up žene k bolnikam, njih premoženje, ako bi umerli, zadobiti, ste sami krivi, ako vas nesreča zadene. Na vsako vižo mora tisti, ki taciga bolnika obiše, sam nase 3 do 4 dni dobro paziti, se berž ko pride domu, preobleči in se po danih pravilih ravnati. Tudi se mora zavreči navada, de človeka, ko zboli, koj cela soseska obiše in mu potrebni čisti zrak okuži. Ako se taki ljudje prosijo, de naj pomagajo, se večidel temu odtegnejo. To se mora zlo grajati; pri bolniku naj je samo zdravnik, dušni pastir, žena, postrežnik in če je treba, kaka dva serčna soseda, ki pomagata, drugih ni potreba. Clo hišni otroci naj se na prosto spuste.
Nekoliko k poznanju Serbov i Serbstva.
Iz Kovčežiča Vuka Stefanoviča Karadžiča.
(Dalje in konec.)
To ime bi samo v tem svoj izgovor našlo, ker so te okrajne, v ktere se ima upeljati, koščki stare dežele: Illyricum. Iz enačili uzrokov bi tudi Bulgarce, Arnaute i druga ljudstva „11 i r c e" imenovati utegnuli. Pred 100 i nekaj leti v Dunajski dvorni pisarnici rabljeno ime „Ilirec" je obseglo samo Serbe gerške cerkve. Magjari pravijo vsacemu brez razločka, kdor serbski govori, Raz (od Ra-scianus, nemški Raitzi); ako hočejo zaznamovati da je Ivatoljčan, mu pravijo papista Raz. Pri Serbih mobamedanske vere zavesti žlabte z Serbskim narodom ni iskati, utegnula bi se zbuditi z napravo šol.
Ime „Serb" ne izhaja iz dežele, ki se zdaj Serbija imenuje. Slavjanska zgodovina priča, da se je narod s tem imenom ki ga zdaj ima, v te dežele premaknili. Dežela je toraj od ljudstva ime prejela, ne ljudstvo od nje. Južni del današnje Serbije je bil oserje nekdaj-njega Velikoserbskega carstva, ki je od Donave do Arhipelaga, od Jadranskega morja do Macedonije seglo. Berž ko ne je ime „Ser-bije" še le v novi dobi, i po propasti Serb-skega carstva, rojeno. Ne vemo nobenega Cara, ki bi se bil Cara „Serbije" imenoval, znani pa so Cari „ Ser bo v." Dobrovski i Šafarjk sta dokazala da je ime „Serb" starji od imena „Slavjan" i da so se vsi Slavjani nekdaj „Serbe" imenovali.
Še bolj kakor v zadevah vere se ločijo Serbi v političkih zadevah. V Černigori so si samostojnost do današnjega dneva ohraniti znali. V austrijanskih deržavali jih je nekoliko gra-ničarjev ki v večni vojaščini turško silo od-verajo, nekoliko jih je živelo do zdaj pod postavami ogerske vlade, nekoliko posebno v Dalmacii pod staro vlado Austrije. Ove tretjini današnje Serbije (od Urine do Timoha i od Donave do novega Pazara) se jih je z rusovsko pomočjo iz turških rok iztcrgalo, ti se zdaj sami vladajo i plačujejo Turškemu Čaru vsako leto 50,000 cekinov. Ena tretjina Serbov, Bošnjakov, Hercegovincov i pre-bivavcov Zete so Turkom popolnoma podložni. Le v Černigori živeči Serbi so nekoliko pro-steji, Bošnjaki nasproti revniši od vsih druzih. Veči del njih še svoje koče nima. V njemu imajo pesestva turških zemljakov i žive, v večni stiski.
Serbska cerkev je bila od naj starejih dob pod Carigradskim Patriarhatom. V pervi polovici XIV. .stoletja je bil Car Štefan, Dušan Mogočni, lastnega serbskega Patriarha postavil. Gerci, zavolj tega razžaljeni ga dolgo niso liotli spoznat/i so ga krivoverstva dol-žili. Po dolgoletnem sovraštvu so ga vundar spoznali. Stanoval je Patriarh v Ipeku. Njegova cerkvena moč je obsegla celi stari II ly-ricum. Turki, serbsko zemljo osvojivši so ga v njegovi poprejšni moči poterdili, tako da se je pod njih oblastjo imenoval: „0d božje „milosti veliki škof Ipeka, vsih Serbov, Bul-„garov, primorja, Dalmacije, Bosnije, unstran »Donave i celega Illyrika Patriarh". Po vsih tih deželah je popotoval, je v njih Vladike (škofe) i Metropolite stavil, i je bil od Me-tropolitov, ki so se v zbor shajali zvoljen. Leta 1690 je Patriarh Černojevič, Arseni III., po nasvetu cesarja Leopolda I. serbski narod v punt zoper Turke unemal i je 37.000 serb-skih družin čez Donavo na Ogersko peljal. Leta 1737 je hotel Patriarh Arseni IV. po nasvetu cesarja Karola VI. izgled Arsenija III. posnemši z enim delom Serbov pod avstrijansko žezlo zbežati. Turci so ga zalotili i so veliko tisuč Serbov z mečem končali. Arseni IV. je z veliko težo z majhnim številom Serbov odšel.
Turci, se ve da zavolj tega zlo razljuteni so Carigradskim Gerkom, ki se jim je ta prilika zlo priležna zdela, serbski Patriarhat, po spričevanju Raicha XI. knjiga, poglav. XIV.
17. za 40 Kesov černih grošev prodali. To znese, ako so bili turški groši, 20000 gold. srebra, ako so bili španski še enkrat toliko. Med tem je bil Vazilij Brkich Patriarh v Ipeku zvoljen. Ko je ta zvedil, da je Patriarhat v najem dan i da je sklenjeno njega
pregnati, je bežal v Černogoro , se je 15. Kozoperska 1779 z rusovskim knezom J. V. Dol-gorukim v Zupi v ladjo podal i v Rusijo zbežal. Ni znano, če je v Rusovsko prišel, ali če je na poti umeri, ali kje je pokopan. Od kar so Serbi tudi duhovno, po Carskej nar večo oblast zgubili, so bili Vladiki i Metro-politi v Carigradu voljeni.
Jedro serbskega naroda so povsod kmetje, ki v vaseh žive.
Mohamedanski Serbi veči del v mestih prebivajo, malokdej v vaseh. Oni so kmetje, rokodelci i tergovci. Imenitniši njih so Age, Spahije (zemljaki) i Begi. Med mohamedan-skimi Serbi je torej višji red imenitnejih ljudi, ki se pa nikjer od nižjih ojstro ne ločijo, ker od njih niso ne bolj učeni ne umetni ampak samo po noši i bogastvu različni, ker je vsacemu zemljaku i kmetu slobodno, ako ima denarje, se lepo oblačiti, orožje nositi, jezda riti, hiše zidati in živeti enake naj višjemu Agi ali Begu , i ker po hrabrosti i umetnosti, posebno pa po zgovornosti vsaki nar višje stopinje lahko doseže.
V	Dubrovniku so bili ob času republike Vlastitelji nar imenitneji del ljudstva, v kterih oblasti je tudi vlada bila. Med temi i med ljudstvom je bil velik razloček, zavolj predpra vic i moči Vlastiljev; pa med prebivavci Dubrovnika so bili zopet Pučani višji od prostih ljudi kteri so imeli gradjanske pravice i posebna dovolenja ("privilegije). Kakor v Dubrovniku, tako so bili tudi v druzih mestih katolj-škega primorja, Vlastitelji, gradjani i ljudstvo- Po vsili mestih je razloček med njimi pred ugasnul, kakor v Dubrovniku, za njimi so pa Vradniki i Laškutarji nastopili.
Tudi današnji H o r v a tj e v Zagrebški, Va-razdinski i Kriški okolici imajo svoje pleine-ništvo,ki se ne lepo šegah i predpravicah od ljudstva tudi od meščanov, med kterimi žive, razloči.
V	Černigori ni ne terdnjav ne mest, torej se ljudstvo s kmetijo peča. Iz med per-vih Slarješin posti iz med Serdarjev, Vojvodov, Knezov i druzih poglavarjev zna malo kdo brati, i nihče se po obleki po šegah ali po kakih drugih predpravicah od prostih Čer-nogorcov ne loči, i njih bratje i sinovi ovce pasejo, kakor jih je trojanski kraljevič Parid i kakor jih je Dušanov sestric Miloš Vojno-vič pasel. Še duhovni se od ljudstva po dru-zem ne ločijo, kakor po svoji pičli vednosti i po slabem branji i pisanji. V noši i življenju so ljudstvu enaki. Poldanšni sosedje Čer-nagorcov (na jadranskem primorju), ki v vaseh stanujejo, so njim v življenju i šegah popolnoma podobni, tisti ki v mestih prebivajo se od njih komaj po druzem, kakor po noši, po svojih lepših hišah i po svojem bolj omikanem živet ju ločijo, pa se ošabno čez une ne /dvigujejo. To velja tudi skoraj sploh od Dalmatinskih Serbov.
V	Hercegoviniv i Bosnii je skoraj malo drugači kakor v Černigori. Majhno število meščanov i tistih ki po terdnjavah prebivajo živi med Turki, se drugači oblači i drugačno življenje pelja od ljudstva; nima ž njim v na~ rodskih zadevah nikakoršne dotike i se tudi narodu ne prišteva.
V	pravi Ser bi i je bilo do sadanjih časov, kakor v Bosnii i v Hercegovini. V novem času, ker se je ljudstvo pomnožilo so začeli mesta zidati. Pa vundar so kmetje po deželi nar važnejega pomena, i ne samo ker so oni nar več samostojnosti deželi pridobili, ampak zato ker jih je nar več, ker nar več plačujejo i nar več store.
Pravega predpravičenega plemeništva Serbov ni bilo drugej, kakor v ogerskih krono-vinah do zadnjih prekucij. Pervi so bili Vladiki, kteri so po postavali ogerske dežele sedež pri zboru ogerskih plemenitnikov imeli. Za njimi so bili zemljaki i žlahtniki, kterim je bilo po ravno tistih postavah mnogo pred-pravic pred ljudstvom danih. V mestih i terdnjavah so gradjani (Biirger) veliko pravic pred ljudstvom uživali.
Iz med plemeništva so zdravniki, pravdosred-niki (advokati) duhovni, učitelji itd.
Višji red ljudstva dozdaj domačega jezika ni tako čisto i gladko govoril, kakor je pri druzih narodih navada. Znanstva i umetno-
sti so se učile, pa več zavolj dobička kakor iz pravega namena izobraževanja, po nemški i po ogerski; torej so prostemu Serbu zmirom pluje ostale. Učeni so se na Serbskem (ravno kakor tudi pri nas na Slovenskem) pri ptujih jezikih, v kterih so svojo učenost zbrali, i ki so jih vsakdanje rabili, v svojem jeziku misliti odvadili, ga sirovega i ubožnega psovali, ki še v njemu tako dalječ segli niso, da bi njegovo Iepoglasje i bogastvo presojevati za-mogli. Lahko se misli torej da so tudi taki iz med prostega ljudstva, ki niso v ptuje visoke šole po kramo hodilo, za vikšimi obračali se.
Častniki (officirji) granice so le malo kdaj na izobraževanje ljudstva paziti utegnuli, ker jim je njih poklic kmalo sem kmalo tje veleval. Veliko iz med njih vundar jih je bilo, ki so dolžnost svojega poklica napak umeli i svoje podložne pri izobraževanju v nemškem jeziku preterdo deržali. Zato je raji ljudstvo tuje kakor domače predpostavljene imelo.
Tako je prišlo da so obertniki i kupci (mali) nar več za blagor i za obstojnost ljudstva storili.
Da niso tisti izmed imenitnejih, kteri so svoj narod ljubili, pri vsi svoji dobri volji ljudstvo izobraziti, svojega namena dosegli, je ta uzrok, ker so se napak lotili. Izobraženje ni iz zdravega i krepka duha naroda kalilo, ampak iz ptuje zemlje v ptujem jeziku stud i gnus v ljudstvu obujalo. Od tod pride da je bilo vse prizadetje zastonj, izvirna stvaritev serbskega narodskega duha si je pa začudenje vsega izobraženega sveta pridobila. Vikši pa tega uzroka niso spoznali ampak na okornost ljudstva vso nerodovitost izobraženja izvračali. Tako je pel Lukian Mušicki v svojih „Glaso-vih za domovino unetega" leta 1819. „Pravično hvali svet visoke glave „1 kara nižje ljudstvo!"
Vuk Stefanovič mu je takrat odgovoril:
„Po naših mislih bi bilo to ravno na robe veliko boljši rečeno. Niski red našega ljudstva, to je tisti, iz katerega ljudstvo obstoji, se vsim pelim ali šestim narodom, s kterimi si je v žlahti na umnosti, pripravnosti, pobož-nosti ali kaki drugi kreposti nikakor prekositi ne da; višji red pa je tak, kakoršen v tih zadevah, v kterih zdaj živi, biti mora; ako ni ljudstvu v sramoto v čast mu gotovo ni."
Ko bi bili Serbi le pred 50 leti kako pomoč izbraževanja prejeli, bi si bili utegnuli do zdaj samostojno razvitje narodnosti osnovati, ker so pa tega pogrešati morali, jim je to še zdaj v toliko veči težo, kolikor huji je novo hišo postaviti, kakor pa že sozidano s potrebnim orodjem preskerbeti.
(Beilage z. Morgbl. d. Wienerz.)
Ponižno prašanje.
Je li kje na Slovenskem dobra beseda za nemško „Zusammenrottung" v navadi?
Ces. kralj, loterija,
Naslednje številke so vzdignjene bile:
V Terstu 19. Kozoperska:
§6. S4. 33. »1. 67.
Prihodno srečkanje bo v Terstu 30. Kozoperska in 13. Listopada.
Telegrafiško kurzno naznanilo deržavnih pisem 19. Kozoperska 1850.
od 100 (v srebrn) 94 V,
Deržavne dolžne pisma po 5 » » » » 4 » » » » 4 Obligacioni avstrijanskih pod in nad Anizo, čeških, morav-skih, silezkih. štajarskih , koroških, krajnskih, goriških in dunajske višje kamorne urad-nije.
Bankne akcie po 1160 gold. v srebru.
Dnarna cena 19. Kozoperska 1850.
V dnarju
Cesarskih cekinov agio (od 100 gold.) 253/, gld.
Srehra
18'/.