Železne niti 15 V spomin Jožetu Dolencu 399 In memoriam – skica za portret Navadno v bližnjih, ki jih zapusti njihov bližnji, skozi žalost in žalovanje zazeva velika praznina. Namen spo- minjanja na preminulega je, da se ta praznina sčasoma zapolni, poneha, čeprav čisto nikoli povsem ne izgine. Namen tega zapisa je torej znan. Polnjenje praznine, ki je ostala ob odhodu Sineta, 1 piscu in njegovi sestri Maši tako ljubega strica, zavetnika in prijatelja. Ediciji primerno pa zapis cilja tudi na polnjenje praznine, ki jo je Jože Dolenc (1946–2017) Z obrazem tujca, potujočega Žida, grškega pastirja, z lasmi na vse strani neba, z rosnimi očmi, ki delajo me sanjača, ki redko sanja; z rokami malega tatiča, glasbenika in sumljivega postopača, ki zalotili so v tolikih ga vrtovih, z usti, ki so pila, poljubljala in grizla, ne da bi lakoto potešila. (G. Moustaki – Tujec – prevedel I. Š.) Avec ma gueule de méteque, de juif errant, de pâtre grec et mes cheveux aux quatre vents, avec mes yeux tout délavés qui me donnent l'air de rever, moi qui ne reve plus souvent; avec mes mains de maraudeur, de musicien et de rôdeur qui ont pillé tant de jardins, avec ma bouche qui a bu, qui a embrassé et mordu, sans jamais assouvir sa faim. (Georges Moustaki – Le méteque) pustil v širši podobi te dežele, še najbolj pa Železnikov. Kraja, ki ga je tako določal, ki mu je bil, čeprav sve- tovljan širokega duha, vseskozi zvest. Prežemala ga je zgodovina Železnikov, prežemali so ga tako rekoč brez izjeme dobri odnosi z neštetimi prebivalci kraja, prežemalo ga je kleno železn'karsko narečje: knjižna slovenščina mu je bila v celoti povsem domača, a ko je nastopal v javnosti, je govoril precej počasi in obve- zno ''zavil'' po domače. Če so bili v publiki pretežno Že- leznikarji, še toliko bolj! Tudi sicer je vsak njegov javni nastop (na primer kar nekajkrat na ''javni naši RTVS'') jasno kazal na njegovo jezikovno geografsko poreklo. Trditvi, da je bil jezikovno (pa tudi sicer) Železn'kar od nog do glave, bi najbrž kdor koli težko oporekal. A ob tem je bil še marsikaj … Jože Dolenc. Foto: Igor Šmid Železne niti 15 V spomin Jožetu Dolencu 400 Med drugim človek z zavidljivim jezikovnim posluhom: ob – tako v govoru kot v pisanju – odlič- no tekoči nemščini in francoščini se je mogel spora- zumeti tudi v angleščini, pa še po špansko ter itali- jansko je znal kaj povedati, razumeti pa še kaj več. Podpisanega in nekaj njegovih gimnazijskih kameradov je – čeprav že leta odmaknjen od tovr- stnih gimnazijskih nuj – z lahkoto dodatno poučil o diferencialih in integralih, ko je bilo to potrebno. A vendar, univerzitetni diplomirani ekonomist z veli- kim zanimanjem in posluhom za matematiko je na prvi šolski dan, ko je v maminem spremstvu zako- račil čez šolski prag, takoj ko je ona odšla, odšel iz šole tudi sam. Ko ga ni in ni bilo domov, je mamo zaskrbelo in ga je šla iskat. Našla ga je za ''ta zgorn'm jezam'', kjer je hlipal: ''Nočem v šolo, hočem za pas- tirja …'' In tako bojda cel prvi šolski teden … Pa ni postal pastir: v šoli mu je šlo odlično od rok, tudi v gimnaziji v Škofji Loki. V tem času je poleti redno delal v mladinskih delovnih brigadah. Silno pono- sen je bil na izpit za motor, ki ga je opravljal na os- tarelem Harley Davidsonu: vedno, ko je kasneje zas- lišal zvok podobne mašine, so se mu usta raztegnila v nasmeh, a z dodatkom: ''Ja, ampak tako dobro pa ne poje kot tisti v brigadi …'' Tudi rabutanje lubenic (prosto po spominu: menda v Makedoniji) mi je opi- soval s posebnim žarom: tam so bili čuvaji plantaž oboroženi s šibrovkami. A namesto šiber so bile v naboju svinjske kocine. Živo je opisoval, kako te rit peče, če jih tja dobiš … No, ni jih dobil on, ampak slišal je za nekoga, ki da jih je … Lubenice pa so bile zaradi ''strahospoštovanja'' do take sorte šibrovk najbrž še toliko bolj sladke! Gimnazijski profesorji so očetu Dragu namignili, da bi bil za sinovo ''dobrostoječo'' prihodnost naj- bolj pravi študij ekonomije, pa tudi očetu se je to zdelo zelo primerno. Nisem povsem prepričan, da je stric v celoti delil to mišljenje, a uprl se temu študiju tudi ni. Tako kot v nadaljevanju še marsikakšni oče- tovi odločitvi ne: gotovo s premislekom, da pamet- nejši popusti: žal kdaj tudi v svojo škodo, predvsem v zadevah srčne narave. Tako si nikoli ni ustvaril svoje družine. Je ga pa zato ostalo toliko več za nas, njegove bližnje – tudi zame in za mojo sestro Mašo; pa seveda za vse vrste dejavnosti, ki so ga včasih v celoti okupirale, pa za znance, sodelavce, prijatelje, sorodnike … Ko sem bil še kratkohlačnik, sem z velikimi očmi šel z mamo Vanjo (stričevo sestro) in očetom Jože- tom na obisk k Sinetu v študentsko naselje. Tam se mi je zdelo posebno ''nobel'': cel kup ''modelov'', ki se imajo očitno dobro, pametno govorijo … Vem, da je stric v študentskih letih užival. Hodil je tudi na pre- davanja na druge fakultete (filozofska, matematika …). Izkoristil je vse možnosti za poletno študentsko delo, nekakšne mednarodne ''izmenjave'' tedanjega časa: bil na Švedskem, v Nemčiji in v Franciji … Doži- vljal vročičnost oseminšestdesetega in si iz študent- skega obdobja nabral kopico znanstev in prijateljev. Med njimi tudi ddr. Evgena Bavčarja, slepega filozo- fa, publicista in fotografa, ki mu je v slovo zapisal: V moje življenje si vstopil v študentskem nase- lju, in kot da bi bilo danes, se spominjam tvoje sobe v osmem bloku, kjer si imel tranzistor Grun- ding, ki si ga prinesel iz Nemčije, in gramofon, ki mi je prvič zaigral slovito šansono Guya Be- arta – Vive la rose – Naj živi roža. Tako trdoživa je tista roža, ki se vrača, tudi ko umre, oziroma pravzaprav ne more umreti. V tem trenutku bi bilo najbrž bolj primerno, da te v duhu obiščem s Tonetom Ribničanom, kot smo mu pravili, in ti zapojeva tisto najino naseljsko pesem: Monija. Lepo bi tudi bilo, ko bi ti Tone Nastran zaigral na svojo kitaro (Spomin na Alhambro Francisca Ta- rege) ali pa bi ti dragi prijatelj Franc Giacomelli odigral svojo izvirno stomatološko interpretacijo šansone Marcela Amonta V srcu moje bjonde … Kaj pa je bilo tako posebnega v najinem prija- teljstvu poleg trajanja? Morda to, da si bil eden od največjih garantov moje vedno težko priborljive svobode v gibanju. Ko sem te klical na pomoč, da bi me kam pospremil, si se vedno odzval. In tako sva šla fotografirat v Salzburg ali pa si me v stiski prišel iskat v Lokavec, da si me peljal v Ljubljano. Res, to je bilo enkratno. Zelo redki so ljudje, ki se Železne niti 15 V spomin Jožetu Dolencu 401 znajo tako razumevajoče posvetiti prijatelju, mu dati svojo svobodo gibanja, da se prizadeti ne bi počutil suženj imobilnosti. Z mano si šel tudi v Mehiko, kjer sva simbolično po starem azteškem običaju darovala srce Bogu sonca, da bi se ta ved- no znova vračal iz grozečih senc noči. Naj se ta prastari bog Aztekov vrača kot svetloba spomina nate; kot luč, ki ti jo dolgujemo vsi prijatelji. In tako bova še dolgo stala ob azteškem koledarju stoletij iz mehiškega antropološkega muzeja in se čutila majhna in nepomembna pred večnostjo. Ko te je prizadela usodna nemožnost svobodne hoje, sem se zavedel, kako krivična je lahko usoda za človeka, ki je znal prijatelju podariti tako dra- goceno svobodo premikanja. Dragi Jože, takega prijateljstva so sposobni samo veliki ljudje, enkra- tni Slovenci in ti si bil tak. Tak pa seveda ostajaš v evharistiji mojega spomina, ne da bi mi kdo še posebej prišepetaval – to moraš narediti. Tvoja enkratna eksistenca je zame moralni im- perativ spomina, je tista čudovita roža iz šansone ali pa iz Malega princa, za katero se moramo bati in jo čuvati zoper grozečo pozabo. Ko se poslav- ljam od tebe, vem, da smo vsi prijatelji tukaj zbra- ni – s srcem in dušo pripravljeni, da na nevidni nagrobnik srca napišemo tvoje ime. Vsem tvojim najbližjim in najbolj dragim, kot tudi nam vsem, želim, da bi te čim prej ponotranjili in se zavedeli, da Jože Dolenc počiva za vedno v sarkofagu na- šega spomina prijateljstva in tihe slovenske vzaje- mnosti. Zagotavljam ti, dragi in enkratni prijatelj Jože, da v tem padanju ''v neskončnost modrine'', kot razume Srečko Kosovel ''smrt, ki je ni'', ne boš nikoli sam, ampak te bo spremljala neupogljiva moč spomina – mojega in vseh tistih, ki si jim obo- gatil in oplemenitil življenje! Družina Dolenc (od leve proti desni): oče Drago, mama Marica, sin Jože, hči Vanja. Foto: Drago Dolenc Železne niti 15 V spomin Jožetu Dolencu 402 In tako je študij ekonomije na Ekonomski fakulte- ti v Ljubljani uspešno dokončal z diplomsko nalogo, ki je obravnavala ekonomski model razvoja turizma v Železnikih oz. Selški dolini. Tu se odstira, da ga je zanimalo več kot le ''ekonomika turizma'': najbrž je s temo nekako nakazoval vse tisto, kar ga je v živ- ljenju prej in kasneje, tako osebno in družbeno kot v povezavi z Železniki in s tukajšnjimi ljudmi, tako pomembno zaznamovalo: zgodovina, jeziki, filozo- fija, humanizem, planinstvo z nekaj alpinizma in obveznim ''navadnim'' in turnim smučanjem, jamar- stvo, jadralno padalstvo … In: računalniško progra- merstvo … Ko je v začetku sedemdesetih odslužil vojaški rok, se je zaposlil v Mladinski knjigi v Ljubljani. Ta je (kot prvo slovensko podjetje – navajam po spo- minu) kupila računalnik IBM360 in formirala svoj RC (računalniški center). Sodil je med zgodnje slo- venske profesionalne računalniške programerje. Razumevanje in strast do matematike ter predvsem do nečesa povsem novega sta bila, seveda ob mož- nosti zaposlitve, razlog za to odločitev. ''Svet knjige'', torej program za upravljanje baze podatkov o na- ročnikih, je bilo njegovo prvo programersko delo. Sprva je nekaj časa bival v Ljubljani, a se je kmalu vrnil domov na Jesenovec in se kar nekaj časa vsak dan vozil v Ljubljano. Potem ga je v računalniški center, ki je nastal v domačem Alplesu, v drugi polo- vici sedemdesetih povabil takratni direktor Alplesa Jože Demšar. Seveda je bila to iz ''logističnega ozira'' smotrna odločitev in ''privarčevanih'' vsakodnev- nih 90 kilometrov vožnje … Vmes je nekaj časa iz programerskih vod presedlal tudi v komercialo: a prodaja ni bila prav zelo v skladu z njegovimi zani- manji, zato se je kmalu vrnil k (računalniški) ''maši- ni'': MicroVAX-u. Vmes so se vrstile domače izgube, hude. Najprej, na prelomu stare v novo državo, nas po kratki in srdi- ti bolezni zapusti moja mami Vanja, Sinetova sestra. Le tri mesece kasneje ji v neskončnost tkanine vesolja sledi njuna mama (moja stara mama) Marica (Marija Dolenc, rojena Košmelj, Popčeva z Racovnika) in se- dem let kasneje še oče (moj stari oče Drago Dolenc), ki ga stric po posledicah možganske kapi do zadnjega udarca leta 1998 v največji meri tudi neguje. Alples skoraj potolče izguba (jugoslovanskih) trgov. V tej krizi so štirje prej zaposleni (med njimi tudi stric) v računalniškem centru Alplesa ustanovili podjetje Kvartina, d. o. o., ki je kot pogodbeno pod- jetje s štirimi zaposlenimi še nekaj časa opravljalo isto delo, kot so ga opravljali prej kot zaposleni. A pogodba je bila s strani nekega novega poslovod- stva prekinjena … Jože Dolenc je ostal brez službe. Mnogo ljudi je bilo prepričanih, da s prislovično dobro voljo uspešno prenaša ta prosti tek. Res, dob- re volje mu ni manjkalo, a le bližnji (takrat le še moj oče, moja sestra in jaz) smo čutili, kako hudo je to bilo zanj. Napisal je kar nekaj prošenj za službo, a odgovori so bili, če so bili, negativni. V rastočem ne- oliberalnem ''slovenskem turbo'' kapitalizmu ni bilo povpraševanja po intelektualni kapaciteti, kakršno je premogel. Dneve in noči je preživljal ob svojem računalniku, prepisoval in digitaliziral družinski arhiv. Bil je v neke vrste na zunaj nevidni depresiji, ki jo je zdravil s posvečanjem družinski in lokalni zgodovini. Na stanovanje, eno za drugo, je sprejel dve družini: pa ne, da bi služil z najemnino, saj so bili oboji v socialni stiski ali blizu nje. Skupaj so spravili za stroške, ja, najbrž je kdaj tudi kaj pojedel in popil na njihov račun … In v veliki prazni hiši je imel družbo … Tako kot leta poprej, ko so si kljuko naših doma- čih vrat podajali njegovi sošolci iz študentskih let, sodelavci, prijatelji, znanci in sorodniki ... Znal je pripeljati tujega popotnika, ki ga je noč ujela kje v dolini, na (seveda zastonjsko) prenočišče. Očaral jih je z védenjem o marsičem, predvsem o kraju, kjer so … Še Indijo je pripeljal domov na Jesenovec, ko je pripeljal cimra iz študentskega naselja Jayanta in kasneje njegovo mlado soprogo Koki (danes Veber: ja, Petra je po ločitvi spoznala prav pri nas na Jese- novcu). Ker je bil solastnik podjetja, ki je propadlo, ni bil upravičen do prejemkov Zavoda za zaposlovanje, ''sociale'' torej. Gmotno na dnu. Vsake toliko me je Železne niti 15 V spomin Jožetu Dolencu 403 poklical: ''A imaš kaj za posodit? Ti bom …'' Vedno sem ga prekinil: ''Sploh ne govori več. Ti nakažem.'' Stricu, pravzaprav neke sorte starejšemu bratu, sem bil vse od najbolj milih otroških dni hvaležen za vse materialno (neštete gramofonske plošče, ma- gnetofon, kamero, VHS-rekorder, odlični Grundig kvadrofonski Hi-Fi sistem z izbornim gramofonom, prvi računalnik, tobak …), kar je kupil, češ, za naju, pa sem uporabljal jaz še bolj … Še bolj pa za vse tisto duhovno, kar je prenašal name. Zato sem mu, koli- kor sem mogel, denarno v tem obdobju vedno po- magal. Tako tudi moj pokojni oče. Končno se je nebo nekoliko zjasnilo – potom javnih del je dobil sicer skromno plačano službo v Škofji Loki, v tamkajšnji knjižnici in tam dosegel pogoje za upokojitev. Koli- kor vem, so ga imeli zelo radi. Iz nekakšnega hišne- ga računalnikarja je postal tudi so-kreativni sodela- vec in tam priredil marsikaj zanimivega. Pa v radost nevest in ženinov ter svatov je nastopal kot dvorni paž na porokah na Loškem gradu in bil eden od na- stopajočih v znamenitem Škofjeloškem pasijonu. Vse obdobje odraslega bivanja v Železnikih je kot pevec (bil je basist in je občudoval basiste, ki morejo ''prijeti'' najnižjo noto: tudi sam je bil kar blizu temu) deloval v domačih mešanih pevskih zborih in v Ko- mornem pevskem zboru Škofja Loka. Pa bil nasto- pajoči v številnih vlogah v gledaliških predstavah, proslavah in na prireditvah domačega KUD France Koblar. Z lastnostjo, ki je bila prav posebna: učenje besedila na pamet se mu je marsikdaj zdela potrata časa, zato je besedilo preletel in si, inteligenten kot je bil, dobro zapomnil smisel, besedilo pa priredil po svoje. S tem je svoje soigralce (bolj ali tudi manj prijetno) presenetil, povzročil kak uprizoritveni za- plet, ki pa se je bojda navadno zabavno izšel. V drugi polovici devetdesetih je gotovo prevod ''temeljnega'' železnikarskega zgodovinopisnega dela Zgodovina železarskega kraja Železniki izpod peresa Antona Globočnika pl. Sorodolskega kvin- tesenca njegovega stremljenja k zavedanju in pre- mišljanju lastne in širše družbene identitete. Knjiga (bolj v podobi zvezka) je bila pri nas doma najbrž že od izida v drugi polovici 19. stoletja, stari oče Drago pa se je v raznih zgodovinskih dialogih s krajani in drugimi pogosto skliceval na Globočnikove naved- be. Tudi jaz sem jo kot otrok poskušal prebirati, a sem takrat premalo znal nemško, da bi bil temu kos. Sinetova odločitev, da približa izjemno zanimivo zgodovinsko čtivo današnjim Železnikarjem (pa tudi siceršnji slovenski javnosti), je bila zanesljivo zadetek v črno: sicer ne morem trditi, da še kje v Že- leznikih ni bilo kakšnega originalnega izvoda te edi- cije, gotovo pa je velika večina sodobnih Železnikar- jev ni poznala. Kolikor vem, je vsa naklada (založnik je bil Jaro Novak) kmalu pošla: če drugega ne, je to zgovorno znamenje, da Sinetov trud ni bil zaman. V prvi polovici osemdesetih se Sine prične ukvarjati z jamarstvom. Vsi, ki smo kot otroci ho- dili na Ratitovec, se gotovo spomnimo, kako smo se pazljivo splazili na travnati obod brezna pod Krekovo kočo in dol metali kamenčke ter potem poslušali, koliko časa je trajalo, da so padli na dno: vse v želji, da bi vedeli, kako globoko je to brezno. Ker padca včasih tudi ni bilo slišati, se je vsaj meni zdelo, da je to grozljiva jama brez dna … Sine se je skupaj z bratrancem Bojanom Švabićem in Petrom Vebrom odločil, da temu ''misteriju'' na- redi konec. ''Oboroženi'' z jamarsko opremo so se spustili v globino, za katero se je izkazalo, da le ni tako neskončno globoka: če me spomin ne vara, tam nekaj preko 30 metrov. Ko so že mislili, da je Umbo in Sine. Foto: Igor Šmid Železne niti 15 V spomin Jožetu Dolencu 404 to pač to, pa se je misterij začel razvijati v povsem drugo smer: izkazalo se je, da so del dna brezna leseni tramovi. Po nekaj kopanja so ugotovili, da so najbrž naleteli na rudnik. Rudnik železove rude skoraj na vrhu Ratitovca? Sine se je hitro zatem odpravil v Arhiv Republike Slovenije in po precej dolgem iskanju našel vpis v register rudnikov, ki je odkritje nesporno potrdil: če sem si prav za- pomnil, je rudnik obratoval tam nekje okoli leta 1860 … Sine se je tudi odločil, da tri zgodovinske artefak- te, ki jih je doma hranil oče Drago, prepusti v hram- bo oz. podari Muzeju v Železnikih: z zavedanjem, da bodo tam na ogled vsem, ne pa le občasno komu od obiskovalcev našega doma na Jesenovcu 1. Gre za kip sokola, ki je označeval namembnost pročelja nekdanjega Sokolskega (danes Kulturnega) doma v Železnikih, ratitovški zvon in vpisno knjigo Krekove koče na Ratitovcu. Če prav vem, je bil (leseni) kip sicer ''le model'' za ulitje kipa. Da so vse tri stvari bile pri nas, ni čudno: pred morebitnim uničenjem ali iz- gubo ob začetku druge svetovne vojne jih je tako, da jih je prinesel (ratitovški zvon s kasneje padlim bra- tom Radovanom, partizansko Perunom) in shranil doma, zaščitil Drago: bil je član Sokola, njegov oče Karol Dolenc pa sokolski starešina, soustanovitelj Sokola v Železnikih. Drago pa je bil tudi oskrbnik Krekove koče na Ratitovcu. Ob tem, da je v Kulturnem domu v Železnikih tudi pripravil predstavitev knjige Vide Košmelj - Be- ravs, dr. med., Železniki skozi čas, je bil v času, ko je knjiga nastajala, pogosto nekakšen sparing partner avtorici, sicer sestrični: pa naj je šlo za preverjanje zgodovinskih faktov ali pa za mestoma tudi kar buren polemični dialog. Ni samo po sebi umevno, vendar pa povsem razumljivo, da je zaradi tako intenzivnega zanima- nja za lokalno zgodovino postal tudi član prvega uredniškega odbora Železnih niti in prispeval več člankov, tudi o topikah iz predprejšnjega odstavka. Pisanje mu je šlo tudi sicer spretno od rok: ob na- vedenem se je rad lotil tako rimanih prigodnic, pa mestoma (navadno kritičnih ali protestnih) zapisov, objavljenih v slovenskih časnikih – seveda vedno podpisanih s polnim in pravim imenom! Sine je deloval v domačem Planinskem društvu: precej vikendov je tako porabil za pretežno go- stinsko delo v Krekovi koči na Ratitovcu. Ratitovec je bil itak njegova posebna ljubezen: v vseh letnih časih je zahajal gor, tudi jaz sem bil kot otrok prav z njim največkrat na Ratitovcu (in to od praga hiše z Jesenovca preko Plenšaka na Prtovč ter na vrh – in nazaj!). Ni čudno, da je bil Ratitovec mnogokrat tudi njegov jadralno-padalski poligon. Ko je strastno za- čel še s tem adrenalinskim športom, je deloval tudi v društvu jadralnih padalcev Krokar. Toliko tega je – predvsem neplačano – razdal … Vsega tega ni počel zato, da bi komu ugajal, da bi ga kdo posebno hvalil, marveč preprosto zato, ker so ta zanimanja in delovanja izpolnjevala njegovo bit, mu razvnemala ''joie de vivre'', radost do življenja. A glej zlomka: lokalna skupnost pa v obliki kakšnega formalnega priznanja ni prepoznala njegovih priza- devanj in dosežkov. Več mnogo boljših kandidatov za priznanja? Pomanjkanje predlagateljev? Ali zgolj nesrečno naključje? Odgovora ne poznam … Vem le, da je bil Sine pokončen mož! Ni se brezglavo barval v to ali ono barvo politične mavrice, niti bil član ali simpatizer (kake) politične stranke. Ne v stari ne v novi državi. Če kdo, potem je bil on libertinec. Po- zor! Ne liberalec ali bognedaj neoliberalec, ampak libertinec: svobodomislec v čistem pomenu besede. Ki je nadvse cenil intelekt in hkrati občuteno mogel doživljati duhovnost in premišljati religioznost. Zato je tako zelo užival v poslušanju glasbe vseh vrst: edini pogoj je bil, da je glasba (tudi z značaj- nimi pesniškimi besedili) spravila v resonanco njegove notranje strune, od Bacha do francoskih šansonov, od Mokranjčevih Rukovetov do Dylana in Cohena, do sijajne Theodorakisove glasbe za film Grk Zorba/Zorba The Greek z Anthonyem Quinom. Slednji je sodil ob trojki Tudi konje streljajo, mar ne/ They shoot horses, don't they, filmski drami, izje- mnem antivesternu Sama Peckinpaha Pat Garrett & Billy the Kid (z odličnim Dylanovim soundtrackom: med drugimi skladbami tudi Knocking on Heavens Železne niti 15 V spomin Jožetu Dolencu 405 Door/Trkanje na nebeška vrata) ter legendarni briljantni satirični ostri antivojni filmski komediji Roberta Altmana M.A.S.H. na njegov osebni filmski Olimp. M.A.S.H. je gledal kar naprej: VHS-kaseta je že kazala znake hude obrabljenosti. Da o bogati leposlovni, pesniški, esejistični in leksikografski do- mači knjižnici sploh ne govorim … Včasih se mi zdi, da je Sine imel v talonu (rad je imel tarok in šah) več življenj: vsaj trikrat je doživel resno avtomobilsko nesrečo, v prvi je bil sopotnik, dvakrat pa je kot voznik z avtomobilom letel s ces- te, enkrat v tako globel, da je avto ostal brez strehe: ni bil privezan z varnostnim pasom (ker je bil avto precej star, to tudi ni bilo zakonsko zahtevano) in to mu je rešilo življenje. Pri spravilu lesa je skupaj s hlodi letel čez rob v strmem pobočju nad doma- čo hišo: moj oče je bil zraven in se je spominjal, da ga je v hipu zmrazilo in je bil prepričan, da je bila nesreča usodna in da ne bo preživel tega padca. Pa je, z odrgninami in številnimi bolečimi udarninami. Spet drugič v istem pobočju mu je spodrsnilo in se- kira, ki jo je imel v rokah, se je brutalno zasadila v stegno – kri je drla v potokih, a ostala je le globoka brazgotina. Pa neprespana noč v alpski steni nad Belopeškimi jezeri na 30-centimetrski skalni polici, ko ga je tema prisilila k mirovanju, medtem ko je sam po steni ''abzajlal'' v nižino. In polomljen manjši macesen v Sorici, ki ga je ob nesrečnem pristanku pri začetkih jadralnega padalstva odlomil z nogo in si pridelal zgolj boleč zvin gležnja. Pa morda še kaj, kar nam je, da nas ne bi skrbelo, zamolčal … In ob tem bil dolgoletni prostovoljni krvodajalec! Julija 2009 prekinem snemanje na štajerski avto- cesti, da ga kar se da hitro obiščem na Nevrološki kliniki UKC v Ljubljani. Tam leži po masivnem razli- tju iz možganske anevrizme, sicer pri zavesti, a ko- maj govori. Lečeča nevrologinja mi kaže CT-posnet- ke možganov in mi pravi: ''Skoraj tretjina možganov je poškodovanih. Hudo je …'' Sledi precej neprijetna Sežana (''negovalna bol- nišnica''), s sestro Mašo uspeva prepričati zdravni- ke v Soči, da mu dajo priložnost za rehabilitacijo. Napreduje, a ne dovolj za njihova merila: leva roka in noga sta skoraj nepokretni, ima velike težave s kratkoročnim spominom, doma na Jesenovcu sam brez stalne pomoči nikakor ne more živeti, ne jaz ne sestra pa takrat v Ljubljani nimava prostorskih možnosti. Izprosim nekaj dni podaljška in mu inva- lidu na vozičku skozi šivankino uho (ob 43 posla- nih prošnjah v razne domove po Sloveniji) uspem najti zelo drago mesto v pravkar odprtem zaseb- nem domu za starejše Deos v Trnovem v Ljubljani. Doma se podpisani medtem lotim dokončevanja obnove pritličja, ki jo je začel po strahovitih popla- vah septembra 2007 . V pritličju priredimo vse tako, da bi bilo življenje z invalidskim vozičkom kar se da neovirano. Medtem v Trnovem biva slabo leto dni, potem se najde mesto v bližji Škofji Loki. Čeprav se je v Trnovem še kar dobro počutil, je v Škofji Loki bolj zadovoljen, saj že od prej pozna marsikakega stanovalca. Vsi ga imajo radi. Prijateljem kadilcem rad nameni kak čik (ali pa oni njemu, če je brez, saj mu jih kupujem ''po malo''; tobak k preboleti možganski kapi pač ni dobra popotnica …). Javni dom je bistveno cenejši in s skromno pokojnino in z dodatkom za pomoč in postrežbo, do katerega je upravičen, lahko shaja s pozitivno ničlo … Obisku- jejo ga prijatelji, sodelavci, znanci ter sorodniki. Ves ta čas ga več ali manj vsak vikend najprej jaz, potem pa, ko se iz Ljubljane preseli na Jesenovec, tudi sestra Maša, voziva domov. Lepo je, ko smo skupaj, a senca bolezni venomer tiči nad nami. Jaz in Maša točno veva, kdaj se nekako ''odklopi'', se za- gleda nekam v daljavo … Bivanje v domu starejših v Škofji Loki je z vsakodnevno nego in pomočjo ter z bogato socialno mrežo domskih sotrpinov zanj zanesljivo boljše kot verjetno bolj samotno bivanje doma: sestra Maša bi ob vseh vsakodnevnih obve- znostih z lastnimi majhnimi otroki ne bi mogla biti ves čas z njim. Dvakrat vmes ga pripeljejo v Lju- bljano na nevrološko urgenco, ugotavljajo verjetni blažji recidiv možganske kapi. A vendar, zdi se, da bo, čeprav na vozičku, dočakal še marsikaj. In mi skupaj z njim. Malo pred povsem nepričakovano smrtjo govo- riva po telefonu: da ima najbrž trebušno gripo, Železne niti 15 V spomin Jožetu Dolencu 406 saj bruha in nekaj vročine ima. Pa izrazim skrb, da se še jaz ne bi nalezel in ne bi mojima malima dvojčkoma kaj prenesel. Pinu Brinu in Zoyi Tisi je krstni boter, čeprav ne on ne jaz nisva zelo blizu (predvsem obrednemu delu) krščanstva. A vendar je on s svojo jamarsko opremo bivšemu – zdaj že pokojnemu – župniku Maksu Ocepku za ''hvala'' (in kosilo/večerjo v Menzi) opravil nekaj napornih in nevarnih višinskih del pri vzdrževanju turna cerkve sv. Antona! Podobno sva oba razumela ci- vilizacijsko danost, možnost svobodne izbire sve- tovnega nazora in spoštovanje tradicije: tako sta, vsaj po ''farovških'' matičnih knjigah, moja otroka originalna Železnikarja. Mi takoj pritrdi, da se ni za igrat, in da naj pridem, ko bo bolje … Ko sem naslednjič prišel k njemu, sem se lahko le še zgrudil na njegove negibne prsi in se izjokal. Do konca solz … H koncu povabilo bralcu: če imaš spomin, pripo- ved, anekdoto v povezavi z Jožetom Dolencem, ki jo lahko zapišeš in jo deliš z menoj, jo pošlji (če ne meni, pa uredništvu Železnih niti), tega bom podpi- sani nadvse vesel. Gotovo sem kaj izpustil, gotovo koga nisem omenil, gotovo marsičesa ne vem … Pri pisanju sem se omejil na lasten spomin, ki pač uteg- ne imeti kako luknjo. Nisem še uspel natančno pre- gledati kar zajetnega družinskega in njegovega oseb- nega arhiva, ki bi zanesljivo postregel še z mnogimi detajli: pa tudi presežen bi bil okvir te že tako dolge ''skice'' … Da bi se tako enkrat v prihodnosti z bese- dami izrisal čim bolj celovit portret Jožeta Dolenca. Zapisal Igor Šmid Opombe: 1 Ko sem podpisani komaj začel tvoriti prve besede, sem slišal stričevega očeta (torej mojega starega očeta) Draga poklicati sina: ''Sine!'' In tako sem ga tudi jaz namesto stric Joža (kar mi je najbrž mnogo težje šlo iz ust) vztrajno začel klicati: ''Sine!'' Kmalu se je ta nadimek v krogu domačih in bližnjih v celoti uveljavil …