Sped. abb. post. gr. 111/70 - Periódico mensile
MLAPDBCñ
IZHAJA DESETKRAT V LETU 1975 LETO XIX. ŠTEV. 5
Poštnina plačana v gotovini -Skupina ill/70
KAZALO
S. M.: Zlate mreže ... 61 Vladimir Kos: Balada jesenskega jutra .	. 62
P.: Naš jezik je dragocena dediščina .	.	.	.62
Karel Brišnik: Pravljica o nočnem metulju in svetilki 63 Ivan Buzečan: Prosti čas —
priložnost za osebno in družinsko dozorevanje .	64
Ubald Vrabec: Vidalijev dnevnik XX. kongresa ruske komunistične partije ........................65
N.T.: 1975 - leto žene . 74 Marija Kostnapfel: Pismo
mami......................74
Nasveti, Otrok se rad umiva, Kajenja se odvadiš 75 N. T.: Alkohol in družina 76 N. T.: Dolgo živeti — nobena umetnost ... 76 Martin Jevnikar: Zamejska in zdomska literatura .	.	77
Antena........................79
REVIJO IZDAJA UREDNIŠKI ODBOR:
Marija Besednjak, Martin Brecelj, Ivo Jevnikar, Barbara Lapornik, Saša Martelanc, . Marij Maver (odgovorni urednik), Albert Miklavec, Franc Mljač, Sergij Pahor, Danilo Pertot (uprava), Jože Peterlin (glavni urednik), Ivo Petkovšek, Ester Stereo, Maks Šah, Drago Štoka, Peter Švagelj, Zora Tavčar in Edvard Žerjal (likovna oprema).
ZUNANJA OPREMA: Edvard Žerjal
Vsi pisci in uredniki sodelujejo brezplačno
Uredništvo in uprava: 34133 Trst, ul. Donizetti 3, tel. 768189-Poduredništvo v Gorici: SKAD
Poštni tekoči račun 11/7019 »Mladika« - Trst
Registrirano na sodišču v Trstu št. 193
tisk »graphart«, trst, rossetti 14 te efon 77 21 51
Dsmopismapoemopismapn
DNEVNIK Z XX. KONGRESA
V zadnji številki vaše cenjene revije sem bral napoved, da boste prihodnjič objavili članek prof. tibalda Vrabca o Vidalijevem Dnevniku z XX. kongresa. Ker sem to knjigo sam prebral in ker sem se za tisto žalostno dobo kominforma vedno zanimal, komaj čakam izida revije, saj bi bilo po mojem potrebno, da bi se kak zgodovinar posvetil študiju dokumentov tistega časa in da bi jih objektivno ocenil.
Gre za odnos Komunistične partije do Slovencev, ki kljub toliko deklarirani odprtosti po mojem ni bil nikoli iskreno prijateljski, ampak vedno samo partijski, italijanski in protislovenski ali proti-jugoslovanski. Da se danes jugoslovanska in italijanska partija zopet zbližujeta, stvari ne spremeni, saj so tudi Italijani v Ljubljani našli med vojno okupacijo nekaj ljudi, ki so bili pripravljeni z njimi sodelovati. In glavni razlog je bil ideologija. Toda: ali je bilo to pravilno?
Vzemite v roke stare številke Primorskega dnevnika, tržaškega II Lavoratore in druge publikacije iz dobe 7 948-1952 in boste videli, kaj se je takrat pisalo o Jugoslaviji, o »slovanskih belčkih« i.p.d. Publikacije kot so »II titismo« Vittoria Vlda-lija ali »Borba proti titofašizmu« Karla šiškoviča - Mitka bi morale še danes marsikomu odpreti oči. Kdo lahko zagotovi, da se jutri ne bo zgodilo isto, ko se bodo spet križali državni ali partijski interesi? In tudi zaradi zgodovinske resnice ni prav, da se te stvari zamolčijo. V naših šolah bi morali govoriti tudi o teh resnicah. Ali niso nekateri naslovi šiškovičeve publikacije kot v posmeh današnji tridesetletnici? Kar berite! To je samo nekaj poglavij: »Titofašizem kot pes-čuvaj imperializma«, »Titofašistična prevara«, »Zunanja politika beograjske fašistične vlade« itd. itd. Ali ne bi bilo tudi za današnji čas poznavanje te zgodovine koristno? Potem bi razumeli, zakaj tolikšen osip dijakov in učencev
na slovenskih šolah 1948. leta! Potem bi razumeli današnje »Girando-le« v Zgoniku! Ali bo treba zaradi partijskih koristi te žgoče resnice zamolčati, jih zanikati in živeti v prevari, v iluziji, da je vse v redu in da je edino, kar nam še ostaja PCI, ki se je na zadnjem kongresu preimenovala v PCI-KPI? Bolj kot kdajkoli prej sem prepričan, da je vsak »sam svoje sreče kovač«. Tudi mi Slovenci!
T. R.
NAVAL NAŠIH LJUDI V TRST
Zadnje mesece, posebno pa na pomlad in poletje, opažamo vedno več naših ljudi z onstran meje v mestu. Kupujejo zelo veliko. Nekateri se čudijo, kje dobijo toliko denarja. A ne samo Slovencev, zelo veliko je tudi Zagrebčanov, morda teh še več. Tržaški trgovci imajo od njih zelo lep zaslužek. Vprašujemo se kaj bi bilo s tržaškimi trgovinami, če bi se ta, zares odprta meja, nenadoma zaprla? —■ Zanimivo je, da tukajšnji trgovec rad vzame v službo človeka, ki pozna slovenski in s tem seveda tudi hrvatski in srbski jezik. Nad tem se nihče ne pohujšuje več. Pač pa je še vedno ves prestrašen, ko gre za to, da bi imel v izložbi kak slovenski napis. Tega se pa boji. Se pravi, da je še vedno pod silnim strahom, kajti jasno je, da bi rad okrasil svoje izložbe s slovenskimi napisi, če bi se ne bal nekoga. Tudi ta strah je treba streti. In morda ni več daleč čas, ko bo tudi prenehal. V dobro trgovcev samih.
L. Z.
Posamezna številka Mladike stane 300 lir. Celoletna naročnina 3000 lir. Letna naročnina za Jugoslavijo 60 din. Letna naročnina za druge države je 7 US dolarjev ali enakovreden znesek v tuji valuti.
ZLATE	va n ¡a p n&mm p p pri če
MREŽE s. m.
Nadaljujemo z rubriko, v kateri zbiramo resnične zgodbe, hi poveličujejo plemenite poteze človeških zgod in usod. V pričujočih dveh zapisih smo imena in nekatere podrobnosti izpustili na željo pričevalcev.
I
Stavek v tunelu
Luči v kupeju so se prižgale pravočasno. Drdranje vlaka je že zadobivalo tisti skalnati pred-okus, ki nepogrešljivo napoveduje pogrez v tunel. Še nekaj telegrafskih drogov, še zadnji pogled na zasončeno bogatijo emiljskih polj —• nato pa dolga tema s slutnjo apeninskih gmot nad nami. Pogovor je utihnil kot vedno, ko se človek zave majhnosti pred naravo, izzvano z drznostjo tehnike. Osem ljudi je prepustilo svojo usodo strojevodji in sreči.
Ko da bi nas bilo sram majčkene tesnobe, je razgovor kmalu zatem zažuborel s poudarjeno živahnostjo. V dvoje, skupinsko, poprek, kot se je prej pletel med svojci in novimi poznanci.
Z bratom sva že imela za seboj Benetke, Padovo, Bologno, pred seboj pa Florenco, Rim in Neapelj. Pisali smo leto 1956 in z denarjem, nabranim po študentovsko, sva si privoščila sončno Italijo. Najino glavno bogastvo je bila povratna karta, ostalo bo že kako. Najino govorjenje je bilo en sam glasen dokaz neskrbnosti in veselja.
»Oprostite, kakšen jezik pa govorite?«
Vprašanje, ki ga pozna vsak Slovenec na popotovanju, naju je začudilo le, ker je prišlo šele zdaj. Zastavila ga je starejša gospa, samotna potnica, očitno Toskanka.
»Slovenca sva.«
»Ljubljana?«
»Tudi Trst.«
»Poznam.«
Kratka pavza, nato pa stavek, ki mi bo vedno zvenel v ušesih:
»Moj narod vam je povzročil veliko krivic in gorja. Prosim, sprejmite za to moje globoko o-pravičilo.«
Ne spominjam se, kaj sem odgovoril. Najbrž sem se ji zahvalil s pripombo, da so narodi vedno nedolžni, krivci da so le posamezniki, četudi včasih številčni. Gledal sem to deamicisovsko prikazen v 20. stoletju in začutil v kupeju nekaj človeško toplega. Vlak je še vedno drvel skozi skalo in temo, a že se je bližala slutnja eksplozije sonca in cipres. Med vhodom in izhodom apeninskega tunela pa je ostal tisti stavek, ki je žarel še dolgo potem, ko so luči v kupeju spet ugasnile.
Srečanje
Jesen 1944. Gozdovi med Postojno in Cerknico so odlagali svojo zeleno uniformo in si nadevali tiste strnenovske barve, ki te spravijo v žalost, ker je v njih več lepote, kot je v srcu prostora zanjo. V zraku je bil neskončno počasni »zbogom«, ki ga potem zapečatijo snegovi.
Toda v zraku je bilo tudi še vse kaj drugega. V onih gozdovih ni bilo ne lovcev ne gobarjev ne drvarjev. Po njih so hodili le oboroženi ljudje, vedno na tem, da srečajo druge oborožene ljudi. In srečanja so vedno prinašala smrt.
Partizani. Domobranci.
Juriši, zasede, obkoljevanja, boji na daleč, na bližino. Ti mene ali jaz tebe. Junaško, neusmiljeno, tragično.
Le kaj je moglo biti onega popoldneva v pozni jeseni 1944, da so bile puške neme? Na vzpetini, kjer gresta dve gozdni stezi nekaj časa sko-ro vštric na razdaljo kakih deset metrov? Kjer sta se spet srečali dve sovražni četi, prihajajoči v vrsti, vsaka iz druge smeri?
Je bil spomin na davne slovenske jeseni? Je gozd zašumel močneje od strasti? So tiste strne-novske barve začarale vojščake, ki so imeli en sam kruti cilj: uničiti nasprotnika?
Preživele priče najbrž še danes ugibljejo. Vedo samo, kaj se je zgodilo: partizanska in domobranska izvidnica sta si po vzporednih poteh prihajali nasproti. Ko sta se ugledali, je skupinski korak zanihal, obstal, roke so trznile k puškam — a dalje ni šlo. Ko da bi zaslišali ukaz nekega skrivnostnega, skupnega komandanta, sta krenili naprej. In ko sta se že čisto približali, je komandant neslišno ukazal: »Na desno — glej!« Četi sta bili zdaj skupaj, ena gor, druga dol; slišali sta se na daljavo desetih metrov, videli se nista. Še malo, pa sta bili spet oddaljeni, čedalje bolj, dokler ju ni posrkal gozd.
Bila je to najveličastnejša bitka v slovenski državljanski vojni 1941-1945.
VLADIMIR KOS, Tokio
Balada
jesenskega jutra
»Še nekaj trenutkov!«, tako sem razširil dlani (molitev je zmeraj beseda, in včasih je tiha kot
čas)
in nekaj je kakor na strunah smehljaja vzplamtelo skozi jutro,
in sončno zlato je med hišami teklo na tlak.
Potrkal sem z žarki na okno iz desk in dvorišč: za vest revolucionarju, za vest o enakosti zvezd. Čez rjast zapah je slonela osmrtnica (s partij-
skim trakom).
Iz žarkov so padle na lužo resnične solze.
V zatvornico sonca oblaki spustijo zapah. Drevesa šumijo spet sivo in nekaj jih v prah
krvavi.
Vonjave po daljnih ledenih valovih se stiskajo k
zidu
Bo veter odnesel k Resnici »Usmili se ga«?
Naš jezik je dragocena dediščina
Ogromna večina žrtev je bila pognana v zadnji vojni v taborišča in v krematorijske peči zato, ker je ljubila svoj jezik in ga ni hotela izdati. In spet je odšla velika večina v gozd in je zgrabila za orožje, ker je hotela braniti in ohraniti svoj jezik.
Če kdaj, potem se moramo spomniti skupno s spominom na vse žrtve, tudi na materni jezik. Uporabljajmo ga vedno, ko je to mogoče. In skrbimo, da bo lep in čist v vsakdanji rabi, še bolj pa, ko govorimo drugim, v javnosti, v predavanjih, na radiu, v šoli.
Mnogi naši delavci, da, celo študentje, ga zelo omalovažujejo. Ali govore neko grobo, nekultivirano govorico, ali pa govore v tujem jeziku. Letake dele pred slovenskimi šolami v neslovenskem jeziku in našim dijakom se ne zdi to nič posebnega. Naravno /e: če imajo kaj povedati tudi slovenskim
študentom, potem naj se potrudijo in naj napišejo to sporočilo v slovenščini.
Marsikakšen profesor ne misli, da je tudi pri njegovem predmetu, čeprav ni slovenščina, važna lepa beseda. V zavest nam mora priti, da mora povsod zveneti melodija naše besede.
Prav tako je na radiu. Večkrat se zdi, da nam govori nekdo, ki se je našega jezika šele naučil. Tako tuje in neslovensko zveni. športniki in uredniki morajo paziti na lepo besedo. Prihodnjič se bomo konkretno dotaknili napak, ki jih kar mrgoli, danes samo opozarjamo nanje.
Naša beseda je dragocena dediščina, ki smo jo prejeli od svojih staršev. Moramo jo čuvati in ohranjati ter podariti lepo in nepopačeno tudi svojim otrokom. To smo dolžni zaradi zvestobe našim tradicijam!
p.
Kare! Brišnik	Dl©VSBOHO^SlO
Pravljica a načnem metulju in svetilki
TRETJA NAGRADA NA NATEČAJU MLADIKE
Bil /e velik gozd. Na sredi gozda, prav tako kot glavni trgi mest, je bila jasa, svilena trava je bila na njej in vanjo je segel gozd samo z enim drevesom. Stalo je sredi jase.
Po drugih drevesih so gnezdile ptice, živali so si delale brloge med njihovimi koreninami. To drevo pa je bilo samo in samo luna mu je drugovala v jasnih nočeh.
Bilo je že mnogo zim, pomladi, poletij in jeseni, mnogo lepih in hudih dni. Toda vihar, ki je prinesel tisto zimo, je bil na j hujši. Največja drevesa so jokala v strahu in živali so imele steklene oči.
Ko je minil, je bil gozd pod snegom, iskril se je kot dragulji, vse je bilo kot po navadi. Le na drevesu sredi jase /e bila čudna stvar.
Najprej je bila videti kot buba, toda rasla je in rasla in je bila kmalu večja kot vse bube, kar so jih kdaj videli v gozdu. Prav nič lepa ni bila na pogled in dosti hrupa je bilo med drevesi, češ, le kaj bo iz nje nastalo. Gotovo nič dobrega, na drevesu, ki živi tako samo zase.
Toda samotno drevo, srečno življenja sredi svojih vej, je varovalo stvor in verjelo, da varuje nekaj lepega.
Kdo ve od kod je prinesel veter tisto čudno bubo! Prav gotovo iz krajev, kjer čas drugače teče, mogoče celo iz tistih najbolj čudovitih, kjer je vse leto poletje z velikim soncem, toplim in zlatim. Zakaj sredi zime, ko je bil sneg najvišji in se v gozdu nobeno živo bitje ne rodi, je v neki jasni mesečni noči buba počila in iz nje je zlezel metulj.
Bil je nenavadno velik in podoben noči svojega rojstva. Krila je imel črna, srebrne zvezde so bile razsute po njih in so se lesketale. Telo je imel pokrito s temnim puhom, kot bi ga mila roka zavila v krzno pred mrazom. Velike oči so se v mesečini temno zlato svetliie.
Najprej je hodil po snegu, počasi, tipajoče, prav nič ni vedel, kam bi s tem bleščavim prostranstvom, ki je vanj položen. Potem pa je u-jel veter v krila in je vzlete!. Zdaj je vedel. Letel je više in više, nad gozd, in z vsakim utripom kriI je rasel v njem sen, ki mu ni vedel imena, o nečem, kar je pa vendar ni, čeprav bi moralo biti. Letel je in iskal, četudi ni vedel, kam naj se obrne, in tako je bilo vse dokler ni skozi
krvavo rano na nebu privrela prva svetloba jutra. »Tam je, kar iščeš!« mu je vzkliknil sen. Drhtav od neznane radosti se je z vso silo zapodil proti vzhodu. Svetloba pa je postajala vse večja in močnejša;; prvi prameni žarkov so se mu kot žareče sulice zasadili v oči, da je oslepel. Krila ga naenkrat niso hotela več nositi, neznanska utrujenost ga je obšla. V bleščečo slepoto oči pa se je, kot privid, zarisala velika zlata krogla. Vedel je, da ne leti več, da pada, in vendar je čutil, kot da ga nosi naravnost vanjo. »Našel sem!« ga je spreletelo, »našel!« Potem pa ni vedel ničesar več.
Prva reč, ki jo je zagledal, ko se je prebudil, je bilo dvoje drobnih lučk, zrle so vanj iz toplega kožuščka s štirimi tačkami in s košato pahljačo repa na drugem koncu.
»Kdo si?« je vprašal kožušček.
»Ne vem...« je rekel metulj.
»Ne veš?« se je začudil kožušček, »kako nenavadno! Jaz pa vem; veverica sem. Vsi mi doma tako pravijo.«
»Kaj je doma?« je rekel metulj.
»To je tam, kjer je toplo in prijetno,« je rekla veverica. »Kaj ti nimaš doma?«
Dvakrat je poskočila in pomigala z gobčkom, kot da premišlja. »Padel si z neba tik preden je vzšlo sonce in potem si kar tule spal ves dan. Ne, ti res nimaš doma...«
»Sonce...« je rekel metulj, nemiren, ker se je naenkrat, kdo ve zakaj, spomnil — »kaj je to?«
»Velika zlata krogla, ki nam daje življenje,« je rekla veverica, »visoko na nebu je. Tako rada bi šla tja! Splezala sem že na najvišjo smreko, pa je bilo še vedno daleč.«
»Ni res!« je vzkliknil metulj, »ni res, da nimam doma, ni res, da je daleč! Tam sem doma, v tej veliki zlati krogli, tam je toplo in prijetno! Krila imam, lahko letih više, kot so smreke, bil sem že skoraj tam. Zdaj grem spet in vrnem se z veliko zlato kroglo, prikotalil jo bom prav do vrhov dreves, da boš lahko skočila še naprej in videla, kako je lep moj dom!«
»Daj, stori to!« je rekla veverica veselo. »In vrni se čimprej, čakala te bom tukaj, kmalu pridi, kmalu!«
Metulj je že letel. Veverica je gledala za njim, dokler ni bil kot zvezda med zvezdami. Potem jo je postalo strah.
»Saj je vendar noč!« si je rekla.
Metulj je bil že daleč. Letel je nad polji, gozd je bil že za njim. Zagledal je soj na nebu. V strahu je čakal, kdaj bo prišla slabost. Ni se zgodilo. Letel je naprej. Soj je bil zlato zelen. Letel je naprej.
Ven iz gozda, na vzhodni strani, je bilo mesto. široka cesta je peljala vanj. Ob mestih vratih je stala svetilka, da bi vsak lahko videl, kje se mesto začne. Veliko žarečo glavo je imela pripeto na kačje telo. Njene korenine so segale daleč, prav do velike vode, ki ji je dajala moč. Zlovešče je pela, kot vrtinci vod.
Metulj je zagledal njeno žarečo glavo. »Saj ni visoko,« je rekel srečen, »saj ni visoko. Kako svetlo je! Kako toplo! Zakaj ni z mano? Zakaj ne vidi, kako plešem z žarečo kroglo, ki daje življenje! Kako lepo! Gorim! Kako toplo! Gorim!«
Res je gorel. Najprej so zacvrčala krila, potem tipalke in potem dlakice na trupu. In potem noge, ko se je hotel oprijeti žareče glave in jo odnesti s seboj.
Prav takrat so prvi žarki sonca prebili oklep noči, da je v srce zakrvavela. Svetilka je ugasnila, mestna vrata so se odprla.
Majhen star mož, tesno zavit v plašč in šal je prisopihal ven. Za njim je šklepetal voziček, na vozičku kanta za smeti. Ustavila sta se ob svetilki.
»Ta golazen!« je mrmral mož in kašljal iz sebe oblačke meglenega kadila. »Samo zato, da imam več dela. 1/se je samo zato!«
Mož in krsta sta odškripala v mesto.
Velika žareča krogla, ki daje življenje, je pravkar stopila na vrhove smrek.
Prosti čas za osebno
□ n □
- priložnost
in družinsko dozorevanje
Pod imenom prosti čas pojmujemo vsa tista človekova udejstvovanja, ki niso direktno povezana z dolžnostmi delovno-poklicnega ali družinskega značaja. Torej prosti čas ne smemo istovetiti z brezdeljem in lenarjenjem, ampak je pravo aktivno delovanje na raznih področjih človeškega udejstvovanja. Smisel in cilj dobre uporabe prostega časa je ta, da koristimo sebi in svojemu bližnjemu v družbenih skupnostih.
Sebi koristimo tako, da se v prostem času odpočijemo od poklicne utrujenosti, se razvedrimo, navezujemo stike s človekom in s tem pospešujemo rast svoje osebnosti. Skratka, naše udejstvovanje v prostem času mora pripomoči k o-hranjevanju telesnega zdravja, fizičnih in psihičnih moči, duševne uravnovešenosti ter k umski in čustveni rasti v okviru zdrave celovite osebnosti. Zdrave, celovite in uravnovešene osebnosti pa ne bi mogli ohraniti, če se ne bi soočali tudi s sočlovekom in s širšo skupnostjo, kajti le s številnimi in plodnimi odnosi v družbi bogatimo sebe in pa sami doprinašamo korist drugim.
Iz zgoraj povedanega sledi, da prav zaradi uravnovešenosti in mentalne higiene moramo, poleg samotarskih hobijev, posvetiti lep del prostega časa udejstvovanju v skupinskem delu, pa naj je to športni ali kulturni krožek, skupinska prijateljska srečanja, skupni izleti, raznovrstni amaterski krožki, verski krožek, pol. org. itd.
Jasno je, da bo vsak posameznik znal izbrati sebi ustrezno udejstvovanje v prostem času.
Naj s tem v zvezi omenim samo eno pomanjkljivost v organizaciji prostega časa med našo
mladino na Tržaškem. Mislimo tu na masovni razmah športnih društev po naših vaseh na ško do drugih dejavnosti. Športno udejstvovanje mladine, s pravilnim pedagoškim prijemom, je nedvomno zelo važno za telesno, duševno in družbeno rast mladega človeka, a lahko postane tudi nevarno za posameznika in za skupnost, če to udejstvovanje monopolizira mladega človeka do take mere, da pri njem splahne vsako zanima-i nje za druga področja, ki so za psihološko in družbeno rast osebnosti veliko važnejše. Naj tu omenimo samo nekaj takih zanimanj in področij: pereči sodobni socialni problemi, vsakovrstna kulturna in umetniška udejstvovanja, uvrščanje v sindikalne organizacije, politična angažiranost v organizacijah in strankah, sodelovanje v verskih skupnostih, rekreacijske skupine itd.
Ob tej priložnosti bi lahko omenili obrobno, a vendar tipično pomanjkljivost v slovenskem zamejskem življenju na Tržaškem: pičlo zanimanje za slovenski Kras in pa za njegov značilen pojav kraške jame. Zakaj se slovenska mladina ne združuje v organizacijske skupine za zaščito Krasa in za raziskovanje kraških jam? Ali je prav, da to področje prepuščamo organizacijam, ki so notorično slovenskemu življu nenaklonjene?
Iz vsega zgoraj povedanega se mi zdi, da se lahko slovenska mladina zavestno in odgovorno zamisli o pravilni uporabi prostega časa in dosledno poišče novih oprijemov na tem važnem področju.
IVAN BUZEČAN
menti
imeiMtSdok
UBALD VRABEC:
Vidalijev dnevnik XX. knngresa
ruske komunisticn
partije
Objavljamo v celoti predavanje, ki ga je imel prof. Ubald Vrabec pred nabito polno dvorano na sedežu Društva slovenskih izobražencev v Trstu dne 5. maja letos. Glavnina predavanja je sestavljena s citati iz Vidalijeve knjige, kar je govornik na uvodu izrecno pripomnil. Izbor citatov je hkrati najboljši komentar na račun neke knjige, nekega človeka, neke partije, nekih njenih načrtov. O tem je jasno spregovorila živahna diskusija po predavanju. Na tej diskusiji sta prišli na površje dve temeljni ugotovitvi: Vidali in njegova partija sta dala usodni sunek pri povojnem raznarodovanju Slovencev v Italiji; poleg tega pa je jasno, da Vidali ni mogel objaviti svoje knjige brez pristanka KPI, v katere osrednjem odboru se je znašel tudi na zadnjem vsedržavnem strankinem kongresu. Kritiziranje Sovjetske zveze je le spretno dokazovanje italijanskim volivcem, da je KPI samostojna, »drugačna« — skratka sprejemljiva za »zgodovinski sporazum«. Slovenci imajo še eno priložnost, da razmislijo, koliko je vredno zaupanje stranki, ki je zmožna vsakršne akrobacije za doseganje svojih ciljev — in ki je italijanska.
Pretekle jeseni je pri neki milanski založbi izšla knjiga »Dnevnih XX kongresa ruske Komunistične partije«, ki jo je napisal Vittorio Vidali. Knjigo sem večkrat gledal v izložbah tržaških knjigarn, a nikoli me ni zamikalo, da bi jo kupil. Mislil sem si, da vsebuje pač že znane in večkrat premlete fraze in dogmatične trditve. Knjiga je vzbudila moje zanimanje šele, ko sem v časopisih bral, da se je ob njo obregnila jugoslovanska
revija »Komunist« in ko so o njej precej živahno razpravljali v tržaških celicah Italijanske komunistične partije. Po časopisnih vesteh so na teh sestankih padali tudi očitki proti Vidaliju in včasih tako hudi, da je z enega jezno odšel in zaloputnil vrata...
No, tako knjigo sem si pa moral preskrbeti
KDO JE VIDALI?
Mislim, da ne bo odveč, posebno za mlajše poslušalce, če Vidalija nekoliko predstavim. Rodil se je v Miljah leta 1900. V svojem sedemnajstem letu se je vključil v socialistično stranko, pozneje pa v komunistično. V politično delo se je vrgel z vso vnemo in bil zaradi tega večkrat zaprt, pretepen, mučen, izgnan. Njegovo nemirno revolucionarno delovanje ga vodi v Nemčijo, Francijo, Belgijo, Avstrijo, Združene države in Sovjetsko zvezo. Od leta 1934 do 1939 se udeležuje španske državljanske vojne kot politični komisar in vojaški poveljnik z imenom Carlos. Do leta 1947 živi v Mehiki. Po letu 1948, t.j. po zloglasni izjavi kominforma, s katero so vse komunistične partije obsodile jugoslovansko vodstvo, češ da je trockistično, nacionalistično, se podreja a-meriškemu kapitalu i.td., je postal sekretar tržaške Komunistične partije. Z vso vnemo se je vrgel v borbo proti takoimenovanim titovcem (bolj točno: banda Babič - Uršič), kar je v bistvu pomenilo borbo proti Slovencem, ker so v glavnem le Slovenci (en del) ostali zvesti dotedanji »titovski« varianti komunizma, verjetno bolj iz nacionalnih kakor pa socialnih razlogov. Pod Vi-
dalijevim vodstvom je KPI začela z vso ostrino rušiti razna slovenska društva in institucije, ki so po vojni vzklile pod vodstvom titovcev in bile organizacijsko in idejno povezane s Slovenijo. Izvedel je tudi propagando proti slovenskemu šolstvu, češ da je nacionalistično usmerjeno. Ta idejni pritisk je imel določen uspeh in so mnogi levo usmerjeni Slovenci prepisali svoje otroke iz slovenske na italijansko šolo.
PROTI SLOVENSKEMU ŠOLSTVU
Boris Race, predsednik SKGZ, navaja v nekem svojem poročilu na. manjšinskem kongresu sledeče podatke: v prvem šolskem letu po vojni (45-46) je bilo na osnovnih šolah na Tržaškem 4.400 otrok, kar je trajalo približno do leta 1948. Prvo šolsko leto po kominformu, ko je Vidali že vodil tržaško komunistično partijo, t.j. v šolskem letu ’48-49, je padlo število otrok za tisoč, t.j. na 3.400, v naslednjem šolskem letu na 2600, v letu 1953-54 pa na 2000, t.j. niti na polovico, kakor je bilo v prvem šolskem letu po vojni. V omenjenem poročilu zaključuje Boris Race dobesedno: »Mešanje pojmov je v tržaških razmerah marsikoga zmedlo, da je svoj intemacionalizem dokazoval z vpisom otrok v italijansko šolo.«
(Samo mimogrede bi tu pripomnil, da nihče in nikoli ni italijanskim šolam očital nacionalizma, niti takrat ne, ko so prav s tistih šol prihajali demonstranti proti Slovencem.)
Ko je tako po letu 1948 Vidali pridobil na svojo stran pretežno večino tržaškega delavstva in večino slovenskih delavcev, ko je ohromil slovenske prosvetne organizacije, od katerih so mnoge oopolnoma zamrle, ko je bil Trst spet srečno priključen k Italiji, je leta 1956 prišel XX. kongres ruske komunistične partije. Naenkrat je bilo zgrešeno vse, kar je počel Stalin. Zgrešena in zločinska njegova notranja politika in zgrešena tudi resolucija Kominforma in — po vsej logiki — zgrešena, skladno z resolucijo Kominforma, Vidalijeva brezobzirna uničevalna akcija v Trstu, ki je največ škodovala prav Slovencem, ki so šele začeli obnavljati svoje kulturne ruševine. Tolikšna Vidalijeva vnema, tolikšni napori za stvar, katero zdaj Rusi na vsem lepem proglašajo za zgrešeno ! Lahko mu verjamemo, kakor sam pravi, da je doživel hud šok in da je potoval na kongres v Moskvo skrajno nerazpoložen.
STANJE AVSTRIJSKE PARTIJE JE SKRAJNO SLABO
Na kratkem postanku na Dunaju izve od ta-mošnjega tovariša, da je stanje v avstrijski partiji skrajno slabo; da jo člani zapuščajo in da je
situacija najslabša v tistem delu Avstrije, ki so jo imeli zasedeno Rusi. (str. 10) Lahko si predstavljamo, zakaj!
V svojem nerazpoloženju vidi naenkrat mnogo hib in pomanjkljivosti. Že pri prvi večerji v Moskvi kritizira italijanska delegacija restavracijo in hotel, v katerem stanujejo. Ugotavljajo zapravljanje materiala, odvečne balkone in vrata, nepotrebne ornamente, z razno šaro prenatrpane hotelske sobe. Togliattija so hoteli namestiti v neki vili. A on ni hotel. Ve, da stanovati v vili pomeni biti popolnoma izoliran in nadzorovan. A tudi v hotelu je dobro varovan. Pred vrati so trije agenti, ki imajo vedno zaskrbljene obraze. Ves hotel je zaseden; »obkoljeni smo od bataljona agentov in legije natakarjev in kuharjev.« (str. 15) »Ko gledam skozi okno na pusto dvorišče in pomislim na skupino policajev na hodniku, imam občutek, da sem v ječi (15). Ko grem nekoliko na sprehod, opazim, da je hotel tudi zunaj obkoljen od nadzornikov in kmalu ugotovim, da nadzorujejo tudi moj sprehod.« (17)
»Preden smo se umaknili v svoje sobe, me je Togliatti prosil, naj vržem v nabiralnik njegovo pismo za Nilde Jotti, ker se boji, da ga preveč opazujejo in da bi pismo lahko odprli. Rad mu ustrežem. Imam občutek, da me stražarji opazujejo zelo resno. Bo mogoče zaradi brzojavke, ki sem jo dobil od Vere (konfinirane nekje v Sibir-ji), ali pa morda zaradi pogovora z nekim prijateljem generalom?« (37)
»S prebivalci, ki jih vidimo na ulici, kako se mirno sprehajajo ali hite po opravkih, nimamo nobenih stikov. Nobenega kontakta s tovarnami, ko bi tako radi govorili z delavci. Nobenemu ne pride na misel, da bi ustregel naši želji. Tako nič ne vemo, kako ljudstvo reagira na delo kongresa.«
S TOGLIATTIJEM V HALI
»Med pavzo sem šel s Togliatijem v halo. A tam je že bila velika skupina agentov, in njihova prisotnost je Togliattija vznevoljila. Rekel sem mu, da bi lahko tudi odpravili to neznosno nadzorstvo. Odgovoril mi je, da takšen predlog ne bi imel nobenega smisla, ker bi nič ne pomagalo.« (70)
»Danes je nedelja. Malokdaj sem se nedelje tako veselil kakor danes, ker mi ni treba iti na kongres.« (55)
»Srečal sem staro znanko Nino. Oba sva vesela tega srečanja. Ko sem šel v svojo hotelsko sobo, sem jo spet videl na hodniku. Skoro, dame ni pozdravila. Razgovarjala se je z enim tistih, ki vodijo varnostno službo na hodnikih hotela in zdelo se mi je, da jo kara. Ona je bila spremlje-
valka menda neke skandinavske delegacije in je morda prekršila normo, po kateri spremljevalka ene delegacije ne sme govoriti s člani drugih delegacij.« (str. 60)
»Tu je tisk enoten in monoton. Vsi časopisi prinašajo iste vesti z enakimi komentarji. Vsaj tak je moj vtis. Nad vsebino vsake vrstice se izvaja stroga kontrola. Vsaka napaka pomeni sitnosti. Če je napaka politične narave —■ takojšnja odpoved. Zato je vse pisanje usklajeno z direktivami in s strahom, da bi kaj ne pogrešili.« (79) »Rad bi kupil Zgodovino ruske Partije in zadnjo Stalinovo razpravo o ekonomiji. V knjigami mi povedo, da je razprodano. Prodajalke so redkobesedne. Evidentno je, da so te knjige vzeli iz prometa, kakor se dogaja za ponarejen denar. Upajmo, da bo prihodnja zgodovina sovjetske partije boljša, objektivna in resnična.« (87) »Vzeli so iz prometa tudi knjigo "Deset dni, ki so preobrazili svet". Ni je več, ker se v njej govori o Trockem in nič o Stalinu.« (91)
»Jutri bo tu Velika noč. Zato so trgovine polne. Pravzaprav v trgovinah kupcev nikoli ne manjka, manjka le blago, ki bi se ga lahko kupilo. Zdaj pravijo, da je Stalin tega kriv, ker je zanemarjal poljedelstvo. V resnici delavci ne žive slabo. Mnogi imajo televizor, hladilnik in pralni stroj. (85) Kožuhi so luksuz. Vendar so tudi taki, ki si to privoščijo. Včasih vidimo na ulici ženo birokrata, funkcionarja, direktorja, ki se razlikuje od ostalih žensk, ki se pravzaprav hoče ra-likovati z luksuzno obleko.« (92)
NOVI SOVJETSKI DRŽAVLJAN JE TEHNIK
»Nov sovjetski državljan je dober tehnik, a pozna marksizem samo iz knjig in nič ne ve o zunanjem svetu. Večina že dolga leta sploh ne govori o politiki. Vse sprejemajo pasivno. Morda bodo zdaj zaradi Stalina nekoliko ganjeni, a ne preveč. To ne pomeni, da gledajo na nove voditelje z večjim zaupanjem. Morda je v njihovih sodbah, v njihovi brezbrižnosti nekaj cinizma.« (86) »Šli smo na obisk v tovarno letal. Naš šofer pravi, da je iz Moskve, vendar ceste ne pozna. Kasneje bo dokazal, da je morda dober policaj, a nikakor ne šofer iz Moskve. Po večkratnem povpraševanju smo končno le prišli do tovarne, kjer se je sestanek ali shod že začel. Srečujemo delavce, ki mirno odhajajo. Vidi se, da se jim ne da poslušati govorov in gredo raje domov. Govori neki uniformiran častnik o XX. kongresu. Poslušalcev je malo; večinoma ženske. Zdi se mi, da z večjim zanimanjem opazujejo inozemske delegate, kakor pa da bi poslušale govore. Ti vzbujajo pozornost, ker pomenijo nekaj novega v enoličnem življenju tovarne. Potem smo šli v pisarno
samo zato, da si izmenjamo kako prijazno besedo. Nič ne vprašujemo, saj vemo, da bi nam ne odgovorili, ker spada tovarna v vojno industrijo.« (93)
VID ALI NE POZDRAVI KONGRESA
Tako vidi Vidali Rusijo ob XX. kongresu, t.j. po Stalinovi smrti in potem, ko so njegove grehe obsodili. V takem razpoloženju je Vidali prisostvoval XX. kongresu. Bil je tako nasajen, da ni niti hotel ustno pozdraviti kongres in je le izročil pismeno poslanico tržaške partije, ki jo je prebral nekdo drug. Ko se je kongres bližal koncu, pripominja: »Lahko že štejem dni, ki manjkajo do odhoda. Ne ostanem tu niti en dan več, kakor je potrebno. Vsega sem naveličan. Čutim se potrt. Odkar sem tu, si vsak dan bolj želim, da bi kritiziral, da bi videl negativne stvari, da bi na vse gledal z nezaupanjem; veselim se, ko najdem koga, ki se z mano strinja, ujezim se, ko mi govore pozitivno o tem, kar se dogaja. Zakaj sem tak? Morda zaradi razmer v katerih živimo, med natakarji in tajnimi agenti, neoporečnimi in rezerviranimi; morda zaradi tega ogromnega hotela, rezerviranega za nekaj delegatov, žalostnega in mračnega kakor mavzolej. Ali morda zato, ker smo izločeni iz mestnega življenja in ne moremo iti med ljudi in se z njimi pomešati? Dobro vem, da socialistični sistem napreduje in da bo še napredoval. Delegati teh 54 držav se v tem vsi strinjajo... Sem morda preveč sentimentalen?«
TU MANJKA NEKAJ ČLOVEČNOSTI
Tako razmišlja Vidali, ko se odpravlja spat in zaključuje: »Eno pa je gotovo: tu manjka nekaj človečnosti.«
Končno je kongresa konec in Vidali odpotuje. Odpotuje iz Sovjetske zveze, kjer je bil gost in delegat, kjer je pred leti nekaj časa stalno živel, kjer ima mnogo znancev in prijateljev, kjer gradijo novo družbo, za katero si tudi sam mnogo prizadeva in se na povratku ustavi na Dunaju, glavnem mestu države, ki notorično spada v kapitalistični svet. Tu si oddahne in vzklikne: »Končno se lahko sprehajam po dunajskih ulicah. Temperatura je taka, da je suknja skoro nepotrebna. Lepo je takole hoditi: brez spremljevalcev in brez nadzorstva.«
Zdi se mi potrebno omeniti, da so vsi gori navedeni citati iz dobe XX. kongresa, t.j. po Stalinovi smrti in potem, ko so z njim in njegovimi grehi že opravili. In vendar Vidali pogosto omenja policijo. Ko se srečuje z redkimi starimi znanci,
izve marsikaj. Tovarišica Stasova mu pripoveduje o 40 osebah, ki so skoro vse pomrle, daleč od Moskve. »Tisti, ki so se vrnili, so samo še sence: obtožbe in trpljenje jih je zlomilo. Smejejo se, kadar bi morali jokati, in jočejo, kadar bi se morali smejati. Pripoveduje mi o Maruši, ki bi ne mogla storiti žalega niti eni muhi. Po 15 letih ječe, rehabilitirana, samo joče. Sistem preiskave: najprej prepričevanje, da bi priznala krivdo in zveze s sovražniki ljudstva. Potem pretepanje in končno alternativa: če podpišeš priznanje, dobiš deset let, če ne podpišeš — smrt. Tako so podpisovali in šli v ječo za deset let in potem bili kon-finirani v kakšnem oddaljenem kraju. Koliko jih je bilo? Tisoči, desettisoči.« (Solženicin pravi v svoji knjigi »Otočje Gulag«: milijoni). »Kadar je bil kdo aretiran, je zginil brez sledu. Njegovi družinski člani so bili preganjani, odrasli večinoma konfinirani, otroci poslani v poboljševalnice. Stasova pripoveduje o 38 osebah, ki se niso -vrnile. Vsi mrtvi in vsi potem rehabilitirani. Ostal sem brez besed.« Tudi sam Vidali je bil na tem,, da ga doleti kaj hudega. Neki osebi pripoveduje, da se mora zahvaliti Stasovi, ki ga je leta 1934 poslala v Španijo. Po njegovem bi bil tudi on postal eden od grešnih kozlov. Saj so izginili vsi njegovi prijatelji, s katerimi je delal pri Mednarodni Rdeči pomoči. Lahko bi dokazal, da je bil takrat že pod nadzorstvom.
ATENTAT NA TROCKEGA
Vidali je prepričan, da je bil atentat na Trockega do potankosti organiziran v Moskvi, in verjetno od samega Stalina. Dokazano je, da je bil morilec neki Katalonec. Ta je bil pozneje odlikovan z redom heroja Sovjetske zveze. (47)
Vidalija zanimajo okolnosti Berijeve aretacije, kaj je povedal in kaj priznal. Če so uporabljali proti njemu njegove lastne metode, je gotovo priznal vse, kar so hoteli.
V Moskvi je Vidali prebral knjigo Nekrasova, v kateri pisatelj obsoja preganjanje ruskih vojnih ujetnikov v Nemčiji. Tisti, ki so preživeli ese-sovska taborišča in so se vrnili domov, so morali spet v sovjetska taborišča, kjer naj bi se •— prevzgojili (19). (Tudi Solženicin pripoveduje o tem).
Ko Stasova govori o Beriji, izraža proti njemu pravo sovraštvo (mimogrede: prav kakor Stalinova hči Svetlana v svoji knjigi Dvajset pisem). Obtožuje tudi Malenkova kot sokrivca. Ko je Stalin umiral, sta Molotov in Hruščev presenetila Malenkova in Berijo, ki sta diskutirala, kako si bosta razdelila oblast...
Zanimivo in karakteristično poglavje je žena Molotova. Beria jo je dal zapreti (dogovorno s Stalinom) pod obtožbo trockizma. Molotova so prisilili, da se je ločil. Pred enim letom se je vr-
nila, rehabilitirana. A moža noče več poznati (str. 27). »Neki tovarišici pripovedujem o tej zadevi in sem mnenja, da ima žena prav, ko se noče vrniti k možu, ki jo je zapustil v trenutku nevarnosti, čeprav je vedel, da je nedolžna. Moja sogovornica je nasprotnega mnenja. Soglaša s konceptom, ki v partiji prevladuje, t.j., da je v primerih interesa partije vsaka druga zadeva postranska stvar. Vse mora biti žrtvovano, tudi če dilema izhaja iz napake ali neupravičenega ini nečloveškega stališča. Tako tudi Molotov, čeprav je dobro vedel, da je žena nedolžna, ni ugovarjal Stalinu, saj bi s tem tvegal, da tudi sam pride pod policijsko nadzorstvo. Odločil se je, da bo »služil domovini in partiji« (»služil domovini in partiji« je Vidali napisal v navednicah.) In Vidali nadaljuje: »Na desetine je bilo podobnih primerov, ko so disciplino tolmačili na način, ki se meni zdi krut in nesprejemljiv, ker je nečloveški.« (29, 30, 27, 52)
Tu bi pripomnil, da tako tolmačenje partijske discipline potrjuje tudi Artur London v svoji knjigi Priznanje. Aretirancu rečejo: partija pravi, da si kriv. Ti trdiš, da nisi. Hočeš s tem reči, da se partija moti? Kako moreš trditi kaj takega? Če si pravi partijec, moraš dati partiji vedno prav, tudi če je to v tvojo škodo. Ni izključeno, da so tisti člani Centralnega komiteja, ki so jih pokončali leta 1937 in 1938, iz partijske discipline priznali svoje nemogoče grehe. Nekateri tako, nekateri pa zaradi mučenja. Kako to gre, je Solženicin lepo opisal v zaključnem poglavju svoje knjige Prvi krog.
ZAKAJ MORIJA IN PREGANJANJE
V svoji knjigi navaja Vidali 35 imen svojih prijateljev, ki so bili pokončani. Poleg teh pa še anonimne skupine kot n.pr.; Člani leningrajskega CK, Warski in Lenski ter drugi Poljaki, med njimi Verin mož, vsi postreljeni, Remmele, Neumann in vsa nemška skupina. Uborevič in tisoči častnikov, Španci Dieguer, Lazzagnaga in drugi. O Bela Kunu, ki je bil vodja komunistične revolucije na Madžarskem po prvi svetovni vojni, nočejo povedati, da je umrl v ruski ječi kot izdajalec in vohun.
Iz pogovorov s preživelimi znanci je Vidali izvedel marsikaj. In se sprašuje: »Vsi tisti, ki danes obtožujejo Stalina, so res brez krivde ali soodgovornosti? Tisoč razlogov imam za to, da so sokrivi, in nobenega opravičila zanje. Soditi bi morali živim, ne mrliču.« (30)
»Tu so najhujša preganjanja doživeli člani partije, stari revolucionarji, in to se je dogajalo v času, ko Sovjetska zveza ni bila v nevarnosti in je bila oblast trdno v rokah partije. (31) (Tudi Solženicin pravi isto).
Tu bi pripomnil samo to, da je še vedno odprto vprašanje —■ zakaj. Zakaj preganjanje in morija prekaljenih revolucionarjev? Zakaj zvrača-nje vseh grehov na Stalina po njegovi smrti? Zakaj in kako se je moglo zgoditi, da je kmalu ,po oktobrski revoluciji v Rusiji baje res en sam človek dobil nad ljudmi tako oblast, kakor je ni imel niti Ivan Grozni? Kakšna je tista partija, v kateri se je moglo to zgoditi? Zakaj je bilo potrebno uprizoriti proces proti mrliču? Zakaj naj bi bili včerajšnji Stalinovi sodelavci danes popolnoma nedolžni? Brez dvoma ima v tem oziru Vidali čisto prav. — A preidimo k njegovim zapiskom o samem kongresu.
Take opombe si Vidali piše o kongresu:
»Gledam glavne voditelje. Zdijo se mi posra-ni. Zgledajo kot ostanki velikega brodoloma; predstavljajo vse, kar je ostalo po tolikih viharjih.« (23)
»Kratka komemoracija preminulih. Stalin, Gottwald, Tokuda. Kdo je ta Tokuda? Par sekund tišine, stoje. Res čudna komemoracija, v vsej naglici, kakor da bi se bali mrtvih ali se jih sramovali spominjati. V četrt ure je urejeno vse ostalo: predsedstvo, komisije, dnevni red. Vse gre hitro, vse enoglasno.« (23)
HRUŠČEV NA PREJŠNJIH KONGRESIH
»Spominjam se Hruščeva s prejšnjega kongresa, ko je bil Stalin še živ. Takrat je Hruščev govoril o kolektivnem vodstvu, notranji demokraciji, kritiki in avtokritiki, in Stalin je ploskal svojemu varovancu. Hruščeva je odkril Stalin in ga z očetovsko roko spremljal skozi vso vrsto funkcij. Sedaj govori Hruščev, a niti enkrat ne citira Stalina. Na 19. kongresu ga je neprestano citiral.« (str. 24)
»Sovjetski delegati so mirni in brezbrižni, njihovi obrazi ne kažejo ne vznemirljivosti ne začudenja.«
»Delegati vstanejo in ploskajo. Ploskajo tudi nekateri okoli mene, ki so ves čas spali, skriti za črnimi očali.« (29)
»Gledam okoli in vidim dosti maršalov in generalov. Zakaj ni nobenega vojaka, narednika ali poročnika med delegati?« (33, 61)
»Govorniki, ki sledijo, samo ponavljajo, kar smo že slišali, in se z vsem strinjajo. Branje govorov je dolgočasno. Okoli mene delegati klepetajo med seboj ko da bi sedeli v kavami; dve ženski bereta knjigo, nekateri rišejo.«
»Mikojan kritizira znanstveno akademijo, kritizira tekste za ideološki študij, posebno zgodovino partije; zgodovina oktobrske revolucije ne obstaja; zgodovina partije in sovjetskega sistema je zanemarjena, v knjigah o zgodovini partije so na-
pake i.t.d. Ves Mikojanov govor je ena sama obtožba proti «neki osebnosti». Dvajset let je vladal despotizem enega samega človeka.«
TOGLIATTI SE NA PREVAJAVCA NE ZANESE
Tu Vidali pripominja: »Ne morem si kaj, da bi se ne spominjal dokumentov prejšnjega 19. kongresa. »Stalin arhitekt komunizma, Stalin voditelj vojske, Stalin zmagovalec domovinske vojne, Stalin graditelj industrije, Stalin največji kol-hoznik, veliki genialni vodja...«
Ko Mikojan vzklikne: »Kako srečen bi bil Lenin, ko bi nas videl!« komentira Vidali: »Res? Vprašal bi Vas za obračun teh dvajsetih let.« (str. 41)
»Po mnenju Suslova je bila vsa partija pogreznjena v birokratizem in s tem v zvezi omenja gore papirja.« (42)
In Vidali vzklika: »Kaj za vraga so delali ti tovariši 20 let? Res niso ničesar vedeli? So bili samo priče? Pasivni ali aktivni sokrivci? Po mojem mnenju so voditelji stranke, policije, vojske in masovnih organizacij vse vedeli.« (str. 43)
Govoril je tudi Togliatti. »Bil je pokonci do treh zjutraj tudi zato; da kontrolira prevod. Mislim, da se na prevajalca ne zanese.« (48)
Govoril je Malenkov. O hudih anomalijah v partiji, o kultu osebnosti, o deformacijah itd. In spet se vprašuje Vidali: »A on, kje je bil? Bil je desna roka Stalina, prijatelj Berije.«
»Molotov, Malenkov, Kaganovič, Vorošilov vedno vse potrjujejo in odobravajo. Tako so delali 30 let pod Stalinom. Bili so direktni sokrivci. Ne bi bilo prav, če bi rekli, da so bili slepo orodje. Bili so sodelavci.« (50)
»Sedaj bom šel spat in bom poskusil pozabiti kongres in da sem v tej hotelski sobi, pred katero stražijo zaspani policaji.« (51)
»Danes sem izročil svoj pisani pozdrav. Je kratek in ne pove nič. Nisem mogel, kljub dobri volji, napisati daljšega. Ko sem ga pisal, se mi je zdelo, da imam možgane paralizirane. Vse je bilo močnejše od mene in še nikoli se mi ni zgodilo kaj takega.« (53)
»Kuusinen (Finec) sedaj spoznava, da je bilo začrtanje kolonialnega problema zgrešeno. Ne popove pa, da je bilo tisto začrtanje v glavnem prav njegovo.« (53)
NI TUDI TO NEKA OBLIKA KULTA?
Ko neki tuj delegat govori o starejšem bratu, o velikem ruskem narodu, pripominja Vidali: »Ni tudi to neka oblika kulta? Kult vrha piramide, najsibo oseba, stranka ali narod?« »Spominjam
se kongresa na Madžarskem, kjer je vsak delegat moral reči (med samimi aplavzi), da je vsak sovjetski človek, ki spada v enako poklicno kategorijo, ali istega spola ali iste starosti, ogledalo, vzor, po katerem bi se morali vsi ravnati, non plus ultra popolnosti. To so bili časi (par let tega), ko je bilo vse, kar so na tem svetu na kateremkoli področju iznašli, vse rusko. Nekoč sem slišal moskovski radio, ki je povedal, da so bile ladje, s katerimi je Nelson premagal špansko bro-dovje, zgrajeno z ruskim lesom.« (60)
No, če ni to šovinizem!
Dalje pripominja Vidali o kongresu: »Odkritosrčno, zdi se mi, da tu ni prisoten pristen glas tovarn in poljedelstva.« (61)
Dalje: »Izgleda, da kongresniki pri vsaki priložnosti manifestirajo svoje simpatije tistim od stare garde, ki so bili Stalinovi sodelavci in so kasneje padli v nemilost. Tako je npr. z Vorošilo-vom.« (61)
»Šolohov zmerja literate, ki so zgubili zvezo s sovjetskim življenjem. Živijo v trikotu Moskva--podeželska vila — kopališče na morju. Danes ni knjig, ki bi osvojile srca in simpatije velikih mas. Zveza pisateljev je birokratski organizem. Postavlja za zgled Tolstoja, Gorkega in Čehova.« (62) (Zanimivo, da Šolohov ne omenja Dostojevskega. Kar se tiče zveze pisateljev, pa vemo tudi mi, po primerih s Pasternakom, Solženicinom in drugimi, da je tudi danes še vedno birokratski organizem.)
»Diskusija o poročilu Hruščeva je končana. Vpisalo se je 95 govornikov in vsi so imeli svoj govor pripravljen. Do zdaj jih je govorilo le 45. Predsedstvo mimo predlaga, da bi z diskusijo nehali. Vsi glasujejo za predlog, tudi tistih 50. ki še niso prišli do besede.« (64)
»Hruščevu se ne zdi potrebno, da bi zadevno diskusijo kakorkoli zaključili. Spet se vsi strinjajo.« »So pa res ekspeditivni,« pripominja Vidali. (str. 64)
STALIN — IVAN GROZNI
Vidali se pogovarja z neko tovarišico, ki ga pozna in mu zaupa. Tako mu pravi: »Prav je, da se je to zgodilo, čeprav je prekasno za tiste, ki so mrtvi in tudi za nas, ki smo se postarali. Lenin je imel v svoji oporoki prav, ko je svetoval, da je treba Stalina odstraniti s tajniškega mesta, ker je brutalen in egocentričen. Predvideval je, da se bo Stalin polastil partije in si naredil iz nje svoj prestol. Kasneje se je postopoma prav tako zgodilo in postal je neke vrste Ivan Grozni. Pravzaprav hujši, ker je sejal smrt okoli sebe in uničil vse, ki so znali več od njega; obdal se je s povprečneži, z ljudmi brez hrbtenice. Tisti, ki so dvigali glas, so morali umolkniti z aretacijo, s »priznanjem«, s smrtjo ali Sibirijo. Ostali so le tile, ki so bili njegovi sokrivci.« (64)
(To so besede ruske komunistke, ki jih je Vidali zabeležil v svojem dnevniku).
»Bulganina, ne poslušam. Tuintam zbudim me-ksikanskega sekretarja, ki se skriva za črnimi očali. Vsakokrat mi ponudi bonbone.« (69)
»Poslušam razne delegate. Številke in številke. Produktivnost, težka in prehrambena industrija — to šteje. Več tehnikov, večje zaupanje kolhoznikov. A za nas postaja vse suhoparno, čeprav je v tem mnogo vneme, dela in požrtvovalnosti.« (78)
»Danes bi se morala diskusija končati, a nihče tega ne reče. To je tajnost.« (85)
»Govore tuji delegati. Skoro vsi skušajo svoj govor začeti v ruščini. Sovjetskim delegatom je to zelo všeč in zadovoljno ploskajo.« (87)
»Poročilo Hruščeva je odobreno enoglasno. Prav tako enoglasno so sprejete spremembe v statutu.« (•str. 88)
ŽENSKE BEREJO REVIJE
»Nekoliko zavidam dvema ženskama, ki blizu mene mirno bereta novele in si včasih izmenjata par besed o svojem branju. A to sem opazil tudi pri drugih delegatih. Žalostno je, da vlada taka brezbrižnost za to, kar se tu dogaja.« (88)
»Predsedstvo sporoča, da je vpisan še 101 delegat in da jih je do sedaj govorilo le 37. Predlaga, da bi diskusijo končali. Vsi odobravajo, enoglasno.«
»V Kremlju je Hruščev za zaprtimi vrati govoril o Stalinu 4 ure. A mi ne vemo ničesar, niti Togliatti.« (95)
»Kongres se mi je zdel skupščina funkcionarjev in birokratov. (105) V dvorani sem opazil brezbrižnost.«
»Vsega ne more biti kriv Stalin. Ne v dobrem, ne v slabem. Odgovorni so vsi, ki so z njim sodelovali v Rusiji in v svetu, ker mi vsi smo direktno ali indirektno soodgovorni.« (106).
»Končno moramo prenehati s tem, da smatramo partijo za nekakšen verski red in da ustvarjamo iz voditelja neke vrste nezmotljivega papeža.« (112)
Ko je v času kongresa Vidali šel v gledališče, se mu je tam porodila misel: »Zakaj ne naredijo predstavo z naslovom Izredni kongres ali dramo Kult osebnosti včeraj in danes. Taka reč bi imela velik uspeh in bi ji ne manjkalo gledavcev.« (str. 82)
KAKO DA SO DELEGATI VEDNO ENOGLASNI?
Potek kongresa vzbuja Vidaliju še sledeče misli: »Vprašujem se, kako da so pri vsem tem, kar se tu dogaja, vsi delegati vedno enoglasni, total-
no, od vrha do baze. In ne samo tu, temveč tudi v internacionalnem merilu. Je dobro, da je tako? Po kritiki, ki jo izreče vodstvo, jo baza sprejme in razvija dalje. Tudi prej je bilo tako. Kaže da se staro podira zato, da se na novo zgradi to, kar je bilo prej. Ni važno, ali je to, kar govoriš,, res ali ne; važno je govoriti, kar pomeni biti viden in napredovati. Zunaj so ljudje brezbrižni. Že leta se ne zanimajo za politiko, ker je to nevarno prav tako kakor v vojni priti v prvo črto. Rajši govore o umetnosti in literaturi, o vremenu, zbirajo znamke, fotografije. Indiferentni so za vse, gledajo hladno na tiste, ki rušijo včerajšnje idole, kakor so še včeraj poslušali slavospeve iz istih ust. (71)
»Danes je jasno, da je sam Stalin vzgojil ljudi v cinike, v rafiniran makjavelizem, v licemerstvo. Mar ni izkoristil smrt Gorkega, da je pokončal svoje nasprotnike, katere je obtožil, da so ga zastrupili? Danes izkoriščajo Stalina. Zavrgli soga, da bi zbudili vero, da se režim demokratizira. Danes rehabilitirajo njegove mrtve žrtve in obsojajo mrtvega Stalina. Jutri bodo morda spet poveličevali tega mrtveca in odvzeli rehabilitacijo rehabilitirancem. Ni več nič svetega? Imamo socializem brez humanizma, brez poštenja, kjer je vse možno?« (73)
»Lenin je pravil, da je boj za zrušenje meščanske družbe bolj trd kakor vojskovanje med državami. V tem boju se je treba znajti, izkoristiti tudi le začasne antagonizme med nasprotniki, poskušati jih ločiti, se ne vnaprej odpovedati nobenemu kompromisu ali pogodbi, iskati tudi začasne zaveznike. Vzpon na oblast je treba dobro organizirati, ne izbirati najbolj težko pot in se ne a priori odrekati vijugam. Ni važna reforma ali kompromis, važen je cilj.« (73)
Tu je vredno pripomniti, da je ta Leniniv citat, ki ga Vidali objavlja v svoji knjigi, kakor nalašč za argumentiranje »zgodovinskega kompromisa,« ki ga KPI postavlja Krščanski demokraciji.
Neka še vedno optimistično razpoložena Rusinja je Vidaliju povedala, da »je Stalin zagrešil sicer nezaslišane napake, a je bil žrtev ambienta, okolnosti, žrtev sebe in svojih tovarišev. A če je Rusija to, kar je danes, se mora zahvaliti Stalinu.«
VIDALI RAZMIŠLJA O TOVARIŠIH, OBSOJENIH NA SMRT
Med kongresom razmišlja Vidali o tovariših, ki so bili obsojeni na smrt na Češkem, Madžarskem, v Bolgariji, Albaniji in Romuniji. Spominja se, kaj so mu pravili in kaj so mu ukazali govoriti. »Avtokritika Hruščeva nič ne stane, stane pa druge, ki morajo plačati črepinje.« Vidali pravi: »Naša napaka je bila, da smo preveč ver-
jeli. Take napake ne smemo ponoviti. Začeti moramo s tem, da dvomimo o sedanjih Stalinovih kritikih.« Nekemu tovarišu (Spano) je Hruščev izjavil, da so kominformovski (jugoslovanski) e-migranti, ki so se zatekli v Rusijo, navadna banda avanturistov (54).
V	svoji knjigi Vidali res ne nudi lepe slike o kongresu. Kakor rdeča nit se skozi ves dnevnik vleče vprašanje: Je res Stalin sam vsega kriv? Kaj so delali dvajset let njegovi današnji sodniki? So vedeli, kaj se dogaja? So pri njegovih zločinih sodelovali? In sam odgovarja: »Bili so sokrivci. Proces proti mrtvemu truplu nima nobenega pomena, pod proces bi morali živi, t.j. prav tisti, ki danes vse zvračajo na Stalina.«
Prej sem omenil Vidalijevo misel, da obsojajo Stalina zato, da bi zbudili vero, da se režim demokratizira. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da so tudi Stalina izbrali za grešnega kozla (še posebno zato, ker ne more več govoriti), ki je sam in edini kriv vsega slabega. Vidali zavrača po vrsti vse Stalinove sodnike, izogne se pa analizi, ZAKAJ se je moglo kaj takega dogajati. Ne vrašuje se, KAKŠNA je tista partija, kakšna je demokracija ali demokratični centralizem, da so se mogle dogajati takšne stvari. Z vsemi svojimi pripombami Vidali dejansko potrjuje vse, kar je Solženicin napisal v svojih knjigah, potrjuje, da so morali ruski vojaki, ki so padli v nemško ujetništvo, po končani vojni iz nemškega taborišča v sovjetsko taborišče, da se »prevzgojijo«, potrjuje, da je Stalin malo pred izbruhom druge svetovne vojne uničil ruski oficirski kader, da Stalin, kakor pravi Solženicin, nikomur ni zaupal, ne svojim sorodnikom ne svojim sodelavcem; pač pa je do zadnjega trenutka zaupal Hitlerju!!! V svoji knjigi je Vidali povedal, da je Stalin pokončal vse tiste, ki so kaj vedeli, morda več kot on, in so okoli njega ostali le prilizovala, stremuhi in klečeplazci. In ti so, po Vidali-jevih besedah, prevzeli Stalinovo dedščino in vodijo prvo deželo socializma novim uspehom naproti!!! Kako prav ima Vidali v negativnem ocenjevanju Stalinovih naslednikov, nam potrjujejo kasnejši dogodki: na Madžarsko je tanke poslal Hruščev, okupacijo Češkoslovaške je pa izvedel Brežnjev. Vsekakor moramo Vidaliju priznati, da je pravilno ocenjeval XX. kongres in njegove glavne akterje. Zato ni nič čudno, če je prišlo v tržaških celicah KPI ob branju te knjige do ostrih polemik.
V	začetku sem omenil, da je Vidali šel na kongres zelo nerazpoložen. Ni čudno. Po tako prizadevnem uničevanju titovcev na Tržaškem, po vsej kampanji obrekovanj Rusi na vsem lepem izjavljajo, da je bilo vse zgrešeno. Nič jih ne briga, kaj bodo rekli tržaški delavci. Med kongresom zabeleži v svoj dnevnik: »Tu je lahko govoriti. Tudi v Italiji ne bo posebnih težav. A v Trstu?
Prelom je zmaga Fosterja Dullesa, kakor je sam napisal v knjigi Vojna in mir. Zakaj mu ne bi iztrgali te zmage? V Trstu ne bo lahko.« (56) Vendar njegova zaskrbljenost ni bila utemeljena. Kaže, da je precenjeval kritičnost in podcenjeval fanatizem svojih tržaških pristašev.
DOBER DEL KRIVDE IMAJO SOVJETI
Tako razmišlja Vidali: »Bolj ko premišljam o tej zadevi bolj spoznavam, da imajo dober del krivde tudi sovjeti. Od Stalina in Molotova podpisana pisma so bila žaljiva, izzivalna in nasilna; resolucija iz leta 1948 — tudi če je vsebovala kakšno resnico — je pomenila brutalno klofuto, katero bi vsakdo zavrnil; ona iz leta 1949 prava podlost; vojaška in ekonomska blokada pobalinstvo; izključitev iz mednarodnih gibanj krivična, obrekovalna kampanja nesramna. Hruščev in Bulganin sta še na 19. kongresu, da se prikupita Stalinu, vztrajala na takem stališču in ubogi Popivoda je moral še naprej zmerjati. In procesi? Praške vislice, proces proti Rajku v Sofiji? (»Zdaj sem prepričan, da Stalin ni hotel niti, da bi jih streljali; bil je zaljubljen v vislice«) In Markos? Vprašal sem po njem grškega delegata. Ni mi odgovoril. Od tistega trenutka se me je izogibal.« (str. 56).
»Kolikor zadeva mene, sem prepričan, da so Jugoslovani imeli v bistvu prav in da so prav ravnali, da so se uprli, saj bi bili drugače pobiti. Ne izključujem, da bi bili slabo končali, če bi bili šli v Bukarešto.« (57)
(K temu bi pripomnil, da je takratna komin-formovska propaganda, katero je v Trstu vodil Vidali, tudi to previdnost jugoslovanskih voditeljev tolmačila kot dokaz krivde, češ: slabo vest imajo, zato nočejo iti v Bukarešto.)
JUGOSLOVANSKA OKUPACIJA TRSTA
Vidali nadaljuje: »V Trstu bo treba še marsikaj povedati. Po smrti nekaterih voditeljev, na čelu s Frausinom so vodili nacionalistično politiko. Tak značaj so dali tudi osvoboditvi Trsta tako v pogledu vojaške okupacije kakor tudi ljudskega upora. Med znamenitimi 40 dnevi navidezno ljudskega režima a dejansko jugoslovanske okupacije in potem z avanturistično politiko, ki jih je skoro popolnoma odtujila prebivalstvu; po letu 1948 se je pa odkrito spremenila v majhno skupino obsedenih nacionalistov.« (Po letu 1948! To je potem, ko so Vidalijeve škvadre sistematično uničevale komaj obnovljene slovenske kulturne organizacije!)
O Trstu Vidali še pripominja: »Mi Tržačani moramo razumeti, da smo proti Jugoslaviji naredili hude napake, čeprav vse kritike niso bile neutemeljene. Napačno je bilo prelomiti diplomatske in partijske odnose, ni bilo prav, da smo dali v karanteno narod, partijo, ki sta bila svetel zgled v borbi proti nacifašizmu.«
Svoja razmišljanja v zvezi s kongresom in z ravnanjem z Jugoslavijo zaključuje Vidali nekako tako-le: Ta kongres mi je povzročil bolečine, a mi je tudi dal razumeti, da smo na pragu nove dobe našega življenja kot komunisti; prenehati bomo morali s tem, da se imamo za varuhe absolutnih resnic.
ALI ŠE VERUJETE V STALINA?
Svojemu dnevniku je Vidali dodal še nekaj razmišljanj v zvezi s kongresom, nekaj pisem in kroniko konference komunističnih partij v novembru 1957. Nas bo zanimalo, da so tržaški socialdemokrati izzvali Vidalija na javno^ diskusijo na Goldonijevem trgu. Vidali pripoveduje, da je bil 13. maja leta 1956 Goldonijev trg natrpan. Zastopane so bile vse stranke in ves tisk. Najprej je govoril Lucio Lonza; v glavnem je ponovil, kar je bilo že znano, in dokazano je bilo, da je vse res, kar so govorili nasprotniki komunizma. V določenem trenutku se je govornik razgrel in direktno nagovori maso na trgu z vprašanjem: »Ali še verujete v Stalina?« In po prostranem trgu je zadonel krik: »Si, si!« Lonzi je vzelo sapo. Vprašal je Vidalija: »Si videl?« In Vidali je odgovoril: »Videl in slišal.«
Vprašanje, ki ga je Lonza postavil, je bilo naivno. Je morda pričakoval, da bodo delavci, po tem kar so slišali ali brali o XX. kongresu, lepo priznali: da, sledili smo nevrednim prerokom, motili smo se, sedaj bomo začeli vse znova!? a bi poln trg ljudi priznal: mi vsi, kolikor nas je, mi vsi smo se motili?!
DELAVCI NE PRIZNAVAJO SVOJIH ZMOT
Med kongresom v Moskvi je Vidalija skrbelo, kako bodo reagirali tržaški delavci, ko bodo zvedeli, da je bila gonja proti Jugoslaviji, proti ti-tovcem, proti bandi Babič - Uršič krivična in zgrešena. In Vidali pripoveduje dalje: »Delavci, ki so bili na trgu, čeprav so upoštevali zločine iz Stalinove dobe, niso bili voljni zanikati svoje preteklosti, tudi ne zaupanja v Sovjetsko zvezo in gotovost v bodočnost pod komunističnimi zastavami.« (Prve volitve, ki so sledile, so dale komunistični partiji v Trstu skoro deset tisoč glasov več!!!)
VID ALI SLEPO VERJAME
Kakor smo videli iz citatov Vidalijeve knjige, pisec ne štedi s kritikami proti Stalinovim naslednikom in se pogosto sprašuje, kje so bili, kaj so delali. Sebe samega tega nikoli ne sprašuje. Ko je bila objavljena resolucija Kominforma, se tudi Vidali ni spraševal, ali je ali ni utemeljena. Slepo je verjel. Da so s Stalinom soglašale satelitske države je razumljivo, nekoliko manj razumljivo je obnašanje partij iz zapadne Evrope, a najmanj (ali pa najbolj) je razumljivo vedenje Vidalija, ki je imel prav tu v Trstu krasno priložnost, da ugotavlja resnico. Tega ni storil. Ali mu ni morda resolucija Kominforma nudila krasno priložnost, da se povzpne v vodstvo tržaške partije? Ali pa je tudi njegovemu ravnanju botroval nacionalni moment?
Vidali obsoja Stalinove sodnike, ker so bili njegovi sokrivci. In v tem ima nedvomno prav. Priznava, da je bila resolucija iz leta 1948 krivična. Rusi so pogrešili; Jugoslovani so tudi pogrešili s svojo nacionalistično politiko v tistih znamenitih 40 dnevih. Edini, ki ni pogrešil v svoji, v bistvu protislovenski kampanji, je bil Vidali... Značilno je, da — čeprav priznava, da so takrat Jugoslaviji prizadejali veliko krivico — nikoli, niti mimogrede ne omenja tržaških Slovencev in nacionalne škode, ki jim jo je prav on prizadejal — recimo — zaradi discipline in ubogljivosti. Nam naj bo v tolažbo, da je bila vse skupaj le pomota. O Hruščevu je Vidali zabeležil: »Njemu je lahko govoriti, a mi?...« Tudi Vidaliju je lahko govoriti... a mi?
V	njegovi knjigi so tudi ironične opazke o u-radni zgodovini ruske revolucije in partije, ki se kar naprej spreminja. Tu sem se spomnil na članek, objavljen v Primorskem dnevniku 19. marca letos, kjer je zapisana izjava Claudia Tonela, da so leta 1948 tržaški komunisti, skupaj z Vidali-jem, prvi začeli protistalinistični boj. To je tistega leta, ko je Stalin s podporo vseh partij, tudi italijanske, obtožil jugoslovanske voditelje. Takrat je torej Vidali začel protistalinistični boj. Proti ti-tovcem, seveda. Ker nje je, po' tej logiki, Stalin najbrž obtožil stalinizma.
V	vsej knjigi, ko Vidali pripoveduje o svojih likvidiranih prijateljih, ko se srečuje z redkimi preživelimi in seveda rehabilitiranimi tovariši, ki so samo še sence človeka; ko opisuje sisteme preiskav, mučenj, ječ in taborišč •—• nikjer ne demantira, ne direktno ne indirektno, tega, kar je Solže-nicin napisal v svojih knjigah. (Prvi krog, Otočje Gulag, En dan Ivana Denisoviča). Vidalijevo, gotovo nesumljivo pričevanje, samo potrjuje verodostojnost Solženicinovih knjig. Razlika je samo v tem, da se Vidali spominja le partijskih tovarišev v Rusiji, španskih borcev, komunistov iz
skoro vseh evropskih držav, ki so se zatekli v Sovjetsko zvezo in prihaja pri tem naštevanju do skromnih številk; le do tisočev. Solženicin pa govori tudi o revolucionarnih socialistih, o trockistih, pripadnikih raznih verskih sekt, pripadnikih raznih narodnih manjšin v Sovjetski zvezi, o kmetih, ki so se upirali kolektivizaciji in še in še —- in prihaja do številk, ki gredo v milijone.
VIDALIJA MILIJONI MRTVIH NE ZANIMAJO
Vidalija ti milijoni ne zanimajo. In o Solže-nicinu zna povedati, da je nori milijarder, »folle miliardario«, ki sanja o povratku k izbi, lesenemu plugu, o napol fevdalnem načinu pridelovanja hrane, odklanja industrijski napredek, ta milijarder, ki se čuti svobodnega v senci kapitalističnega zlatega teleta in ki ne zamudi nobene priložnosti, da daje duška svojemu antisovjeti-zmu. (172-73)
A tudi Vidaliju se je zdelo prav, da je svojo knjigo objavil v varnem zavetju kapitalistične Italije. Lahko smo matematično gotovi, da ni niti poskusil objaviti svoje knjige v Rusiji v ruskem jeziku. Prav gotovo te knjige Rusi ne bodo nikoli brali.
ALI IMA VIDALI PRAVICO SODITI?
Vidali ima prav, ko oporeka Stalinovim naslednikom pravico, da ga sodijo, ker so bili sami njegovi sodelavci in sokrivci. Lahko pa se vprašamo, ali ima morda Vidali kaj pravice soditi tako Stalinu kakor njegovim naslednikom. Ali ni tudi on sodeloval? In celo bolj prostovoljno, kakor Stalinovi nasledniki v Sovjetski zvezi? Tem lahko priznamo kot olajševalno okolnost, da so bili v strahu za svoje življenje, da so ravnali iz partijske discipline. Takih olajšav Vidaliju ne moremo priznati: živel je v varnem zavetju kapitalizma, daleč od Stalinovih čekistov. Ob resoluciji Kominforma je živel v Trstu, in je imel, edini v Evropi, v direktnem kontaktu s takoimenovanimi ti-tovci, idealne možnosti slišati tudi drugi zvon. A tega ni hotel.
Vsem dejstvom, ki jih je navedel ( v tem poročilu jih nisem vseh zabeležil, ker jih je preveč) je Vidali dodal nekaj ideoloških razmišljanj, s katerimi še enkrat poudarja svojo neomajno vero. Dejstvom je zoperstavil vero. Vendar ta njegova vera še ne dokazuje, da za realizacijo pravične in srečne človeške družbe zadostuje prevzem oblasti, razlastitev kapitalistov in socializacija produkcijskih sredstev.
1975leto žene

OD
Organizacija združenih narodov je proglasila leto 1975 za leto žene. Gre za to, da bi žena dosegla priznanje svojega človeškega dostojanstva in enakopravnosti, poleg moža, v današnji družbi in se temu primerno uveljavila po svojih zmožnostih in poslanstvu.
Gotovo ne bo v enem letu že tudi uresničeno vse, o čemer bodo razpravljali kot potrebno in koristno. Važno je le, da se o tem sploh govori in razpravlja.
Me žene pa ne bomo držale križem rok in čakale, da pri zelenih mizah poskrbe za skopi položaj ženstva, marveč se hočemu truditi, da z lastnim razvojem in zorenjem pripravimo pot k uresničevanju zahtev po spremembah.
Položaj žene v svetu je vsekakor nadvse zapleten. Poglejmo na Vzhod! Novinarka Orian-na Fallaci je obhodila Daljni vzhod, bila je pri Nomadih in ponosnih šejkih, in kar je doživela in videla, se ob tem lahko zgrozimo. Nasičen Arabec ji pripoveduje„ da se lahko veseli peterih otrok, ima jih sicer enajst, a šest od teh je deklet, le-te pa ne štejejo.
»Leto žene« pa upraviči predvsem dejstvo, da si morajo žene še dandanes prikrivati obraz, da si morejo ogledovati okolico le z enim prikritim očesom, če se pa bodo taki življenjski pogoji teh žena Izboljšali, je vprašljivo.
Kaj pričakujemo mi, v tako imenovanem civiliziranem svetu od »leta žene?« Gotovo je dosti področij, kjer bi se življenje in položaj žene lahko izboljšal. Mar ni pri tem v marsičem žena sama kriva? Žene, ki se bogve iz kakršnih koli razlogov čutijo vzvišene nad drugimi, same diskriminirajo v vsakdanjih malenkostih svoje vrstnice. V poklicu, pravijo, da so žene zapostavljene. To drži! Pač pa je treba upoštevati, da ima-
jo tudi slabšo poklicno izobrazbo, da prerode koketirajo z dejstvom, da jim pač ni treba in tako dalje.
To se začne že pri materah in očetih, ki menijo, da se s poroko hčerke znebijo vseh problemov. Nadaljuje se s tem, da pošljejo mlado, nadarjeno gospodično na univerzo, da izdajo precejšnjo vsoto za njen študij, In da se navsezadnje brez ugovarjanja spoprijaznijo z dejstvom, da v predzadnjem semestru obesi akademski poklic na klin in se poroči. Na eni strani bi rada bila zaželena dama, ki v svojem poklicu dobro zasluži, v danem primeru pa se rada poda v zakonsko življenje, ker se namah znebi vseh odgovornosti. Ako pa morda kaj spodleti, se pritožuje očitaje: »Vsemu temu sem se odpovedala zaradi tebe.« S tem pač hoče streti soproga, ki ji je bil nezvest ali pa je sicer kaj zagrešil.
Sčasoma postaja očitno, da oboje ni možno. Kdor ima družino, se mora odpovedati poklicni karieri. Dobra in vestna vzgoja je resna stvar, ki zahteva celega človeka In ne samo dodatna zaposlitev, če pa hoče žena napredovati v poklicu, mora ravno tako močno poprijeti za delo kot moški. Za zdaj ni boljšega kompromisa. Zakon z zaposleno ženo uspeva le tedaj, če mož upošteva prizadevanja žene in ji tudi pomaga v gospodinjstvu. Sicer žena vsega ne zmore. Dokler pa poročene žene prezirajo svoje neporočene tovarišice, se bo pač skušala skoraj vsaka prej ali slej poročiti.
Te probleme si more rešiti žena le sama, če ne Išče v raznih življenjskih zadevah samo koristi, in si privzgoji notranjo odkritost.
n. t.
MARIJA KOST1MAPFEL PIS MAMI
Draga mama!
Vem, da tega pisma ne boš nikoli prejela, ker je nemogoče, kakor je nemogoče, da ti to pismo pišem jaz, ki me v bistvu sploh nikoli ni bilo na svetu, a sem vseeno tukaj, žalostno živ v tvojem spominu.
Veš mama, (dovoli, da ti vsaj sedaj pravim mama, čeprav mi to ni bilo nikoli usojeno) zdaj bi bil star že sedem let in bi verjetno ho-
dil v prvi razred, kjer bi se učil prvih črk ter bi gotovo zlogoval tvoje ime, napisano z veliko neokretno pisavo na popackanem papirju.
Toda ti si dala prednost mojemu bratcu, ker bi mu jaz po vsej verjetnosti odtegnil vse tiste privilegije, ki jih ima kot edin ček. A vedi, da ga imam jaz vseeno rad. Rad imam tudi očka, čeprav je skupno s tabo odločil o moji usodi.
Mama, vidim te kako se ponoči nemirno obračaš v svoji postelji in misliš na svojega
nerojenega otroka... Vem, da bi me zdaj imela zelo, zelo rada, a je prepozno/ mene ni več med živimi. Vidim tudi svojega bratca, kako zdolgočasen sedi v svoji preveliki sobi sredi vseh mogočih igrač, pa ni srečen. Njegove velike oči venomer sprašujejo: — Mama, zakaj jaz ne morem imeti bratca, kakor ga imajo drugi o-troci?
Ti pa ga s povešenimi očmi in zardelimi lici skušaš potolažiti ter si izmišljuješ na stoti-soče laži, ki naj bi prikrile resnico. Toda to ni mogoče! Prej ali slej bo zvedel. Verjetno te bo takrat obsojal.
Mama, tako si želim nekoga, ki bi me božal, me miril v teh neskončnih žalostnih urah, nekoga, ki bi ga lahko klical s tvojim sladkim imenom. Ne poznam te, mama, toda vedi, da te imam vseeno rad, zato nočem, da bi se v zase tako neskončno dolgih nočeh še naprej premetavala po postelji ter z občutkom krivde mislila name, na svoj veliki greh.
Oproščam ti, mama in ti želim, da bi čim prej spet našla srčni mir. Rad te imam:
tvoj sin
PS. - Da ne bo bratcu dolgčas, skušaj napolniti moje prazno mesto s kakim drugim otrokom in ker lastnega ne moreš več imeti, posinovi ga! Stori to zame, mama, da bom srečen! Hvala.
NASVETI:
Otroci se radi vozijo z avtomobilom Otrok začne v avtomobilu hitro cepetati, moti voznika in v kritičnih situaciiah večinoma napačno reagira, ali pa sploh ne.
Kako to preprečimo?
•	Otrok mora sedeti na zadnjem sedežu. Do drugega leta starosti priporočamo posebne otroške avtomobilske sedeže, ki jih damo na naslanjalo.
Ne uporabljajte varnostnih pasov pri otrocih, ki še niso stari šest let. Ob močnem sunku pas sicer zadrži otroka, ker pa je zatilno mišičje pri otroku še šibko, si lahko zlomi tilnik.
Otroku je v avtomobilu prav tako lahko slabo kot odraslemu človeku. Želodček se še hitreje vznemiri. V takih primerih pomagajo tablete, ki jih damo otroku, preden se odpeljemo, ali pa moramo prekiniti vožnjo in se spočiti; zadnja rešitev je plastična vrečka.
•	Odprite premično streho ali stransko okno za špranjo! Otroci potrebujejo več svežega zraka kot odrasli.
•	Otroci se hitro prehladijo in jih kmalu opeče sonce. Torej klobuček ali kapico na glavo!
•	Dolge avtomobilske vožnje so za otroke naporne. Ne prevozite z otroki več kot 300 km dnevno.
•	Ne dovolite, da vas otroci spodbujajo k prehitevanju. Taka šala vas lahko stane življenje.
OTROK SE RAD UMIVA
Otrok ima rad igrače in v svet igre sodi zanj tudi kopanje. Med 2. in 6. letom vse bolj odkriva svet okoli sebe, s 3. letom začne kazati potrebo po vodi. Poleti rad čofota po vodi brez kopalnih hlačk, zato mu to omogočimo.
Po 4. letu moramo otroka počasi navajati na samostojnost. Kmalu se bo znal sam umivati in skrbeti vsaj za to, da bodo roke čiste.
Tudi na nego zob ne smemo pozabiti. Če o-troka nismo navadili na nego zob že zgodaj, si mora začeti umivati zobe vsaj takrat, ko je mlečno zobovje že popolno. Zjutraj in zvečer naj si s svojo ščetko očisti zobe. Sprva mu bomo pri tem pomagali, pozneje pa ga bomo samo še nadzorovali. Razložimo mu, da ima zob tudi svoj zadnji del, ki ga je prav tako treba očistiti. Otrok se bo razveselil, če bosta ščetka in kozarček v isti živahni barvi. Oboje bo takoj spoznal in ker mu bosta všeč, ju bo tudi rad uporabljal. Zobozdravniki priporočajo, da otroka, ki je že dopolnil četrto leto, večkrat pripeljemo na pregled zobovja V tej starosti je za otroka vse zanimivo, povsod opazi kaj novega in odkriva zmerom nove
igre. Bolj ko je okolje pri igri divje in umazano, večje je razpoloženje. Nekatere mame pravijo, da morajo zvečer svoje otroke dobesedno od-makati. Ker so nohti zvečer gotovo črni, navadimo otroka na to, da si jih bo temeljito osnažil s krtačko za roke. Vsak teden enkrat pa si vzemimo čas in otroku nohte temeljito skrajšajmo.
Stari rek — česar se Janezek nauči, to Janez zna — pri telesni negi še zlasti velja.
Kajenja se odvadiš
Neka žena je prosila za nasvet, kako bi pomagala svojemu možu, da bi se odvadil kajenja. Ima namreč močno naduho, vendar se kajenju kljub temu ne more odreči. Kajenja se odvadiš brez težav, če si dovolj močne volje. Če pa nimaš dovolj energije, je res skoraj nemogoče, da bi se te navade rešil. Novejše sredstvo so injekcije transpulmina. Mnogim zadostujeta že dve injekciji, medtem ko starejši kronični kadilci porabijo štiri do šest injekcij.
ALKOHOL IN DRUŽINA
Znan zdravnik je primerjal alkoholikovo družino z razmerami, ki vladajo v koncentracijskih taboriščih ali ob težkih vojnih stanjih. V tako stanje pa pride družina počasi, tako da pogosto za to niti ne ve. Šele odstranitev alkoholika iz družine ali pa njegova daljša abstinenca (popolna vzdržnost od alkohola) odpre drugim članom oči, da spoznajo mizeme razmere in odnose, v katerih so živeli.
Pogosta izguba spomina ob razmeroma majhnih količinah popitega alkohola je znamenje, da že lahko govorimo o bolezni — alkoholizmu. Pojavijo se znamenja zdravstvene, socialne in ekonomske prizadetosti. Pokažejo pa se tudi osebnostne okvare, ki se izražajo v asocialnem vedenju alkoholika in njegovem propadanju na družbeni lestvici. Ena glavnih značilnosti, ki jo hitro lahko občutimo tudi na svoji koži, je alkoholikova nagnjenost k lažem ob vsakem času in na vsakem mestu. Motnje alkoholikove osebnosti potekajo načeloma v dveh fazah. Prvo fazo imenujemo uničevanje družine.
V tem obdobju še skuša prikriti svoj alkoholizem in varuje svoj ugled v družbi in na delovnem mestu. To pa mu doma ne uspe več. Prihaja do pogostih prepirov in celo fizičnih obračunavanj. Pogosto pod vplivom pijače sredi noči rešuje svoje družinske težave, dokazuje svojo moč in razvrednoti ostale člane družine. Ker vso plačo pretopi v pijačo, mora počasi žena, pogo-
sto pa tudi otroci prevzeti skrb za vzdrževanje družine. Zaradi stalne opitosti oče in mož ni sposoben več opravljati osnovnih družinskih dolžnosti.
Najprej se tako »divje« življenje pokaže na otrocih. V šolo začno prihajati brez naloge, neurejeni in neprespani, pogosto plavi od udarcev. Vedejo se zbegano in prezgodaj odrastejo. Deklice se zapirajo vase, izogibajo se družbe, ker jih je sram stalnih porazov in razmer, v katerih živijo. Dečki postanejo pogosteje agresivni, prete-paški in v šoli izrazito moteči.
Vse to pa ne ostane prikrito tudi širši okolici. Sosedje kaj hitro spoznajo svojega soseda alkoholika. Na delovnem mestu pade storilnost, poveča se število nesreč in nesporazumov s sodelavci itd. To pripelje do izgube družinskega u-gleda, delovnega mesta oziroma do socialnega propadanja. To je faza družinskega propada.
Sčasoma se pojavijo tudi druga težja psihična in živčna obolenja. Znana je predvsem alkoholna ljubosumnost, ki nima realne osnove, nadalje alkoholna božjast (epilepsija), demenca, za katero je značilno hitro intelektualno propadanje alkoholika, dalje halucinacije, kjer vidi alkoholik razne živali, sliši glasove, ki mu grozijo; dobro je znan delirium tremens z značilnim nemirom, nočnim strahom, znojenjem, halucinacijami itd.
IM. T.
DOLGO ŽIVETI - NOBENA UMETNOST
Nedavno je na mednarodnem gerontološkem (gerontologija = veda o staranju človeka, o njegovih telesnih, duševnih in socialnih posledicah) kongresu dr. Rafael Ginzberg ugotovil, da je za »staranje« človeka odgovorno predvsem tradicionalno mišljenje, da je človek, ko ima okoli sedemdeset let, že star, nekoristen in v napoto; v prihodnosti bo veljalo sedemdeset let za srednjo starost. Opažamo lahko, da se marsikateri človek med štiridesetimi in petdesetimi leti začne »starati«, se po tem ravna, medtem ko spet drugi ostane »mlad«, tako ravna in se tudi tako obnaša. Če pričakujemo »starost« si nehote predstavljamo negativno sliko, katero hoče doseči naš ustvarjalni duh. Ako se starosti in njenega prihoda bojimo, napravimo ne vedoč marsikaj, kar staranje pospešuje: duševna kot tudi telesna dejavnost popuščata.
Obratno pa si naše življenje lahko podaljšamo, če si postavimo cilj, ki ga moremo doseči le
po daljšem življenju, če polni veselja in pričakovanja zremo v bodočnost in zlasti če delamo nekaj (za nas) zelo važnega in se tako bližamo cilju.
Človek, ki ustvarja, potrebuje več življenjske moči; statistika potrjuje, da si moremo pridobiti to življenjsko moč.
Ljudje, ki ustvarjajo, filozofi, iznajditelji, pisatelji, raziskovalci, živijo in tudi ustvarjajo mnogo dlje, kot pa neustvarjalni ljudje.
Zato svetujem svojim bolnikom, naj ustvarjajo »gledajoč v prihodnost« in ne v preteklost, če hočejo ostati vitalni in produktivni. Navdušite se za življenje, za daljše življenje in ga boste prejeli. Vera, pogum, zanimanje, optimizem, vodijo do daljšega življenja.
Občutek brezvrednosti, pesimizem, razočaranje, življenje v preteklosti, pa niso samo značilne za starost, temveč jo tudi povzročajo.
N. T.
MARTIN ÏEVNIKAR
ZAMEJSKA IN ZDOMSKA LITERATURA (nadaljevanje)
BRUNA MARIJA PERTOT
Bruna Marija Pertot je do zdaj izdala pri tržaški Mladiki pesniško zbirko Moja pomlad (1961, glej Mladiko 1968, 95), letos pa je izšla v isti založbi njena druga pesniška zbirka BODI PESEM. Knjiga šteje 60 strani in jo je umetniško občuteno opremil Edvard Žerjal, spremno besedo na ovitku ji je napisala Zora Tavčar.
V	knjigi je 24 pesniških naslovov ali 39 pesmi, ki so razdeljene v tri cikle, in zaključno Pesem o pesmi. V prvem ciklu prevladujejo pokrajinske podobe: morska o-bala in obmorska pokrajina okrog Barkovelj, kjer je pesnica doma, do vrha planote, posejane s terasami, na katerih raste rumena brnistra. Ta pokrajina nastopa v vseh letnih dobah, podnevi in ponoči, vsa diši od cvetja in slane morske vode. Pisateljičino oko najde lepoto v najmanjših stvareh, med katerimi živi, pokrajina in čas jo oblikujeta: »s pisanim prodom / se roke igrajo, / .morje izklesalo / je moje srce... Samotna domujem / na belih pečinah... Cvet me je naučil / dehteti ponoči / in riba molčati, / če v prsih boli. / In zemlja' 7 se v soncu / in v dežju smejati — /in morje pozabiti, / kogar več ni... Na produ klečim /in štejem pomladi, / ki tiho beže... Tako je klečala / nekoč lepa Vida... Ker rod lepe Vide / ne umre.« V tej petdelni pesmi (Pesem morske deklice) je Pertotova najlepše zapela o sebi, o svoji o-samelosti, o begu let, a tudi o uravnovešenosti, saj zna sprejemati življenje tako, kot je, in gledati z zaupanjem v prihodnost. V tej pesmi se je tudi jasno povezala s tradicijo, z lepo Vido. Kako se zna zadovoljiti z majhno stvarjo, priča v Mali tamariski, kjer pravi, da ji je lepo viseti »na edinem žarku / in biti srečen... in biti človek./ Biti večen.« V svetli poletni noči je lepo, »če pestuješ / v naročju / drobno pesem«. Pomlad je lepa »kot tisoč/ in še ena noč«.
V	drugem delu prevladuje Legenda o stari mami, ki je tako prisrčno in plastično podana, da jo deklamirajo na šolskih prireditvah in je že na pol ponarodela. Bila je dobra »kakor zemlja«, bila je lepa: »Iz temena ji je valovala kita / z mehkobo / mlade morske trave / in oči so grele ,/ s toplino / zrelega kostanja.« Rodila je vsako leto, delala na njivah, nosila pridelke v mesto, prala za druge, pri rožah in pridelkih je bila »čarodejka« in Bog »ji ni znal odreči«. Na sveti večer se mu je vsa darovala in tedaj, »sam ,/ in bosih nog / po belem klancu / prihajal k tebi / je tvoj Bog« (Njen božič). Na enaki višini je mladinska pesem Štefančku, prisrčen razgo-
vor med materjo in otrokom in zaključek: »Nikdar ne boš umrl. / Le telo bo šlo i/ s sveta. / Ti pa jagode nabiral / boš po travnikih / neba.« Sledijo pesmi o morju in človeku, uspavanka, prijatelju idr.
V	tretjemu delu so ljubezenske pesmi, polne poduhovljenosti, hrepenenja in zrele modrosti. Za pesnico »Ljubiti je biti. / Ljubiti — / hoditi je v dvoje: / in tvoje so moje / in moje so tvoje vse solze, / ves smeh.« V dvoje se je treba razdajati: »Naj se ti duša / kakor kruh razdaja, / nazadnje nekaj / še in še ostaja, / da joče s tabo, / ko te kaj boli.« (Darujem ti pesem). On je brest, rada mi se spremenila v ptico in mu s srcem pela, »ker samo s srcem / peti znam«. Sama sta, ljubezen v njima ni potešila »brezmejnosti«, rada bi ga ljubila še tam »na srečni gori / Brezželja«. Ob njegovem glasu ji roka sama ustvarja, ob njem je pozimi v njenem srcu sonce in pomlad. Šele na koncu bo spoznal: »ljubila je, / bila je / poet«.
V	zadnji, Pesem o pesmi, poje o tem, kaj je zanjo pesem. Ni ujeta v obliko, ampak »ujeta v vse, / kar je še živo«. Ko jo je Bog ustvaril, je bil sedmi dan stvarjenja: »Ti si tisti čas / počival. / Vendar si se mi / nasmehnil / in si rekel: / bodi 7 Pesem.«
Zbirka je vsebinsko bogata, v njej je kos slovenske obale, v njej so pesničine stiske in težave, istočasno pa tudi stiska in težave sodobnega človeka, v njej je veliko optimizma in vere v prihodnost. Pesmi so izbrane, verzi prosti, ¡zbrušeni, primere mnogopovedne in samonikle. Samo nekaj zgledov: »Potiša! je jantarski somrak... Marelice zorijo / in v negibni noči / udarjajo / z oranžnim srcem / na spočita tla... dimniki so razigrani / dali sajasti / klobuk postrani /in/migljali / z votlimi očmi... (so) tiktakale veje... drobljiva je bila tišina... Na oknu so nitke / snežene / zabrisale pot do sveta... A jaz neslišna / kot jesenska luna / čakam čakam...«
IVANKA HERGOLD
Tržaška pisateljica Ivanka Hergold je prišla do četrte knjige (Pasja radost ali karkoli — Mladika 1972, 137, Beli hrib, Dido — Mladika 1974, 136-137), ki je izšla leta 1974 pri mariborski Založbi Obzorja. Naslov ji je
VSE IMAŠ OD MENE in obsega deset novel in črtic na 140 straneh.
V	novi knjigi pisateljica nadaljuje svojo pot, očiten pa je napredek. Že prva novela Jedrt je neke vrste balada v prozi. Jedrt kupuje lase za frizerski salon in pot jo zanese v samotno bajto, kjer jo sprejme starejši mož, »z mahom poraščen in večji kot hiša«. Ponudi ji lase matere, ki leži v postelji. Ko pa zareže v goste lase, »ji je kita obvisela v roki: na glavi so se prikazale plavkaste bele površine, lasje so se odluščili z glave, kita je bila pri korenu pokrita z belo roso.« Mati je bila že dalj časa mrtva, razjedali so jo črvi, mož pa je Jedrt prisilil, da jo je umila, preoblekla, prižbala svečo in vso noč sedela pri mrliču. Prizor je grozoten, vendar pa ga pisateljica ne poudarja, bolj se ukvarja z Jedrtjo in njenim duševnim razpoloženjem med potjo in v bajti ob mrtvi.
V	drugi noveli Suha leta so trije stari ljudje, spet v samoti. Mati in hči, ki nočeta pokazati revščine pred sosedom, ki ju obiskuje. Vsi trije so po svoje čudaki in pisateljica je dobro izrezala njihove značaje, prav tako so izraziti njihovi pogovori. V tretji noveli Tretji sin pripoveduje o materi in odraslem siju Jozeju, ki je omejen in odide proti materini volji po svetu. Mati ga čaka in je vsak dan bolj revna. Sam je zgodba o siromaku in čudaku Francu, ki si niti drv ne napravi, zato pokuri pozimi hišo in stanuje v hlevu. Beli hrib je izšel že prej v samostojni knjižici in prikazuje Mico, ki ima kopico otrok in preprostega moža tesarja. Lena je, najrajši leži na soncu, živi tjavdan, a je toliko prebrisana, da premami svetohlinskega soseda, da ji daruje kravo (metafora za naslov), ki pa jo hitro proda, da bu kupila kaj drugega. Pisateljica jo prikazuje stvarno, razumsko, ne hvali in ne obsoja njenega početja, ob njej pa je živo poustvarila moža, ki je še manj življenjski in podjeten; neke vrste senca, ki ne pada na nikogar.
Večerni obisk prikazuje študentko Magdo, ki gre s starim človekom na njegov dom, tu jo pogosti in ji pove, da živita z ženo nekako ločeno: ona v prvem nadstropju, on v pritličju. Zgodba je brez pravega dogodka, a je ustvarila pisateljica nov tip osamelega starejšega moža. Mihael med računi in gozdovi je zgodba o pikolovskem uradniku, ki mora pregledovati račune za drugimi, skuša si poiskati dekle, žena pa ga z razumevanjem spet priklene nase in na otroka. Gre za človeka, ki se ne zna vključiti v življenje. Ignac ne bi rad je novela o nekoliko čudaškem učitelju. Najprej mora skrbeti za starega očeta, ki si je prerezal žile, potem je imel težave z dekletom, pri vsem tem pa ni bil zadovoljen ne s službo ne s samim seboj.
Zunaj tega okvira stojita črtici Ko pride ura in Odmevi. Prva opisuje dva psa, druga skupino dečkov, ki jo med vojsko dva vojaka ustrelita.
Zgodbe so torej preproste, vsakdanje, večinoma zajete iz kmečkega okolja, iz okolice Slovenj Gradca, kjer se je pisateljica rodila in kjer se je srečavala s temi ljudmi. Problemi na videz niso veliki in pomembni, ker pa so junaki skromni, »mali ljudje«, In več ali manj obre-
menjeni, so zanje dovolj pomembni, da jim pogosto niso kos. Vsi ljudje so preprosti, vdani v usodo, le Majda, Mihael in Ignac spadajo med izobražence, zato bolj občutijo težave, ki pa so jih sami krivi. Toda tudi njihove težave niso take, da bi jih ne mogli prenašati. Ne znajo najti izhoda iz čudaške samotnosti in odtujenosti, v katero so se zaprli.
Narava je navzoča v vseh zgodbah, lepa in nepokvarjena od sodobne civilizacije, vendar je pisateljica ne uporablja za to, da bi z njo poudarjala duševno razpoloženje svojih junakov. Narava živi samostojno življenje.
Hergoldova zna toplo in prijetno pripovedovati, realistično, preprosto, poenostavljeno, včasih s trpkim humorjem in ironijo. Poslužuje pa se tudi moderne tehnike, samogovorov, razgovorov brez zunanje oznake. Ob različnih duševnih razpoloženjih zna pripovedovati sunkovito, zadihano, kakor se prepletajo misli. Lep primer za to je v noveli Jedrt, ko ugotovi dekle, da je starka mrtva: »Ali ni sporočil nikomur, da je mati mrtva, mrliča je treba vendar opraviti, pripraviti na smrt, naročiti pogreb, naročiti krsto, kaj pa vse to, mati ima ja noge skrčene, ali so sosedje daleč, ali sta z materjo kar sama, če ne gre drugače, če mu je prav, bi kakšne pol urice ostala ona tu...« in tako naprej skoz cel odstavek.
ALEKSIJ PREGARC
O Aieksiju Pregarcu, doma iz Ricmanj pri Trstu, pesniku, pisatelju, dramatiku, gledališkem kritiku, igravcu in režiserju smo na tem mestu že govorili (Mladika 1973, št. 1). Leta 1974 je prišel do pesniškega prvenca, ki ga je izdal Circolo culturale »G. Salvemini« v Gorici v slovenskem in italijanskem jeziku. V knjigi je na 50 straneh 12 pesmi, na levi strani izvirno slovensko besedilo v lastnoročnem zapisu, na desni italijanski prevod Jolke Miličeve iz Sežane. V tem pogledu je knjiga nekaj posebnega in vsega priznanja vredna, saj je italijanski krožek istočasno predstavil Pregarca Slovencem in Italijanom, knjiga pa služi tudi za večje poznavanje med obema narodoma. škoda je le, da so slovenska besedila napisana s Pregarčevo roko, ne vedno dovolj čitljiva, zato si je včasih treba pomagati z italijanščino.
V zbirki so naslednje pesmi: Sožitje, Vabilo, Utrujenost, Iz predilnice (tri), Kaos (tri), Zima, Ni ljubezni in Beg. Nekatere so že izšle v revijah, druge so nove. Pregare poje o stiskah sodobnega človeka-človečka, o socialnih vprašanjih v tovarnah, o ljubezni, o begu pred umazanim življenjem in o podobnem. Pesmi so iskrene osebne izpovedi, a tudi angažirane, napisane v prosti obliki in v malo izbranem jeziku. Odličen pa je prevod Jolke Miličeve. Na ovitku je Ograja Demetrija Ceja. U-vod v knjigo je napisal Gianni Anglisani.
(Izčrpnejšo oceno je napisala o zbirki Ester Sferco v 1, št. letošnje Mladike.)
(dalje)
naomiiteinioantenao interni® an
TRIDESETLETNICA V DSI
Društvo slovenskih izobražencev v Trstu ¡e 30-letnici osvoboditve posvetilo kar dva zaporedna večera, ki sta bila zelo dobro obiskana. Prvi večer ¡e bil v mali dvorani Slovenske prosvete. Svoje spomine na koncentracijska taborišča v Gonarsu, na Rabu in v Dachauu so pripovedovali Ado Lapornik sestra Leandra in kaplan Peter Šorli.
Drugi večer pa je bil teden kasneje v veliki dvorani SP. Dr. Teofil
Dr. Teofil Simčič govori
Simčič je najprej govoril o trpljenju primorskih duhovnikov pod fašizmom in o njihovih zaslugah za ohranitev slovenstva na Primorskem, nato pa je goriška amaterska skupina v besedi, sliki in glasbi prikazala dolgo dobo trpljenja Primorcev od I. 1919 do maja 1945.
+ DR. FRANCE VEBER
Po hudi bolezni je v Ljubljani u-mrl dr. France Veber, univerzitetni profesor v pokoju. Star je bil 85 let. Pokopali so ga na ljubljanskih Žalah v začetku maja.
VIA PREŠEREN
Kaže, da bomo Slovenci v Trstu dobili prvo »slovensko« ulico, ki jo bodo poimenovali po slovenskem pesniku Francetu Prešernu. Po Prešernu naj bi se poimenovala sedanja ulica Petronio, kjer je slovenski Kulturni dom.
DR. VEKOSLAV KISOVEC -DEVETDESETLETNIK
7. maja je v Trstu praznoval 90. rojstni dan dr. Vekoslav Kisovec. Pred prvo vo|ro je bil odvetnik v Trstu in se je kot slovenski član jugoslovanske delegacije udeležil mirovne konference v Parizu. O u-deležbi na tej konferenci je tudi pred kratkim predaval v Društvu slovenskih izobražencev v Trstu.
+ DR. FRANCE TOMŠIČ
5. maja je v Ljubljani umrl slavist dr. France Tomšič. Bil je star 70 let. Rodil se je namreč 23. marca 1905.
EDVARD KOCBEK - PRIČEVALEC NAŠEGA ČASA
Ljubljanski »Naši razgledi« so v začetku maja ponatisnili celoten intervju, ki ga je Boris Pahor imel z Edvardom Kocbekom in je izšel v knjigi Edvard Kocbek, pričevalec našega časa. V Trstu pa se je medtem od publikacije distanciralo vsega skupaj deset ljudi in svoj odstop upravičevalo z najrazličnejšimi razlogi. Zadnja je bila skupina treh slovenskih tržaških slikarjev: Černigoj, Spacal in Saksida.
SINDIKAT SLOVENSKE ŠOLE V TRSTU
Sredi maja je bil v Trstu občni zbor Sindikata slovenske šole, na katerem so izvolili nov odbor. Izvolili so tudi novega tajnika, ki bo zamenjal dosedanjega dolgoletnega tajnika Franca Škerlja. Novi tajnik je Aleksander Kriščak.
DOM BOLJUNEC
Svojo proslavo ob tridesetletnici osvoboditve je priredil tudi Dom v Boljuncu. Ob tej priložnosti so v domu odkrili ploščo vsem žrtvam vojne v vasi. Pri kulturnem sporedu so nastopili škedenjski cerkveni pevski zbor in boljunski otroški zbor ter mladi recitatorji. Priložnostni govor je imel deželni svetovalec Drago Štoka.
30-LETNICA NA SLOVENSKEM LICEJU
Po dolgih polemikah in peripetijah sc se dijaki liceja France Prešeren v Trstu dogovorili za skupno proslavo 30-letnice osvoboditve. Kamen spotike je bil slavnostni govornik. Ena skupina je predlagala Toneta Ukmarja, osvoboditelja Genove., Tržačana, ki danes živi v Kopru, druga pa sestro narodnega heroja Stanka Premrla-Vojka, ženo pisatelja Borisa Pahorja, ki je tudi sama veliko pretrpela pod fašistično In nemško okupacijo. Končno so se dijaki dogovorili, da oba predloga umaknejo in da bosta na proslavi govorila poslanec KPI Albin Škrk in deželni svetovalec SS dr. Drago Štoka.
TEČAJ NA POHORJU
Zveza cerkvenih pevskih zborov na Tržaškem bo tudi letos priredila svoj vsakoletni enotedenski tečaj za pevce. Letos bo tečaj na Pohorju in bo trajal od 10. do 17. avgusta.
»SLOVENEC«
Prosvetno društvo »Slovenec« iz Boršta je vabilo na proslavo tridesetletnice osvoboditve tudi Tržačane meščane. Toda plakati po mestu (kar smo jih videli) so bili samo v italijanščini. Kot da v središču mesta Slovencev ne bi bilo! Res škoda za tako angažirano ime društva.
KONGRES SLOVENSKE SKUPNOSTI
V soboto, 24. maja, je bil v Devinu pri Trstu prvi deželni kongres stranke Slovenske skupnosti, katerega so se udeležili zastopniki Iz vseh treh pokrajin v deželi, kjer živi slovenska narodna skupnost: Trsta, Gorice in Vidma.
Kaplan Šorli pripoveduje o dachauskem peklu
SLOVENSKA SKUPNOST V KRMINU
V Krminu v goriški pokrajini nastopa na letošnjih občinskih volitvah s samostojno listo tudi Slovenska skupnost. Krminska sekcija stranke se je odločila za samostojen nastop, potem ko ji na pogajanjih z drugimi strankami ni uspelo doseči nobenega konkretnega jamstva za Slovence v tej občini.
PO OSEMNAJSTIH LETIH GIMNAZIJSKO POSLOPJE
Osemnajst let so morali čakati profesorji in dijaki na lastno streho za Slovensko gimnazijo v Celovcu. Deseti maj bo šel v zgodovino koroških Slovencev kot mejnik: po sko-ro dveh desetletjih podnajemništva v tujem poslopju celovške realne gimnazije, se je zdaj preselila v lastno poslopje. Po dolgih letih samo popoldanskega pouka, so zdaj končno dobili lastno poslopje. V kratkem se bodo začeli sprejemni izpiti. Že doslej je prijavljenih za prvi razred 80 učencev, tako, da bodo potrebni trije prvi razredi. Veliki maturantje pa že delajo zrelostne izpite. Poslopje je eno najmodernejših, načrte zanj je naredil dipl. inž. Janez Osvald.
KOLUMBOVO JAJCE
Tržaški Primorski dnevnik je 21. maja na dolgo komentiral izjavo profesorskega zbora France Prešeren, v koteri so profesorji utemeljili sklep disciplinskega svet, ki je kaznoval z Izključitvijo za teden dni dijaka Sergija Kukanjo, ki je na nedovoljenem zborovanju grobo žalil mater nekega dijaka. P.d. je v svojem komentarju med drugim zapisal: »Z dokaj jasno definiranimi pristojnostmi novih komponent, to je staršev in dijakov, ponavljamo, dijakov, brez katerih šole sploh ne bi bilo...« Skratka: brez staršev bi dijakov ne bilo; in brez staršev od staršev bi staršev ne bilo in bi tudi dijakov ne bilo in brez dijakov ne bi bilo šole. In tako naprej bi morda prišli do Adama in Eve. Vendar če si hočeš pridobiti mladino in predvsem osemnajstletnike, ki bodo letos prvič volili, pišeš tako.
DC V ZGONIŠKI OBČINI
V zgoniški občini bo Krščanska demokracija tokrat prvič nastopila s svojo »italijansko listo«. Vse zasluge za to ima prejšnja »napredna« levičarska uprava, ki je odgovorna za zgraditev italijanskega naselja »Le girandole« v zgoniški občini Tako se lahko zgodi, da bo v tej občini Slovenska skupnost prvič izločena iz občinskega sveta, če ne bo na volitvah zasedla drugega mesta. V tej doslej slovenski občini velja namreč večinski sistem, po katerem prideta v občinski svet samo prvi dve listi, ki prejmeta največ glasov.
MARKSISTI V FAŠISTIČNIH DRUŠTVIH
Nekateri slovenski dijaki, aktivni člani v marksističnih društvih in strankah, se baje ukvarjajo s športom v italijanskih fašističnih krožkih v Trstu. Novica je prišla na dan na občnem zboru Sindikata slovenske šole.
Goriška amaterska skupina izvaja recital o trpljenju Primorcev
DAN VARNOSTNE SLUŽBE
Kot poroča ljubljansko Delo, so bile 13. maja po vsej Jugoslaviji proslave ob dnevu varnostne službe. V uvodniku, posvečenem temu dnevu, piše osrednji slovenski dnevnik, kako so delavci varnostne službe zaradi vsestranske podpore občanov Vedno hitro odkrivali sovražnike. »Tako je bilo med NOB, tako je tudi danes,« piše Delo. V drugem članku pa pravi, »da v tej veliki bitki (proti reakciji, op. p.) so varnostni organi uničili 40.000 oboroženih ban-
ditov, ki so jih razne obveščevalne službe vtihotapljale v Jugoslavijo.« Dalje še piše na Isti strani, ko citira govor tajnika Šetinca, da je »naša družba ena redkih, kjer je zaprtih zelo malo ljudi zaradi političnih dejanj« in da nekateri celo »očitajo, da delamo preveč v rokavicah.« Šetinc je tudi poudaril, da bi nekateri sovražniki radi proglasili »ta naš sistem za neke vrste sistem policijske države, čeprav je družbena samozaščita prav njegovo bistveno nasprotje.«
SVETOVNI POPOTNIK ANDREJ KOBAL
V	drugi polovici maja se je mudil na Tržaškem in Goriškem svetovni popotnik prof. Andrej Kobal. Doma iz Cerknega, se je izselil v Ameriko takoj po prvi svetovni vojni. S svojimi sposobnostmi se je povzpel do čina polkovnika v ameriški vojski in do univerzitetnega profesorja. Na Primorskem je zaslovel s knjigo »Svetovni popotnik pripoveduje«, ki jo je lani izdala gori-ška Mohorjeva družba. V približno tednu dni je obiskal razna društva po Goriškem in Tržaškem. Povsod je bil sprejet z navdušenjem In radovednostjo. V Trstu je govoril v veliki dvorani Slovenske prosvete.
»PAHORJEVE KNJIGE V KNJIŽNICI TRGOVSKE ŠOLE NE BO!«
Tak je bil naslov kratke novice, ki jo je objavil Primorski dnevnik v nedeljo, 25. maja na goriški strani. O Pahorjevi in Rebulovi knjigi ima lahko vsak svoje lastno mnenje, toda novico beležimo zato ker bo morda dragocena za slovensko kulturno zgodovino.
+ BORIS KALIN
V	Ljubljani je 22. maja umrl akademski kipar Boris Kalin, profesor akademije za likovno umetnost v pokoju. Bil je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in zelo ugleden in upoštevan kipar. Z Zdenkom Kalinom je bil soroden in je izdelal veliko kipov, ki krase slovensko domovino.
tvein
prireditve
RIŽARNA V STALNEM SLOVENSKEM GLEDALIŠČU
Premiera 26. maja 1975
Stalno Slovensko gledališče se je spomnilo tridesetletnice osvoboditve s pretresljivo sliko trpljenja naših ljudi v rižarni. Po dokumentih, ki jih je marljivo zbiral Albin Bubnič, sta napisala besedilo ravnatelj gledališča Filibert Benedetič in pesnik Miroslav Košuta. To je obenem zadnja predstava v letošnjem repertoarju.
V teh pričah trpljenja je gotovo premalo razgibanih dramskih elementov, da bi lahko iz vsega tega gradiva nastala zaokrožena dramska celota. Zato je bilo to delo o-beh avtorjev tvegano in delikatno. Tako ne moremo govoriti o pravi drami, ki bi se odvijala pred nami, pač pa o množici človeških usod in množici trpljenj. Bolj je to simbolna slika množičnega trpljenja, za katerega ni dolgo nihče zunaj tega pekla vedel niti slutil. Vedeli so zanj le tisti, ki so bili obsojeni in pahnjeni vanj. Iz tistih zapisov, iz tistih drobcev, vrezanih v mrtve stene, so
pSsmapismo
O NOVIH UČENCIH
šolsko leto gre h koncu in začelo se bo znova vpisovanje v naše šole. Želeli bi spomniti že danes, da naj se tisti starši, ki dvomijo, kam bi otroka vpisali, odločijo že danes: otrok spada v slovensko šolo, če sta oče in mati Slovenca. Če nam je v preteklosti bilo kdaj nejasno, potem nam mora biti danes jasno, da je otrok mnogo bolj bogat, če zna dva jezika kot pa enega samega. Tudi službo bo dobil mnogo prej, če bo poznal tudi slovenščino. Zato danes ni več nobenega dvoma: otrok spada v slovensko šolo!
M.S.
oživljali spomini. In iz pričevanj, ki je ostalo.
Zato je bila tudi scena težka in moreča. Predstavljala je stene in dimnik, na katerega je kdaj pa kda| padala luč. To delo je opravil slikar Klavdij Palčič, ki je dojel usodo teh ljudi.
Glasbo je pisal Aleksander Vodopivec in je ustvaril z njo tisto vzdušje in tesnobo, ki je prevzelo ljudi in ki so jo čutili tudi obsojenci, ko je prevpila strahotni dogodek, za katerega ni smei vedeti nihče.
To je strašna podoba tistega časa, ki še išče svoj pravilni odrski izraz. Morda ga bo predstava našla v ponovitvah, da bo tudi odrsko polno zaživela. Je pa priča strašnih dni, morečih dni naših ljudi v tistem času, ki ni končal, ali pa je prehitro minil; kajti za ljudi, ki so tako čakali na smrt, je še vse prehitro tekel čas.
Ponovitve slede v Gorici, naslednje dni pa bomo prikaz lahko ponovno gledali v Trstu.
Režirala sta Jože Babič in Mario Uršič.
HENNIQUIN IN D UVAL: ANATOLOV DVOJNIK
Kot predzadnjo igro v letošnjem repertoarju je SSG igralo letos francosko komedijo »Anatolov dvojnik«, da je celotni spored vsaj nekoliko popestrilo. Komedija ima res vse značilnosti veseloigre in tako zabava s svojo duhovitostjo gledavce. Glavno vlogo ima vseskozi Silvij Kobal kot Anatol, ki je včasih skoro preveč podoben svojemu dvojniku. Vendar je njegov lik tak, da je gle-davcu skoro žal, da ne vidi večkrat Kobala v podobnih vlogah, za katere ima res talent. Režiral je Adrijan Rustja, sceno pa je zamislil Sveta Jovanovič.
PRAZNIK ČEŠENJ V MAČKOVLJAH
V nedeljo, 25. maja je bil v Mač-kovljah tradicionalen, zdaj že lahko rečemo, že tradicionalen, praznik
zrelih češenj. Uvedel ga je pesnik Stanko Janežič in ga skrbno čuval ves čas svojega bivanja v tej vasici. Vedno je bil s praznikom združen kulturni spored in treba je reči, da se vsega tega skrbno drže Mačkov-Ijani še danes. In še eno značilnost ima ta praznik na čisto slovenski zemlji: da je čisto in ves samo slovenski. Tako je bilo tudi zadnja leta, ko Stanka Janežiča že ni več v tej fari. Spremenil se je morda v tem, da je postal nekoliko širši, tudi v političnem oziru širši. Tako je v
Poravnajte
naročnino!
nedeljo nastopilo več okoliških skupin in kulturnih ansamblov iz širšega zaledja. Glavni ton pa so' mu vendar dajale domače skupine: pevski zbor, otroški pevski zbor, govornik itd. Praznik je zelo lepo uspel. Če smemo izraziti željo, potem bi biia to ta, da bi bile na vsem našem podeželju take, zares samo slo venske kulturne prireditve. To je prava podoba naših vasi in naših ljudi. Na drugi, to je zadnji del teh praznikov, pa lahko pride vsakdo, ki želi. In končno tudi na kultuni spored, saj pesem, lepo zapeta v kateremkoli jeziku, je vsakomur všeč.
ZAMEJSKI PRIMORSKI ŠTUDENTJE
Zadnjega maja so se srečali slovenski zamejski študentje na svojem tretjem srečanju. Tekmovali so v športnih panogah, v ex tempore in v kulturnem programu; napisali so namreč razmišljanje Primorska v boju za svobodo. Poslali so 18 izdelkov. Tekmovanje je trajalo ves dan, nato je bilo skupno kosilo potem pa zaključni kulturni program v Kulturnem domu, na katerem je bila na programu Rižarna. Letošnje srečanje organizira Znanstveni licej »Fr. Prešeren«.
za
iri(
voljo na smeh r^dobrow©
Novo v tržaških in goriških knjigarnah
Bruno Marijo Pertot:
Izredna knjiga tržaške avtorice, ki spada v vsako družinsko knjižnico
Na party so povabili tudi lepotico, bolj za dekoracijo kot za kaj drugega, kajti bila ¡e znana po svoji neizobraženosti. Nesreča je hotela, da je sedla ravno zraven znanega pisatelja. Govorila sta najprej o nepomembnih stvareh, nato pa ga je vprašala: »S čim pa se ukvarjate?«
»Trenutno pišem precej obširen roman,« je odgovoril pisatelj.
»O, zakaj pa, saj se dobi po knjigarnah toliko že napisanih romanov!« je dejala lepotica.
★
Dva fantalina se divje pretepata in valjata po tleh. Kok korak proč stoji dekletce in pazljivo nadzira njuno borbo. Nekdo pride mimo in reče: »Kaj pa delaš tu, punčka?« Ona pa: »čakam, kako bo končalo. Tisti, ki bo zmagal, me bo spremil domov.«
★
Komandant podmornice ukaže mlademu oficirju, naj preračuna, kje se posadka nahaja. Ta računa in računa in končno pokaže rezultat komandantu. Komandant pogleda in resno ukaže: »Odkrite se, tovariši, kajti po teh računih smo natančno pod baziliko Sv. Petra v Rimu.«
»Kakšen je bil zrezek, dober?« »Gledano s stališča mojega poklica, izvrsten.«
»Res, ste mesar?«
»Ne, čevljar.«
★
»Glavo stavim, da imam jaz prav.« »Jaz pa svojo denarnico.«
»Prava reč, tvoja denarnica je vedno prazna.«
»No vidiš, enaka stava!«
Dva turista sta v vaški gostilni naročila kosilo. Čakala sta eno uro, čakala dve, natakarja od nikoder. Naveličala sta se in odšla. Slučajno sta proti večeru spet šla mimo Iste gostilne. Natakar ju je videl in nejevoljno zaklical: »Pridita že no! Eno uro že stoji kosilo na mizi.«
★
Prišla je tašča in zagledala v salonu zeta z lepo blondinko v naročju.
Za božjo voljo, hčerka, kako moreš trpeti kaj takega v svoji lastni hiši?«
»Ja, kaj hočeš, mami, z moškimi moraš potrpeti. Odvadila sem ga že piti in kaditi...«
★
Mitja prileti ves vesel domov: »Mama, prihranil sem ti sto lir.«
»Kako, kaj si pozabil prilepiti znamko, preden si vrgel pismo v nabiralnik?«
»Ne, nisem pozabil. Malo sem počakal, da me nihče ni videl, pa sem brž vrgel pismo v nabiralnik.«
POSEBNI POPUSTI!!! OBIŠČITE NAS!!!
Serijsko pohištvo Pohištvo po meri Preureditve
Od obrtniških izkušenj v trgovinsko dejavnost
3iOYblC
Anton Koršič
Oprema
za terase in vrtove
TRST Prodajalna: ul. S. Cilino, 38 telefon 54390
Dom in delavnica: ul. Damiano Chiesa, 91 telefon 725757
CENA 300.- LIR