Odgovor
na gospodarstveno vprašanje v 7. listu „Novic"
od dne 14. februarija t. 1.
v
Žive meje so „Novice" mnogokrat in po zaslugi priporočale, pa tudi ne brez vspeha, kakor se vsakdo na prav mnogih krajih, kjer Slovenci bivajo, lahko prepriča. Enako in deloma še bolje pa napredujejo žive meje po druzih deželah, in to posebno v onih, kjer tudi sadjereja dobro napreduje.
Gospod F. R., ki ste stavili vprašanje v omenjenem listu „Novic" glede ovir in zaprek, katere se kažejo pri dejanskem zasajanji živih mej, nam bodete dovolili, da Vam odgovorimo na kratko , kolikor moč razumno in vendar po moči zadostno.
Pred vsem drugim dovolite, da izrečemo svoje prepričanje, da se toliko in tako sitnih zaprek, kakoršne Vi naštevate, prav redko nahaja skupaj pri enem posestvu, so pa zapreke deloma tudi samo navidezne.
Prvo, česar noben gospodar nikdar ne sme prezreti, je to, da je na svoji zemlji sam gospodar, in da mu je sveta dolžnost, posestvo vedno varovati, da si na njem drugi ljudje ne prisvojijo pravic. La-tinec pravi: „vigilantibus jura", to je, ,,čuječim pravica". Prezirati pa ne sme, da je gospodar samo na svojem in s svojim posestvom, in v tem enai^o opravičen z drugimi gospodarji-
Iz te lastninske pravice sledi, da vsak gospodar na svojem posestvu in s svojim posestvom sme prosto ravnati. Rimski pravniki imeli so v tem smislu izrek: „kdor se svojih pravic poslužuje, nikogar ne žali.^^
Naš občni državljanski zakonik pa v tem oziru določuje v §. 354: ;,Last, mišljena, kakor pravica, je oblast, z bistvom in vžitki kake reči po svoji volji ravnati in vsacega druzega od tega izklepati/'
§. 364. pa to splošao pravico omejuje tako-le:
„Sploh se more pravica lasti le toliko rabiti, kolikor se s tem v pravice druzega ne sega, in meje ne prestopijo, katere so v postavah za ohranjenjc in po-vikšanje občne blaznosti predpisane."
Posebno ^lede drevja (ali grmovja) pa določuje občni državljanski zakonik sledeče:
§. 421. se glasi: ,,Last drevesa se ne odločuje po koreninah, ki se po mejni zemlji razširjajo, ampak po deblu, katero iz tal kvisko moli. Ako deblo na mejah več lastnikov stoji, je drevo njih vkupna lastnina.''
§. 422. pa pravi: ,,Vsak lastnik zemlje sme korenine tujega drevesa iz svojih tal izdreti in veje, ki nad njegovim zračnim prostorom vise, odsekati ali drugače porabiti."
Iz tega je lahko razvidno, da sploh vsak gospodar na svojem posestvu sme storiti, kar mu drago.
Navedena postava stavi mu samo na dve strani meje, in to;
a)  da s tem ne sega v pravice druzega;
b)  da ne prestopi mej, katere so v postavah za ohranjenje in povikšanje občne blaznosti predpisane.
Dobro bo tedaj omenjeni postavni meji nadrobneje ogledati.
Kdaj segam v pravico druzega?
Na to vprašanje bo vsak razumen. nepristransk človek v vsakem posebnem slučaji kmalu in enako pravično odgovoril, ali uže postave kaj pozna ali ne.
Kdor ima popolne in neprikratene gospodarske pravice na svojem zemljišči, sme redno storiti s svojim imetjem, kar mu drago.
Ako bi bile te pravice kakor koli postavno omejene, tedaj veljajo te meje.
Vsakdo bo vedel, da tudi na lastni njivi ne sme žeti, ako jo je dal v najem in dokler najem traja; ako sera sosedu dovolil pravico poti, steze čez moje zemljišče s pogodbo ali po oporoki, tedaj mu gre ta pravica in va-njo segati ne smem.
Enako velja se ve da tudi, ako bi bil sosed tako pravico bodi-si vsled moje dobrovoljnosti ali malomarnosti priposestval.
V   vseh teh slučajih je lastninska pravica moja omejena, ne več popolna in vezan sem, ozirati se na te meje.
V   takih slučajih postane moje posestvo nekako sluz no sosedovemu posestvu in zato postava tudi nekatere vrste omejenja lastninske pravice imenuje služnosti, in s stališča opravičenega imenuje jih „pravice služnosti".
Naš občni državljanski zakonik o služnostih med drugim to-le določuje:
§. 472. se glasi: „Pravica služnosti lastnika zavezuje komu druzemu v korist zastran svoje reči kaj trpeti ali opuščati. Ta pravica je stvarna in ima moč zoper vsacega posestnika služne reči."
§. 480. pravi: „Ime služnosti je ustanovljeno v pogodbi , v poslednji volji, v sodnem izreku, ki se je pri delitvi vkupnih zemljišč storil, in zadnjič v zastaranji."
§. 481. pravi: „Stvarna pravica služnosti na nepremakljive in sploh take reči, ki so v javnih bukvah vpisane, se more samo z vpisom va-nje pridobiti."
§• 484. se glasi: ^^Posnetek gospodovalnega blaga more sicer svojo pravico rabiti, kakor se mu ljubi; vendar se služnosti ne smejo razširjevati, marveč se morajo stesnovati, kolikor dopušča njih narava in namen, zavolj katerega so ustanovljene."
Ako bi v tem oziru pogledali še nekatere nadrob-nosti ravno pri tem vprašanji pomenljivih služnosti, pogledati bi bilo še dva paragrafa.
74
Glasi se §. 492.: „Pravica steze obsega pravico, po tej stezi hoditi, dati se po njej od ljudi nosit ali druge tod k sebi puščat. Z gonjami je zvezana pravica, sa-mokolnice se posluževati; s kolovozom pa pravica, z eno ali več vpregami voziti."
§. 493. pa se glasi: ,,Nasproti se, brez posebnega dovoljenja, pravica hoje ne more razširiti na pravico, jezdariti ali se od živali nosit dati; tako tudi ne pravica gonj na pravico, težko bremena čez služno zemljo vlačiti; ne pravica vožnje napravico, razpuščeno živino čez-njo goniti."
To so na kratko tista postavna določila, na katera bi bilo posebno gledati pri vprašanji, s katerim se pečamo.
Druge v zgoraj navedenem §, 364 sploh omenjene meje zadevajo splošno blagostanje, na priliko, na javni promet, na varnost zoper škodo ognja, zdravstveni oziri itd., na katere se bo pa v predstojećem vprašanji prav redko kdaj ozirati, k večemu na ozir prometa, ki je vsikako merodajen v to, da se vožnja po javnih cestah ne ovira.
Sploh smemo tedaj trditi, da se nobenemu gospodarju ne sme braniti, da bi svojega posestva ne ogradil z živo mejo.
Saditi mora, se ve da, živo mejo na svoje zemljišče in tako, da tudi vejevje, kedar se živ plot zaraste, ne sega na tuje.
Ali potem pri živi meji raste kopriva ali sama de-teljca^ ali sosedove čebele potrebujejo strežaja, da jim pomaga čez plot, ali morajo morebiti frčati na okrog, to ne briga gospodarja bolj, kot ono, ako mu sosedove čebele hodijo na njegove cvetice med lizat, ker sploh velja pravilo, da tisti nikogar ne žali, kdor se poslužuje svojih pravic.
Vsi taki ugovori so manje ali veče sitnosti, katere se morajo tem bolj odločno premagati, ker mora vsak razumen kmetovalec veliko korist živih mej pripoznati in onega podpirati in posnemati, kateri začenja z dobrim izgledom.
Poleg živega plota še posebne ograje sploh treba ni, vsakako je pa potrebno, da mlade sadike plotove dobe nekaj opore za prva leta.
Mladine, katera menda uže od časov bibličnega paradiža rada preži na sadje, posebno, ako je prepovedano, ne bo nikdar moč popolnem odgnati od sadnega drevja; nekaj mora pomagati ograja, nekaj pa potrebni ;,sultan", nekaj palica, nekaj svarilo, posebno v šoli, največ pa splošno razširjenje sadjereje; kar se bode pa po vsem tem še vendar-le po mladini sadja pokradlo, moral bo prizadeti zapisati na račun redne zgube.
Sploh pa Vam živo priporočamo, marljivo in ne-vstrašeno zasajati žive meje, in ako bi tako vprašanje prišlo do gosposke, Vas bode — v postavnih mejah — prav gotovo podpirala.