Letnik II Ta Časopis izdajo Vydrova tovarna žitne kave v Pragi VU1. in ga pošilja svojim odjemalcem popolnoma zastonj. -—= Na ,,Domačega Prijatelja" se ne more naročiti, tudi do inozemstva ne. -—: Prerokovanje „Domačega Prijatelja" za mesec junij : ®|j)o junija že solnca žar Pa vino zdaj je predrago, neznosen nam postaja, in žganje je škodljivo, si sence išče vsaka stvar, ženice ljubijo sladko — na kmete vse odhaja ... ne marajo za pivo . . . A pridnemu ni solnca mar Kako jim žejo ugasi, ki žge mu potno lice, jih gospodar sprašuje: kosi po polju gospodar da kava jim najbolj diši in žanjejo žanjice. od vseh po vrsti čuje. — Izraz najsrčnejše zahvale Marija Parisch, sopr. nadgozdarja, Ljubno. Marija Peternel, gostilničarka, Bled. Fr. Petek, cerkovnik, Prevalje. Anton Pogačnik, gostil i župan, Podnart. Ivan Pregelj, Medija. Ant. Radi, žel. pokoj. Dednivrh. Ana Rape, nadučit. soproga Smlednik. Franjo Rebec, glavar postaje, Jurdani. Franc Roječ, davč. izterjevalec, Radovljica. Jos. Rotovnik, velepos. i župan, Legen. Jak. Stamper, c. kr. tin. preglednik, Buzet. Val. Stare, žel. uslužb. v. p. Srednjavas v Boh. Jerica Scfnvegel, Gorje. Jos. Seme, žel. uslužb. Trbovlje. A K. Sežun, nadučitelj, Rovte. Ivan Stupica, učitelj, Dražgoše. Martin Tofant, listonoš, Vrhe. Ivan Tomažič, tov. usnja Vrhnika. Nik. Večerin, m. pol, nadstraž. Ljubljana. Alojz Vidner, mizar, Sv. Duh-Loče, Dženka Vižintinova, nadučit. sopr. Renče. Neža Volk, šivilja, Sevnica. Ign. Vrečko, tov. del. Gaberje. J. Vrščaj, c. kr. učitelj, Trst. Ivan Vusič, čevlj. i posest. Črnomelj. Antonija Zibret, šivilja, Laško. \J$i $t&r)oi)\ iz vseh krajev so z Vydrovo žitno kavo neobičajno zadovoljni, kar dokazujejo sledeča na tekom t. m. doposlana priznanja: Nekatera priznanja, katera so nam bila doposlana v teku zadnjih dni. Ivanka Bizjak, Srednjavas v Boh . . . Ker je pokus Vaše žitne kave meni in moji družini jako dobro ugajal, prosim, da mi jo pošljete takoj 5 kg. Jožefa Celot, posestnica, Ukve ... Da je Vaša kava najzdravejša to lahko potrdi vsaka gospodinja, tudi vsakomur ugaja kdor jo le enkrat poskusi. Val. Glemente, učitelj, Gora ... Z zadnjo pošiljatvijo sem nad vse zadovoljen. Strinjajoč se z mnogobrojnimi priznanji Vaše žitne kave, naročam zopet 5 kg. iste. Franc Crobath, trgovec, Kranj . . . Prosim pošljite mi zopet 5 kg. kave. Ker je kava zares izvrstna, jo tem potom prav toplo priporočam. Josip Črnivec, pisarniški pomočnik, Kranj . . . Blagovolite mi poslati zopet 5 kg. Vaše žitne kave, katere se je vsa moja družina tako privadila, da ne moremo biti več brez nje in je tudi ne nadomestiti s kakim drugim kavinim suro" gatom, bodisi glede kakovosti, kakor tudi glede nizke cene. Ne kaže mi torej druzega kakor, da ostanem stalen odjemalec Vaše žitne kave, ki je vredna, de se jo vsestransko priporoča. Anton DeV Cott, c. i kr. rač. narednik, Trst . . . Prosim pošljite mi zopet 5 kg' Vaše izvrstne, Vvdrove žitne kave. katera meni, kakor tudi moji družini jako ugaja. Mihael Globočnik, trgovec i poseot. Voglje . . . Prosim pošljite mi zopet S kg. Vaše priznano dobre kave. Bran Grudnih, učitelj-voditelj, Preloka . . . Brez Vaše izvrstne kave, naj ne bodi nikdo, komur je zdravje drago. Karol Jančigar, župnik, Dobrniče . . . Ker mi kava vrlo ugaja, pošljite mi jo zopet S kg. Iran Kamnikar, posestnik, Ravnobrdo . . . Radi dobrega okusa Vaše žitne kave naročam iste zopet 5 kg. Anton Klanjšček, prosest. i podžudan, Št. Ferjan . . . Mojim otrokom gre Vaša izvrstna kava imenitno v tek. Priporočam jo vsakomur. Ignac Knafelc, paznik, Ljubljana . . . Ker Vaše kave ne moremo pogrešati in tudi druge ne rabiti, zatoraj prosim za novo 5 kg. pošiljko. >, Vjdrova žitna kava« je v resnici najboljša in najzdravejša! I rane Kokošar, krojač, Grahovo ob Bači . . . Vaša kava se je pri nas popolnoma udomačila; ne moremo biti več brez nje. Marija Kolerič, kmetica, Ukve . . . Ker je Vaša kava izvrstna, pošljite mi jo zopet 5 kg. Živela slovanska tvrdka. Ivan Kordan, nadzornik c. kr. drž. žel. sklad, Kranj . . . Vaša kava nam zelo ugaja. Priporočal jo bodem radi njene linosti in ker je slovanski izdelek, kar najtopleje. Janez Kozjek, želez, delavec, Kranj . . . Prosim pošljite mi zopet 5 kg. Vaše izvrstne žitne kave, ker nam jako dopade. Ostanem stalen odjemalec. Alojzij Kreft, župnik na Ponikvi izraža svojo zadovoljnost. Mici Krajnčič, soproga šol. vodja v Svetini . . . Ker Je »Vydrova žitna kava, zares jako zdrava in izvrstna, zatoraj mi blagovolite nujno poslati zopet 5 kg. Tereza Kiirner, Gorica . . . Ker nam Vaša žitna kava zelo ugaja, se priporočim ako mi jo v kratkem zopet pošljete 5 kg. Jakob Lebar, župnik, Černošnjice . . . Prosim pošljite mi zopet eno vrečico Vaše dobre žitne kave. Jožef Lombar, kmetovalec, Spod Bela .. . Ker nam Vaša kava radi izvrstnega okusa najbolj ugaja, prosim, da nam jo pošljete zopet 5 kg. Franc Lukovšek, tovar. stolpnih ur, Podnart . . . Vsled prepričanja o dobroti slovanskega izdelka naročujem 5 kg. izvrstne kave. Marija Malnarič, nadučit. sopr., Sv. Križ pri Kostanjevici ... Z Vašo žitno kavo jako zadovoljna. Blagovolite mi jo zopet poslati. Martin Marolec, delavec, Virnavas ... S kavo sem zelo zadovoljen. Ta pijača mi radi izvrstnega okusa zelo ugaja. Prosim da mi pošljete zopet eno vrečico. Srečko Moder, Zagorje ob Savi . . . Prosim pošljite 5 kg. izborne im okusne žitne kave. Anton Pogačnik, gostilničar i župan, Podnart . . . Vaša kava moji družini jako dobro ugaja, ter prosim za novo pošiljko. Al. Ponikvar, učitelj, Vel. Trn . . . Mislil sam, da je pretirana hvala Vaše kave, a prepričal sem se, da je res izborna. Pran Pracni, pisar Staritrg pri Ložu ... Z Vaše žitno kavo sem popolnoma zado voljen, ter ostanem Vaš stalen naročnik, Primož Soblelc, posestnik Bašelj . . . Vaša žitna kava se nam je tako priljubila, da jo bodemo sedaj bolj pogosto naročevali. Ivan Itupnik, trgovec, Rovte . . . Kava izvrstna! Antonija Savinšek, soproga organista, Jesenice . . . Ker smo s kavo jako zadovoljni, pošljite nam jo zopet. Letnik II 1. junij 1905. Stev. 6. DOMAČI PRIJATELJ VIDA: -- 5E" NENflTISJENI nURNOUI PE"5MI Ti veš, da ljubim drugo dekle in poješ le in se smejiš — ti veš, da zapustim te dekle, če ti to hočeš in veliš. Jaz vem, da pustil bom te dekle ker ti hotela boš tako — in vem da potlej vse življenje temno mi bode in mrtvo . . . Oh grenke so strupene solze zato pa padajo v srce — in svetli dan mi jih omije in črna noč o njih ne ve. Ne plačem za zgubljeno srečo, sedanjost nosi mi srce . . . Jaz plačem le za mladmi leti ki mi zasijejo šele . . . K sem našel v neki stari knjižici Reclamove biblioteke. V. (SAMKO CVETKOV.) I JOSIP BF.KŠ : Vsak večer ob isti uri hodi nekdo me tolažit in obetat lepih ciljev — pride nikdar ne potrka. noc. In če zrem tja v noč opojno, polna je pomladnih čarov, pa nikdo ne ve, odkod so, m nikdo ne ve, zakaj so . . . Ah, ti moč, kdo mi razplete tvojo tajno govorico ? Jaz te čutim, ker imam te, a ne vem, zakaj imam te . . LEA FATUR. UDOUK U ZADREGI. Mokrinova Neža se je hotela možiti. To sladko in opravičeno željo je gojila sicer že dvajset let, a sedaj se je bližalo uresničenje njenih nad. Saj je dejala vedno : »Enkrat se bodem, to je gotovo, kedaj pa ne vem. Nastavljati se je treba, v hišo me ne pride iskat nikdo«. — Tako je dejala in prav je imela. Iskala ga je neutrudno, nastavljala se, hodila po veselicah — pa vsak ni bil za njo — ona ne za vsacega. Imela je dote štiritisoč forintov. Bila je dobra kuharica, šivilja, znala je »kaj treba pri hiši in pri polju«, bila je varčna, pa kljub vsem tem lepim lastnostim je dočakala štirideseto leto doma. Štirideseta, da je o strahu pravijo loteristinje, za dekle, ki se hoče možiti je res strašna; pa vendar ni, da bi človek obupal, znani so slučaji, da so se vdomila stara dekleta bolje nego mlada; čakati treba. Tako je dejala Neža, upala — in ne zastonj. Ni je varal srca tajni glas. Tiste dni je umrla soproga nadoficijala pri davkariji. Težko je mlademu možu, če ga zapusti ljubljena žena, še težje staremu, če je preživel osemindvajset let ž njo v dobrem in slabem in se najde naenkrat sam z otroci. Nerada je zapustila Jankičeva moža in petero otrok. Pa smrt je ljuta gospodarica, ne vpraša, hočeš — nočeš — moraš in morala je iti. Sicer ni imela dosti dobrega — kaj drugega nego skrbi so ji provzročili mož in otroci? Pa bila je žena, bila mati in ljubila jih je. Komaj so odnesli mrtvo ženo, že so se menili sosedje in znanci, katera bi bila zanj. — In postavila so se na noge, stara in mlada dekleta, hodila mu na pot, gledala ga izzivajoče in zapeljivo. Saj mož je bil star, šlo se je za lepo plačo in pokojnino, vsaka je dejala: »preskrbljena bodem« in ni pomislila, kako nemoralično je njeno govorjenje. V globoko žalost vtopljen vdovec ni niti zapazil, da ga zasledujejo. Prvih štirinajst dni je gledal vedno v tla in brisal si skrite solze. Potem je že pogledal kradoma v kak cvetoči obrazek in po preteku štirih tednov se je pogosto oziral po dekletih Ne, da bi se hotel ženiti, ali vsak rad gleda lepo mlado dekle, to je naravno, [ankič je imel staro kuharico, ki mu je gospodarila in se ni mislil ženiti. Ali ljudje — Tudi Neža je rekla: »To bi bi bila partija za me«. Zvedela je za ženo, ki je bila osebno znana z Jankičem; Šla je k njej in ji rekla: Vse pride po ljudeh, dajte uredite mi to, ne bode Vam žal. Tinečka, stara umna žena, ji je odgovorila: »Vse pride po ljudeh, le zanesite se name. Tako tedaj — Jankič je sedel v svoji pisarni, zavarovan z leseno ograjo proti sovražnim napadom. Bil je sam v svoji sobi, sprejemal in rešaval je vloge, stranke so prihajale in odhajale. Najraje bi bil videl, da bi danes ne bilo nikogar, ker je imel težke račune: nekaj ni bilo v redu, pa ni bilo. »Oh dober dan, Vaša vloga?« — Tinečka se je naslonila pod okence in rekla polglasno: »Oprostite, gospod, imam drugo opravilo, vdovec ste, kaj Vam kaže druzega, kakor ženiti se? Vem za nevesto prilične starosti za Vas. Ima štiri tisoč in je dobra gospodinja. Ako Vam je všeč, jo pripeljem jutri sem, ona ne ve nič o tem; povem ji to pozneje. [ankič je poslušal z enim ušesom in mislil na nesklepčni račun. Nič ni vedel, zakaj, vender ji je prikimal. Zadovoljna je odšla, ko je prišla druga stranka. Leta je bil star penzijonist sivih brk, polomljene hoje, skrbno sčesan i obrit: »Dober dan gospod«! — Dober dan Svigelj, Vaša vloga?« Švigelj je izvlekel robec iz žepa, obrisal si skrbno nos in oči: >Nimam vloge, slišal sem gospod Jankič, da se kanite ženiti. Jaz imam hčere, mlade, lepe, vsakemu jih ne dam. Vas pa poznam in rad bi Vam dal eno, še raje pa obe. Tako težko se razpeča tako blago.« »Prevelika čast«, se je nasmehnil Jankič, «pa moj Anton je starejši od Vaših hčera, kako bi to bilo?« — »Oh, se bodete že pobotali, križ je z dekleti, jutri Vam ju pripeljem, da jih pogledate, kaj ne?« jankič je mislil na račun in kimal. Odšel je Svigelj in vstopil mladi davčni praktikant. »Servus amice«. Vaša vloga?« Moja vloga je nevesta za Vas gospod nadoficijal. Sestro imam, ni prav mlada. Vam bi jo pa privoščil,, prav pristala bi Vam, saj blago je še boljše, če malo poleži.« »Včasih je preperelo«, se nasmehne vdovec s kislim obrazom, ker je že slišal o suhi jezičini stari goski. »No, bodete že sami videli, spoznati se treba; najbolj praktično bo, Če pride k meni in Vam jo pokažem, da ona nič ne ve o tem, za kaj se gre«. Vražje številke, Jankič je mislil nanje in kimal. Zopet se je pokazal pri okencu zgrbljen ženski obraz. Skrivnostno mu je migala starka: »Gospod, kaj ne, da so oni vdovec? Poslala meje mlada vdova, če se mislijo možiti, bo prišla jutri sem«. — »Da, da, hodi k vragu, ti in tvoja vdova«, tako je zamrmral nesrečni vdovec in ker je bila ura že šest, snel je klobuk s klina in odšel na pokopališče. Poiskal si je samotno pot, kjer je zapazil, da srečuje na svoji navadni poti vedno iste ženske, da ga gledajo in mu namigavajo. Zjokal se je nad grobom skromne, tihe žene, katero je sam poiskal in našel, in vračal se ves potrt domov. Na potu ga je srečal prijatelj: »Sluga, zdravo! Ah kaj, še vedno žalosten, mrtvo je mrtvo — jaz vem za partijo za te, vdova je, ima štiri male otroke, so prav kratkočasni«. — »In jaz pet, rad bi videl, kako bi to bilo« — ne voljno je hitel ubogi vdovec naprej, prijatelj je klical za njim: »Jutri jo pošljem v urad, saj ne bode vedla, za kaj se gre«. Drugi dan se je vglobil vdovec v svoj račun in pozabil na vse ženitbene ponudbe. Pa zbudil se mu je nejasen spomin na vče-rašnje dogodke, ko se je pojavila pred okencem umna Tinečka in mu pokazala z očmi krepko rudečelično deklico, prijetne zunanjosti, gladko oblečeno in počesano. Nekaj radostnega je preletelo vdovca osamljeno srce. Prikimal je in Tinečka je predstavila Nežo z besedami: »To le gospodično Mokrinovo sem pripeljala, rada bi zvedla ali bo res samcem naložen davek. Oni bojo vedeli. Jankič je odprl usta, pa ni utegni! pregovoriti navadne fraze: »v čast mi je«, ker je prišvedral v pisarno stari Svigelj v spremstvu dveh mladih deklet, od osemnajst do dvajsetih let. Oblečene sta bile prav čudno, lasje so jima viseli v čelo do ušes. Vdovec se je prekrižal v duhu. Stari ga je pozdravil, dekleta so se pa ogledovali in hihotali: »Tak star plesnivec, pa se hoče še ženiti . . .« Jankič je slišal prav dobro ljubeznjivo opazko deklic »ki nista vedeli, za kaj se gre« reagirati pa ni mogel, ker je že vstopil v pisarno mladi praktikant z drobno izsušeno staro devico v obleki iz preteklega stoletja. »Gospod nadoficijal dovolite, da Vam kar mimogrede . . .« Ni utegnil dokončati, ker je že vstopila ženska nizka postave, odeta v črnino. Plašček je pokrival malo visoko ramo, lice je zakrival gosti pajčolan, vendar je švignil skozi mrežo hudobni pogled škilastih oči, na cvetočo Nežo in ostale ženske osebe. Odrinila je praktikanta od okna: »Dober dan gospod . . .« Glasno vpitje štirih otrok ji je vstavilo besedo. Lasje so vstajali vdovcu, ko je videl vstopiti mlado vdovo s štirimi negodnimi otroci. Vdova s skrbnim, žalostnim, vendar upa DOMAČI PRIJATELJ 149 polnim obrazom, se je ustavila pri vratih in pogledala Jankiča, potem otroke, češ: »Gospod, to so moji otroci.« Ves iz sebe je gledal JankiČ na izdajska vrata, bila so kakor pušica Pandore, iz katere je prihajalo vedno veče zlo. Pride li še kaj in zakaj se zbirajo? Ženske, od katerih ni vedela nobena, »za kaj se gre«, so se spogledale in uganile z žensko prefriganostjo, da je pripeljal vse njih isti namen. Potemneli so obrazi, nevihta se je zbirala, le Neža je ostala mirna. Mladi deklici sta se suvali, penzijonist je stopal z ene noge na drugo, stara goska je počrnela jeze, rdeča vdova se je rudečila še bolj, otroci pa so našli vrata v trdnjavo, vsuli se v njo, in, ker so bili ljubki »kratkočasili«, so prevrgli kmalo črnilo in ga izlili po računu okamenelega nesrečnega vdovca. Zasvetilo se mu je v glavi, spoznal je opasnost položaja, ker ni varno, ako pridejo tekmujoče ženske vkup. Pogled na v črnilu plavajoči račun mu je dal pogum. Vstal je, ko Napoleon na Elbi z novim pogumom, pometal »kratkočasne« otroke iz pregraje in zaprl vrata; nato se je obrnil s strogo službenim obrazom zkoji okence na stranke: »Prosim . . .« »Gospod nadoficijal, Vi ste veleli«, so se oglasili Svigelj, prak-tikant in obe vdovi zajedno. »Le vse po vrsti, kdo je bil prvi?« »Jaz gospod«, se je oglasila Neža mirno, »pa ker ste preobloženi z delom, Vas nočem muditi.« Podala mu je roko, stisnila jo krepko in odšla s Tinečko. Tudi Švigelj je kimal dekletoma in se poslovil z besedami: »Blaga dosti, gospod vdovec, tržne cene padajo, pridemo drugič.« Praktikant je pozdravil meneč s pogledom na vdove in otroke: »Nisem vedel, da si bodete naročili za danes celo menežerijo.« Škilasta vdova je pošepetala skozi okence. »Kaj ste tako lakomni otrok, da si jih pustite voditi sem?« in odšla je s strupenim pogledom. Plašna je ostala še vdova z otroci, obrisala jim je po možnosti madeže črnila z obraza, prstov in obleke in rekla s solzami: »Sram Vas bodi, da otresate tako grobost nad mojimi an-geljci!« Proti otrokom je nadaljevala glasno: »Poprej naroči mrha naj pridem, zdaj ima pa tako goflo in stresa sitnost, takle star dedec. Seveda, punčke, te mazafure Švigljeve, so mu že všeč — ni ateta za Vas, ubožice, pojdimo !« Hvala Bogu, Jankič si je oddahnil, pozvonil je slugi, da po-čedi in obrnil dvakrat ključ v vratih. Potem se je lotil zopet računa. Ni hotelo biti v redu, pa ni, številke so kar plesale. Pred očmi je imel Neže prijazno lice, po ušesih so mu šumele besede: »stari plesnivec«. Odločil se je trdno, da se baš ne bode ženil, ne s staro, ker je ne mara, ne z mlado, ki bi se norčevala iž njega. Sam hoče bloditi še mu namenjeni življenja čas, zvest hoče ostati mrtvi ženi. Ta misel je bila tako elegična in spodbudna, da je ves ginjen pretakal nad svojo lastno krepostjo solze na račun, ki pa s tem še ni bil sklenjen. Ojunačil se je in nesel račun v pisarno svojega kolege: »Prosim te, preglej to, meni ni nikakor možno; saj veš, žena« in otiral si je solze. — »Katera žena pa, mrtva, ali živa?« se je smejal bezčutni kolega. »Saj slišim, da te oblegajo žive: neumnost žalovati po mrtvi. Vzemi drugo pa je, saj prej ne bodeš imel miru; ženske gredo na vdovca, kakor muhe na med Posebno če je prileten in zapušča lepo pokojnino, kaj ne Jankič? — Jaz vem za eno « »Tudi ti, Brute?« vzdihnil je nesrečni vdovec in odšel s težko glavo h kosilu. Šel je po skritih potih, da se izogne sitnih žensk. Doma so čakali trije fantki, dva odrastla sta bila že v službi. »Papa. Urša mi ni prišila gumba. — Papa Urša še ne ve, kaj je samostalnik, tako je zabita, mama mi je pomagala pri nalogi — Papa, rekel sem Urši, da me boli glava, pa je rekla, da njej to nič mari, da ima dovolj drugega posla in me ne more negovati « Mož je vzdihnil, pogladil bolečo glavo najmlajšega, prišil večjemu gumb in pregledal nalogo srednjemu. Nato je prinesla čmerikava dekla kosilo, prepirala se z otroci, obnašala se sploh bolj oblastno, kakor devet gospa. Vdovec je jedel in vzdihoval. Gospodinje je manjkalo, kamor je pogledal. Slednjič se bode moral le ženiti, pa razun Nežinega so mu bili vsi tisti obrazi nevšečni. Neža pa ni vedela »za kaj se gre«, kakor je rekla Tinečka Leta je zvita ženska, gotovo hoče kaj zaslužiti pri tem. Kakor navlašč je srečal popoludne Tinečko Ustavila sta se »No gospod, kako Vam je ugajala? Ko bi dobili tole, bi bili srečni, jako dobrega srca je za otroke. Jaz ji dam lahko kako dobro besedo; kajti ona se ne mara možiti. Saj ji ni sila, zase že ima.« »Ali mislite, da bi me vzela?« — »Če vam je povšeči, bom govorila ž-njo ; saj veste, vse gre po ljudeh, zastonj pa ni nič!« »Saj ne bo zastonj, Tinečka, poskusite svojo srečo.« Kaj bi pravila nadalje! Neža se je možila. Dolgo je čakala pa pričakala je. Primožila je pet otrok, ki jih ljubi in izhaja ž njimi prav dobro GROZD AN SLAVELJKO : HOJI LJUBICI. Tebi deva, bridke solze, rahle upe posvetim ; kar uživam Tebi dajam, noči žaljnih in prečutih misli vse; vse dejanja, in nehanja, duše žgoče vse želje. Ti si meni, vse na sveti, oče, mati, ljubica, brat in sestra in tovariš, ti moj up si deklica! v sreče dnevih, tebi dajam, kar trpim: Sreče nade, hrepenenja, mračne misli in želje, grenke jade, in spomine, ki življenje mi more. VITOJ JELENC: U HE-NI JE" NOC. Vse polje cvete, poljana duhti, kadar čeznjo gre vesela pomlad, ko žarki se sončni po polju igrajo. A v meni je pusto, ni belili cvetov, ni božjega sonca, duhtečih vrtov ! lil v meni je noč tema vsepovsod, nikjer ni življenja, nikjer ni vstajenja. I. H., v Pragi: KADAR NIHAH0 DENARJA. Velika vojaška spalnica z devetnajstimi vojaškimi posteljami, dolga, da se ob nekoliko bolj slabi razsvetljavi komaj vidi iz kota v kot in strašna, da mine vsakega veselje, kdor je prestopil njen prag. Okna so visoka za poldrugega moža in primeroma zelo ozka. Je jih šest in po dnevu ne manjka svetlobe; prav tako tudi ne manjka ropota in šuma, ki prihaja iz ulice in iz vrta, ki je pred vojašnico, električna železnica, težki tovorni konji in vozovi, izvoščiki in kočije, postreščki s svojimi dvokolesnimi vozovi, mlekarji, kramarice, pestunje, otroci, glasno smejoče se mladenke. Na večer svetlobe izmanjka, šum pa ostane še vedno. V sobi se prižge luč in ob obeh dolgih, neznansko nerodnih mizah iz mehkega lesa oživi za nekaj časa: snaži se obleka in čevlji, pišejo se pisma in karte. Ali to življenje traja le kratko in večina mladeničev se izgubi v mesto in kantino in soba ostane prazna in temna. Kadar pa nimamo denarja je stvar nekoliko drugačna. Obleko cedimo mnogo počasneje kakor sicer in zdi se nam, da je bolj umazana kakor navadno. Med snaženjem se izvije temu in onemu iz prsi komaj slišen vzdih in za tem še drugi. Ta in oni se izmučen vsede na postelj in se prične trudno ozirati po svojih tovariših in po vsej sobi. In tedaj opazi, da smo zopet tisti kakor navadno: štirje Slovenci, dva Čeha in jeden Rusin. In nič se ne začudi, da smo se dobili zopet stari znanci in da smo zopet suhi. Ne mislite, da je človek že sit in srečen, če je v Pragi pri vojakih! Kdor se misli v Pragi počutiti dobro, naj si le vzame seboj lepo porcijo potrpežljivosti in še lepšo mošnjo denarja, kajti biti brez denarja, je v Pragi prav tako žalostno in dolgočasno kakor v našem Kranju ali Cerkljah. Prav za prav je tukai na severu dolgčas po peticah še večji, kajti doma na Slovenskem človek niti ne ve, kaj naj začne z denarjem. Kaj pa sem imel tam doli? »Mavrila« in »Retička« pa včasih kako pol ponesrečeno igro v »Bralnem društvu« ali v »Čitalnici«. V Ljubljano v gledališče pa smel nisem, ker nisem imel spremstva. In pa »horo legalis« smo imeli. Tu v Pragi pa, ej, tu so gledišča, kavarne, gostilne, veselice, plesi, izložbe, dekleta, ej vsega je tukaj — samo denarja ne In če denarja ni, je vse to za te, kot da si v Kranju ali v Cerkljah Prve dni, ko smo še imeli denarja in smo bili še veseli, je vprašal Karlo, rodom Tržačan, nekega Čeha, če nima denarja, da je ostal doma v vojašnici. Čeh se je potrkal po žepu, da so zažven-kljale desetice veselo, kakor zvončki na Miklavžev večer. »Posodi mi dvajset krajcerjev!« mu pravi Karlo. No, tedaj smo se prepričali, da pri Cehih nimamo dosti upanja na posojila. In res so nam posojevali do danes večinoma slovenski dijaki pa nemški vojaki. Cehi so premalo zaupni in imajo prav. Kolikokrat posodi človek, pa ne dobi nazaj nikdar! Praktika, praktika, te imajo Cehi, nam Slovencem pa gleda idealnost povsod iz rokavov in žepov. Ko nam je zmanjkalo denarja prvič, so šli vsi trije Slovenci na lov za njim, jaz sem pa ostal doma v kasarni. Karlo in Drejče sta se vrnila suha, kakor sta odšla: izposodila sta si pri nekem rojaku vsak eno krono in jih zapravila še predno sta prišla nazaj. Lenart je prinesel dva goldinarja, ki mu jih je dal tudi neki slovenski dijak, sam revež. Polovico je dal meni, naj gospodarim ž njo, kakor najbolje vem in znam. Jaz sem zlekel iz kovčega svoje pisarije in pričel nadaljevati neko povest, da bi si tako prislužil nekaj soldov. Drugega jutra, bila je nedelja, so naši Slovenci nakrat izginili, in se vrnili šele h kosilu. Bili so v kantini, kjer so zapravili Le-nartov goldinar. Popoludne sva šla s Lenartom med slovenske visokošolce; Šli smo na Višehrad in še drugi čuk se je šel gret k vragu. Tako smo bili zopet brez denarja. Vedoč, da našim slovenskim mladeničem samim navadno tiči v žepu gad, se nismo marali zateči več k njim; raje potrpimo, že pride pomoč! Naslednje večere smo ostali doma. Jaz sem pisal, oni so pa posedli po posteljah in se razgovarjali. Ali kmalu sem se prepričal, da ne morem pisati ob taki luči in takem nemiru. Zato sem se pridružil ostali družbi, ki se je med tem še pomnožila za dva Ceha. Sedeli so na Karlovi in Drejčetovi postelji in se zgovarjali o samih strašno pikantnih stvareh. Največja mojstra v pripovedovanju sta Karlo in Ceh H. Ej, ta Karlo in ta H. to sta dva posebna človeka. Oba sta precej rejena in oba nemarna in lena. Oba imata hudobne in uma- zane jezike. Imata se rada, pa se vendar vedno špikata in prepirata, kajti se borita za to, kdo je v naši spalnici večje »prase« in manjši »hlupak«. Te njiju borbe so včasih strašno smešne, seveda vedno po vojaško surove. Pri vojakih se namreč navadi človek surovosti bolj kakov star konj slabe krme. Cez nekaj dni se je Drejče spomnil, da je to, kar počnemo sedaj, prav za prav zapravljanje časa in da tako postanemo prave packe in suroveži. Pritrdil sem mu in na njegov predlog sva šla na izprehod. Šla sva po mestu — kam bi pa šel človek sicer zvečer. In kaj sva videla vse na teh razsvetljenih ulicah in trgih! Ej, kake izložbe so to ! Kake obleke in kaki klobuki, pa kaka zlatnina in srebrnina! In pred izložbami devojke, samo kri in mleko, krasne kakor pomlad in lahke kakor srne! In s kakimi očmi so gledale krila, bluze in klobuke. Da bi imel denarja, takoj bi stopil k eni in jo vprašal, kaj bi imela najraje. Pa saj bi jo bilo sram, da se vtikuje vanjo tak »rekrut«. In v tem hipu se mi je zazdelo, da so moji črevlji strašno nerodni in teški in da strašno zbijajo po ulici. In moja čepica, kako strašno smešno mi mora sedeti na ostriženi glavi. No, hlače bi še bile, ali jopica in plašč, kako široko in veliko mi je oboje! V tem trenotku sem se zazdel samemu sebi neznansko smešen. Poleg mene je stala mlada, lepa deklica cvetočega lica in lepo opravljena. Nehote sem ji pogledal v obraz, ona je storila prav tisti hip isto in oba sva zarudela. Povesila je oči in odšla. Sam satan bi Vam ne mogel popisati, kako sram me je bilo takrat. Sunil sem Drejčeta pod rebra in šla sva dalje, ne da bi spregovorila besedico. — Misli, neumne in težke, so brodile po moji glavi. Kako sem spodil to mlado golobičico s svojo nerodno postavo in še nerodnejo obleko. Kakor strašilo sem za v turščico, da bi plašil vrane. In ta krojač. Kdaj sem mu še dal staro obleko, ki sem jo kupil od svojega cerkljanskega prijatelja, in še vedno je ni prenaredil. Lahko bi jo že nosil cel teden, pa je še vedno ni. Na to sem se spomnil, da bi krojača niti plačati ne mogel in da je prav, da mi obleke še ni prinesel. Kako nerodno bi ga bilo prositi, naj počaka nekaj dnij! In nazadnje je prav za prav tako vse jedno, ali sem tak ali tak. Jaz ne poznam nikogar in mene tudi nikdo, čemu naj bi se sramoval? V meni ne vidijo drugega kot vojaka in če se jim zdi vojak smešen — no, jaz nisem vzrok; naj bi mi pa dali drugačno obleko, če nočejo smešnosti. Prišla sva do zelo razsvetljenih oken: bila je knjigarna. Pričela sva pregledovati. Bile so tu nakopičene knjige in časopisi, domači in tuji. Potem je prišel pa še zanimiveji oddelek upodabljajočih umetnostij. O Boga milega, če bi imel človek denar! Najel bi si eno samo, ne posebno veliko sobo. Nakupil bi si knjig in jih lepo vredil v omari. Potem bi kupil dve slike, vsako na eno steno in kadar bi nehal citati, bi gledal slike. Gledal bi jih, gledal in sanjal. Škoda, da se tu ne more tako gledati in sanjati, ker je preveč hruma, preveč ljudij — in preveč slik. Da bi bili samo dve, bi se videlo več. Poskusil sem opazovati samo eno, vtopiti se vanjo, — pa ni šlo. Ostal sem le na vrhu, na obleki in barvah. In če bi imel denar, kaj bi si kupil še? Naslonjač in pisalno mizo, pa lepo luč, ki bi dobro svetila in nič drugega. Seveda obleko bi si tudi kupil. In potem bi pisal. Tako pa pri najbolji volji človek ne more napisati kaj pametnega. Ta soba — dolgočasna kakor mohamedanska mošeja, brez slik in brez okraskov, pa ta miza kakor ploh za perilo in ta luč kakor leščerba ! Obrnila sva se proti domu in šla sva mimo gostilen, sladči-čaren, pekaren in užinarstev. Gledala sva dobre in sladke stvari in postala sva lačna in žejna. Lotila se naju je taka lakota, kot da bi še ne bila nič jedla, kar sva s doma in taka žeja, da bi popila celo Vltavo, če bi ne bila tako strašno umazana. Prišla sva do »Narodnega divadla«. Vse polno lepo oblečenih ljudij, take lepe gospodične kot same nebeške zvezde so hitele v gledišče. Pogledala sva na plakat. »Libuša.« O sakrament, če bi imel človek denar, kaj vse bi slišal, kaka glasba, kaka glasba! Ali denarja nisva imela in vlekla sva se dalje, kot dva sestradana volkova : potrebovala sva dušne in telesne brane. Od tedaj nama ni prišlo nikoli več na misel, da bi šla venkaj v mesto suha. Ostala sva raje pri drugih doma v kasarni. In kadar nimamo denarja, tedaj smo doma vsi, seveda žalostni. Zgodi se včasih, da nimamo denarja, da bi kupili petrolej. No, tedaj smo v temi. Saj se da v temi govoriti prav tako kakor na svitlem. In popolnoma temno v sobi itak ni nikoli, ker prihaja nekoliko luči iz ulice od električnih obločnic. Tedaj vlada v sobi polumrak, le v kotih je tema in zdi se, kakor da stojijo tam strahovi. Menda so to naši dolgovi, ali mi se jih ne bojimo, kajti, dokler nimamo denarja nam ne morejo vzeti ničesar; našega črnega kruha in naših telečnjakov pač vsaj ne marajo. In mi smo se še precej privadili temu življenju. Kakor hodimo čisto mehanično po vadišču, tako se tudi brez volje, čisto mehanično vsede vsak na svojo postelj in prične poslušali, kdo pregovori prvi. In ko je za-tvornica odprta, gre samo rado dalje. Kadar imamo petrolej, tedaj tudi kaj čitamo. Zlasti Rusin, ta človek bi Vam požrl knjig, kar bi jih videl. Ima velike, plave, pleplašene oči in je zelo boječ. Kadar zakriči kak ozvezdan možak se ves strese kakor šiba na vodi in zato ga radi pošiljajo po cigarete, parke, voščilo, mazilo itd. Rad bi se bil učil slovenski in jaz bi bil znal rad ukrajinski, pa sva se učila komaj eno uro. V takih lepih dneh, kadar imamo smrdljivec, kakor pravijo pri nas petroleju, tedaj me napade še vedno včasih blazna misel, da bi kaj napisal in si zaslužil denar. In taka misel me je napadla tudi danes in prav zato sem pisal te vrste, da bi poplačal dolgove. Zato mi, upam, ne bodete zamerili moje preokretne dolgočasnosti, kajti dolgovi so vedno strašno nerodno breme . . . ?? UGANKE?? Razpisujemo danes šesti natečaj ugank ter si želimo najštevilnejše udeležbe. Pogoji so ti : Rešitve naj se dopošljejo najkasneje do 20. junija. Naslov: ,.Domači prijatelj" v Pragi VIII. Pravico do iz-žrebanja imajo samo odjemalci Vvdrove žitne kave in členi njihovih družin. Število rešenih ugank ne odločuje, morajo biti ali najmanj 3 uganke rešene. zzzz: Cene so: . 1. P. Žmitek (oljnata slika, umetniški orig.): Xa bregu finske/ja šaliva. 2. Jardiniera. 3. J. Kostanjevec: »Iz knjige življenja« (krasno vezana.) 4. Slika z okvirjem : Pogled na Barkovlje pri Trstu. 5. Figurina. 6. O. Župančič: »časa opojnosti,« (krasno vezana.) 7. in 8. po 3 skudelice za kavo. I. Cena: P. Žmitek: Na bregu finskega zaliva. = Dobitki petega natečaja = so bili izžrebani sledečim rešilcem: 1. P oprsje : Antonija Tratnik, učiteljeva soproga, Postojna. 2. A. Aškerc : »Četrti zbornik poezij« krasno vezana) : Jerica Schwegelt Gorje pri Bledu. 3. Stoječe zrcalo : Ema Mape, nadučiteljeva soproga, Smlednik. 4. Slika z okvirjem: Bohinjsko jezero pri Bledu: Ignacij Cuderman, gostilničar, Tupaliče. 5. Dekorativni okrasek: Alojzija Esih, posestnica, Račica. 6. Zofka Kveder-Jelovškovu: »Ljubezen« (krasno vezana): Biko Eilar, Ljubljana. 7. in S. po 3 skudelice za kavo: Amalija Plesničar, Gorica. Jožefa Hesnik, posestnika hči, Bukovžlaki. 61. Uganka. A. Oinejčeva, Ljubljana. ..Srčjptč," Izpuščeni so vsi samoglasniki. 62. Konjiček. Micika Stegnjarjeva v Mariboru. 0 0 m m m v a č j 0 0 Č S i 63. Skrivnosti pregovor. Vinko Sire v Kranju. E, DANES OKO SI BISER. 64. Uganka. Anton Dokler, Sevnica. a a a a a b b i i m m m m m m m m n n 0 0 r r r r r r r r r r v v Navpično in počez naj se čitajo sledeče besede: 1. mesto na slovenskem, 2. svetovno znani grad na obali jadranskega morja, 3. prebivalec dežele. 65. Demant. Julija Valenčič, na llumu a a a a a a c c c d e e i i i i j j k 1 1 1 n o 0 0 P r r r s s t t u v Od zgoraj navzdol in od leve proti desni nasprotujoči si osebi. 66. Računska naloga. Franjo Stamol, Celovec. Prijatelju sem dolžan 4 krone. Pogodiva se, da mu vrnem vsak teden nekaj. Prvi teden 2 kroni, drugi teden 1 krono i t. d., vsak teden polovico manj: kedaj bo dolg poplačan} 67. Konjiček. Janez Pavšič, Otalež. e j h e * z n 1 68. Uganka. P. I pavi c, Sveto. Znan pregovor ti pove, kako: Fine noge roke peče. 69. Številna uganka. Ema Zencovich v N. 3 5 15 4 3 4 215 12 3 4 5 VSEBINA: Vida: Ce v srcu njegovem... .; Ivan Cankar: Moj kabinet: Roman Romanov: Tam vrhu neba . . .; Zofka Kveder-Jelošekova: V spomin; Ivo Blažič: Anica. Aleksander Murn: Dve pesni: Josip Bekš: Moč; LeaFatur: Vdovec v zadregi; Grozdan Slaveljko: Moji Ljubici; Vitoj Jelene: V meni je noč. I. H. v Pragi: Kadar nimamo denarja. Vydrovi juhni pridatek služi k zboljšanju juh. Ako se navadite na njegov dobri okna. ga bodele >ogrešali tudi v najbolj mcčni juhi. Izvrsten je to piipomofek gospodinjam ; (irugič priobčimo morda aekteia pohvalna priznanja, ki jih dobivamo od vseh stran1, i/, kg v tteklenici 3 K 50 v. Illllfio t{nn-7f>r\re> se razlikujejo že na prvi pogled od izdelkov gospodinjam do juiiiic "ullici v t zdaj ponujamli. Lahko z mirno vestjo rečemo, da smo, kar ■e ti£e okusa naših juh. brez konkurence Hitra njih priprava pridobiva nam vsak dan novih kupcev. Ako nabite zvečer krožnik juhe, ali ako porabite opoldne meso raje za pečenko, kakor za juho, so naše konzerve, n»la«. Gobova, grahova, lečna in sirova juha v kg zamotkih po t K 50 v. Dessert dčlicat izvrstna kakovosl- Skatulja 50 kosrv K 3-— Naše maslene nalaSC Oblatni fj pravi užitek. u šumeča limonadi: Ogromne naročitve izdelka. Škatulja 50 kosov 2 K —. oblate (novost) škatulja K 2 — so nedo-v sezoni dokazujejo izvrstnost tega Rllhtifl" ' ^ nj'm docilite izbora •>, slastnc- pDUIllUl • Osobito gospodinje pu deželi i ga pridutba, ki obseza vse razne primesi, ) dobre mestne kuharice v kruh, potice iišefie pečivo. se ne morejo o?anje je pod nadzorom ika za hranila! Anica Stropnik, posestnica v Družmirju . . . Pripoznati moram, da je Vaša kava izvrstna, posebno za slabokrvne, Frančiška Slibar, gostilničarka, Kaplavas . . . Prosim pošljite mi tolikanj hvaljene in znamenite žitne kave. Ivan Sorli, knjigovez, Grahovo ob.Bači . . . Ker Vašo slastno pijačo vsi tako radi vživamo naročujem zopet S kg. Joh. Tramšek, tovarniški mizar, Slov. Bistrica . . . Ker Vašo izvrstno žitno kavo jako težko pogrešamo zatoraj prosim, da jo takoj pošljete 10 kg. Antonija Tratnik, učit. sopr. Postojna . . . Vašo žitno kavo smatram za poseben lek slabotnim otrokom. Jakob Virant, posestnik Gomilsko . . . Pošljite mi zopet 5 kg. > Vidrove žitne kave« ker zadnja pošiltatev mi je že pošla, bez nje pa ne morem biti. Marica Vrtačnik, gostil hčerka, SI. Lambert . . . Dobro blago se samohvali! Pošljite zopet 5 kg. priljubljene in okusne žitne kave. Matija Wutti, kmetovalec na Ločilu . . . Sem popolnoma zadovoljen z Vašo kavo. Ista je izvrstna brez vsake druge primesi. Pošljite mi jo zopet 5 kg. Janez Zaplotnik, veleposestnik, Letenice . . . Vaša kava se mi je tako priljubila, da ne morem biti brez nje. Mojemu sosedu dal sem jo za pokus, ker pa tudi njemu zelo ugaja, mu jo pošljite tudi S kg. Valentin Zupan, Liboje . . . Pošljite mi eno verčo Vaše priljubljene žitne kave, kajti vzorek nam je zelo ugajal. Potrebno vprašanje. Agent: Naša vina vam lahko kar najtoplejše priporočam, pristnost njihova je od kemika proizkušana. Gostilničar: Dobro. Ali recite mi prosim samo še to, kdo je pa pristnost tega kemika preizkušal? Naše objave. Imenovan : Inot Piščanec, c. kr. carinski preglednik v Gorici, c. kr. car nadpreglednikom v Ljubljani. 53. Hubert, trebuh. 54. Tisti, ki so 2. januvarja rojeni. 54. Pismo. 56. J. rum, junak, car, k. 57, Mali in veliki na zemlji so dolžiniki. 58. Posel, Kopitar, kamen, sloka, A. Funtek, Gangl, K., korak, nedelja, Gogol, sv. Jožef, Apih Rutar, barčica, priba, svečenik: Simon Gregorčič. 50. sedem, sedem. 60. Osa, sod, oda, nos, Enia, mak = Sodoma. 52. Naj vrag te vzame, zlobna žena! mož jezno reče v prvi sili, a brž potem, ko si premisli: Ne, ne ! se preveč — vrag mi smili! Silvester K. k"— list Listnica uredništva: Naročila, reklamacije, rešitve ugank itd. naj se pošiljajo na: F. Vydra v Pragi VIII. Urednica je spremenila za nekaj časa svoje bivališče in naj se pošiljajo rokopisi za list na naslov: Zofka Kveder-Jelovškova, Meja, Hrv. Primorje. — Rokopisi naj bodo pisani čitljivo in samo po eni strani papirja, vsaka pesem in vsaka uganka naj bo pisana na poseben papirja in ne vse skupaj. Pod vsako uganko naj bo napisana točna rešitev. 4> T T J T™' / / zbirka slovenskih in hrvatskih črtic in novel od Zofke I JV Ll \/ p '' Kveder-Jelovškove v okusni opremi z mnogimi orig. .. I T J i \ | \ I , | perorisbami akad. slikarija M. Račkega. Cena s pošt. 2 K "" / 20 v. — Naroča se pri pisateljici. Naslov: Zofka Kveder- Jelovšekova, Meja. Hrv, Primorje. V železnici. »Karto? — »»Nimam — —« »Morate toraj na prvi postaji izstopiti in....« »»No, saj se tako dalje ne vozim . . r)0L>0$t---_ E^EEE rr)aslcr)£ oblate so najboljši izdelek današnje dobe in so pristopni vsled svoje nizke cene najširjim krogom. Za gostbe vseh vrst si preskrbite naše maslene oblate. Vsacega gosta presenetite ž njimi in prihranite si mnogo dela, ki bi jo drugače imeli s težavno pripravo raznih zakuskov. Škatulja 25 kosov 2 K. Jnrwnrin Q£>I nar°č' kdo poleg žitne kave tudi UJJUZ/CllJCL 0*6. že