309
Umetniki slovenski. *)
Franc Zajic, podobar v Ljubljani.
Franc Zajic, sin kmetiških staršev, je rojen v Zavodnjah v novooselški fari leta 1821. Nagnjenje k podobarstvu se je že v 12 let starem fantiču razodevalo. Ker ga starši niso mogli še rabiti za kmetiške dela, je mogel čedo pasti, pa na paši mu ni bilo nič druzega mar, kakor ^možiceljne" izrezljevati. Tako je bil zamišljen v svoje podobice, da so mu dostikrat krave na sosedne travnike ali še celo v žito ušle. Da mu ta zamišljenost ni vselej dobro teknila, si je lahko misliti in njegovi starši so si močno prizadevali, mu ljubezen do „možiceljnov" iz glave izbiti. Ko pa vsi opomini nič niso pomagali, in so starši vidili, da se mu je veselje do podobarstva preveč k sercu prirastlo, so mu dovolili, ko je bolj v leta prišel, podo-barske dela bolj očitno delati.
V letu 1843 je šel Zajic v Idrijo k znanemu mojstru Ceferinu v uk, kjer se je celi čas pridno in z veseljem učil.
Pa kmali mu je bilo v Idrii pretesno in veselje do umetnosti ga je gnalo 1847 na Dunaj v akademijo. Ker pa ni izdelal štirih razredov glavne ljudske šole, ga niso hotli v akademijo vzeti. Skoraj bi se bil mogel verniti v svojo domovino. Ker so pa dunajski gospodje vidili ročnost in posebno dobro glavo za umetnost unetega mladenča, so mu spregledali šolske uke, kterih mu je manjkalo, in vzeli so ga v akademijo. Tu se je učil s posebnim veseljem anatomije in antik, podlage vsake izobrazivne umetnosti.
Ko se je ravno najbolj učil, je mogel zopet nehati. Leta 1848 je na Dunaji ?)huda burja" vstala, in bati se je bilo, da bo vse umetnosti zaterla. Zajcu ni bilo tedaj druzega storiti, kakor od Dunaja slovo vzeti. Vernil se je s pohvalnim spričevalom od profesorja Kahssman-a k svojemu pervemu učeniku Ceferinu v Idrijo.
Ko so hudi viharji tistih let potihnili in je začelo zopet sonce mini sijati, se je napravil Zajic zopet na pot, zdaj pa v akademijo v Monakovem leta 1851. Tu je poldrugo leto ostal in izurjen v svoji umetnosti se verne potem v svojo domovino, kjer je pomagal slovečemu našemu
*) Pod tem nadpisom bodo donašale „Novice" od časa do časa kratek občert življenja in delavnosti kakega slovenskega umetnika. Gospod pisatelj današnjega spisa je nabral že nekoliko gradiva za to; od več strani mu je pa že marsikaj obljubljeno. Ker pa enemu samemu ni mogoče toliko storiti kolikor obširni predmet zahteva, se je nadjati, da bodo častiti pisatelji „Novicu po moči podperali domorodni ta namen, za kar jih uljudno prosimo. Saj nimamo samo namena posamne domačine po njih zaslugah razglašati, temuč pokazati tudi, da so Slovenci, kar umetnijo zadeva, prebrisane glave. Samoukov vsake verste ima naš narod dokaj. Tudi ti bodo imeli med umetniki mesto, kakor jih naveduje tudi Kukuljevičev „slovnik umetnikov jugoslavenskih", kteremu želimo s temi sostavki postreči. Umetnikom slovenskim pa bo hasnilo, da jih narod spoznava, kakor bo to tudi narodu samemu v čast. Verh tega pa bo morda tu in tam obveljal še stari pregovor: „Exempla trahunt!"                                                    Vred.
mojstru Tomeu v Šent-Vidu nad  Ljubljano,   od   kodar se je v letu 1854  preselil na svojo roko v Ljubljano.
Dasiravno je marljivi mojster po svojem prihodu v Ljubljano pridno delal in podobaril, je bil vendar še skoraj celo neznan. Ko je v jeseni 1856 doletela krajnsko deželo in zlasti Ljubljano velika sreča, da so jo prišli presvitli cesar Franc Jožef s cesarico Elizabeto obiskat, so imeli Slovenci pervi pot priložnost, se z deli mladega mojstra soznaniti. Prikupil se je s svojimi izdelki tako, da se je vse nad njim čudilo. Izdelal je namreč glave za veličastne podobe, kterih ena, Emona, je stala na narodnem tergu, tri druge, namreč podobe Pravice, Modrosti in Postave so bile pod mestno hišo v Ljubljani postavljene.*') Od tistihmal se je razglasilo ime umetnika po mestu in po deželi, in kmalo so zvedili tudi naši sosedje na spodnjem Štajarskem za-nj.
Drugo priložnost je imel Zajic letošnjo zimo, se svojim rojakom prikupiti. Izobrazil je namreč dopersno podobo Vodnikovo iz sadre, ktero je slovenski narod v ljubljanskem gledišču zvečer 5. februarja t. 1. s tako na-dušenostjo venčal. **)
Kakor se je skazal Zajic z Vodnikovo podobo, kot pervim delom iz sadre, tako je poterdil to svojo izurjenost, ko je kmalo potem izdelal ravno tako umetno kakor lično podobo nepozabljive slovenske pisateljice naše, gospe Tur-nogradske-Toman-ove, tudi iz sadre po sliki naše nadepolne umetnice, gospodične Langus-ove za gospoda dr. Toman-a.
Ves ves udan svoji umetnosti in nevtrudljivo se sukaje pri svojem delu je izgotovii in izgotovlja mnoge naročila iz raznih krajev. Vse podobe farne cerkve v O blokah, podoba Marije vnebovzetja v velikem altarju v Tuhinu, enaka podoba v Novi Štifti pri Soderšici, razne podobe Svetnikov v Ti barjih, Zavod n j ah pri Šenštanju itd. so njegove dela in hvalijo mojstra.
Enako voljno in lično se udaja njegovemu dletu mehka sadra kakor terdi les in kerhki marmor. Iz tega izde-ljuje ravno zdaj spominek za rajnko predstojnico ljubljanskih nun, mater Alojzijo Petričevo. Eno najnovejih del njegovih rok so obraz in roke veličastne podobe Matere Božje in deteta Jezusa, ktero so postavili une dni na ljubljansko frančiškansko cerkev. Gotovo najbolj zanimivo delo ga pa še čaka, namreč velike kamnitne podobe za statvo Device Marije, ktero bodo postavili pred cerkvijo sv. Jakoba v Ljubljani.
Vse Zajcove dela razodevajo izverstnega mojstra in umetnika, kteri ne dela rabotno samo z rokami; vse njegove dela so žive priče, da ga navdaja tisti višji duh, kteri je le lastnina umetnika. Povsod zedinjuje estetiko z zgodovinsko resnico,  kar  se pri  tolikih umetnikih pogreša.
Majhne pa terdne postave je prost in skromen v vsem svojem obnašanji. Tih in malo besedi je, pa kar govori, je govorjenje moža — pravi značaj umetnika. Res se moremo ponašati ž njim! Bog mu daj zdravje in dolgo življenje, — in svet bo še veliko govoril od njega.
Zajic ima še tri brate, kteri so tudi vsi podobarji. Tine, kteri je prišel te dni iz akademije iz Benedk, in Marko, kterega so pred kratkim tudi že »Novice" hvalile, sta pri Francetu; Anton pa podobari doma. Poslednja dva sta samouka. Imenovati se smejo „čveterčki umetnosti'4, ktere je rodila prosta kmetica slovenska.  Slava!
Malavašič.
*) »Novice44   so   takrat   z   zasluženo   pohvalo   imenovale  gospoda
Zajca; glej list 95.                                                            Pis.
**) Zajic ima mnogo majhnih Vodnikovih podob iz sadre (gipsa) in jih prodaja po 1 fl., ktere živo priporočamo vsem rodoljubom kot spominek slavnega pesnika. Nadjamo se, da vsak casiitelj Vodnik a in domačega umetnika Zajca bo radosten segel po nji.                                                              pj8.
310