katolišk cehkven list.
»Danica« izhaja vsak petek na celi poli in veljš. po pošti za celo leto 4 gl. 20 kr.. za pol leta 2 gl. 20 kr.. za Četrt leta l gl. 20 kr. V tiskarni sprejemana za celo leto 3 gl.60 kr., za V« leta 1 gl. 80 kr., za V4 leta 90 kr„ ako bi bil petek praznik, izide »Danica« dan poprej.
Tečaj Ul.
V Ljubljani, 17. novembra 1899
List 46.
Tarbula.
Pripovedna pesem. Speval Janez Bile.
VI
Kristusu nevesta.
(Dalje) Tedež:
Ko prisveti nam zora rana, OSabnost tvojo silovito Vkrotil bom s smrtjo grozovito, Krvavo bodeš kaznovana.
Dovolj sedaj je govorjenja! Krvnik, nabrusi meč krvavi, Zaneti ogenj, kol postavi! — Na koncu čas vam je življenja.
To izgovoril je srdito, — In sama deva je ostala. Skušnjavca srečno je zmagala, Raztrgala je mrežo zvito.
„Teko počasi ure noči, Nevesta čakam zaročena; Od Tebe, ženin, stvar nobena Srca več mojega ne loči.
Nebeški ženin že prihaja, Le Njemu srce moje bije. Glas slišim rajske harmonije, In duh se v radosti mi taja.
Oj pridi skoraj, ženin dragi, Ker ura je nocoj mi vsaka Neskončni večnosti enaka; Odpelji kmalo v dom me blagi.
Pa kaj se drznem govoriti! Bom vredna li, da me v veselje
Nebeško Jezus moj pripelje, Če krvniku se dam vmoriti?
Nedolžnost ko ohrani deva, Ostane veri pravi zvesta, Sme li se Jezusu nevesta Imenovati grešna reva?
Glej, deklo se je Mati zvala, Ki Jezusa nam je rodila. A jaz sem tako drzna bila, Nevesto se imenovala.
Nevredna dekla, ne nevesta, Gospod Tvoj prihod pričakuje; Telo in dušo Ti daruje Na vek, o Jezus, Tebi zvesta.
0 sveta Mati in devica,
Ki v raju zdaj se veseliš, Kaj si trpela mučenica.
Ko tužna gledala si križ. Na kterem Sin je Tvoj umiral, Pogled poslednji nate vpiral.
In kadar truplo Ti krvavo
V naročje položili so, Oj kako čutilo težavo
Srce je Tvoje žaljeno. Kaj si trpela, o Devica, Mučencev blaženih kraljica.
Mučencev blaženih kraljica,
Podpiraj, prosim, me sedaj! Da Jezusova mučenica
S Teboj se združim vekomaj. Saj ni morilcev mi se bati, Če Ti z menoj si, dobra mati."
iDalje prihodnjič.)
Zivotopisne črtice
o rajnem novomeškem proštu gospodu Simonu vitezu Vilfan (Wilfan).*)
v
Simon Vilfan je bil rojen v Škofiji Loki dne 20. oktobra 1802. Prve nauke je dobival v domači Loški soli, v kateri je mnogo učencev prejemalo dobro podlago za daljne študije, in so mnogi izmed teh postali sloveči gospodje, n. pr. Luka Jeran, dekan Kožuh, Josip Vilfan i. dr. Gimnazijo in dve nekdanji modroslovški šoli je obiskaval v Ljubljani. V sedmi šoli ali nekdanji logiki je imel Vilfan dva sošolca, ki sta pozneje postala oba slavna škofa, namreč: Slomšeka in Barago. O Slomšeku se je izrazil, da je bil prav prijazen, ljubeznjiv in moder mladenič. Ko je videl, da so nekateri sošolci uganjali kake tra-parije in se prekucevali, smehljal se jim je na zidno steno naslonjen. O Baragu je Vilfan rekel, da je imel že takrat nekaj častitljivega in nabožnega nad seboj in so ga že zaradi tega in zaradi njegovega stanu sošolci veči del vsi vikali. Prav iz te šole je povedal znamenit prizor, ki se je bil dogodil o času javnega izpita, od katerega so bili takrat odvisni napredni redovi. Bil je namreč takrat v sedmi šoli suplent v matematiki (računstvu) pokojni Ivan Krstnik Krsnik. Nekemu dijaku je bila pri izpitu rešiti matematična naloga na šolski deski. A v sredi se je zmotil in niti dijak, niti profesor Krsnik nista mogla najti pomote. Bil pa je pri izpitu nazoč ljubljanski tedanji škof Gruber poleg ravnatelja kanonika Pavšeka. Ko je Gruber videl, da sta oba, dijak in profesor, v nekaki neprijetni zadregi: pokaže sam. kje da je zmota, in da bi obadva rešil osramočen ja. pravi na to: „To ni nič čudnega, da se človek včasih zmoti in si ne ve pomagati. Ko sem jaz, govori škof nadalje, hodil na Dunaju v šolo. poznal sem dijaka, ki je vselej dobro odgovarjal in imel izvrstne rede. A pri javnem izpitu je bil nekako tako zmočen, da ni mogel ne na prvo. ne na drugo, ne na tretje vprašanje odgovoriti. Na to mu reče profesor: Danes ste vsi zbegani, prepričan sem, da dobro znate svojo reč, le odstopite, pri vsem tem bote imeli prav dober red.u Na to se škof obrne proti ravnatelju, in mu šepne natihom: „In tisti dijak sem bil jaz.44 Vse pa se je čudilo, da je Gruber tako pozno še od svojih dijaških let vedel rešiti težke matematične naloge. —
Kar je pisatelj teh vrstic o rajnem proštu vitezu Vilfan tukaj spsal. slišal je veči del sam iz ust pokojnega prosta, ker je od I. 1N17. večkrat ž njim obseval. Nekoliki pa je izvedel od g. kanonika Hočevarja in g. mestnega župnika in svetnika gospoda J Tomažiča.
Po dokončanih modroslovskih študijah je Vilfan stopil v ljubljansko semenišče (alumnat). V tistem času je o počitnicah pogostoma občeval z nekim starim duhovnikom, ki je živel v Škofiji Loki v pokoiu. Ta duhovnik je bil Notar, po rodu Ločan, doslužen mestni župnijski namestnik (vikarij). Ta mož je slovel takrat kot poseben učenjak, bil je resnoben in se le malokedaj smejal. Od tega moža se je menda Vilfan marsikaj naučil za svoje poznejše duhovsko življenje, pa tudi kaj mikalnega je izvedel od njega. Pravil mu je Notar, kako dober spominj imajo nekteri ljudje. Ko sem enkrat, je rekel, v Poljanah pridigo val, stopi po opravilu star mož k meni, rekoč: „Go-spod, vi imate dobro glavo, prav pred 28. leti ste to isto pridigali na Križni Gori (Starološki podružnici blizo sv. Jošta) in- še zdaj ste jo znali.'1 Na to mu je rekel resnobno: „\Iož! vi imate boljšo glavo kot jaz; jaz sem imel to pridigo spisano, vi pa ste jo v glavi imeli."
Pred podeljenjem mašnikovega posvečevanja, pravil je Vilfan, povabil nas je bogoslovce škof Gruber na večer v svojo palačo ter nam prav ginljivo na srce govoril, in pristavil je: Kakor je bil Gruber v vseh rečeh spreten, tako tudi v snaženju sveč, v naglici in z lahkoto jih je pri-strigoval, ne da bi bil ktero ugasnil.
Po dokončanih bogoslovskih študijah je bil Vilfan nastavljen kot duhovni pomočnik v mesto Kranj, kjer je deloval kake dve leti. Od te službe je povedal dve znameniti reči. Živelo je v tistem času v Kranju izvanredno pobožno dekle v tolikem čislu in veljavi, da se pričo nje nobeden, tudi najnesramnejši, ni upal kaj nespodobnega pregovoriti. Ko je še mlada umrla, vodile so matere svoje hčere ua pokopališče k njenemu grobu in jim govorile: „Bodi še ti taka, kakor je bila ranjca Franca.44 Tako je bilo namreč ranjce ime. — Razun tega je povedal Vilfan od te službe naslednje. Neka oseba je šiloma in predrzno zahtevala od previdnosti božje, da mora ona pred umreti, kot eden izmed sorodovine. — Ko je šla nekoč po opravku v mlin, „v pečeh'4 imenovan, pod Kranjem, in je korakala prav pod velikim pečevjem, ki visi ob Kokri, utrgala se je skala, padla na njo in jo pokrila. Splošna sodba ljudi je bila: kar je želela, to se ji je zgodilo.
Po kratki službi v Kranju je bil Vilfan prestavljen v Smartin pri Kranju, kjer je imel duhovnega tovariša Friderika Barago, poznejšega amerikanskega misijonarja in škofa. Od tukaj je hodil včasih k sv. Joštu na goro k slovečsmu
Julijani-ju*) pomagat spovedovati. Ko je Julijani pozno v noč trudnemu Vilfanu marsikaj dopovedoval, in se je Simonu Vilfanu pri tem hotelo dremati, dregnil ga je Julijani po svoji navadi malo pod rebra, da ga je k večji pazljivosti opominjal, svetopisemsko govoreč : rSimon dormis, t. j. Simon (Peter) ali spis?"**) Tudi v Smartinem pri Kranju je bil Vilfan prav kratek čas, komaj eno leto, ker leta 1830. je bil že kot izpostavljeni kapelan v Trbojah. Od te službe ni nič znamenitega povedal. Služboval je v Trbojah od 1. 1830. do 1834. Tu je bil postal vojaški duhovnik pri domačem polku št. 17.. od 1. 1834. do 1. 1840. Od te svoje najvažnejše službe je Vilfan mnogo mikalnega po vedal svojim duhovnim sobratom.
Pravil je, da so ga vojaki prav radi imeli, in bili pri vojakih veliko p o b o ž n e j š i kot doma. Pravil je, da so vojaki ne le o velikonočnem času, ampak tudi sicer svete zakramente pobožno prejemali, o velikonočnem času pa ne samo prostaki vojaki, ampak gotovo tudi vsi častniki (oficirji), kteri so med spovedovanjem moštva po cerkvi gori in doli hodili ter vojaštvo nadzorovali. Poslednjič, ko so vsi prostaki svojo spoved opravili, so prišli še častniki na vrsto.
Pravil je tudi, da je s častniki živel v posebni prijaznosti in najlepši vzajemnosti, in da so častniki veliko boljši ljudje, kakor se kažejo na videz. Kažejo se, kakor da bi jim ne bilo mar za njih duše, pa to ni res, njihovo znotranje je veliko boljše, kakor se od zunaj kažejo. Zato je V il f a n častnike močno čislal Pravil je, da so ga starejši, že vpokojeni čast-, niki še radi obiskovali v dokaz, da so bili poprej njemu v resnici prijazni in krščatskega mišljenja.
Ker je bil Vilfan kot vojaški duhovnik veči del na Italijanskem s svojimi vojaki, vedel je pove-
*) Na šmartniškem kot župnijskem pokopališki ob Kranji počiva ta velezaniroivi duhovnik iz Lahov. Lahov-duhovnikov je bilo takrat več na Kranjskem. V cerkev vzidani mu spomenik nosi te-le besede, ki razodevajo na prvi pogled pesnika Prešerna: »Grob Gofpoda Franza Juliani, duhovnica paltirja na gori ivetiga Jofhta, ki je bil rojen 15. Kosaperfka. leta 175(3, in ki je umrl 14. Grudna, leta 1836.
Opafal vere je oroshje. Sa boshjo zhast vojfhak gorezh, Bil fvitel fvezhnjek zerkve boshje Je pridgar, fpovednik flovezh. De bres mozhi bi nozh bla huda, Zhuval je romarjev pastir; Tam Bog mu daj, plazhilo truda, V nebefih ushivat vezhni mir!«
Uredn. prejelo po g. kap. Al. Šareč.
**) Mark. 14, 37.
dati, da je bilo v Milanu veliko karbonarov fra-masonov), ki so bili silno nevarni vojakom. Zato niso smeli le-ti posamezni krog hoditi, da bi ne bili zavratno zabojeni, ampak le v družbi, da so se lože proti napadu branili. To je bilo med drugim tudi vzrok, da so vojaki zaradi smrtne nevarnosti prav pogostoma k spovedi prihajali, in da je bil Vilfan zaradi obilnega spovedovanja včasih vrtoglav. Moral ga jc njtgov služabnik večkrat zvečer proti 9. uri omahljivega domu peljati, zato da ne bi bil kdo mislil: vojaški duhovnik — in vinjen!
Pristavil je še Vilfan v ozir svojega življenja med vojaki, da so bili celo prav tisti častniki, ki so bili na videz nekako bolj lahkomiš-I jen i in posvetni, vender pra\ pobožni. Temu v dokaz le eden slučaj. Ko smo bili enkrat na popotovanju jaz in trije častnik i. dejali s<» nas v eno veliko sobo, je rekel, kjer so bile štiri postelje Po noči so tri je častniki igrali: eden je bil precej resnoben. Najmlajši pa. navidezno lahkomišljen in posveten, se je iz resnobeža šalil in ga kot pobožnega po malem zhadal. Krog 10. ure, je pravil Vilfan, tem šel po opravljeni molitvi spat. pozneje sta šla še starejša častnika spat. le mlajši je ostal in se obotavljal tako dolgo, da je mislil: vsi so zaspali. Zdaj pride on in ugasne luč. Ker je bila pa od lune svitla noč, videl sem, da je ta častnik pred svojo posteljo pokleknil in dolgo, dolgo pobožno molil, preden je šel spat.
Od vojakov je Vilfan še to rekel, da je marsikateri, ki je bil poprej neroden, pri vojakih postal boljši, in je še pozneje dober ostal. Nekteri pa so potlej poredneži postali, kakor so poprej bili. preden so prišli k vojakom.
Kako so pa sploh vojaki Vilfana radi imeli, priča tudi to, da so gavrni\šise iz Italijanskega obiskovali kot župnika v Kranjski Gori. Zato je rekel Vilfan, da je bil z vojaki na Italijanskem sploh bolj zadovoljen, kot s svojimi župijani.
Leta 1840 je dobil Vilfan župnijo Kranjsko Goro. Pisatelju ni veliko znano, kaj je vse storil razun navadnih duhovskih opravil v Kranjski Gori. Le toliko mu je znano, da je bil tako pri duhovnih pomočnikih kakor pri župljanih močno priljubljen in visoko spoštovan. Vpeljal je bil v Kranjski Gori (menda prvi na Kranjskem) družbo treznosti zoper žganjepitje. Koliko je koristila ta družba, in ali še obstoji, pisatelju ni znano.
V župnijski cerkvi je bil za Vilfana postavljen nov veliki oltar, ki pa ni mojstersko delo,
česar Vilfan ni kriv, ampak mojster, ki ga je delal.
Želel je Vilfan v Kranjski Gori sozidati kapelanijo in šolo, ali ni se mu posrečilo, da bi bil to izpeljal in dosegel svoj namen.
V letu 1867 o sv. Juriju je dobil Vilfan novomeški kanonikat; leta 1869 pa je postal prost, mestni župnik in dekan za novomeški dekanat.
Kot prošt in župnik je Vilfan za kapitolsko cerkev veliko storil. Cerkvena obleka je bila poprej silno revna in slaba. Vilfan napravil ji je troje lepih popolnih omatov bele in rudeče barve. To je: kazulo, pluvijal in štiri dalmatike in črne barve plašč in pluvijal ter štiri dalmatike. Tudi navadnih vsakdanjih in nedeljskih mašnih plaščev je preskrbel v zadostnem številu in dovolj cerkvenega perila.
Za veliki oltar je naročil iz Dunaja krasne svečnike iz kina-srebra in dal narediti lepo srebrno gotiško monštranco.
Vseh 6 stranskih altarjev, kateri so bili zaradi starosti in vlažnosti vsi trohnjeni in črvivi, je dal nadomestiti z novimi cementnimi, katere je izdelal rajni kameniški kipar Matija Ozbič. Isto tako je tudi naredil mesto slabe stare novo cementno lečo.
Visoki zvonik kapiteljske cerkve, kateri je bil prej krit s škrlicami in je zbog vsakoletnega popravila veliko stal, je dal prošt 1. 1878. po kriti z bakrom. Vse zidovje se je prenovilo in postavil se je na vrhu krasen v ognju pozlačen križ, ki se o solnčnem svitu blišči daleč na okrog.
Nerodne in nečedne sp-»vednice je dal prošt nadomestiti z novimi, krasno izdelanim? iz hrastovega lesa. Za spovednika in izpovedance so jako pripravne in kinčajo cerkev. Posebno vnet je bil pa prošt za pobožnost sv. križe v ega pota. Naročil je lepe, na platno slikane križapotne postaje. Vpeljal je pobožnost sv. križevega pota ob petkih 40danskega posta, in to pobožnost je sam vodil, dokler je m ogel.
Mali kor v svetišču, ki je zelo kazil cerkev, je dal podreti. Tlak v cerkvi je bil na mnogih krajih pomanjkljiv in razbit, zato je dal v pres-biteriju novega napraviti, drugod pa lepo popraviti. P.« vsej cerkvi so bila okna trohljiva. Ker je kapiteljska cerkev na vzvišenem kraju, bil je veden prepih, da so se župijani zaradi tega zelo pritoževali. Zadostil je tako ljudstveni želji, da je dal narediti po vsej cerkvi novih oken in okvirov iz trdnega mecesnovega lesa.
Znano je bilo po vsem Dolenskem, kako neznansko slabo stanovanje je imel kapiteljski vi-
karij v Novem Mestu. Na prošnjo tedanjega vikarja, sedanjega mestnega loškega župnika in svetuika g. J. Tomažiča, je tudi tu pomogel. Odstopil je sam svojo sosednjo sobo, ter jo je dal odrediti za vikarija. Vikar ima od tistih mal dve lepi sobi in tako svojemu stanu spodobno stanovanje. Vse te mnogotere poprave in naredbe je prošt Vilfan dovršil v svoji visoki starosti, med tem, ko marsikteri na starost taka popravila prepuščajo le preradi svojim naslednikom. Dovršil pa je vse to zlasti s pomočjo svojega gosp. vikarija Tomažiča, kteremu je dajal v te namene potrebni denar.
V ozir značaja gosp. prošta Vilfana je še opomniti, da je bil Vilfan mož po volji božji, vnet za vse dobro in lepo, za veličastvo službe božje in za lepoto hiše božje. Ob enem so ga kinčale še druge lepe lastnosti in čednosti. Izredno pobožen je veliko molil in premišljeval. Vzorne ponižnosti in ljubezni je bil do svojega bližnjega. Vselej je rad pomagal z dobrim svetom in tudi v dejanju: a njegova levica ni vedela, kar je storila njegova desnica. Posebno velika je bila njegova gostoljubnost. Rad je videl duhovne gospode pri svoji mizi. Posebno je rad sprejemal mlade duhovnike k sebi in k svoji mizi in le-ti so se lahko marsikaj dobrega naučili od njega; kajti Vilfan je bil močno izobražen. Znal je z osebami visokega stanu izvrstno občevati: govoril je tudi z ranjkim papežem Pijem IX., ki je bil takrat nadškof v Imoli. Imel je Vilfan posebno srečno in bogato domišljijo, zato so bili njegovi cerkveni govori izvirni in izvrstni. Sicer so bili nekoliko dolgi,*) a ker so bili tol;kanj tehtni, poslušal jih je vsakdo rad in pazno, posebno, ker so bili svetopisemski. Rekel je tudi pisatelju teh vrstic: „Pridige morajo biti svetopisemske, z izgledi in z besedami sv. pisma vse podpirane, potem imajo vso večjo moč do človeškega srca." Dalje je rekel pisatelju teh vrstic: „V dopisovanju do uradnij je potreba dvorljivosti in nekake podložnosti: s tem se večidel vse doseže; ako pa hoče kedo z glavo v steno butati, razbil si bo glavo in nič dosegel." Ko je bil pisatelj tega životopisa katehet na glavni dekliški šoli pri gg. uršulinkah v Loki, dal mu je
*) Te dni, ob g. dr. Šavnikovi poroki, mi je zatrjeval sorodnik mu, pomorski stavbinski nadsvetnik g. Josip Vilfan : »Dolgo so govorili stric; a v?ak njihov cerkveni govor mi je bil prekratek. Vselej bi bil Se rad poslušal. Ta počasna in tehtna beseda in ta veličastnost proštove postave, vse to mi ne gre iz spominja«.	Uredn.

g. Vilfan, takrat v začasnem pokoju v Loki, ta-le svet: da naj se spuščajo otroci k prvemu s v. obhajilu, dokler so se bolj nedolžni in nesprideni, take Krist posebno blagoslovi, in ne malokrat za vse poznejše življenje. To je pisatelju tudi izkušinja potrdila. Silno težko pa je namreč odraščeue in sprijene otroke pripraviti za vredno prvo sveto obhajilo. Tudi to potrjuje pogostna žalostna izkušinja.
Tako je vedel dajati prošt Vilfan mladim duhovnikom marsiktere koristne nauke in svete iz pastirstva. Tako je prošt Vilfan učil in vsakemu dobro postregel. A znal je tudi svoje goste kratkočasiti s pripovedovanjem raznih mikalnih dogodeb in izkušenj iz svojega življenja, posebno iz onega časa, ko je bil vojaški kapelan pri domačem pešpolku, in zlasti še na Laškem. Zato so duhovniki radi zahajali k njemu in vsakdo se je zadovoljen poslovil od njega.
Leta 1875. dne 7. novembra, je obhajal prošt Vilfan svojo zlato mašo, katere se je vdeležil tudi ranjki knezškof Ivan Krizostom, ki je bil pri tej priliki slavnostni govornik. Bil je tisti dan res dan, kteri je Grospod naredil, — dan srčne radosti za zlatomašnika in za župljane. Predvečer zlate maše je brzojav donesel, prav ko so bili gostje 8 knezškofom pri večerji, veselo novico, da je presvitli cesar prošta Vilfana odlikoval z redom železne krone III. vrste. Vsled tega je bil Vilfan tudi v plemeniti vitežki stan povzdignjen. *) Veliko veselje je zavladalo v krogu prijateljev, znancev in častilcev Vilfanovih zaradi res zasluženega odlikovanja.
Po zlati maši je prošt Vilfan večkrat po mrtvoudu zadet še nekoliko časa vegetaril, dokler ni dne 10. novembra 1881 pri novem mrtvo-udovem napadu mirno zaspal v Gospodu. — Pogrebni govor je imel gospod kanonik Josip Hočevar. Mnogo duhovnikov ga je spremilo na mestno pokopališče, kjer naj v miru počiva do dneva vesoljnega vstajenja. Njegovi duši pa naj sveti večna luč v nebesih.
Duh. svetnik, župnik Jjs. Kercon.
K Bogu!
Ob gotovih časih se vtihotapijo človeku rade žale misli, ki ga morijo in vse njegovo mišljenje na-
*) Ta red so mu uprav za njega zlato mašo preskrbeli knezškof Ivan Zlatousti. Vsled pravic temu redu se je prošt Vilfan potem povitežil. A to nikakor ne radi svoje osebe; ampak — da bi bil vitežtvo prenesel na svoje najbliže sorodstvo Nekteri, ki tega niso vedeli, so se popraševali: čemu? A ta nakana se Vilfanu ni bila posrečiti hotela. - Toliko iz Zlatoustega pripovedovanj podpisanemu.	Uredn.
vajajo na to ali ono temno, žalostno stran človeških razmer. Ob takem času človek navadno vidi vse bolj črno in ne tako jasno, ali vsaj toli resnici podobno, kot sicer pri navadnih razmerah, pri navadnem duševnem stanju.
Tudi vernega Slovenca srce boli, ako premišljuje in prevdarja naše sedanje tužne razmere bodi si že na polju kateremkoli. ..Zabredli smo tu in tam!8 To je misel, ki se mu vsiljuje Res je tako: — zabredli smo! Toda pogum! Srce naj nam ne upade, zdramimo se, še je čas. Delajmo in in skušajmo si pridobiti somišljenikov v dobrem, prijateljev zaveznikov. Malodobremu pesimizmu ne udajmo se. Bog je z nami. kdo je zoper nas?
V cerkvi Svetega Križa v Florenciji stoji poleg kipov Danteja in drug.h umetnikov tudi kip laškega pesnika Nad pesnikovo soho v ozadju se dviga genij. Jedna roka genijeva visi kakor v brezdelici navzdol, z drugo roko pa se opira na stoječo, umetno izklesano posodo, ki naj bi pomenila žreb. pušico ali kaj sličnega. G^nij — podoba krilatega mladeniča — stoji ponosno, z izrazom užaljenosti na obrazu, toda ne joka, ne toži, nič! Videti je, kot bi njegov temen po gled nečesa iskal v daljavi — najbrž prihodnosti. Zdi se, kot bi hotel po vzdihu umetnikovem vprašati: „Ali bo vedno tako?*
Nekaj sličnega, ali pa prav tisto vprašanje se usiljuje človeku-rodoljubu ob pogledu na naše razmere. In po pravici! Kedaj bodo nastopili boljši časi, časi resnice in pravičnosti ?
Na koncu stoletja smo. Neznansko je napredovalo človeštvo zadnjo dobo. Zemlja se je kar obno vila in prelevila. V laboratoriju tehta in meri kemik sestavine in prvine stvari, anatomizem — to je u-metno raztelesenje — nam odkriva prečudežui sestav človeškega telesa. Drobnogled botanikov nam kaže vse, še tako neznatno, česar bi si sicer še predstavljati ne mogli, v povečani obliki, jasno in razločno pred oči. Zvezd ogled nam rešuje tajne uganke o gibanju in stanju svetov, meri in računi dal|ave v neskončnem prostoru, določno, kot bi imel /esmir jasno na roki. Preko morja si je napravil človek varno pot in po suhem ga vozi železnica s tičjo hitrostjo
Res — kdor pomisli to, ne bo mu hodilo na mar pritoževati se o sedanjosti in pretirano hvaliti preteklosti. Človek prebir* zgodovino in odloživš-knjigo si misli skoro nehote: .Hvala Bogu — ponosen sem, da sem otrok sedanjega stoletja."
In še več! Ljudje iz olikanih stanov se trunijo baš zadnji čas najbolj, da bi olajšali sir )makom gorje. Nikogar ni sram — ali vsaj ne bi ga smelo biti sram — usmiliti se siromaka, ponuditi mu roko v pomoč Dela usmiljenja vspevajo povsod, očito in na skrivem.
Ali nekaj je, kar manjka ljudem dandanes — vere, te jim manjka Največ ljudi, sodobnikov, tava v temi dvomov okrog Glede važnih in bistvenih toček se je porodilo kričeče nasprotje med cerkvijo in moderno družbo; krog duhovnika se kaže neka praznina; ljudje omikanih stanov se mu časih nekako odtegujejo. In prav to je nevarno, kot je nevarno ribiču oddaliti se v slabem čolnu od brega, da mu suha zemlja črez dalje bolj izginja izpred oči. Izkušnjavec ima črez dalje več poslušalcev. .Kaj čakaš na srečo? Saj jo imiš pred očmi, na dlani. Stegni roko, uživaj! Saj sre^a je v užitku in ne v izpolnje
vanjo dolžnosti, v delu!" Ljudje poslušajo, ubogajo! In ker je za uživanje treba denarja, zato vidimo, da je teženje in stremljenje ljudi zlasti na ta predmet. .Denar, denar je gospodar" velja dandanes bolj. kot kedaj poprej. In med tem ko ljudje vpijejo in govoričijo o svobodi, zapletajo se Črez dalje huje in vedno globokeje v mamonovo past; v zadrge strasti.
Taka. ali nekako taka. je slika današnje družbe. Žalostna slika Temnabarvainsenčna stran prevladuje, dasi ne manjka tudi lepih potez, solnčne strani. A prav zato, ker prevladuje slabo, ne more biti končni vtis lep, dober, vzvišen. Človekoljuba obhaja skrb, strah . . . Le sidro upanja, nebeškega upanja ga še pridržuje, ohranja, bodri in krepi. Pamet nam kaže navzgor, navzgor. Vere ni — sreče ni. Tako je bilo vsekdar in tako bo. Zato pa del ujmo, delujmo za vero, za Boga in s tem že bomo delali za srečo, za Človeštvo, za narod svoj. za svoje slovenskoljud-st vo
K Bogu! Izgubljeno še ni. urno na delo. vsak po svojih močeh. Ne omahovanja, ne pretiranega obu-povanja. Bodro, veselo, vztrajno na delo! Zato pa se zdi — o okusu se ne prepirajmo — na oni sliki v Florenciji neugodno to. da genij, zreč v prihodnjost, trudno poveša svojo roko. Ne! Ne navzdol, ampak kvišku — k Bogu!	Ii. L.
Marija in verne duše.
V priprosti vaški cerkvici nekje na de želi je naslikana velika in starodavnapodoba, ki nam predočuje vice. Večkrat vidiš pred to podobo verni narod, mlado in staro, vtopljeno v prisrčno pobožnost — zdaj dete, ki je izgubilo drage stariše. zdaj soprego, kateri je umrl njen zvesti drug. zdaj zopet očeta, ki je videl svojega sina ali hčer iti skozi temna vrata večnosti — ne da bi vedel, ali v veselja ali v trpljenje In navadno se žalujoči vračajo potolaženi na svoj dom. Vpiašal boš, dragi bralec, kaj neki dela tako mikalno to sliko? Je li morda umetnina kakega slovitega mojstra ali čudodelna po doba? Ne. niti eno. niti drugo. Le opazuj sliko nekoliko natančneje in videl bodeš, kak tolažilen nauk je v njej
Iz žarečega morja čistilišča se vzdiguje precejšna množica oseb vsacega stanu in spola, oblečenih po cbičaju tega kraja, po stanu in dostojanstvu Očistujoči plameni se vijo ob cvetočih mlade-ničevih licih in ob nagubanem staičkovem Čelu. krog proseče povzdignjenih devičjih rok in tiho ihtečega materinega očesa, skozi borno beračevo obleko in škrlatni knežji plašč Tako pretresljivo in ob enem naravno je vse, da prevzame neka sveta groza in otožnost srce pobožnega gledalca. Toda dvignimo svoj pogled od neizrekljive reve in žalosti nekoliko višje na tej sliki, in kmalu se nam srce zopet razveseli in potolaži. Nad ognjem čistilišča vidimo, obdano od oblakov in angeljev .deklo Gospodovo," .Mater usmiljenja." Nisi Se pozabil reve in tuge tu doli, toda čustvo radosti se polasti tvojega srca pri neizrekljivo milem in čarobnem pogledu na Marijo. Čudovito hladeča rosa se spušča od nje doli v žareči plamen, in olajšuje ubogim dušam neznosno trpljenje. Marija dviguje svoj pogled in svojo na lahko upog-
njeno desno roko z iskreno ljubeznijo in trdnim zaupanjem kvišku k svojemu božjemu Sinu Ta pa, sedeč na desnici Očetovi, zrč na svojo prosečo Mater tako milo in ljubeznjivo. kakor bi hotel reci: .Karkoli prosiš, premila Mati, vse se ti zgodi!" Toda še več. Angelji različne postave in velikosti, letajo urno od vseh stranij gori, in nosijo rožne vence in molitvene lističe, katere polagajo v Marijine roke, — kar oči vidno pomenja molitve pobožnih vernikov na zemlji za trpeče duše v vicah. In v dokaz, da njih prošnje niso zastonj, podaje Presveta ubogim dušam svojo levico, da popelje one, ki so že očiščene, pred svojega božjega Sina.
Preprosta to slika, katera nam pa predočuje eno najbolj tolažilmh krščanskih resnic in nas spodbuja k pobožni molitvi za naše ranjke. In česar nas ta slika tako živo in prepričevalno uči, ni zidano na pesek. Kakor ljubeča mati bdi noč in dan ob postelji svojega bolnega dete ta, opazuje vse njegovo gibanje, vsak dih, vsako sapico, ter mu pomaga, kjer mu le more, tako gleda tudi Marija. katere materinska ljubezen presega vsako drugo ljubezen na svetu na bolniško nosteljo svojih otrok v vicah, Domaga jim in lajša njihove muke, kolikor le more. Posebno pa je mogočna priprošnjica in pomočnica onim dušam v vicah, ki so jo zvesto častili v življenju. Svojim služabnikom in častilcem skazuje posebno skrb in ljubezen, ter jih popelje kar najhitrejše v večno blaženost. — Zato hočemo vsi mi prav pobožno častiti Marijo, da nam po smrti stoji na strani; prosimo jo pa tudi da pomaga trpečim dušam v v cah, zlasti onim, ki so nam najbolj pri srcu.
M. K.
Verne duše in mesec november.
Jako resen čas je mesec november v katoliški cerkvi. Živo čutimo resnico in opominj sv. Duha: .Sveta in dobra je misel moliti za mrtve, da bi bili rešeni grehov/ Te besede nam cerkev stavi pred oči v tem mesecu in zlasti vernih duš dan. ko nas pretresljivi obredi in govori spominjajo naših znancev in sorodnikov ki veliko trpe na onem svetu v kraju očiščevanja Legenda nam pripoveduje, da je ta praznik prvi upeljal za samostan Clygny (Klinji) sv. opat Odilon v 10. stoletju (998). Drugega novembra so v onem samostanu na Francoskem vsako leto obhajali spominj vseh vernih duš
Ta lepi in ganljivi praznik se je hitro razširil po svetu in kmalu se je upeljal za vso cerkev isto-tako dan 2, listopada.
Lepo se vjema praznik vseh svetnikov in takoj drugi dan spomin vernih duš; prvi dan spominj zmagovalne cerkve in drugi dan spominj trpeče cerkve; prvi dan se veseli cerkev z besedami: .Radujmo se vsi v Gospodu, ker obhajamo praznik v čast vsem svetnikom: njih praznika se vesele angelji in slavijo Sinu božjega;" a drugi dan slišimo mil glas takorekoč z onega sveta: .Usmilite se me vsaj vi, prijatelji moji, ker roka Gospodova me je zadela." Jako primerno obhajamo ta praznik v p o zri jeseni, ko nas umirajoča narava živo spominja posvetne minljivosti. Svetujem ti, dragi bralec, zamisli se v tem resnem času, ko vidiš duhovnika v črnem plašču.
pred altarjem ali kadar greš mimo pokopališča, zamisli se v veliko trpljenje svojih sobratov ali sosestra na onem svetn in pomagaj jim po svoiih močeh z molitvijo in z daritvijo sv. maše in dobrimi deli Tr pljenje v vicah je tudi v resnici veliko. Mislijo, da se trpljenje vic od peklenskih muk le v tem loči, da ogenj vic ni večen. In v tem ognju se morajo čistiti tisti, ki si jih najbolj ljubil: oče, mati. sestre ali morebiti tvoj najljubši prijatelj, ki je umrl v cvetu let, ker glej, Bog je neskončno pravičen in tudi neskončno svet, katerega ne morejo duše uživati prej, dokler niso proste vsakega madeža. Če si zapuščen, žalosten ali moraš veliko trpeti: kako je čas neznansko dolg. kako hrepeniš rešiti se neznanskih muk. Duše v vicah še veliko več trpe in še veliko bolj koprne rešiti se iz kraja, kjer ne morejo uživati Boga, ki je vir popolne blaženosti. Dokler je človek v sponah svojega telesa, ne spozna Boga tako popolno, kakor ga spozna duh, ko se loči od telesa, zato je dušam v vicah glavni vir trpljenja in ne-utešljivega koprnenja uprav ločitev od Boga, katerega veliko bolj popolno spoznajo, nego mi. — a uživati ga jim brani kraj, v katerem bivajo
Dovolj razloga je torej za nas, da jim pomagamo iz trpljenja Pomagati pa smo jim tudi dolžni, ker so bili z nami na zemlji v ozki zvezi, a pomagati jim tudi moremo, ker so v vicah z nami v občestvu svetnikov in je torej neka duhovna zveza med njimi in nami
Kakor pri vsem dobrem in blagem, v lep izgled nam je tudi tukaj prečista Devica Marija. Sv. pismo pravi o njej: „Preiskala sem globočine brezden in prehodila valove morja" (eccles). To morje pa ni vo deno, ampak ognjeno. Tukaj sem. v ogenj vic, se razteza Marijina pomoč in rešuje nesrečne duše iz kraja trpljenja. Sv. Bernardin Sienski pravi isto: „Devica Marija rešuje groznih bolečin zlasti svoje častilce", in prav o tem govori besede: „Prehodila sem valove morja."
Bodimo tudi mi radi pripravljeni, da pomagamo dušam iz vic To storimo zlasti meseca listopada, ki ga je cerkev nalašč v to odločila; saj priložaosti se nam nudi dovolj. Pomagati jim moremo z molitvijo, miloščino in postom Posebno uspešni pomočki za nje so daritev sv. maše, sv. obhajilo, ako je darujemo njim v korist, popolni in nepopolni odpustki in molitev svetega rožnega venca.
To so prav zdatna sredstva, s katerimi moremo pomagati vernim dušam v vicah Koristna so pa tudi nam samim, ker iz vic rešene duše bodo prisrčno prosile Boga za nas, ako pridemo po smrti v ta kraj trpljenja.
F. G.
L Bratovske zadeve
molitvenega apostoljstva.
Nameni za mesec november 1899.
»Spis potrjen in blagoslovljen od sv. Očeta.)
a) Glavni namen:
Krščanska družina.
Ko je ob vesolnjem potopu grozilo vodovje celi zemlji s poginom, plavala je po morski gladini barka, katero je iztesal Noe na povelje božje. Ta barka je nosila v sebi tisto sveto družino, katere ni zadelo prokletstvo Božje.
Dandanes preti pogin vsemu dobremu: veri, dobrim šegam, pobožaim navadam naših prednikov i. dr. Odkod pride rešitev? Kje je blažena ladij a, ki bode rešila družbo človeško? — Družina; kajti družina je mozeg notranje jedro, srce človeške družbe. Kakor se pretaka iz srca v naših prsih kri in s krvjo življenje in zdravje po celem našem telesu, tako zavisi od družine blaginja in rešitev vsega človeštva.
Važnejše, nego vsa druga velika vprašanja, ki dandanes razburjajo svet, je torej vprašanje: kako se morejo zaceliti rane, katere je zadal novodobni duh družini. Odgovorni težak: Družina mora postati zopet krščanska, krščanska vera mora postati zopet temeljni kamen, na katerem sloni domače življenje; krščanska načela in nazori morajo postati zopet branilno zidovje. ki varuje hišo pred škodljivimi vplivi, pred propadom in pogubo.
To oživljenje družinskega duha je menil Gospod, ko se je domislil pri UDeljavi pobožnosti do svojega presv. Srca tudi družine in ko je za njo odločil poseben blagoslov. On hoče — tako je obljubil namreč ljubljeni učenki svojega Srca. blaženi Marjeti Mariji Alakok, — podeliti družinam miru; razdvojene družine bode zopet združil; tiste, ki so v potrebi, bode varoval; blagoslovil bode hiše, kjer imajo podobo njegovega Srca in jo Časte. Zdi se, kakor da je mislil Odrešenik pri teh obljubah zopet na tiste čase, ko je še sam živel kot otrok v družini, ko ga je še ljubila in negovala presrečna mati ter je delal in skrbel zanj njegov rednik. Ta detinska leta v Nazaretu so bila najsrečnejša doba njegovega življenja. Ko se spominja čistosti, miru in jedinosti v lastni družini, hoče zato, da postane tudi vsaka druga obi-telj nekaka podoba nazaretski družini.
Zlasti si mora pridobiti dražina troje dragoce-nostij, ki so pravi družinski zaklad in katere se hranijo v stari krščanski hiši kot druga delščina ter se podedujejo od roda do rola.
Prvi je oni prijetni hišni mir, o katerem se niti govoriti ne more, da ne bi ob jednem mislili na nekak skrivnostni blagoslo/. Kako patrijarhalične so to osebe: oče. katerega radi njegove poštenosti in vrline ne spoštujejo in ne ljubijo samo otroci, temveč tudi hišni posli, — m^iti, ki se ma-lokedaj pokaže v javnosti, ki pa neumorno od ranega jutra do pozneg* večera pospravlja in gospodinji po hiši in dvorišču in ki razume kot mirovni angelj poravnati vsak razpor med brati, sestrami in posli! In kakšno posvetno zabavo bi mogli primerjati tihi družinski radosti, ko zbira oče po dovršenem dnevnem delu svoje male okoli sebe, da jim pripoveduje dogodke iz življenja, ali ako gredo ob nedeljah popoldne skupno ne v gostilno — tamveč po bujnih njivah in sadnih vrtovih, da si krepe oko in srce z upanjem blagoslovljene žetve! Misel, da bode kmalu „domaa, med dragimi svojci, podvoji hitre korake sinu, ko se vrača iz tujine domov in zre že od daleč griče in stolpe svoje domovine. Zavest. da se bode mogel odpočiti Bdoma-, pri svoji družini, tolaži delalca sredi najhujših naporov njegovega težkega poklica.
Kako se je dandanes vse predrugačilo v tem pogledu! Seveda so temu precej krive nove delalske razmere. Bridka potreba iztrga celo marsikatero slabo žensko iz domače tišine in jo takorekoč priklene na
tovarniški stroj, kjer si služi s težavo vsakdanji kruh. Posledica temu je, da ne more niti svojih otrok več sama rediti in vzgojevati. Še večja krivda po zadeva nesrečno veselje po zabavah, ki zove po vseh cestnih kotih k Šumnim zabavam, k tej ali oni siavnosti, k temu ali onemu razveseljevanju Tu iščejo mnogoteri družinski udje svoje sreče pri tujih ljudeh in pri tnjem ognjišču; in družina ne ostane dostikrat nič druzega več kakor jedilnica, kjer se zbirajo parkrat na dan k skupnemu jčlu.
Z domačo srečo je 2 v najtesnejši zvezi pobož-nostin strah božji. Kjer je Bog, tam je vse. Kjer pa je v hiši mesto pobožnosti brezbožnost. mesto kreposti pregreha, tam se ne mudi blagoslov Božji. Krščanska družina mora biti prostoren vrt, kjer se lahko razvijajo vse cvetke krščanskih čednostij: lilije nedolžnosti, rože ljubezni do Boga in do bližnjega, vijolice ponižnosti; biti mora šola. v kateri so vsi družinski člani učitelji in učenci ob jednem, kjer se medsebojno drug druzega vspodbujajo z besedo in vzgledom. Sv. Pavel primerja krščansko drnžino v svojih pismih (n. pr do Rimljanov 16. 5) večkrat s cerkvijo, ko govori o nji kot „domači cerkvi". Kakor se namreč zbira v cerkvi občina, da hvali Boga, tako bi se moralo po stari navadi v družini vsako jutro in vsak večer, pred jedjo in po jedi skupno moliti Kakor se opravlja v cerkvi sv. daritev, tako morajo tudi stariši in otroci, ako hočejo mimo živeti, prinašati po vzgledu Izveličar-jevem drug za druzega daritve na altar. Kakor ozna-nuje duhovnik narodu besedo Bcžjo, tako morajo vršiti tudi stariši svojo prvo najsvetejšo dolžnost, da zasade v detinska srca svojih otrok prav zgodaj nauke naše sv. vere. — Marsikoga, ki je moral v poznejšem življenju iz domače hiše v daljni svet, je držala sredi nevarnosti po konci samo misel na pre-življeno pobožno družinsko življenje, in ako je zašel, privedla ga je samo ta misel na pravo pot nazaj.
Tretji družinski blagor je slednjič krščanska vzgoja, o kateri lahko trdimo, da je tako važna, kakor bodočnost cerkve in države. Kajti kdor ima mladino, tega je bodočnost; in ako se je posrečilo, zbrisati celo s čela otrokovega znamenje sv. križa. t. j. ako je postala vzgoja nekrščanska, tedaj je zmaga slabemu zagotovljena. Skratka: krščanska družinska vzgoja mora stremiti za tem, da ni le jednostraska izobrazba razuma ali le unanja vzgoja, temveč tudi vzgoja srca. Kajti prava vrednost človekova ni v mnogoznastvu ali v polzki unanjosti, temveč pred vsim v plemenitih učnih lastnostih in krepostih. V krščanstvu je taka vzgoja tem lažja, krr imamo v božjem srcu Odrešenikovem nedosegljiv vzgled. Vsa druga plemenita srca so v primeri z Njim le rosne kapljice, v katerih se zrcali solnčna svitloba, v pri meri s solncem samim To se pravi: čistost, pokorščina in vse druge čednosti, s katerimi naj odičijo stariši svoje otroke, niso v božjem Srcu namešane z nepopolnostmi kakor v človeku, temveč blišče v najpopolnejšem svitu in brezmadežno. Vse čednosti se družijo v njem kot v svojem izvoru in svojem studencu. Zato je smel klicati Odrešenik bolj opravičeao nego vsi ljudski prijatelji in učitelji: .Učite se od mene, kajti jaz sem krotak in od srca ponižen."
Neki srednjeveški redovnik je zapisal na zadnjo stran znanstvenega dela: „Prav Krist je rešitev iz vseh težav." Tabesedanaj bi se zapisala na vsako vladno palačo na vsako mestno posvetovalnico in nad vrata tudi vsake naj priprostejše družine. Samo javkanje nad slabimi razmerami ne koristi prav nič. Krist moia priti zopet s svojimi nauki, svojimi zakoni in svojim blagoslovom nasvet, v javno in zasebno življenje. Potem se bode vrnil red in sreča v vse slojeve. voda se bode razšla kakor ob prvem vesoljnem potopu, in nad prenovljeno zemljo se bode pokazala mavrica v znamenje, da je pri krajo čas žalosti in težav.
N.
b) Posebni nameni:
17.) Sv. GregorU, čudodelnik. Zavrača naj se brezverska moderna znanost Da bi resnice kat. vere spoznali mnogi blodeči.
18) Sv. Odon, opat Prospeh katoliške družbe po vsem svetu. Sv. katoliška cerkev naj se razširja po svetu. Prehudo siromaštvo pri mnogih. Umrli
l!t.) Sv. Elizabeta. Pokojna avstrijska cesarica Elizabeta. Tretji red sv. Frančiška Zatirane udove in sirote. Uboge redov-nioe po svetu; sedaj sosebno na Laškem
20.)	Sv. Feliks Francosko. Krščansko oskrbovanje bolnikov io siromakov. Oslobojenje iz pregnanstva in ječe.
21.)	Marijino darovanle. Krščanska požrtvovalnost. Več misijonov v stiski. Krščanske matere. Marijanske kongregacije.
22)	Sv. Ceolllja. Pospeševanje cerkvenega petja. Usmiljene sestre po učilnicah.
23)	Sv. Element, papež. Apostolska stolica in bramba pravic. Cerkev v Ameriki Ustanovitev neke višje dekliške šole.
N.
Raznoterosti.
Cesar v samostanu. Nova samostanska cerkev šolskih sester v Amstetenu na Nižjeavstrijskem je bila dne 14. t. m. po šenthipolitskem škofu dr. R. Ivanu Rosler posvečena. Še tisti dan pa je naš presvitli cesar Fran Josip obiskal cerkev in zavod šolskih sester To je bilo veselje za redovnice, učenke in vse mestjane. Presvitli škof je pozdravil cesarja ter izrazil svojo radost, radi tega, da je došla tako velika sreča temu zavodu. Všlika prednica je potem predstavila prisotne duhovnike in svetne odličnjake. V ime zavoda je učenka Hilda Knauer cesarja lepo nagovorila. Cesar si je vse prostore ogledal ter se zelo čudil, da je cerkev tako lepa Po obhodu je bil cesarju predstavljen mož Janez Datzberger, starica, ki ga zovejo „samostanskega očeta", priprost kmet, ki je pa veliko daroval za ta zavod. Mož je bil zelo ginjen, ko mu je cesar roko podal ter v priznanje njegove darežljivost za samostan rekel: „Prav ste storili" Po cesarjevem izreku naj bodo stanovniki mesta Amstetten šolskim sestram kar je le mogoče hvaležni.	K. Kr.
Podpolkovniku g. Josipu Gresel pl. Baragu ni bil škof Baraga »prav pravi stric"', ampak stari s tri c Škofova sestra, gospica Amalija, je vzela pod-polkovnikovega starega očeta, rodom Gresel a. Priženil se je Baragom na dom. Dotična napaka v zadnji številki rDanice*, str. 359, naj se torej tem načinom blagovoljno popravi.
Odgovorni urednik Tomo Zupan.
Tiskaiji in založniki Jožef Blasnikovi nasledniki y Ljubljani.