FRANCETA LEVSTIKA LITERARNA KRITIKA ot pojav v zgodovini slovenskega življenja ima Levstik izrazito kritiški značaj. Vršil je službo nezaželenega, toda nujnega umstve-nega in moralnega nadzora v naši veliki in mali, vnanji in notranji politiki, v našem družabnem, društvenem in vsem javnem življenju, v literaturi, v praktičnem in zgodovinskem jezikoslovju in v vsem, za kar se še čuti literarno nadarjen, razvit in izobražen človek živega duha s svojimi sodobniki soodgovornega pred javno moralo in narodno bodočnostjo. Usoda mu je naložila v pravem pomenu besede delo centralnega uma in centralne vesti v življenju njegovega naroda; delo, ki ga je vneto in srdito izpolnjeval v besedi, pismu in dejanju. Odpor, na katerega je zadel pri manj jasnih in manj poštenih javnih delavcih svojega časa, mu sicer ni dal, da bi bil izčrpal svojo nalogo do kraja, vendar je njegovo splošno kritično delo, ki je prodrlo v javnost, tako raznoliko in mnogostransko, da je naposled le zaokrožen izraz njegove žive, občutljive in večno pozorne, neodvisne osebnosti ter njegovega centralnega položaja v slovenstvu. Drugačna je njegova usoda v zgodovini literarne kritike, v kateri je vendarle iskati težišče njegovemu življenjskemu opusu in ki je temu članku predmet. Kajti prav ta najpomembnejši del njegovega udejstvo-vanja po večini in po svojih najzanimivejših primerkih ni prodrl v javnost, zlasti ne v času, ko je bil aktualen, in ni javna last niti še danes. Za kritika, čigar delo je po svoji naravi vedno aktualno, pa je vprašanje javnosti nad vse važno in spada med bistvene lastnosti njegovega poklica. Izmed vseh Levstikovih kritičnih sestavkov, ki se nanašajo na literaturo, so bile v aktualnem Času javnosti dostopne le zelo redke stvari. To so „Pušice" in „Ježa na Parnas", ki so izšle v „Pesmih" (1854), „Potovanje iz Litije do Čateža" (1858), ki je doslej najpomemb-lejši literarno programski spis v slovenščini; „Napake slovenskega pisa- JOSIP VIDMAR 37 577 nja" (1858) kot jezikovno temeljno delo, ki pa se le v zaključku dotakne — ne morda kakega estetskega problema, marveč samo vprašanja o upravičenosti in dopustnosti stroge literarne kritike; edina Levstikova objavljena literarna kritika v pravem pomenu besede o Ciglerjevi „Sreči v nesreči" (1858), nato zopet načelni spis o kritiki: „Objektivna kritika" (1868), malo pomembno poročilo o brošuri „Pravda o slovenskem šestomeru" (1878) in končno kritika Kleinmayrjeve „Zgodovine slovenskega slovstva" (1881), ki pa po ogromni večini gradiva zopet ni estetsko literarna, marveč literarno zgodovinska in ki ima samo pri obravnavanju Prešerna in Koseskega pomembnejše estetsko kritične vložke. Ti pravočasno objavljeni spisi predstavljajo v Levstikovem literarno kritičnem delu zelo neznatno poglavje. Nekaj njegovega neobjavljenega gradiva je nato priobčil Leveč v zbranih spisih, največ pa ga je ostalo v rokopisih Levstikove zapuščine, ki jo je deloma objavil šele 2igon, in pa v njegovi korespondenci, ki jo je letos zbral in uredil Pirjevec. Prav korespondenca, ki vsebuje nekaj zelo dragocenih kritičnih dokumentov, nekoliko ublažuje predstavo o Levstikovem prisilnem molku in nam ga kaže, če že ne kot javnega in svobodno nastopajočega literarnega kritika, pa vsaj kot globoko kritičnega in vplivnega mentorja, ki je imel z vodilnimi književniki svojega časa tesne stike in ki je po tej zasebni poti s svojo veliko avtoritativnostjo učinkoval morda še globlje in zanesljiveje. Vzgojni pomen kritike za občinstvo, ki je eden izmed njenih najvažnejših smotrov, pa je zaradi teh okoliščin v njegovem kritičnem delu izpodrezan. Vsaj za preteklost. S tem pa vendarle še ni rečeno, da za vedno. Kajti nobeno pomembno duhovno delo ni opravljeno samo za danes. Tudi kritika ne. In Levstikova je tako nedvomno pomembna, tako vzorna po umnosti in prirodnosti analize in velika po pojmovanju umetnosti in človečnosti, po brezobzirni ljubezni do resnice, da je navzlic malovrednosti del, ki jih po večini obravnava, vzgojna tudi za današnjega bralca, za današnjega umetnika in za današnjega kritika. Zlasti ta lahko najde za svoje delo v Levstikovi kritiki navodilo, kakršnega bo zaman iskal v kritičnem udejstvovanju vseh kesnejših generacij. Svoje literarno kritično delo je Levstik izvršil v treh velikih sunkih. Prvega povzroči in izvrši njegov mladostni zalet. Prične se s „Popotovanjem", zlasti pa z „Napakami", ki izzovejo znano debato o kritiki, s tem pa tudi ogromno kritično delo, ki ga je Levstik opravil s pripravami za odgovor Bleiweisu. To poglavje njegove kritike ga zaposluje od leta 1858. približno do leta i860. Drugi zagon je večinoma v zvezi z njegovim sodelovanjem pri „Klasju" in „Mladiki" in z literarnimi dogodki med izidom teh dveh publikacij in neposredno za njima, od leta 1866. do 1870. Tretje, zadnje in najskromnejše poglavje s središčem v kritiki o „Zgodovini slovenskega slovstva" pa je bilo izvršeno v prvi polovici osemdesetih let. I Levstikova izrazita kritična nadarjenost kaže že zgodaj trden in sistematično dokaj urejen literarni okus. O tem poroča Leveč1 naslednje: „Njegovi součenci nam pripovedujejo, da je že učenec nižje gimnazije hudo kritikoval takrat v deveta nebesa povzdigovanega Koseskega ..." To poročilo je morda nekoliko v opreki z Levstikovo izjavo, ki jo je leta 1859. po, ki je stala na križišču. Imela je motne oči, vabeč pogled, a na ustnicah malomaren, truden nasmeh. K nji je pristopil častnik, zavila sta v stransko ulico ... Dora je razumela. Obšlo jo je nekaj mrzlega. Na navadnih vozovih so vozili ranjence. Na bledih obrazih skoraj ni bilo videti življenja, skozi obveze je pronicala kri. Iz samotne hiše se je razlegal glas klavirja. Vesela popevka iz operete. Iz nizke krčme je prihajalo vpitje vojakov, rezgetajoči se ženski smeh ... Blaznica! „Tu bom živela?" je pomislila Dora. „To je vojna, gospodična", je rekel poročnik, ki je sedel poleg nje, in ji puhnil oblak dima v obraz. „Oprostite! Včasih nisem kadil. Iz dolgočasja kadimo ko Turki, zaradi pozabe pijemo ko živina in se... Fej!" Bil je še mlad. Na čelu je nosil brazgotino, na licih starostne poteze. „Jaz bi še svoje stare tete ne pustil sem, lepa gospodična." Dora je zardela. „Prišla sem obiskat svakinjo. Ne bom za dolgo." „Glejte! Tam je Kalvarija", ji je poročnik ponudil daljnogled. Dora je strmela. Kje so trije križi, razvaline cerkve, hrasti, akacije, trate? Vse je izginilo. Gora je bila podobna golemu hrbtu rjave zveri, ki se pripravlja na naskok. Na vrhu so bili videti beli dimi. Jarki in kritja, ki jih ne more razločiti prosto oko. Ostanki goščave, okleščena drevesa. Vse žalostno, štrleče v zrak. S čudnimi občutki je Dora stopila na cesto in hodila po ulicah. Na razbiti ploščadi se ji je zibala noga. Nad mestom je tulilo in zavijalo. Od Števerjana so prihajale granate, iskale baterij na polju. Ne da bi se tega zavedala, je Dora naredila ovinek. Ko je skozi polomljeni kostanj uzrla streho bratove hiše, ji je vzdrhelo srce. Pospešila je korake. Na vrtu je stala Urška. Ko jo je zagledala, je tlesknila z rokami in planila v hišo. Zofija je Doro prisrčno objela. Dori se je ob spominu na brata rahlo pomračil obraz. „Pred tremi dnevi te je iskal neki častnik. Prinaša ti pozdrave od Kleinbergerja." „Ne maram njegovih pozdravov!" je rekla Dora razdraženo. „In kar se častnikov tiče, ti že zdaj povem, da ne maram nikakih znanj. Zato nisem prišla ..." Zofija od začudenja ni vedela, kaj naj reče. Dva in trideseto poglavje. Poročniku Peršiču se je mudilo v stotnijsko pisarno. Stopaje ob raz-stresenih hišah poljskega mesteca se je nervozno smehljal. V čudni medsebojni zvezi je mislil na mater in na Zofijo... V pisarni je našel poleg uniformiranega pisarčka tudi Vinka Logarja. Ta se je sklanjal nad nekim papirjem in ga z vnemo črtal v razpredelnico. „V pisarno so te vtaknili?" se je začudil. „Kaj pa delaš?" „Papir črtam. Zato sem študiral univerzo." Peršič se je prisiljeno zasmejal. Ko se je stotnija po umiku pred Rusi utrdila v novih postojankah, so prišli novinci. Med njimi je Peršič kmalu ugledal tudi Vinka Logarja. Bila sta prijetno iznenadena. Profesor je stal pred bivšim dijakom kot prostak pred častnikom. „Ruht, za Boga!" mu je zaklical Peršič. „Nocoj pridete k meni!" Logar je prišel. Pri žganju sta se začela tikati. Profesor je jedel od ponudenega brez sramu. Bil je lačen. Pri tem je meril Peršiča: „Čudim se, da si postal častnik. Če se spomnim tvojih besed ..." Bivši dijak se je široko zasmejal: „Iz človeka naredijo vselej tisto, česar se brani. Danes bi bil lahko že drugo leto na univerzi. Ko se konča vojna, bom ničla..." Pil je kozarček za kozarčkom. Vinku je bilo dobro pri srcu. Bal se je bojišča, a po prvih vtisih se mu je zdelo življenje znosnejše kot pri kadru. „Da, bolj človeško je", se je Peršič krohotal. „Človeka so ponižali pod žival." Ponudil mu je cigareto: „Veseli me, da je vojna najbolj osleparila tiste, ki so največ pričakovali od nje. A ne vem, za vraga, kaj mislijo Rusi s svojim umikanjem. Strašno me jezi, da me še niso ujeli..." Bil je že pijan. Pripovedoval je o vohunki. Teatralično, s kretnjami, z ognjem: „Vojaka, ki je stal v veži in slišal strel, sem našel od groze pol mrtvega ..." Logar ga je poslušal ko okamenel, še srce mu ni bilo. „Pa si jo res ubil?" se mu je sredi tesnobe izvilo iz prsi. „Ha, ha! Ali moreš res kaj takega misliti o meni?" je Peršič omahovaje stopil do vrat in pogledal, ali ne posluša kdo. Nato mu je rekel Šepeta je: „Molči, drugače mi ne ostane drugega." Pokazal je na revolver. In se je pijano zasmejal: „Tudi tega nisem zmožen. To bi storili drugi..." Logarja je obšla rahla mršČavica. Ni vedel, v kakšni zvezi je tedaj pomislil na Doro. Zdelo se mu je, da ga je od žganja omoteni poročnik gledal v dušo. Izpraševal ga je o razmerah doma, nato o Dori. Peršič je z grenkostjo mislil na dom, najrajši bi ne bil govoril o tem, a mu je neki notranji glas narekoval vprašanja. Dora? Logarja je rahlo ranilo. Tisto dopisnico ji je pisal obupan in bolan. Pozneje, ko je bil zdrav in je hladno preudarjal, ga je nekoliko peklo. Pričakoval je, da mu bo Dora kljub temu odgovorila. Zaman. To ga je bolelo, to ga je obenem srdilo. Ni je razumel. Tudi ona ga ni razumela. Nekoč je bral, da ljubeča ženska vse odpušča. Ali ga ni ljubila? V srdu in bolečini je postal bridko odločen, skoraj maščevalen. Pisal je prijatelju, naj uredi njegovo zadevo z Marijo. To se mu je sicer zelo upiralo, a ni si vedel druge pomoči... Starka se je razjokala, a vendar je razumela. Sprva niti ni hotela vzeti kakega povračila. Ta žena se je Vinku zasmilila. Obenem mu je bilo lahko. Bil je prost Marije, a tudi Dora mu je bila neznano daleč. Težko je odvračal misli od nje, vendar mu beseda ni šla z jezika... Peršič je opazil, da se Logar umika pogovoru o Dori. Pogledal ga je pomenljivo, nato je diskretno umolknil. Segel si je z roko na čelo: „Pijan sem, postal sem živina... Fe j!" Logar je prekinil molk, ki je sledil: „V ječi sem se pridružil tvojim mislim... Najhuje me grize, če bi moral mož proti možu ..." Njegov glas je zvenel kakor v joku. Pozneje sta se večkrat sestala. Bila sta drug drugemu v uteho... Zdaj je gledal Peršič v razpredelnico pred Logarjem in znova spregovoril: „Ali veš, da pojdem na dopust? Mater mi je ubilo..." Logarja je neprijetno zadela misel na dom. Spomnil se je prejšnjega življenja, Dore. Razmišljeno mu je izrekel sožalje. Peršič se je okrenil do pisarčka: „Ali je že prišla moja dopustnica?" „Da, gospod poročnik. Toda gospod stotnik je naročil, da ga počakajte. Govoriti mora z vami." Kaj mu hoče stotnik? Ne, tega pisarček ni vedel. Peršič je s pomenljivim pogledom na Logarja nervozno stopil od okna. Zunaj se je širil trg, v ozadju je bil vrt. Na drevju so se kazali prvi znaki umirajočega poletja. Na Peršičev obraz se je znova zarezal smrtni strah, ki ga je spremljal zadnje mesece in ga nikoli ni popolnoma zapustil... Po dogodku z vohunko se je stotnija naglo umikala. Strašna zmeda, obupni boji za nove postojanke. Vojak z žalostnim pogledom, ki je tisto noč stražil Marusjo, je bil ubit. Rumpel je bil ranjen, odpeljali so ga v bolnico. Peršič si je želel, da bi bilo vse uničeno, izbrisano s površja zemlje. Nenadoma so se dvignili iz jarkov in znova pohiteli na sever, v kraje, ki so jih zapustili Rusi. Veletok, ki bo izpod naplavine pozabljenja odkril njegovo „hudodelstvo". Občutil je grozo na smrt obsojenega. Zdelo se mu je, da se nikoli več ne sme zasmejati. Treba je samo nespametnega slučaja ... Kadarkoli so ga klicali v pisarno, ga je obšel drget. Tiste dni je bila Marusja skoraj zagrnila misel na Zofijo. Upal je, da se z vo- hunko nikoli več ne bosta srečala. Če bi se srečala, bi to pomenilo njegov pogin. Zaradi groze in strahu se je branil misli nanjo. Po sili je odvračal misli na Zofijo. Obdajali so ga cinični pogovori tovarišev. Vse prenizkotno, da bi postal iz mladeniča mož, dasi si ni tajil, da mu je v nekaterih hipih bolestno kipelo v krvi. Iz mraka njegovih želja se je dvigala Zofija. Želel si je dopusta. Zdaj, ko mu je ubilo mater ... Misel na Zofijo je v tistem hipu občutil kot skrunitev materinega spomina, vendar se je ni mogel otresti... Odtrgal se je od okna. V zadnjem hipu se mu je zazdelo, da je videl pred pisarno vojaka z bajonetom na puški. Ali gastražijo? Smešno! Obstal je sredi pisarne. Oči so mu zmedeno iskale po zaŠarjeni mizi. Njegova plašnost je postajala bolestna, tega se je zavedel. In vendar ... Zamižal je. Nato se je nagnil do Vinka: „Vidiš, neumno je, prazen strah, a vendar se vedno bojim, da je kaj zaradi one... vohunke ..." Logar ga je preplašen pogledal. „Ali kaj slutijo?" „Tega ne. Major me je celo predlagal za malo srebrno", se je Peršič čudno zasmejal. „Toda ženske so drzne", je pošepnil. „Neumljive. Če jo še enkrat ujamejo, spoznajo, tedaj... Ha, ha!" Smeh mu je onemel. Šel je z naglimi koraki po sobi. Logar je z začudenjem in s pomilovanjem gledal za njim. Videlo se je, da mu je vojna globoko zrahljala živce... Peršič je pogledal na uro: že sedemnajst minut je čakal. V tistem hipu je v veži zarožljala sablja, vstopil je stotnik. „Torej na dopust, gospod poročnik? V vašem domačem mestu so boji; mi ne smemo vedeti, da ste bili tam", se je mož dobrodušno, pomenljivo smehljal. „Zakaj ste tako prebledeli? Ali ste bolni?" Peršič se pozneje ni spominjal, kaj je izjecljal. Ko jc stotnik odšel, se mu je nenadoma grozno mudilo. Tresoč je ponudil Logarju roko. „Pozdravi Zofijo!" „In Doro?" je vprašal Peršič. Logarju so se motno zabliskale oči. Počasi, obotavlja je je rekel: „Saj Dore ni v Gorici." Strme je gledal v Peršiča, ki je ves srečen odhajal skozi vrata. Še skozi okno je videl njegov topli nasmeh. Tri in trideseto poglavje. Oče je Peršiča objel, težke solze so mu zalile obraz: „Vidiš, kaj so nam naredili." Pcršiču se je storilo irtako. Bilo je prvič, da je videl očeta objemati in jokati. „Kako se je to zgodilo?" ga je vprašal. Oče ga je 40 625 začudeno ogledoval. Iz notranjega odpora do vsega, kar je bilo gosposkega, bi bil pljunil na njegovo častniško obleko. Na tihem mu je vendar dobro delo. „Šla je po vodo, priletel je šrapnel, našli smo jo mrtvo", mu je odgovoril. Sin se mu ni upal očitati, zakaj niso pobegnili. V mestu je bilo še mnogo prebivalstva. Drugi dan je Peršič proti večeru potrkal pri Zofiji. Sporočila mu je, da Ivana ni doma; kljub temu mu je nemirno tolklo srce. Odprla mu jc Dora. To srečanje mu je nehote pognalo rdečico v obraz. Dora je opazila njegovo zadrego in jo je razumela. Povabila ga je v sc bo. Hote je prezrla, kako je Zofija prebledela. Gledala ga je, ni vedela, kako naj ga pozdravi, kaj naj mu reče. V Peršičevem pogledu je ležalo rahlo razočaranje. Zofijo si je mislil mikavnejšo. Zatcmnel jo je spomin na Marusjo. Dora je sedela z rokami v naročju. Najrajši bi ju bila pustila sama. Misli so ji uhajale na doživetje tistih dni... Ženske so živele v neki vrtoglavosti. Vojna je rušila temelje človeškega družabnega reda. Nekaj divjega, blaznega, nagnusnega je viselo v zraku. Dori sc jc včasih zdelo, da sta dve duši v nji. Zdaj je bila vesela, želela si je družbe, nenadoma ;e postala zamišljena in odljudna. Zofijo je občudovala, včasih ji je celo zavidala. Ta po moževem odhodu ni imela toliko od življenja, kot je pričakovala, vendar je bila še sredi smrtne nevarnosti vesela. Moževa pisma je brala z rahlim odporom, vonjala so po vojaški pisarni. Pisal je, da pride na kratek dopust. Zofija se je našobila. Vso jo je prevzemala misel na PeršiČa, burna čuvstva nekega neutc-šenega hrepenenja. Dora se je spomnila nedelje, ko jo je bila našla z Ivanom v gozdu. Ali je tudi takrat govorila le njena kri? Včasih je slonela ponoči na oknu, prisluškovala vojakom, ki so se prikradli z dekleti na vrt... Dora se je z odporom spomnila večera, ko se je Zofija slekla do golega: „Dorica, ali nisem lepa?" Ali se je zavedala, da so se ji v obraz zarezale gubice in se je zato zatekla k telesu? „Zofija, kaj te muči?" ji je rekla. „Ali se ne sramuješ?" Svakinja se jc nagnila do nje: „Saj ženske nimamo drugega nego to." In brez zveze: „Kaj sem imela od moža?" Dora je pomislila: Otrok? Ali naj to opraviči njeno ravnanje? Dora je mislila... Nenadoma se je zdrznila. Peršič je izgovoril Vin-kovo ime. Kakor prcdramljena je zrla vanj, ki se jc obračal do Zofije: „Pri naši stotniji je. Pozdravlja vas." Zofijin in Dorin pogled sta se srečala. „Ali Dore ne pozdravlja?" PeršiČ je bil v zadregi. „Ni vedel, da je tu", je pogledal v mizo. Dora je stisnila ustnice. Preslišala je Zofijine počasne besede, ki so bolj veljale Peršiču nego nji: „Ne vem, kaj imata med seboj..." Doro je preveč bolelo, da bi bila o tem govorila z Zofijo, a ta je slutila, da se je med njima nekaj zgodilo. Prav tako je vedela, da Dora Vinka še ni pozabila in da na tihem trpi. Dora je tedaj zaman silila nasmeh, tiha žalost ji je kakor okamenela ležala na obrazu. Ko je Zofija vpraševala Peršiča, kje je Logar in kako živi, zakaj ni pisal o njem, je žejno požirala vsako besedo. Objela jo je nejasna slutnja, skoraj spoznanje, da je Vinko še ni pozabil. Samo preponosen je. Prav tako kot ona. Ali naj mu piše? Za trenutek je pozabila vse, kar se je bilo zgodilo. Drhte se je borila v sebi... Na roko ji je kanila solza, skrila je obraz. Nenadoma se je dvignila in odšla. Po Dorinem odhodu sta se Zofija in Peršič vprašujoče pogledala. Nekaj časa sta molčala. Tesnoba je legla na oba. Šele pri čaju se jima je razvozlala beseda. Peršič je pripovedoval, Zofija ga je napeto poslušala. Gledala ga je ko Boga. Nato je govorila ona. Skoraj tiho, trepetajoče, a veselo. Besede so se rahlo dotikale tistega, česar si nista upala odkrito izreči. Pri vinu je Peršič povedal zgodbo o vohunki. Strahu, ki ga je spremljal vso pot, ni zdaj več občutil. Ni povedal vsega, konec je iz previdnosti zamolčal. Ko je opisoval Marusjo, se je spozabil. Njegove besede so bile tako strastne, da so Zofiji čudno zastrmele oči. „Zaljubili ste se v njo", se je smejala ubito. Mečkala je prtič v rokah. Peršič se je zavedel. Obrnil je pogovor v drugo smer, njegove besede so se laskale Zofiji. Ta se je polagoma uravnovesila, vendar je ostalo nekaj temnega v njeni duši. Kljub temu, da jo je bila misel na tujo, neznano dekle vznemirila, je bila Zofija srečna. Pela je vse dni. Le včasih se je trpko zamislila. Dora jo je opazovala: še v prvih dneh zakona ni bila taka. Ali res doživlja svojo prvo ljubezen? Deset dni je preteklo kakor deset minut. Prišel je zadnji dan. Tisto noč je moral Peršič oditi. Zofija je bila nenavadno razdražljiva. „Nocoj pride Peršič po slovo", je dejala Dori. „Mene bosta oprostila. Spat pojdem." Zofija ji ni ugovarjala. Bilo ji je celo ljubo. 2e prejšnji večer ju je bila pustila sama. Ko je Dora stisnila Peršiču roko, jo je ta vprašal s porednim bleskom v očeh: „Ali naj pozdravim Logarja?" 4®' 627 „Pa ga pozdravite", je rekla Dora mrzlo, da ne bi izdala svojega drhtenja. „Saj Dora še vedno misli nanj", je previdno opomnila Zofija in pogledala svakinji v oči. „Ti tega ne moreš vedeti", je rekla Dora srdito. Pustila ju je sama. Leže na postelji, z obrazom v blazinah, je poslušala njune glasne besede, veseli smeh. Zofija je bila tisti večer nenavadno razigrana. Vse je drhtelo v nji. Za mestom in za Kalvarijo so v presledkih grmeli topovi. Zdaj pa zdaj so zažvenketale šipe. Peršič je bil očarujoč. Medel blesk razočaranja je izginil iz njegovih oči. V omotični zamaknjenosti je pozabil Marusjo. Zofija se mu je zdela lepa. Bil je ves zmeden, komaj jo je razumel, kaj mu je pravila. Oči so se ji venomer zalivale s solzami. Dotaknila se je njegove roke. Preplašila se je in se divje, ubito zasmejala. Peršič se je grenko smehljal, bil je brez moči ko dete. Misli so mu uhajale, se vračale, drhtele ko listje v vetru. Zofija ni mogla več prestajati na mestu. Stopila je k oknu. Po vsej pokrajini je bila razlita svetla mesečina. „Pojdiva ven!" je spregovoril Peršič plaho. Zofija je vzdihnila. Roko si je položila na prsi, čutila je valovanje krvi. S ceste so prihajali glasovi in vzkliki otrok ... Znova je pogledala v mesečino. Nenadoma je vzkliknila: „Ogenj!" Gorelo je pobočje Sa-botina. Črta ognjenih plamenov je tvorila čudovite slike. Peršič je pristopil: „Krasna noč!" Zofija ni odbila njegove roke. Pogled na plamene jo je razburil, da ni več slišala topov. Neznane sile, neutešene želje in strahovi so plali v nji. V veži je postala. Ali Dora spi? Stresnila je z glavo, kakor da ji ni nič več mar. Stopila je na cesto... Na pobočju hriba se je vila vrsta majhnih kresov. Videti so bili obrisi gora, holmov in dreves. V daljavi se je vse nerazločno potapljalo v sivino in mrak. Prej plahe misli so postale drznejše... Šla sta po drevoredu. Zavila sta na stransko pot. V bližini je stal park. Smreke, ciprese, pinije. Sredi parka se je belila napol razrušena, zapuščena vila. Tiho, šepeta je, porojeno iz žel jd: „Pojdiva na vrt!" Zofija je le podmolklo čutila, kako jo nekdo vodi za roko. V zidu je zijala razpoka. Peršič je bil že na drugi strani: „Dajte mi roko!" Zofija se mu je dala voditi. Ni čutila tal pod nogami. Vse se je pogrezalo nekam v neznano. V kotu vrta so stale nizke smreke, opletene z gostimi vejami skoro do tal. V mesečini so se sence na tleh prepletale, delale čudovito mrežasto sliko. Peršič in Zofija se nista spustila. Odpovedali so jima čuti. V goščavi je Peršič obstal. V rokah mu je zagorela žepna svetilka in ugasnila. Zofija ni ničesar videla. Iz Peršičevega grla se je izvil glas groze in začudenja. Zofiji je udaril smrad v nosnice. Peršič jo je naglo, hlastno potegnil iz gozdiča. Iz blaznega, neznanega strahu ga je objela in se prižela k njemu. Vrnil ji je objem in jo poljubil. Nato sta bežala na jaso, v mesečino. „Tam notri leži... mrlič." Zofija je vzkliknila iz polne zavesti: „Vrniva se!" Peršiča je dotik njenih ustnic divje omamil. „Ne." Čemu se je tako prestrašil? Na bojišču je videl mrličev na kupe. Da bi odvrnil Zofijino pozornost od groze, ni izpustil njenega obraza. Borila se je med strahom in strastjo. „Vojna — smrt in ljubezen", je rekla Ivanu. Premagal jo je občutek sladke omame. Stopila sta na stezo. Noga je šumela na pesku. Umetna kotanja. Grmovje. Sence med drevesi... Spomin na mrliča, na hipen strah je živel le še kot senca v Zofiji. Ta je ovijala pričujoče trenutke v pod-molkel, prelesten čar. Peršič je dvignil Zofijo na roke in jo prenesel na drugo stran nekega bodičja. Položil jo je na trato, sedel poleg nje. Okoli njiju so ležale sence, sence. V daljavi se je pojavil blisk, nad mestom je zamolklo tulila granata. Ogenj na Sabotinu je ugasnil... V navalu čuvstev so silile Zofiji solze v oči. Peršič je molčal. Besede bi jo bile le bolestno zdramile iz omame. Skozi napol zaprte trepalnice je strmela vanj, trepetala: zavrgel me bo. „Gospa, kako ste lepi!" Iz Zofijinih prsi se je dvignil nerazločen glas velike hvaležnosti. Štiri in trideseto poglavje. Dora med tem ni spala. Misli na Vinka so se ji spajale z bolečino. Slišala je Zofijin vzklik: „Ogenj!" Zagrnila se je čez glavo. Kljub temu je čez nekaj časa začula korake in škrtanje ključa. Vse je utihnilo. Zofije ni bilo. Dora je slišala, kako ji bije srce. Kje je Zofija? Bilo ji je jasno. Ne bi hotela slišati ničesar več; zaspati, pogrezniti se v sanje. Nemogoče. Obdajale so jo zmedene misli. Skočila je na tla, si ogrnila plašč in stopila na hodnik. Vse je bilo prazno, skozi okna je sijala mesečina. Vrata so bila zakljenjena, ključa ni bilo. Oslonila se je za hip in se ob misli na Zofijo grenko nasmehnila. Opotekaje se je vrnila v spalnico in vrgla plašč na tla. Legla je po strani na postelje in si zakopala obraz v diani. Zofija, Zofija! Nihala je med čuvstvom do brata in med prostodušnim odpuščanjem ljubeči. Vojna je razdrla vse vezi. Ali je Zofija pripravljena na posledice ali bi hotela odrešiti brata? Ne. Objela sta jo taka mržnja in stud do svakinje, da jo je s tihimi besedami klela. Koliko časa je tako mislila in trpela? Nenadoma jo je zdramilo. Dvignila je glavo. Nekdo je potrkal na vrata. Zofija! Planila je kvišku in stopila v vežo. „Zofija! Dora!" V glasu je ležala nestrpnost, razočaranje. Ivan! Moj Bog, Ivan! Dora bi se bila skoraj zgrudila. Stala je na mestu. En ključ ima Zofija, drugega hrani Urška. Ne sme se oglasiti. Ne sme odpreti. Kaj naj stori? Tihe je stopila v spalnico. Oblekla si je plašč in si ga zapela. Vse to je delala komaj zavedno. Posluhnila je. Ivan je nehal klicati. Potrkal je na okno njene sobe. „Dora!" Vse tiho. Krenil je okrog hiše. Dora je planila k oknu in ga zaprla. Počenila je na tla. V senci na steni je videla roko, ki je potrkala na šipo. Vsa je drhtela. Koraki so se znova oddaljili. Zgrabila se je za prsi, ki jih ji je hotelo raznesti. Mislila je, da bo zblaznela. Objela jo je Škodoželjna misel: da bi prišla zdaj Zofija po cesti in obscala pred vrati... V podstrešnici je zašumelo. Urška! Dora je strahotno občutila stisko tistega hipa. Ivan bo stal pred njo: „Kje je Zofija?" Kaj mu bo odgovorila? Srce mu bo povedalo: nekaj se je zgodilo. Misel bo kljuvala: tako je bilo vse dni. Ne bo mogla lagati. Ali naj brani Zofijo? Spomnila se je bratovega trpljenja predpretekle pomladi. Videla ga je pred seboj blaznega, potrtega, uničenega ... To je v hipu odločilo v nji. V naglici si je obula stare čevlje. Odprla je okno, skočila na vrt. Posluhnila je. Po stopnicah iz podstrešnice so bobneli težki koraki. Skočila je do ograje, vrgla čevlje čez njo. Ozrla se je in vzdrhtela. Kdo hodi za njo? Senca. V žični ograji je zijala odprtina. Pretaknila se je skozi njo. obleka se ji je pretrgala. Splazila se je okoli vrta. Iz sence kostanja je pogledala proti hiši. Urška in Ivan sta govorila. Slišala je le nerazločne besede. Vrata so se zaprla. Kje je Zofija? Treba jo je bilo poiskati. Bežala je mimo skupine vojakov. Ni smela izgubiti hiše iz vida. Če se vrne Zofija po drugi strani... Ni mislila več na obsojanje, na kletev. Prevzemala jo je ena sama vroča misel: da bi jo našla! Z obupom v srcu je molila: „Bog, pomagaj mi!" Zaradi brata, ne zaradi Zofije. (Dalje prihodnjič.) 6 30 OBZORNIK KNJIŽEVNA POROČILA Kelemina Jakob: Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva. Založila Družba sv. Mohorja v Celju. 1930. 408 str. (Četrta knjiga Znanstvene knjižnice.) Celotno podobo sveta je zgostil vsak narod v mitosu, vanj je položil svojo vero, svoje skušnje, svoje upe. V okrilju mitosa se mu snujejo verske predstave in tvorne sile domišljije, v njem so obenem zasidrane narodne šege, pravni običaji in državno-politično življenje, ki dobivajo zadnje potrdilo in se stikajo v skupnem religioznem središču. Izvor vsake mitologije je religioznega značaja. Bajke (ali mitosi) v ožjem smislu obsezajo svet višjih bitij samih brez odnosa do človeka. Od bajk se razlikujejo pripovedke po tem, da v njih prehajata drug v drugega božanski in človeški svet. Višja bitja privzamejo človeške poteze ali narobe: narodni junaki postanejo bogovi; stapljajo se mitična izročila in zgodovinski spomini. In kakor v človeku se tudi v vsej prirodi javljajo božanske in demonične sile in znamenja, ki se poosebljajo in simbolizirajo v prirodnih pojavih in dogodkih. V območju bajk, pripovedk in pravljic kaže folklorna znanost (ako upoštevam le njena v najširšem smislu filološka izhodišča in ne tudi n. pr. psihoanalitičnih [O. Rank), idejno-analitičnih in kulturno-filozofskih poskusov tolmačenja) dve različni pojmovanji. Prvi (Panzer, Bockel, Fr. von der Leycn) vidijo v pripovedkah ostanek razpadlih pripovednih pesmi, daljših ali krajših balad. Potemtakem predstavljajo skoraj le snov in se bistveno ločijo od oblikovno samostojnejših in razvitejših pravljic, ki so se od nekdaj pripovedovale v nevezani besedi. Drugim (John Maier, Bolte, Polivka) je delitev na pripovedke in pravljice nebistvena. Pripovedke vsebujejo nagnjenje, da se izpopolnijo in stapljajo in šele pripravljajo snov, ki jo pevec obdela v eposu. Kelemina se pridružuje prvemu naziranju. Bajka in pripovedka sta mu proizvod propadanja in zategadelj ne predstavljata samostojne pesniške vrste. Pač pa tvori pravljica pesniško obliko z vsemi stilističnimi značilnostmi. Pravljica se dogaja v idealnem času („nekoč") in kraju („deveta dežela"); ne pozna torej lastnih imen in označuje jo že stereotipni začetek („Nekoč je bil kralj, ki je imel tri hčere"; „Živel je oče, ki je imel devet sinov"). Razgibana je v lahni igri domišljije, pripovedovatelj jo obdaja z vsem čudovitim razkošjem in bujnostjo. Taka živi pravljica v lastni nasičenosti in je odmaknjena vsem pogojem resničnosti. Drugače pripovedka: važnost dobiva prav po svojem stiku z obdajajočim svetom, v katerem spaja vsakdanje dogodke s čudovitimi vzroki, in imena krajev in oseb so sankcija njene resničnosti. Svetovno predstavo pripovedke označuje pesimizem; pripovedka se ne završuje kot pravljica vselej z zmago pravičnega in s kaznijo krivičnega — nasprotje med dobrim in hudim je mitičnemu mišljenju prvotno tuje, ker dobro in hudo sta le dve različni strani istega bitja (Krcsnik! gl. Kelemina str. 7). Konec pripovedke je rad tragičen. V svet posezajo usodne sile, od katerih je človek najgloblje odvisen in proti katerim je brez moči. Sploh kaže pripovedka v občutju in v obliki znake balade: mračnost, skokovitost, dramatično napetost. Dogodki se vrste naglo, sunkovito, z neko naivno brutalnostjo. Pripovedovanje je stvarno in skopo, potek je z dialogi dramatično vzvalovljen. Pripovedke so nekake balade v prozi. V „Bajkah in pripovedkah" je Kelemina želel „seznaniti čitatelja s tema najvažnejšima oblikama narodne pripovedne umetnosti, obenem pa ... prispevati k poznavanju slovenskih bajeslovnih predstav". Gre za prikaz najpomembnejšega slovenskega ljudskega snovanja — problem, ki je bil do sedaj znanstveno komaj načet. Gradiva se je zlasti v drugi polovici 19. stoletja nabralo mnogo, a bilo je razmetano po različnih letnikih Novic in Glasnika, dunajskega in Ljubljanskega Zvona, Zore, Kresa itd. To gradivo je povsem neenakorodno in različne vrednosti, zapisovatelji so zapisovali pogosto na najmanj prikladne načine. Dosedanje samostojne zbirke (Šaselj, Pajek, Mödcrn-dorfer, Kotnik i. dr.) obsezajo le posamezne slovenske pokrajine, znanstvenim zahtevam ustrezajo le Kotnikove „Storije". Posamezni motivi in problemi so sicer dobili kritično osvetljavo, toda pri vseh podobnih poskusih je ostal svet slovenske bajke in pripovedke še zmeraj terra incognita. Kelemina se je z „Bajkami in pripovedkami slovenskega ljudstva" lotil problema v celoti. V smislu označene naloge je bilo treba gradivo kritično razbrati in sestaviti smotreno urejeno in čitljivo zbirko, ki bi enakomerno upoštevala vse slovenske pokrajine, obenem pa razložiti značaj in pomen bajk in pripovedk in jih zvezati med seboj. Gre torej za antologijo slovenske bajke in pripovedke in za priročnik slovenske mitologije. * Svoje stališče do predmeta je avtor zavzel v Uvodu. Najprej opredeli bajko in pripovedko. Kclcminova opredelitev je pri nas pač najpopolnejša; morda bi se dal tu in tam poudariti še kak moment. Za tem splošnim delom je avtor ves Uvod naslonil na zbirko, ki jo skuša čitatelju približati. Mitične predstave slovenskega ljudstva osvetljuje razvojno in po sestavinah in vzporeja z odnosnimi predstavami sosednih narodov. Težišče je v stremljenju, da se iz domačih virov dožcnc slovenska mitološka terminologija in priredi zlasti srbsko-hrvaški. Očitek, da se tu skuša šiloma skonstruirati slovenski Olimp, ne bi bil upravičen: prvič je mitološki vidik sam po sebi plodovito hevristično načelo, drugič stoji delo vseskozi na izkustvenih tleh. Uvod je filološko široko oprt, lc da jc pičlo odmerjeni prostor avtorja očividno tesnil. * V zbirki sami se je moralo uveljaviti načelo izbire in v njem je zapopa-dena razlika od Štrekljeve zbirke slovenskih narodnih pesmi. Štrekelj je — po svojih lastnih besedah — skušal s svojo izdajo „iz raztresenih naših virov samo zbrati pripravno tvarino, da filologu in literarnemu historiku ne bo treba stikati za njo po vseh kotih". Keleminove „Bajke in pripovedke" ne podajajo samo tvarine, ampak obdelano tvarino: tekst zatorej ne nanizuje vseh posameznih pripovedk, ampak podaja od vsake bajke in pripovedke le najznačilnejši in najpopolnejši tip, varijante se navajajo v opombah. V razliki od Štreklja je tudi svobodneje ravnal s podlogo, zakaj vsakokratna zapisana oblika pripovedke je slučajna, nebistvena. Prireditelj poudarja, „da že iz čisto tehničnega ozira bi bilo v mnogih primerih nemogoče, ohraniti prvotno stili-zacijo, ker je imela vsa Trdinova generacija navado, razblinjati brez meja narodne pripovedne motive". Nekritični zapisovatelji so včasih občutno zabrisali pristno lice bajke. Pridajali so ji narodno-buditeljske elemente, vršili racijonalistično kritiko snovi, z nje ironizacijo, z neumestnim moraliziranjem in psihologiziranjem izprevrgli osnovni značaj ljudskih tvorb. Ako sem dejal, da je pripovedka brez določene zunanje forme, je treba dodati, da vendarle ni povsem amorfna: kdor ji odvzame naivnost, prisrčnost in stvarnost, jo razkroji. Prireditelj je torej ravnal s predlogo zlasti očiščevalno in zgoščevalno. Ni dvoma, da je izbral najprikladnejšo pot. Iz razvlečenega in razcefranega izročila je sestavil nekake regeste, izpiske, ki z avtorjevimi besedami, a tesno in strnjeno, podajajo vsebino. V tem smislu je avtor redigiral tudi dikcijo in jezik. Dialektične oblike je vseskozi nadomestil s književnim jezikom, pridržal je le kake karakteristične posebnosti v besedi in skladnji, posamezne „prabesede" itd. Vsebino pritegnjenih pesmi je prenesel v prozo, kakor jc to storil za vso nemško junaško pripovedko Uhland. Reprodukcije je avtor približal normalnemu govoru; indirektni govor je torej spremenil v direktnega, če se je ta izkazal prešibkega, je bilo treba seveda spet prelivati v indirektni govor. Le natančna primerjava z originalom bi nam dala slutiti, koliko je prireditelj prirezoval, ugnetal in prelival, preden je iz tako upornega in nesoustreznega gradiva sestavil tako ubrano in tako prijetno čitljivo zbirko. Seveda: so še mesta, ki zvene prisiljeno, Kelemina ponekod ni pogodil tona v vsej pristnosti. Toda take ne-ubranosti v besedilu bo lahko v prihodnjem natisku popravil, kakor sta tudi brata Grimma v poznejših izdajah Pravljic jezik izboljšavala. Pri vsem predelavanju gradiva v smislu lepe knjige ni Kelemina nikdar prekoračil dopustnih meja in ni posezal samovoljno v izročilo. Fragment je ostal fragment; tuintam je avtor združil dve ločeni izročili, ki spadata skupaj, nekatere vrzeli je izpolnil s srbsko-hrvaškim gradivom. Pomemben poskus redintegracije je avtorju uspel v ciklih: različna sporočila, ki so nekdaj tvorila celoto, se grupirajo okoli posameznih centralnih postav. Da je avtor ravnal vseskozi kritično, pričajo diskrepance, ki jih ni zabrisal. NajpomembnejŠa taka cikla sta oba Kresnikova (št. i, 245). Razporedba bajk in pripovedk se ravna po sorodnosti motivov. Prireditelj je zbirko po naravi prikazanih bitij razdelil na šest oddelkov. Delitev je naj-pravilnejša, ker je bistvena; zaradi preglednosti bi si želel še pododdelkov. Moti me, da stoji skupina Nebeški kralj šele na četrtem mestu za duhovi, vilin-skimi bitji in demonskimi bitji. Zaokroženosti zbirke bi bilo v prid, ako bi prišel sedanji IV. del na čelo zbirke. Višja mitologija bi se vidneje odrazila od nižje in vzpostavila bi se hierarhija mitoloških bitij, ki jo sedanja uredba razdira. Res je le, da se zbirka tedaj ne bi pričenjala s toli pomembnim Kres-nikovim ciklom. ■k Knjiga Bajk in pripovedk bi bila mnogo uporabnejša, ako bi bila preglednejša. V pričujočem delu se čitatelj izpočetka težko znajde. 2e Uvod je nekako nestrnjen. Zdi se, da avtor ni vselej preudaril, kaj naj pride v Uvod in kaj v Opombe. Opombe navajajo vire in naštevajo variante vsaki priobčeni bajki in pripovedki, toda vmes so nadrobljene posamezne često dragocene opozo-ritve, ki se sedaj nekam porazgube. Nekatere stvari se ponavljajo. Človek ne ve vselej, bi li iskal spredaj ali zadaj. Nedognana soodnosnost med Uvodom, zbirko in Opombami bi manj ovirala, -ako bi knjiga imela Polifemovo oko — register. * V Keleminovi knjigi smo dobili prvi celotni prikaz in prvo zbirko bajk in pripovedk iz vseh slovenskih dežela. Delo je zrastlo na filoloŠko-znanstveni podlagi, a sega po zamisli in izvedbi še preko območja izključno znanstvenega zanimanja. Tekst bajk in pripovedk predstavlja notranje zaokrožen izbor vseh količkaj važnih motivov, zahtevam lepe knjige ustreza dikcija, ki jo je avtor skušal ujeti v pristnem tonu ljudskega snovanja, in jezik, ki je enotno približan književni rabi. Keleminova knjiga podaja znanstveniku trdno podlago, na kateri je omogočeno nadaljnje izsledovanje v vseh smereh, vsakemu čitatelju pa, ki si je doslej pomagal le s približno, v slučajnih najdbah za-popadeno predstavo, odpira neposredno panoramo slovenske bajke in pripovedke, ki po bogastvu perspektiv preseza vsa pričakovanja. Ta panorama daje slutiti najosnovnejšo svojstvenost našega duhovnega gledanja in doživljanja, našega najintimnejšega snovanja, ki je utemeljeno v rasni, zgodovinski in psihični strukturi slovenskega človeka. Prireditelju gre veliko priznanje, le deloma tudi izdajateljici, ki bi bila tako važni publikaciji lahko omislila boljši papir. P. Pajk. Ivan Zorman: Pota ljubezni. Tisk „Ameriške Domovine", Cleveland, Ohio. V aprilu 1931. Izvirni lesorezi: Božidar Jakac. Včasih zaide v našo strnjeno slovensko rast kako delo od onkraj morja, s katerim na prvi pogled ne vemo prav, kako in kam; zato sodim, da je naše kulturno udejstvovanje morda vse preveč zgoščeno okrog enega samega ognjišča in da smo v marsikakem oziru premalo razgledani po dogodkih v „provinci", kaj šele po tem, kar snujejo naši v svojih novih domovinah. Priznam, da ima osredotočena kulturna akcija svoje dobre strani, zlasti glede na možnost enotnega usmerjanja kulturne politike; napačno pa je, če izgublja taka akcija iz vida kulturna prizadevanja izven sebe. In morda je celo upravičen očitek, da se često izgubljajo naši pogledi vse preveč po manj važnih dogodkih v tujini in da pri tem pozabljamo na nas same. Za dokaz navajam n. pr. kulturno delo, ki ga vršijo naši izseljenci v Ameriki. Kako majhen del naše inteligence je poučen o tem, da je slovenski živelj onkraj oceana kulturno visoko aktiven! Ni prav, da govorijo statistike le o številčnem stanju izseljencev, da beremo le o njihovih gospodarskih, družabnih in osebnih prilikah. Vse to je le enostranska podoba, čeprav žalostna podoba kdo ve kakšne usode. In ne vem, če smo si v svesti tukaj, na „starem svetu", da se tudi onkraj morja odigrava precejšen del naše kulturne zgodovine, ki ne sme ostati za nas le nepopisan list. Ali poročajo kdaj naše vodilne revije o teh stvareh? Kaj ni to znamenje, da smo nekako desinteresirani na kulturnem življenju naših izseljencev, da izgubljamo izpred oči enega najbolj živih problemov, da otopevamo za eno najbolj žgočih slovenskih ran? Morda bi našel človek izgovor. Saj so menda naši „Amerikanci" res svet zase in jih je „nova", mehanizirana domovina močno prekovala; gotovo pa je, da pričakujejo — če ne drugega — vsaj nekaj pažnje, in da to pričakovanje ni kaka rodoljubarska sentimentalnost, temveč tista bolečina, ki jo je Ivan Cankar položil Damjanu v usta z besedami: „Ko sem prvikrat pobegnil, sem komaj čakal, da stopim na barko; pel sem in vriskal, od same norosti sem za-lučil klobuk v morje. Čez tri tedne sem bil bolan od same bridkosti; vse se mi je trgalo v prsih, če sem se spomnil, kako ob sobotah potrkavajo pri svetem Pavlu. Strpel sem eno leto, nič dalj. Ko sem se vrnil, sem skoraj pokleknil na to ljubo domačo zemljo .. In nekaka slutnja vsega tega se razodeva v Zormanovih „Potih", ki je že četrta njegova pesniška zbirka. Otrok je bil, ko je odšel z očetom v Ameriko — menda je zdaj tega kakih trideset let — in vseh teh trideset let živi med nebotičniki in misli na domovino, tehta usodo slovenskih izseljencev, jih bodri in podžiga v ljubezni do domače govorice, do zemlje, pesmi itd. V tej vlogi se mi zdi Zorman prosvetni delavec, ki se z muko bije za izrazom in sklada domoljubne pesmice z raznimi didaktičnimi poantami, kakor n. pr.: Zlata govorica dedov, mi ostane srčna last. Narod naš, ime slovensko: Moj ponos in moja čast. (Slovenska deklica.) ali pa: S prosveto le, moj bedni brate, boš težki mrak prepodil, razsvetlil ž njo temačno dušo in spon se osvobodil. (Južni motiv.) ki se dado uporabiti pri raznih slavnostnih prilikah kot uspešne izpodbude, četudi niso kdo ve kako originalne. V ostalem govori o sebi, aeroplanih, mirovnih pogodbah, letnih časih, vrabcu, ljubezni, rodni zemlji, pikniku, poljubih itd. Nič novega ni v teh pesmih. Celo takšne so, da bi jih človek pomotoma zamenjal s pesmijo iz Cim-permanovih časov. Podobe so medle ali pa obrabljene, beseda je neokretna, verz star, rima prisiljena (mčsi: zmesi), izraz nepesniški (glasovi nog neštetih; težko ume moj jaz; Naj grem s tabo, hrabri jezdec, bodi smoter tvoj in moj!...). Takih očitkov bi bilo še več, dasi ne smemo prezreti dobre volje in funkcije, ki jo more vršiti knjižica tam, kjer je nastala. Strogim umetnostnim merilom zbirka torej ni dorasla. A drugo je oprema, ki jo Jakčeva ilustracija uvršča v serijo najlepših slovenskih pesniških zbirk. Alfonz Gspan. Pirjevec Avgust: Levstikova pisma. Založila Slovenska Matica. V Ljubljani 1931. 352 str. Stoletnico Levstikovega rojstva je Slovenska Matica proslavila z izdajo njegovih pisem. Bolje se pač ne bi bila mogla spomniti jubileja in komaj kedaj bi našla primernejšo priliko za izdajo Levstikove korespondence. Dejal bi pa, da je izdajateljica slavnostni pomen morda še preveč poudarila in vtisnila publikaciji res nekaj prigodniško improviziranega, kar ni povsem v skladu z resno zamislijo dela in trajnostnim značajem Levstika dopisnika. Hoteč porabiti priliko, se je izdajateljica v stremljenju, da poda že letos kar v završeni knjigi celo plast Levstikovega udejstvovanja, ki je preogromna, da bi se dala v sedanjem obsegu tudi notranje završiti, očividno prenaglila. Ako nadalje upoštevamo, da prireditelj v skopo odmerjenem roku morda pri najboljši volji ni mogel povsem pronikniti v gradivo in da je moral priti v časovno stisko, nas ne začudi, da je pričujoča publikacija nekoliko razočarala. Ta izdaja, prva naša publikacija svoje vrste — tudi celotne korespondence so se doslej objavljale samo po zbornikih in revijah — je celotna le v omejenem smislu zlasti iz dveh razlogov: ker ni pisem Koširjevi Franji in ker so morali izpasti odgovori Levstikovih pisem. Močno obžalujem in pač poglavitna nedostatnost je, da knjiga vsebuje samo Levstikova pisma in ne tudi Levstiku pisanih. Šele celotna korespondenca bi nam popolnoma predočila ozračje dopisovanja in pokazala pobude od obeh strani, kar izvlečki iz pisem le deloma nadomeščajo. Delo bi seveda obsezalo dva zvezka in bi izhajalo dve leti — priznam, da konstelacije niso najugodnejše, a žal mi je, da pričujoči izdaji do monumentalnosti mnogo-kaj manjka. Glede obsega zbirke so morda odločali tudi tehnični pomisleki. Drugače je z razporedbo pisem. Prireditelju sta se odpirali zlasti dve možnosti: da razvrsti pisma po dopisnikih ali po časovni zaporednosti brez ozira na dopisnike. Ureditev te vrste, da ostane korespondenca z isto osebo skupaj, je primerna le, kadar se objavijo tudi odgovori, kar namerava na primer prof. Kidrič v izdaji Prešerna (LZ 1927, 454; glede razporedbe pisem gl. Georg Witkowski, Textkritik und Editionstechnik neuerer Schriftwerke, Leipzig 1924, str. 148). Pričujoča izdaja obsega samo Levstikov lastni delež celotne korespondence in vendar se je prireditelj odločil za ureditev po dopisnikih. V tem vidim veliko nedostatnost pričujočega dela. Ako bi bila pisma urejena kronološko, bi se Levstikova osebnost enotneje odrazila, nepretrgano bi se začrtala njega življenjska linija in ozadje dobe. Pomislimo tudi, kako se n. pr. med seboj prepleta in dopolnjuje korespondenca med Levstikom, Stritarjem in Jurčičem in njih literarno snovanje. Čitatelj, ki se želi seznaniti z Levstikovimi stremljenji v neki dobi ali celo z njegovim duševnim razvojem, mora sedaj knjigo neprestano prelistavati in iz tu in tam raztaknjenih črt vedno znova zbirati Levstikovo podobo. Stvar prirediteljeva je, da omogoči umevanje pisem, osebnosti in dobe. Pogrešam uvod, ki bi nam v glavnih obrisih, kolikor je potrebno, da se vživimo v korespondenco, očrtal Levstika, dopisnike in dobo ter obenem označil korespondenco, opozoril na najpomembnejša pisma in pasuse (to bi bilo pri toliki mnogovrstnosti zanimanja in raznorodnosti snovi še posebno priporočljivo). Tak uvod bi zahteval od prireditelja izdelan odnos do predmeta, čitatelj bi pa v njem našel izhodišče in oporo. Te zahteve ne presezajo naloge, ki jo pričakujemo od prireditelja korespondence. Prezreti ne smemo, da tu ne gre za slučajno objavo kakšnih bodi pisem, ampak za smotreno celotno izdajo. Pričujoča priredba se torej omejuje na stvarna pojasnila k posameznim pismom. Pri objavi rokopisov, ki po večini prvotno niso namenjeni javnosti, dobiva komentar poudarjeno važnost. Razložiti mora stvari, ki so iz pisma samega razvidne in smiselne morda le dopisnikoma, dognati zvezo z življenjem in delom, vpostaviti prehode, izpolniti vrzeli med pismi in tako napraviti iz osamljenih kosov strnjeno vrsto. Umljivo postane, da bi se komentar v kronološko urejeni zbirki šele prav razmahnil: uveljavila bi se kontinuiteta, posamezni načrti, posamezna književna podjetja, kot Klasje, Mladika i. dr., ki se sedaj pojasnujejo pri različnih dopisnikih in ki se torej trgajo ali ponavljajo — ti načrti in podjetja bi se obravnavala z enotnega vidika in se kakor sama uvrščala v razvojno linijo. Seveda bi se tudi pomanjkljivosti v komentarju laže opazile. Ne trdim, da so Opombe vseskoz slabe. Nekatere zadeve je prireditelj obdelal izvrstno, ozadje in zgodovino Pavlihe je n. pr. prikazal zelo izčrpno. Pri večini pisem je pa komentar silno skop in nekam slučajen, oprijema se nebistvenega in ne izčrpuje tvarine. Marsikje, kjer bi bila pojasnila neobhodna, jili je prireditelj sploh opustil. Med pismi Miklošiču na primer je koncept pisma (št. XXIV., 2), kjer Levstik Miklošiču priporoča Jurčiča, ki je šel jeseni 1865 na Dunaj študirat (Zigon, LZ 1919, 488; Prijatelj, ČJKZ VI, 130/1). Pirjevec ga ni opremil niti z najmanjšo opombo in zategadelj je koncept neumljiv. Ta in podobna neizčrpnost in slučajnost v pojasnjevanju dopisov kaže, da prireditelj ni bil povsem kos nalogi, vsaj ne v tako kratkem času. K pismom spadajočo literaturo je upošteval skrajno površno in prezrl nekatere najvažnejše prispevke. Skoraj neverjetno se zdi, da Pirjevec n. pr. ne pozna Razprav znanstvenega društva za humanistične vede; ne citira jih in vrzeli v komentarju kažejo, da jih res ne upošteva. Publikacija te vrste izgubi pomen, ako poleg raztresenih objav in poleg neobjavljenih pisem ne da tudi vseh dosegljivih pojasnil. Silno klavrn je uvodni seznam Levstikovih dopisnikov, ki se Levstikova pisma njim niso ohranila; zaradi smotrenosti in celotnosti izdaje bi moral prireditelj iz ohranjenih odgovorov, a tudi iz drugih zvez dognati in navesti vsebino uničenih, oziroma neeruiranih Levstikovih pisem. Tedaj bi se dal tudi ta del korespondence razvrstiti v zbirko Levstikovih pisem. Nesmotreno je, da si je prireditelj le prerad okrajšal komentiranje z opozoritvijo na literaturo o predmetu. Nastane vprašanje: kak pomen imej izdaja pisem, ako v njej ne najdem vsega, kar iščem, in ako me opombe šele in samo opozarjajo, kje naj iščem pojasnila, namestu da bi same pojasnjevale? Kaj potemtakem ne tratim papirja in časa, ko ponatiskujem pisma, pa ne vem, kam in kod z njimi, če ne preberem komentarja tam, kjer so pisma že objavljena? Ne bi li zadoščal vestno sestavljen bibliografski pregled virov, objav in vse potrebne literature? Registri so z nekaterimi izjemami menda sploh šibka stran naših znanstvenih publikacij. „Abecedno kazalo" k Levstikovim pismom je zelo površno; zaman iščem v njem listov: Novice, Glasnik, Slovenec, Slovenski narod, Ljubljanski Zvon (dunajskega ima!) i. dr. Sploh bi bil priporočljiv trojen abecedni seznam: seznam osebnih imen, seznam obravnavanih predmetov in — zaradi Levstikovih filoloških pisem — seznam obravnavanih besed. Naposled bi prireditelj lahko sestavil tudi kronološko tabelo vseh pisem. Vobče je treba avtorju priznati pošten trud, ki bi se pa popolnoma izkazal le, ako ga ne bi omejevali zunanji pogoji. Nekatere strani v knjigi dado upati, da bi nalogo izvršil zadovoljivo. Izdajateljica je poskrbela za dostojno opremo. P. Pajk. Ljubica S. J a n k o v i č : I ž slovenačke književnosti. I. Odabrani primeri. II. Istoriski pregled. Beograd 1931. Str. 206. 35 Din. Zadruga profesorskega društva je založila že II., razširjeno izdajo gore-njega ličnega učbenika, tako potrebnega za medsebojno upoznavanje. Profesorica Jankovičeva je doslej z veliko vnemo napisala že celo vrsto člankov in razpravic o slovenskih piscih. Pričujoča zbirka se pričenja s kratkim odlomkom iz Brižinskih spomenikov, ki so „najstariji pisani spomenik kod svih Slovena" (125), in se končuje z vzorcem iz Levstikove „Višnjeve repatice". Nad polovico prispevkov je prevedenih na srbski, ostali so komentirani, vsi pa v latinici. Uvodoma je sicer obrazloženo, da je urednica prevajala zato, ker se s tem cvctnikom obrača do najširših krogov. V prvi vrsti pa se bo zanimala za knjižico vendar le srednješolska mladina, ki bi z večjim pridom uporabljala izvirnike. „Tout homme qui n'a pas soigneusement explore les patois de sa langue," misli Ch. Nodier, „ne la sait qu' a demi." Poznam jih, ki se jim ni tožilo pogledati nekoliko k vsem Slovanom, celo k Lužiškim Srbom. Pri tej ali oni pristno slovenski besedi se utegne mladi čitatelj tam na vzhodu spomniti dobrega domačega izraza iz svoje okolice in ga z večjim zaupanjem uvesti v književnost namestu izposojenke, n. pr. vojka za dizgin, itd. Glede izbora bi se dalo dokaj prigovarjati, nekaj tudi glede zgodovinskega pregleda, kjer se n. pr. dvakrat omenja Ferdo Kozak, ki še ni objavil nobene izvirne zbirke, Igo Gruden pa nobenkrat, čeprav ima že tri knjige. Ako se navajata Sardcnko in Pogačnik, bi Medved in Valjavec to tudi zaslužila. F. Erjavec je odpravljen z eno besedo, v kazalu se celo imenuje Anton. Posebno poglavje prikazuje slovensko-srbske književne odnose. Tu bi smela stati iz protestantske dobe imena: Matija Popovič iz Srbije, Jovan Maleševac iz Hercegovine, naš B. Kuripešič. Pri Kersniku bi se moglo poudariti, da je povest „Lutrski ljudje" izšla v srbščini z naslovom „Stara slika". Cegnar je prevajal srbske narodne pesmi, Perušck pa „Gorski vijenac", J. Bile „Smrt Smail age". Zoreč je spisal „Med Hercegovci", Golar nam je presajal „Iz bo-senskega perivoja", itd. To poglavje pa bi kazalo postaviti na širšo podlago: slovensko-srbsko-hrvatski slovstveni stiki. Potem bi imeli maturanti precej gradiva. Evo nekaj imen: Jurij iz Brežic in hrvaški glagoljaši, Johannes iz Krka in „Čedadski rokopis" (1497), J. Juričič = Jurij Kobila, St. Konzul, A. A. Dalmatin, Fran-kopan, Valjavec (kajkovsko ljudsko slovstvo, študije o dalmatinskih književnih pojavih), L. Svetec (zgodovinska novela iz hrvaške, oziroma srbske zgodovine), Trdina (Bachovi huzarji), Jurčičevi, Stritarjevi, Gregorčičevi, Krilanovi motivi iz Hrvatske, odnosno z Balkana. Tavčar (Antonio Gledjevič), Medved (Kacijanar, Za pravdo in srce), I. Kaš (Dalmatinske povesti), Perušek (Pop Pero). Strokovnjak bo našel še več podobnih zgledov literarne vzajemnosti. Slovencu je pisava tujih imen sveta, vsaj kadar se obrača do izobražencev, Hrvat in Srb pa jih po mili volji potvarjata. Pred leti me je znanec vprašal, kako se neko cirilsko ime piše v francoščini. Kje naj to vem, ko pa se da za- pisati na 2864 načinov! Kdo je Demi: pesnik R. Dehmel ali pesnik J. Demi? Mctcrlinka sploh ni, ker se belgijski ae govori kot dolg a. Albreht in Albrccht sta dva, Krajger je v kazalu Kraigher. Tudi besedilo „Ubežnega kralja" je v zadnji kitici nekoliko predrugačeno. Tisk je vobče dober in točen. Vendar stoji včasih i za in, ljubezan za ljubezen. Težje bo srbskemu dijaku popraviti take primere: vshe namesto vohč (11). Ker je med tem poročevalec T. P. grajal nekaj nepravilnih razlag, jih jaz opustim. Kaj pomeni: Levstik je proti v složenica kolodvor i klobase (144)? Tu je očividno nekaj izpadlo. Svetski bol (161) je pri naših romantikih sveto-žalje ali svetobolje (ne svetoljublje). Gorjuše (127), Koblar (187, 205), Jakob Mrmolja (85), Milan Pugelj (187), Stribrny (201), Anton Melik in Šain (190), da nevedem nekaj tiskarskih pomot, ki jih pogrešam v seznamu na zadnji strani. Imenik piscev ni povsem po latinski abecedi, prim, črko K. Ako se priredi 3. izdaja, naj bi se v „rečniku pokrajinskih reči" posvetila pozornost temle izrazom: bričati (brčati ali kričati?), dogniti — dognati, malo-tržanin — prav malomeščan, objamiti — tega glagola ni, pač pa objamem, objeti; obvariti — obvarovati, oglasiti se — javiti se, oskrba — staranje; podkev in pokati nosita napačen poudarek; posodnica bi bila posudilja, ne pa varnica, ki pomeni iskro; pri požgati bi poleg sagoreti Še dodal prehodno: spaliti ali sažeči; premoliti čitaj: premotiti; previdan naj se izpusti; pričajoč (ne pričajoč), prilizniti se; pri glagolu primeriti se prečrtaj „uporediti"; pri sloves naj se poziv nadomesti z dobar glas, slava; soseska; tog6ta; varovati; zavreči — zabaciti, odmetnuti (prebaciti ima druge pomene, vsaj po Rističu in Kangrgi); zdrzniti se — stresti se. Knjigo, ki je plod resnega in samostojnega dela, krasi 24 portretov, posnetih večinoma iz Albuma slovenskih književnikov. Prosvetno ministrstvo jo je priporočilo ter odobrilo za vse višje razrede gimnazij in za strokovne šole. Temu delcu bo služil v izpopolnitev, zlasti s politično-zgodovinske strani, članek v Glasniku Jugoslovenskog profesorskog društva, zv. 6—8. (Naša Slo-venačka): Slovenci i njihova književnost, str. 568—580. Spisal ga je urednik Jovan J. Babic. A. Debeljak. PREGLEDI KNJIGE IN ČASOPISI Dostojevskij in A. Gide. Majski zvezek praške „Slavische Rundschau" je prinesel med drugim zelo zanimiv in instruktiven članek prof. Svjatopolka Mir-skega o Dostojcvskcm med Francozi in Angleži. V jarki, ironično pobarvani luči je osvetljen prodor velikega ruskega pisatelja v te dve zapadni literaturi, posebno rezko pa je označen odnos današnjega kulturnega Angleža in Francoza do tega tako svojevrstnega, razrvajočega pojava kot je Dostojevskij. Dočim med Angleži tega odnosa dandanes malone sploh ni več — meščanskemu Angležu je bil Dostojevskij potreben samo v tragičnem razvalu svetovne vojne —, je njegov vpliv v francoskem slovstvu v prvi vrsti po zaslugi Andreja Gidea nekoliko globlji, dasi poj-movan popolnoma svojevoljno in subjektivno, kot to v današnjih zapadnih, meščansko izindividualiziranih literaturah pač ni mogoče drugače. Ker je A. Gide naravnost reprezentant neke prevalentne plasti sodobne literature, je zanimivo tudi njegovo pojmovanje Dostojevskega, katero Svjatopolk Mirskij ironizira takole: „Nadaljnja etapa v recepciji Dostojevskega med Francozi zrcali nadaljnji stadij buržuazne kulture. Ta je v zvezi predvsem z imenom Andreja Gidea, ene najzanimivejših in najznačilnejših postav novejše buržuazne literature ne samo v Franciji. Njegovo mesto v razvoju destruktivnih smeri, ki se dado označiti z nekoliko staromodnim nazivom ,dekadenca' — ima za svoj pogoj čas, ko so te smeri, ki so nastale kot antisocialcn upor deklasiranc boheme, postala stalna sestavina buržuazne kulture. Kar pa je bilo pri Baudclaircju, Verlaincu, Rimbaudu pristna tragika, pristno samozažiganje, pristno zanikanje sveta iz meščanskega življenja izobčenih upornikov, je postalo v poznejši dekadcnci tragičen dodatek notranjemu življenju bur-žuaznih individualistov. Strahotna notranja favna, ki je pri kakem Rimbaudu pomenila čisto realno nevarnost, je postala domača menežarija, ki ni vzbujala več strahu nego kak Goethejev Lilijin park. Ukročeni, stabilnemu modusu vivendi podvrženi nestvori se gibljejo še vedno, a ta gibanja dajo samo nekoliko — sit venia verbo — pikanterijc notranjemu življenju bourgeoisa, ki ga ne moti nikaka realna tragika. Gide je pač najznačilnejši zastopnik tega podzemlja, ki je našlo svoj stik z buržuaznim življenjem. Vnanje prihaja pri njem to jako dobro do izraza v svojevrstni mešanici neodoljivega nagnjenja za vse gnilobno, razvratno, dvoumno, »zlovešče' in ,neizrazno slast krijoče' s korektno-vrlim zadržanjem, ki ima svoj vir v dveh tako discipliniranih šolah — estetski in etični — kot sta francoski klasicizem in francoski protestantizem. Gideov »Dostoievsky' (1924) je čisto drug Dostojcvskij kot Vogiičjev. Prvič je tu Dostojcvskij docela iztrgan iz vsakršnega socialnega miljeja in ves obrnjen na vznotraj, nič manj kot pri Levu Šestovu. Nadalje se za vsako ceno poudarja dvo-smiselnost Dostojevskega, nemožnost, po- rabiti ga za zgraditev kake pozitivne ideologije. »Zapiskom iz podzemlja' se odmerja centralno mesto v njegovem delu, postavi Stavrogina in Kirilova sta pori-njeni v ospredje. Kot temeljno za Dostojevskega se označuje problem indetermi-nizma» problem, s katerim se Gide v zvezi s svojo ljubljeno idejo o »acte gratuit' že dolgo bavi. Končno se v sklepnem poglavju bolestnost in abnormalnost proslavljata kot najplodnejša tla za genija in zatrjuje se, da ni »nikakega resničnega ustvarjanja brez sodelovanja demona', to je (čeprav Gide svojim sovernikom njih nevero v osebnega hudiča hudo zameri) s tisto temno podzavestnostjo, na katere konstruktivni izrabi je izgrajena buržuazna dekadenca. Medtem ko Gide vsa protislovja in kolizije notranjega sveta Dostojevskega in njegovih ljudi neprestano poudarja, pušča dinamiko teh kolizij docela v nemar (saj ne odreka zastonj Dostojevskega človeštvu vsake ,intelligence et volonte'), konflikti igrajo pri njem vlogo strupov, ki dajejo pijači, zvarjeni iz njih, neko reznost, ne da bi jo napravile smrtno. Pri vsem svojem krepkem poudarjanju demoničnih in temnih elementov Dostojevskega pa Gide v nasprotju s Šestovim nikakor noče razvrediti njegovih spravljivih sintez in izrabi njegov krščanski leksikon v prav izdatni meri. Iz tragedije postane tako nedolžna preprostost in duševni nemir se uporablja ad majorem gloriam individualistične estetike." F. A. Poezija nadrealizma. Beograd 1931. 12 str. Skupina „nadrcalistov", ki je lani izdala almanah „Nemogučc" (poročilo o njem glej v LZ 1930., str. 567.), je izdala letos nov manifest svoje življenjske in literarne ideologije. V tem letaku ponavljajo „nadrealisti" globokoumne plitkosti, običajne nejasnosti in krilatice, ki so vedno znak notranje neuravnanih literarnih no-votarjev. Take skupne izjave so brez vsakršne vrednosti. Anton Ocvirk.