i/AVVs;
^WVl'

Pred kongresom ZSJ
Zdaj smo že kar navajeni na trganje ekonomskih in političnih vezi znotraj Jugoslavije in vendarle opažamo tudi perfidno tkanje novih, mimo ustaljene logike centralističnega odločanja in strahu, zato se mora kaj zgoditi tudi v Zvezi sindikatov Jugoslavije. To narekujejo potrebe novih sindikalnih organizacij, novih odnosov v državi in predvsem različne stopnje »zahtevnosti« hotenj, potreb in zahtev med jugoslovanskim delavci. Mora se zgoditi tudi zategadelj, ker je v tem, denimo beograjskem središču in sindikalnem vodstvu, še zmeraj precej ideološke navlake iz starih časov in preveč poskusov discipliniranja manjšine s preglasovanjem v imenu bojda »enotnega« jugoslovanskega delavskega razreda.
Čez štirinajst dni naj bi zasedal 11. kongres Zveze sindikatov Jugoslavije, ki bi se moral bržkone ne samo zaradi modnosti spremeniti v kongres zveze samostojnih sindikatov Jugoslavije. Na njem naj bi izvoljeni delegati sprejeli nov program, akcijski načrt delovanja do leta 1994 in nov statut. Sorazmerno skromnno gradivo, ki je pripravljeno in spretno prepisano iz slovenskih in hrvaških kongresnih listin, vsaj kar zadeva temeljne postavke programa,
verjetnom sporno, kopica upravičenih razprav, polemik in sporov pa bo nastala ob statutarnih določbah, ki dopuščajo tudi novo organiziranost sindikalnih zvez na ravni države in sindikatov dejavnosti. Iz statuta lahko sklepamo, da tokrat ne gre več za včlanjevanje v zvezo le ene sindikalne organizacije (denimo Zveze svobodnih sindikatov Slovenije ali kak: šne druge republiške organizacije), pač pa se lahko vključijo v to zvezo tudi drugi (Tomšičevi, Plohlovi, itd. sindikati) in tako »tvorijo« Zvezo sindikatov Jugoslavije.
Slovenski kongres Svobodnih sindikatov Jugoslavije seje opredelil za zvezo zvez na ravni države. To ne pomeni nič drugega kot de facto konfederativni značaj organiziranosti in po tej logiki ne moremo iz beograjske centrale zahtevati nič drugega, kot da se skladno z interesi republiških in pokrajinskih sindikalnih zvez oblikuje v takšno asociacijo, ki bo sposobna na osnovi evidentih in usklajenih interesov nastopati v imenu sindikalnega članstva nasproti parlamentu in zvezni vladi in opravljati morebiti le nekatere funkcije na področju mednarodnega sodelovanja. S tem
kajpak ni rečeno, da ni moč sodelovati tudi po panožnem načelu, vendar bi morali o tem skleniti ustrezen dogovor v sindikatih dejavnosti, ki so edini pristojni za odločanje o takšni ali drugačni obliki sodelovanja, in to na temelju interesov.
Kongres jugoslovanskih sindikatov, kibol.in2. junija v Beogradu - tako so sklenili organizatorji - ne more teči tako, kot so potekali partijski kongresi, ne more biti ravno po meri skupščinskih odločanj, temveč samo po meri za to opredeljenih sindikalnih zvez. Mandat slovenskih delegatov na zveznem kongresu je jasen: zveza zvez in nič drugega. In kako naj ravnajo drugače, kot da pred kongresom temeljito premislijo o vseh vprašanjih, ki jim jih ta čas ponujajo iz Beograda, kjer je zlasti problematično vodenje in sklepanje o posameznih stvareh, kajti brez konsenza vseh republiških zvez tokrat ne bi smela pasti nobena odločitev. Predlog poslovnika predvideva tudi preglasovanje. Dovolj razlogov torej za odločitev vodstva slovenskih sindikatov in delegatov iz Slovenije o svojem angažiranju na zveznem kongi rsu.
Marjan Horvat
Iz vsebine:
Inventura presenečenj ob novi vladi stran 3
Šolski sindikat
Veliko snubačev, malo izbranih stran 5
Nova slovenska oblast
Korak od načel k človeku
stran
8
Drhal pa veselo krade naprej
Novi skupščini je grozil prvi protestni shod delavcev	stran 9
Stavka tekstilcev
Stari vladi v spomin, novi v opomin
stran
10-11
Intervju z dr. Paulom Philipsom
Irg delovne sile v Severni Ameriki stran 13
Razkroj federacije
Ali bodo stare malike zamenjali novi
stran 15
v Dekorativni, 15. maja I99oj
Predsednik, ohladi se!
Nastopni govor dr. Borisava Joviča, novega šefa države, je med slovensko delavstvo in narod upravičeno vnesel veliko merico nelagodja. Da ne rečemo kar - strahu.
Čeprave je po enem samem nastopu težko ocenjevati predsednika države, je to pri dr. Borisavu Joviču opravičljivo in mogoče. Najprej zato, ker je novi predsednik v svojem nagovoru trdo postavil nekatera stališča, za katera je čas tudi v Srbiji in Beogradu pokazal, da so stvar zgodovine.
Drugo spoznanje je še bolj zaskrbljujoče. Dr Borisav Jovič je kot predsednik države pivo minuto svoje vladavine povedal, da ne bo mirno gledal na tisto demokracijo, ki je ni on - predpisal. Potrdil je namreč, da vidi skozi
svoja očala Jugoslavijo podobno kot Slobodan Miloševič.
Čeprav je politika politika, besede novega šefa države niso bile vržene v veter in ne povedane tjavendan. Kaj nam torej novi šef države hoče povedati? Denimo nam, Slovencem?
Deset dni zatem, ko so množice Srbov v spomin na nekdanjega predsednika Tita po ulicah Beograda prepevale četniške pesmi, vzklikale Mihajloviču in Nediču, pod varstvom miličnikov demonstrativno mitingirale celo pred zvezno (ne srbsko!) skupščino, kot da je njihova, novi predsednik države dviga prst proti tistemu delu reformatorjev, ki z uvajanjem demokracije in svobode poskušajo vrniti tej obubožani državi ugled v svetu.

Groba analiza napovedi in dogodkov iz zadnjega pol leta kažejo, da navidezni krč mitin-garjev iz Srbije sploh ni krč in ne spoznanje, da se tako ne moremo iti demokracijo. Mozaik dogajanj v Srbiji in Beogradu je z dr. Jovičevim nastopom dobil mnogo jasnejšo obliko. Zdaj je preglednejše ravnanje armade, zdaj je že tudi umeščena napoved Markoviča o novi jugoslovanski stranki. To, da v isti sapi razprodajajo partijsko stolpnico, je prav tako farsa, kot so bili mitingi z obljubami zavednega srbskega delavstva.
Ropotanje s silo v času, ko v vseh delih države grozljivo pada proizvodnja, ko tudi zaradi razbohotene birokracije v federaciji padajo na kolena drug za drugim najmočnejši, namesto da bi z njimi na čelu povlekli preobremenjeni voz iz balkanskega blata, je milo rečeno slaba popotnica predsedstvu, vladi in narodu te države. Seveda v primeru, da imamo v mislih eno samo Jugoslavijo.
Razbohoteni pohod demokracije, ki bo nujno naplavil še vrsto »odrešenikov«, »liderjev« in frustrirancev iz različnih vzrokov ali samozvancev, je nujno zlo na prehodu iz enega v drugo enoumje. Toda nevarnost in njihova moč je lahko strašljiva, če dobijo oblast, neomejeno oblast, ki sloni na nacionalni pregretosti.
Morebiti pa besed novega šefa države ne gre tako razumeti. Da je imel v mislih v resnici to, kako ne bo več podvajanj, ne v zunanji in ne notranji politiki, da bo vojak samo vojak in politik samo izvrševalec dogovorjenih stališč, stranka samo stranka in partija samo partija, pa naj bo to v Sloveniji, Makedoniji, na Kosovu ali v Zagrebu. Predvsem pa v Beogradu. V Beogradu j3a zato, ker je glavno mesto države Jugoslavije. Tega ne smemo pozabiti. Tako nas razumejo tudi zunaj, v svetu. In Jugoslavija brez preostalega sveta ne more niti - preživeti. Srbija še manj.
Janez Sever
Sociala želi svoj sindikat
Pod okriljem ROS delavcev v zdravstvu in socialnem skrbstvu je bila te dni ustanovna seja konference OOS centrov za socialno delo, na kateri so izvolili ožji izvršni odbor. Gre za novo obliko delovanja sindikata dejavnosti, da bi prišlo bolj do veljave tudi specifično delo socialnih centrov, ki ga je bilo dozdaj v sindikatu dejavnosti premalo čutiti.
Sindikat dejavnosti šteje okrog 45.000 delavcev, med njimi jih je večina in to kar 36.000 s področja zdravstva, preostalih 9000 pa s področja socialnega skrbstva. Predstavniki sindikatov s področja sociale so drug za drugim poudarjali, da hočejo svoj odbor sindikata, ločeno od zdravstva, češ da se zdaj čutijo zapostavljene in kot privesek zdravstva. Na koncu so ugotovili, da razmere še niso zrele, da bi se ločili in bodo bolj kot doslej z novimi organizacijskimi in vsebinskimi oblikami dela poskušali uveljaviti tudi svoje zahteve.
M. F.
0 Kosovu dnigače
Ko nanese beseda na pomoč manj razvitim, pišemo o Kosovu navadno kot o sodu brez dna. Da denar, ki ga na ta del našega Juga pošilja Sever, ne pade na rodna tla. Po ugotovitvah Ekonomskega inštituta iz Banjaluke pa naj bi bila resnica drugačna.
Analiza gospodarskega razvoja Kosova od leta 1965 do 1985 je pokazala, da je bil razvoj te pokrajine zelo nagel in da se njegova udeležba v skupnem dohodku Jugoslavije povečuje, medtem ko se npr. udeležba Vojvodine, Srbije in Hrvaške zmanjšuje. V omenjenem 20-letnem obdobju je bila rast družbenega proizvoda na Kosovu izredno visoka. Bila je na drugem mestu, takoj za Slovenijo. Tudi rast zaposlovanja je za skoraj 60 % višja od jugoslovanskega povprečja. Proizvajalna sredstva so se povečala za 7,66% ali največ v Jugoslaviji. V obdobju med letoma 1971 in 1987 je Kosovo v menjavi z drugimi deli Jugoslavije ustvarilo 600 milijonov dolarjev dobička.
Tudi stopnja izobrazbe na Kosovu ni le nad jugoslovanskim povprečjem, temveč celo na prvem mestu. Okrog 20% zaposlenih ima višjo ali visoko izobrazbo. Vendar pa večina le-teh ni izbrala proizvodnih poklicev, ampak predvsem področje družbene nadgradnje.
Prav to, zaposlitev na področjih, kjer ne proizvajajo materialnih dobrin, marveč papirje, je verjetno tisto zlo, ki
tudi Kosovo, tako kot vso državo, vse bolj tišči k tlom. Če ne bomo odpravili vsesplošnega govorništva in končno začeli resno delati (tisto, kar gre v denar), nam ne bo pomagala nikakršna pomoč - ne iz domačih ne iz tujih logov.
V. D.
Svobodni Sindikati Slovenije
Dalmatinova 4 61000 liubliana telelon 061/310-033
;ra,3ls^s,Nt
Datum: 17.5.1990
Spoštovani
dr. Lojze PETERLE
Predsednik izvršnega sveta skupščine Republike Slovenije
LJUBLJANA Prešernova 8
V imenu sveta Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in najinem lastnem vam osebno kot tudi vsem članom izvršnega sveta ob izvolitvi toplo čestitamo.
Zavedamo se pomembnosti, odgovornosti in občutljivosti nalog, ki jih boste morali opraviti v naslednjem obdobju. Zato vam ob prevzemu dolžnosti želimo veliko uspehov.
Zveza svobodnih sindikatov Slovenije je na svojem prvem kongresu v začetku meseca aprila letos sprejela program svojega dela, ki je podlaga za naše delo in sodelovanje.
Iskreno si želimo tvornega sodelovanja naših sindikatov novim izvršnim svetom z edino željo - zagotoviti blagostanje delavcem, ne glede na narodnost, veroizpoved ali strankarsko pripadnost.
Sprejmite naše iskrene pozdrave!
Predsednik ZSSS
Ali bo Miloševič zmagal, komunisti pa izgubili
Oiinova po srtisko
Konec leta naj bi bil končan krog demokratičnih volitev v Jugoslaviji, saj 'naj bi do takrat prišlo do prvih večstrankarskih volitev tudi v Srbiji. Izidi teh volitev že zdaj zbujajo veliko ugibanj, saj imajo glavno besedo komunisti, ta svoj vpliv pa poskušajo razširiti tudi nad vso Jugoslavijo.
Trenutno obstajajo v Srbiji trije politični tokovi, ki imajo več ali manj privržencev. Tako pripadniki in zagovorniki protibirokratskih revolucij še vedno sveto verjamejo v dolgoročni obstoj komunistične oblasti in da so oni od boga dani zastopniki te oblasti. Intelektualci iz zagovorniki rahlih demokratičnih sprememb so razočarani nad pomanjkanjem hvaležnosti s strani takrat na hitro izvoljene oblasti, saj so takrat blagoslovili njihovo izvolitev. Tretji pa svojo predvolilno dejavnost opirajo na protikomunistično razpoloženje. Veliko presenečenje je pomenilo priznanje srbskega cerkveno-nacionalnega programa, da ima za reševanje srbskega vprašanja veliko zaslug tudi sedanje srbsko vodstvo. S tem so si naredili medvedjo uslugo tako komunisti, ki te podpore zaradi svojih načel ne smejo sprejeti, bi pa jim pri volitvah zagotavljala uspeh, ter vse nacionalne stranke,
Če vprašate Me
Pogajanja med Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije in Gospodarsko zbornico Slovenije so v zagati. Pravijo, da zahtevamo odločno preveč, ker hočemo za delavce najmanj 600 DEM ali 4200 dinarjev plače. Pravijo, da gospodarstvo zmore največ 350 DEM ali 2450 dinarjev.
Da bi bili v teh pogajanjih uspešni, bi morali biti močni, biti bi nas moralo mnogo, dovolj za splošno stavko. Pa nas ni, ker nas delijo, ker se prepiramo, onaniramo s pristojnostmi, ker se prav zdaj nanovo preštevamo. Preštevamo pa se zato, ker so nam očitali, da nas pravzaprav ni, če nismo prostovoljni.
Ali je torej mogoče reči, da bi bili neprostovoljni, takšni, kakršni smo bili doslej,
uspešni pogajalci? Ali bi torej članom, ki to niso hoteli biti, lahko zagotovili najmanj 600 DEM plače, članom po svoji volji pa komaj 350?
Poenostavljanje? Seveda, kakor je poenostavljanje tudi, če mislimo, da je vse to le naključen razvoj dogodkov.
Naključje? Da, toda le v primeru, če je ta beseda sestavljena iz NA in KLJUČ, kar bi utegnilo pomeniti: po naročilu ali željah NA KLJUČ, pripraviti načrt, kako onesposobiti sindikate za uveljavljanje temeljnih pravic delavcev v času grozečega liberalnega kapitalizma zahodnobalkanskega tipa.
To seveda ne pomeni, da se mi zdijo izjave o tem, da je krivda v nas samih, odveč. Gotovo je res, da je treba premagati sindikalno krizo najprej v nas samih, dati novega zaleta pripadnosti in volji do dela, naučiti se razmišljati bolj praktično, znati poslušati, presejati kadrovsko pleve.
Toda, če vprašate mene, je treba reševati
sindikalno krizo tudi tam, kjer je bil načrt NA KLJUČ narejen, pri oblasti in kapitalu, ki bosta v zatiranju in izkoriščanju delavcev neizprosna in bosta tudi razumela samo neizprosne protiargumente v tem zaporedju: pogajanja, grožnja s stavko, stavka, pogajanja. Saj upam, da novi oblastniki vedo, da prinaša demokratičen preporod tudi pravico biti nepokoren.
Če vemo, »za koga« se dajemo, moramo vedeti tudi, »proti komu« to počnemo: proti kapitalu, državi, vladajočim strankam in sindikatom vladajočih strank, če nočejo razumeti, da ni preveč zahtevati toliko za pošteno delo, kot prejme v povprečju vajenec v ZR Nemčiji, to je 600 DEM. Ne verjamete?
Podatek je objavljen v reviji Manager, ki ga izdajata Studio marketing in Gospodarski vestnik, ki ga je ustanovila Gospodarska zbornica Slovenije; ta pa noče nič slišati o isti vsoti za delavce v Sloveniji, ki...
Doro Hvalica
ki sprejemajo omenjeni cerkveni program, saj so s tem izgubile glavno načelo pridobivanja volil-cev - protikomunistično razpoloženje.
Sicer pa je glavna značilnost vseh strank v Srbiji nacionalna opredeljenost. Pri tem so šli najdlje v Srbski narodni obnovi (SNO), ki se zavzemajo za konfederacijo s Hrvatsko in Slovenijo, za svojo vojsko, policijo in pravico do odcepitve. Spet naj bi se začrtale meje iz leta 1918, država pa naj bi bila večstrankarska parlamentarna ustavna kraljevina s tremi vojvodstvi. Kljub obljubam o boljšem življenju brez osnov, na katere bi se lahko oprli, pa je že viden določen napredek v njihovem strankarskem nastopanju.
To pa je lahko v opozorilo komunistom, da čas nikakor ne dela zanje.
Komunisti pa kljub temu stojijo križem rok. Izvršni svet SR Srbije je namreč pripravil predlog zakona o političnih strankah, na podlagi katerega bi morala SNO takoj v ilegalo, saj ta zakon prepoveduje delovanje strank, ki bi zahtevala rušenje z Ustavo določene ureditve, spremembo meja in neodvisnosti Jugoslavije in Srbije. Prav tako naj bi zakon prepovedal denarno podpiranje strank iz tujine. To pa sta tudi glavni značilnosti delovanja SNO, ki bi s tem izpadla v bitki za oblast na prihodnjih volitvah. Tako pa še vedno obstaja dilema: ali bo Miloševiču uspelo to, kar je Kučanu v Sloveniji? Če je to zelo verjetno, obstaja tudi možnost, da bodo komunisti izgubili, kar pa tudi ne bi bilo presenečenje.
R. P.
Svobodni Sindikati W Slovenije
Sindikalna lista
Vprašanje:
Zanima me, s čim utemeljujete pravico do nadomestila osebnega dohodka za izpad delovnih ur zaradi stavke, ko se ure ne nadomestijo - v razmerah znanega lastnika lastnine in tržnih zakonitostih poslovanja gospodarskih subjektov? To pravico redno objavljate v sindikalni listi.
Odgovor:
Sedanja rešitev v sindikalni listi je, da se za čas stavke v skladu s stavkovnimi pravili delavcu izplača nadomestilo osebnega dohodka v višini akontacij osebnega dohodka za živo delo, če je sindikalna lista vgrajena v splošni akt. Ta pravica se uveljavlja ne glede na lastninska razmerja.
Kako bo ta stvar rešena v kolektivnih pogodbah, je odvisno od pogovorov z gospodarsko zbornico.	Brane Mišič
Petar Šale, nekdanji zapornik in novi poslanec v Saboru
Kdor ne sprejema nove oblasti, je proti Hnraški
Opravičilo
V prejšnji številki Delavske enotnosti smo se malce zametirali. Pri odmevu na uvodnik našega odgovornega urednika Marjana Horvata »Za Ravnika in proti njemu«, ki ga je napisal Ciril Mezek, je pod »p. s.« izpadlo naslednje besedilo:
»Prav gotovo se tudi Elica, Vladimir, Igor in Jože iz kombinacije, v katero jih postavlja omenjeni uvodnik, izvlečejo brez težav. Če je vredno.
Stvari bi bile namreč preveč enostavne, če bi bilo možno diagnoze za vrsto bolezni, ki jih uvodnik izpostavlja, postaviti s kombinacijo tako majhnega števila
O političnih procesih po »hrvaški pomladi« leta 1971, o svoji poti od zapora do Sabora in o sedanjem političnem trenutku Hrvatske je svoje povedal Petar Šale, odvetnik iz Zadra, novoizvoljeni zastopnik v saboru, član osrednjega odbora HDZ v Zagrebu, podpredsednik Hrvaškega društva političnih zapornikov in v zadnjem času politik, ki se čedalje bolj pojavlja na političnem prizorišču Zadra in Hrvatske. Med svojo potjo na oblast, ko je v bistvu prišel z dna do zastopnika ljudstva v saboru, je preživel težke trenutke, kar pa je značilno za večino poslancev, ki so jih ljudje izvolili v sabor. Podoben življenjepis imajo Franjo Tu-dman, Stipe Mešič, Davor Aras in drugi. Kljub temu pa izjavlja, da niti on niti drugi ne mislijo na maščevanje. Ze to, da so prišli na oblast z voljo ljudstva, je zanje dovolj, saj
bodo lahko postavili pravno državo, ki jo Hrvatska doslej ni imela, jo je pa zaslužila. To je bil tudi glavni cilj njihovih javnih nastopov po prihodu iz zapora, ne pa maščevanje.
Sicer pa je njegova zgodba pričevanje o tedanjem pravnem sistemu, ki pa se je ponekod obdržal še danes. Gre za zgodbo o partiji in njenem stalinističnem obvladovanju oblasti, o sodnikih in UNZ kot njenih podaljških. Začelo se je v Zadru, kjer je bil obsojen na dve leti in pol zapora, ker naj bi organiziral stavko delavcev in študentov Filozofske fakultete in Pedagoške akademije v Zadru. Prav tako naj bi takrat Petar Šale izjavil, da je Hrvaška oropana in da delovna sila odhaja v tujino zaradi takratnih političnih odnosov.
Naslednja obtožba ]e prišla zaradi izjav o tem, da hočejo hrvaško policijo in hrvaško
vojsko. Za te trditve pravi, da so resnične, sicer pa so, žal aktualne še danes. Sodnika pa je obtožil, da je v tem primeru in tudi v drugih ravnal po navodilih partije in Tita.
Naslednja obtožba pa je bila od vseh najtežja, saj so ga obsodili na šest let zapora zaradi »sodelovanja« v Hrvatski osvobodilni revolucionarni armadi, katere cilj naj bi bil rušenje mostov, sežiganje gozdov, zastrupljanje vode, umori in celo nakup podmornice. Našli in tudi uporabili za glavni dokaz so neuporabno pištolo in dve prazni steklenici coca-cole, ki naj bi služili kot diverzantsko sredstvo.
Med vzroke, zakaj so takrat sodniki sodili tako in ne drugače, pa je navedel, da so takrat morali to početi po navodilih partije in zato, ker je bil ta sodni proces odskočna deska za njihovo kariero. Tudi zaradi tega bo kot pravnik,
politik in podpredsednik Hrvaškega društva političnih zapornikov zahteval obnovo teh procesov. Cilj tega je čistka med tedanjimi sodniki, saj potrebujejo neodvisne sodnike, ki bodo sodili pošteno po zakonu in ne po navodilih partije ali - stranke. Zato hočejo pravno državo in ne ideologi-zirano policijo in sodstvo.
Zavrnil je tudi očitke, da HDZ nima gospodarskega načrta, vendar ga sedaj niso postavljali v ospredje, ker mora Hrvaška najprej postati suverena in svobodna.
Glede nadaljnjega sodelovanja z drugimi narodi, ki živijo na hrvaškem ozemlju, še posebej s Srbi, ki jih je veliko, pa jim ponuja le eno možnost. Ali sprejmejo program HDZ, ki naj bi vsem prebivalcem Hrvatske zagotavljal enake pravice in dolžnosti ali pa so proti hrvaški domovini oziroma želijo veliko Srbijo. Kljub temu upa, da bodo Srbi ugotovili, da se položaja na Hrvaškem ne da rešiti s silo in da bodo v programu HDZ in na hrvaških tleh našli svoj prostor.
Iz Vjesnika povzel Robert Peklaj
imen.«
Sodelovanje sindikata z železarnami Slovenije
Za boljši položaj kovinarjev______________________________________
Predsedstvo republiškega odbora sindikata delavcev kovinske in elektroindustrije se je 14. maja sestalo s predsedniki poslovodnih organov vseh treh Železarn v Sloveniji. Srečanja se je udeležil tudi predstavnik splošnega združenja za črno meta-lurgijq.:gri. Gospodarski zbornici Slovenije.
dsBSvflS sporočilo Tega srečanja je, da je položaj v kovinski in elektfoiftdustriji želo' kritičen in da je treba spet postaviti v ošpredje to vpfašknje. Zato zahtevajo, da se obremenitve gospodarstva vrnejo na raven iz leta 1988, dolgoročno pa naj bi postavili enotno obremenitev, ki pa mora biti občutno manjša. Vsaka stran se je tudi zavezala, da bo pripravila natančno analizo in predlog, kako naj pridejo podjetja v tej panogi do denarja za normalno delovanje.
Robert Peklaj
Lojze Peterle na skupni seji zborov o temeljnih usmeritvah in nalogah nove vlade
Namen vlade je doseči polno suverenost po ustavni poti
Lojze Peterle je kot mandatar za sestavo nove slovenske vlade, se pravi še preden je bila ta izvo-jena, na skupni seji zborov slovenske skupščine, v svobodnem govoru razložil nekatera temeljna izhodišča, usmeritve in glavne naloge, kot jih vidi nova vlada.
Poudaril je, da je temelj njegove odločitve za sprejetje mandatarstva prepričanje, da moramo in da smo sposobni stopiti v družbi suverenih narodov Evrope, katere del smo po geografiji, zgodovini in kulturi. V tem smislu razumem duha časa, pričakovanje državljanov Slovenije in številnih slovenskih skupnosti po vsem svetu. Do te naloge čutim osebno zavezo in v tem duhu razumem tudi odgovorno pripravljenost vseh kandidatov za novo vlado Republike Slovenije. Vem, da si ne nalagamo lahkega dela. V predhodni dobi, ko staro in novo ne bosta tekmovala samo v kavalirstvu, ko beremo šele začetnico nove politične kulture, ko smo polni občutljivosti, neizraženih napetosti in tudi dvomov. Teža dneva pa nem ne zapira perspektive, izziv sprejemamo. Zavedamo se, da lahko samo v bistvenem, nerazdeljena skupnost uresniči svoje temeljne projekte. Zato je treba med drugim zmanjšati pritisk preteklosti. Vlada bo storila v mejah svojih pristojnosti vse za popravo še popravljivih krivic, tako mrtvim kot živim. Za marsikoga se bodo spravna dejanja zgodila žal prepozno. Nikoli pa ni za narod prepozna resnica o njem samem. Nujna je za njegovo izčiščevanje in zorenje. Resnica nam ne bo narekovala preganjanja, pač pa odpuščanje in spravo.
Ob tej priliki seveda ni mogoče podati podrobnejšega programa nove vlade. Tega bomo lahko ponudili po opravljeni inventuri, ko nam bo podrobneje jasno stanje po posameznih področjih. Zaradi vsega tega in zaradi običajev, ki sicer veljajo v parlamentarnih demokracijah, danes predstavljam le glavna izhodišča, nekatere temeljne usmeritve in nekatere glavne naloge, kakor jih vidi nova vlada. Zavedamo se namreč, da je ena od posledic delovanja sistema, ki ga spreminjamo, tudi velika nepreglednost gospodarskih, finančnih in drugih tokov, da prihaja tukaj do neodgovornega ravnanja in nezakonitega prisvajanja družbene lastnine. Zato smo pri inventuri pripravljeni na presenečenja, kakor je med drugim tako presenečenje, ki nas je doletelo prav na začetku, naše podjetje Elan.
Kar zadeva položaj Slovenije in Jugoslavije, je temeljna zahteva Republike Slovenije njena polna suverenost. Namen vlade je doseči tako suverenost po ustavni in pogovorni poti. Zavzemamo se za kon-federativno ureditev Jugoslavije, na podlagi svobodne izražene politične volje narodov v njej. Za nas je sprejemljiva konfederacija na podlagi jasne konfederalne pogodbe, v kateri bodo konfederalne države prostovoljno opredelile, kaj prepuščajo centralni ravni in kako financirajo skupne potrebe.
Morebitni neuspeh pogajanj za konfederacijo bi zahteval pridobitev suverenosti Slovenije z osamosvojitvijo.
V prihodnjem obdobju bo vlada, v povezavi s parlamentom, skrbela za vzpostavitev gospodarskega
sistema, ki bo ob trdnih pogojih za gospodarjenje omogočal gospodarsko učinkovitost in blaginjo. Pri tem se bo zgledovala pri uspešno delujočih sistemih v Evropi. Skrbela bo za postopen prestop v novo institucionalno ureditev. Možnosti za hiter izhod iz recesije so omejene. Oživitev gospodarske aktivnosti je mogoče doseči z odpravo ovir in podporo zasebni gospodarski aktivnosti, zmanjšanjem davčnih obremenitev gospodarstva.
Naše gospodarske možnosti bistveno določajo pogoji za gospodarjenje znotraj Jugoslavije. Precenjeni dinar in vse večji obseg dajatev za federacijo vse bolj omejujejo možnosti slovenskega gospodarstva, njegovega prestrukturiranja, kot tudi izvedbo socialnih in ekoloških programov. Ob veljavni ureditvi je večjo gospodarsko samostojnost mogoče doseči z neposrednim zmanjševanjem pristojnosti federalne države v sistemu, ali zmanjševanju aktivnosti na področjih, ki jih ureja federacija, posredno pa z močnejšim navezovanjem stikov z drugimi deželami. Na zvezni ravni bomo pri pogajanjih postavili naslednje zahteve: zmanjševanje zveznega proračuna, predvsem vojaškega dela, zagotovitev svobodnega pretoka blaga in storitev, omejitev delovanja denarne politike samo za količine denarja v obtoku in vpliv na to določanje, odpoved centraliziranemu zdravljenju bančnega sistema, odpoved centralizaciji neposrednih davkov in sprotna določitev plačnikov dolgov v tujini. V okviru makroekonomskega delovanja je najpomembnejše finančno področje, kjer bo v ospredju reforma davčnega in fiskalnega sistema. Zaradi pomanjkljive zakonodaje in izgube moralnih norm prihaja do kraje družbene lastnine. Vlada bo sprejela zakonodajne rešitve za čim večjo preprečitev zlorab. Privatizacija ne sme biti sama sebi namen. Z njo bi morali večati gospodarsko učinkovitost. Treba je ustanoviti posebno telo za izvedbo in nadzor nad privatizacijo. Med možnimi rešitvami v tej smeri se bo vlada odločala za tiste, ki hkrati povečujejo proizvodno gospodarstvo in zmanjšuje inflacijske pritiske. Za slovensko gospodarstvo je značilna neprimerna struktura: prevlada velikih podjetij z zastarelo tehnologijo in produkti ter socialističnimi delovnimi navadami. Zato lahko pričakujemo še več stečajev. Avtomatično zapiranje tako velikih podjetij, zaradi blokade žiro računov, bi bilo ekonomsko in socialno usodno. V prehodnem času je treba iskati drugačne rešitve s finančno pomočjo, drobitvijo velikih sistemov, zamenjavo managerjev, odkupi in podobno, kar pa ne more biti neposredna skrb vlade.
Za preprečevanje novih monopolov je treba sprejeli protimonopolno zakonodajo. Trg in podjetništvo ne bosta rešila vseh problemov. Zlom socialistične družbene pogodbe napoveduje brezposelnost in socialne stiske. V tem prehodnem obdobju ne bo mogoče uporabljati čistih tržnih kriterijev. Za operativno reševanje brezposelnosti bo vlada pripravila sistem ukrepov: stimuliranje aktivnega iskanja zaposlitve, svetovanja, prekvalificiranja, stimulacije vlaganj v nova delovna mesta, javna dela in z drugimi ukrepi. Po odpravi sisa se tudi družbene dejavnosti
nahajajo v prehodni fazi, v kateri bo treba čimprej doreči sistem sredstev, sistem javnih financ, zagotoviti trajne vire in trajni delež sredstev za družbene dejavnosti v ustvarjanem družbenem proizvodu. Približanje standardom razvitejših držav bi pomenilo financiranje dela dejavnosti iz proračuna in drugih
Polna slovenska suverenost predpostavlja tudi suverenost v obrambi, zato je treba na vojaško obrambnem področju izpeljati reformo, ki bo zagotovila uresničevanje doslej neuresničenih zahtev Slovenije. Te zahteve so služenje državljanov Slovenije v Sloveniji, poveljevanje v slovenskem jeziku, samostojnost slovenske vojske in znižanje stroškov za obrambne namene. Reformo je treba izvesti bodisi tako, da bi se Slovenija vključila v jugoslovansko konfederacijo ali pa postala samostojna država.
Pomembem porok slovenski suverenosti je policija. To je treba razviti po sodobnih evropskih vzorih. Jasno pa je, da k evropskim standardom ne spada obstoj tajne politične policije, nujno pa je profesionalna in s strani skupščine nadzorovana obveščevalna in protiobveščevalna služba. Nadaljevati je treba tudi že uspešno začeto pot depolitizacije oziroma dezideologizacije policije.
Na področju zunanjih zadev bo vlada okrepila predvsem stike z neposrednimi sosedi. Če pa se bo nadaljevala nesorazmerna zastopanost Slovencev v zunanjepolitičnem aparatu Jugoslavije, bo Slovenija skušala razviti lastna vladna predstavništva v glavnih za Slovenijo zanimivih političnih središčih. Povečati pa je treba tudi število tujih diplomatskih predstavništev v Ljubljani.
Temeljna usmeritev slovenske zunanje politike naj bo nevtralnost. Vse večje vključevanje v Evropo bo dosegla Slovenija z okrepljenim delom v delovnih skupnostih Alpe Jadran. Posebno poglavje oziroma posebna skrb bo zadevala Slovence po svetu in narodne skupnosti Italijanov in Madžarov v Sloveniji.
Mislim, da bomo morali nekako na novo definirati slovenstvo. Med prve naloge spada razvijanje višjih oblik kulturnega, gospodarskega, znanstvenega in drugega sodelovanja. Treba je oživiti stike med Slovenijo in Slovenci zunaj nje, povečati možnosti za njihovo vračanje, ponuditi nove izobraževalne oblike in možnosti spoznavanja Slovenije za drugo in tretjo generacijo zdomcev in izseljencev.
Republika Slovenija naj postane prijazno odprta za vse Slovence, ne glede na njihovo današnje ali preteklo politično prepričanje, razen če pri kom ni šlo za dokazane vojne zločine.
Kar zadeva merila pri sestavljanju vlade, naj povem, da je prevladalo strokovno merilo, nad merilom strankarske pripadnosti. Vlada šteje skupaj 27 članov, med njimi jih 9 ali tretjina ni iz vrst Demosa. Od teh 9 je pet nestrankarsko opredeljenih, začenši z enim podpredsednikom Izvršnega sveta, trije so člani ZKS - Stranke demokratične prenove in en član ZSMS - Liberalne stranke.
Moram pa povedati, da prisotnost članov iz dveh strank ne pomeni koalicijskega značaja.
Člani nove slovenske vlade (od leve proti desni): Viktor Brezar, predsednik republiškega komiteja za drobno gospodarstvo, dr. Miha Tomšič, predsednik republiškega komiteja za energetiko, Izidor Rejc, predsednik republiškega komiteja za industrijo in gradbeništvo, prof. dr. Jože Osterc, predsednik komiteja za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Ingo Paš, predsednik republiškega komiteja za turizem in gostinstvo, dr. Peter Vencelj, predsednik republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, dr. Marko Kranjec, republiški sekretar za finance, dr. Andrej Capuder, predsednik republiškega komiteja za kulturo, Jožica Puhar, predsednica republiškega komiteja za delo, Janez Janša, republiški sekretar za ljudsko obrambo, Lojze Peterle, predsednik izvršnega sveta, dr. Peter Tancig, predsednik republiškega komiteja za raziskovalno dejavnost in tehnologijo, dr. Katja Boh, predsednica komiteja za zdravstveno in socialno varstvo, Igor Bavčar, republiški sekretar za notranje zadeve, Matija Malešič, podpredsednik izvršnega sveta za družbene dejavnosti, Marjan Krajnc, predsednik komiteja za promet in zveze, Franc Godeša, predsednik komiteja za borce in vojaške invalide, Miha Jazbinšek, predsednik republiškega komiteja za varstvo okolja in urejanje prostora, dr. Leo Šešerko, podpredsednik za varstvo okolja in regionalni razvoj, Igor Umek, predsednik republiškega komiteja za družbeno planiranje, Maks Bastl, predsednik republiškega komiteja za trg in splošne gospodarske zadeve, dr. Dimitrij Rupel, predsednik komiteja za energetiko, dr. Rajko Pirnat, republiški sekretar za pravosodje in upravo, Lojze Janko, predsednik republiškega komiteja za zakonodajo, dr. Jože Mencinger, podpredsednik izvršnega sveta za gospodarstvo, Stane Stanič, predsednik republiškega komiteja za informiranje.
tembm
urnem
Slovenci imamo novo vlado, nismo pa še izvedeli, kako bo delala, ker nima programa. Še ne, bi morali reči in priznati, da drobci, ki jih je razkril prvi vladni mož Lojze Peterle, vendarle razkrivajo vsaj dvoje: da nočejo delati na pamet in da so si zato upali stopiti pred skupščino s tveganjem, da si morda že čez mesec nakopljejo na glavo nezaupnico.
Dejstvo, da so želeli postati vlada, katere legitimacija so zdaj le osebnosti v njej - dvanajst doktorjev znanosti, trinajst visokoizobraženih, eden z višjo izobrazbo in eden brez diplome - govori samo zase. Skupščina jih je sprejela z dvomi, ob glasovanju pa odprtih rok, tudi po zaslugi Lojzeta Peterleta, ki se je odrezal z nekaj logičnimi pojasnili, češ, mar bi bili bolj zadovoljni, če bi vam uro govoril o tem, kaj bi morali in kaj bi bio treba. Kakor koli, gospodarstvo bo za novo vlago »korenina naših možnosti«. Ker pa je ne bi želeli poškodovati ali ji dodajati nepravih gnojil, da bi si nabrala novih moči, bodo začeli z inventuro. Stara vlada jim je - tako kot je pred meseci obljubila - pustila goro ugotovitev, kaj šele nastaja in kje bi bilo najprimerneje nadaljevati.
Če se je nekdanja vladna posadka pridušala, da bo postala dober gospodar, se nova tovrstnim odgovornostim in obljubam vnaprej odreka. »Glavna skrb vlade bo skrb za delo gospodarstva, pri čemer ni njena naloga gospodarjenje, ampak postavljanje in vzdrževanje ravnotežij v gospodarskem sistemu.« Poskrbeli naj bi, da bi bili pogoji za gospodarjenje trdni, kajti le taki bi omogočali gospodarsko učinkovitost, napovedali pa so tudi blaginjo.
Če se po zlomu inflacije mnogi pridušajo, da se bo stroj ustavil, če ne bo prišlo do novega proizvodnega ciklusa, se nova slovenska vlada očitno zaveda, da na horuk ne bo šlo. Če bi bolj prisluhnili zasebnikom, jim pomagali na noge z nižjimi davki in olajšavami, za nameček pa poskrbeli še za spoštovanje zakonov in plačilno disciplino, bi lahko upali na razcvet drobnega in srednjega podjetništva. Pogajanja o bodoči državni ureditvi bodo morala pomeniti tudi, da bo za Slovenijo zvezna država cenejša. Koliko radikalizma lahko pričakujemo od nove slovenske vladne posadke, pa je mogoče izluščiti iz zatrdila, da v času, ko nas bo »poevrop-Ijala«, v tem prehodnem obdobju brisanja socialistične družbene podobe, »ne bo mogoče uporabljati čistih tržnih meril«.
Kakršen koli že bo program, nekaj je jasno: težke gospodarske razmere se čez noč ne bodo spremenile, kvečjemu lahko pričakujemo nove. Država bo poskušala poiskati načine, da bi bila cenejša, vendar bo pred tem dvakrat premislila, ali si lahko to privošči. Presenečenja, na katera so pripravljeni ob inventuri, bodo v marsičem krojila odgovore, kaj bi bilo ekonomsko in socialno usodno Za vlado in njene volivce. Morda bomo lahko ljudje tedaj lažje naredili inventuro presenečenj nove slovenske vlade.
Jelka Zupanič
na kratko
Fantje, v šolo!
Da je sindikat pomembna organizacija, se najbrž strinjamo vsi. Zakaj pa je tako »pomembna«, se pa ta čas najbolj zavedajo zaposleni v tistih podjetjih, ki jim gre še posebej »za nohte«. Na Tolminskem je že tako. Zato so na seji občinskega odbora sindikata delavcev kovinske in elektroindustrije udarili po mizi, češ da so »pripombe in kritike na račun kandidacijskih postopkov na kongresu nič drugega kot poskus slabljenja sindikatov«. Je že res, da z »vrhu-ško« niso najbolj zadovoljni, vendar kaže počakati, kako se bo lotila uresničevanja programa, ki je »res dober«. Zato bodo do konca tega meseca oddvajali del članarine po doslej utečenih poteh, potlej pa po »novih predpisih«. Pri tem se bodo potrudili, da bodo v svoje vrste strnili čim več svojega delavstva, saj bodo le tako močnejši pri pogajanjih z delodajalci.
Vse lepo in prav. Zbode pa opazka iz razprave, ki jo je zapisnikar Darjo Flajs »moral« umestiti v zabeležko. »Brez poznavanja rezultatov prenove sindikata ni mogoče delati, saj je antipropaganda tako močna, da vse doseženo - razvrednoti. Ce vodstvo sindikata ne pozna statuta in programa ZSSS, jih ne more tolmačiti niti zagovarjati ...«
»Nakladanju« je očitno res odklenkalo...
Inkubator za - odrasle
V novomeški občini je v okviru letnih načrtov zaposlovanja presežke delavcev napovedalo 29 gospodarskih in 7 negospodarskih organizacij: prve jih predvidevajo okrog 1800, druge pia 31. Po teh napovedih bodo organizacije same, skupaj z drugimi podjetji in s skupnostjo za zaposlovanje, rešile problem zaposlitve za 1259 delavcev, medtem ko je usoda preostalih 574 še negotova. Kot poroča Dolenjski list, se jim lahko na cesti pridruži še precej več, če ne bo novih delovnih mest.
Te podatke je imel pred očmi odbor za vprašanja presežkov delavcev, ki je začel delovati pri občinskem svetu Svobodnih sindikatov Novo mesto, ko se je na svoji prvi seji lotil ocene stanja in iskanja poti za reševanje tega perečega problema. Ugotovil je, da so vrata novemu zaposlovanju (in s tem izboljševanju kvalifikacijske strukture) zaprta in da je zdaj več opuščanja starih kot porajanja novih programov. Obremenjevanje gospodarstva je ob zmanjšanju industrijske proizvodnje in družbenega proizvoda vedno večje, celotna nadstavba je preobsežna in neučinkovito organizirana..., socialni programi za brezposelne pa niso celoviti.
Kot prve temeljne naloge za reševanje problematike presežnih delavcev in brezposelnosti je odbor sprejel predlog novomeškega sindikalnega predsednika Igorja Vizjaka o nujnosti ustanovitve »podjetniškega inkubatorja« - podjetja za ustanavljanje novih podjetij obrti, ki bi se mu lahko pridružili vsi tisti, »ki so sposobni nekaj početi oziroma začeti«. Ustanovljeno naj bi bilo kot mešano podjetje; ustanovitveni kapital naj bi zagotovila občina, ki bi bila v začetku tudi pretežni lastnik in upravljalec podjetja. Občina bi morala v enem paketu izdelati tudi sistem olajšav za začetnike in delavce, ki so ugotovljeni kot presežek, pa tudi za tiste zasebnike, ki bi te ljudi zaposlili. Sindikat pa predlaga tudi ustanovitev razvojno-zaposlitvenega sklada.
Inkubatorji so navadno pomagali preživeti nedonošenim dojenčkom. Bomo videli, ali bo tudi shiranim delavcem...
Zmeda med zvezami
Zadnja seja občinskega odbora sindikata delavcev prometa in zvez Maribor je obravnavala nadvse pestro problematiko, iz katere se je izcimilo kar precej konkretnih zahtev. Predsednik sindikata v Certusu je naložil mariborskemu izvršnemu svetu, naj pripravi »predlog za pokrivanje izgub v mestnem prometu do nivoja enostavne reprodukcije« in za to dejavnost vsaj do novega leta zagotovi »primeren« način financiranja (to bi lahko storil že, če bi odpravil prispevek za pokrivanje izgub železnice!)
Predsednik sindikata Aerodroma Maribor pa je od izvršnega sveta (kot ustanovitelja) zahteval, naj njihovo delovno organizacijo opredeli kot javno podjetje. »Glede financiranja gasilsko-reševalne službe smo enotnega mnenja, da se spoštuje obstoječi samoupravni sporazum,« je povedal in tudi pojasnil, zakaj. »Gasilsko-reševalna služba je visok stalni strošek v poslovanju, zato zahtevamo, da se GRS DO Aerodrom Maribor financira tako kot poklicna gasilska enota v Mariboru, saj so tudi letališki gasilci - profesionalni gasilci ...« Vendar to še ni vse. »Zahtevamo odgovor ustanoviteljice DO Aerodrom Maribor, kako v najkrajšem času (že leta 1991!) realizirati sanacijo dveh tretjin vzletno-pristajalne steze ter kdo in kako bo zagotovil za to potrebna sredstva,«
Na karbid je pljunila še predsednica sindikata iz Spedtransa, le da v svoji razpravi ni samo »tarnala«, pač pa udarila po mizi, češ da so zdaj na potezi direktorji, izvršni sveti in banke, »da z vso odgovornostjo razrešijo svoje naloge...« Odtod sklep, da bodo »od odgovornih poslovodnih struktur in inštitucij sistema terjali, naj z rezultati
. A ni to
vudne...?
>'OLpoetsrjcnjs dokažejo svojo sposobnost in strokovnost.
Y. oou žolču navkljub pa gre karavana še vedno naprej
Ki me hi bolelo...__________________________________
Sindikat novinarjev Primorske bo v svojem delovanju ostal neod-vk;::r in se formalno ne bo povezal z nobeno od obstoječih sindikalni! r ?ez; pripravljen pa je sodelovati z vsemi sindikalnimi in dru-j' ,'/ organizacijami, s pomočjo katerih bi lahko uresničil svoje inic- se. Takšno usmeritev je potrdila skupščina novinarskega sin-c ;L, na kateri so za novo predsednico izvolili Ido Kogej s kopr-si:r :.. radia. Dosedanji prvi mož Venčeslav Japelj je namreč prevzel i ur. 'ijc predsednika slovenskega novinarskega sindikata. -Avtonomnosti in obsežnemu programu dela, ki se obeta novinar-sli' ru sindikatu, v katerega je na Primorskem včlanjenih 68 novi-na- jv, Je prilagojen tudi sistem financiranja: člani bodo odslej od p; - oidvajaa po dj-a odstotka - odstotek za delo novinarskega sind-l sta na. republiški ravni, 0,7 odstotka za lastne potrebe in 0,3 odstotka za storitve, ki jih zanje opravlja obalni sindikat. Na svoji . . pščii.i so primorski novinarji podprli tudi zahteve po čimprejš-' jem p. dpisu kolektivnih pogodb. V primeru zavlačevanja deloda-
'xev 'a se bodo v ta namen poslužili tudi opozorilne stavke, k ..."»no v Primorskih novicah.
I - na taktika: če smo novinarji že v zobeh, kaže tudi - ugriznit. ..
Dogovor o kolektivni pogodbi pravočasno
Svobodni Sindikati W Slovenije
Na ponedeljkovi razširjeni seji predsedstva sveta Zveze svobodnih sindikatov Slovenije je predsedstvo ocenilo dosdanji potek kolektivnega pogajanja in preverjanja članstva v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije in se seznanilo z delom na nekaterih projektih, ki jih je potrebno izpeljati za uresničitev obljubljenih ugodnosti za člane ZSSS.
Ugotovilo je, da intenzivno potekajo priprave, oblikovanje in dopolnjevanje kolektivnih pogodb. Splošna kolektivna pogodba za delavce v gospodarstvu je na stopnji
razčiščevanja in strokovnega dograjevanja med obema pogodbenima strankama, Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije in Gospodarsko zbornico Slovenije. Se vedno ostajata nerešeni dve osrednji vprašanji: prvo, kdo, oziroma kateri organ v podjetju ali organiza-
ciji odloča o najpomembnejših pravicah delavcev - o sklepanju in prenehanju delovnega razmerja, ugotavljanju in določanju presežkov delavcev, bistvenih spremembah pogojev dela in drugo, določitev najnižjega izhodiščnega osebnega dohodka ter razmerij
med posameznimi skupinami zahtevnosti del in nalog. V dosedanjem delu Zveza svobodnih sindikatov dosledno uveljavlja ali si prizadeva da uveljavi stališča in opredelitve iz programa temeljnih nalog ter deklaracije o kolektivnih pogodbah, ki jih je sprejel 1. kongres SSS.
Sprejet je bil dogovor, da je treba s strokovnim razčiščevanjem in pogajanji z Gospodarsko zbornico Slovenije končati najkasneje do konca tega meseca ter o doseženih rezultatih pogajanj podrobno seznaniti svet ZSSS, ki bo potem sprejel odločitev: ali bodo nadaljevali s pogajanji, ali organizirali splošno stavko ali dosežene rezultate pogajanj dali preverit članstvu ZSSS in drugim delavcem.
V sindikatih dejavnosti Slovenije se med tem časom zaključuje delo na osnutkih kolektivnih pogodb za posamezne dejavnosti. Prve izmed njih bodo v prihodnjih dneh že prišle v javno razpravo. Splošna kolektivna pogodba za delavce v družbenih dejavnostih pa bo pripravljena v začetku junija.
Predsedstvo sveta ZSSS in sindikati dejavnosti Slovenije bodo storili vse, da bodo tako obe splošni kolektivni pogodbi kakor tudi panožne kolektivne pogodbe sklenjene v zakonskem roku: do konca junija oziroma najkasneje do 24. julija, to je do roka, ki ga je določil zakon o delovnih razmerjih.
Predsedstvo je razpravljalo tudi o poteku potrjevanja članstva oziroma včlanjevanja v Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije in razdeljevanja članskih izkaznic in ugodno ocenilo dosedanji potek. Do včeraj je v Dom sindikatov v Ljubljani prispelo 101. 825 podpisanih izjav, po dosedanjih informacijah pa je doslej v podjetjih in ustanovah podpisalo izjave že okoli 200.000 delavcev. Hkrati je bilo včeraj poslano v podjetja in ustanove že več kot 15.000 članskih izkaznic.
Informativna služba sveta ZSSS
Vodja: Pavle Vrhovec
Slika: Sašo Bernardi
Sindikat je uspešen, pravi Barbara Bizovičar, predsednica sindikata v Unitasu
Sindikat želi uspesno podjetje_____________
Unitas iz Ljubljane je že februarja letos opozoril na svoj skoraj brezizhodni položaj, ko je bilo podjetje že pred stečajem, 340 delavcev pa bi ostalo na cesti. Sindikat je takrat na zahtevo delavcev ustanovil stavkovni odbor, ki je vodstvu podjetja postavil veliko zahtev, najpomembnejša pa je bila reorganizacija podjetja tako, da se bo postavilo na trdne noge. Kakšne so razmere v podjetju zdaj, smo povprašali predsednico sindikata Barbaro Bizovičar.
»Priznati moram, da smo v teh slabih treh mesecih le nekaj dosegli. Reorganizacija podjetja opravlja neodvisno izvedensko podjetje. Prvi sadovi so že vidni, saj je bil vpeljan nov delovni čas, prav tako naj bi skrajšal delovni teden na 40 ur. Po mnenju izvedencev ima podjetje veliko možnosti, da se izkoplje iz težav, še posebej, ker je proizvodni program dober in je povpraševanje veliko. Seveda je med delavci tudi nezaupanje do reorganizacije, saj se vsi bojijo, da bodo izgubili službo. Vendar pa je bojazen odveč. saj je sindikat dobil zagotovilo, da ne bo odpuščanj delavcev, čeprav jih je skoraj sto preveč. To težavo bomo poskušali reševati s čakanjem na domu in podobnimi načini. Obenem nam primanjkuje najmanj deset izvedencev, ki pa jih zaradi nizkih osebnih dohodkov nikakor ne moremo dobiti. Osebni dohodek je namreč še vedno pod sindikalno listo. Zato samo še upanje, da bo prenova prinesla boljše čase, drži delavce v podjetu. Tudi potrpijo zato veliko bolj, kot bi v normalnih razmerah. Naša naloga v sindikatu
pa je zagotoviti možnosti in sodelovanje delavcev pri reorganizaciji, saj je ta naša zadnja priložnost.
Včlanjevanje v sindikat kovinske in elektroindustrije, kamor naše podjetje spada, je ravno zaradi omenjene reorganizacije veliko težje. Tako je izmed 342 zaposlenih trenutno podpisalo pristopne izjave 180 delavcev, med njimi jih je 80 že dobilo članske izkaznice. Seveda pa včlanjevanje v sindikat še vedno traja in upam, da se bo število članov še povečalo. Vloga sindikata je pri tej reorganizaciji bolj očitna in pomembnejša kot dozdaj. Tudi delavci so opazili, da sami nikakor ne bodo uspeli v svojih zahtevah in zato se v čedalje večjem številu obračajo k nam po pomoč. Sicer pa se lahko pohvalimo z nekaterimi uspehi; 12 delavcem smo dali sindikalno pomoč zaradi zamude plačilnega dne, pripravljamo tudi lestvico, po kateri naj bi izplačali letošnji regres, zagotovili smo si tudi možnost za nadzor nad osebnimi dohodki, ki so sedaj tajni.
Sindikat torej čakajo še težke preizkušnje. Pridobiti si moramo zaupanje delavcev, z njihovo pomočjo pa bomo poskušali zagotoviti delo za vse, izboljšanje delovnih razmer, da se podjetje dokončno postavi na trdne temelje in da bomo dobili takšen osebni dohodek, ki bo zagotavljal socialno varnost. Zato veliko pričakujemo od sodelovanja s panožnim sindikatom, ki nam je bil že dozdaj v veliko pomoč. Le skupaj pa bomo uspeli v svojih prizadevanjih.«
Robert Peklaj
Prenovljeno glasilo Zveze samostojnih sindikatov Hrvaške
Uljez na Kongresu
?? Tkoje ozvučio radno
Predsjedniš-tvo?
i,. ,. i.iul. » »	.. < r' .I."' ^	*
»iLiiu Ukrt*n, <»>/... l.lKUb
U P0TRAZI ZA IZGUBLJENOM INTERNACI0NAL0M
» du»ta •kvidistance u odnosu na stranka i kvansamostal
J j j'J !
Koji su motivi nagnali dalagata CtDU NOVKOVICA da. rr Politiko oprad|el|anja ili jedan od bfoinih pokušata da
to briga ra jadnu vratu radmeke tra
TELEGRAM
Mmodara i«jraryj prvog #rtw» rta«**'«"' r»a -Snatrlru JAtHOST- upucm*”
n. nlja ni bitno ato ja da
NovkoviC ralio Bitno |a kako su ga oni kop su bik protiv.sbvatili Delagati VLADO PAN rad OŽIC. VII IM RIBIČ. SIME LEDENKO • tos poneki shvatih su tat pniadlog kao oogledan talar da sr I* bojanta novoga Savara samostalnik sindikata »to. prama njihovu socgaTan r,
miilianju.

4. i 5.
INTERVIEVV:
GOJKO
STANIČ
Ni Janez,1
n
ni Ante nisu u pravu
8-14.
GLASNIK SINDIKALNE JAVNOSTI:
Kongres — pobjeda je odgodena
3.
Koliko je debela hrvatska lisnica?
6. RAOIŠA . GAČIČ:
\ifl Ugroženi društveni vlasnici?_______
Šolski sindikat bo do konca junija v skupščini potrdil svojo razvezo z ZSSS
Veliko snubačev, malo izbranih
Člani sindikata v slovenskih vzgojno-izobraževalnih ustanovah želijo svoj samostojen, od zveze svobodnih sindikatov Slovenije neodvisen sindikat delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti. Prizadevanje predsednika in sekretarja republiškega odbora so bila usmerjena k temu cilju in nikakor nista zavajala članstva. Vsi nadaljnji koraki in dejavnosti šolskega sindikata bodo usmerjeni k zagotovitvi popolne samostojnosti in prekinitvi vezi s svobodnimi sindikati. Do konca junija je treba pripraviti sejo skupščine sindikata dejavnosti, statutarna komisija pa naj do takrat pripravi predlog sprememb statuta sindikata dejavnosti, v katerem naj črta vse določbe, ki govorijo o kakršni koli samodejni povezavi z zvezo svobodnih sindikatov.
To so najpomembnejši sklepi seje republiškega odbora sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti, na kateri so se odločili pretrgati vez s Svobodnimi sindikati Slovenije. Ti naj bi po prevladujočem mnenju članov republiškega odbora utesnjevali dejavnost njihovega sindikata, s slabim glasom odvračali delavce od včlanjevanja v sindikat dejavnosti, predvsem pa naj bi šlo za očitne interese sindikalnih profesionalcev, ki bi se želeli polastiti njihove članarine in brez njih tako in tako ne bi imeli kaj delati.
Razplet je bil najbrž pričakovan, saj gre pravzaprav le za formalno legalizacijo že dlje časa razvidne odločitve. Že na skupščini pred sindikalnim kongresom so postavili tako ekskluzivne pogoje za svoje morebitno nadaljnjo povezanost v svobodnih sindikatih, da se na kongresu niti posebej trudili niso, da bi še delovali v tej navezi. Če pa je neka namera trdna, potem v tistem, kar ti ponujajo, vidiš le slabe stvari in ovire, nočeš pa videti ničesar dobrega in zase koristnega.
Kakor koli že, krivično bi bilo trditi, da je večina članov republiškega odbora zapeljana in zmanipulirana, saj so bile zahteve po prekinitvi povezave večinske. V takem ozračju, večkrat tudi agresivnem in netolerantnem, pa so se le težko izrazili tisti, ki so imeli kakršne koli pomisleke do tako ostrega reza. Veliko je
namreč sindikalnih članov in sindikalnih organizacij, ki v sedanji sindikalni povezanosti ne vidijo le slabega, marveč želijo učinkovito zadovoljevanje interesov članov. Toda, prevladala je kategorič-nost in če je nekdo za samostojnost sindikata dejavnosti, pa vendar vidi tudi dobre izkušnje, potrebnost in korist svobodnih sindikatov na primer denimo na občinski ravni,
potem v ta kategoričen model ne sodi in naj bi bila vprašljiva celo njegova odločenost za samostojnost sindikata dejavnosti. Brez dvoma je tudi tu prevladala logika, da je treba vse staro podreti, potem pa morda razmišljati, da nekatere skupne interese in organizacijske možnosti vendar imamo.
Četudi je odločitev o prekinitvi kakršnekoli povezave sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti s svobodnimi sindikati tako rekoč dejstvo, ki ga bodo le potrdili na skupščini in utrdili v dokumentih, pa je položaj na »terenu« - v sindikalnih organizacijah v vzgojno-var-stvenih ustanovah, osnovnih šolah, srednjih šolah, visokošolskih ustanovah in raziskovalnih inštitutih sila različen. V obtoku so najmanj štiri raz-
lične pristopne izjave: standardna pristopna izjava SSS, kjer se delavci vključujejo v sindikat dejavnosti in zvezo svobodnih sindikatov; nato je enaka pristopna izjava, kjer je zveza svobodnih sindikatov prečrtana; sledi pristopna izjava, ki jo je dal tiskati RO Sindikata delavcev v vzgoji in izobraževanju in znanosti (brez SSS) in podobna ljubljanska pristopna izjava.
Kakšna je odločitev članstva, še ni jasno. V republiškem svetu SSS imajo menda 1.000 pristopnih izjav (za sindikat dejavnosti znotraj SSS), sekretar RO pa ima sto pristopnih izjav za samostojen sindikat iz Celja. Sodelujoči so povedali, da je določeno število pristopnih izjav na občinskih svetih SSS, največji del pa naj bi bil že podpisan na šolah, ker čakajo, komu jih bodo poslali. S tem vprašanjem so se na seji precej ukvarjali, saj smo slišali, da jim izjave kradejo. Pošto jim menda odpirajo in vprašanje je, li vse izjave pridejo na pravo mesto. Sicer pa so bili nezadovoljni, če je bila ZSSS tako agresivna s svojimi pristopnimi izjavami in jim povzročila sedanjo zmedo. Očitno gre za stisko zaradi samoohranitve in poskušali-še naprej razpolagati tudi s tem denarjem, so še menili. Obveljalo je, da bodo o številčnem stanju poročali neposredno republiškemu odboru, veljale
Sindikat zdravstva in socialnega
skrbstva Slovenije
Zame gre
V četrtek, 5. aprila 1990, je sindikat zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije od 9. do 10. ure izpeljal splošno enourno protestno stavko. Izvršni odbor Republiškega odbora sindikata je 25. aprila 1990 pregledal zbrana poročila o poteku splošne stavke in na tej podlagi pripravil dokončno oceno o njeni uspešnosti.
Opozorilna stavka je bila organizirana v skladu s stavkovnimi pravili. V njej so sodelovali delavci zdravstva in socialnega skrbstva v večini ustanov, povsod pa so podprli stavkovne zahteve!
Uspeha opozorilne stavke ni mogoče meriti le z rezultati enourne stavke po vsej Sloveniji, temveč tudi po doseženem v večmesečnih pogajanjih stavkovnega odbora oziroma izvršnega odbora republiškega odbora sindikata zdrav-
stva in socialnega skrbstva s predstavniki vlade in drugih odgovornih institucij v Sloveniji. Sad teh pogajanj je izboljšanje ravni osebnih dohodkov zaposlenih v obeh dejavnostih, pa tudi to, da je bila širša javnost seznanjena s tem, da je bil del zdravstvenega dinarja porabljen za finansiranje drugih proračunskih namenov (po 1. 1. 1990) in vlada prisiljena, da spremeni svoje ravnanje. Kljub boljšim osebnim dohodkom pa je bila opozorilna stavka za to, ker niso bile upoštevane tiste zahteve, ki dolgoročno jamčijo stabilno in zadostno financiranje zdravstva in socialnega skrbstva.
Izvršni odbor republiškega odbora sindikata bo novo vlado takoj po njenem konstituiranju opozoril na težave v obeh dejavnostih, zahteval uresničitev stavkovnh zahtev
ter vztrajal pri ugotavljanju odgovornosti Henrika Pušnika, Martina Totha in Dinka Leskovška in njihovi primernosti za nadaljnje delo pri snovanju in delovanju sistema zdravstvenega varstva.
Pogajanja, ki jih je vodil stavkovni odbor, so jasno pokazala, da je le sindikat, za katerim stoji večina zaposlenih v zdravstvu in socialnem skrbstvu v Sloveniji, dovolj močan pogajalec, da lahko učinkovito uveljavlja zahteve zaposlenih ali svojih članov.
To spoznanje je toliko bolj pomembno v trenutku, ko naš sindikat pripravlja kolektivno pogodbo, ki zaposlenim v obeh naših dejavnostih določa raven osebnih dohodkov in drugih pravic, ki gredo delavcu na podlagi delovnega razmerja.
Pri pogajanju z vlado o posameznih postavkah kolektivne pogodbe bomo to! L. o bolj uspešni, kolikor več članov bo imel naš panožni sind;-kat. Tudi zato je treba v maju 1990 izpeljati akcijo podpisovanja pristopnih izjav v sindikat zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije, ki pomeni akcijo potrjevanja članstva v tem sindikatu. Akcijo je potrebno izpeljati tako, da bo
vsaka posamezna delavka ali delavec imela možnost, da se prostovoljno odloči za podpis pristopne izjave v sindikat zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije brez pogojevanja združevanja v Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije. Pristopne izjave zbere predsednik osnovne organizacije sindikata in jih pošlje na Republiški odbor sindikata zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije, Ljubljana, Dalmatinova 4, če jih že niste poslali na občinski svet ZSSS.
Hkrati vas seznanjamo, da smo v skladu s statutom sindikata zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije na Skupščini sindikata februarja 1990 odprli svoj žiro račun, zato da bo naš sindikat uresničil naše programske cilje in naloge ter povsem samostojno tudi upravljal s sredstvi, zbranimi s članarino.
Pozivamo vas, da odslej nakazujete 55% zbrane članarine od 0,6% neto osebnih dohodkov na naslednji žiro račun:	»SINDIKAT ZDRAV-
STVA IN SOCIALNEGA SKRBSTVA SLOVENIJE - REPUBLIŠKI ODBOR, Ljubljana - Dalmatinova 4; 50101-678-66552.
Predsednik RO: Jože Arzenšek
Velik nesporazum ali pa velika nekorektnost
Sekratarja RS ZSSS Rajka Lesjaka smo vprašali, koliko je resnice v trditvah, izrečenih na seji RO sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti, da v republiškem svetu kradejo pristopne izjave, odpovedujejo službo sekretarju republiškega odbora in jim jemljejo tudi prostore.
Rajko Lesjak je povedal, da ga vprašanja tako presenečanjo, da je težko dati dogovor na kulturni ravni. Tega ne razume ne kot človek ne kot sekretar. Ta vprašanja se mi zdijo otročja in žaljiva. Povedal je, da nima nobenih informacij, da bi kake popisnice prišle v hišo, prepričan pa je, da bi bile, če bi jih prejeli, shranjene, kakor je treba. Seveda nihče nima pravice, da bi jih zamenjal za popisnice SSS. Razpolaga pa s podatkom, da je do sedaj prispelo iz šolskega sindikata v SSS okoli 1.000 izjav.
Kljub temu, da so šolniki odprli svoj žiro račun in on sam nima nič proti, da so ga, vso dejavnost šolstva in delo profesionalnega sekretarja plačujejo iz sredstev zveze. Še bolj presenečen je zaradi odpovedi delovnega razmerja. Ne razume, kako bi kdo to lahko tudi namignil. Sprašuje se, kdo bi to lahko storil. Sam te pristojnosti nima, noben organ pa tudi ne. Lahko reče le, da gre lahko za velik nesporazum, ali pa za veliko nekorektnost. Tudi vsa dela pri izdelavi kolektivne pogodbe - tudi za šolstvo - so bila opravljena v strokovnih službah SSS, ob sodelovanju zunanjih sodelavcev in sindikatov dejavnosti. Plačali so jih iz sredstev članarine.
Tudi glede prostorov do tega trenutka ni bilo nobene dileme. Sklepov seje RO sicer ne pozna, toda o vnaprejšnjih odnosih se bodo pogovorili z vsemi sindikati dejavnosti. Ce bodo v zvezi, potem bodo tako sami narekovali, kakšno delo naj zveza opravi zanje, sicer pa bo tudi zaradi odnosa do ostalih sindikatov dejavnosti potreben dogovor.
Lesjak meni, da so polemike med zvezo in sindikati dejavnosti nepotrebne in le na škodo vsebine in kvalitete dela sindikatov. Vsi imamo iste cilje, zavarovati delavca ter zagotoviti prožne oblike organiziranosti, v katerih bo lahko zadovoljeval svoje interese. Šolski sindikat bi bil lahko v zvezi svobodnih sindikatov toliko samostojen, kolikor samostojnosti si bi vzel.
Na koncu je Rajko Lesjak poudaril, da kljub vsem zagatam in zadregam misli, da lahko seutjo skupaj in ne begajo članstva s petimi sindikati, ki pa bodo razdrobljeni in ne bodo imeli možnosti za uspešno delo.
pa bodo samo njihove pristopne izjave, torej bo treba drugačne ponovno podpisovati.
Na tej točki pa s'e je postavilo vprašanje, »kaj bo naredil Ravnik«. Z žalostjo so ugotovili, da so osnovne sole precej povezane z občinskimi sindikati, torej se tu utegne v skladu s svobodno izbiro pojaviti dvojnost organiziranja. Srednje šole so še najbolj enotne za popolno samostojnost, občin ne potrebujejo, saj so tudi financirane iz republike. Glede visokošolskih ustanov pa niso prepričani, čeprav vsi elementi kažejo, da bodo visokošolski delavci povezani v drugih sindikatih, tudi politično obarvanih. Čeprav je taka razdelitev zelo shematična in samovoljna, pa vsebuje nekaj elementov realnosti. Očitno je, da z osamosvojitvijo šolskega sindikata ne bo nastal samostojen, enoten in močen sindikat, ki bo varoval delavca, marveč več različnih sindikatov in bo morebiti kateri med njimi uvidel koristnost povezave z drugimi sindikati prek zveze svobodnih sindikatov.
Glede denarja, zlasti njegove delitve, niso sprejemali posebnih sklepov. Denar na njihov samostojni žiro račun je začel pritekati, tisti, ki so doslej zadrževali članarine, obetajo, da bodo denar nakazali. V delitev deležev se do skupščine ne bodo spuščali, saj so v organizacijah in v občinah sprejeli izredno različne sklepe o delitvi članarine. Bodo pa pospešili delo pri pripravi pravilnika o financiranju in izdali predlog za organizacijsko strukturo.
Čeprav so vprašanje povezanosti v zvezi svobodnih sindikatov v razpravi večkrat omejili na problem samovoljnih, pohlepnih in za svojo eksistenco zaskrbljenih profesionalcev, so ugotovili, da bodo nekatera dela vendarle morali profesionalizirati. Ker menda sekretarju republiškega odbora grozijo z odpovedjo delovnega razmerja (tudi glede prostorov naj bi bilo nekaj podobnega),*so se odločili, da bo s prvim junijem zaposlen v njihovem sindikatu. Potre-
bovali bodo tudi strokovnjake, jih bodo zaposlili pri RO, v večjih občinah ali regijah pa bi tudi zaposlili nekaj moči (morebiti skupaj s sindikatom zdravstva ali pa grafiki, ki bojda tudi ubirajo samostojnejša pota).
Dopustimo, da zagovornike osamosvojitve sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti vodijo najplemenitejši nameni. Dopustimo tudi, da so bili pri svojih dosedanjih prizadevanjih tako nesrečne roke, da so se srečevali samo z odtujenimi sindikalnimi strukturami, pohlepnimi in vsevednimi profesionalci, ki so komaj čakali, da jim nataknejo pravoverne uzde. Dopustimo, da na šolah niso imeli pravih informacij, ker so jih na občini samo zavajali, od drugih pa informacij niso dobili.
Toda marsikatera podkrepitev sedanje odločitve je bila neresna, otročja in za lase privlečena. Na primer tiste, da jih sindikati mečejo iz prostorov, odpovedujejo delovno razmerje, kradejo pristopne izjave. Da želijo razbiti enotnost prosvetnih delavcev, da bi ob kolektivnih pogodbah z njimi naredili, kar bi hoteli. Da je človek, ki je po naključju zadovoljen s svojim občinskim sindikalnim vodstvom dvomljiv in je takoj treba planiti po njem. Ali je moralno samostojnost sindikatov dejavnosti skrčiti na eksistenco profesionalcev v občinah, ob tem pa ne videti, da je isti sindikat iz članarine, ki mu je ne priznavamo, plačal vse stroške priprave kolektivnih pogodb?
V splošni evforiji ni bilo posluha za opozorila, da ne kaže vnaprej izključevati kakršne koli povezave, ali pa za resig-nirane ugotovitve, da so stvari prignali do tolikšnega nesmisla, da jim bo nerodno, ko bodo iskali svoje predsednike sindikalnih organizacij prek osovraženih in anatemizira-nih občinskih svetov in se jim bodo smejali, ko bodo znova podpisovali pristopne izjve. Če pa bodo delavci zato več imeli od sindikata je pa tako manj pomembno.
Igor Žitnik
Svobodni Sindikati Slovenije w
6 Delavska enotnost
Ljubljana, 18. maja 1990
Celje:
Vidni rezultati
Akcija potrjevanja članov oziroma včlanjevanja v Svobodne sindikate Slovenije časovno sicer ni omejena, vendar je povsod ravno zdaj v največjemu razmahu. Tako tudi v celjski občini.
Predsednica občinskega sindikalnega sveta Celje Majda Meštrov in sekretar sveta Ladislav Kaluža sta v začetku tedna povedala, da bi se morala akcija včlanjevanja ta teden v glavnem končati, čeprav so si rok postavili nekako do konca meseca.
»Akcijo vključevanja smo pripravljali in jo vodimo skupaj s sekretarji odborov de-
javnosti. Kljub nekaterim pomanjkljivostim v pripravah in vodenju akcije s strani vodstva in strokovnih služb Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (to je ocena našega predsedstva) smo se akcije lotili z vso odgovornostjo.
Doslej smo profesionalni delavci, pet nas je, obiskali praktično vse sindikalne organizacije v občini. Imamo jih 170; pa še 40 v dislociranih enotah. Le še 15 manjših, ali pa takih, kjer sindikat praktično ne dela, nam je ostalo za ta teden. Naše sodelovanje je bilo različno. Kakor so pač želeli. Nekje smo se pogovarjali
in pojasnjevali le v krogu izvršnih odborov, drugod smo bili na članskih sestankih. Kar precej vprašanj so nam postavljali. Od nove vloge sindikata, panožne organiziranosti, kolektivne pogodbe, predvsem pa o pravicah delavcev, članov sindikata. Vprašanj je bilo veliko, kljub široki in pisni propagandni akciji, ki smo jo zastavili že prej, od naših informacij, plakatov. do dveh izobraževalnih
seminarjev za sindikalne zaupnike, ki smo jih tudi že imeli. Na njih je bilo skoraj 120 udeležencev.
Dosedanje rezultate seveda že imamo, prvo oceno pa bomo lahko dali v ponedeljek, 21. maja. Do danes, 14. maja, smo od 36.000 prijavnic, kolikor smo jih razdelili, (toliko je v naši občini zaposlenih) dobili podpisanih 5.400 pristopnih izjav ali 15 odstotkov. To
ocenjujemo kot trenutno zelo dobro. Ob koncu akcije pa računamo, seveda čisto neobvezno, da bo prijavnico podpisalo več kot 80 odstotkov delavcev. Čisto na koncu bo rezultat najbrž še boljši, saj smo se odločili, da mora imeti vsak posemeznik možnost, da se izjasni.
Res pa je, da to velja predvsem za gospodarstvo. V šolstvu in zdravstvu pa doslej še marsikaj ni jasno.
Med tistimi podjetji, v katerih akcija doslej najuspešnejše poteka, so Štore, Emo, Avto Celje, Mesnine, Teko in še nekatere.
Posebnih težav oziroma nasprotovanj vodstev podjetij nismo zabeležili. Vsaj odkritih nasprotovanj ni bilo. Marsikje je bilo ravno nasprotno. Nekateri direktorji so namreč prepričani, da močan sindikat potrebujejo za partnerja, s katerim se bodo lahko pogajali.«
Železarna Štore
Ge ti delavci zaupajo
Majda Meštrov
Ladislav Kaluža
Med tistimi podjetji, v katerih akcija vključevanja delavcev v Svobodne sindikate Slovenije zelo uspešno poteka, je tudi Železarna Štore. Zakaj in kako, smo povprašali predsednika sindikata Toma Majerja, sekretarja sindikata Antona Matoha in inž. Dominika Tomažina. Prva sta profesionalna sindikalna delavca, Tomažin pa je član republiškega in občinskega odbora sindikata kovinske in elektroindustrije.
»Akcija včlanjevanja res kar uspešno poteka. Do danes imamo od 3.293 zaposlenih že 2.200 podpisanih pristopnih izjav. Čeprav rok, ki smo si ga postavili, še ni potekel.
Še to moramo povedati, da že od 9, marca lani vsak, ki se nanovo zaposli, podpiše ali pa
Sindikalni kongresni konec tedna
Med žvižgi in aplavzi
Zavedam se, da zamuja, toda še vedno sem prepričan, da je sindikat ob pravem času, čeprav pet minut, pred dvanajsto, prejšnji vikend začel svojo prenovo. Zaradi od vsega začetka pretirane obremenjenosti s simboliko, zaradi omenjenega začetka kongresa in, kot kaže, tudi pomena divjega petelina, zaradi straha pred različno politično konotacijo doslej običajne kongresne ikonografije - je sindikat mnoge izzval, da mu »štopajo« čas odhoda; v tistih treh minutah zamude, s katero se je pričel kongres, pa prepoznavajo neko pomenljivo simboliko. V glavnem tisto, ki spominja na še enkrat zapravljeno »šanso« sindikatov.
Toda nobene simbolike ni bilo treba iskati, saj se je hitro pokazala, da sta za sindikat dva kongresa (8. kongres Zveze sindikatov in 1. kongres Zveze samostojnih sindikatov) preveč za en vikend. Zato je opravil le enega in pol: cel osmi kongres in polovico prvega. In to z veliko težavo, ker je ostanek odložil za šest mesecev, ko naj bi poravnal dolg •ustanovnemu kongresu Zveze samostojnih sindikatov Hrvaške. Gre za temeljni dokument - statut, za katerega sprejem ni bilo več ne volje, še manj pa moči. Samo na besedilo njegovega predloga je bilo kar 128 amandmajev, ki jih je posebna komisija obravnavala vso noč, delegati pa bi tega ne mogli sprejeti niti v dveh nočeh. Če bi takšen sestav delegatov sploh lahko sprejel statut, ki bi pomenil kaj drugega kot razcep.
Taka rešitev pravzaprav ni presenečenje, celo ne za kre-atorje in predlagatelje statuta, ki so tudi sami vnaprej vedeli, da se po določilih predlaganega statutarne da več živeti. Bolj je presenečenje to, da do razcepa ni prišlo že na kongresu, saj je vprašanje, kdaj se
bo to zgodilo, nenehno viselo v zraku. Zdi se, da je še vedno odprto, saj ta kongres vendar ni končan.
Predstavniki novih sindikatov so bili namreč pripravljeni, če bi se nadaljevalo netolerantno obnašanje večine (v glavnem delegatov »režimskega« sindikata, kot so na kongresu pogosto imenovali »stare« sindikate), kongres zapustiti. V enem izmed odmorov so bili že zelo blizu konsenzu o odhodu s kongresa, do česar na koncu le ni prišlo. Toda žvižgi in aplavzi, ki so stare in nove sindikate ločili že od samega začetka, od sprejema poslovnika o delu kongresa, niso prenahali niti takrat, ko so vsi skupaj postali zveza samostojnih sindikatov. Takrat se je, sicer formalno, končala delitev na nove in režimske sindikate, ostala pa je tista, po katerih so v samostojnih sindikatih tudi »samorastniki«, katerih predstavniki menijo, da so bili edini na kongresu legitimni.
Če novinarska poročila s 'prejšnjega sindikalnega vikenda očistimo vseh evforičnih žvižgov in aplavzov, zmešnjav z zastavami in internacionalo, strankarskih brzojavk, primera vsiljevalca Čupko-viča, prerekanja o vlogi dosedanjega predsednika Jurlina, tudi pretirane politizacije, je vprašanje, kaj s sindikalnega kongresa sploh lahko prenesemo sindikalnemu članstvu.
Predvsem tole, da ima zdaj sindikat novi, točneje rečeno, prvi samostojni sindikalni program do leta 1994, iz katerega je najbolj privlačna poprečna plača v znesku 700 DEM, ki jo sindikat ponuja že v tem letu. In program so sprejeli vsi... Sindikat pa potrebuje program za življenje, ne za kongres, potrebuje demokracijo in ne enoumja, ki je zagrozilo tudi svojeinu kongresu. Pa še tole, da ima sindi-

kat svoje, s težavo izvoljeno vodstvo, v njem pa (spet) premalo reformatorjev in preveč kozmetičarjev.
Ali je to dovolj za ta kongres ali lahko govorimo o zapravljeni »šansi«? To dilemo je kongresu uspelo preložiti (zveza je pogojno obsojena na šest mesecev), kar je’za tiste, ki so napovedali kongres razkola, morda še preveč. O njegovem dejanskem uspehu pa bomo govorili šele, če bo - glede na obljubo najdlje čez pol leta - sprejet statut, po katerem med drugim ne bo vprašljiva specifičnost sindikata in ki bo zagotavljal kon-senzus in ne nadglasovanje. Do konference je treba uresničiti tudi obljubljeni princip prostovoljnosti, kar bi pomenilo, da bodo vsi sindikati (še posebno »stari«) tedaj dobili polno, legitimnost, potem pa potrditi svojo demokratičnost, verjetno z novimi ljudmi v svojih vodstvih. No, koliko članstva bo na njegovi strani, je najbolj odvisno od tega, ali bo članska sindikalna izkaznica delavcem jamstvo, da ne bo izgubil dela, in ali bo na njej telefonska šteyilka pravne službe, na katero se bo lahko vedno obrnil za varstvo svojih prvič iz dela. Se je sindikat na kongresu minuli vikend dovolj pranovil, da lahko vse to ponudi svojemu članstvu? Od samostojnih sindikatov in še manj njihove zveze je prišlo premalo takšnih zagotovil, samorastniških sindikatov pa je bilo premalo in poleg tega jih kongres ni sprejel z odprtimi rokami.
Vendar je pred zvezo, nastalo na tem - četudi polovičnem kongresu, nova možnost. Če je ne bo izkoristil, bodo novi sindikati prav gotovo poiskali svojo možnost v novi zvezi,, katere klice so bile morda opazne že na tem kongresu.	Andelko Erceg
/Sindikalna javnost)
Tomo Majer
tudi ne pristopno izjavo v članstvo sindikata.
Reči pa moramo, da sedanji uspeh ni naključen. Imamo sicer prednost, da smo se kot podjetje reorganizirali že pred letom dni. Temu smo že takrat prilagodili organizacijo sindikata in kar takoj začeli uspešno delati. Za kar pa z vodstvom nimamo posebnih težav. Oboji se namreč zavedamo, da gradimo isti most v boljšo prihodnost.
V zadnjem času smo v sindikatu obravnavali kar precej problemov, ki posredno ali neposredno zadevajo delavce in njihove pravice. Postavljali smo zahteve in jih tudi uresničevali.«
Naj naštejemo le nekaj sklepov sej izvršnega odbora sindikata podjetja.
Zahtevali, spraševali, predlagali, ocenjevali so:
—	kako bodo pokrili plansko izgubo oziroma kaj čaka zaposlene v primeru, da te ne bo mogoče pokriti;
-	sindikat mora biti sproti obveščen o stanju na žiro računu, ki je bil doslej že večkrat blokiran;
Anton Matoh
Dominik Tomažin
-	so proti »stečaju delavcev«. Če pa bi do tega prišlo, bodo sprožili kazenski postopek za ugotavljanje odgovornosti;
-	sindikat želi konkretne informacije o zapiranju nekaterih obratov z vidika ekonomske učinkovitosti;
-	ocenjujejo, da je premalo narejenega na področju razvoja in programov prestrukturiranja;
-	zahtevajo program reševanja presežkov delavcev, njihov spisek in analizo učinkov prisilnih dopustov;
predlagajo 40-urni delovni teden;
-	predlagajo povprečni osebni dohodek v železarni 1000 DEM;
-	več pozornosti namenjajo preventivnemu zdravljenju in povečanje sredstev za solidarno pomoč članov podjetja.
Še posebej pa so sprožili v občini akcijo za razbremenitev gospodarstva in to tudi dosegli. Posebno pozornost so posvetili tudi kolektivni pogodbi. Nenazadnje se zavedajo potreb po izobraževanju in so zato vse zaupnike poslali na seminar, ki ga je pripravil občinski sindikalni svet.
»To je del tega, s čemer se ukvarjamo. Res so med tem tudi stvari, ki zadevajo gospodarjenje in ki niso čisto sindikalno delo. Je pa res, da so naše plače odvisne od gospodarjenja in zato ne moremo biti tiho, kadar mislimo, da ni kaj prav.
Bistveno pa je, da so delavci seznanjeni z našim delom, z našimi zahtevami in dosežki. Zato informiranju dajemo še posebej poudarek.
Že nekaj časa, praviloma vsak teden, izdajamo Sindikalni poročevalec, s katerim res sproti seznanjamo delavce z vsem, kar se v našem sindikatu dogaja. Ponatisnemo, pa tudi pomembnejše prispevke iz Delavske enotnosti. Po podatkih, ki smo jih zbrali, naš časopis prebere najmanj 95 odstotkov delavcev. Če kak teden ne izide, ga že pogrešajo. No, poleg Sindikalnega poročevalca, ki ga zaupniki delijo delavcem, imamo v tovarni tudi 75 oglasnih desk, kamor ga obešamo. Vsi zaupniki in poverjeniki dobivajo tudi Delavsko enotnost in občinske sindikalne Informacije.
Dejstvo je, da zadnje čase res delamo »150 na uro«. Še bolj pomembno pa je, da delavci tudi vedo, kaj in kako delamo. Ker .jih o tem sproti obveščamo, nam tudi zaupajo. Zato bo tudi odstotek članov Svobodnih sindikatov Slovenije pri nas tako visok.
Andrej Agnič
Tretja celjska alpinistična odprava v Himalajo
Naskok na Nanga Partiat
Celjski alpinisti si glavnino opreme za vsako odpravo prislužijo z delom, del stroškov krijejo sponzorji, podjetja pa zaposlenim primaknejo izredne in ponekod tudi plačane dopuste. Na posnetku glavnina odprave pred odhodom v dolnji Pakistan. (Slika: Lucas)
Prejšnji četrtek je iz Celja na zagrebško letališče odpotovala še glavnina alpinistov, ki bodo v tretji celjski himalajski odpravi poskušali osvojiti osemtisočaka Nanga Parbat. Prvih šest alpinistov je iz Celja s kombijem odpotovalo že pred štirinajstimi dnevi.
Jedro že tretje alpinistične odprave iz Celja tvorijo »stari Himalajci«: Bojan Šrot (vodja), Aleš Stopar, Slavko Cankar, Smiljan Smodiš, Brane Povše, zapisovalec in doku-mentator, novinar Novega tednika Srečko Šrot ter snemalec Matjaž Fištrovec in mladi plezalci Mijo Zorko. Bojan Kranjc, Miran Medved, Iztok Ivakičan, Matjaž Slapnik, zatem Stojan Burnik^ iz Ljubljane, Miro Pogačar z Lesc, Stojan Rampre in Uroš Rupar in Škofje Loke, Robert Supin iz Luč in Matjaž Fera-šič iz Dravograda.
Izjava ZSMS - Liberalne stranke ob grožnjah Predsedstva SFRJ
Predsedstvo SFRJ se je že večkrat »proslavilo« z načinom komuniciranja z javnostjo, ki je ali šablonskoformalistično ali pa vsebuje grozeče in strašilne podtone, dostikrat pa je mešanica obojega. V letu, ko je predsedstvo vodil dr. Janez Drnovšek, je bilo opaziti večjo pripravljenost za umirjanje političnih konfliktov in za pripravljanje novega dogovora suverenih članic jugoslovanske federacije o bodoči državni ureditvi. Žal pa se te dni uresničujejo bojazni demokratične javnosti, da se bodo s prihodom dr. Borisava Joviča na čelo predsedstva SFRJ spet okrepili poskusi, da bi se ta organ z »vojskovanjem« proti posameznim republikam ali pokrajinam spet postavil v vlogo nadnacionalnega centra moči, ki sam določa ali omejuje pravice posameznih jugoslovanskih republik in pokrajin.
Izjave predsedstva SFRJ, »da je treba nujno takoj uveljaviti ukrepe za varstvo ozemeljske in politične celovitosti države in nemotenega delovanja pravne države na celotnem jugoslovanskem ozemlju« ni mogoče razumeti drugače kot grožnjo z razglasitvijo izrednih razmer v nekaterih delih države ali v celoti, zlasti še, ker se predsedstvo ni niti najmanj potrudilo, da bi pojasnilo,
kdo in kje ogroža ozemeljsko celovitost države in kaj razume pod pojmom politične celovitosti države. Sodeč po dosedanjih izkušnjah namreč takšna nejasnost vodi v izmišljevanje povodov za arbitrarno povečevanje države in politične represije nad celimi jugoslovanskimi narodi ali narodnostmi.
Predsedstvo SFRJ v svoji izjavi dramatično poudarja, »da je Jugoslavija v najbolj kritični fazi svojega razvoja«. To je nesporna resnica, ki za državo velja že vrsto let, k temu pa je pomembno prispevalo tudi samo predsedstvo SFRJ, zlasti takrat, kadar se je pristransko postavljalo v bran velikodržavnih in nacionalnih interesov največje jugoslovanske republike in naroda. Če predsedstvo SFRJ iskreno želi čimprejšnjo rešitev jugoslovanske krize, ki je med drugim tudi institucionalna kriza zvezne boljševistične države, naj da svoj konstruktivni prispevek tako, da v skladu s svojimi pristojnostmi omogoči nov dogovor suverenih jugoslovanskih republik, ki, kot je v svoji izjavi poudarila tudi nova slovenska skupščina, edine smejo in morejo, na podlagi pravice do samoodločbe, odločati ali in na kakšen način želijo združeno živeti v Jugoslaviji. Vsakršno zaostrovanje ali zastraševanje ne more zlomiti volje tistih narodov v Jugoslaviji, ki so prvič volili na svobodnih, večstrankarskih volitvah, ampak lahko le oteži civiliziran dogovor v skladu z evropskimi normami. Ali pa želi predsedstvo SFRJ doseči prav to?
Predsedstvo RK ZSMS - LS Jožef Školč
Ali se res dan pozna po jutru
Enajsta šola demokracije
Demos je po veliki predvolilni zagnanosti za večstrankarski sistem in pluralizem zabredel v vse tisto, proti čemer se je bojeval - v enostran-karstvo z novimi simboli. Vse bolj se namreč vidi, da člani Demosove koalicije delujejo kot ena stranka. Kaže, da si bo Demos že na začetku pridobil politični sloves tistih, ki so se tudi drugod po svetu bojevali za večstrankarsko demokracijo, zatem pa skrajno oholo in bahavo pograbili vse najpomembnejše funkcije z enostavnim preglasovanjem opozicije. Ob tem, da se bodo velike težave gospodarstva v tem (našem) primeru zvalili izključno na Demosovo koalicijo, ki se ne bo mogla več dolgo sklicevati na boljševistične čase, temveč bo morala zasukati rokave; pri tem pa bo imela na svojih ramenih vso opozicijo.
Večina novinarskih komentatorjev »slovenske pomladi« je bila prepričana, da bo po volitvah v slovenski skupščini demokracija. Žal se to ni zgodilo. Za resnično demokracijo bomo še nekaj časa capljali, koliko pa bo odvisno tudi od tega, kako naglo se bodo novopečeni poslanci učili (tudi) pravil lepega vedenja. To ima namreč tudi z demokracijo veliko skupnega.
Na prvem zasedanju slovenske skupščine je bilo ničkoliko
primerov nekulture - da o odkriti nestrpnosti do drugače mislečih (in govorečih) niti ne govorimo. Tako so npr. socialdemokratskemu poslancu Francetu Tomšiču komunisti ploskali, na hodniku pa so ga nato njegovi strankarski kolegi in gospodje grobo napadli. Še bolj ostrih in vulgarnih besed je bila deležna Vika Potočnik, ki je opozorila, da je treba upoštevati skupščinski poslovnik, in pri tem navedla svoje izkušnje delegatke v zvezni skupščini. Te njene besede novi oblasti nikakor niso bile po volji. Na hodniku je Potočnikovo kar nekaj poslancev ozmerjalo, nekateri pa so ji celo očitali »balkanske manire«, ki da se jih je »nalezla« v Beogradu. O svojem vedenju so pri tem najbrž mislili, da je visoko evropsko.
Slabo bi bilo, če bi se še kdaj ponovil ali ponavljal ponedeljek, kakršen nam bo ostal v spominu kot prvi (rojstni) dan zasedanja nove slovenske skupščine. Tako ločeni zbori kot skupna zasedanja novorojene demokracije se niso predstavili v posebno bleščeči luči. Vse to nam vsaj še na nekaj zasedanjih slovenske skupščine napoveduje velike težave, ki pa ne bodo več samo formalne ali posledica neizkušenosti. Zdaj je tudi videti, da je neformalna koalicija med liberalci in prenov-
ljenimi komunisti veliko bolj trdna kot Demosova, v kateri so se že na prvem zasedanju, za nastopom Tomšiča, Magajne in Šešerka, začele kazati razpoke. Če k temu dodamo še šibak Demosov položaj v zboru združenega dela, tistih 127 glasov skupaj sploh ne pomeni več zanesljive večine.
Demosu, ki najbrž nima dovolj sposobnih ljudi za vse najpomembnejše položaje, bo morda še žal, da ni bil nekoliko bolj popustljiv, kot bo verjetno žal tudi liberalcem. Toda če bo šlo v začetnem slogu naprej, bo najbolj žal (prenovljenim) državljanom Slovenije, saj bodo morali ugotoviti, da so bile predvolilne obljube, s katerimi so nas pridobili na to ali ono stran, le taktika. Njen edini namen je bil kot vse kaže, pridobitev oblasti, s katero pa si ljudstvo, ki ima slabega življenja, političnih laži in trde roke že čez glavo, res ne more pomagati. Porodni krči pluralizma in bitka za oblast so se torej začele na vsej fronti.
Čeprav je logično, da je Demos že na začetku želel pragmatično potrditi svojo premoč, pa je le škoda, da je do demonstracije te premoči prišlo prav pri usklajevanju osnovnih parlamentarnih pravil in kadrovskih rešitev. Izkazalo se je, da so Demosovi de-
legati disciplinirani in da njegov glasovalni stroj za zdaj še deluje brezhibno, saj so njegovi delegati glasovali celo proti tajnemu glasovanju v parlamentu - čeprav je to ena temeljnih demokratičnih pravic. Na drugi strani pa deluje močna, dokaj strpna opozicija, ki jo sestavljajo sveži, duhoviti in inventivni liberalci ter rutinerski reformisti in socialisti, z velikim številom izobražencev. Zaradi odločnega stališča Demosa, da najpomembnejše funkcije ne prepusti opoziciji, se je zgodilo, da je sam zasedel vsa vodilna mesta v skupščini; to pa pomeni, da v celoti prevzema tudi vso odgovornost za skupščinske odločitve. Ker bo sestava skupščine po sprejetju nove slovenske ustave spremenjena, je mogoče, da bo opozicija za sedaj prepustila Demosu, naj sam izkusi, kai pomeni odločati in za odločitve tudi odgovarjati, tudi v drugih ustanovah slovenske države. Nekateri v Demosu se tega zavedajo, zato je na prihodnjih zasedanjih skupščine morda le mogoče pričakovat' tudi njihovo popuščanje.
Naj sklenem ta pregled javnih odmevov na prve dni življenja novega slovenskega parlamenta z znano ljudsko modrostjo (v vprašalni obliki) Se res po jutru dan pozna?!
Vinko Blatnik
Vzhodnonemški gambit?
Odkar se v Evropi krha komunizem, se je na lestvici znanosti na prvo mesto, prebila zgodovina; takoj za njo pa zemljepis. To velja še posebno za Jugoslavijo, kjer se že nekaj časa prepiramo, kdo je prej kje živel in kdo da je komu kaj pomagal, ga osvobodil, izropal, okradel itd., itd. No, še bolj zanimivo pa je prekro-'jevanje meja. Našo javnost sta doslej razburila dva zemljevida; tisti Ervina Hladnika Milharčiča, ko je Jugoslavijo.razdelil na severozahodno: Slovenija, Hrvaška in BiH ter na preostalo južno Jugoslavijo in Šešljev zemljevid »upravičenih srbskih ozemeljskih zahtev« v Jugoslaviji, ko je Srbija mejila na Slovenijo, pri čemer se Slovenija ni povečala.
Zdaj pa nam je dr. Dimitrij Rupel posredoval zemljevid, ki ga je 26. marca 1990 objavil International Herald Tribune in ki nam kaže, kakšna naj bi bila Evropa leta 2000, oziroma »ameriški zemljevid moskovskih upov«, kot so poimenovali ta prekrojevalni ameriško-sovjet-ski projekt.
Po tem zemljevidu naj bi bila Evropa razdeljena na štiri dele:
-	zahodnoevropsko konfederacijo bi sestavljale združena Nemčija, države Beneluksa, Francija in Španija (brez Portugalske). V tej konfederaciji torej ne bi bilo ne Velike Britanije ne Irske, ne Danske ne Italije in niti Grčije;
-	srednjeevropsko skupino (morda konfederacijo) bi sestavljale Italija. Avstrija, Jugoslavija, Madžarska in Češkoslovaška;
-	tretjo veliko skupino držav bi tvorile skandinavske države (vključno z Dansko) ter osvobojene baltiške (Litva, Latvija in Estonija) republike Sovjetske zveze;
-	četrti sklop sicer nepovezanih držav pa tvorijo razen Portugalske, Velike Britanije in Irske na zahodu še nevtralna Švica in ortodoksna Albanija, ter vzhodni pas držav: SZ, Poljska, Romunija, Bolgarija in Grčija.
Takšna razdelitev Evrope po sovjetsko-ame-riških željah potrjuje sume, da perestrojka in ves blagohotni pomladanski piš v Evropi nista nastala zaradi neuspeha socializma (zaradi socialističnih samodržcev in zahodnih bankirjev bi bilo prijetneje, če bi socializem crkaval tja v neskončnost) ali dobre volje, pač pa Gorbačova, zgolj zaradi sOvjetsko-ameriškega strahu pred Združeno Evropo.
Ves svet je začudeno bolščal v Mihaila Gorbačova, ki je naravnost silil nekdanje sovjetske satelite, naj se otresejo moskovskega vpliva in še celo na domačih tleh je dopuščal odcepi-
tvene ideje posameznih delov imperija. Ali bi tako ravnal kateri koli ruski samodržec (in Miha je to vsekakor bil) s stoletnimi carskimi zgledi? Seveda ne bi, razen če to ni sijajna šahovska partija, ki jo je Gorbačovu svetoval njegov prijatelj Gari Kasparov.
Gre namreč za gambit, pri katerem je Gorbačov žrtvoval vso svojo obrambo... Padli so kmetje: ČSSR, Madžarska, Romunija, Bolgarija. Dokler pogoltni nasprotnik ni ugriznil v bistvenega - v Vzhodno Nemčijo. Tu se je trdna obramba Združene Evrope (saj ste uganili, da je ta Evropa nasprotnik SZ) zamajala. Združena Nemčija je namreč prevelik zalogaj za evropsko skupnost.
In ta Nemčija, še preden se je sploh združila, je čez noč pozabila na to, da je začela drugo svetovno vojno in bi že rada popravljala zgodovinske meje, seveda na račun Poljske. In tako je Poljska, ki je prva začela bežati iz sovjetskega tabora, nenadoma postala njena zaveznica. Gorbačov je poljsko trdnjavo z vzhodnonemško žrtvijo odlično privezal nase. Ob tem je sicer žrtvoval tri pribaltske republike, ki pa naj bi s pacifistično nevtralističnimi državami Skandinavije postale nekakšna severna konfederacija, ki obvladuje Baltik.
Na jugu si je SZ z neopredeljenimi Romunijo, Bolgarijo, Grčijo in Turčijo zavarovala pot do toplega morja, na jugozahodu pa je namesto vrste sovražnih zaveznikov dobila tvorbo neprijaznih nevtralcev, ki pa bodo v strahu za svojo nevtralnost bolj poslušni, kot so bili nekdaj sovjetski zavezniki. Hkrati je tu SZ od Evrope odtrgala Italijo, in tako mejo tamponskih držav premaknila na zahodno italijansko in zahodno avstrijsko oziroma švicarsko mejo. Prav tako je SZ na severu mejo nevtralnosti prenesla na zahodne danske in norveške obale.
Resda so morali Sovjeti za to žrtvovati Vzhodno Nemčijo in za nekaj sto kilometrov približati Nemce SZ, vendar po tem zemljevidu Zahodna Evropa ni tista Evropa, o kateri govorimo danes. Evropa s tega zemljevida je obse-kanec brez Velike Britanije in Italije, skratka le Nemčiji, Francija, Španija in države Beneluksa. Ta pa že ni več tako nevarna. ■
In kaj pravijo na to Američani? Očitno so zadovoljni. Zdi se, da bi z novim evropskim zemljevidom oslabila SZ, predvsem pa, da ne bi prišlo do Združene Evrope. To pa je najvažnejše. Sicer pa bo Gorbačov kmalu obiskal Busha. Morda bosta pogruntala še kakšno.
Bogo Sajovic
Vlada upanja
Kajpak bi lahko na dolgo in široko razpravljali o parlamentarnih razpravah in pomislekih pred izvolitvijo nove slovenske vlade v skupščini Slovenije. Toda s takšnim prijemom verjetno ne bi prišli daleč. Predvsem pa ne bi smeli iti na limanice tistim, ki od vlade že ob inavguraciji zahtevajo podroben, domala operativen program, čeprav vsak ekonomsko kolikor toliko izobražen človek ve, da v teh okoliščinah nobena vladna ekipa takšnega programa niti teoretično ne bi mogla pripraviti. Kot je dejal tudi sam predsednik nove vlade Lojze Peterle, je za izdelavo takšnega programa najprej potrebna temeljita inventura. Kvečjemu bi lahko ugodno ocenili njegovo misel, ki govori o pripravljenosti na neugodna presenečenja, ki jih bo po večdesetletnem diletantskem vodenju slovenskega gospodarstva gotovo kar nekaj.
Za javnost bi bila torej
sprejemljivejša tista civilizacijska norma, ki pušča novo vlado vsaj 100 dni pri miru. Ta, ki smo jo dobili zdaj Slovenci, bi jih potrebovala še več. Zakaj?
Na dlani je namreč, da nova vlada ni prijela krmila v svoje roke v - za evropske norme - normalnih okoliščinah. Kje neki! Zdajšnje politične, predvsem pa gospodarske razmere prej spominjajo na razmere po vojni katastrofi, saj je treba na mnogih področjih graditi popolnoma znova, z novimi in predvsem s popolnoma novo filozofijo.
In prav pri slednjem bo novi vladi najtežje. Zahodni Nemci so po letu 1945, ko v tedanji okupirani Nemčiji ni stal niti kamen na kamnu, ob izdatni ameriški finančni pomoči potrebovali vsaj tri desetletja, da so zgradili novi gospodarski čudež. Slovenija danes nima takšnih katastrofalnih hipotek, vendar tako kot ves
Vzhod razpolaga z degeneriranim človeškim potencialom, ki ga je popačil 45-letni komunistični monstrum. Kaj to pomeni?
Predvsem to, da bomo morali Slovenci v tem prehodnem obdobju prilagajanja k zahodnoevropskim standardom imeti pred očmi predvsem naše nacionalne interese. Z drugimi besedami rečeno, se bomo morali lotevati graditve sodobne dežele na sončni strani Alp z zvrhano mero strpnosti, medsebojnega razumevanja in spoštovanja. To je temelj, ki bi moral biti močnejši od ran državljanske vojne ali strankarskega metanja polen pod noge.
Zatorej bi se veljalo strinjati s tistimi, ki v novi vladi vidijo predvsem zvezdo da-nico lepšega dne, kot je bil včerajšnji. In s tistimi, ki ji pri njenem močnem siju želijo srečo.
Ivo Kuljaj
Nova slovenska oblast in socialna politika
Korak od načel k človeku
Novo oblast po navadi povezujemo z novo metlo, pri čemer seveda pričakujemo svežih zamisli o spreminjanju starih odnosov in utečenih navad. Podobno pričakujemo po pravkaršnji izvolitvi nove slovenske vlade, ki so jo sestavili po prvih svobodnih večstrankarskih volitvah po vojni, da bodo zapihali novi vetrovi tudi na področju družbenih dejavnosti in v tej zvezi na področju socialne politike. Obetamo si predvsem konkretnih ukrepov, kajti to področje kar vpije po čimprejšnjem reševanju nakopičenih težav.
Seveda bomo morali novi Peterletovi vladi, v kateri je skrb za socialno varstvo (skupaj z zdravstvom) prevzela dr. Katja Boh, dozdaj zaposlena na inštitutu za socialogijo ljubljanske univerze, pustiti še nekaj časa, da oblikuje bolj otipljiv program svojega dela. Ne bi pa mogli reči, da se novi predsednik republiškega izvršnega sveta teh problemov ne zaveda.
Trg ne bo rešil vsega
Tako je med prevzemanjem dolžnosti naravnost povedal, da trg in podjetništvo ne bosta rešila vseh vprašanj, saj zlom socialistične družbene pogodbe napoveduje brezposelnost in socialne stiske. Zato Lojze Peterle meni, da v prehodnem obdobju ne bo mogoče uporabiti čistih tržnih meril, pri čemer bo vlada za reševanje brezposelnosti pripravila sistem konkretnih ukrepov: spodbujala bo aktivno iskanje zaposlitve, svetovala, skrbela za prekvalifi-kakcije, spodbujala vlaganja v nova delovna mesta, v javna dela in podobno.
Pa tudi sicer so družbene dejavnosti po Peterletovem mnenju v prehodnem obdobju, ko bo treba po odpravi sisov čimprej izdelati sistem sredstev, sistem financ, zagotoviti trajne vire in trajni delež sredstev za družbene dejavnosti v ustvarjenem družbenem proizvodu. Približati se bo treba standardom razvitejših držav tudi na tem področju.
To je kajpada samo okvirni načrt, kako se namerava nova
vlada lotiti te težavne problematike, če naj hkrati z oživitvijo gospodarskega razvoja zagotovi tudi notranjo stabilnost družbe. Kaj bolj podrobnega bi sicer lahko prebrali tudi v predvolilnih dokumentih posamičnih strank, ki pa vendarle dišijo po volilnem golažu.
Vsekakor smo se dozdajšnjega besedičenja in prelepih obljub iz volilnih programov posamičnih strank že dodobra preobjedli, saj si z njimi v vsakdanjem življenju ni mogoče prav nič pomagati: če pomislimo denimo na naraščajočo brezposelnost, predstavljajo le bob ob steno. Poleg tega so si socialni odstavki v programih strank zvečine podobni kot jajce jajcu, le da so eni napisani bolj na kratko, drugi pa bolj razvlečeno. Temeljne kamne, na katerih bo nujno graditi sodobno socialno politiko, pa bo treba šele postaviti. To pa ni odvisno od varstvene vloge sindikata,
ampak od ekonomske blaginje družbe oziroma od tega, koliko denarja se bo stekalo v socialni lonec naše republike.
Socialna politika je bila dozdaj ideološko politično obarvana. Na začetku je bila enakopravna ekonomski politiki, potem pa je nad njo docela prevladala. To je še najbolj razvidno iz dejstva, da smo pretežni del socialne politike prenesli v delovne organizacije in jih s tem spremenili v nekakšne mešane tvorbe, v katerih je bila več kot polovica interesov posvečenih socialni pravičnosti, manj kot polovica pa proizvodni dejav-
nosti in ekonomskim rezultatom. To smo z novo, podjetniško zakonodajo sicer odpravili, toda katastrofalne posledice so tu.
Naša socialna politika ta čas še zmerom ustvarja nekakšno statično ravnovesje in socialni mir. Ker je naravnana kot pravica in ne kot pomoč človeku - kadar jo ta potrebuje, nima dejansko življenjske moči. Zato bo morala socialna politika sestopiti z višav tako imenovanih pravic in načel ter se preusmeriti k človeku.
Predmet socialne politike zato ne sme biti socialno pravična družba ali pa socialno enaka družba z abstraktnimi imetniki socialnih pravic, ampak mora zaživeti v posamičnem občutku varnosti, za primere, kadar človeku v življenju spodleti, opozarja Emil Milan Pintar. Z ukrepi socialne politike naj bi mu v takšnih primerih pomagali, da se znova postavi na noge. Velika večina posameznikov in družin gre skozi življenjska obdobja, ko potrebuje pomoč različnih služb in različnih programov pomoči.
Ko je človek na razpotju
To so zlasti obdobja ustvarjanja družine, čas brezposelnosti, čas, ko posameznik spreminja poklic, obdobja bolezni, starosti in podobno.
V tržnem gospodarstvu bo takšno pomoč potrebovalo čedalje več ljudi. Tudi če bo družina še bolj kot dozdaj prevzela skrb za svoje člane, bo še vedno potrebovala dodatno strokovno pomoč. Ta je ob sodobnem načinu življenja nujna, če hočemo doseči ustrezno kakovost življenja.
Socialna politika je bila dozdaj v resnici predvsem varovalna, v prihodnje pa naj bi jo - takšna je vsaj začrtana strategija nove slovenske vlade - oblikovali v njeni razvojni funkciji. Naša družba si na pragu 21. stoletja namreč ne more dovoliti tega, da se bo vrnila v čase zgodnjega liberalnega kapitalizma, ko je oblast z minimalno socialno podporo zagotovila preživetje »odpisanih«, s tem pa jih de-
jansko postavila na stranski tir družbe. Njena dolžnost je nuditi ljudem življenjsko perspektivo in pravico do izboljšanja življenjskih razmer. Opraviti imamo torej z razvojnimi možnostmi.
Na novo opredeljena socialna politika ne more več temeljiti na lažni socialistični enakosti ali pa na dvomljivi solidarnosti. Temeljiti mora zgolj na socialni varnosti, ki jo zagotavlja država s socialnimi pravicami državljanov. Med te socialne pravice spada predvsem obvezno državno varstvo pred ekonomsko, socialno, politično in kulturno odrinjenostjo in pa omejevanja socialnih privilegijev.
Odpravljanje takšne odn-njenosti in privilegijev bi morala postati poglavitna funkcija socialne države, ne glede na to, katera stranka je na oblasti, razmišlja dr. Veljko Rus. Socialni programi bi se zato morali oblikovati na ravni nacionalnega soglasja. Usmerjeni bi morali biti v preprečevanju odrinjenosti posameznih socialnih skupin in v preprečevanju socialnih privilegijev, s čimer socialn3 država ne bi imela več političnega značaja, ampak zgolj pravnega. Skratka, s tem bi j° do kraja rešili ideološke navlake tudi na tem področju.
Kaj lahko pa se zgodi, da bo odsotnost socialne varnosti zaradi prehudih ekonomskih zagat, v katere je slovensko gospodarstvo v teh mesecih zabredlo do vratu, ogrozil3 tako ekonomske kot politične spremembe, ki se jih v tem času tako sunkovito lotevamo-Gre za področje vsakdanjeg3 življenja večine ljudi, ki jih tako kot še nikoli dozdaj zanimata predvsem kruh in streh3 nad glavo: eno in drugo je z3 marsikoga postalo vprašanje biti ali ne biti.
Skratka, novi vladi ne b° dovolj, če bo samo zavihal3 rokave - navsezadnje jo k temu sili vročina teh dni - morala bo tudi pošteno pljuT niti v roke in se čimprej lotiti reševanja nakopičenih problemov socialne politike. Sele po sadovih jo bomo lahko ocenjevali, ne po papirjih in danih obljubah.
Marija Frančeškin
Primer Elan: ali bo prisilna poravnava rešila podjetje in upnike
Kako zadižati plaz
Izmed vseh novic, ki smo jih v zadnjih tednih prebrali ali slišali o begunjskem Elanu, najbolj uglednem slovenskem podjetju, lahko za resnične sprejmemo samo naslednje: da je podjetje močno prezadolženo, da se posojilodajalci na vse kriplje trudijo, kako bi rešili svojo kožo in da je usoda tako podjetja kot zaposlenih v Elanu nejasna. Vse drugo je ugibanje, tudi številčni podatki o višini dolga (330 milijonov DEM, krožijo pa že govorice o prek 400 milijonih mark), o vzrokih za težave, o dejanski uspešnosti Elana (šepetajo o poslovni neuspešnosti celo v zadnjih desetih letih!). Prav tako ni mogoče povsem izključiti zakulisnih političnih in drugih igric (»Delo«, 12. maja). Na to opozarja obseg posojil, ki je trikrat večji od enoletnega prometa Elana. Za kaj je Elan ta denar porabil, ostaja za zdaj razen nekaterih podatkov, še skrivnost. Iz spomina pa nam silijo podobnosti z afero z nekdanjim Delovnim tozdom »DE«, ki si je pred tremi leti tudi sposodil toliko denarja, kot ga sam po nobenem
računu ne bi mogel porabiti. Dokazov, da ga ni porabil, pa seveda v Delu ni bilo moč izvrtati.
Elan je zdaj snežna kepa na pobočju hriba, ki jo upniki skušajo zadržati, da se ne bi začela valiti (v stečaj) navzdol in pokopala pod seboj številne posojilodajalce. Med njimi zbujajo pozornost ne posamezna podjetja, ki so nasedla velikemu slovesu Elana, ali banke, ki bi pravzaprav morale vedeti, komu posojajo (primerjajte, kako velika zagotovila terjajo, če kot občan pridete po posojilo), ampak tiste organizacije iz družbenih dejavnosti, ki so svoje finančne presežke tudi vlagale v slovenski podjetniški ponos. Najbrž se je mogoče vprašati, kako gredo skupaj tožbe gospodarstva, da so prispevki za negospodarstvo previsoki, zagotovila dosedanje vlade, da se presežki vračajo gospodarstvu ter številni primeri, ko so šole, univerze in druge negospodarske organizacije pres-sežke denarja vlagale (za privlačne obresti) v Elan. Morda je za to kakšna logična razlaga. Mi je ne poznamo.
Elanov primer kričeče opozarja, kako težko je v naših razmerah ugotoviti uspešnost (dejansko, ne navidezno) kakega podjetja. Primer Peka, za katerega smo slišali, da je sčistil svojo bilanco in pristal med velikimi izgubarji, kaže, da bi'se podobno godilo verjetno veliki večini slovenskih podjetij, če pri izdelavi bilanc ne bi več uporabljala računovodskih trikov. Nekateri poznavalci sodijo, da bi med zgu-barji pristalo kar 80 odstotkov slovenskega gospodarstva. Iz tega sledi, da je vlaganje ali posojanje denarja, v naših razmerah zelo tvegano, saj v resnici sploh ne veste, ali ste ga posodili (ali vanjo vložili) uspešni firmi, ali težkemu gospodarskemu bolniku. In še nekaj let bo tako. Ali je zakonito lepšanje bilanc res vredno svojega socialnega naboja, s katerim ga opravičuje tudi Ante Markovič, češ, da bi brez tega propadlo preveč podjetij in bilo na cesti preveč delavcev?
Usoda delavcev Elana in pri upnikih za zdaj menda ni ogrožena, razen pri tistih upnikih, ki so posodili za svoje
razmere preveč denarja. To so šole, Medjimurska banka iz Čakovca in nekatera podjetja na Gorenjskem. Vsi upniki, kolikor so ti podatki točni, skrbno pretehtavajo svoje možnosti v primeru stečaja Elana, kot kažejo podatki, so možnosti, da bi do prisilne poravnave dolgov, pa tudi do tega, da bi upniki 40 odstotkov terjatev spremenili v delnice, na preostalo pa počakali nekaj mesecev, zelo realne. Sindikati so kljub temu budni in skrbno spremljajo razvoj dogodkov.
Elanov primer se nam zdi tudi le še zadnji v nizu primerov, ki bi lahko služili kot dokazno gradivo v podporo tezi, naj bi direktorji podjetij z osebnim premoženjem jamčili za uspešnost poslovanja. Seveda je treba primer nekdanjega direktorja Elana, njegovega hotela, dokler teza ni dokazana, jemati s skrajno mero rezerviranosti. Toda primerjava, neuspešno podjetje - njegov bivši direktor pa takoj zasebnik z veliko (?) kapitala, je tako presenetljiva, da bi jo bilo treba (tudi v Aljančičevo korist) osvetliti.
Kako se bo zgodba nadaljevala, bo znano menda 25. maja, ko naj bi bil prvi narok za prisilno poravnavo na kranjskem sodišču. O tem bodo odločali največji upniki.
Boris Rugelj
Drhal pa veselo krade naprej...
Novi skupščini je grozil prvi protestni pohod delavcev
Na zaprtih vratih žične ograje Tovarne transformatorjev Energoin-vest v Črnučah nas je v torek sprejel napis - STAVKA. Že dobra dva meseca je približno 350 zaposlenih brez plač! Začelo sc je s kratkim sestankom stavkovnega odbora, tovarniškega sindikata in predstavnikov bežigrajskih ter mestnih sindikatov.
Stavkajoči zahtevajo izplačilo za nazaj v celoti. Dotlej terjajo vsaj prazne kuverte, fiktivne plače, da bo dokaz, koliko so jim dolžni. Vedo le, da se vodstvo nekaj z nekom dogovarja, da se nekaj denarja obeta iz republiških rezerv, trdnih zagotovil pa ni.
Valter Zavec iz ljubljanskega odbora sindikata kovinarjev je bil oster kot britev - Takšne agonije sindikat ne sme dovoliti, če drugače ne gre, naj se delavci napotijo na protestni pohod pred republiško skupščino. Še danes je možnost ta pohod uradno prijaviti. Moč birokracije je prevelika, družbene inštitucije niso delovale prej in nič bolje ni zdaj, zato je protestni pohod edino, kar delavcem še ostane.
Predsednik bežigrajskih sindikatov Andrej Satran se je vendarle vprašal, ali je vodstvo tovarne res postorilo vse, da bi dobili denar za plače. Če ne dobi posojil drugače, naj povpraša na sivem trgu.
Pojasnili so mu, da za to ni dosti možnosti. Če še banka noče dati garancije za republiške rezerve, bo denar na sivem trgu še težje dobiti, saj je ta pač najbolje obveščen. Zanašali so se na prodajo svojih terjatev. Največ pa so jim dolžne Sirija, Libija, Kuba in podobne države, za terjatev do takšnih pa lahko iztržiš največ do 15 odstotkov vrednosti.
Satran je lahko le kratko in jedrnato ugotovil, da so poskusi za delavce premalo, saj s praznimi trebuhi in brez perspektive gotovo ne bodo delali.
Celo stečaj bi bil boljši
Slišali smo, da nekaj denarja sicer ponuja sarajevski Energoin-vest, vendar za pomoč pri plačah postavljajo pogoj nakup večinskega deleža tovarne. Delavci so že tako obupani, da se zavzemajo celo za stečaj, saj bi bili na Zavodu za zaposlovanje bolj zavarovani, kot pa v takšni tovarni. Če bi opustili le proizvodnjo majhnih transformatorjev, bi delo izgubilo 60 ljudi, res pa je, da tudi proizvodnja velikih transformatorjev ni donosna, saj so vodilni sklepali take pogodbe, ki bi jih lahko podpisal le norec.
V teh dveh mesecih brez plač pa se je v tovarni le nekaj premaknilo. Delavci so si izbrali nov sindikat, stavkovni odbor in okolju so odprli vrata rovarne, ki so bila prej prava barikada.
Tačas so delavci čakali na razgretem dvorišču tovarne. Pridružili smo se jim in še pol ure čakali direktorja. Sonce je pregrevalo že tako vroče glave. Vrstili so se govorniki in vse bolj odločno ponavljali svoje zahteve. Dokler ne bodo izpolnjene, bodo stavkali vsi, razen tistih, ki skrbe za plače. Povedali so, da so zahtevali udeležbo nekoga iz službe pravne pomoči republiških sindikatov, da se je Poljanšek sicer javil in jih podučil, prišel pa ni. Vse bolj bridke so letele na nekdanje vodstvo in tiste stare kadre, ki so še ostali v tovarni, saj so sklepali takšne pogodbe in kovali takšne posle, da je zdaj tovarna čisto na psu.
Andrej Satran jih je pobožal, kako občuduje njihovo potrpežljivost, da takšnega primera ne pozna ne v občini in ga verjetno ni v Sloveniji, dodal je, da so povsem brez vizije, okrcal vodstvo, banke, gospodarsko zbornico... Sindikat je sicer storil, kar je mogel, vendar bo treba očitno seči po najbolj skrajnih sredstvih delavskega boja. Nad takšno grozoto je bil osupel, saj do izbruha nezadovoljstva čez tovarniški plot ni bilo nobenih informacij.
Sindikat vnaša razdor
Končno se je pojavil direktor Milan Demšar. Če me spomin ne
vara, je pribegnil iz enega izmed potapljajočih se delov Iskre. Recimo, da je'prišel z dežja pod kap.
»Firmo sem prevzel šele s prvim majem, a dobro razumem delavce. Tudi sam ne spim lahko. Ne razu-
Kradejo še naprej
Iz dobro obveščenih krogov se je izvedelo, da je dosedanja vlada »svojim ljudem na položajih«, ki jim je predčasno dodeljevala razkošna stanovanja, zdaj omogočila nakup teh stanovanj pod izjemno ugodnimi pogoji: stanovanje oceni njihov cenilec, odplačilna doba je dvajset let, participacija, ki naj bi jo ti ljudje ob vselitvi plačali in je takrat znašala en povprečen slovenski OD, se všteje kot ena tretjina vrednosti stanovanja.
Vprašam, kaj poreče na to pošteni Slovenec in vprašam, kaj poreče na to Demos, ki sem ga volil in mu izrazil vse zaupanje.
Tako se je vprašal bralec Janez Kovač iz Ljubljane, mi pa mu obljubljamo, da se bomo pozanimali, kaj je s tem.
mem pa govorcev iz občinskega sindikata. Očitajo, da vodstvo ni storilo vsega. Še huje, pravijo, da je nesmiselno delati naprej. Ali vam ti tovariši gospodje lahko priskrbijo plače?! Politikarji danes tega ne zmorejo več!
Delavski svet sarajevskega Energoinvesta nam je odobril poltretji milijon dinarjev, predsednik podjetja je obljubil, da nam bo za plače priskrbel poldrugi milijon - obljube pa ni uresničil. Enostavno v vsem sistemu niso našli toliko denarja. Moram pa pohvaliti našo gospodarsko zbornico in Bulca, ki se je zelo zavzel za nas. Včeraj je Ljubljanska banka le dala jamstvo, da bomo dobili milijon dinarjev iz republiških rezerv. To pa je vse.
Doma nam nihče nič ne dolguje. Izterjave od zunanjih dolžnikov opravlja Sarajevo, a vse, kar pride, gre takoj za tisto, kar dolgujemo mi. Ljubljanske banke ne zanima nakup naših terjatev do Alžirije. Za terjatve do Kube bi lahko iztržili največ 15 odstotkov, sirijskih še za en odstotek nihče noče. Tanzanija nam dolguje poldrugi milijon dolarjev, a za ta nakup se doma nihče ne zmeni. Zunaj bi ga morda lahko prodali za 12 odstotkov vrednosti. Libijski dolg treh milijonov dolarjev smo prodali že lani, kaj bo z Irakom, se zdaj tam dogovarja Markovič in z njim je tudi predstavnik Energoinvesta. Trudimo se s prodajo stare tovarne, a naši cenilci ne pridejo skupaj s cenilci kup-
Sistemska neodgovornost
Slišali smo še nekaj poslovnih ocvirkov, da recimo cena po pogodbi z italijanskim kupcem ne pokriva niti materialnih stroškov in podobno. Direktor je delavce vendarle pozval k sodelovanju, zaupanju, pa so ga prekinili klici - če ni denarja, ne bomo delali! Direktor jih je skušal pomiriti, da so s pomočjo dobrega partnerja in republiških rezerv le nabrskali toliko, da bodo dobili neto plače za marec, za prispevke je pa že zmanjkalo. Žiro račun tovarne je ponovno blokiran, vzroki za to bedo pa:
»Težave so se začele že leta 1986, lani pa je izbruhnila kriza. Vodilna ekipa se je razbežala in pustila za seboj tri milijone mark izgube. V povprečju nas je stal vsak transformator, denimo 100 enot, zanj pa smo iztržili le 75 enot. Že dve leti so vse plače nezaslužene. Omogočala so jih posojila in neplačevanje našim dobaviteljem. Toda, če smo sebi za plače dolžni tri milijone dinarjev, drugim dolgujemo 90 milijonov dinarjev. Imamo potemtakem še pravico zahtevati denar?!«
Milan Demšar se je retorično vprašal - naj zahtevamo denar od partije, ki je vse to sistemsko po-
Težko delo za sodnike
Skupščina podjetja sestavljene oblike IMF se je prvič sestala v ponedeljek, 7. maja. Njihov Glasnik piše, da je bila vroča razprava o višini deležev posameznih vlagateljev. Direktor in delegat Livarja Andrej Rode se z izračunom deležev ni strinjal in ni dal soglasja. Po njihovem računu je razlika med ocenjenim in dejanskim vložkom precejšnja, omenjal je 2.280.000 dinarjev. Vsi drugi razpravljale! so pritrdili, da so bila sredstva nekajkrat podvrednotena! Direktor Elektromonterja Jože Weis je predlagal nov način vrednotenja sredstev, tudi Janez Jerneje se ni strinjal s sistemom ugotavljanja vložkov...
Pomočnik direktorja Uroš Korže pa je bil odločen, da je vse v skladu s predpisi. Prejšnja leta pa ni bilo moč realizirati revalorizacije in neumesten je predlog obračuna vložkov po tečajih, ko so bila sredstva združena, saj je bil tečaj v tistem času močno podcenjen?!
»Opozoril je tudi, da ni moč vztrajati pri tržnem vrednotenju osnovnih sredstev, kajti to pride v poštev le pri prodaji.«
Koliko je bila njegova modrost prepričljiva, je pokazalo glasovanje. Prav vsi so bili proti, razen petih vzdržanih. Mislite, da so zmagali? Kje pa! Predsednik IMF je edini glasoval za - in zmagal. Teža glasov delegatov je pač odvisna od kapitalnih vložkov. Torej že ta princip zmage enega proti vsem kaže, kako so ti vložki izračunani.
»Predsednik Boris Gazvoda je opozoril in hkrati demantiral vsa natolcevanja o razprodaji družbenega premoženja in poudaril, da so bila doslej vsa osnovna sredstva dana v najem in ne odkup in to za vsa odvisna podjetja.«
V istem Glasniku je v intervjuju povedal, da je takšnih podjetij že 12 in si privoščil malce demagogije:
»Zakaj smo se odločili za soudeležbo privatnega kapitala? Pri vseh teh dejavnostih gre za storitvene dejavnosti, ki so še kako odvisne od iniciative in motiviranosti zaposlenih, od rezultatov dela, kar ni bil primer v razmerah družbene lastnine... Namigi in natolcevanja o odtujevanju sredstev, da ne rečem kraji, so skrajno nekorektna in neresnična. Če se bo tovrstno izigravanje javnosti nadaljevalo, bomo prisiljeni iskati tudi sodno zaščito.«
Ubogi sodnik, ki bo moral oceniti denimo težo izjave »Zakaj smo se odločili za soudeležbo privatnega kapitala?«, ko smo v našem časopisu že pisali, da te inovacije niso prinesle prav nobenega svežega kapitala. Tudi tole o »iniciativi in motiviranosti zaposlenih« bo terjalo hudo dolge razprave, saj so lastništvo praviloma prenašali na prejšnje direktorje in zaposlenih o teh silnih motivacijah in iniciativah niti vprašali niso. Sicer pa bi o tem prav tako lahko največ povedali direktorji oziroma delegati, ki negodujejo nad oceno svojih deležev. Končno gre tudi tu za njihov denar.
Uv.
vzročila?! Naj ga zahtevamo od sindikata, ki ga nima?! Morda od Energoinvesta, ki ni drugega kot seštevek nam podobnih podjetij? Naj prosimo pri banki, ki ni socialna ustanova! Naj trkamo na občini, republiki, kjer vlada brezvladje?! Delavci so vendarle negodovali, da nekdo mora biti kriv za takšen polom:
»Nihče ni kriv, gre za sistemsko neodgovornost, saj hodi po tovarni policija, pa nič...«
prodaja, kot vse doslej, tekla pod mizo. Slišali so, da je devet milijonov dolarjev vreden le njihov poslovni sklad, firmo pa bi bilo najbolj smotrno ceniti po vrednosti pričakovanih dobičkov. Za vse to bi najeli specializirano inštitucijo, na koncu pa bodo brez dvoma odločali le delavci sami. Pa še o plačah - še naprej bodo zamujale, še naprej bodo nizke, delavci pa naj se odločijo, ali kaže še naprej trpeti.
Od vročine in brezizhodnosti potrte delavce je spet malce zdramil njegov sodelavec Tone Majzelj. Stavkajoče je opomnil, da direktor zdaj še ne deli njihove usode, saj vleče plačo še v svoji bivši firmi. Tudi nobenega poslovnega tveganja da se ne loti, brez česar pa dandanašnji ni uspeha:
»Direktor res poziva k zaupanju v njegov program, toda ali je ta res tako dober, če na njegovi osnovi banka noče dati garancije?! Tako potrpežljivih ljudi še nisem videl. Vsaka vam čast, da vzdržite!«
Dober nasvet
Vse to je direktor kajpak zavrnil kot »pavšalno, lahkomiselno...« Prekinil ga je pameten mož in takole pribil:
»Slišimo, da Energoinvest nima niti pare, ponuja pa nam 4,5 milijona dolarjev za nakup več kot pol našega premoženja. Ta denar si bo torej sposodil od banke, verjetno od naše, in tovarna bo šla v Sarajevo. Zakaj ne bi banka vsakemu od nas v ta namen posodila približno 12.000 dolarjev, kar bi vložili v tovarno in bi tako delavci postali lastniki 51 odstotkov našega premoženja?! Upam si jamčiti, da bi tako tovarna najbolj gotovo splavala.«
Ta misel je bila kajpak podprta s ploskanjem, direktorja so še povprašali, ali je pri prehodu iz Iskre vedel, kaj ga tu čaka in zakaj je sprejel vodstvo, če je vse tako črno. Ta čas je spet zasedal stavkovni odbor in prišel pred delavce z dvema alternativnima predlogoma - če dobimo marčevsko plačo, začnemo jutri delati in s pogajanji za aprilsko plačo. Lahko pa stavkamo naprej do izpolnitve vseh naših zahtev.
In glej, zlomka, prej tako hudi Valter Zavec, je pozabil na protestni pohod pred skupščino in pomodroval:
»... delat z vso intenzivnostjo in se domenit, kdaj'bo plača za april, saj ima vodstvo gotovo kakšne karte v roki...«
- Bizjaka, Lovrenčiča sem! so
kričali stavkajoči - bosta s svojimi kompanjoni kaj hitro odgovorna!
Bo šla tovarna v Sarajevo
Direktor je omenil še eno možnost. Energoinvest bi bil pripravljen za 4,5 milijona dolarjev kupiti 51 odstotkov vsega premoženja tovarne. Spet so ga prekinili vzkliki, da to ne pride v poštev, da bi za takšno lumparijo torej hitro našli denar, za plače ga pa ni. Če je Energoinvest suh, bi si za tako poceni nakup denar sposodil od banke in naj ga banka raje posodi za kaj bolj pametnega...
Direktor se je še naprej mučil z ekonomskimi poskusi, prilivi in odlivi, razčlembami, a so poslušalci vse bolj gledali v nebo. Tudi njegovega poziva, naj sindikat ne vnaša razdora med vodstvo in delavce, ki so vendarle na isti strani, niso sprejeli z navdušenjem. Malo bolj pozorni so postali spet, ko je direktor povedal, da stavko podpira, vendar bi jo morali uperiti proti sistemu, ki vse to omogoča in korigirati stavkovne zahteve. Morda bi kazalo stavkati tudi proti zveznemu izvršnemu svetu, ki vse bolj pokopava izvoznike in od republiških rezerv zahtevati, naj imajo več posluha za kolektiv, ki je vanje toliko let združeval sredstva. Tudi banke je direktor pozval k večji ažurnosti pri reševanju težav.
Še bodo lačni
Delavce je postavil pred dejstvo - ali sc prodamo ali gremo v stečaj?!
t
Ti pa so ga vprašali, ah so res vredni le devet milijonov dolarjev. Skrbelo jih je tudi, ali ne bo ta
Ne bodo je odnesli
V črnuškem Energoinvestu so tako vpili o tatovih, lopovih, grobarjih, da smo stavkovni odbor povprašali, koga delavci pravzaprav dolžijo za svoj pokop. Povedali so nam, da je bil direktor Kosta Bizjak, ki se je po polomu najprej umaknil v predstavništvo Energoinvesta, potem pa so za njim izgubili sled. Položaj komercialnega direktorja sta si podajala Viktor Lovrenčič in Marko Gabrovšek. Prvi je našel streho v ugledni ljubljanski zasebni firmi, drugi pa je skupaj s finančnim direktorjem Vojkom Kokorovcem ustanovil firmo C & G. Slišali smo tudi, da jih delavci ne bodo pustili kar tako pri miru, ampak bodo storili vse, da pridejo njihovi grehi na plan in da bodo zanje odgovarjali.
Zato si seveda ni prislužil ploskanja. Stavkajoči so ga spraševali (ob pogojno izraženemu zaupanju vanj osebno), zakaj je še naprej obdan s starimi kadri in izvedeli, da novih v takšno razsulo ni lahko dobiti, pa tudi, da so stari potrebni zaradi kontinuitete dela.
Vmešal se je Andrej Satran, češ da lahko marsikaj razume, toda gotovo se ne more strinjati s tem, da bodo delavci še naprej lačni:
»To gotovo ni vprašanje razdora v kolektivu, ampak je boj za osnovno eksistenco naših članov. Če nam kdo lahko kaj zameri, je to le dejstvo, da govorimo z jezikom delavca, ki je dva meseca brez dinarja, ki se mu maje vse, kar je gradil, ki ne more plačati vrtca, ki je lačen...«
Mimo mene jo je proti vratom mahnil besen možak in se pridušal, da gre po svoje štiri otroke, da jih bo pripeljal v tovarno, pa naj skrbijo zanje. Njegov kamerad je bentil, da so barabe vse razprodale in ušle, da so po sedemkrat delali bilanco in grabili, kolikor so mogli, tretji mu je pomagal, da pri tako butastih pogodbah in še bolj norih poslih v tujini pridaniči gotovo niso ostali praznih rok... Sonce je vse bolj peklo, krog delavcev se je vse bolj ožil, vse več je bilo medklicev, vse manj reda. Andrej Satran se je zavzel za predlog o delavskih delnicah in njihov interes, da ostane tovarna v Sloveniji. Spomnil je na minulo delo in odrekanje, kar vse so delavci že vložili v tovarno. Tudi direktor je bil načelno za delavske delnice in je dodal, da je to sploh najboljša rešitev in da bo le vesel, če se bodo delavci zanjo zanimali. Žal pa to sistemsko še ni urejeno, pri banki še ne bi šlo skozi, marsikaj se še išče...
Klici po odgovornosti bivšega direktorja in njegove tolpe so bili vse glasnejši, vse več je bilo opozoril, da pogodbe, v katerih je material več vreden, kot končna cena, ne morejo biti čiste, in da je treba poklicati policijo in najeti odvetnike. Direktor se je izmuznil, češ da je pri vsakem polomu res najbolj krivo vodstvo, vendar se v posamičnosti ne bo spuščal, ker ni za to prišel. Za to so inšpektorji in sodišča »a tudi če bodo krivci v najbolj ostrem primeru končali v zaporu, mi zato ne bomo dobili plač niti ne bomo lažje poslovali«. Očitno je ta logika delavce tako osupnila, da so se brž z večino odločili, da v sredo nadaljujejo delo in se začno pogajati, kdaj bodo dobili aprilsko plačo.
Ciril Brajer
10 Delavska enotnost ^	,9».
STARI VLADI V SPOMIN, NOVI V OPOMIN • STARI VLADI V SPOMIN, NOVI V OPOMIN • STARI
Stavkovni odbor
9[ins
Pogovor z gluhimi?
Stavkovni odbor opozorilne stavke delavcev v slovenski tekstilni, usnjarski ter usnjarsko-predelovalni industriji je stavko vodil, bolje rečeno, spremljal, iz stavbe republiškega sveta Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, na Dalmatinovi 4 v Ljubljani. Dela pravzaprav ni imel, saj je stavka povsod, razen v Tržiču, v Peku, tekla po predvidevanjih. Sogovornikov, predstavnikov oblasti ter iz zbornice, ki jih je povabil, pa, kot so pričakovali ni bilo na stavkovni odbor. In tako so se člani stavkovnega odbora vse dotlej, dokler ni prišel poziv iz Peka, naj se predsednik njihovega sindikata, član stavkovnega odbora, vrne v tovarno, lahko takorekoč v družinskem krogu pogovarjali o namenu stavke, o slabem položaju v teh dejavnostih, o nelojalni konkurenci, ki so jo sprva poimenovali kar uvoz po dampinških cenah, o posledicah vladne namere, da bo dovolila intervencijski uvoz tekstila in obutve, da bi
prisilila domače proizvajalce k znižanju cen, o nemogočem položaju izvoznikov zaradi tečaja dinarja in še o marsikateri podrobnosti. Tudi o tej, na primer, kako javnost čimbolj točno obvestiti, kaj sindikat v tekstilni in usnjarski industriji hoče in zakaj terja prav to.
Predsednik sindikata iz Peka Anton Rozman se je medtem opravičil, češ da so mu iz tovarne sporočili, da se je stavka, namenjena opozarjanju republiške in zvezne vlade o resnosti položaja v teh panogah, sprevrgla v interno stavko, preprečeno z zahtevami delavcev, ki so bile namenjene vodstvu tovarne. Le-to se namreč ni odzvalo vabilu sindikata, naj se stavke udeleži, kar je bilo morda povod za nenamensko uporabo opozorilne stavke. Anton Rozman je odšel reševat namembnost stavke v Peku, na Dalmatinovo 4 pa so 'začela prihajati prva poročila o poteku stavke v posameznih tovarnah. Tako so člani stavkovnega odbora prekinili razpravo
o vzrokih za neudeležbo povabljenih predstavnikov slovenske skupščine, vlade, zbornice, in se posvetili poročilom iz tovarn.
O povabljenih, a nenavzočih predstavnikih oblasti so dejali, da so njihovo potezo pričakovali, vseeno pa so bili razočarani nad odgovorom vlade, ki je v bistvu odgovor na zahteve marčne skupščine sindikata delavcev v tekstilni in usnjarsko predelovalni industriji. Položaj pa se je od takrat še zaostril in terja drugačen odgovor. Nekdo ga je celo ocenil, da je tak, kot če bi mehanik, h kateremu ste pripeljali popravit avto, začel raje razlagati o načinu delovanja motorja...
Zato pa so bila poročila s terena bolj vesela. Stavka je povsod potekala urejeno, ob praktično polni udeležbi delavcev in vodstva. Takšna so bila poročila iz mariborske Svile, iz Alpine, Cicibana iz Mirna, Tekstine iz Ajdovščine, Mariborske tovarne TSP, pravzaprav iz vse mariborske tekstilne in obutvene industrije (po podatkih mestnega sindikalnega sveta), Rašice, Planike. Edinole delavci TIO z Oti-škega vrha pri Dravogradu ter IU z Vrhnike so sporočili, da ne bodo stavkali, ker taka oblika postavljanja zahtev ni prepričljiva (iz IUV so kot razlog navedli podatke o vrednosti izpadle proizvodnje ter izvoza), čeprav se z zahtevami
strinjajo. Delavke TIO pa so še zapisale, da je stavka prišla leto dni prepozno, zato, ker je bilo vodstvo republiških sindikatov tesno povezano z bivšo oblastjo, ki je privedla gospodarstvo v težaven položaj. Zapisale so še, da imajo bolj malo upanja, da bodo isti ljudje v sindikatih spremenili stanje, v katerega so delavce pahnili skupaj s prejšnjo vlado. Vodstvu tudi očitajo, da ga ni nič sram, da delavci živijo tako slabo in poudarjajo, da novi čas terja nove ljudi.
Stavkovni odbor je na koncu sklenil poslati pismi mandatarju za sestavo slovenske vlade gospodu Lojzetu Peterletu in predsedniku zvezne vlade Anteju Markoviču.
Bistvene zahteve so razbremenitev davkov in prispevkov v teh dejavnostih za najmanj 40%, racionalizacija upravljanja družbene in državne uprave, zavarovanje pred nelojalno konkurenco iz uvoza ter enakopravni pogoji za gospodarjenje. Slovenska vlada naj si za najpomembnejšo nalogo naloži reševanje gospodarstva.
Celovito oceno stavke pa bo odbor naredil v prihodnjih dneh, saj so delavci v posameznih tovarnah postavili k omenjenim splošnim še dodatne, posebne zahteve, pomembne za posamezna okolja.
B. R.
Mura (Murska Sobota)
Nam ni bilo nič podarjenega ne prizanesenega
Kako se počuti delavka Mure, ki že desetletja tolče evropske norme v hitrosti in kvaliteti opravljenega dela za balkansko plačo? Ali če obrnemo, o čem naj razmišlja, če ve, da je v prvih treh letošnjih mesecih za dajatve družbi odrinila 201 milijon, za akumulacijo pa ji je ostal le milijon?
Prepričan sem, da je o tem razmišljala večina delavk Mure v Murski Soboti ta torek ob enih popoldne, ko so druga za drugo ugašale stroje. Ti stroji in te delavke ne poznajo tovrstnih prekinitev. Tokrat so se družno odzvale zahtevi sindikata delavcev tekstilne in usnjarske industrije, da bi
opozorile na nevzdržne razmere, ki zdaj že ogrožajo ti panogi.
Tekstilna industrija v Sloveniji predstavlja desetino proizvodnje v republiki in zaposluje več kot petdeset tisoč delavcev ali 14 odstotkov vseh delavcev v industriji. Da bo slika še bolj jasna, povejmo, da je v tej industriji zaposlenih nekaj več kot 79 odstotkov žensk. Ustvarja desetino slovenskega družbenega proizvoda in že vrsto let usmerja v izvoz več kot četrtino svoje proizvodnje. Mura izvozi od 75 do 80 odstotkov celotne proizvodnje. Povprečne plače pa za 17 do 20 odstotkov zaostajajo za slovensko industrijo.
Medtem ko se je v sejni dvorani Mure začelo zbirati odposlanstvo 6.500-članskega kolektiva za sejo stavkovnega zbora, so se delavke zbrale na protestni stavki kar v proizvodnih dvoranah ob strojih. Škoda, da med delavkami ni bilo nikogar, vsaj v obratu perila v tovarni lahkih oblačil jih nismo videli, torej nikogar od tistih, zoper katere je bila stavka organizirana. Tistih od oblasti in onih, ki že leta lagodno živijo na ramenih teh delavk. Delavci so jih našteli po vrsti od federacije do občine, od gospodarske zbornice do lokalnih pijavk.
Škoda pravimo zato, da bi vsi ti stari in komaj vznikli oblastniki dojeli grozo, ki te prevzame v trenutku, ko naenkrat utihne toliko strojev in ljudi. Poznamo celo vrsto stavk in stavkajočih, vendar
Medtem ko so se v novoizvoljeni občinski skupščini poslanci nekaj ur ubadali s tem, kdo naj vodi občino, so delavke Mure ustavile stroje. Tokrat v znak protesta in v premislek poslancem, ki so marsikaj obljubili.
Škoda, da si med tekstilce in usnjarje tudi tokrat, ob opozorilni stavki, niso upali ne zdajšnji in ne prejšnji oblastniki, da bi dojeli pomen mirujočih strojev in se zavedli posledic, če delavec v resnici ustavi stroj. To doživetje bi zagotovo skrajšalo razprtije in prerekanja o nepomembnejših rečeh v občinskih skupščinah in v novi skupščini Slovenije!	(Sliki: Lucas)
Slovenije
SINDIKAT TEKSTILNE IN USNJARSKO-PREDELOVALNE INDUSTRIJE SLOVENIJE REPUBLIŠKI ODBOR
Svet
Dalmatinova 4 61000 Ljubljana telefon 061/310-033 telex: 313-29 VURESIND telefax: 061/317-290
Štev.: 16-04/85-1 Datum: 15/5-1990
GOSPOD
ALOJZ PETERLE MANDATAR NOVE VLADE
V imenu 70-tisoč delavcev tekstilne in usnjarsko-predelovalne industrije Slovenije, zbranih na opozorilni stavki danes 15.5.1990 od 13. do 14. ure sporočamo, da smo enotni in vztrajamo pri naših zahtevah po razbremenitvi davkov in prispevkov naših dejavnosti za najmanj 40 %, racionalizaciji upravljanja družbene in državne uprave, zaščiti pred nelojalno konkurenco iz uvoza in siceršnje enakopravne pogoje gospodarjenja.
Od vas kot, mandatarja nove slovenske vlade zahtevamo, da se naša problematika prične sistemsko urejevati takoj, v korist nas vseh.
'dpik stavkovnega
/■>
Pismo z enako vsebino je stavkovni odbor naslovil tudi na Anteja Markoviča, predsednika zveznega izvršnega sveta.
se nam zdi, da je najhujša ta, ko utihneta delavec in stroj...
»To, takšno stavko bi morali organizirati že zdavnaj prej,« je komentirala Nemka, poslovna sodelavka, ki očitno pozna naše, Murine razmere. »Pravi čudež je, kako te pridne delavke s tolikšno marljivostjo delajo za takšne plače.«
Darinka Gomboc. ki je zbranim delavkam prebrala protestno izjavo in zahteve delavcev, ki prek svobodnih sindikatov zahtevajo ureditev razmer, je med drugim poudarila, »da Murinim delavkam ni bilo nič podarjenega in ne pri-zanešenega, in da od družbe ne zahtevajo ničesar več, kot imajo že drugi«.
Enake zahteve so postav-
ljali tudi v stavkovnem zboru, ki ga je vodil predsednik svobodnih sindikatov v Muri Jože Turkel. Eden izmed delavcev je celo predlagal ostrejše zahteve od onih, za katere so se potem soglasno odločili, predlagal je namreč, naj bi za 90 odstotkov zmanjšali prispevke družbi in prav za toliko tudi različne članarine za razna združenja in institucije od Gospodarske zbornice do vseh drugih »od katerih ni-iiiainu delavci nobenih koristi«. Izrazil je tudi dvom 0 uspehu te stavke, saj je organizirana v času brezvladja in zato ni jasno ali v zamero stari vladi ali opozorilo novi.
V soglasno sprejeti izjavi delavke Mure zahtevajo, naj zvezni izvršni svet odpravi vrsto davkov in taks ob uvozu
surovin, opreme in reprodukcijskih materialov, ker že carina sama ustrezno uravnava konkurenčnost; naj izvršni svet Slovenije skupščini Slovenije predlaga podaljšanje zakona, s katerim so bili za april in maj znižani prispevki iz osebnih dohodkov do konca leta. Enako velja za občine, ki naj znižajo obremenitve gospodarstva na razumno raven. Prav tako zahtevajo realne možnosti za standard in razvoj, s tem da bi panogi razbremenili za 40 odstotkov dajatev in bremen za zadovoljevanje skupnih in splošnih potreb..."
V jeziku delavcev soboške Mure že ta razbremenitev predstavlja v treh mesecih prihranek ene plače za vseh 6.500 delavcev!
Janez Sever
STARI VLADI V SPOMIN, NOVI V OPOMIN • STARI VLADI V SPOMIN, NOVI V OPOMIN • STARI
Tekstilindus (Kranj)
Stavka je potrdila enotnost delavcev
Torkovi opozorilni stavki delavcev tekstilne in usnjar-sko-predelovalne industrije so se pridružili tudi delavci Tek-stilindusa v Kranju. Zbrali so se po posameznih obratih in v pogovorih z vodilnimi poskušali dobiti odgovore na vprašanja, ki jih najbolj zanimajo.
Enemu izmed pogovorov, ki je potekal kar na tovarniškem dvorišču, se je pridružil tudi predsednik republiškega sveta ZSSS Miha Ravnik. Pozorno je prisluhnil besedam glavnega direktorja Tekstilin-dusa, ki je zbranim poskušal pojasniti položaj njihove panoge, še posebej pa podjetja. Strinjal se je z njegovimi ugotovitvami in dodal, da se bo sindikat zavzemal, da bo delavec dobil ustrezno plačilo. Zato ne smejo dovoliti, da bi se še vedno na račun osebnih dohodkov zagotavljala uspešnost posameznih podjetij.
Nekateri delavci so izrabili
priložnost, ko je mednje prišel predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, in Mihu Ravniku postavili precej vprašanj. Še posebej jih je zanimala sedanja množičnost sindikatov, ko vsi obljubljajo
delavcu boljše življenje, delavec pa postaja čedelje bolj zmeden. Miha Ravnik je odgovoril, da podpira pluralizem tudi na področju sindikatov, seveda pa je od delavcev odvisno, kateri sindikat bo imel
Miha Ravnik med delavci Tekstilindusa v Kranju
Planika (Kranj)
Za gospodarstvo
država predraga
V Planiki iz Kranja so se na opozorilno stavko zelo dobro pripravili. Za delavce so napisali posebno obvestilo, v katerem so natančneje pojasnili vzroke za stavko in kaj želijo z njo doseči. Zato ne preseneča, da se je v tovarniški menzi kar trlo ljudi.
Stavko je začela predsednica sindikata podjetja Marica Čemažar, ki je seznanila navzoče s poslovnikom opozorilne stavke. Predstavila je tudi goste, saj so se stavke udeležili tudi predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Miha Ravnik in predsednik medobčinskega sveta ZSS za Gorenjsko Branko Iskra. Miha Ravnik je ob tej priložnosti pozdravil navzoče delavce. V govoru je podprl zahteve tekstilnih in usnjarskih delavcev in jim zagotovil, da bo republiški svet ZSSS vedno podpiral njihove upravičene težnje po prema-
govanju težav. Strinjal se je z ugotovitvami delavcev, da so v njihovih tovarnah po kakovosti in delu že dosegli Evropo, zaostajajo pa finančni uspehi in osebni dohodki. Tako ni čudno, da njihovi povprečni osebni dohodki že dolgo ne lovijo več republiškega povprečja v gospodarstvu. Miha Ravnik je tudi poudaril, da stavka ni način, s katerim bi lahko uspešno rešili vsa vprašanja, ki so se nakopičila v teh dveh panogah. Žal pa morajo stavko uporabiti kot skrajno sredstvo, ki naj opozori na nevzdržne razmere v vsem gospodarstvu. Tako je podprl zahtevek stavkajočih po 40-odstotni razbremenitvi gospodarstva, saj naša podjetja že dolgo niso več konkurenčna na tujih trgih zaradi predrage države. Pri tem je tudi zavrgel trditve, da previsoki osebni dohodki	onemogočajo
uspešno poslovanje podjetij. Pri nas namreč osebni dohodki predstavljajo le 6 odstotkov vseh stroškov poslovanja podjetja, na razvitem Zahodu pa kar tretjino.
Na koncu je Miha Ravnik še. enkrat poudaril vsa tista načela, za katera se bo zavzemal sindikat. To pa so socialna varnost, ustrezne delovne razmere in za dobro delo tudi ustrezno plačilo.
Svoje strinjanje s stavko je izrazil tudi direktor podjetja Anton Gros, ki je odločno zahteval takojšnjo razbremenitev gospodarstva. V vseh podjetjih sicer še niso popolnoma izkoristili vseh notranjih rezerv, kljub temu pa tudi to ne bo dovolj, da bi se sami izkopali iz težav.
Marica Čemažar je nato delavce seznanila s potekom stavke drugod po Sloveniji in povedala, da so se stavki pridružili tudi njihovi dislocirani obrati. Obenem je pozvala delavce k vpisovanju v Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije. Še posebej je poudarila prostovoljnost včlanjevanja in svobodo izbire panožnega sindikata, v katerega želijo vstopiti. 'To priložnost so izkoristili tudi za kratek pogovor o težavah, ki tarejo delavce na njihovem delovnem mestu.
Robert Peklaj
večino in zaupanje delavcev. Opozoril je na to, da bo kolektivne pogodbe podpisoval le tisti sindikat, ki ga bo podprla večina delavcev. Svobodni sindikati Slovenije se lahko pohvalijo, da je že več kot polovica delavcev pristopila k njim. Zato upam, da je še dodal Miha Ravnik, da bomo enotni v svojih zahtevah, saj bomo tako lahko dosegli zahtevano. Kot primer enotnosti je navedel to opozorilno stavko, ki se je je udeležila večina podjetij v Sloveniji. Veliko vprašanj pa je bilo tudi glede osebnih dohodkov in regresov, ki jih pri njih še niso izplačali. Zal na ta vprašanja Miha Ravnik ni mogel odgovoriti, pravega odgovora pa ni vedel niti direktor podjetja.
Ura, ki je bila namenjena opozorilni stavki, se je rahlo zavlekla in zato so se delavci poslovili od Miha Ravnika z upanjem, da se bo država zavedla svoje dolžnosti in da ne bo več treba stavkati.
Robert Peklaj
»Država nam jemlje preveč!«
Splošno združevanje tekstilne industrije Slovenije
Zakaj smo bili »za«__________________
9 Izvršilni odbor podpira zahteve delavcev tekstilne in usnjarsko predelovalne industrije Slovenije, izražene v sklepih in pismu, ki naj bi ga sprejeli na splošni opozorilni stavki v podjetjih tekstilne in usnjarsko-prcdclovalnc industrije v torek, dne 15. maja 1990.
•	Izvršni odbor terja, da se razbremenitve obveznosti za zadovoljevanje skupnih in splošnih potreb izvedejo na vseh nivojih od občine do federacije.
•	Želimo le realne možnosti za objektivni štandard in razvoj, zato naj Zvezni Izvršni svet Skupščini SFRJ predlaga sprejem posebnega interventnega zakona, ki bi obvezoval vse porabnike, da znižajo vse prispevke najmanj za 20 %.
•	Republiškemu Izvršnemu svetu predlagamo, da Skupščini Republike Slovenije predlaga podaljšanje Zakona po katerem so bili za april in maj znižani prispevki iz OD za 15% do konca letošnjega leta.
9 Zahtevamo, da ZIS nevtralno monetarno politiko, ki ne sme biti restriktivna do stopnje, da ob deflaciji ne odgovarja nikomur in prizadene tudi najboljša podjetja.
9 Zveznemu Izvršnemu svetu predlagamo, da ukine vse vrste davkov in taks ob uvozu surovin, opreme in repromateriala. Smatramo, da že sama carina ustrezno uravnava vprašanje konkurenčnosti.
9 Nasprotujemo interventnemu uvozu na področju tekstila, ki ne upošteva enakopravnost gospodarskih subjektov panoge in njenih obremenitev.
Predlagamo tak devizni tečaj dinarja, ki bo vzpodbujal izvoz.
Sevniške konfekcionarke podprle stavko
Obremenitve, ki jih ne bi zdržali niti na Zahodu
Torkovo opozorilno stavko tekstilcev in usnjarjev so podprle tudi delavke Jutranjke, Lisce in Inpleta v sevniški občini. Konfekcijska industrija je še vedno med nosilci razvoja te občine. Težak položaj te panoge ne spravlja v negotovost le njih, temveč večino ljudi v tej občini. Pred mnogimi leti so v Lisci in Jutranjki že krenili v izvoz, vseskozi pa šivajo po evropskih normah.
In sedanji nezavidljivi položaj? Drago Perc, pomočnik glavnega direktorja Jutranjke, je delavkam, podobno kot občinskemu izvršnemu svetu v stari sestavi, prikazal, kako so se povečale obremenitve. »Rast obveznosti iz dohodka je od leta 1984 samo skokovito naraščala: leta 1984 so znašale obremenitve še 28,42 odstotka, leta 1985 32,07, 1986. 37,08, 1987. 38,37 predlani že 41,40 in letos 48,70 odstotka. Slehernih 100 dinarjev neto osebnega dohodka delavke je bilo 1984 obremenjenih s 76,7 dinarja družbenih obveznosti, letos že 120,1. Če prištejemo še obresti, smo v Jutranjki na ome-
V Jutranjki so povedali, da številni nakupovalni izleti v tujino tam ne praznijo le trgovskih polic z živili temveč vse bolj tudi s tekstilom. Ne zamerijo državljanom, da si skušajo tudi na ta način skrpati borni družinski proračun. Seveda od njih država ne dobi niti carin. Če pomislite, da je vsak dinar v Jutranjki obremenjen 3,8-krat, se lahko čudite, kako lahko šc sploh delajo. Delavke so med sestankom podpisovale pristopne izjave za pristop k Svobodnim sindikatom.
njenih 100 dinarjev neto OD plačali 2,71-krat več dajatev, ob lanski vrtoglavi inflaciji, se je ta obremenitev povečala že za 3,8-krat. Lani so npr. osebni dohodki zaposlenih v Jutranjki znašali 13,1 milijarde starih dinarjev, vse obveznosti z obrestmi vred pa kar 50,4 milijard starih dinarjev. Dejavnosti zunaj podjetja so torej vzele 3,8-krat več kot so dobili delavci za osebne dohodke. Položaj naših konfekcijskih delavk se je toliko poslabšal, da ni več mogoče normalno poslovanje. Takšno po-
večanje obveznosti bi zadušilo tudi najuspešnejša podjetja v razvitem svetu, saj bi postala nedonosna in bi v najkrajšem času propadla,« je dejal Drago Perc.
Vemo, da v konfekcijskih tovarnah dela večina žensk. Več bolniških, predvsem porodniških, ali naj to breme za narod, kot so dejali na sestanku v Jutranjki, nosijo le delavke? Vsak dan manjka od 180 do 190 delavk. Predsednica sindikalne organizacije v Jutranjki Marica Janozovič je povedala, da če ta opozorilna stavka ne bo rodila sadov, se zagotovo dobijo na veliki stavki, ki jo bodo vodile ženske.
Ker j.e v sevniški konfekcijski industriji večina delavk vezanih na avtobusne prevoze, so v Lisci in Jutranjki pripravili po dva sestanka: od 13. do 13,30. ure za prvo izmeno in preostale pol ure za popoldansko izmeno. Te delavke so se zatem disciplinirano vrnile za stroje. Po evropskih normah za balkanske prejemke!
Alfred Železnik

STARI VLADI V SPOMIN, NOVI V OPOMIN • STARI VLADI V SPOMIN, NOVI V OPOMIN • STARI
Stroji so sc ustavili, ker ni šlo le za čast, temveč za - ponos...
Dekorativna (Ljubljana)
Za konec - aplavz
Prvič sami. Direktorjev stolček ni bil zaseden.
»Moram priznati, da sem se kar malo bala, kako bo vse skupaj izpadlo,« je ob skodelici »prepotrebne« kave nekaj po 14. uri priznala Anka Kočar, predsednica konference osnovnih organizacij ZSSS v ljubljanski Dekorativni. Iz notesa je potegnila »pisemce«, v katerem je pisalo zgolj »pogumno!« in ki je bilo »podpisano« samo z veliko piko. »Tako sem vedela, da mi ob strani stoji tudi mož, ki ga doma pač kličemo - Pikec,« ji je med smehom slednjič le padel kamen od srca. Razumljivo, saj se v njenih dveh mandatnih obdobjih štrajk še ni »zgodil«...
Njeno nervozo smo »fluidno« čutili že nekaj minut pred začetkom opozorilne stavke slovenskih tekstilk in usnjarjev. »Ali menite, da bi bilo prav, če bi se stavka začela takole: Vlada naj se manj ukvarja sama s sabo, kot se
Sekretar Svobodnih sindikatov Slovenije Rajko Lesjak, ki je v torek v Mariboru v znak podpore obiskal stavkajoče tekstilke v Tovarni tkanin Melje, MTT, je dejal, da je enourna tišina v predilnici, kjer stroji ropotajo noč in dan v treh izmenah, kaj nenavadna. Vendar pa bi to moralo zaskrbeti predvsem tiste, ki so bili doslej gluhi za zahteve tekstilcev in usnjarjev in jih ni zanimalo njihovo delo, pa tudi ne pogoji in plačilo zanj. »Z opozorilno stavko ne mečemo polen pod noge prihajajoči novi vladi, temveč kritiziramo staro, saj ne želimo, da bi se ponavljale njene napake. Te pomembne veje industrije ne gre zapostavljati, sicer bo naslednja stavka veliko daljša,« je menil Rajko Lesjak.
Čeprav je več kot sedemdeset tisoč zaposlenih v obeh panogah že leto dni od premnogih ustanov - od zvezne vlade, skupščine, gospodarske zbornice in ekvivalentov na republiški ravni - zahtevalo odgovore, jih niso dobili. Stavkovni odbor je tako pod vodstvom predsednika sindikata tekstilne in usnjarskopredelo-valne industrije Slovenije Alojza Omejca svoje zahteve naslovil na mandatarja nove vlade Lojzeta Peterleta. Zahtevajo razbremenitev davkov in prispevkov v teh dveh dejavnostih za najmanj 40 od-
sedaj; bolje bi bilo, če bi se takoj spoprijela z našimi težavami, saj nam navček že zvoni.« Pravilno! Pritegnil ji
»Ko so videli, da gre zares, so za pristopne izjave za ZSSS prosili še zadnji nejeverni Tomaži. Tako je od 15. maja z nami domala ves 771-članski kolektiv Dekorativne,« je - mimogrede - povedala predsednica njihovega sindikata Anka Kočar.
je tudi Jože Šketa, predsednik mestnega sveta ZSSS Ljubljana, ki je stavkajočim prihitel na pomoč. »Med potjo od Centra do Dekorativne sem ves čas premišljeval, kako ljudem razložiti žalostno dejstvo, da dobijo za 'evropsko’ kakovost svojih izdelkov tako mi-zerno plačo, da je ni dovolj
stotkov,	racionalizacijo
upravljanja družbene in državne uprave, varstvo pred nelojalno konkurenco iz uvoza in enakopravne pogoje za gospodarjenja. Pismo s temi zahtevami je stavkovni odbor poslal tudi predsedniku Zveznega izvršnega sveta Anteju Markoviču.
Tekstilci tudi opozarjajo na zmotno prepričanje, ki odraža še ne tako dolgo prevladujoč odnos do tekstilne industrije pri nas, češ da je ta za Slovenijo neprimerna. Tak stereotip je panogi prinesel kaj malo družbene podpore. No, čeprav so se v zadnjem času deklarativne ugotovitve ven-
niti za preživetje,« je udaril po mizi.
Misli ni dokončal, ker so sirene medtem že naznanile začetek stavke. Sejna dvorana se je začela polniti; prvo vrsto so zasedle »vodilne osebnosti« sindikalne konference, ki so bile to pot prvič v svojstvu stavkovnega odbora. Predsednica Anka Kočar je uvodoma prebrala stavkovna pravila - red pač mora biti! - jedrnato pojasnila, kaj je botrovalo tej stavki in zakaj pravzaprav sploh gre, nato pa dala besedo Jožetu Šketi.
»Prav zdaj vodimo eno najtežjih bitk - bitko za realno ceno dela,« je začel Šketa in dodal, da so v pogajanjih z Gospodarsko zbornico Slovenije ta hip sredi najhujših spopadov. »Pravijo nam, da pretiravamo z zahtevami po 600 DEM povprečne plače, mi jih pa sprašujemo po receptu, kako se da preživeti s 350 DEM. Na toliko so namreč
darle nekoliko spremenile, namreč, da tekstilna industrija - v Sloveniji imamo 80 tekstilnih podjetij s 54.600 zaposlenimi - vendarle more poslovati uspešno, ponuja zaposlitev ženskam, da lahko veliko izvozi, potrebne injekcije za posodabljanje ni dobila.
Kot ugotavlja direktor Tovarne tkanin Melje mag. Tone Taks, so obremenitve v tej veji gospodarstva 20 do 30 odstotkov višje kot drugod. Delovno intenzivna tekstilna industrija je ostala »bosa« - z zastarelo tehnologijo, z visokimi dajatavami za uvožene surovine, ki jih v Jugoslaviji skoraj ni, z drago energijo. Sproščen
pripravljeni pristati.« Ni znal odgovoriti, koliko časa se bodo še vlekla ta pogajanja, je pa zagotovil, da bodo šli Svobodni sindikati Slovenije v splošno stavko, če Gospodarska zbornica do konca junija ne bo pristala na njihove, na kongresu sprejete zahteve. »To je naša dolžnost!«
Na njihovi strani je ostal le še sindikat...
(Vse slike: Sašo Bernardi)
in nenadzorovan uvoz tekstila, ki je pogosto vprašljive kakovosti, je k vsemu le še prilil olje na ogenj, je povedal Tone Taks. Pograjal je tudi banke, ki so doslej stale križem rok, in trgovino, ki po njegovem jemlje zase pravelik delež, in tako dopolnil spisek tistih, ki so tekstilni in usnjarski industriji obrnili hrbet.
Slavko Kovačič, sekretar občinskega sveta Svobodnih sindikatov Slovenije v Mariboru, je opozoril, da mariborski tekstilci dosegajo evropske storilnostne norme. Zagotovil je, da bo sindikat s kolektivno pogodbo poskušal za te delavce doseči primerno plačilo in boljše delovne razmere.
Razmere v tekstilni industriji je ponazoril Anton Po-ler, sindikalist v Tovarni tkanin Melje, MTT. Po njegovih besedah so tekstilni delavci najslabše plačani, čeprav so po vojni prvi pomagali graditi porušeno industrijo.
Minimalni osebni dohodki znašajo na Melju le 2500 di-
V nadaljevanju je kratko opisal, zakaj se pravzaprav zavzemajo Svobodni sindikati Slovenije (»ker se o dosedanjih dosežkih piše in govori premalo, zato javnost ni dovolj obveščena«), nato pa pojasnil vseh deset pogojev, ki jih mora po njihovi zaslugi upoštevati sleherno podjetje s tehnološkimi in ekonomskimi presežki. »Zdaj se najbrž zavedate, da dalavec v povojnem času še nikoli ni tako zelo potreboval sindikata, kot ga prav sedaj,« je nato povzel. »Ne da bi delal reklamo za ZSSS vam moram povedati, da je sistem tržne ekonomije pač tako naravnan, da delavcu v podjetju razen sindikata ni ostal nihče, na katerega bi se lahko obrnil v stiski ...«
Pritrdil mu je Stevo Terbec, namestnik predsednice konference. »Le poglejte naokrog! Prvič smo se zbrali takole, brez vodilnih. Torej smo res sami,« je povedal. »Zato pa moramo biti v svojih zahtevah toliko bolj enotni in udarni.« Aplavz, ki je nato zagrmel po sejni dvorani, je gotovo izrazil vse te občutke.
narjev, kar je grob odmik od zahtev sindikalne liste, povprečna mesečna plača pa je pri njih le borih 4000 dinarjev. Da ne govorimo o težkih delovnih razmerah, na primer v predilnici, kjer je okrog 40 stopinj Celzija, hrupno in prašno, predice pa osem ur na nogah zdržema strežejo vsaka trem strojem, ti pa so še iz leta 1932.
Zahteve opozorilne stavke tekstilnih in usnjarskih delavcev so torej jasne, čeprav je naslovnik v kratkem obdobju brezvladja ostal nekoliko zakrit. Nova vlada bo morala čimprej ugrizniti v kislo jabolko, čeprav ji ga je s svojim prezirljivim odnosom na krožnik servirala še stara. Če bo oklevala, lahko z veliko gotovostjo napovemo splošno stavko tekstilcev in usnjarjev. Med obema vojnama so stavke v teh dveh panogah veljale za odlično organizirane, tako rekoč elitne.
Starejši se bodo še spomnili.
Boris Jaušovec
Naposled
Stavko-
kazi?
V opozorilni stavki delavk in delavcev tekstilne in usnjarsko-predelovalne industrije so sodelovale domala vse tovarne, ki se na Slovenskem ukvarjajo s temi dejavnostmi. Ta pa »domala« zato, ker so na dveh koncih mislili drugače - v TIO na Otiškem Vrhu in v IUV na Vrhniki. Zakaj?
Iz TIO Otiški Vrh so že dolgo opozarjali na nemogoče razmere, »vendar jih tudi sindikalisti niso poslušali (ali razumeli?), ker jim je šlo predobro na naš račun«. V pismu, ki so ga poslali stavkovnemu odboru, so rekli marsikatero pikro na račun republiškega sindikalnega vrha, na koncu pa so se vendarle strinjali, »da moramo biti združeni, če se hočeno izvleči iz močvirja, v katerega so nas pahnili.« Za to pa zahtevajo razmere za delo in plačo po evropskih merilih, »da podjetja ne bodo proizvajala invalidov, ampak izdelke, za katera so registrirana«, razbremenitev gospodarstva itd., na položajih pa sposobne strokovnjake, ki bodo tudi materialno odgovorni za »usodne« odločitve. »Vso problematiko smo delavci TIO čutili in jo še čutimo na svoji koži, zato odločitev ne bomo več sprejemali na pamet, ampak šele takrat, ko bomo vanje prepričani«, so sklenili.
Približno tako so menili tudi v Industriji usnja Vrhnika (IUV), le da so svoji panogi okrenili hrbet z druge, drugačne strani. Razsodili so namreč, da zahtev po razbremenitvi gospodarstva s štrajkom pač ne bodo mogli premostiti, »saj še zaradi opozorilne stavke naše dajatve ne bodo nič znižale, obremenitve panoge ne bodo nič manjše, socialna varnost in plače delavcev pa nič večje.« Povečal da se bo le izpad dohodka, so zapisali, saj jim 60-minutna prekinitev proizvodnje pomeni za 42.000 dolarjev manjši izvoz in za 300.000 dinarjev manjšo realizacijo na domačem trgu. Nadalje beremo: »Če k temu izpadu dodamo še manjšo proizvodnjo v času, ki je potrebna za pripravo stavke in te podatke zberemo za vsa podjetja, ki naj bi sodelovala v stavki, ugotovimo Čedno vsoto dinarjev, ki jih ne bo v majski realizaciji in dohodku.« Na koncu pa še: »Kar pa zadeva samo obveščenost delavcev o preobremenjenosti naše panoge, menimo, da razpolagamo z ustreznejšimi načini informiranja delavcev kot je stavka.«
Omenjena primera zgovorno pričata, da so ponekod že pozabili na sindikalni boj. Najprej tisti, ki jim gre ta čas »kar dobro« (IUV), nazadnje pa še oni (TIO), ki so bili še pred kratkim do vratu v gnojnici. Zadnji so tedaj klicali po solidarnosti, drugi — bog ne daj! - pa morda še bodo. Razlika bo le v tem, da se jih bo teh 70.000, ki so (za)-štrajkali, najbrž — usmi-
lilo...
Damjan Križnik
Damjan Križnik
Maribor
Kdo bo tekstilcem sešil srajčico
Koliko in komu od metra tkanine
Pa poglejmo, koliko ostane delavcem mariborske Svilc; če v trgovini kupimo meter njihove tkanine. Zanj bomo odšteli 190,40 dinarja: 70,71 dinarja morajo od te drobnoprodajne cene v Svili odriniti za stroške reprodukcijskih materialov in energije, 10,47 dinarja znašajo davki in prispevki, 30,69 dinarja gre za davke in prispevke trgovine, 50,24 dinarja so stroški in zaslužek trgovcev. Od metra tkanine tako ostane Svili za osebne dohodke in razvoj le krpica - vredna 10,26 dinarja.
Ljubljana, ».j, 199. Delavska enotnost 13


Intervju z dr. Paulom Philipsom
Trg delovne sile v Severni Ameriki
Dr. Paul Philips je profesor ekonomije na Univerzi v Manitobi v Kanadi.
Rodil se je leta 1938 v Hong-Kongu, se šolal v Kanadi, leta 1967 pa doktoriral iz ekonomije in delovnih odnosov v Londonu.
Njegov teoretski in raziskovalni interes je širok: od kanadske politične ekonomije, ekonomske zgodovine, regionalnega razvoja; problematike kanadskega dela, trga dela in zgodovine dela vse do industrijske demokracije, delavskega samoupravljanja in jugoslovanske ekonomije.
Večkrat je študijsko obiskal Jugoslavijo, zadnja leta s skupinami študentov, ki poslušajo predavanja iz teorije in prakse samoupravljanja na Jugoslovanskem centru za teorijo in prakso samoupravljanja Edvard Kardelj v Ljubljani.
Je direktor raziskovalnega projekta Uvajanje in krepitev trga delovne sile v Sloveniji pri Marksističnem centru CK ZKS. Izmed njegovih številnih publikacij in knjig omenimo le kanadske uspešnice Regionalne disparitete, Toronto, 1978 in 1982, Ženske in delo, Toronto, 1983, Makro ekonomija in kanadsko gospodarstvo, Toronto, 1972 in 1983 ter Kanadska politična ekonomija, Winnipeg, 1988.
- Danes vsi govore o padcu socializma in očitnih prednostih kapitalističnega modela ekonomije in politike. Socialistične države bolj ali manj slepo (čeprav najbrž nimajo drugega izhoda) prevzemajo institucije razvitih zahodnih družb v upanju, da se bosta tako tudi njim začela cediti »med in mleko«. Kakšno je vaše mnenje o teh procesih?
»Res je, v zdajšnjih gospodarskih težavah je moderno, iskati enotno zdravilo za vse probleme. Tako v Reaganovi Ameriki kot v socialističnih gospodarstvih od Kitajske do Sovjetske zveze in Jugoslavije imajo trg za vsesplošnega rešitelja. Ne želim, da bi me razumeli kot nasprotnika vsake tržne reforme, ampak poudariti verjetnost zelo bolečih »tržnih terapij« posebno na zelo občutljivem trgu delovne sile.
Za uspešno delovanje trga delovne sile so potrebne takšne institucije, ki bodo napravile to tržišče sprejemljivo tako za delavca kot za družbo. Seveda je prvi pogoj za trg delovne sile obstoj in delovanje učinkovitega domačega trga kapitala.«
- Trg delovne sile je strokovno pa tudi praktično ena izmed »vročih tem« jugoslovanske družbe, medtem ko je v Severni Ameriki to ena izmed temeljnih institucij ekonomskega in družbenega sistema. Ste izvedenec prav za ekonomijo dela (labour econo-mics). Ali bi nam lahko predstavili aktualna dogajanja na tem področju?
»Orisal bi glavne poteze tako imenovanega modela segmentiranega trga delovne sile, ki se je razvil v Severni Ameriki, da bi z njim razložili nezaželene posledice trga dela (predvsem razlike v mezdi in nezaposletnosti). Ta teorija ali model je nastal v šestdesetih oziroma sedemdesetih letih, ko so poskušali raziskati revščino in nezaposlenosti depre-viligiranih skupin v ZDA, kljub tako poveličevani »vojni proti revščini« in velikih izdatkih za izobraževanje in usposabljanje teh skupin. Raziskava je pokažala, da ne ob-staji samo en trg delovne sile, marveč več medsebojno ločenih trgov. Iz takšne hipoteze se je razvila teorija segmentiranega trga dela, ki ima vrsto različic, najbolj znan je model dualnega trga dela. Ta razlikuje dva osnovna trga: primerni trg dela (»dobre« službe) in sekundarnega (»slabe« službe).
Primarni trg se deli na zgor-
nji (elitni) del, ki predstavlja trg menežerjev, strokovnjakov, visokokvalificiranih delavcev (to je trg človeškega kapitala, kjer so delavci plačani glede na to, kaj znajo, ne pa glede na to, kaj narede), in spodnji del, ki ga lahko poimenujemo »institucionalni« del primarnega trga (institucionalni trg), ki v bistvu sploh ni trg, marveč sektor, v katerem se mezda določa s kolektivnim pogajanjem med sindikati in managementom ali z administrativno odločbo.
Mezde se določajo z internimi trgi dela, lestvice delovnih mest znotraj podjetij pa so povezane s splošnim trgom dela le z najniže kvalificiranimi opravili. Te lestvice delovnih mest (job ladders) so administrativno (birokratsko) sestavljene ter določene glede na potrebe industrije po stabilnosti, kontinuiteti in izkušnjah po eni strani, in glede na prizadevanja sindikatov po stabilnosti dela in dohodka po drugi. Dejstvo pa je, da je nedavno precejšnje nazadovanje sindikalizma na razvitem Zahodu (na manj kot 18% sindikalno organiziranih delavcev izmed vseh zaposlenih delavcev skupaj v ZDA in okoli 40 % v Kanadi) precej oslabilo tudi takšne interne trge dela, ki naj bi zavarovali industrijsko delo.
Vendar pa velja, da zavarovanje za primer brezposelnosti, načelo senioritete, dodatne ugodnosti ob brezposelnosti, itd. vseeno zavarujejo večino delavcev na institucionalnem trgu dela pred kvarnimi učinki nestabilnosti trga dela. Sekundami trg dela zajema približno 20 do 40% zaposlenih delavcev. To so slabo plačani delavci, imajo le majhno zaposlitveno varnost, skoraj nikakršnih možnosti napredovanja, nihče jih ne brani pred samovoljo menežerjev, praviloma le delno zaposleni ter običajno ne prejmejo dodatnih ugodnosti, kot sta pokojnina in zavarovanje. Nekaj teh delavcev tvori tako imenovane »delovne reveže«, katerih mezda ne zadošča za preživetje njih samih oziroma njihovih družin (nad mejo revščine). To velja predvsem za nepopolne družine, matere samohranilke (v Kanadi okoli 40% mater samohranilk živi v revščini).
Na sekundarnem trgu dela je mezda približek zakonsko določene minimalne mezde. Izguba zaposlitve je tu zelo verjetna, nekoliko zaradi hitrega spreminjanja zaposli-
tvenih možnosti, deloma zato, ker delavci na tem trgu niso zavarovani s specializiranimi delovnimi izkušnjami, redkimi znanji, kolektivnimi pogodbami, deloma pa tudi zato, ker so njihovi delodajalci praviloma majhni, trgi, na katerih nastopajo, pa visoko kompetitivni. Ob visoki nezaposlenosti in nestabilnosti delovnega mesta delavci le težko dosežejo primerno varstvo pred izgubo zaposlitve, največkrat so prisiljeni sprejeti slabo plačano delo ali državno podporo.
Na primarnem trgu so predvsem moški srednjih let, ki izhajajo iz večinskih etničnih in rasnih skupin (v Kanadi in ZDA so to severni Evropejci). Na sekundarnem trgu dela pa so večinoma ženske, mladi in ostareli, manjšine (zlasti »vidne«). Poleg grobe diskriminacije vpliva na njihov status tudi opazno manjša zainteresiranost teh skupin za polno in stalno zaposlitev: mladi delavci, ki se pogosto vračajo v izobraževalni proces ali si pridobe poklic, v katerem so večje možnosti za napredovanje; ženske, ki ostanejo doma, da lahko vzgajajo
apliciran na procese v gospodarski stvarnosti ali je ostal le na ravni teorije?
»Teorijo segmentiranega trga dela so postavili ameriški ekonomisti dela v 60 letih, jo razvijali zadnji dve desetletji in jo aplicirali na razvoj trga dela po depresiji v letih od 1981 do 1983. V ekonomski recesiji je nezaposlenost v Severni Ameriki imela tolikšen obseg, ki je bil presežen le z veliko depresijo leta 1930. V Kanadi se je nezaposlenost dvignila na skoraj 14 %, v revnejši Atlantski regiji celo na 16% (leta 1983). Za obdobje od leta 1980 do 1985 je v Kanadi uradna povprečna stopnja nezaposlenosti znašala 10,4%, ob tem da je bila precej podcenjena, saj ni upoštevala precejšnjega števila ljudi, ki so bili prisiljeni delati le s skrajšanim delovnim časom.
Visoka nezaposlenost je bila le ena izmed posledic dolgotrajne ekonomske krize v gospodarstvu Severne Amerike, ki se je začela v poznih 60 letih in se jo označuje kot stag-flacijo - nizko stopnjo gospodarske rasti, zviševanje produktivnosti; zastoj ali realno padanje mezd; zviševanje ne-
značilnosti novih delovnih mest. V obdobju od leta 1981 do 1983 je bilo uničenih veliko delovnih mest iz primarnega trga dela, nova pa so bila praviloma iz sekundarnega trga dela z veliko delovnih mest z nepopolnim delovnih časom. Delo z nepopolnim delovnim časom ni problem, če je to prostovoljna dločitev, v tem primeru je funkcionalna nujnost za zadovoljitev neenakih dnevnih, tedenskih in sezonskih potreb trgovinskega in servisnega sektorja. Problematično pa postane, ko se kaže kot edina zaposlitvena možnost, ker predstavlja obliko prikrite nezaposlenosti. Nova delovna mesta so bila predvsem v slabo plačanih sektorjih (osebne in poslovne servisne dejavnosti in prodaja) in v sindikalno neorganiziranih industrijah, kjer so mezde in dodatki nižji od povprečnih, varnost zaposlitve pa minimalna.
- Kako so omenjeni procesi vplivali na socialno sestavo severno-ameriške družbe?
»V luči takšnih sprememb so nekateri ameriški ekonomisti pisali o »izginjajočem srednjem razredu«. Nobenega dvoma pa ni o tem, da so se povečevale razlike v dohodkih. Nekatera poročila navajajo, da je neenakost v ZDA največja odkar o tem vodijo statistično evidenco. Eden izmed najbolj vidnih kazalcev je število brezdomcev, cestnih revežev. Celo v Kanadi, z višjo socialno mezdo, se povečuje število razdelilnic hrane in te težnje dobivajo alarmantne razsežnosti. V ZDA je mogoče vse večjo neenakost razložiti s premikom industrije iz industrializiranega, sindikalno organiziranega in dobro plačanega severovzhoda na nesin-dikalizirani in slabo plačani
otroke; manjšine, ki imajo manj delovne discipline in izkušenj ter pogosto menjavajo zaposlitev.
Tiste delavce, ki ne morejo dobiti spodobne plače, dela, imajo za nezaželene, jim pripisujejo malo motivacije in interesa ter tako označujejo njihove vedenjske predstave in značilnosti, kot jim jih stereotipno pripisujejo njihovi delodajalci. Krog ropanja, sekundarnega trga dela oziroma na njemu zaposlenih delavcev postaja tako sklenjen«.
- Ali je bil model segmentiranega trga delovne sile že
zaposlenosti, kombinirano s precejšnjo stopnjo inflacije (ki v Severni Ameriki ni bila poznana vse od prve svetovne vojne). Gre pravzaprav za milejšo obliko gospodarskega položaja, v katerem je Jugoslavija.
Po letu 1983 se je v Severni Ameriki začelo postopno gospodarsko okrevanje, ki je nekoliko počasneje v Kanadi kot v ZDA. Tako so se v Kanadi stopnje nezaposlenosti zmanjšale na približno 8%, v ZDA pa na 5-6 % (kar je še vedno visoko glede na povojne standarde). Se bolj pa bodejo v oči
jug. K temu je pripomoglo tudi vse več skupin z nizkimi mezdami, praviloma delno zaposlenih delavcev, v servisnih in prodajnih dejavnostih.
Iz rasti dohodkovne neenakosti tudi izhaja, da je le-ta naj večja v tistih zahodnih deželah, v katerih so povsem zaupali nereguliranemu trgu kot poglavitnemu dejavniku strukturnega prilagajanja tehnološkim spremembam in globalnemu restrukturiranju multinacionalk. V Kanadi so tuje multinacionalke po krizi 1981-83 zmanjšale število za-
poslenih, kanadske pa so število zaposlenih povečale. Večina novih delovnih mest je izhajalo iz drobnega in sred-njevelikega kanadskega busi-nessa.
Pri preprečevanju prevelikih dohodkovnih neenakosti so najbolj učinkovite kapitalistične države z visoko institucionalno intervencijo na trgu kapitala in dela ter s preudarno centralizirano davčno in monetarno politiko (npr. Švedska in zahodna Nemčija).
Drug primer so ZDA, kjer so število novih delovnih mest financirali na račun ogromnega povečanja vseh vrst dolgov: vladnega, konsumnega, korporativnega in tujega. Ameriški ekonomisti pa se danes vse bolj sprašujejo, kaj se bo zgodilo, ko bo zadolževanje prenehalo - nekateri govorijo o gospodarskem kolapsu, podobnem polomu na delniškem trgu leta 1987.«
-Kje je tu poduk za Jugoslavijo? Katere značilnosti ozi- ~ roma rešitve bi bilo potrebno posebej upoštevati pri prenovi jugoslovanske gospodarske ureditve?
»Morda je iz svojih izkušenj težko svetovati, če prihajaš iz tako drugačnih kultur in ekonomij, kot je Severna Amerika. Vendar velja opozoriti, da so ne le v Kanadi, marveč tudi v zahodnih industrializiranih državah, številne institucije oziroma so izpolnjeni ustrezni pogoji, ki omogočajo tudi socialno sprejemljivost gospodarskega restrukturira-nja.
Prvi takšen pogoj (čeprav za Jugoslavijo morda presenetljiv) je poudarjena vloga države v redistribuciji dohodka.
Naštejmo nekaj primerov, ki nam kažejo državne izdatke, merjene z njihovo udeležbo v bruto družbenem produktu iz leta 1886: Kanada 46%, Velika Britanija 46%, Švedska 64%, Francija 52%, Zahodna Nemčija 47 % in ZDA 37 %. Prilagajanje sodobnim kriznim procesom zahteva močno državno intervencijo na nacionalni, agregatni ravni, tako na davčnem kot na denarnem področju.
Drugi takšen sklop so mezde. Več kot polovica kanadskega trga dela pokrivajo birokratsko ali administrativno določene mezde in pogoji za delo, ki torej niso tržno določeni. Razmere so podobne kot v Jugoslaviji: namesto da bi se mezde prilagajale produktivnosti, produktivnost in cene ustrezajo mezdam, določenim s kolektivnimi pogajanji ali administrativnim dekretom.
In kot tretje velja omeniti pomemben prilagojevalni in podporni mehanizem kanadskega trga dela - zaposlitveno službo in zavarovalni sistem v primeru brezposelnosti. Samo zavarovalni sistem je leta 1981 leta plačal skoraj 6 milijard kanadskih (5 milijard ameriških) neprostovoljno odpuščenim oziroma brezposelnim delavcem; zapo- '■ slitvena služba pa je omogočala usposabljanje in prekvalificiranje delavcev, mobilno med trgi dela, ustvarjanje novih delovnih mest. Za najtež-jeprizadete je bila prek socialnega skrbstva zagotovljena raven ubožnega dohodka. Tako provincialne vede, (kar v Jugoslaviji ustreza republiškim) kot zvezna vlada so imele programe za odpiranje novih delovnih mest, pri čemer so posebej upoštevale regionalne disparitete (v ZDA je skrb za odpiranje »regionalnih« delovnih mest prenesena na vojaške preskrbovalne izdatke). Brez takšne podpore ter prilagojevalnih mehanizmov in institucij je sprostitev tržnih sil na trgu dela nesprejemljiva, celo v tržnih družbah. To je pri uvajanju trga dela in trga nasploh vsekakor potrebno upoštevati.«
Bogomil Ferfila'
Dokup zavarovalne dobe
Visoka cena odpisanih
Sredi maja bo Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije začela sprejemati zahtevke za dokup delovne oziroma zavarovalne dobe za presežne delavec v posameznih podjetjih. To sc bo zgodilo takoj zatem, ko bo začel veljati sklep o obsegu in načinu plačila prispevkov za dokup zavarovalne dobe, to je osmi dan po objavi v uradnem listu.
Za takšen'dokup delovne dobe se precej zanimajo v nekaterih podjetjih, ki so do vratu v težavah, kot denimo v Iskri, saj računajo, da se bodo tako rešili odvečnih delavcev. Gre za to, da starejšim odvečnim delavcem omogočijo dokup let zavarovalne dobe za njihovo starostno upokojitev. Do kup let bo sicer krepko zasoljen, tako da si tega mnoga podjetja ne bodo mogla privoščiti. In prav je tako. Rešitev za odvečne delavce namreč ni v njihovi predčasni upokojitvi, ampak v iskanju drugega, produktivnega delovnega mesta, primernega zanje.
Za tiste, ki jim manjka pet let
Že zvezni zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja daje možnost dokupa delovne dobe za tistega delavca, čigar delo ni več potrebno zaradi tehnoloških in drugih izboljšav v njegovem podjetju. Možnost za dokup delovne dobe pa imajo lahko samo tisti delavci, ki jim do uveljavitve pravice do starostne pokojnine manjka do pet let delovne dobe.
Podrobnejše pogoje za dokup let je nato določil republiški zakon o delovnih razmerjih, ki ga je
spevek v enkratnem znesku - in to že v pičlih petnajstih dnevih od prejema sklepa!
Ker se plačani prispevek za dokupljeno zavarovalno dobo ne nanaša na obdobje dejanske zaposlitve, ga ne bo mogoče upoštevati pri izračunu pokojninske osnove. Višina prispevka za dokup let se bo sproti spreminjala, pač glede na usklajevanje pokojnin, zato vsi ti računi'veljajo samo za zdaj.
Prispevek za dokup petih let zavarovalne dobe v primeru, ko je ženska stara 49 let in ima za sabo 30 let dejanske delovne dobe ter
slovenska skupščina sprejela marca letos. Pokojninsko skupnost pa so s tem zakonom pooblastili, naj določi obseg in način plačila prispevkov za dokup let, kar je tudi storila.
Dokup let bodo izračunavali po zavarovalniških načelih. Prispevek bodo računali posamično, pri čemer bodo upoštevali starost zavarovanca, njegov spol, pokojninsko osnovo, doseženo pokojninsko dobo in število let, ki jih bo dokupoval. Spol in starost zavarovanca in število let, ki jih bo dokupoval, da bi se predčasno upokojil, so izračunani v koeficientih.
Zahtevku za dokup zavarovalne dobe bo moral delavec priložiti še dokazilo podjetja oziroma družbenopolitične skupnosti, da njegovo delo ni več potrebno. Prav tako bo moral priložiti še dokazilo o zagotovljenih sredstvih za plačilo prispevka.
Ves prispevek v enkratnem znesku
Kot že rečeno, vsa stvar nikakor ne bo poceni. Glede na to, da bo zavarovanec neposredno po dokupu zavarovalne dobe in plačilu, prispevka postal uživalec pokojnine, bo moral plačati celotni pri-
Reprivatizacija in socializem
Razprodaja Vzhodne Evrope
Priče smo procesom, v katerih sistem, ki je bil desetletja skrbno grajen, razpada s hitrostjo, ki je nihče ni mogel predvideti. Hitrost je presenetila celo analitike socialnih in politično-ekonomskih dogajanj, čeprav so vedeli, da je bil ta sistem zgrajen od vrha navzdol, brez ustreznih temeljev.
Da ta socialni sistem razpada kot hiša iz kart, kaže na to, da je bil le nekakšen znanstveni poizkus oziroma sistem, ki nikoli ni zaživel in imel podpore med ljudmi. Vodili so ga priviligirani ljudje, profesionalni revolucionarji, v resnici pa so bili sodobni fevdalci. Njihovi grehi so veliki. Bistvo proizvodnje so postale številke, nasilno so zamenjali posamezne proizvodne smeri, še posebej tiste, ki so bile napoti velikim ciljem. Vse je bilo postavljeno na glavo. Tako je bil dobiček nadomeščen s planskim ciljem, vrednost z uporabno vrednostjo, trg s planiranjem, zadovoljstvo lastnega izbora z distribucijo, kmetijstvo z industrijo in mednarodno gospodarsko sodelovanje z zaprto državo.
Razkol je bil popoln. V iskanju lastnega potrjevanja so se začeli zadolževati, kar pa je ta razkol še povečalo, namesto da bi ga ublažilo. S tem je bil propad socialističnih držav čedalje bolj neizogiben. Vsaka od teh držav ima gospodarstvo v razsulu, zatrto motivacijo, brezmejno solidarnost in vojsko zaposlenih ljudi na delovnih mestih, ki so gospodarsko popolnoma nepotrebni. Poleg tega imajo te države tudi najbolj onesnaženo okolje.
V takem položaju so te države dale prednost reševanju vprašanja lastnine, saj je od tega odvisen tudi način in hitrost reševanja drugih vprašanj. Nastale politične spremembe in demokratizacija družbenega življenja so namreč le prvi korak teh procesov, težave nastanejo šele potem.
Če je verjeti novicam iz teh držav, so vlade nagnjene k razprodajam proizvodnih sredstev. Proizvodnjo ponujajo tujcem brez omejevanj, domačinom ponujajo delnice. Seveda pa bodo imeli veliko težav pri prilagajanju zastarele in nekonkurenčne industrije, sodobnim tržnim zahtevam. Težave nastajajo tudi pri zahtevah po reprivatizaciji in splošni denacionalizaciji. Tu namreč ne gre samo za lastnino, ampak tudi za odpravo ponižanj, ki jih je bil deležen človek v teh sistemih.
Prvi pogoj za uspešno izpeljavo začetnih sprememb je odgovor na
Vzhodna Nemčija se je v teh hitrih spremembah znašla v zelo težkem položaju, saj tam hkrati poteka menjava partije, oblasti, družbenega sistema in tudi lastništva proizvodnih sredstev. Zato ni čudno, da nova vlada še nima izdelanega niti načrta za prehod iz državne v privatno lastnino. Najbolj pereče vprašanje, ki tudi najbolj bega prebivalce Vzhodne Nemčije, so stanovanja, ki so bila po vojni nacionalizirana in v katerih sedaj prebivajo čisto drugi ljudje. Ti sedaj zahtevajo od oblasti zagotovilo, da jih nihče ne bo pregnal iz stanovanj in zemlje, ki jo sedaj uporabljajo. Za privatizacijo podjetij je že bil storjen prvi korak; ustanovili so državni urad, ki se ukvarja z reprivatizacijo.
•
Na Poljskem se skoraj vsi odrekajo socializma in prisegajo na novi »realni kapitalizem«. Zanimivo pa je, da poljski narod ni preveč navdušen nad privatizacijo, še posebej ne nad tujim lastništvom. Edino, na kar bi pristali, je delničarstvo zaposlenih. Ta samoupravna oblika odločanja je bila tudi osnovna misel pri razpravi o oblikovanju zakona o privatizaciji. Zato trezne glave opozarjajo na možne razprodaje državne lastnine tujim kapitalistom in domačim špekulantom. Prav tako opozarjajo na to, da sc tudi s privatizacijo ne bo mogel čez noč spremeniti način proizvajanja v sedem tisoč velikih podjetjih, ki ustvarjajo skoraj 80 odstotkov narodnega dohodka. Nekaterim predlogom za privatizacijo celo očitajo, da bodo Poljsko vrnili v obdobje najslabšega kapitalizma. Zaradi tega so tudi Poljaki, ki jih pretresejo vsakodnevne težave, kako preživeti, na nekakšnem razpotju. Vendar pa kljub pomislekom obstaja načelna podpora privatizaciji, ker je to edina pot za uvedbo gospodarskega reda in normalnega življenja.
•
Češka in Slovaška sc je prav tako odločila za popolno privatizacijo proizvodnih sredstev. To je tudi osnovna gonilna sila gospodarskih reform za oblikovanje sistema, v katerem bi se poslovalo po pravilih kapitalizma. Seveda je pot do tega veliko težja, kot je to zamišljeno. Najprej so uzakonili vse oblike lastništva. Pri tem domači lastnik nima več prednosti pred tujim. Razlog je preprost: edino tuji kapital bo lahko oživel njihovo gospodarstvo in jih vrnil med razvite države sveta. To pa je tudi glavno geslo vseh strank v predvolilnem boju.
Najprej so dovolili zasebne trgovine. V privatizaciji industrije pa bodo najprej vse tovarne preoblikovali v državna delničarska podjetja, ki bodo kasneje postala prava delniška podjetja.
•
Na Madžarskem se čedalje pogosteje omenja strah pred popolno razprodajo skupne lastnine. Zaradi tega so nekatere pogodbe tudi že prišle pred sodišče, kjer so jih zaradi nizke cene razveljavili. Tako usodo je doživela pogodba med hoteli Hunga-ria in švedsko-danskim konzorcijem Quintas. Podobno pa bo doletelo tudi pogodbo o prodaji najbolj znane slaščičarne v Budimpešti.
Vse te denarne transakcije sta omogočila nova zakona o podjetjih in preoblikovanju podjetij. Da bi preprečili njuno nadaljnjo zlorabo, so ustanovili državno agencijo za ocenjevanje nepremičnin. Prav tako so predlagali moratorij na prodajo zemljišč, dokler ne bo sprejet zakon, ki bo priznaval tržno, ne pa dogovorne cene.
Trenutno je na Madžarskem 90 odstotkov proizvodnih sredstev v državnih rokah. Po obljubah zmagovalcev na nedavnih splošnih volitvah Demokratičnega foruma se bo ta odstotek zmanjšal na okoli 30. Prav tako po Evropi iščejo Madžare, ki že dolgo uspešno poslujejo, da bi se vrnili domov in na domačih tleh začeli novo proizvodnjo.
vprašanje, kako odpraviti velike neproizvodne stroške in kako ta ogromna sredstva usmeriti v proizvodnjo. V nekaterih vzhodnoevropskih državah so se tega lotili učinkovito. Zmanjšujejo stroške za vojsko, ukinjajo stroške za tujo vojsko na njihovem ozemlju, ukinjajo tajne službe in nepotrebna ministrstva.
Splošne evropske razmere so ugodne za korenitejše spremembe. Evropa je pred dokončnim spoznanjem o lastni identiteti in ekonomiji, po kateri se razlikujejo od drugih. K temu bi pripomoglo tudi že napovedano zbliževanje doslej nasprotnih strani stare celine.
Iz Danasa povzel Robert Peklaj
ODMEVI
Mala šola velikega holiševika_________
Na zboru delavcev osnovne šole Bratje Dobrotinšek v Vojniku smo sklenili, da se s člankom Janeza Severja ne strinjamo in zahtevamo objavo našega odgovora in obeh prilog: Libele iz Celja in KS Vojnik
Člani kolektiva TOZD Osnovna šola »Bratje Dobrotinšek« Vojnik čutimo dolžnost, da odgovorimo na članek Janeza Severja Mala šola velikega boljševika. S tem pa ne želimo nadaljevati polemike prek časopisa in odklanjamo tak način reševanja problemov.
Resničnost posameznih izjav bodo preverili in o njih razsodili za to usposobljeni ljudje, mi pa bi poskušali pojasniti le to, »iz kakšnega testa« smo. Življenje nobenega posameznika, družine in kolektiva ni samo belo niti samo črno, pač pa prevladuje sivina, neka srednja vrednost med dobrim in zlim. Tako smo tudi mi zlata sredina, nismo najboljši, pa tudi ne najslabši. Radi bi le, da bi lahko svoje pedagoško delo opravljali v prijetnem ustvarjalnem ozračju, na dostojni strokovi
Dokup zavarovalne dobe za uveljavitev pravice do starostne pokojnine lahko uveljavi:
•	Zavarovanec, ki še.ni dopolnil 55 let starosti (moški) oziroma 50 let ali več (ženska), če je dopolnil najmanj 35 let (moški) oziroma 30 let (ženska) pokojninske dobe;
•	Zavarovanec, ki je dopolnil 55 let ali več starosti (moški) oziroma 50 let ali več (ženska), če je dopolnil najmanj 35 let (moški) oziroma 30 let (ženska) pokojninske dobe;
•	Zavarovanec, ki je dopolnil 60 let ali več starosti (moški) oziroma 55 let ali več (ženska), če je dopolnil najmanj 15 let pokojninske dobe;
•	Zavarovanec, ki je dopolnil 65 let ali več starosti (moški) oziroma 60 let ali več (ženska), če je dopolnil najmanj 10 let zavarovalne dobe.
Dokup zavarovalne dobe za uveljavitev pravice do predčasne pokojnine lahko uveljavi zavarovanec, ki je dopolnil 55 let starosti ali več (moški) oziroma 50 let starosti ali več (ženska) in najmanj 30 let pokojninske dobe (moški) oziroma 25 let (ženska).
Dokup zavarovalne dobe za izpolnitev pogojev (do 1/3 delovnih let) za uveljavitev pravice do invalidske pokojnine lahko uveljavi tudi delovni invalid II. in III. kategorije, ki mu zaradi določene starosti niso več zagotovljene pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti.
ob najnižji pokojninski osnovi znaša kar 204.361 dinarjev. Ob najvišji pokojninski osnovi pa znaša prispevek za dokup petih let zavarovalne dobe že 968.530 dinarjev!
Nekateri temu oporekajo, češ da je dokup let predrag. Vendar pa mora biti po sami logiki stvari takšen, saj gre za ekonomsko kategorijo. Drugo vprašanje pa seveda je, kako zelo drag naj bo ta dokup. Podjetja pred stečajem bodo namreč težko našla potreben denar za svoje odvečne delavce. Tako je vprašanje, koliko bo sploh takšnih podjetij, ki bi dokup lahko plačalo.
Bolje je odpirati nova delovna mesta
Sicer pa zakon o delovnih razmerjih omogoča iskanje drugih poti za odvečne delavce, predvsem prek prezaposlovanja v manjših podjetjih, v obrti, skratka - v odpiranju novih delovnih mest.
Za to pa so seveda potrebna zagonska sredstva. Vsekakor je bolj gospodarno, če najdeš delavcu drugo delo, kot pa da ga pošlješ v pokoj, saj v tem primeru ne bo več plačeval prispevkov za pokojninsko zavarovanje. _
Zato bi moral postati dokup let izhod v sili in pod nadzorstvom. Za zdaj pa ima roko nad tem le skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Sredstva, zbrana za dokup zavarovalne dobe, bodo v skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja uporabili za sprotno pokrivanje obveznosti skupnosti. Raču-
najo celo, da bo zaradi zbranega denarja za dokup v posameznem letu prispevna stopnja za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ustrezno nižja. Morda pa bo celo mogoče na račun sredstev za dokup postopno ustvarjati sredstva rezerv.
Zal strokovna služba skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije še ni pripravljena razmišljati po novem, saj bi bilo najprimerneje sredstva kapi-talizirati, spremeniti v delnice, da bi prinašala dobiček, ne pa se oprijemati le kratkoročnih rešitev. Morda bo o tem še treba razpravljati.
Medtem ko je strokovna služba v preteklosti znala prisluhniti sindikatu, gospodarski zbornici, socialistični zvezi, komiteju za delo in drugim, je zdaj nenadoma postala povsem gluha do zunanjih pobud. Čutiti je nekakšno medvladje, v katerem si prizadevajo, da bi imeli čim manj sitnosti, da bi se otresli zunanje kontrole, oziroma, da jim ne bi bilo treba prisluhniti zahtevam od zunaj. Še več, čutiti je nekakšno netolerantnost do razpravljalcev, ki ne sodijo v ozek krog predsedstva in strokovne službe. O kakšnih olajšavah denimo za delovne invalide, kot so predlagali sindikati pri dokupu delovne dobe, nočejo niti slišati. Upajmo le, da je takšna nestrpnost le začasna, saj sc v zdajšnjem času prebujanja demokracije tudi skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne more in ne sme zapreti v nekakšen stekleni grad.
Marija Frančeškin
in vzgojni ravni. Pogosti konflikti med centralno šolo in podružnično šolo Strmec pa so začeli postajati prednostni in so začeli razjedati trdnost kolektiva. Zato smo se po temeljitih, večkratnih pogovorih in polemikah, ki niso bile nikoli enozvočne in ki niso nikoli negirale nespornih pedagoških kvalitet tovariša Pešaka, odločili, da ob reelekciji podpremo predlog razpisne komisije o menjavi vodje Podružnične osnovne šole Strmec. Nihče med nami ne zatiska oči pred svojo moralno odgovornostjo in vsak se zaveda, da se mora manjšina prilagoditi večini v tistih najbolj elementarnih odločitvah. Zato bomo kot kolektiv branili svoj ugled in naša delavca, ki sta bila na predlog pristojnih kolegic in kolegov izvoljena za opravljanje funkcij sekretarja takratne ZKS in za predsednika OO sindikata.
Smo tudi zoper javno diskvalifikacijo katerega koli našega delavca in pričakujemo, da bo o članku z navedenim naslovom izreklo svojo sodbo pristojno sodišče.
Pa še to: »... Novinar mora stvari najprej preveriti. In to po možnosti večkrat in pri različnih virih informacij. Novinar pač ne sme takoj verjeti na besedo, saj se tudi po tem loči od navadnih zemljanov, ki si to lahko privoščijo. Pa tudi če bi preverili, in bi se izkazalo, da nekatere trditve držijo, je treba presneto premisliti, kako jih oblikuje...« (Manca Košir: Mladi novinar str. 10, 2. odstavek).
Kolektiv TOZD Osnovna šola »Bratje Dobrotinšek« Vojnik
•
Delovni kolektiv Libela Celje sporoča javnosti, da je članek »Mala šola velikega boljševika«, objavljen v 19. štev. Delavske enotnosti in ki se nanaša delno na
opravljanje del in nalog ter politično udejstvovanje Marjana Po-javnika neresničen.
Predvsem pa nas čudi, da avtor takšnega članka ne išče uradnih informacij na ustreznem mestu.
Informativno vas seznanjamo, da je bil omenjeni Pojavnik zaposlen v našem podjetju od 1. 9. 1978 do 1. 9. 1979 na nalogah »vodje kadrovske službe«, ki jih je opravljal vestno, pri tem pa je bil pri sodelavcih cenjen, med delavci pa priljubljen. Kot dober delavec je bil po treh letih ponovno vabljen k sodelovanju.
Ker ni bil član ZKJ, je na družbenopolitičnem področju deloval samo pri sindikatu.
Vodja splošne službe Libele: Peter Hribernik
•
Svet krajevne skupnosti Vojnik obvešča javnost, da je bil Marjan Pojavnik predsednik sveta krajevne skupnosti v obdobju od leta 1982 do 1986. V tem obdobju je krajevna skupnost dobila okoli 80 novih objektov.
V letih od 1986 do 1990 je deloval kot predsednik skupščine krajevne skupnosti Vojnik in sodeloval pri vseh delovnih akcijah v kraju.
Tudi pred tem je bil aktiven v krajevni skupnosti in družbenopolitičnih organizacijah.
Kot ravnatelj šole pa je delu in akcijam v KS ?elo naklonjen, saj ni večje akcije, v kateri osnovna šola ne bi sodelovala (čiščenje struge Hudinje, očiščevalne akcije v KS, volitve, Titov park, teniška igrišča ipd.).
Zato smo kot krajani oziroma krajevna skunost prizadeti ob članku novinarja Janeza Severja in vodje šole Strmec Antona Pešaka v Delavski enotnosti.
Predsednik sveta KS Viki Žgajner

Razkroj federacije
Ali bodo stare malike zamenjali novi
Na severu naše še skupne (ne )-socialistične Jugoslavije so volitve minile, na jugu se nanje še pripravljajo. Imajo pa ti naši različni (pred)volilni časi veliko skupnega: balkanskost, nepote-šeni revanšizem, grožnje poražencem (da je zdaj čas njihovega la-bodjega speva), zahteve, naj (spet?) velja ena sama resnica, skupščinska premoč zmagovalcev.
Da ne bi glodali že oglodanih kosti iz domačih logov (npr. grožnje slovenskim tevejevcem zaradi domnevno pristranskega poročanja s prvega zasedanja nove slovenske skupščine), si raje oglejmo, kaj nekulturno usodnega se dogaja tudi drugod po državi.
Najprej, kaj se je »zgodilo« 4. niaja v Beogradu.
Pred stavbo Politike in TV Beograd tisti dan demonstranti niso »sodili« le Josipu Brozu in njegovemu mitu, temveč vsemu, kar je Proizvod enopartijskega enoumja in monističnega boljševiškega duha, ter vsemu, kar iz tega izhaja. Da so bili demonstranti najglasnejši pred dvema osrednjima srbskima informativnima hišama kot glavnima manipulantoma in monopolistoma nad resnico, seveda tudi ni naključje. Zahtevali so torej demistifikacijo Tita, resnico in svobodne volitve. Vse to pa hkrati pomeni, da bo Tito še vnaprej igral pomembno vlogo v protestih' proti vsemu, kar je sad dosedanjega sistema, ki ga !e poosebljal.
Ob vsem tem le malokdo razmišlja, da se medijska pozornost na vse, kar je mogoče slabega še izbrskati iz Titovega življenja, lahko sedanjim oblastnikom kaj hitro vrne kot bumerang. Če ne bo pravočasno prevladal razum, lahko v njegovi vlogi čez noč dobimo koga drugega, še živega politika. Vse, kar je v zvezi s kultom pokojnega Josipa Broza, je mogoče zelo na hitro odstraniti. Kaj pa bo po-
tem? Ali se bo kaj spremenilo? Ali bo mogoče izbrisati tudi besede nekaterih, ki so poveličevali njegovo delo in nanj prisegali? Med njimi pa je bil tudi sedanji najpopularnejši srbski politik.
Le malokdo je slutil, kaj se bo razvilo iz »fantov iz Nove Pa-zovc«, ki so bili v preteklem letu udarna skupina na vseh srbskih in drugih »protibirokratskih« mitingih. Osnovni cilj vseh teh mitingov je bila enotna Srbija, novopa-zovski jurišniki pa so imeli še »svoj« dodatni program: boj proti komunistom, proti Josipu Brozu, za konfederacijo in monarhijo. Sedaj, ko je osnovni cilj dosežen, ko je Srbija enotna, so Jovič in njegovi somišljeniki na beograjskih in zagrebških ulicah pokazali svoj pravi obraz. Zato je zdaj osnovno vprašanje: ali je ta naraščajoči val četništva, nestrpnosti in fašističnih militarnih idej še mogoče zaustaviti?! Ali bodo ostale stranke v Srbiji lahko ta naboj nevtralizirale?! Največja nesreča stranke Srbske narodne obnove je ta, da si je za osnovo svojega programa izbrala tezo o> ogroženosti Srbije tako s strani Hrvatov kot tudi s strani islama in pripadnikov drugih narodov in narodnosti. Ker se člani stranke čutijo še dodatno ogroženi od komunistov, je kot taktiko njihovega delovanja mogoče pričakovati tako napad kot obrambo, vsekakor pa vse hujšo agresivnost.
Nihče seveda nima pravice nobeni stranki prepovedovati, da bi izražala svoja stališča, verjetno pa le ni treba niolče prenašati njihovih groženj proti vsem, ki niso z njimi. Prav tako ni modro mol-
Svobodni Sindikati O Slovenije
čati ob njihovih predlogih za »zamenjavo narodov«, kar po njihovem pomeni: vse Srbe v Srbijo (tudi iz sosednjih držav), iz Srbije pa vse tiste, ki niso srbske narodnosti. Upajmo tudi da nora ideja o »tamponski coni«, ki naj bi jo okrog matične Srbije oblikovali iz srbskega prebivalstva, ki bi se priselilo iz tujine, ne bo postala
resničen del programa te stranke. Vse to vnaša med ljudi nemir in strah. Na grožnje in strah z ene strani pa enako odgovarjajo na drugi. Ravnotežje strahu pa je najhujše, kar se nam lahko zgodi oziroma se že dogaja.
Na Hrvaškem je prav tako vsak dan bolj vroče. Triumf ene same
stranke na hrvaških volitvah, ki grozi z osvojitvijo cele dvotretjinske večine v vseh saborskih zborih, je najboljši odraz političnega ozračja, ki je že pred nekaj meseci nastalo v sosednji republiki.
Mnogi trdijo, da se enopartijsko spreminja v enostrankarstvo, čeprav za tolažbo pridejo prav vsaj formalne možnosti izražanja drugačnega političnega mišljenja. Vendar je dejstvo, da se bo oblikovala tudi izredno močna zunajparlamentarna politična opozicija. kajti tisti, ki jim na volitvah ni uspelo, se ne bodo priklonili novi politični ideologiji. Predvsem ne velika večina intelektualcev, ki so kot družbena skupina na prvih hrvaških svobodnih volitvah doživeli najhujši možni poraz. Gre pa za pomembne intelektualce ne le v jugoslovanskem, temveč tudi v evropskem merilu.
ki zdaj niti čustveno niti razumsko ne sprejemajo mnogih predvolilnih sporočil sedanjih zmagovalcev: glorifikacije nacionalnega na račun vsega drugega; pravice kogarkoli do edinega pravega hr-vatstva in podobno. Optimizem v teh dneh prihaja le iz zmagovalne stranke, ki pa se za volilno
zmago prej lahko zahvali volilnemu sistemu kot pa številu glasov. Mnogim je že žal za izgubljeno priložnostjo, ker niso sprejeli slovenskega volilnega sistema, saj v tem primeru nihče ne bi imel več kot polovice sedežev v parlamentu, razmerje političnih sil pa bi bilo mnogo bližje splošnemu razpoloženju hrvatske javnosti.
Prav nič čudnega torej ni, da napovedane politične spremembe na Hrvaškem že vznemirjajo svetovno javmost, ni pa normalno, da vlada vznemirjenje tudi v medijih, med komunisti, Srbi in Židi. Zato bi morala biti prava in najpomembnejša naloga nove oblasti - pomiriti te strahove in dokazati, da so nepotrebni.
In ne nazadnje: dokaj razgreto je politično ozračje tudi v Makedoniji, kjer ugotavljajo, da že zdaj od treh prebivalcev Makedonije
eden ni Makedonec. Tudi naravni prirastek albanskega prebivalstva je izredno velik, saj se je število Makedoncev med leti 1948 in 1981 povečalo za 62%, Albancev pa kar za 91%.
Največja koncentracija albanskega prebivalstva je na severozahodu in zahodu Makedonije v pe-
tih občinah: Tetovo, Kičevo, Go-stivar, Debar in Struga. Na tem območju živi še veliko drugih ne-makedonskih prebivalcev. Ker te občine ležijo v bližini Kosova in albanske meje, se pojavlja tudi strah pred ozemeljskimi apeteti velikoalbanskih skrajnežev.
V	tem predelu je tudi gostota albanskega prebivalstva zelo ve-lika, saj živi v albanskem predelu občine Kičevo kar 150,4 prebivalstva na kvadratni kilometer, kar je več kot na Kosovu.
Rešitev za albanske probleme v Makedoniji, ki bodo verjetno vsak čas izbruhnili, je le zagotavljanje povsem enakih pravic za vse ih zmanjševanje naravnega prirastka pri Albancih, nikakor pa ne v demografskem boju, katerega naroda bo več.
Deset let po Titovi smrti lahko torej ugotovimo, da Titova Jugoslavija razpada, nova, ki nastaja, pa še nima čvrstih obrisov.
Predvsem v Srbiji so v obračunu s preteklostjo radikalni; padajo ostre, celo žaljive besede. Iz —-Beograda hočejo odstraniti Titove posmrtne ostanke, preimenovati mesta in ulice, ki nosijo njegovo ime... .Mnogi, ki so se nekdaj sončili v Titovi milosti, ga sedaj najbolj blatijo. Zgodovinarji analizi-rajo njegove odločitve in ocenjujejo njihove zgodovinske posledice. Vsekakor bi si Tito kot državnik zaslužil objektivno »pre-svetlitev«, njegovi dediči pa pri oceni njegove zgodovinske vloge žal, padajo iz ene. skrajnosti ^ v drugo. Deset let po svoji smrti je Tito te dni drugič umrl, z njim pa tudi koncept Jugoslavije kot federativne skupnosti.
Tito ni več nadčlovek; njegovo delo in ravnanje sta postala tarči -ostrih kritik, njegova dediščina je propadla. Federacijew»bratskih« narodov pravzaprav ni več, kakor tudi ni več samoupravljanja.
V	Sloveniji in Hrvaški so vodstvo prevzeli nekomunisti. Kmalu naj bi se od enopartijskega sistema poslovili tudi v drugih delih države. Samo vojska še nasprotuje tej absolutni decentralizaciji federacije. Vendar je kljub vsemu konfederativna ureditev edina rešitev za Jugoslavijo - sicer bo popokala po vseh republiških šivih in res dokončno razpadla.
Čakajo nas torej zelo nemirni časi.
Vinko Blatnik
Kolektivna pogodba
Sindikat za visoke osebne dohodke
Človek je ponavadi skeptičen do sprememb. Trepeta pred neznani m,.čeprav je vedno usmerjen v prihodnost.
V gospodarstvu Slovenije znašajo bruto osebni dohodki in neposredna skupna poraba 14,9% celotnega prihodka, neto osebni dohodki 8.1% in neposredno skupna poraba 0.5. Če to primerjamo z deleži osebnih dohodkov v razvitem svetu, je na dlani, da je delovna sila pri nas podcenjena.
Menim, da raven osebnega dohodka kaže tudi na krizo sistema. Živo delo zagotavlja aktivnost kapitala, ustvarja novo vrednost, možnosti za napredek m razvoj na višji, za državljanje in delavce ugodnejši ravni. Zato moramo pri osebnem dohodku dobiti hitko z vsemi, ki ne dojemajo avtoritete in pomena osebnega dohodka. Tu pa je vloga sindikata nenadomestljiva.
Osebni dohodek mora biti takšen, da zagotavlja Premagovanje kriznih obdobij, v katere družba prihaja.
Zdi se mi. da je država zelo spretno in premeteno glede na dosedanje omejitve (davki in prispevki in (imitirani osebni dohodki) ponudila kolektivne pogodbe. Ustvarilo se je mnenje, da so kolektivne pogodbe čarobna palica, ki bo rešila vse probleme, če je gotovo, da brez sprememb politike davkov m prispevkov, bistvenega znižanja proračuna in splošne porabe lahko kmalu pridemo v položaj, da se bodo delavci usmerili drug proti drugemu, da bi rešili vprašanje presežka delovne sile. Dejstvo je, da so ne glede na nizek eksistenčni minimum delavci pod stalnim pritiskom tehnološkega in ekonomskega presežka. Vzemimo za primer proizvodnjo končnih tekstilnih izdelkov, v kateri so dobili februarja 1990 3.512 dinarjev povprečnega osebnega dohodka (to pa je za 24% manj od slovenskega povprečja in za 20% °d gospodarstva), a so stalno navzoči na mednarodnem trgu, na katerem dosegajo tudi solidne učinke.
Ali ni to zelo poenostavljen dokaz, da z osebnimi dohodki nekaj ni v redu. Zato se zavzemam, da ne bi delali sistema delitve, v katerem bi se pod drugim imenom ponovila star način dela in star sistem, da vsak vzame, kolikor se da za svoje potrebe, kar ostane pa naj se deli. Kolektivne pogodbe razumem kot konsistenten sistem, v katerem bo zagarantirana ocena delovne sile, z boljšimi rezultati pa zagotovljena satisfikacija in motivacija delavcev. In če je država, kot smo prej omenili, predlagala in ponudila kolektivne pogodbe, potem je to priložnost za sindikat. in delavce, da državi postavijo svoje zahteve in pogoje. Uveljavljanje kolektivnih pogodb z dosledno realno ceno delovne sile (tu mislimo predvsem na osnovno plačo v povezavi s kvalifikacijo in delovnim mestom) je temelj sprememb gospodarske sestave. Za približno desetino podjetij v .Sloveniji ni rešitve ne v preživetju in ne v razvoju, tudi z upoštevanjem cene delovne sile na ravni sedanje višine zajamče-.nega osebnega dohodka (1870 dinarjev mesečno). Ali na tem graditi razvoj? Prepričani smo, da ne. In če' smo- prej omenili tekstilce, ostanimo pri njih. Ah bomo pristajali na pritoku prepotrebnega tujega kapitala; ki temelji izključno na nizki ceni delovne sile. Pri tem pa ne upoštevamo, da bo tudi tehnologija temu primerna, saj se ni potrebno truditi z vlaganji v modernizacijo, če se z nizko ceno delovne sile doseže enak ali večji učinek. Ali je smotrno, da tuji vlagatelji prenesejo del tekstilne proizvodnje zato. da ne bi plačali delavca 1.000 DEM m več. temveč samo 300-350 DEM.
Ah res želimo imeti delavca z nizko ceno delovne sile. ki bo po osmih urah trdega dela iskal rešitev v »fušu« - sivi ekonomiji ali pa socialno pomoč za preživetje? Tu smo pri davčni politiki, ki je v domeni države. Ta mora doživeti radikalne spremembe, osebni dohodni se morajo razbremeniti vseh mogočih prispevkov in davkov. Na tem področju razbreme-
njevanja gospodarstva zasluši politika GZS vso podporo.
Za delovanje vsakega sistema morajo biti izpolnjeni nekateri pogoji. Eden izmed temeljnih za tržno oblikovanje osebnih dohodkov je ureditev lastninskih odnosov. Ne zadošča sprejeti zakona o pluralizmu lastnin, če se ne definira tudi titular lastnine. Na teh temeljih se uveljavljajo različni interesi med delom in kapitalom, konkurenca, pritiski, pogajanja in nazadnje sprejemajo dogovori o usklajenem razvoju v interesu vseh. Od ureditve lastninskih odnosov je dolgoročno najbolj odvisna motiviranost delavcev za doseganje boljših poslovnih rezultatov gospodarskih subjektov, saj je odločujoče povezovanje osebnega in podjetniškega interesa v skupnega. Uspešni managerji so tisti, ki znajb pravočasno oceniti in uveljaviti motivacijo in satisfakcijo delavev za doseganje ciljev. K storilnosti usmerjen, sistemi nagrajevanja delujejo na splošno in jih je treba uporabiti za to. da pospešijo storilnost v vsem slovenskem gospodarstvu, prav tako kot ti sistemi delujejo v tržnem gospodarstvu industrijskih podjetij na Zahodu.
Trg se ne ustvarja sam po sebi ali s proklamacijo. Za to so potrebni cilji in pogoji. Že prej smo opozorili na različno dojemanje pomembnega dela trga - trga delovne sile. Ta po našem mnenju ne bo takoj zaživel v vseh razsežnostih. Potrebno je izpolniti naslednje funkcije trga delovne sile:
•	razvoj delovne sile, ki ga lahko opredelimo kot usposabljanje delavca za opravljanje dela, po katerem je na trgu popraševanje. Razvoj tehnike in tehnologije terja nove poklice, tradicionalni poklici pa se spreminjajo ali celo odpravljajo. Kot zanimivost navajamo ocene ameriških sociologov, ki ugotavljajo, da bo delavec, ki se sedaj zaposli, do konca delovne dobe okoli šestkrat zamenjal poklic.
9 Rrazporejanje delovne sile (mobilnost delovne sile) po dejavnostih in teritorialno. Nič ne pomaga, če je na primer na enem koncu Slovenije presežek delavcev določenega poklica in za isti poklic v drugem delu pomanjkanje, če ni zagotovljena mobilnost (prevoz. preselitev, začasna nastanitev itd.). Na Zahodu poznajo vrste ukrepov, kot na primer: povračilo stroškov za selitve, ločeno življenje itd.
•	Uporabnost delovne sile (delovna sila predstavlja sposobnost delavca, da opravlja določena potrebna dela). Na tem področju se s kolektivnimi pogodbami Ureja vrsta vprašanj (zaposlitev, delovni čas. razporejanje delavcev, tehnološke spremembe, sindikalne pravice itd.J.
9 Vrednotenje delovne sile - nagrajevanje delavcev. kjer lahko določamo vrednosti delovne sile. odvisno od ponudbe in povpraševanja glede na poklic in sposobnost delavca, da opravlja potrebna dela. ter
vrednost življenjskih potrebščin za reprodukcijo delovne sposobnosti delavca.
Vse te elemente in pogoje smo upoštevali pri snovanju splošne kolektivne pogodbe pri opredelitvi izhodiščnih osebnih dohodkov za posamezne zahtevnostne skupine. Prav gotovo sledi dograjevanje v kolektivnih pogodbah dejavnosti in‘podjetja.
Pri snovanju tega sistema želimo posredovati opozorili Valterja I. Wiegmana na posvetu pred enim letom:
»Jugoslovanska podjetja lahko uberejo bližnjico in z lahkoto preskočijo zgodovinsko razvojno fazo (veliko še niso zamudila), če se bodo uspela izogniti birokratskemu ali administrativnemu načinu urejanja (kar pomeni največjo nevarnost).«
V sedanjem trenutku je najbolj sporna cena delovne sile. Zdi se mi, da ne prihaja do različnih predlogov za ceno delovne sile le zaradi različnih interesov. Po našem prepričanju gre za različen prijem. Prvi je, da se ohranjajo dozdajšnje osnove in razmerja. Drugi (sindikalni prijem) je, da bi z višjimi osebnimi dohodki razbili sivino povprečnosti in poiskali in ponudili ambicioznejše rešitve. To je tudi pogoj za določanje nekaterih ciljev v okviru dejavnosti in podjetij, ker k članstvu obrnjen sindikat nima uniformiranih ciljev. Po drugi strani morajo te zahteve sindikata razgibati upravljalske strukture od podjetja do zveznega izvršnega sveta za odgovorno iskanje konkretnih rešitev za boljše gospodarjenje, razvoj in s tem boljše življenje delavcev.
Ce so osebni dohodki strošek, kar ni dilema, potem je nujno izhajati iz plače (stroška) vsakega delavca, kje seštevek plač z vsemi drugimi stroški predstavlja ekonomski prag. S kalkulativnimi metodami kombinacije stroškov, marketinško izbiro izdelkov v proizvodnji in prodaji pa se lahko dosežejo boljši učinki. Te naloge so v domeni poslovodnih kadrov, ki morajo po našem prepričanju delovati v funkciji vodenja podjetja in ne v funkciji lastnika podjetja. Zato se zavzemamo za korekcijo osnovnih plač poslovodnih in strokovnih (menegamenta) delavcev, upoštevaje določilo zakona o računovodstvu (majhno, srednje veliko, veliko podjetje) in vezave njihovih plač na dobiček. Uveljavljanje kulta dela, ki je značilno:za vso Evropo, mora biti vrednota tudi naše družbe, pa naj gre to za nekvalificiranega delavca ali direktorja. Nič ne menjati v dosedanji praksi dela. čakati na rešitve in predpisovanje višjih instanc, ne racionalizirati stroškov, ne povezati motivacije z rezultati lahko pomeni menjati obliko, vsebina pa ostane ista. Podatki iz zaključnih računov gospodarstva za leto 1989 kažejo, da bi se z zmanjševanjem materialnih stroškov za odstotek plače lahko poveča za 3.6 od stotka.	Brane Miiič
Kaj so rekli ekonomisti na brionskem posvetovanju o preoblikovanju družbene lastnine
Iščejo lastnika
»Na III. Brionskem posvetovanju jugoslovanskih ekonomistov je prevladalo mišljenje, da dokler se radikalno ne preoblikuje družbena lastnina ni mogoč noben razvojni ciklus. To laično povedano pomeni, da nikakor ni mogoč nov »ciklus (hipotekarnega) zadolževanja pri prebivalstvu ali v inozemstvu, dokler ne razčistimo, kdo bo dejanski dolžnik slehernega sposojenega dinarja, od občana do federacije ali konfederacije. In če dalje poenostavimo brionske razgovore prejšnji teden, to pomeni, da ni več zaželena pa tudi ne možna nikakršna »nacionalizacija razvoja«, saj ni nihče več tako močan, da bi »nacionaliziral izgube«, ki jih vsak tak koncept razvoja ' ofenzive nujno proizvede.
Miodrag Zec, beograjski ekonomist iz mlajše postave, dobeseno povezuje usodo razvoja in lastništva ter pravi, da je »nemogoče pričakovati ekspanzijo novega 1 razvojnega ciklusa brez radikalnih sprememb struktur lastništva, ker je to podlaga, na kateri racionalno funkcionirajo tržne institucije in instrumenti in na kateri se zagotavlja mehanizem formiranja kapitala, nje-^gova racionalna lokacija in učinkovito uporabljanje«.
To, da se zdaj vsi strinjajo s takšnimi ugotovitvami in poudarjajo, da je slovo od družbene lastnine neizogibno, še ne pomeni, da obstaja tako v teoriji kot v praksi strinjanje o tem, na kakšen način »reka-pitalizirati«, finančno in lastninsko »restruktuirati«, »re-privatizirati«, odprodati ali razdeliti, vnovčiti in titulirati, se pravi, učinkovito aktivirati kapital, ki je skrit v megleni družbeni lastnini in ki je pod ogromno hipoteko tujih upnikov in domnačega prebivalstva. Ta veliki problem pa je tudi osrednji v latentnem političnem kaosu, ki bi eksplozivno izniknila v primeru nepremišljenega poskusa, da bi razjasnitev lastninskega računa »pokrili« z nujnim pričetkom novega investicijskega ciklusa in z umetno spremembo negativne stopnje rasti v »pozitivno nulo« - zaradi
navideznega dinamičnega izhoda iz krize.
Nebojša Savič, glavni organizator brionskega zbora in dober poznavalec sodobnih razvojnih modelov, je verjetno zato štel, da je potrebno pomirjanje »določene nervoze« in nestrpnosti, ki se kaže v javnosti«, izzvala pa ju je sedanja negativna stopnja industrijske proizvodnje. Recesijo pojasnjuje z znanim fenomenom	»stabilizacijske
krize«, ki se vedno pojavi kot posledica antiinflacijske politike, in celo dodaja, da bi »raje imeli še dve leti negativno stopnjo rasti in hkrati zagotovili pogoje za izvajanje gospodarske aktivnosti na trajnih osnovah«. Pri tem opozarja, da bolivijske izkušnje kažejo, da je »cena neuresničevanja programa večja od cene stabilizacije«.
Tudi Miroljub Labus, prav tako iz Beograda, ni za naglico z novim razvojnim ciklusom, ker meni, da zanj še niso ustvarjeni vsi pogoji. Misli, da predvsem finančna konsolidacije podjetij in bank ostaja poglavitni problem jugoslovanskega gospodarstva pa tudi glavni problem aktiviranja trga kapitala. To, da je federacija praktično nacionalizirala del kapitalnega dolga podjetij in poslovnih bank, potem ko je izdala obveznice monetarnim oblastem na račun pokritja negativnih tečajnih razlik (9,871 milijard dolajrev), je ukep, ki ga Labus pozdravlja, postavlja pa vprašanje, zakaj niso te obveznice prenosljive in ne morejo kotirati na trgu kapitala dodajmo, da bi videli, kako se ceni trdnost federalne vlade in bodoče Jugoslavije). Ob tem pripominja, da to, da je nacionalizirana »pasiva« podjetij in zank, nič ne pove o vrednosti njihove »aktive« - čemur bi se reklo, da »lastninska tajnost« tava med knjigovodsko in realno vrednostjo.
O lastninskem razčiščevanju v zvezi s federacijo Miroljub Labus opozarja, da je federacija prevzela ogromno premoženjsko odgovornost in obveznost, ki jo je samo delno kompenzirala z lastniškimi pooblastili (mimogrede pa še
omenja, da je nerazumno, da je federacija podarila vrsto zgradb in poslovnih objektov republikam in pokrajinam).
Slovenski model
Gotovo bo še veliko prepirov med lastniškimi preoblikovanji in imenovanji, v katerih morajo po naravi sodelovati vse naše države. Zanimivo je, na primer, da so Slovenci dokaj odprto patentirali neke vrste »narodni lastniški dežnik« z navidez nevtralnim modelom emisije republiških obveznic za pokritje izgub velike narodne industrije. Niso namreč niti poskušali prodati TAM-ovih in drugih naprav neposedno tujemu lastniku, ampak se je država Slovenija za pokritje obveznic zadolžila v tujini. Tako se je republiška ' država vrinila med slabo stoječe industrije in potencialne lastnike z vseh strani tujine. Ali se ni na tej liniji porodila tudi nenavadna Pučnikova ideja o nacionalizaciji zaradi tituliranja slovenskega kapitala?
Po drugi strani so v Sloveniji šli najdlje pri širjenju različnih pobud in akcij za »privatizacijo« podjetij, da bi relativno učinkovito gospodarstvo zares napravili učinkovito. Bogomir Kovač, eden prvih zagovornikov »reprivati-zacije«, ja na Brionih opozoril na »krožno blokiranje« možnih rešitev. Če nameč želimo spremeniti »socialistično gospodarstvo«, tedaj je potrebna hitra privatizacija, ki je zaradi neugodnih okoliščin, ko prebivalstvo nima denarja, možna samo po nizkih cenah. Nizke cene pa v pogojih neobstoja konkurence in nerazvitih finančnih institucij ter negotovega pravnega sistema povečujejo možnosti za špekulacije. Tako eno zavira drugo. Tudi vsi doslej ponujeni moleli »denacionalizacije« velikega gospodarstva imajo različne in resne slabosti. Model državne lastnine, četudi le kot prehodna rešitev za nadaljnjo prodajo, skriva v sebi nevarnost etatistike, še posebej, če se komaj izvoljene »alternativne ekipe« ne uprejo poskusu, da se hitro afirmi-
rajo kot vsey€dni ekonomski čarovniki ali pa da prično lastnino razdeljevati po strankarskih zaslugah. Model delavskih delnic ali trenutne privatizacije ne prinaša svežega kapitala, konzervira staro upravljanje in ne zadovoljuje kriterija pravičnosti. Podobne učinke ima model darila lastnine občanom, ker je v tem primeru dolžnik dive-dende narodno gospodarstvo, glede na to, da občanov ne moremo ločevati po tem, ali so dobili dobre ali slabe vrednostne papirje. Na koncu, model iznajdbe ali ustanovitve institucionalnega lastnika (razni skaldi) ne zagotavlja izboljšanja upravljanje in čiščenja stroškov in presežkov zaposlenih.
To je treba plačati
Tomislav Dumezič, znani analitik Ekonomske politike, je na Brionih analiziral vse druge slabosti predlaganih modelov. On, na primer, eksplicitno pravi, da država ne more biti pretežni lastnik, ker za konkurenco ni dovolj le večje število podjetij, temveč več lastnikov, iz če sledi nevarnost, da se bo v konfederalnem ambientu še naprej razplamenevala vojna »narodnih kapitalov«. Kako veliko in delikatno je lastniško vprašanje, kaže tudi njegovo mnenje. Da nobena prodaja lastnine ni možna, dokler ni lastnika. Po sledi te finese ostanejo številne komplikacije v zvezi s prometom, prodajo in razprodajo 50 milijard dolarjev, ki »ležijo« v poslovnih knjigah 20.000 naših gospodarskih enot. Problem se še večkratno poveča, ko z ekonomskih in filozofskih fines preidemo na politične finese.
Ante Markovič, predsednik ZIS, ki je o decembrskih opatijskih sumničenjih ekonomskih ekspertov zdaj na Brionih dobil bučne aplavze in jasna priznanja, je v svojem govoru ponovil stališče, da se bo vlada držala načela, da mora vsak, ki hoče lastnino, le-to pošteno plačati. Tako se je Markovič indirektno pridružil tistim, ki menijo, da je poglavitni cilj »privatizacije«, da se v jugoslovansko gospodarstvo zlije svež kapital.
Številni strokovnjaki namreč že pravijo, da bi bilo nevarno razširjati iluzije, da se da vse dobro prodati, pošteno prodati. Če se tudi pri nizki doseženi ceni prek jasnega lastniškega razmerja v našem gospodarstvu pojavi »naravni sovražnik stroškov« (Jože Mencinger), bi bila morda izguba pri ceni hitro nadokna-
Nebojša Savič, sekretar zveze ekonomistov Jugoslavije o vladi, stroki, reformah in razvoju
Vlada po meri teorije
Profesor Savič, po opatijskih dvomih, namenjenih anti-inflacijskemu programu, lahko rečemo, da je tu na Brionih prišlo do »pobotanja« ekonomistov z vlado Anteja Markoviča?
Ne bi rekel, da so bili odnosi »napeti« po opatijskem posvetu. Vrsto let je bila določena razlika med ekonomisti in ZlS-om. Po decembrskem programu lahko zdaj, pet mesecev pozneje, opazimo, da končno obstaja usklajenost med vladinimi ukrepi in priporočili jugoslovanske ekonomske stroke pa celo tudi teorije.
Tu ste rekli, da je bil antiinflacijski program večdimenzionalen. Katere dimenzije »že delujejo«, katere pa je treba še aktivirati?
Inflacija je nedvomno zaustavljena, makroekonomska politika očitno daje rezultate. Ali na mikroekonomski ravni, torej na področju interne ekonomije ta program še ni dal zadostnih učinkov za začetek širokega procesa restrukturiranja. Ker mi niti sistemsko, še posebej pa ne v praksi, nismo imeli racionalnega gospodarskega subjekta, so bila naša podjetja »presenečena«, niso pričakovala, da bo ostrina in doslednost izvajanja antiinflacij-skega programa takšna, kakršna je in kot naj tudi ostane. Preprosto, niso pričakovali, da bo vlada vztrajala.
Rekli ste, da ni treba širiti nervoze za začetek novega razvojnega ciklusa, dokler ne bodo zagotovljeni pogoji za trajno rast. Ste tudi mnenja, da je jasna lastnina glavni pogoj za obnovljeni razvoj?
Danes pri nas ne gre - kot prej v ambientu klasičnega socialističnega industrializma - za to, da je treba za vsako ceno pričeti nov investicijski val, da bomo zaposlili vse živo. Stvari se je potrebno lotiti na povsem nov način. Pretežno se moramo nasloniti na podjetniški model razvoja, takšen pristop pa je globoko povezan s preoblikovanjem lastnine. Najvažnejše je vprašanje, kako obstoječi kapital premestiti v območje učinkovitejšega in ne kateregakoli poslovanja.
Da, ta hip pustimo ob strani relativno uspešne; poglavitni problem so slabi. Večkrat sem predlagal, da bi napravili program restrukturiranja 10 največjih izgubarjev Jugoslavije; ugotovili bi, da so v njih deli, tovarne in proizvodne linije, ki bi jih bilo najbolje prodati ali dati v najem.
Mnogi menijo, da ste z osebnim angažiranjem uspeli ohraniti relativno dobro sodelovanje jugoslovanskih ekonomistov srednje in mlajše generacije, kljub splošnim prepriom pa tudi zadnjim kritikam znanstvene sekcije. Bodo jugoslovanski ekonomisti, za razliko od drugih cehov, ohranili kontinuiteto sodelovanja in dialoga?
Nekdo je na tem brionskem posvetovanju rekel, da je to prvi jugoslovanski zbor po razhodu na kongresu partije. Mislim, da je jugoslovanska znanost generalno gledano, ohranila integriteto, čeprav se je včasih pri posameznih stališčih v določenih trenutkih pokazala tudi regionalna obarvanost. Podlaga za integriteto je v bistvu v tem, da večina jugoslovanskih ekonomistov danes meni, da je profit glavni motiv poslovanja, če pa izhajamo iz profita, teritorialne meje niso pomembne.
D. B. (Danas)
dena z dobičkom pri učinkovitosti - pa čeprav bi mnogi v veliki zmašnjavi »prvotne akumualcije« benderovsko obogatili.
Na teze tipa, da je tudi razprodaja boljša od stopicanja na mestu, da je tudi delitev mršave družbene dediščine tistim, ki so ji najbolj blizu, boljša od epidemije nervozne Opatije itd., Kiro Gligorov od-
govarja, da bi bilo »hitenje« v nasprotju z ekonomsko logiko in dejanskim življenjem.
Če široke, fleksibilne, raznovrstne spremembe ustvarijo kreativno družbeno atmosfero in povečajo učinkovitost, privatizacija ne bo imela arome po velikem porazu vseh idej socialne pravičnosti.
Dimitrije Boarov (Danas)
Kolektivne pogodbe
Strokovnjaki svetovnega slovesa v ZSSS _________________________________
Vzhodne Evrope. Sodeloval je pri raziskavah v projekt Evropa 92. V pogovoru bo sodelovala tudi profesorica na bruseljski univerzi Libre dr. Therese Plapain, izvednika za kolektivne pogodbe.
Pogovor bo priložnost za ZSSS, da v času snovanja kolektivnih pogodb reši mnoge dileme in dvome v sedanjih razmišljanjih.
V ZSSS smo prepričani, da le na stroko lahko opremo programske usmeritve.
Brane Mišič
Predsedstvo RS ZSSS bo skupaj s Fakulteto za organizacijske vede iz Kranja pripravila 18. maja ob 9. uri v Domu sindikatov promocijo knjige dr. Marcela Bolla de Bal »Plačilo za uspešnost v sodobni družbi«.
Avtor knjige je doktor sociologije, psihologije in ekonomije, predstojnik sociološkega inštituta in profesor na bruseljski univerzi Libre. Je strokovnjak svetovnega slovesa, ki je opravil vrsto raziskav v zahodnoevropskih državah, Japonski, ZDA in deželah
PREJELI SMO
Sindikati - mešetarii pri kolektivnih pogodbah
S pogodbami, o katerih v zadnjem času toliko pišemo in govorimo, pravzaprav začasni delodajalci prodajajo delovna mesta, ki jih kupujejo delojemalci. Razlika med običajno prodajo je ta, da poskušajo delodajalci (v zadnjem času) vedno bolj prevzema to vlogo Gospodarska zbornica) prodati delovno mesto čim ce-
neje, delojemalec pa ga kupiti čim dražje.
Spominjam se iz povojnih let, ko so bili na Ptuju še pogosti živinski sejmi, da sem z zanimanjem opazoval, kako so prodajalci in kupci barantali za živinčeta, dokler končno niso udarili v roko in s tem sklenili pogodbe. Pred tem so na veliko navijali vsak v svojo korist. Kupci, ki niso bili vešči v barantanju, so najeli za to opravilo mešetarje, ki jih je bilo na vsakem sejmu dovolj in ki so za določeno provizijo omogočili čim ugodnejši nakup svojemu klientu. Seveda vsi mešetarji niso bili enako usposobljeni in zato
tudi ne enako iskani.
Med nekdanjimi živinskimi sejmi, ki so bili popolnoma tržno usmerjeni, in med sklepanjem kolektivnih pogodb lahko potegnemo paralelo. Ker delavci kot kupci delovnih mest sami niso dovolj usposobljeni za barantanje, opravijo ta mešetarski posel njihovi sindikati, ki dobijo za to seveda provizijo. Tudi pri tem mešetarjenju ne bodo vsi sindikati enako sposobni in naravno je, da se bodo delavci odločili, da jih bo pri pogajanju zastopal sindikat, ki mu bodo najbolj zaupali in ki bo strokovno dovolj podkovan ter idejno dovolj trden, da bo
dosegel za delavce najugodnejše pogoje v kolektivni pogodbi.
Tu naj omenim, da je bil prvi neodvisen sindikat v Sloveniji spočet že pred dobrim letom prav na Ptuju ter da so skoraj vse nove ideje, ki so jih danes prevzeli tudi drugi slovenski sindikati, s Ptuja. Od tod izvira tudi pobuda za ime »Zveza neodvisnih sindikatov Slovenije« (čemur je sledila »Zveza svobodnih sindikatov Slovenije«.
Dr. Adolf Žižek, dipl. inž., upravni odbor Neodvisnih sindikatov Slovenije, Ptuj
Svobodni Sindikati W Slovenije
Kaj pričakujejo velenjski rudarji od nove vlade
Potrebujemo dolgoročno energetsko politiko
Slovenska energetika se je znašla v hudo nezavidljivem primežu. Z ene strani jo stiska ekonomika, z druge ekologija. Skrajni čas, bi rekel kdo, ki se spozna na sodobne danosti razvoja energetike. Tembolj, ker sta bili prav omenjeni prvini dolga leta diletantsko zapostavljeni, posledice se nam kažejo v ekološkem opustošenju dežele in pa v vrtoglavih številkah manjkajočega denarja za pokrivanje starih (ne)ekonomskih zablod in novih razvojnih potreb. Kot na dlani je torej, da je oblikovanje nove in dolgoročne energetske politike ena glavnih nalog nove slovenske vlade. Slovenija je na razpotju, ko se bo morala odločiti o tem, kakšen bo njen razvoj, pri čemer pa mora že zdaj računati vsaj na dve nespremenljivi postavki; na zmanjšanje porabe energije, na enoto družbenega proizvoda ter na ekološko sanacijo in njeno siceršnjo omejenost.
Bržda je potrebno prav s tega zornega kota gledati na dogajanja, ki se ta čas odvijajo v razpadajočem Rudarsko-elektroenergetskem kombinatu Franc Leskošek-Luka v Titovem Velenju, o čemer smo se pogovarjali z Jankom Luknerjem, v. d. predsednika poslovodnega odbora kombinata.
Iz tega pogovora je najprej moč izluščiti, da so se Velenjčani končno le odločili za novo organizacijsko podobo, ki so jo uskladili z zahtevami zakona o podjetjih. Janko Lukner je dejal, da so v Titovem Velenju dolgo časa iskali tisti »dovolj močan skupni interes«, na podlagi katerega bi se lahko odločili za zamenjavo sedanjega kombinata z novim močnim skupnim podjetjem. Toda takšnega interesa niso našli, zato so se odločili, da se kombinat po podjetniškem načelu razdeli na šest družbenih podjetij. Nova podjetja so: Tiskarna, Sipak, ESO, Avto-prevoz in servisi, TEŠ in Rudnik lignita. Prav te dni so končno našli tudi pravo rešitev za imetje in ljudi nekdanjega sozda. Odločili so se, da delavce in imetje nekdanje DSSS in Zavarovanja razdelijo na vsa nova podjetja, medtem ko bo družbeni standard novo skupno podjetje, v katerem bo imelo vsako novo podjetje svoj delež. Največjega, približno 75 odstotkov, dobi rudnik.
ekološko skupino, za katero predvidevajo, naj bi bila novo skupno podjetje Rudnika lignita in Termoelektrarne Šoštanj.
Eno najbolj akutnih vprašanj, s katerim se spopadajo v Titovem Velenju, je seveda lanska izguba (samo rudnik jo je imel 309 milijonov dinarjev). Problem naj bi rešili tako, da bi dolg kombinata odkupila slovenska država, s čimer naj bi hkrati reševali
Janko Lukner poudarja, da takšna organiziranost seveda ni dokončna, temveč zgolj izhodišče, s katerega se bodo sklepale nove takšne ali drugačne organizacijske ali poslovne povezave. Omenil je
tudi vprašanja, povezana z lastninjenjem družbene lastnine. Kaj več nam o tem Janko Lukner za zdaj, kot je dejal, še ni mogel povedati. Rekel je le, da naj bi medsebojne pravice in obveznosti, ki bi nastale
s takšnim pokrivanjem dolgov, uredili s pogodbo med njimi in vlado oziroma državo. Ne zdi pa se Luknerju pošteno, da bi družbeno premoženje delili na podlagi trenutnega gospodarskega položaja, saj je ta v mnogih primerih zgolj odraz neugodnih pogojev za gospodarjenje, ki jih je odrejala država. To'še zlasti velja za REK Titovo Velenje, ki je moral na primer lani zaradi neurejenih gospodarskih razmer najemati kratkoročna posojila in samo za obresti odmaknil več kot pa so znašali celoletni bruto osebni dohodki, čeprav so, kot poudarja Lukner, delovno intenzivna panoga. Poudariti pa je treba, da tak predlog še ni šel v proceduro, kar pomeni, da čaka novo vlado.
Stvari pa bo treba rešiti kar v najkrajšem času, saj se težave nadaljujejo tudi v tekočem poslovanju. Lukner jih vidi predvsem v razliki med dogovorjeno ceno za giga jone, ki naj bi za prvo letošnje trimesečje znašala 5,8 DEM in realizirano v skupnem prihodku, ki pa je bila samo 3,4 DEM. »Lahko se postavimo na glavo in še naprej z vso močjo iščemo notranje rezerve, te razlike preprosto ne moremo pokriti,« pravi Lukner.
In kakšna usoda čaka kopanje premoga in pridobivanje električne energije v Šaleški dolini? Lukner je odgovor na to vprašanje tesno povezal z nujnostjo oblikovanja slovenske dolgoročne energetske politike. Nova vlada se bo tega vprašanja morala lotiti dolgoročno, kajti premogovništvo je panoga, ki ne prenese nihanj. Janko Lukner je svoje mnenje podkrepil z dogajanji iz Kavčičevih časov, ko so zaradi krčenja premogovništva v Velenju odpustili kakih 300 kvalificiranih rudarjev. Potlej, v naftni krizi, pa so bili prisiljeni iskati delovno silo po vsej Jugoslaviji. In rezul-
tat? Nekdanjih 300 kvalificiranih rudarjev je nadomestilo več kot tisoč nekvalificiranih delavcev. Takšni prijemi bi v današnjih časih, ko so jame v Titovem Velenju visoko mehanizirane, kajpak lahko povzročili še veliko večje zagate.
In kaj to konkretno pomeni za Titovo Velenje? Po Lukner-jevih besedah so perspektive dovolj jasne, če se zagotovijo že opredeljene investicije v jamo Šoštanj, ki naj bi jo odprli leta 1995, za čistilne naprave v Šoštanju itd. Po tej različici bi si Slovenija zagotovila izkop 4.700.000 ton lignita letno in sicer za najmanj 25 let. Brez novih investicij bi Velenjčani do leta 2015 lahko zagotavljali manjše količine lignita. Kajpak z usodnim vprašanjem, kaj bo potem.
Seveda pa je pri obeh različicah treba računati še na dokajšnje stroške saniranja posledic rudarjenja. Za karkoli
se že bo nova slovenska vlada odločila, nič ne bo šlo brez no- -vih vlaganj. Lukner je dopustil tudi možnost, da se v Sloveniji odločimo za postopno zapiranje rudnikov, vendar mora biti tudi takšna odločitev dologročna. In - to je tudi treba povedati - tudi takšna varianta pomeni velike stroške. Ljudem bo pač treba zagotoviti nova delovna mesta.
Poslej stvari vsekakor ne bodo mogle teči tako kot zdaj. Ker Slovenija dobiva pogodbene količine električne energije iz drugih republik, ker nemoteno dela večina njenih energetskih naprav, šoštanj-ska elektrarna vskakuje samo ob različnih izpadih, kar na drugi strani pomeni ogromne količine premoga na depojih. In še: zaradi tega naj bi velenjski rudarji letos nakopali kakih 4.300.000 ton premoga, kar je 400.000 ton manj kot bi ga lahko po planu. Zdaj problem odvečnih delavcev rešujejo tako, da v jamah manj delajo, kar pa po Luknerjevem mnenju ne more iti v nedogled. Če se bomo prihodnje leto odločili za izkop
4.000.000 ton, potem je treba vedeti, da je v rudniku približno 600 ljudi odveč. In za te bo pač potrebno najti nova delovna mesta. Kakor koli se bo že slovenska vlada odločila, Velenjčani od nje pričakujejo dolgoročno usmeritev, ki je z narodnogospodarskega gledišča tudi nujna.
Ivo Kuljaj
Borca sindikalnega turizma _______________________________
Borzno sporočilo številka 3
A. Počitniške zmogljivosti, ki smo jih pripravljeni ponuditi drugim:
(063) 26-632 - korespondent
3-posteljne sobe (2)
1. Metro Celje - telefon Gorjanc Berta
Počitniški dom - otok Krk - Šilo Od 1. 7. do 10. 7.
Od 11. 7. do 20. 7.
Od 21. 8. do 30. 8.
Cena penziona 360,00 din, otroci od 4. do 12. let 180,00 din otroci do 4. leta 90,00 din
VABIMO VAS K SODELOVANJU NA BORZI SINDIKALNEGA TURIZMA
Sporočila pošljite na naslov: Svet Zveze svobodnih sindikatov Slovenije - BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA - Dalmatinova 4, Ljubljana - Metod Zalar.
Vaš borzni agent Metod Zalar
Neobstoječi podpisniki kolektivnih pogodb
Reformni procesi objektivno razbijajo obstoječo razdelitev ekonomske in politične moči in zahtevajo nove> optimalne odnose med osnovnimi načeli, ki zagotavljajo stabilizacijo na ekonomski, politični in vrednostni ravni.
Osnovno vprašanje reforme postaja nasprotje med zahtevami po učinkovitosti in socialnih pravicah in od pravilne izbire rešitev bo objektivno odvisen uspeh reforme. Vse pomembne moči jugoslovanske družbe so se opredelile za reformo, sprejemanje tržišča in tržnega gospodarstva pa je postalo najpomembnejše načelo.
Š tem pa še vedno ni rešena usoda reforme v celoti, ker se pojavlja precej odporov proti institucionalizaciji tržnega gospodarstva in ker niso dovolj preučili resničnih odporov in njihove razširjenosti v družbi.
Od sprememb v lastninskem kompleksu je tudi odvisno, ali bodo nastale realne razmere, da bi poleg tržišča blaga začela delovati tudi trg kapitala in delovne sile. Še vedno pa je vprašanje lastnika družbene lastnine, saj se za to potegujejo država, delavci in državljani. Nič manj pomemben ni prehod iz sedanje družbene lastnine v jasen lastninski režim, pomembno pa je tudi to, kakšno je optimalno razmerje med procesi nacionalizacije (pretvarjanje v državno), privatizacije (prodaja) in razdelitvijo zaposlenim (delničarstvo). Na temeljno vprašanje: kdo skrbi za učinkovitost, kdo je odgovoren in dobi dobiček, ni mogoče odgovoriti.
dokler ne bo znan nosilec lastnine. Brez tega je uvajanje pojmov, kot so trg dela in kapitala, kolektivne pogodbe, določanje obsega pooblastil menežerjev, nesmiselno. Kolektivne pogodbe veljajo samo takrat, ko je jasno določena lastninska struktura in ko se ve, kdo so lastniki in delodajalci ter kakšne so osnovne delavske pravice in kdo jih zagotavlja.
Sedanji model splošne kolektivne pogodbe, v ' katerem nastopata Gospodarska zbornica Jugoslavije kot delodajalec in sindikat kot zastopnik delavskih interesov, ne izpolnjuje pogojev, ki so potrebni za kolektivno pogodbo. Takšne kolektivne pogodbe so podobne dosedanjim samoupravnim sporazumom o delitvi dohodka. S kolektivno pogodbo želi sindikat zagotoviti doseženo raven socialnih pravic, denarja za to pa ni več. Država z večjimi pooblastili direktorjem želi povečati delovni učinek brez dodatnih stroškov, hkrati pa ne opušča samoupravljanja. Zato je povsem utemeljeno vprašanje, kakšen delodajalec je GZJ in ali sedanji sindikat ustreza delavskim potrebam v tržnem gospodarstvu. Če ima direktor podjetja pooblastilo, da podpisuje kolektivno pogodbo, da sprejema, odpušča in plačuje delavce, je vprašanje, s kom in kakšno pogodbo je podpisal on. Če ga pooblašča država (z zakonom), potem je logično, da je država lastnik, če pa gre za družbeno lastnino in samoupravljanje, potem je spor z delavci neizogiben. Mene-žerji so po opredelitvi odgovorni lastnikom in
ne delavcem. Cena dela se določa kct socialna kategorija, ki je določena z ravnjo porabe, za razdelitev je pomembna nomenklatura strokovnosti in ni povezana z učinkovitostjo poslovanja.
Brez temeljite lastninske reforme ne bo mogoč prehod iz političnega v tržno gospodarstvo, prav tako ne bo mogoče preprečiti neposrednega vmešavanja politike v gospodarstvo, saj se novi menežerji zakonito opirajo na centre politične moči in postajajo njihova transmisija. To pa zato, ker za svoje odločitve ne odgovarja osebno zunanjim lastnikom niti ne s svojim lastništvom. V družbeni lastnini so pooblastila prenesli na menežerje, saj ti sprejemajo pomembne odločitve, tveganja za neuspešne odločitve pa prevzema družbena (nikogaršnja), lastnina. V življenju se bo zgodilo, da bo sedanji menežerski sloj moč materializiral in bo zato družbena lastnina namesto v državno ali privatno prešla v roke vladajoče tehnostruk-ture oziroma da se brez točno določene procedure izvede lastniška transformacija. Prihajalo bo do uporov delavcev, ki se bodo upirali samovolji direktorjev, spore pa bo reševal politični vrh. Ti procesi so že vidni pri ustanavljanju samostojnih sindikatov.
Uvajanje tehnostrukture ne bo rešilo težav jugoslovanskega gospodarstva, temveč moramo učinkovitost gospodarstva doseči z lastninsko transformacijo kot osnovo, na podlagi katere deluje tehnostruktura. Menežerje lahko
postavlja samo lastnik (privatnik, država, delničar), sedanja stanje, v katerem lahko direktor izbira in zamenjuje podjetje, njegova pooblastila pa izhajajo iz zakona, ki ne določa državne lastnine in obveznosti, ki iz tega izhajajo, pa le podaljšuje položaj, v katerem ni moogče natančno razmejiti in oblikovati interesov.
Pooblastila in odgovornost izhajajo iz lastništva in samo lastništvo lahko predstavlja podlago za rizik. Če je tveganje ločeno od lastništva, potem ni racionalnega gospodarstva. Na-pačna je razlaga, da reformam nasprotujejo samo »tehnobirokratske strukture«, ki z reformami izgubljajo svojo moč, saj sociološke študije kažejo, da se bo reformam upirala tudi velika množica delavcev in državljanov, saj se bodo čutili prevarane v tej »prekinitvi odnosov med političnim vrhom in delavci« (Županov). Usoda reforme na Poljskem, položaj delavcev v NDR, odpori perestrojki v SZ ne prihajajo samo iz vrha nekdanje vodilne garniture, ampak iz najširših družbenih slojev (Zinovjev).
Jugoslovanski reformatorji vedo, kakšni morajo biti tržno gospodarstvo in njegove usta- ► nove, težava je le v izbiri primernega postopka za prehod iz sedanjega sistema v novega in racionalno oceniti stroške reforme, jih zmanjšati, saj se mora zaradi nevarnosti socialnih zlomov natančno določiti odpor in njegovo družbeno razširjenost.
Iz Ekonomske politike prevedel
Robert Peklaji
Španija
Spopadi in kompromisi
Ob koncu petdnevnega kongresa Generalne delavske unije (Union General de Trabajadores, UGT) so delegati tega največ-jega španskega sindikata enoglasno in z ovacijami ponovno izvolili za svojega predsednika Nicolasa Redonda. Priljubljeni , sindikalni vodja, ki ga je katalonski časopis La Vanguardia pred kratkim pohvalil kot »najbolj zaupanja vrednega mnenjskega voditelja v državi«, pa je v svojem zaključnem govoru na kongresu dejal: »Začelo se je drugo obdobje španske demokracije.«
Iz te izjave zveni samozavest človeka, ki je po mnogih porazih in razočaranjih uspel marsikaj narediti za svojo sindikalno organizacijo in s tem za špansko delavstvo. Za mnoge Špance je celo postal utelešenje tiste socialistične zavesti, ki je med člani že osem let vladajoče Socialistične delavske stranke (PSOE) očitno že izginila. To trditev neortodoksni delavski voditelj Redondo rad ponavlja; vendar pa v zadnjih tednih kaže več pripravljenosti na dialog z »izdajalskimi« socialisti v vladi. Po Francovi smrti je Redondo svoje sindikalno združenje z 960.000 člani brezpogojno podredil potrebi, da mlade španske demokracije ne bi z ničimer ogrozili. Zato je bil do leta 1987 UGT takorekoč državni sindikat, ki svoje politične sorodnosti z vladajočo socialistično stranko sploh ni skrivala. Za člana PSOE je bila ‘•tovariška dolžnost postati tudi član sestrske sindikalne organizacije UGT. V tem času sta se socialistični sindikat in vodstvo PSOE, pa celo komu-
nistični sindikalni voditelji iz Delavske komisije, osredotočili na zmerno reformistično politiko, na poudarjanje skromnosti in samoodpovedo-vanja. Danes, po uspelem demokratičnem eksperimentu, ko je Španija že vzor mnogim srednje in vzhodnoevropskim državam, mnogi pozabljajo na to konstruktivno vlogo sindikatov. Po prihodu socialistov na oblast leta 1982 se je Redondo postopno »spreobrnil« v glavnega protagonista nove, nič več potrpežljive in razumevajoče sindikalne politike, ki je svoj vrhunec doživela s splošno stavko pred dvema letoma. Na vrhuncu svojega spora z bivšim tovarišem in zdajšnjim predsednikom vlade Gonzalezom leta 1988 je Redondo večkrat opozoril, da je v takratnem občutljivem obdobju sindikalna levica pristala na 20-odstotno povečanje plač, ko je bila inflacija bistveno višja, in da je pri več kot dvajsetodstotni brezposelnosti moralo špansko delavstvo samo nositi breme gospodarske krize.
Na spopad z vladajočimi socialisti vodstvo UGT ni pristalo zlahka. Ko naj bi leta 1985 zaradi politike prestrukturiranja v industriji izgubili še novih 750.000 delovnih mest in so jih komunisti pozvali, naj se jim pridružijo v splošni stavki, je Redondo še vedno mislil, da so takšni vladni ukrepi neizbežni. Še zadnjič je pristal na dogovor z vlado, ki je med drugim prinesel realno zmanjšanje kupne moči delavstva za tri odstotke, toda hkrati se je prvič distanciral od preveč tržno usmerjene gospodarske politike vlade.
Tako kot njegov vzornik Helmut Schmidt je tudi Gon-zalez menil, da sta omejevalni gospodarska in socialna politika nujni. »Ta stranka bo morala premisliti, ali so od njene politike imeli koristi revni ali bogati,« je opozoril Redondo na kongresu PSOE tik pred izbruhom odkritega konflikta.
Vzrok za splošno stavko konec leta 1988 namreč niso bile toliko socialne zahteve (povečanje podpore za brezposelne, povišanje pokojnin, skrčenje delovnih pogodb za določen čas itd.), temveč je šlo za izbruh že dalj časa rastočega nezadovoljstva nepriviligira-nih in socialno ogroženih ljudi z vladno politiko, ki je po njihovem mnenju šla na roke le bogatim kapitalistom.
Nicolas Redonda
Ta spektakularna splošna stavka je dokončno končala obdobje partnerstva med vlado, podjetniki in sindikati in celo Gonzalez sam je priznal, da je zadala njegovi vladi težak političen udarec.
O spremembi smeri gospodarske politike so se bili sindikalni predstavniki pripravljeni pogovarjati šele takrat, ko bi vlada izpolnila pet pogojev: umaknila sporen program o delu mladoletnikov, povečala dohodke upokojencev in državnih uslužbencev za najmanj dva odstotka, razširila podporo za brezposelne na najmanj 48 odstotkov brezpo-
selnih in izravnala minimalne pokojnine z minimalnimi plačami.
Dolgo časa nobena stran ni bila pripravljena na kompromis in to igro na vse ali nič sta prekinila šele dva volilna uspeha socialistov. Njihova zmaga na lanskih junijskih volitvah za evropski parlament je pokazala, da nezadovoljstvo španskih delavcev z njimi vendarle ni tako splošno. Na parlamentarnih volitvah pa so socialisti celo uspeli za las obdržati večino, kar je bil za sindikalne voditelje jasen dokaz, da si volilci ne želijo ideologizacije ali celo radikalizacije španske politike. Hkrati je do takrat najmočnejšemu sindikatu UGT resno začela groziti konkurenca komunistične Delavske komisije in novonastalega »rumenega« sindikata uslužbencev. Neka njihova interna javnomnenjska raziskava je namreč pokazala, da namerava na letošnjih volitvah v podjetniške svete več kot desetina dosedanjih volilcev UGT voliti drugače. K novi pripravljenosti na kompromis na obeh straneh pa je pripomogla tudi konjunktura s svojimi nasprotujočimi si učinki: kljub zavidljivi štiriodstotni realni rasti družbenega proizvoda so možnosti zaposlovanja ostale omejene, saj se je po lanskem zmanjšanju brezposelnost spet začela povečevati, hkrati pa vlada še ni uspela obrzdati inflacije.
Prvič v zgodovini španskega delavskega gibanja je tudi prišlo med obema na j večjima sindikatoma do sporazuma o akcijski enotnosti in nekateri opazovalci v tem celo vidijo znak, da bo prišlo do nastanka enotnega sindikata, v katerem bosta imela sedanji
UGT in Delavska komisija vodilno vlogo.
Prvi dve kompromisni ponudbi vlade kažeta na to, kako zelo si tudi ona želi pokopati stara nasprotja. Najprej je sindikatom priznala pravico do nadzora nad spoštovanjem vseh časovno omejenih delovnih pogodb. Vsak podjetnik mora »legalnemu zastopniku delavcev« v desetih dneh poslati v nadzor kopijo delovne pogodbe. Ta poteza je nedvomno reakcijama množične obtožbe, češ da je vladna gospodarska politika le kapitalistično usmerjena. Za bližajoča se tarifna pogajanja pa ima Gonzalez v žepu še drugo darilo v znak sprave.
Čeprav se gospodarski in finančni minister Solchaga vztrajno zavzema za to, naj se plače povečujejo le do stopnje inflacije, je vlada pripravljena na 7,5-odstotno povišanje plač, kljub le 5,7- odstotni inflaciji.
Tretja Gonzalezova poteza pa je nenavadna - zamenjal je namreč ministra za delo Ma-nuela Chavesa, ki je največ naredil ravno za izboljšanje odnosov med vlado in sindikati. Na njegovo mesto pa ni hotel imenovati nikogar, ki bi lahko veljal za bolj naklonjenega tej ali oni strani, ampak se je odločil za profesorja ekonomije Luisa Martineza No-vala, ki pa kot socialistični poslanec regije Asturije dobro pozna gospodarske in socialne probleme iz domačih krajev.
V prihodnje naj bi torej igral vlogo spretnega posrednika med vlado in sindikati, hkrati pa tudi poroka, da bosta končno spet našli skupni jezik.
Romana Dobnik ar-Šerug a
Švedska
Pitava blaginje v Krizi
namreč sklenila presekati nevarno spiralo rasti plač in cen. Plače so v preteklih letih ušle z vajeti (lani so se, recimo, povečale za 9 odstotkov, medtem ko je bilo zahodnoevropsko povprečje le 5 odstotkov), kar
Voditelji mladih vzhodnoevropskih demokracij zadnje mesece pogosto prihajajo na obisk k Skandinavcem, da bi si od blizu ogledali znameniti švedski model, ki se jim zdi prava »tretja pot« med dokazano uničujoče neučinkovitim realsocialističnim modelom in preveč zgolj k dobičku usmerjenim liberalnim kapitalizmom. Visoka življenjska raven, zagotovljena zaposlitev in socialna varnost od zibke do groba z učinkovito mrežo kvalitetnih državnih socialnih ustanov, tako si pač večina ljudi predstavlja varno in človeka dostojno življenje. Od tod tudi paradoks, da je ravno Švedska, sicer kraljevina, na nek način edina prava socialistična država na svetu...
Toda občudovalce z Vzhoda so dogodki v zadnjih mesecih morali prepričati, da ima tudi švedski model države blaginje nekatere resne pomanjkljivosti. Švedske vladne krize, zaostrovanja gospodarskih razmer in trenj med različnimi političnimi skupinami sicer zunanji opazovalci ne jemljejo tako tragično kot sami Švedi, saj gre v primerjvi s totalnim kolapsom sistemov v Vzhodni Evropi in že kar kroničnimi težavami večine zahodnoevropskih držav za »veliko hrupa za prazen nič«. Vseeno pa so vse naštete težave tej skandinavski lepotici dokončno odvzele nerealno avreolo nekakšnega raja na zemlji.
Švedi čedalje bolj čutijo, da živijo iz leta v leto slabše. Realni dohodki že nekaj let padajo, letošnja inflacija bo ver-
jetno dvomestna in če k temu dodamo že dobro znano težko breme visokih obdavčitev, ni čudno, da je nezadovoljstvo ljudi, ki so se navadili na samo po sebi umevno materialno blaginjo in državno skrb za socialno varnost, vse večje.
Kamenček, ki je sprožil plaz, je bil februarski vladni program stabilizacije, ki je predvideval zamrznitev plač, zamrznitev cen in prepoved stavk. Zlasti slednje je povzročilo veliko razburjenje in pred parlamentom se je zbralo pet tisoč ljudi, ki so demonstrirali:	Nočemo diktature!
Na takšne žrtve švedski volilci niso bili pripravljeni in na tej točki je prišlo do velike »zakonske krize« v dolgoletni zvezi med vladajočimi socialdemokrati in sindikati. Eden izmed temeljev švedskega modela ja namreč ravno tako imenovani socialni dogovor med vlado in sindikalnimi organizacijami, ki so ga podpisali že leta 1938, in v katerem so sindikati pristali na to, da svojih pravic ne bodo uveljavljali s stavkami, ampak da se bodo za pogajalsko mizo dogovarjali o plačah delavcev in delovnih razmerah. Od sklenitve takšnega mirovnega sporazuma med delom in kapitalom so imeli švedski delavci velike koristi. Dobili so visoko raven varstva na delovnem mestu in socialno varnost, o kakršni večina drugih zahodnoevropskih delavcev lahko le sanja, nenazadnje pa tudi visok življenjski standard in mirno življenje v družbi, kjer se problemi urejajo izključno s konsenzom, soglasjem
vseh. V teh razmerah so postali sindikati izredno močni in vplivni in zdaj so v bistvu del sistema. Čeprav bi njihovo povezanost z vladajočo stranko težko enačili s paradržavno vlogo nekdanjih sindikatov na Vzhodu, so v svojem delovanju nedvomno najtesneje povezani s socialdemokrati.
Sindikalna organiziranost švedskih delavcev je izjemno visoka, skoraj osemdeset odstotna. Največja sindikalna organizacija LO ima 2,2 milijona članov in zajema kar 90 odstotkov delavcev v neposredni proizvodnji. Mnoge njihove lokalne podružnice so kolektivno priključene k socialdemokratski stranki. Druga sindikalna zveza TCO z 1,1 milijona članov združuje približno 75 odstotkov tako imenovanih »belih ovratnikov«, torej uslužbencev. V najmanjšo SACO/SR (270 tisoč članov) pa se združujejo zaposleni z univerzitetno izobrazbo. V njem sta na primer sindikata učiteljev in diplomiranih inženirjev.
V podjetjih imajo sindikati veliko moč. Sindikalni poverjenik za varstvo delavcev lahko, na primer, če preti življenju ali zdravju delavcev akutna nevarnost, zapre vso tovarno. Poleg tega morajo vodstva podjetij po določilih zakona o soodločanju iz leta 1977 seznanjati sindikalno organizacijo v podjetju z vsemi pomembnimi	vprašanji.
Uradna sindikalna politika je ves čas odklanjala stavke kot sredstvo boja, toda v zadnjem
času so se razširile »divje stavke« (leta 1988 jih je bilo
18.000,	lani pa že 20.000), ki jih sindikalni funkcionarji niso uspeli obvladati, niso pa si jim upali nasprotovati. Med nedavno vladno krizo so tako stavkali bančni uslužbenci, s stavkami pa so pretili tudi v mnogih drugih dejavnostih.
Nepriljubljenemu svežnju ekonomskih ukrepov premiera Ingvarja Carlssona je namreč botroval tudi neuspeh na tarifnih pogajanjih. Vlada je
je še dodatno spodbujalo inflacijo. Posebnost na švedskem trgu delovne sile je to, da je brezposlenost tako rekoč zanemarljiva, zato imajo zaposleni še toliko bolj močan položaj, saj njihovih pretiranih zahtev po poviških ne morejo krotiti s konkurenco iskalcev zaposlitve na trgu delovne sile. V nasprotju s popularnimi predstavami švedski delavec tudi ni prav posebno priden - po produktivnosti je precej pod zahodnoevropskim vrhom. Družboslovci in poli-
tiki, ki skušajo pripraviti delavce k temu, da bi bili pripravljeni na malce več žrtvovanja pri premagovanju zdajšnjih težav, tudi navajajo podatke, da dela povprečni Šved teden dni manj na leto kot Danec in celo mesec dni manj kot Japonec. Statistika tudi pravi, da prebije v enem letu kar mesec dni na bolniškem dopustu in da, če prištejemo še druge izostanke, na primer roditeljske obveznosti, letno »pr.ešprica« kar 330 ur svojh delovnih obveznosti.
Tudi zato, opozarjajo strokovnjaki, je nerazumna zahteva nekaterih po povišanju plač za 15 odstotkov, če pa je stopnja njihove produktivnosti vsaj desetkrat manjša od teh zahtev. Nenazadnje postaja za gospodarstvo vse hujše breme vzdrževanje države blaginje, to je visokega in kakovostnega socialnega varstva za vse Švede, ki pa ga želijo kljub -velikim stroškom ohraniti.
Nedavna vladna kriza sicer še malo ni sprožila razpada sistema, je pa ponovno opozorila na to, da potrebuje znameniti švedski model dobro »prevetritev«, prilagoditev spremembam, ki tudi od države blaginje in ideala enakosti zahtevajo nekaj več ostrine in manj pristojnosti, pa tudi morebiti manj odgovornosti za dobro počutje državljana.
S tem v zvezi tudi sindikatu postavljajo nekaj resnih vprašanj. Gotovo je, da se delavci nočejo in ne smejo odreči nobeni od dosedanjih pravic, zato jih bodo v prihodnje še večkrat šokirali neljubi vladni ukrepi. In na katero stran se bodo v teh konfliktih postavile sindikalne konfederacije, ki so se v dolgih letih bolj ali manj nedramatičnega sožitja z oblastjo polenile in razširile v mogočno, nič kaj bojevito birokracijo?
Romana Dobnikar-Šeruga
Univerzalna strankarska (protiboljševiška) vadnica (XV.)
0 domoljubnih skrbeh istrskih prikolicarjev
Vprašanje:
2e pred volitvami ni bila nobena slovenska stranka za zdajšnjo federacijo; vse so v en 9las kričale: ali konfederacija Ali je govorjenje o pra-vici do odcepitve tega ali onega naroda od skupne državne tvorbe res nekaj tako Pregrešnega, da je treba kar naprej s prstom kazati na nas *n govoriti, da se gremo kontrarevolucijo?! Spomnimo se samo mitinga v Beogradu, ko smo to svojo pravico napisali v slovensko ustavo. Ne samo d°ma, tudi v svetu ponekod r}ič kaj radi ne poslušajo o na-sih takšnih namerah - če bi se v Jugoslaviji res ne znali do-9ovoriti, kako delati in živeti Pod skupno streho.
Kar naprej poslušam, da srno Slovenci pred usodno odločitvijo, pa naj ostanemo v konfederaciji ali se odcepimo, vendar še vedno ne vem, kaj tako dobrega naj bi nam nndila konfederacija, da bi se nam splačalo v njej ostati, in kaj tako hudega naj bi se nam (z)godilo, da bi morali iti na svoje?
Tako nas sprašuje France Š., upokojeni direktor, ki preživlja jesen svojega življenja v svojem vikendu v Vrsarju, pa zdaj ne ve, ali bo po morebitni odcepitvi Slovenije od Jugoslavije moral zaprositi za hrvaško ali italijansko državljanstvo, če bi hotel živeti v Istri. Ali ne bo po odcepitvi Slovenije od Jugoslavije celo ob svojo istrsko posest? Bi tam lahko pustil vsaj prikolico?
Odgovor:
Pravico do samoodločbe ne smemo enačiti le s pravico do odcepitve. Pravica do odcepitve in vzpostavitev lastne države je le eden izmed možnih načinov uresničitve samoodločbe. Moč je celo napovedati, da za obdobje po zaključku procesa dekolonizacije zanesljivo to ne bo najbolj pogost način uresničitve samoodločbe. Razne oblike svobodnih asociacij narodov, vstopanje v federativne državne tvorbe, zlasti pa razne oblike t. i. interne samoodločbe, bodo nedvomno, kot je videti, prevladujoči načini uresničevanja samoodločbe v bodočem in so
tudi že v sedanjem svetu. In to iz vrste razlogov, ki so bili odločilni tudi za Slovence med NOB in so še toliko bolj danes. Enonarodna država je v sodobnem svetu le stežka uresničljiva in je nedvomno nekaj, kar v obdobju silovitih procesov regionalnih in svetovne integracije prej sodi v preteklost kot v bodočnost. Se posebej velja to za Evropo in v njej po letu 1945 vzpostavljen sistem, ki je deklarativno potrjen s Helsinško listino in kjer si je brez jedrske apokalipse težko zamišljati spremembo obstoječih državnih meja.
Vendar vse to ne pomeni, da zanikamo pravico do odcepitve kot eno izmed možnih načinov uresničitve samoodločbe. To bi pomenilo ne le zanikati Leninova izhodišča o pravici do samoodločbe, temveč tudi narodno prakso ter ustavna izhodišča SFRJ.
Po leninskem učenju - tudi po naših avnojskih izhodiščih - in po mednarodnem pravu imajo vsi narodi načeloma pravico do samoodločbe,
Kadrovski siaiom
-	Veš, mladi kolega, všeč mi je, da si prizadeven, zavzet in tudi kritičen, vendar vidim, da ti bom moral še pomagati in svetovati, da boš postal kadrovik, kot se spodobi. Odkar sem vodja kadrovske službe v Polme-talu, dosti prispevam k razvoju podjetja in lahko se pohvalim, da smo ugledni zato, ker smo bili vselej na liniji.
-	Kadrovska služba ni matematika, kjer je ena in ena vedno dve. To je zahtevna kombinacija različnih interesov, ustvarjalno iskanje kuloarno sondiranje, to je politika v pravem pomenu besede. Spominjam se svojega prvega sekretarja, ki me je učil: Kadrovska politika je stvar partije, z njo stojimo ali padamo. Vidiš, tako je to.
-	Res je, mladi prijatelj, danes je drugače, včasih je bilo laže. V razpis smo napisali, da so za delovno mesto potrebne moralno-poli-tične kvalitete in kdo ti je kaj mogel. Ali pa smo omenili družbeni dogovor o uresničevanju kadrovske politike v občini. Ničesar ni bilo potrebno utemeljevati in pred nikomer se zagovarjati. Da, da, danes je drugače.
-	Praviš, da te moti, ker ima odklonjeni kandidat več pogojev za opravljanje tega dela, kot jih ima sprejeta tovarišica. Morda že, morda, ampak v življenju je vse relativno. Naj se spet spomnim sekretarja iz moje mladosti. Trdil je, kdor je politično slab, ne more biti strokovno dober. Vidiš, res je vse relativno.
-	Toda, zapomni si, kolega. Če nekdo meni, da igrajo največjo vlogo pri sprejemanju kadrov družinske in prijateljske vezi,
agencija VIP, finančni, ljubezenski in drugi višji interesi, to je natolcevanje. To ni res, saj imamo komisije, ki delajo samostojno, objektivno in pošteno.
-	Spet omenjaš primer tovarišice Alenke. Kaj nisi opazil, da je direktor s svinčnikom pripisal na dnevni red, ki smo mu ga poslali: »Naj se sprejme tovarišico Alenko«.
-	Prijatelj, še nekaj moraš vedeti. Naša kadrovska služba dobiva veliko pomoč od zunaj. Tu so različne koordinacije, ki zbirajo podatke neprecenljive vrednosti, jih urejajo, strokovno analizirajo in sklepajo. Kratko in malo, kanalizirajo naš umski potencial in vedno postavijo pravega človeka na pravo mesto.
-	Vprašuješ glede izobrazbe, da to je važna stvar. Ampak, najboljša šola je življenje. Zato lahko zapišemo v objavo, da je potrebna visoka strokovna izobrazba in dve leti delovnih izkušenj, ali višja izobrazba in tri leta delovnih izkušenj, ali srednja strokovna izobrazba in štiri leta delovnih izkušenj. Ne priznam pa, da razpise prilagajamo kandidatu in če našega ne moremo sprejeti, ne sprejmamo nikogar, prihodnjič pa bolj spretno formuliramo.
-	Da, dragi kolega, naš poklic je lep, ampak težak. Verjemi, da se počutim bedno, ko prepričujem odklonjenega kandidata, da ima manj pogojev kot sprejeta tovarišica, čeprav oba veva, da je ravno obratno. No, naj bo, želim ti dosti uspehov, saj vem, kadar bo šlo za višje interese, boš storil, kar je treba.
Vladimir Batič
vključno s pravico do odcepitve. To velja tudi za Slovenijo. Mednarodno pravo, ki sicer pravico do samoodločbe uveljavlja kot del svetovnega »orde public«, pa je prav do odcepitve, kot dela vsebine pravice do samoodločbe, bilo vedno zadržano. To je razumljivo, saj vsaka zahteva po odcepitvi v imenu samoodločbe trči ob fundamentalno načelo o suverenosti in ozemeljski celovitosti držav. Vendar pravico vsakega naroda, da »sam odloča o svojem političnem statusu«, da »vzpostavi svojo suvereno in neodvisno državo«, kar je preprost povzetek dikcije najpomembnejših mednarodnih dokumentov, nanašajočih se na samoodločbo, ni mogoče razumeti tako, kot da sodobni mednarodni red vnaprej odklanja vsako odcepitev. Zanikati pravico do odcepitve kot del pravice do samoodločbe bi pomenilo razvrednotiti samo pravico do samoodločbe; pomenilo bi vsaki večnarodni državni tvorbi dejansko okrniti značaj svobodne združbe narodov. Brez načeloma priznane pravice do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve, večnarodna državna tvorba zlahka »degradira v ječo narodov«. Prav zagotavljanje	samoodločbe,
vključno s pravico do odcepitve pa je, kakorkoli že formalno to izgleda, vendarle garancija svobodnosti državne združbe, načelna pravna garancija vsakemu narodu, torej tudi slovenskemu, da je gospodar svoje usode, torej svoboden, le po lastni volji združen v večnarodno državno skupnost.
Zastavlja pa se vprašanje, kdaj more zahteva po odcepitvi biti tudi smotrna ali celo edini način za uresničitev pravice do samoodločbe kakega naroda? Kdaj more odcepitev biti realna in smotrna pot k uresničevanju interesov (narodnih in razrednih) ljudi na določenem ozemlju?
Če je raison d’etre, smisel in vsebina pravice do samoodločbe v težnji, da bi vsi narodi enakopravno in brez razlikovanja glede na raso, narodnost, vero, jezik itd. neovirano uživali človekove pravice in da bi jim bile zagotovljene možnosti za svoboden in optimalen političen, gospodarski, kulturni razvoj, potem ni potrebna posebna daljnovidnost za ugotovitev, da k uresničevanju teh ciljev pot ne vodi prvenstveno preko parodiranja sveta na enonarodne države, oziroma uveljavljanje koncepta »en narod - ena država«. To potrjuje tudi izrazito nenaklonjeno stališče do raznih secesijskih gibanj v sodobnem svetu - razen seveda, kolikor ni šlo za osvobajanje kolonij.
Če odmislimo vsakokratne konkretne zgodovinske pogoje in omejitve, v katerih se neka zahteva po odcepitvi postavlja, moremo kot nek splošen okvir smotrnosti in legitimi-tete take zahteve postaviti naslednjo trditev: kadar bi bil v neki državi onemogočen obstoj in razvoj kakega naroda, kadar bi bil ta izpostavljen grobemu zatiranju, diskriminaciji ali celo genocidu, kadar bi mu torej bile zanikane najbolj elementarne sestavine samoodločbe in človekove pravice; takrat in le takrat more in mora postati smotrna in legitimna tudi zahteva po odcepitvi.
Nekaj velja še posebej poudariti, za kakršno koli ures- ' ničitev konkretne zahteve po samoodločbi že gre, bistveno ni, za kaj se narod odloči (za lastno državo, za združitev v federacijo, za priključitev, za avtonomijo ali ako drugo obliko interne samoodločbe):	^
bistveno je, da je to njegova odločitev, njegova lastna, svobodna odločitev!
Vir: dr. Ernest Petrič, Slovenci in razmerje metod - država, referat na Ziherlovih dnevih 22. in 23. oktobra 1987, zbornik knjižice FSPN str. 387-389.
Tokrat bolj zares kot za šalo, ureja ta izobraževalni kotiček
vaš Janko Špiček
Humoreska - intervju
Brez komunistov-ni Jugoslavije
Dr. Borisav Jovič je v torek postal predsednik predsedstva SFRJ. za eno leto. Torej je na mestu šefa države zamenjal dr. Janeza Drnovška. Seveda je tako dr. Jovič najprimernejši človek za naš pogovor in nemudoma smo ga poiskali v Beogradu. Priti do njega ni bilo težko, tako da se zdijo govorice, da se Miloševič in Jovič zadnje čase ne moreta najti, izvite iz trte.
-	Gospod Jovič, nam lahko zaupate, za kaj se boste zavzemali kot šef države?
»Najprej, jaz nisem gospod, ampak tovariš...
-	Že, že, gospod doktor toda pri nas v Sloveniji se s tovariši obkladajo le še člani znotraj strank, med strankami pa so vsi gospodje.
»No, ali vidite, kako dvoličen je več večstrankarski sistem. Znotraj ste tovariši, navzven pa gospodje.«
-	To je res. Vsega tega je kriva prenovljena ZK. Prej je bilo prav nasprotno.
»No, vidite. Opažam, da ste umen človek. Aha, vrniva se k vprašanju. Kot šef države se bom seveda zavzemal za čim hitrejše sprejetje nove ustave. Z ustavnimi spremembami smo leta 1988 dobili dovolj podlage za gospodarsko prenovo, s spremenjeno ustavo pa bomo šele imeli pravi temelj za uvajanje političnega pluralizma.«
-	Toda politični pluralizem smo že vpeljali v Sloveniji, uvedli so ga na Hrvaškem, uvajajo ga celo v Srbiji...
»Vse to je protizakonito. In vse to skupaj nič ne velja. Šele ko bomo po temeljiti razpravi sprejeli novo ustavo, se bodo lahko formirale stranke, ampak nova ustava zagotovo ne bo dovoljevala takšnih enonacionalnih strank. Te bodo strogo prepovedane. Poznamo slabe izkušnje stare Jugoslavije, s tem ki je razpadla, in edino Zveza komunistov je bila sposobna med vojno in dolgo po njej povezovati jugoslovanske narode. Zato sem tudi proti vsaki konfederaciji, kajti konfederacija je le tih pristanek za razpad. Zato sem za federacijo, ki bo uspešno opravljala svoje funkcije.«
-	Rekli ste, da je komunistična partija edina sposobna povezovati jugoslovanske narode. Ali torej to pomeni, da bi Jugoslavija brez komunistične partije razpadla?
»Seveda.«
-	Toda samo zaradi komunistične partije se pa res ne splača držati Jugoslavije skupaj?
»Kako da ne. Kaj pa naj sicer počneta dva milijona članov zveze komunistov Jugoslavije.«
-	Saj bi šli lahko v druge stranke, kot so šli v Sloveniji?
»Ne omenjajte mi več Slovenije. Tam se vse zmenite pod mizo.
Pri nas v Srbiji pa nobena stranka ne bi sprejela v svoje vrste nekdanjih komunistov.«
-	Doktor Jovič, ali bo res vaša prva državniška pot v Izrael?
»Da, če me bo Miloševič pustil, hočem reči, če me ne bo ^
prehitel.«
Bogo Sajovic
jm LIPE SVEDER: ČAS POGREBOV
20 Delavska enotnost ...»»
Jože Zagorc iz Stogovcev:
Tovariš iz Litostroja vedi, da jaz dobim za kilogram pitane govedi 23 dinarjev...
Priznam, da sem v precepu, pošteno povedano ne vem, kako predstaviti možaka Zagorčevega kova. Je upravnik in mehanik, je predsednik in na njivo vozi traktoristom pivo, je predsednik sindikata in krajevne skupnosti, je pač eden izmed brezštevilnih v širši javnosti brezimnih organizatorjev, ki so zaslužni, da se ta naš vsakdanjik pomika naprej. Na bolje.
Od vajenca do upravnika
Lovili smo ga, kot ga zadnjih deset let iščejo tudi drugi. Toda najprej moramo povedati, kje so sploh ti Stogovci. To je kraj med Cmurekom in Apačami ob Muri. V Stogovcih ima svoj operativni štab Jože Zagorc, vodja delovne enote, od prvega januarja podjetja Kmetijstvo Črnci, do takrat ene izmed enot kmetijskega kombinata Gornja Radgona. Jožetov operativni štab ima 25 delavcev,
' ki bdijo nad 600 hektari njiv in 1100 glavo govejo čredo pitancev. K temu prištejmo še nekaj kombajnov, en velik in nekaj manjših traktorjev, ki so po dolgem in počez, ponoči in čez dan ničkoliko-krat orali to zemljo Apaške do-<t. Ime.
Jožetov operativni štab je v resnici majhna pisarna ob večji sobi, ki jo imajo za jedilnico (po toplem obroku in končanem delavniku si mora vsak delavec sam pomiti pribor) na enem koncu mehaničnih delavnic. Pozabili smo na »ka-trco«, s katero se zdaj v »službene namene« fantje prevažajo.
Pred šestindvajsetimi leti je Jože prišel v takratni kombinat za vajenca avtomehanske stroke. Od vseh del je imel najmanj avtome-hanskih, saj so noč in dan popravljali le traktorje. Potem je prišel do vodje tistih delavnic, pa se na-
prej šolal, postal delovodja, vodja enote in je zdaj že nekaj let upravnik enote v Stogovcih.
K že omenjenim funkcijam bi morali prišteti še vrsto drugih, vsekakor pa to, da je predsednik komisije za osebne dohodke. In prav to jutro je imela komisija sejo. Takoj zatem je Jože planil v katrco in začel se je lov od Apač in Črncev do Stogovcev in nazaj, dokler ga nismo že povsem obupani prestregli v Stogovcih.
Vsi delavci so se včlanili v svobodne sindikate
»Tovariš Jože, temu na drugi strani telefonske žice povejte, da vas čez pol ure ne bo v Radgoni,« smo prosili.
»Več kot pol ure se nimamo kaj pogovarjati. Vse je jasno, vse se že ve. Razen, če v resnici hočete pošteno povedati kakšno o nas kmetih. Če ste res prišli, da bi videli, kako in kaj delamo, kaj ustvarimo. Vse vam ponujam: zadnjo plačilno listo, zemljevid naših površin, zemljevid zasejanih poljščin, staro in novo farmo pitanih govedi...«
- Najprej bi radi izvedeli, kako je izzvenel sestanek o plačah...
»Slabo. Ni denarja. Enostavno ni denarja. Vodstvo je upoštevalo vse naše predloge, v resnici gre samo za enega in ta vsebuje 30 odstotno povečanje osebnih dohodkov, žal, trenutno ni denarja.
In smo tam. Ti se raztrgaj, dosegaš v resnici lepe rezultate, toda za plače ni denarja. In potem prideš v mesnico in strmiš: ti si dobil za kilogram pitane govedi 23 dinarjev, tam pa astronomija. Zato pravim še enkrat: »Tovariš iz Litostroja, Ljubljane ali TAMA v Mariboru, vedi, da dobim za kilogram pitane govedi 23 dinarjev. Za kilogram pšenice pa pet. Zato
bi vsi mi, ki delamo na zemlji, radi stali vsaj enkrat na oni strani tehtnice. Kajti že tisti trenutek, ko sta to govedo, ta pšenica, stehtana, sta enkrat dražja, pa čeprav stojita še vedno na istem dvorišču.«
- Kdo potem pobira smetano?
»Mi ne. Zagotovo ne. Poglejte naše dohodke, načrt mesečnih opravil, vprašajte fante, ki se izmenjujejo za krmili traktorjev kar na njivah, ali onadva, ki imata sama na skrbi 600-glavo govejo čredo. Raje jih ne sprašujte o tem, ker so že vsega siti. Vsi smo v istem sindikatu, vsi naj bi težili k skupnemu cilju in potem to...«
-	V katerem sindikatu?
»Mi v Kmetijstvu Črnci smo vsi do zadnjega v Svobodnih sindikatih Slovenije. Kaj bi naj bilo v tem presenetljivega? Si lahko predstavljate koga izmed nas, ki delimo skupaj noč in dan, dobro in slabo, skupaj doživljamo nesrečo tovariša, gremo na izlet ali organiziramo kakšno slavje, da bi bil kdo - izjema? Kako bi'se ta počutil?«
Govedo je deležno večje skrbi od delavca
-	Ne vemo, verjetno vsaj nelagodno.
»Jaz vam povem, da še huje. Enostavno ga ne bi bilo več zraven. Zdaj pa poglejmo, kako bi bilo to v resnici. Vzemimo za primer traktoriste. Vi veste, da je narava našega dela prilagojena in strogo naravnana na naravne razmere, da so konice, ko mora stroj teči tudi po teden dni neprenehoma. Ko se fantje izmenjujejo za krmilom kar na njivi, ker je predrago, da bi se s stroji vračali ali da ti ena ura zamude izniči četr-
tino dohodka. Denimo ob žetvi, ko ti lahko neurje pomendra pridelek ali zdaj, ko škropimo, da ne popazi na temperaturo ali mešanico. Zemlja je kapital tistemu, ki jo ljubi in zna z njo ravnati. Tistemu zemlja trud tudi poplača. Zal je pri nas še vedno tako, da priden in samo z delom ne obogati...«
- Kolikšni so vaši osebni dohodki?
»Lani sem vse leto zaslužil 18.000 dinarjev. Zadnja plača je znašala z vsemi dodatki sedem tisočakov, osnovna pa je 4100 dinarjev. Naše plače ne moreš primerjati z meseci, ker je delo naravnano na naravne danosti. Tako denimo delajo nekateri fantje marca le 90 ur na mesec, oktobra pa 350. Ali da onadva, ki skrbita za pitance, nimata ne prostih sobot ne nedelj. Dopuste jim omogočamo z zamenjavami. Vsak delavec je »specialist« za posamezna opravila ali nalogo. Vsak ve za vsakega, kaj je sposoben, koliko zmore in koliko dela. Žal je v kmetijstvu še vedno tako, da je pitanec v našem hlevu bolj varovan in negovan kot naš delavec. Oglejte si hlev, ki smo ga pred štirimi dnevi napolnili. Vse urav-
navajo mikroprocesorji, vse je urejeno tako, da imajo pitanci najidealnejše razmere. Zdaj pa primerjajva življenje fantov, ko denimo siliramo krmo. Si lahko predstavljate, koliko ton krme je treba pripraviti na jesen za 1100-glavo čredo? In prav takrat bo za-
gotovo nastopilo jesensko deževje, njive se bodo spremenile v močvare, v katerih človek, in stroj nemočno gazita. In vendar se nobeden ne bo pritoževal, nobeden zatajil, ker ve, da bo s tem obremenil sotovariša, na koncu koncev pa tudi sebe. Pri nas ne prihaja do sporov. Sam sem trdno prepričan, da se z lepo besedo doseže mnogo več. Treba je graditi na zaupanju, na sposobnosti in znanju. Zal prav naravne danosti še vedno odvračajo mlade od dela na zemlji. Resnici na ljubo, tudi slabe plače...«
Sindikat ne sme popuščati pri plačah
- In spet smo pri plačah.
»Točno. Za pošteno delo, pošteno plačilo. Mi poznamo svoj pokic in svoje delo. Hodimo tudi po svetu. Zakaj torej drugod gre, pri nas pa ne? Najprej zato, ker vsaka država podpira in varuje svoje kmetijstvo. Ima dolgoročno kmetijsko politiko. Ima urejene tržne razmere. Pri nas pa na vsa usta govorimo o tem, kako naj bi kmetijstvu pomagali, na eni strani nekaj regresiramo, vse vhodne su-
rovine pa s cenami prebijajo vse razumne meje. Poglejte, liter tega škropiva danes velja že 500 dinarjev! Zdaj pa izračunajte, koliko ga ta škropilnica v eni uri porabi in koliko škropiva potrebujemo, denimo, samo za šestino, torej sto hektarov!
V našem podjetju je v neposredni proizvodnji 85 delavcev. Na skrbi imamo 2000 hektarov zemlje. V zadnjih enajstih letih, odkar imamo tega direktorja, smo dosegli velik napredek. Nove stroje, nove hleve, plače so nekoliko boljše. In zdaj sva spet pri sindikatu. Jaz sem funkcijo predsednika sindikata prevzel zato, ker sem trdno prepričan, da je osnovna naloga sindikata boj za plače. Za delavca. Sindikat bo toliko delavski, koliko se bo v njem delavec videl. Nekateri so se bali tega novega včlanjevanja. Jaz pa pravim, da je to dobro, da se končno ugotovi, kdo je kdo in kje je kdo. O sodelavcih nisem niti trenutek podvomil, da se ne bi ponovno včlanili. Delavec mora imeti neko varstvo in svobodni sindikati so trenutno edini, ki lahko dejansko nekaj pomenijo v boju za delavske pravice. Po tej reorganizaciji se edino bojim, kako bodo v radgonski občini zdaj organizirali pravno pomoč, ki jo je doslej vodil predsednik občinskega sindikalnega sveta, ker je bil po naključju pravnik. Dober pravnik in dober predsednik. Škoda, da je odšel. To je za sindikat na območju radgonske občine velika izguba in izguba za sindikat nasploh, ker so mimo tisti časi, ko je bil lahko sindikalni aktivist vsakdo.«
- Ponekod zdajšnji reorganizaciji sindikata marsikaj očitajo...
»Po moje gre pri tem za dve stvari. Na eni strani je opaziti boj za stolčke in strah pred izgubo položaja, na drugi strani pa se boje močnega sindikata. Sindikat, če bo takšen, kot bi moral biti in kot je. rečeno, da bo, je razumljivo trn v peti slehernega povzpetneža ali nesposobnega direktorja. Zakaj pa tam, kjer se dobro in uspešno gospodari, ni trenja, nezaupanja in razprtij? Zakaj ostaja sindikat praviloma sam, ko se pojavijo težave? Mar je res upravičeno uperjati prst v sindikat, ko ta upravičeno opozarja ali zahteva tistih nekaj osnovnih pravic za delavce, ki doslej nikoli niso zatajili. Mar so delavci krivi za stečaj naše Line, za stečaj Marlesa, da ne govorimo o katastrofi Elana. Ali sramoti vseh, ki danes trdijo, da niso nič vedeli...«
Janez Sever Slike: Lucas
■	■	POPULARNO IME SOVJET. REFORME	ROMAN L. N. TOLSTOJA	EGIPČ. SULTAN, KI JE OSVOJIL SIRIJO	ŠOLSKA DISCIPLINSKA KAZEN	LARS 0NSAGER	JUG0SL. NARODNA ARMIJA	MESTO V ZRN, OB DONAVI, Z ZNAMENITO GOSTKO KATEDRALO GLINENEC, KI VSEBUJE KALU	GORA V ISTRI	REKA V SRBIJI, PRITOK K0LUBARE	GLAVNA REKA NA TAJSKEM	AVTOR KRIŽANKE R.N0Č	MIT. PRVI LETALEC	SANJSKA DEŽELA, KJER JE VSEGA DOVOU	STIL
SRBSKA JED S FIŽOLOM												NEZNANKA V MATEMATIKI			
EKVI- NOKCIJ												DEBELA PALICA			
PREPROST LESEN PLUG						AM. FILM. IGRALEC (ALAN) VOTLINA SR. UŠESA						DANSKI 0F0K TIP S0VJ. AVTOMOBILA			
SLOV. MOJSTER GOJA							LUKA AZ0V MORJA RUS. ZGODOVINAR (JEVGENIJ)								
PLOD					JAPONSKI DRŽAVNIK (HIR0BUMI)				RITINA	BENIGNA MIŠIČNA BULA JAJČNIK					KROTILEC DIVJIH ŽIVALI
3					ZVODNIK						VSADITEV KOKLJA		■		
EVROPSKI VELETOK					REDKA SIVA PTICA. DEŽEVNIK LISE, MAR0GE								NINO ROBIČ PISATELJICA FERBER		
0NDREJ NEPELA				TRD0NEB-NI GLAS AM. FILM. IGRALEC FERRER								MESTO V NIGERIJI IVO ANDRIC			
ŠP. PESNIK LIRIK, NOBELOVEC (JUAN RAM0N)									GRŠKI PISATELJ !»PA-PEŽINJA IVANA«) LESK0VAČ						
BIVŠI KOŠARKAR GIBONE (ANDR0)		L 330	f				KRIZAHJkE ^.FlOC.	GLAJENJE PERILA							
MESTO V ZRN, OB REKI K0CHER								REKA NA KAVKAZU, KI TEČE V AZ0VSK0 MORJE				OREL IZ GERMAN. MIT0L.			
NAGRADNA KRIŽANKA ŠTEVILKA 21
Rešitev nagradne križanke pošljite do 29. maja na naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 21. Nagrade so: 500,00, 300,00 in 100,00 dinarjev.
Rešitev nagradne križanke številka 16 (19)
KAM, KLAVIRIST, ONIČ, RADIRANKA, RARITETA, IKAR, EKARIT, ADENOM, RAM, AMRINI, ATA, ERIKA, ALIJA, JR, TEHERANEC, DRES, INES, LAGANJE, TIL, OKRA, AASEN, ONIKS, KLAVNINA, RAČKA, AAR, IAN
Izžrebani reševalci nagradne križanke številka 16 (19)
1.	Marjan Milanič, Oktobrske revolucije 18/c , 66310 Izola,
2.	Anica Selak, Novomeška 12, 68310 Šentjernej,
3.	Branko Koleš, Staneta Rozmana 6r69000 Murska Sobota
Nagrade bomo poslali po pošti.
- Delavska enotnost
List je ustanovljen 20. novembra 1942.
•	Izdaja ČZP Enotnost - delovna organizacija v ustanavljanju, 61000 Ljubljana. Dalmatinova 4. poštni predal 479
•	Začasni poslovodni organ in glavni urednik: Franček Kavčič, telefon 313-942. 311-956
•	Odgovorni urednik: Marjan Horvat, telefon 313-942, 311-956
•	Člani uredništva: Andrej Agnič (posebne naloge, fotografija), Sašo Bernardi (fotografija). Brane Bombač (oblikovalec), Ciril Brejer (reportaže in samoupravni odnosi)! Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja), Ivo Kuljaj (ekonomska ureditev), Damjan Križnik (urednik - reportaže), Remigij Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu), Boris Rugelj (komentator urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev) Sonja Seljak (redaktorica - lektorica), Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (turizem, redakcija, šport in oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževanje), Jožica Anžel (tajnica) telefon 311-956. h.c. J10-033
•	Naročnina 321-255
•	Posamezna številka Delavske enotnosti 6 dinarjev
•	Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo
•	Poštnina plačana v gotovini
•	Tisk Tiskarna Ljudske-pravice, Kopitarjeva 2
•	Žiro račun: 50101-603-46834
•	Časopisni svet: Albert Vodovnik (predsednik). Meta Benčič, Franc Berginc, Andrej Coklin. Ivo Grilc, Vlado Haas. Ivo Janžekovič, Niko Klavžar, Rajko Lesjak. Mira Maljuna, Slavko Peklar in Nada Serajnik