Pogovori.
(Dalje.)
Gosp. R. Vaša „balada" pač sodi semkaj na platnice, da se Vam dopolni želja in da se bodete Vi z drugimi vred ogibali njenih napak.
Balada loškega gradu.
Stoji, stoji mi sivi grad, temno, gosto lesovje zad nad mestom Loko dviga se, v nebo jasno ppvzdiga se. Krog grada so široki prekopi in globoki.
Stoluje v gradu oskrbnik, glavar mogočen in sodnik nad mestom Loko in zemljo prostorno na okrog krasno, zemljo bogato-rodno, pšenice zlate plodno.
Tlačanov roj se dan na dan utruja čez to širno plan poteč voze v širni grad krvavih žuljev svojih sad. Neštevno je voznikov, tlačanov mučenikov.
A v gradu se pa čil in jak šopiri Robrt, korenjak, saj on gradu je oskrbnik, glavar mogočen in sodnik. Pred njim vsakdo trepeče in skriva se boječe.
In slug pokornih sto in sto vrti krog njega se zvest6; povelj njegovih sluša glas, da jih ponese v slednjo vas. Kedor doma ne čaka, ta pomni, kaj je tlaka.
Ugrabi se mu vsa živad, s katero delal je za grad; on sam pa mora iti nag pred grada pokorit se prag. Solze naj grenke toči, za njega ni pomoči.
Tu slug krdelo stopi v krog: tlačan! usmili se te Bog! Po hrbtu biči pišejo, krvave proge rišejo dok duše ne izdahne, njim roka ne omahne.
Je ktera li izmed deklet rudečih lic in mladih let, glavarju mora priti v last, da služi mu v razkošno slast, četudi reva roke vije in bridke solze lije.
Kdar zljubi se glavarju lov, spremljuje ga krdelo psov. Drvi ti v dir in skok na plan, tepta obdelano ravan, raztre polje bogato, zatre pšenico zlato.
Zastonj tlačana bridki jok, zastonj je bednih kmetov stok: odgovor piše gorki bič, joku odmeva vsaki grič. Povsod poznaš sledove trde pesti njegove.
Napravi se tlačan pred grad navdan najboljših upov, nad, solzan si prosit milosti. A nove rane, nova kri in hujši ramam tovor tej prošnji je odgovor.
Besneči psi mu pot nazaj grizoč kaž6 v nevaren kraj, odkoder več izhoda ni, in kamor solnce ne blišči; in to so, čuj! široki prekopi in globoki.
In prošenj sto in kletev sto obupnih src kipi v nebo-Rešitve od nikoder ni. „Uzemi vrag tlačane ti!" posmeh le odgovarja ošabnega glavarja.
Tlačanov rod, oj rod sirot, odpravlja se na božjo pot pri Bogu prosit milosti, pri dobri Božji materi, V Crngrob hiti marljivo tam molit zaupljivo.
Iz mesta se in iz vasi
le ena prošnja skup glasi: „Otmi nas rev, otmi nadlog: dobrotna Mati, večni Bog! Odvzemi osbrbnika, odreši nas krvnika!"
Vijo se trume črez polje. Vsi sklenjene drže roke, hite moleč tje v božji hram, odkjer deli se milost nam. In s skupnimi prošnjami vsi molijo s solzami.
Ko pride v grad novica ta, glavar togote drgeta. Na mah si zbere hlapce vse in skliče skupaj svoje pse iz grada se drvijo, za revami podijo.
Po nebu privrši oblak, teman ko noč postane zrak. Krvavi bliski švigajo, goreče srele vžigajo. Glasno ječe nebesa, da drob se zemlje stresa.
Pred mestom znan je most visok, pod njim šumeče vode tok. „Kar prejme vase voda ta, ničesar več nazaj ne da." To ljudska govorica in splošna je resnica.
Drvi glavar najprvi, glej! Kolneč hiti iz mestnih mej. Na most mu noče iti konj, raztepa bič po njem zastonj. Pomorejo ostroge, da iskre so mu noge.
In konj zaskoči, — obstoji, nevidne ga drže moči. Se vstavlja, hrka, vspenja v zrak, raz konja pada jezdec vznak, leti v valov globino raz mosta visočino.
In bliskov žar in strele vdar za luč in zvon ima glavar. Na dnu valov je grob njegov, in tlake prost je rob, okov. Goreča je molitev dosegla vsem rešitev.
Spomin pa nanj še zdaj živi, ker duh njegov plaši ljudi. Ob uri pozni slednjo noč ihteč kriči do daljnjih koč: „Ne žuli kruta tlaka več kmeta siromaka!"
In zgodbo to rad vsaki čas razlaga ded ti sivolas, v Crngrob če greš na božjo pot nebeških prosit si dobrot. „Tu božja mati zdravi", radostnih solz pristavi.
Da je v tej baladi mnogo napak v obliki, to vidite pač bolje sedaj v tisku, kakor ste videli v rokopisu. Posebno rime so nedo-statne, in mera tudi tu in tam šepa. Nikar ne tlačite besed istega pomena kakor: dviga se—povzdiga se, rodno — plodno, upov — nad, glasno ječe itd., nikar ne vezite izrazov brez pomena, kakor: Kedor doma ne čaka, ta pomni, kaj je tlaka. (Česa naj vendar čaka doma? Ako čaka vedno samo povelja, kdaj pa naj gre na delo ?) Zlasti naj ne bo nič tako strahovito, da bi bilo smešno: Glasno ječe" nebesa, Da drob se zemlje stresa. — Bodi dovolj! Skoda, da ste tako lepo in zanimivo snov deli v tako okorno, tudi slabo obliko! Vsekako morate ali pustiti pesništvo, ali pa ubrati boljše strune.
Gčna. Mira. Cim manj prisiljeno privre na dan pesem, tem boljša je. Primerjajmo dve pesmici:
Pesem.
Kedaj pač slavec lepše poje: Tedaj mar, kadar mu družica na veji ljubljena je ptica, in ljuba v zliva v glase svoje? Mar ni še-le uprav tamnica, ki v njej rodi se žalostnica, ki pa človeku v srce sega, kar nehote mu v dušo lega ? ... Najlepša pesem pač glasi se, ki solza skrita v njej žari se! . . .
Vir pozabljivosti.
Da bi le en požir mi bil dovoljen
iz vira pozabljivosti, kako željno bi pač nagnila kupo,
vtopiti v njej pretekle dni . . . Nakrat zabiti vso prebito bol — to vredno bilo bi življenja pol!
A zabiti ob tem i svetle hipe,
veselih uric redki čar in se ob času dušne borbe ljute
naslajati ob njih nikdar . . . ? Ležala kupa strta bi na tleh —, dočim igral bi mi na ustnih smeh.
Marsikaj je trdo tukaj in trdo tamkaj: vendar je „Vir pozabljivosti" bolj preprosto, bolj naravno označen, kakor kruta „tamnica slavceva, v kateri se rodi žalostnica". Čeprav Vam treba še marsičesa, a to vidimo, da napredujete.
Gosp. /. Iše. Da bi vsaj vedeli, kdo ste! Pa nič in nič. Zato naj natisnemo jedno izmed Vaših pesmic brez komentarja.
Slo veni.
„Ura za vero, dom, cesarja!" kriče smo šli v krvavi boj. Da vzhaja domu lepša zarja, smo darovali život svoj.
Junaško za prestol borili smo Habsburžanom vedno se; katoljški veri ščit smo bili, branili zemljo Avstrije.
Oblasti kruti Mohamedov izvili bratov smo nebroj; drag kamen pa v zavist sosedov na grb pripel je junaški voj.
S ponosom gledamo Sloveni okrog kot hraber, zvest narod; ne sramoti nas čin nobeni, Avstrijci bili smo povsod!