POŠTNINO PLAČANO V GOTOVINI
Štev. 3
1940/41
Letnik 71
Griša Koritnik
Padlemu očku vojaku
V zemlji daljni, nepoznani dviga metež prapor svoj: na krvavi je poljani padel mrtev očka moj.
Nič ni mogel naročiti, nič poslati mi v slovo, v hipu nehalo je biti v prsih mu srce skrbno.
Zemljica ti lahka bodi, očka moj. kjer koli spiš, vem: za slogo med narodi slej ko prej srčno goriš!
Da bo bolje domovini in potomcem pozni čas, si izdihnil v bolečini, kakor hotel je ukaz.
Jaz pa sem se zagovoril in z menoj tovariši: kar bom mislil, kar bom storil, bodi v spravo vseh ljudi!
Le Mihčevi mami ni bilo do smeha. Silno se je prestrašila, ko je prišel sin moker domov in je zvedela o njegovem poletu. »Kaj, če ga veter ne bi slučajno zanesel v rečico? Z zlomljenimi udi bi lahko obležal pod drevesom in potem bi bil še večji revež kot sedaj. S solznimi očmi je prosila svojega edinca, naj nikoli več ne počne takih nevarnih pustolovščin. Mihec pa je skušal mami dopovedati, da je njena skrb odveč, zakaj sedaj prav natančno ve, kaj manjka perutim. Vneto ji je kazal, kako jih misli predelati, da bodo predvsem večje in da bodo tudi nosile noge in vse telo.
Toda mama se tokrat ni dala pregovoriti. »Ne, ne, sinek, nikar več ne poskušaj!« ga je prosila in mu nežno gladila ščetkaste lase. »Edino tebe še imam, le tokrat me poslušaj!«
Mihec bi rad ubogal mamo, saj jo je nad vse ljubil. Toda odreči se kril in letenja, to se mu je zdelo strašno. Njegovo telo jc zatrepetalo od žalosti in s tresočimi prsti je ljubeče gladil svoja krila. Mami je bilo čedalje teže, ko je videla, kako je otroku hudo. Saj bi svojemu revčku od srca rada privoščila tudi io veselje. Toda pred očmi se ji je zabliskala strašna slika: Mihec leži na skali brez življenja pod zlomljenimi krili, a čez bledo lice mu curlja rdeča kri. Od groze Si je zakrila oči. da bi pregnala strašno sliko in bridko je zaihtela.
' Mihec je ves bled strmel v jokajočo mamo. Tako žalostne še nikoli ni videl! Zdajci se je zdrznil, stisnil pesti, vzel sekiro in z njo razsekal peruti na drobne kose.
»Mihec, moj sin!« je z neizmerno toplim glasom dahnila mama, ljubeče objela svojega edinca in ga vroče pritisnila na prsi. Tega mati že ni storila odkar je zapustil zibelko. Mihec se je mehko privil k njej in se tiho razjokal. Jokal je od sreče zaradi mamine ljubezni in od žalosti za uničenimi sanjami.
Dasi se je Mihec odrekel perutim, je stalno mislil nanje. V duhu je z njimi preletel visoke gore in se dvigal do sinjega neba. Nikakor ni mogel pozabiti svojega prvega poleta! Kako neki? Saj ga je veter skraja že tako lepo dvigal in nosil s seboj, gotovo bi ga nesel še dalje, če bi peruti predelal. Toda mami na ljubo tega ne sme storiti.
Zato so ga sedaj prvič v življenju bolele zbadljivke otrok.
»Mihec zrakolet, Mihec zrakolet, kje imaš peruti? Kdaj boš zopet letel v rečico?« ga je dražil županov Francek in kakor na povelje, so se mu pridružili vsi otroci in eponašaii njegovo letenje in padec v vodo.
»O. če bi le smel, potem bi vam že pokazal, kako znam leteti,« si je mislil Mihec in se odslej še bolj izogibal tovarišev. Daleč proč od drugih je pasci svojo sivko. Po cele dneve je ležal sam v travi, sanjaril ter koval načrte, kaj bo še vse naredil.
V to njegovo mirno sanjarsko življenje je nekega dne posegla z mrzlo roko nemila usoda. Bilo je pozno popoldne. Sonce se je krvavo-rdeče zasvetilo in skrilo za oblake. Mihec se je naenkrat zdrznil in plaho gledal okrog sebe. Polastil se ga je čuden nemir. Nič več ni mogel ležati na trati in kar venomer se mu je zdelo, da ga nekaj kliče: »Mihec, Mihec, pojdi domov!« Kakor v sanjah se je dvignil in sledil notranjemu klicu. Začudeno ga je sivka gledala in glasno zameketala. češ: »Kako. sedaj že domov? Jaz bi še jedla!« Toda Mihec se ni zmenil za sivkine želje. Celo teči je začel in hočeš nočeš, morala je za njim.
Ves upehan se je približal vasi. Prepadeno je obstal na mostu, od koder je videl domačo bajtico. Kaj je to? Okrog koče se je gnetlo vse črno ljudi. »Mama!« mu je stisnilo kakor z žarečimi kleščami
srce. In začel je teči, kolikor so ga nosile noge. Že je dospel do klanca in vprašajoče strmel v ljudi» ki so se mu plaho odmikali ter molče kazali na vrata. >Mama!« ie spet zaklicalo v Mihcu, dvignil je roke proti nebu in skoraj padel v hišo. Izba je bila polna ljudi, ki so se mu hitro odmaknili, in Mihec je zastrmel na ležišče. Tam je ležala mati, negibna in z mrtvaško bledim obrazom. Tesno se je oprijemala mokra onleka njenega šibkega telesa in voda se ji je cedila z las. Mihec je zatrepetal kakor v mrzlici. Bil je bled, bolj bled kot mrtva mati. Obraz in usta so se mu skrčila v silnem naporu in naenkrat se je iz njegovega grla izvil pretresljiv krik: »Ma-a-ma!« in zgrudil
se je brez moči na mrtvo mater. Bila je to prva in poslednja beseda, ki jo je kdaj spregovoril mutec.
In glej, mar ni ta hip okrog ustnic utopljenke zaigral rahel nasmešek!
»Verjemite, verjemite, slišala ga je!« je zaječi jala starka v kotu. in tedai ni bilo v sobi človeka, ki ne bi imel solznih oči. Marsikatera ženica je glasno za-ihtela.
Mihec ni vedel, kaj se godi okrog njega. Strmel in strmel je v mamin obraz, saj nikakor ni mogel verjeti, da ga ne bodo nikoli več gledalo njene mile oči. Čvrsto je stisnil njene ledene roke v svoje vroče dlani, kakor bi hotel s toploto svojega telesa spet oživeti mrtvo mater.
Sočutno je pristopil kovač, rahlo dvignil svojega malega.prijatelja in ga odpeljal iz koče. Mihec se ni branil, saj je bil ves omamljen od bolečine. Bog ve, ali je razumel kovača, ko mu je pripovedoval, kako je mama pri izplakovanju perila ob rečici omedlela in še preden so ji mogli priskočiti na pomoč, izginila v vrtincu! Mihec je le topo buljil predse, mnogo prevelika je bila njegova bol, da bi mogel jokati.
Tudi tedaj mu niso hotele solze v oči, ko so položili mater v krsto in jo nesli čez klanec. Šele ko so pogreb-ci spuščali rakev v grob, se je v njem zlomilo. Kakor ranjena zver je hipoma divje zatulil in se besno vrgel na može, ki so spuščali mater v črno jamo. Preplašeno so se pogrebci odmikali, a že je priskočil kovač in s čvrsto roko prijel pobesnelega mutca. Mihec se je obupno branil in strašni glasovi so se mu izvijali iz grla. Vsi so mislili, da je fant od žalosti ponorel.
Župnik pa ni bil tega mnenja. Mirno je stopil k Mihcu in ga nežno pogladil po glavi. Mihec se je začudeno ozrl. ko pa je ugledal župnikove oči, iz katerih je sijalo sočutje in ljubezen, se je nenadoma umiril in napeto opazoval njegove ustnice.
»Mihec, pojdi z menoj,« je dejal župnik, »pokažem ti, kje je sedaj tvoja mama! Prijateljsko je prijel dečka za roko in ga odvedel iz množice ljudi. Mihec mu je sledil kakor omamljen. Vstopila sta v božji liram.
»Glej, Mihec,« je pokazal župnik na sliko nad oltarjem. »Kako ti ugaja ta podoba?« Mihec je živo prikimal. »Vidiš fant,« je počasi in razločno govoril župnik in tudi pokazal z rokami, »to so lepa nebesa in tvoja mama je sedaj gori, pri Jezuščku, Mariji in angelih in zelo je srečna.«
Mihec je skoraj vse razumel. Popolnoma mogoče se mu je zdelo, da je mama lahko v nebesih kljub temu, da so jo ravnokar zunaj položili v zemljo. Mar ni že sam večkrat doživel, da mu je duša plavala v nebeških višavah, medtem ko je njegovo telo skoraj neginno ležalo v travi na paši? Obraz se mu je začel jasniti, živo je pokazal s prstom v sliko in skozi okno na sinje nebo kakor bi vprašal: »Ta naslikani raj jc tam gori, tam gori je torej moja mama?«
»Tam, tam,« je resno potrdil župnik, ga odpeljal iz cerkve in pokazal na sinje nebo, ki se je bočilo nad dolino.
»Priden bodi, vedno priden, potem prideš tudi ti tja gor,« mu je še obljubil.
Mihec je vneto prikimal in nenadoma so mu zažarele oči od notranjega ognja. Pokazal je s prstom na sebe, nato zakrilil z rokami kakor s krili, a za tem živo kazal proti soncu.
»Seveda, če boš priden, boš angel in odletel naravnost v nebesa k mami,« je pritrdil župnik in niti slutil ni, kaj hoče fant v resnici povedati. Ta hip je obšla Mihca prekrasna misel: Naredil si bo nova velika krila, s katerimi bo odletel naravnost k mami v nebo!
Začudeno so gledali pogrebci, kaj neki je mogel župnik razodeti siromaku, da mu prej tako obupan in divji obraz sedaj sije od sreče. Kako mirno je stopil k že zasutemu grobu! Tu je pokleknil, se globoko sklonil nad grobom in nekaj momljal. Kaj, tega pač nihče ni razumel. Obljubil je mami, da bo priden in kaj kmalu prišel k njej. Nato je začel s svojimi nežnimi rokami ljubeče gladiti gomilo. Gladil in ravnal jo je tako dolgo, dokler ji ni naredil oblike ličnega groba. Pogrebci so se počasi razkropili, le otroci so ga še dolgo opazovali in vsi so bili ganjeni, ko so videli kako Mihec lepo ravna z maminim grobom.
Mihec pa je bil tako zatopljen v svoje delo, da ni videl nikogar. Ko je zravnal gomilo, je odhitel v gozd, poiskal dehteče korčke in bršljan, jih previdno izkopal in presadil na mamin grob. Kmalu je bil grob kakor cvetlična greda. Okrog njega se je vil bršljan kakor zelen vénec, a v sredini so med iemnozelenimi listi blestele škrlatne glavice korčkov. Urno je še stekel domov po vrček in vse skrbno žalil. Ko je tudi to opravil, se je usedel h grobu in še dolgo, dolgo ždel ob njem. Kar nemogoče se mu je zdelo, da bi pustil mamo samo tukaj in šel domov.	(Dalje.)
Čebela je vzor pridnosti in marljivosti. Ona ljubi fed in snago v svojem stanovanju. Zmerna je in varčna. — To so čednosti, ki bi jih morali imeti tudi mi.
Karel Mausser
Jesenski spomin
Jablane so bile tisto jesen polne, da smo morali ose podpreti. Kar šibile so se veje od sladke teže, da so se oče bali za krošnje, ki so kakor napeti loki visele k zemlji.
V tretji razred sem hodil takrat in o prvi klopi sem sedel s Šimnooim Blažkom, ki je stanoval s še mlajšim bratcem in materjo v popravljenem in za silo predelanem čebelnjaku, ki jima ga je odstopil Torkarjev ded.
Čuden je bil ta Šimnov Blažek. Majhen in boječ in kadar smo se otroci igrali na dvorišču, se je kar stiskal k zidu. Nikoli se ni igral z nami. V obraz je bil kakor dekletce, droben in bled, lase pa je imel črne kakor ciganček. V šoli je znal izmed vseh največ in učitelji so nam ga stavljali za vzgled. To nas je jezilo. Njegova plašnost pa nam ga je še bolj oddaljila. Nihče se ni dosti menil zanj, le zbadali srno ga radi.
Ko so oče obrali jabolka in so se malo uležala, so mi jih vedno dali s seboj o šolo. Vsak dan po tri, mati pa kos kruha. Blažek ni imel skoraj nikoli nič, le včasih košček kruha ali kak poberavec, ki ga je staknil spotoma v šolo kje v travi. Danes se čudim, da sem bil tako trd, da mu nisem nikdar dal pokusiti svojih dobrot. Toda bilo je že tako, da se me je prijela brezobzirnost tovarišev, da sem se raje smejal neslanim šalam, kot pa da bi ustregel prose-čemu Blažkovemu pogledu.
Nekega dne pa ga je vendarle zmagalo. Dolgo me je gledal s svojimi črnimi očmi, o zadregi listal čitanko, toda do besede dolgo ni mogel priti. Meni je ostalo še eno jabolko. Najlepše, kakor maslo rumeno in mehko, da so se prsti kar vdirali vanj.
Tedaj me je zaprosil. Še danes slišim tisti glas, kakor da bi zvonil.
iDrago, daš Še meni enega.*
Rdečica ga je zalila, toda njegove oči so prosile plašno in žgoče, kakor oči srne, ki na smrt zadeta vztrepetava na mahu.
Ne vem, kako- sem mogel narediti to, kar sem naredil.
Skoraj zadri sem se.
»Zadnjega imam in najboljši je. Prej bi bil rekel.*
In sem vstal iz klopi, zadri zobe v rumeno, sočnato kožo ter počasi odšel proti zadnji klopi. Ko sem se ozrl nazaj, je Blažek spet slonel nad čitanko, bled kakor vedno, in si z rokami zakrival obraz. Obšlo me je nekaj grenkega, toda le za hip. Na koncu odmora sem zagnal ogrizek v koš in kakor da se ni nič zgodilo, sedel spet nazaj na svoje mesto.
Blažek ni rekel nobene besede, celo uro je strmel v tablo in enkrat je celo preslišal, da ga je učitelj poklical. Takrat smo se mu vsi smejali.
Čez tri dni Blažka ni bilo več v šolo. Zbolel je. Katehet nam je povedal, da ima pljučnico in da naj molimo zanj. Nekaj težkega je padlo nad vse. Meni med odmori ni bilo do govorjenja. Neprestano sem mislil na tisti hip, ko sem mu odrekel jabolko in v grlu me je stisnilo, da sem mislil, da bom zajokal. Kesanje me je obšlo, tako resnično in globoko, da sem bil v šoli samo še s telesom.
Po šoli sem prvič šel sam domov. Še Recovega Jožeta nisem počakal kot navadno vsak dan.
Čez teden dni je Blažek umrl. Meni je bilo tisti dan na smrt hudo. Hodil sem okoli kakor bolan in za nobeno rabo tušem bil.
Na večer sem se zmuznil v shrambo. Vonj po jabolkih me je bezal v nos, toda v meni je bila samo ta misel: dobiti za Blažka najlepši sad. Vedel sem, da jih ima oče na vrhnji polici. Hitro sem pristavil lestvico in odbral naj-
lepše. Komaj sem ga držal v roki. Kakor tat sem odstavil lestvo, tiho zaprl orata in odšel kropit.
Med skromnim cvetjem, v beli krsti je ležal Blažek. Sveče so mu obsevale voščeni obraz in ko sem se zagledal vanj, so se mi vlile solze, kakor da stojim pred krsto svojega bratca.
Nikogar ni bilo v sobi d tistem hipu. Jabolko sem držal Še v roki. Stopil sem bliže in ga položil k Blažkovim nogam. Ne vem, kako to, toda dasi so mi še venomer tekle solze, mi je odleglo pri srcu.
Ko sem pokropil, sem jabolko zakril z oblanci in odšel iz sobice kakor iz spovednice.
Ta dogodek mi pride o spomin vsako jesen, ko vidim, da obirajo jabolka. Še mi postane hudo, toda ne tuko kakor takrat, ko sem zvedel za Blažkovo smrt. Trdno sem prepričan, da mi je bilo ob Blažkovi krsti ose odpuščeno.
Jože Krivec
Pastirček Mihec
Ilustriral Fr. Podrekar • 1.
Slednjič se je spet sonce pomaknilo za sive in cunjaste oblake. Vlažen oktobrski veter je pritisnil s polja preko pašnikov. Že napol gole veje starikavih in nagnjenih vrb ob potoku so z zadnjimi močmi zašelestele. Z vrha jelše se je spustilo na travnik nekaj krakajočih vran in za njimi je listje zaplavalo z jesensko sapo na zemljo.
Mihec je stopical po razmočeni zemlji ob potoku. Drobne roke je stiskal v hlačne žepe. ovratnik razdrapanega suknjiča si je zavihal po vratu, iz raztrganih rokavov so mu moleli lakti. Napita zemlja se mu i e vdirala pod nogami, v život je drgetal. Od mraza plavkast obraz jc skrival preci mrzlo sapo, zobje so mu glasno šklepetali.
Lačen je bil, da so mu hlačke lezle s trebuščka. Že tretji dan je taval tako brez prave tople jedi okrog in si iskal slnžbice. S svojimi devetimi leti bi bil lahko že za pastirja. Ponujal se je po vaseh, od hiše do hiše se je potikal. Ponekod so ga celo podili in ščuvali pse nanj. misleč, da je mali tatic. On pa ni bil tatič. Povsod je le lepo pozdravil: Dober dan Bog daj in zbogom! Na kratko je povedal, da mu je umrla pred dobrim mesecem mamica. Doma jc še pet otrok: trije dečki in dve deklici. On ie najstarejši med njimi, zato ga je iz revnih Haloz poslal oče na polje iskat službe. Domača bajta jim je bila že tesna in tudi ljubeče matere zdaj ni več. da bi poskrbela zanje.
Ljudje so ob tej žalostni zgodbi le zmajevali z glavami, milo gledali ubogega fantka, vendar ga nihče ni obdržal pri hiši. Zatrjevali so mu povsod: »Pojdi k tistile hiši, bos gotovo lanko tam ostal, ker potrebujejo pastirja.« — Šel je in poprosil, pa so mu dejali: »Zdaj že tako ne bomo dolgo več pasli. Mogoče prideš spomladi, tedaj pa te bomo vzeli!«
Na zimo so vsi pred njim zapirali vrata. Prav zdaj bi pa bil najbolj potreben toplega kotička in kruha. Čofotal je po cestnih lužah, se solznih oči zahvaljeval redkim materam za kruh, ki so mu ga dale na pot, ter proseče gledal za otroki, ki so iz toplih hiš ali dišečih kuhinj skrivaj škilili za njim. »Ljubi Bog, kako jim je lepo! Saj gotovo tudi name ne boš pozabil. Brez matere sem, zato me Ti varuj in skrbi zame. Priden bom, le ne pusti me dolgo brez doma na cesti!« je milo tožil.
Tako se je znašel ob potoku. Na umazani vodi. ki je ni mogel preskočiti. ker je bila preširoka, so se zrcalila votla in debela della vrb in vitkih jelš. Obstal je in se sklonil nad bleščečo se gladino: suh in koščen obraz ga je pogledal iz vode, skuštrani lasje so se mu usuli izpod klobuka. Pomežiknil mu je, kakor bi se hotel z njim kaj pogovoriti.
Dalje ob potoku je zagledal dim. Približal se mu je. Kopica pastirjev, večjih in manjših od njega, je sedela na snopju koruznice zraven vrbe. V votlem vrbovem deblu je gorel ogenj. Visoki plamen je prijetno prasketal in švigal iz vrha razklanega debla proti nebu.
Okrog osmojenih vej in krone se je motal dim; sapa ga je potiskala k zemlji.
Kako toplo mu je bilo pri srcu, ko je zagledal pastirje in ogenj. Nič mraza ni več čutil, domač se jim je zdel, kakor bi bil njihov brat. V prsih ga je stisnilo, da je skoraj od samega veselja zavriskal. Pospešil je korak, da bi bil čimprej pri njih in jim izlil iz'srca svojo nesrečo. Mogoče bi ga vzel kateri celo domov s seboj, da bi dobil kaj tople jedi in bi prespal na senu. ne kakor snoči, ko je prebil v koruz-nični stavi sredi polja, kjer ga je zajela tema.
sju-hu! Ho-la-ja!« se mu je izvilo iz grla, ko je bil že skoraj pri njih. Pastirji so ždeli na drugi strani potoka. Ob vrisku so se ozrli in kuštrav fant je vstal in se zarezal proti prišlecu.
»Kaj bi rad? Če nas misliš izzivati, se spravi kar od tod!» ga je svaril.
»Ne bout vas izzival. Priden bom, le malo me pustite k ognju, da bi se pogrel.« je dejal in stopal po deski čez potok.
i Kako ti je ime? Od kod si, revše?« ga je drugi spraševal.
»Mihec sent! Služil bi rad nekje za pastirja,« je odvrnil, lloke je tiščal k toplemu vrbovemu deblu.
»A, Mihec — pibec bi l)il rail pastir, pa še najbrž krav ni nikoli videl!» ga je kuštravee podražil. Videti je bil močan in tudi kakih dvanajst let je že moral biti star. Zakotalil se je spet ha koruznico.
»Hi-hi-hi! Mihec-pihee! Mihec-pihec! Hihilli! Il i-hi U se je režala vsa kopica otročadi in ponavljala kuštravčeve besede. »Mihec-pihec, hihihi!«
Mihcu je bilo hudo. Vsega je od sratnu zalila rdečica, srce se mu je krčilo. Kaj jim je hudega storil, da se z njim norčujejo in se mu režijo. Če bi poznali njegovo zgodbo, bi jim gotovo ne bilo za lake šale. Rajši bi se bil vdrl v zemljo, ko da jih je gledal take pred seboj. Tiste posmehujoče besede so mu bile v ušesa in v srce. Na tihem je potožil Bogu, zakaj mu ni dal take moči, da bi izruval vrbo ali hrast kakor Peter Klepec in jih pobil za njihovo zlobo kot žabe na tla.
Odprl je usteca, da bi jim povedal svojo žalostno zgodbo. Mogoče bi jih kaj omehčal. »Pred kakim mesecem so mi pokopali mamo ..
»Kaj nas to briga! Zdaj nam povej, kar te bomo vprašali in stori, kar ti bomo veleli!« ga je prekinil kuštravee in ga dregnil pod rebra.
Mihec se je milo ozrl po otrocih, kakor bi jih prosil, naj ga vendar oni poslušajo, če ga že kuštravee ne mara. Ob strani je sedelo l)olj samo zase dekletce, veliko kot 011. Zvedavo je zrlo vanj. Zdelo se mu je, da želi, naj pove še kaj več o svoji mrtvi mami, /naš krasti koruzo?« ga je vprašal kuštravee.
»Je pač še nisem nikoli kradel. Pri nas v Halozah je ni dosti.«
»Kaj nas to briga, dosti ali ne!« ga je brž prekinil. »Si že kradel krompirje
»Ne! Krasti se ne sme!« se je pogumno odrezal Mihec.
»Potem pa izgini, če nič ne veš! Le pojdi!« ga je kuštravee odrinil od ognja.
Mihec je za trenutek onemel in trepetaje čakal, kakor bi še vpraševal, če res mora oditi od njih.
»Še ne boš bežal?« je zarohnei kuštravee nad njim. Dvignil se je in s palico stopil za njim. »Me boš ubogal ali ne? Mihec-pihec! Jaz sem kralj pastirjev!«
Mihec je zbežal, kar so ga noge nesle. Kuštravee mu je hitro sledil. Skoraj bi ga bil dosegel s trdo palico, pa tudi pesti bi bile svoje spregovorile. tedaj pa se je Mihec z vso silo pognal čez potok. Cof! Pljuski — Do pasu se je zakotalil v napol stoječo in umazano vodo. Debeli curki so mu pljusknili celo čez glavo, da je bil skoraj ves moker. Cedilo se je z njega.
»Ha-ha-ha! liahaha!« se je debelo režal kuštravee in se prijemal za kolena. »Mihec-pihec je žabe lovil!«
Nekateri mali so prihiteli za kuštravceni in se ubogemu dečku zlobno smejali. »Si se kopal. Mihec-pihec? Hihihi!«
Mihec se je premočen in ves žalosten vlekel ob potoku v »meri, od koder je prišel. Že dal je proč se je truden naslonil na povešeno vrbo in milo zajokal. Solzen obraz je skril v koščene dlani.
»Si lačen, Mihec? Nà kruha!« je zaslišal čez dolgo časa kakor v snu droben glasek.
Boječe in trudno se je ozrl. Na drugi strani potoka je stala tistu deklica in 11111 čez potok ponujala kruh. Skolebal se je pokonci in mokra obleka se mu je lepila na život: mraz ga je stresal, da so mu šklepetali zobje. Vrgla mu je čez vodo kos kruha. 011 pa se ji ni mogel zahvaliti, ker je ves v joku hlipal. Z rokavom suknjiča si je odrgnil oči in vrgel nekaj hvaležnih pogledov nanjo.
»Ob večni luči rae počakaj tu. Doma bom vprašala mamo. če se lahko prideš k nam malo posušit. Jih bom prosila zate, veš!« mu je dejala.
Molčal je. Dobro mu je delo to usmiljenje. Nato je slastno vgriznil v kos kruha, čeprav so mu solze še venomer silile čez lice v ustff
»Me boš počakal?« ga je vprašala deklica.
Pokimal je in se spet opotekel k stari vrbi.
V cerkvici je odzvonilo večno luč. V megleni jesenski večer so se razbili zveneči bronasti glasovi. Zadnji utripi so.zamrli nekje čez polje. Trudno zemljo je pokrila tema.
Mihec je zdel stisnjen k stari vrbi in čakal na šum korakov. Ves moker se je tresel, da mu jc bilo, kakor bi bil vkovan v led. Edino kruh dobre deklice mu ie dal še malo moči in toplote. Kako dobro dekletce vendar more to biti, si je mislil. Zasmilila se mu je. da zahaja k družbi tega brezsrčnega kuštravca. Če bi bila njegova sestrica, bi je ne pustil k tem divjakom. Komaj je čakal, da bi se c loki i ca vrnila. Vendar se mu je mala bojazen prikradla v srce: kaj bo počel, če ji mamica ne bo dovolila, da bi prišel z njo k hiši? Kje bo potem nocoj prespal? Spomnil se je spet na svojo dobro mamo in se kesal, zakaj ni šel na njen grob. kjer bi prezdeì v sladki misli nanjo in se z njo nemoteno pogovarjal.
Zaslišal je korake. Drseli so po napol mokrem listju. »Mihec! Kje si?«
Skočil je pokonci in hitel naproti. »Tu sem!« Zagledal je deklico, ki je bila oblečena v plašč, segajoč ji skoraj do zemlje, da je bila v njem videti mnogo večja kot je v resnici bila.
»Si le prišla?« jo je veselo vprašal.
»Brat je z menoj. Mene bi bilo strali samo. Pojdi, boš nocoj pri nas spal! Jutri, so mama rekli, te bodo peljali k naši botri!, je dejala in ga vlekla za roko.
»Je vaša botra daleč?« jo je spraševal.
»Ne. nekaj hiš od naše. Naša botra je dobra,« je zašepetala.
Kako lepo se je Mihec počutil, ko se je lepo prespal, zjutraj oblekel posušene hlače in še cólo, le nekoliko ponos eno suknjo, ki so mu jo podarili. Od samega veselja mu je vriskalo srce in kar hudo mu je bilo. ko se je moral posloviti od dobrih ljudi.
»Veš. Marica.« jc rekel deklici, preden ga je njena mama odpeljala k botri, »lep klopotec ti bom naredil. Takega, kot jih imamo v Halozah!«
Vse prihodnje dni je Mihec ob svojih prostih urah pridno delal. Rezljal in zbijai je klopotec. Pri tem je nalahko požvižgaval ali si mrmraj e pel.
2.
Dobro je bil preskrbljen Mihec na novem domu. Spal je v toplem hlevu na ujdrcu in je moral res zjutraj prej vstajati, da je položil živini krmo. vendar vsaj lačen ni bil. Z domačimi je sedel za mizo in jedel z njimi. Vse meglene in neprijetne jesenske popoldneve je presedel v šoli. do katere je imel le nekaj minut. Spominjal se je dolgih in blatnih poii v Halozah do šole in ta hoja tu po vasi se mu je zdela le kot kratek sprehod. Botra ga je lepo preprala in inu vselej dala na pašo lep kos kruha. Zvečer se je je z veseljem spomnil na toplem ležišču in zmolil zanjo kak očenaš.
»Jutri bom šel na mamin grob,« je dejal Marici popoldne na paši. »Rož ji moram zanesti, da se ne bo jokala v nebesih zaradi mene, ki sem ji vedno obljubljal, da ji bom krasil grob!«
Brez dolgega obotavljanja je odvrnila: »Lahko grem tudi jaz poleg? Mamo bom prosila, da me bodo pustili.«
V naročje sta si otroka naložila belih razcvetelih katarinšic in nekaj velikih cvetov krizantem, ki jima jih je dala botra. Mihec je vzel malo motikco s seboj. Tako sta hodila po cesti mimo dolgih in razvlečenih vasi, v katerih je Mihec trkal na vrata hiš in ponavljal svojo zgodbo o umrli mami in o petih otrocih, ki žive lačni v nizki in tesni bajti v Halozah. Vse tiste ure so znova vstajale pred njim: zapomnil si je hiše, kjer so podili pse za njim. ali so se otroci za njim norčevali, pa tudi one. kjer so mu dali z mehko tolažbo kos kruha na pot. Z roko je kazal Marici te hiše in ji ponavljal svoje zgodbe.
Zadaj za temi razvlečenimi vasmi pa so hrbti Haloz segali prav do nizkega, s cunjastimi oblaki pokritega neba. Sivkasta megla jih je zavijala v svoj pajčolan. Sonca že nekaj dni ni bilo, zemlja je ležala vdano pod mrzlim in vlažnim vetrom, ki je preobračal po njivah zadnje listje koruznice. Tišina, ki je ždela po vsej zemlji, je bila grozna: strah bi bilo Mihca, če ne bi bil imel Marice, ki ji je pripovedoval o mrtvi mami in o lačnih bratcih in sestricah.
Mihec in Marica sta se ustavila pred grobom. Črn lesen križ, s podobicami nabit, je bil zasajen še v sveže izkopano, komaj malo sesedeno zemljo. Debelo kamenje, nametano na vse strani, sta pobrala in obdala z njim gro h. Z motikoo je zgrnil vso raztreseno zemljo skupaj in jo potolkel, da je bil grob gladek, kot iz modela vzet.
Molče in z drhtečimi rokami sta vtika-vala bele cvete v zemljo. Pri križu sta položila šop krizantem. Marica je v trgovini kupila tri svečke, ki sta jih prižgala.
Tiho sta otroka ob grobu pokleknila in zrla v bledi, upogiba-joči se plamen. S sklenjenimi rokami sta molila. Mihcu so se potočile solze iz oči in padale na mrtvo zemljo: zdelo se mu je, da gleda te solze mati, ki spi na dnu ozke jame in je vesela tega njegovega obiska. V svojem
srcu je čul glas: Me vendar nisi pozabil? Tako sem se tega bala! Hudo je biti sam v tej tesni hišici, zato se le še kdaj oglasi pri meni! Kadar boš solznih oči stopal mimo tega vrta, pridi, moj Mihec, da ti jih obrišem. Saj veš, da te bo tu vedno čakala tvoja mama. Ne, ona te ne bo pozabila. Na vseh potih bo s tabo, saj te vendar ljubi. Zato pa poslušaj tudi ti njo, ko se bodo v samotnih urah oglasile njene besede v tvojem srcu. Če jo boš poslušal in spoštoval, se ne boj življenja, pa če bo še tako težko!
S prsti si je obrisal solze iz oči in vstal. Dvignila se je tudi Marica in ga prijela za roko.
2 Pojdi va. da naju ne bo strah v temi!« je dejala.
Plameni so zaprasketali, drobno je pršelo z megle. Redki udarci motik so zadevali ob kamenje. Z roko v roki sta dva drobna otroka zapustila vrt, z gostimi križi posejan.
Polda Tone
Vreča peska
Trdinove Neže dolgo ni bilo iz šole. Mati je že dvakrat stopila na prag in gledala doli proti Dasi. Droben dež se je lovil okrog oguljenega drevja in močil listje. ki je na debelo pokrivalo ves Rekarjev vrt.
Potem je Neža prišla.
>Le kje si bila tako dolgo?« jo je sprejela mati.
>V šoli. Gospodična nam je pripovedovala o grobovih — zdaj za Vse svete.<
Mati ni imela časa in Neža je ostala sama. Samo plašna misel, ki jo je zgrabila v šoli, je bila z njo. O grobovih jim je govorila učiteljica, o tistih tam ob zvoniku, kjer počivajo reveži. Tam, kjer raste samo trava in koprive. Nikogar nimajo, ki bi jim zdaj za praznik mrtvih oplel grobove in jim prinesel eno samo rožo, eno samo svečo. Tam spijo tisti, ki so od vseh pozabljeni...
In potem je govorila gospodična, da bi okrasili te grobove. Jutri bi šli na pokopališče namesto v šolo. Vsak bi nekaj prinesel. Torkarjeva bo prinesla tri zavoje sveč: o, Milka, ta lahko, ko imajo trgovino. Štajerčeva bo prinesla rože in druge tudi. Dečki bodo dobili zelenja in vsak bo še kakšen dinar primaknil za sveče. Vsi so govorili, samo Trdinova je obsedela nema. Ko bi morala spregovoriti, kaj bo storila, je samo tiho zajokala. >Kaj ti je?< se je sklonila k njej učiteljica. Dolgo je deklica molčala, nato je komaj dahnila: *Pri nas nimamo ničesar.«
Molk je legel v razred, še gospodični je bilo težko. jNo, Nežka, saj si vseeno pridna. Boš pa pomagala krasiti grobove,< tako jo je tolažila gospodična. pa se Neža kar ni unesla.
Zdaj mora nekomu povedati svojo bolečino. Komu naj jo, če ne materi.
>Afama! Zakaj pri nas nimamo vrta?<
Mati se je osupla zganila pri delu. Že je mislila otroku povedati zgodbo o njenem nesrečnem očetu, ki je vse premoženje zaigral in mu je samo bajta na koncu vrta ostala, pa si je premislila. Ni hotela otroku zatemniti svetlega spomina na očeta.
T>ln zakaj nimava denarja, mama? Povsod imajo, samo midve nimava.<
>Zakaj pa to vprašuješ, Neža?t
Potem se je iz otroka utrgala zgodba iz šole. Zgodba prvega pogleda v svet, ko je prvič opazila, da nima doma vsega, kar imajo drugi otroci.
»MatiI Zakaj nimava preci durmi orlička, kjer bi rože zasadila, zakaj nimaoa več očeta, ki bi imel denar?«.
Zdaj je mati imela solzne oči. Zajokala bi, pa ni. Zaradi Neže ni. ker jo je morala utešiti. In res je znala utolažiti svojega otroka. Njena materina iznajdljivost je našla tolažbo.
NežaI Tudi ti boš nekaj nesla na grobove, ne pojdeš prazna.*
Potem sta šli v vežo. Za vrati je visel venec rož. »Za očetov grob.* je pokazala mati. »Krničarjeva mi je dala rože. Škoda, da jih ni nič ostalo. l\ič ne mara j. ti boš nesla v šolo nekaj takega, kar drugim še na misel ne bo prišlo. O, tudi Trdinova Neža bo nekaj storila za grobove revežev, čeprav na grobu njenega očeta ne bo sveč. Komaj ena ali dve — več res ne zmoreva. Za molitve v cerkvi bom pa plačala, da ne bo oče pozabljen. Saj mu to več koristi kakor sveče na grobu. O, in naša Neža bo tudi imela nekaj za grobove.« Muti se je razživila, ko je nekaj iskala v veži.
»Mama, kaj bom nesla?*
»Ugani!*
•»Ne uganem.*
»Potem boš pa videla kasneje. Zdaj ne povem.«
Neža je vedela, da jo mati draži, zato ni več silila vanjo. Mati je zaklenila duri in nekam odhajala. »Neža, greš z menoj?*
»KamP«
»Ugani!*
Potem sta se obe smejali in Neži se je zazdelo, da je še dež bolj veselo zapraskal po vejah.
»Mama/ Ali ne greva v vas po rože?*
■»NeU Mati je zavila v gmajno.
Pa ni mogla dolgo zadržati skrivnosti.
>Pa ugani, zakaj imam vrečo.* — Molk.
»Zakaj imam motikaP« — Nič.
»Zakaj greva v Kozjo reberP«
»Aha ... Po pesek greva,« se je zmago»lavno oglasila Neža.
»No! Ali nisem rekla, da bo Neža nesla nekaj takega, kar nikomur na misel ne pride, še gospodični ne.* Otrok se je oklenil materine roke.
Dan pred Vsemi sveti je bil lep. Že mnogo pred začetkom šole so otroci vrveli po pokopališču. Pa ne razposajeno kot včasih. Nekako pobožno so hodili ob gomilah. Ob poti in ob zidu so bili grobovi že okrašeni. Tam ob zvoniku pa so bili ž rušo zarasli. Samo travo in koprive je grobar pokosil.
Tudi Trdinova je že prišla. Nič ni prinesla in čudno so jo gledali otroci, ki so imeli cele grmade cvetja, ali pa so se hvalili, da imajo denar za sveče. Neža je odšla do groba svojega očeta. Dopoldne sta ga z mamo popravili: opleli sta ga, na gomilo nasuli črne prsti, okrog pa belega peska. In jutri bosta nanj položili venec cvetja. Neža se je ozrla h križu. Vreča s peskom je bila še tam. Z mamo sta jo prinesli.
Potem je prišla učiteljica. Gledala je, kaj vse so prinesli otroci. »Dovolj bo, dovolj,* je zadovoljno govorila.
»Gospodična! Trdinova ima tudi nekajl* je nekdo opomnil učiteljico.
In ko se je gospodična ozrla, je stala Neža vsa drobna, v oguljeni obleki, v rokah pa je držala vrečo in v njej nekaj težkega.
»Bel pesek za obrobek gomile.«
Vsem je bilo, kakor bi nekdo povedal veselo novico.
»O. Nežkal*
»Saj res, na pesek smo vsi pozabiliUčiteljica je prijela Nežko za roko. Nežki pa se je zdelo, da je storila nekaj velikega, da je storila več kakor vsi drugi.
povsod 50 oll l.(\ !>vi i ci ii i
. II-	— I	- -ft-	r-^ -
Janko Sicherl
Je bela cesta uglajena . •
Ko se jeseni odpro šolska vrata, cestni promet še bolj naraste. Narastejo pa tudi cestne nezgode in nesreče, ker še mnogi ne poznajo pravil o cestnem prometu, ali pa se jim ne pokore.
Malomarni Potarjev Tomaž je bil vedno na cesti, odkar so poklicali očeta k vojakom. Materi je pri delu le malo pomagal, dopoldne se je drvil z očetovim kolesom vsepovsod, le v šolo ga ni bilo.
No, če že ni hodil v šolo, kjer so se prav tiste dni učili o cestnem redu, bi vsaj po cestah videl in spoznal cestni red. Prilike je imel dovolj, bi mislil marsikdo. A temu ni bilo tako ! On se je malo menil za postave, dokler se ni končno vjel v past paragrafa.
Nekega lepega dne je pograbil torbico in mesto v šolo, je zapodil železnega konjiča na glavno cesto, pa še naprej proti beli Ljubljani.
Tako gladko je teklo kolo po ravni cesti, saj so drugi potniki skrbeli za red. Vozili so desno, umikali se s strahom desno, ko je brezobzirno dirjal mimo, avtomobili in motorji pa so prehitevali levo. V ljubljanskem predmestju bi bil kmalu povozil neko kuro, drugače pa je šlo slučajno vse brez nezgode. Ali v beli Ljubljani pred Frančiškani ga je pred tromostovjem cestni krog tako zmešal, da se je kot nerodna muha vjel vsled kršenja cestnega reda naravnost v past prometnemu stražniku.
Ta mož je zapisal številko kolesa ter oddal dečka drugemu policaju.
„Ti fantiček, kje pa imaš kolesarsko knjižico?"
„Saj kolo ni moje."
„A, tako, potem si ga nekje sunil? Kar z menoj, pa se bova pogovorila na stražnici I"
Tomaž se je cmeril ter zastonj zatrjeval, da je kolo očetovo.
Na stražnici je bilo že mnogo cestnih grešnikov, ki so potrpežljivo čakali, da so zabeležili cesine prestopke Tomaž se je silno kislo držal. Lačen je bil, ni mislil, da ga bodo obdržali na „kosilu". Nehote se je moral učili cestnega reda, ko je strogi gospod zasliševal posameznike.
Na vrsti je bil motociklist. .Prehitevanje je dovoljeno le, če prednje vozilo vozi z manjšo brzino, če je pred njim dovolj prostora, če je cesta pregledna. Zakaj ste prehitevali na ovinku ? Imeli ste še srečo. Če bi bilo prišlo izza ovinka nasprotno vozilo, pa bi bila nesreča tu. Plačali boste kazen".
„Kako bom pa jaz plačal kazen, ko sem pa suh," si je mislil Tomaž. V tem je prišel na vrslo neki avtomobilist. „Ta bo že lahko plačal, če vozi z avtom."
„Skozi vasi ste. vozili več kot 15 km. Počasna in previdna vožnja je potrebna za vsa vozila: na mostovih, pred železniškimi prehodi, čez križišča, na ovinkih, po strmih cestah, pri izvozu iz stranskih ulic, dvorišč ali vež na glavno cesto, pred Šolami, kadar prihajajo ali odhajajo otroci. Sploh povsod, kjer je na cesti mnogo vozov in ljudi. To velja tudi za kolesarje." Pri tem se je gospod ozrl s strogim pogledom na Tomaža in dejal: „Ti pa le počakaj, si boš vsaj zapomnil, kdaj si se peljal v Ljubljano na šolski izlet z brezplačno vozovnico."
„Ta je pa res hud mož, za vse cestne grehe ve. Kaj bo, če me ne izpusti, do noči bom komaj doma. Če ve tudi to, da sem razbijal cestne napise in table, potem me sploh ne izpusti."
„Lepo, lepo, da skrbite za cestni red gospod nadzornik. Kaj pa porečete nato, da nas, avlomobilisle, mladi fantalini po vaseh napadajo s kamenjem. Zadnjič so mi ubili šipo. Meni se zdi, da si bil tudi ti zraven." Pri teh besedah se je obrnil avtomobilist proti Tomažu. „Sicer so pa ti pobalini vsi enaki, da jih komaj človek spozna."
Sledili so še drugi grehi : oviranje varnosti prometa, nedostojno obnašanje na cesti, prehod pešcev preko cest, križišč, hoja po hodnikih, snaga na javnih cestah itd.
Neka služkinja se je morala zagovarjati, ker je pustila otroka, da se je igral na cesti. Končno je prišel na vrsto tudi neki šolar, ki je risal in pisal po zidovih.
Medtem pa je oče od vojakov brzojavil, naj mu pripelje Tomaž kolo in ga pusti pri znancih ob glavni cesti, da mu bo skrajšal dolgo pot.
Mamo je močno skrbelo, kje se vozi fant. Tožila je: „Mrači se, fanta pa od nikoder nil"
Tomaža so končno le izpustili, ker ga je spoznal neki domačin, ki je peljal drva v Ljubljano. Tudi ta mož je plačal kazen, ker je pustil na cesti voz brez nadzorstva.
„Gospod, plačam. Fant pa ni ukradel kolesa, poznam ga, iz naše vasi je. Kaj prida res ni, pa ga le izpustite, da bo do mraka doma."
Vendar Tomaž ni prišel do mraka domov. Imel je smolo. Na povratku mu je počilo kolo. Ker se je vozil brez luči, se je v temi zaletel v nekega pešca. Ta je brž pograbil za kolo, potem pa se je hotel lotiti še fantiča, a že ju je obsvetilo oko postave.
„Kaj je to? Kdo je vozil brez luči?"
Pred Tomažem je stal orožnik. Nič ni pomagalo dečkovo jecljanje in izgovarjanje — fant je moral z orožnikom naravnost na orožniško postajo, kjer imajo tudi trdo posteljo za nočne postopače.
Neznansko dolga je bila noč, kar ni se hotelo zdaniti.
Zjutraj so odšli orožniki na patruljo, Tomaža pa so izpustili kakor ptičko iz k'eike. Kosti so ga bolele od trde klopi, pa želodček se je oglašal in noge so ga bolele.
Srečaval je pešce, voznike, kolesarje, motocikliste in avtomobile. Pot je bila dolga in dovolj časa je imel, da je študiral cestni red.
Domov je prišel ves bled. Kako je bilo tu, o tem cestni red molči. To spada že v hišni red.
Ing. Ciril Pire
Sprehodi pod nebesnim obokom
Komaf je naslednjo soboto očka prestopil hišni prag, že ga je Ksenija peljala k svoji omari, kakor bi mu hotela pokazati veliko tajnost.
„Glej očka, kaj lepega sem naredila ta teden", vzklikne in mu ponudi svojo mapico, v katero po navadi spravlja umotvore svoje risarske umetnosti.
„Kaj pa si zopet narisala? Kako novo cvetko, ki sta jo našli z mamico na sprehodu ali metuljčka, ki si ga ujela? Ali celo Bohinjsko jezero v sončnem svitu?" vpraša očka in odpira mapo.
„O nel Vse več. Zvezdice, ki sem jih spoznala prejšnjo soboto. Le poglej !"
In res ! Iz mape vzame začudeni očka tri pole nebesnomodrega papirja, na katerem so bile prilepljene zvezdice, izrezljane iz zlatega papirja. Na eni sliki je bil Veliki voz, na drugi Mali voz in na tretji Ka-siopeja.
„Glej, glej, srček, pa kako so podobne resničnim ozvezdjem na nebu! Ali si vse to kar sama napravila?"
„Skoraj ! Že v ponedeljek sva šli z mamico v Staro Fužino v trgovino in kupili moder in zlat papir. Popoldne pa sem s škarjicami izrezala zvezdice. Sedem za Veliki voz, sedem za Mali voz in pet za Kasiopejo."
„Kdo pa ti je pokazal prava mesta, kamor si prilepila zvezdice?"
Drugi sprehod
j*
Veliki in Mali voz, Kasiopeja
„Mamica mi je s svinčnikom naredila znamenja. Pomagali pa sva si s tvojim zvezdnim atlasom. In še celo ven sva tekli zvečer, da sva primerjali moj izdelek z ozvezdji na nebu."
„Pa tu vidim, da si nekatere zvezdice izrezala z več zobčki, druge pa zopet z manj zobčki."
„Da, očka saj vidiš, da niso vse zvezdice enako svetle. Pa sem tudi na svojih podobicah bolj svetle zvezdice izrezala z več zobčki, manj svetle pa z manj zobčki."
„Vidiš, napravila si, kar so delali že prvi zvezdoznanci v davni preteklosti. Razdelili so vse zvezde, ki so jih videli s prostim očesom, v šest velikosti. Najsvetlejše zvezde so šteli k prvi velikosti, one, ki se s prostim očesom v temni jasni noči komaj še vidijo, k šesti velikosti. Seveda nima ta razdelitev nič opraviti s pravimi velikostmi zvezd, ki so velika sonca, kakor naše Sonce, pa tako neizmerno daleč, da jih vidimo samo kot svetle točke.
Dosedaj si se seznanila z nekaterimi zvezdicami druge .velikosti. Obe zadnji kolesi ter vse tri zvezdice ojnice Velikega voza, eno zadnjih koles Malega voza, Tečajnica in naposled najsvetlejše tri zvezde Kasiopeje so druge velikosti.
Zvezde, ki so svetlejše, štejemo v prvo velikost.
To so najsvetlejše in najlepše zvezde na nebu. Dvajset jih je na celem nebu, pri nas jih pa vidimo le petnajst, ostalih pet nam je vedno skritih na južnem nebu!"
„Oh! Ali bom kmalu spoznala tudi kako zvezdico prve velikosti?"
„Seveda, še danes ti bom pokazal tri zvezde prve velikosti; najlepšo in obenem najsvetlejšo pa boš videla šele pozimi v Ljubljani. Še prej pa ti bom pokazal eno zvezdico četrte velikosti, ki te bo gotovo prav posebno zanimala. Torej glej, da boš tudi danes po večerji hitro pripravljena." --—
In zopet je stala naša zvezdoznanska trojica pod nebesnim obokom, polnim svetlih zvezdic.
„Poišcimo zopet našega starega znanca Veliki voz."
„Ga že imam z njegovimi sedmimi zvezdami!"
„Vidiš, in vseh sedem zvezd Velikega voza ima tudi svoja lastna imena in sicer arabska. Arabci so bili namreč v srednjem veku nekaj časa nosilci kulture. Predvsem so prevzeli od Grkov ustanovljeno naravoslovno vedo, jo gojili in razširjali. Zato je tudi velika večina lastnih imen zvezd arabskih. Od sedmih imen zvezd Velikega voza si hočemo zapomniti samo ime srednje zvezde ojnice. Ime ji je ,Mizar', kar se pravi po naše plašč.
In sedaj pokaži, če imaš dobre očke. Čisto, čisto blizu .Mizarja' je mala zvezda četrte velikosti, ki so jo Arabci krstili ,Alkor', kar se pravi jahaček. Ker jo je mogoče videti le z dobrimi očmi in ob ugodnem vremenu, je ta zvezdica služila starim narodom, da so na nji preizkušali vid."
„Jo že vidim. Na isti strani je Mizar, kakor Mali medved."
„Res je. Sedaj vidim, da imaš dobre oči Če bi bila deček, bi te gotovo potrdili k vojakom, saj so vid mladeničev v starih časih preizkušali ravno na teh dveh zvezdicah.
Sedaj pa poglej naravnost nad svojo glavico, samo pazi, da si ne zlomiš tilnika. Ravno nad nami sije zelo svetla zvezda prve velikosti. Pravimo, da je v zenitu (temenišču). Ime ji je ,Deneb'. Seveda zopet arabsko ime, po slovensko se pravi to ,rep\
„Ta zvezda pa gotovo spada k ozvezdju, ki ima ime po kakšni živalci."
„Uganila si! D ene b je najsvet-	«
iejša zvezda v ozvezdju ,La b od a'. Še pet zvezd poišči, ki tvorijo skupaj z Denebom obliko križa. Zato imenujejo
nekateri to ozvezdje tudi Severni križ.	m
Seveda tudi pri tem ozvezdju kaj težko najdeš obliko laboda. Deneb je rep, obe ostali zvezdi, ki sta skoraj v ravni črti z njimi sta trup in glava in	.
po dve zvezdi na desni in na levi pa »--------------------------
peruti.
Po neki grški bajki je vzel Phae-	0
ton, mali sinko sončnega boga očetov sončni voz. Konji se splašijo. Dirjajoči
voz pusti ognjen tir za seboj — rimsko	•
cesto —, ki jo vidimo na nebu. Phaeton pade v reko Eridanus. Njegov najboljši prijatelj, ki je imel krasen glas. je bil
radi Phaetonove smrti neutolažljiv. Bo-	•
govi so se ga usmilili ter ga kot laboda postavili med zvezde, kjer so baje slišali LABOD njegove žalostinke — labodjo pesem.
Po neki drugi bajki se je znameniti grški pevec Orfej ob svoji smrti spremenil v laboda in bil prestavljen med zvezde v bližino svojega glasbila — lire."
„Ki mi ga boš gotovo kmalu pokazal."
„I seveda, takoj. Le malo proti zahodu poglej, svetla zvezda prve velikosti se ti smehlja nasproti. Najsvetlejša, kar jih vidiš danes na nebu. Četrta po svetlobi je na celem nebu in druga pri nas. Samo Sirij, ki ga bomo spoznali pozimi, je še svetlejši. Ime ji je Wega."
„Tako se je pisal tudi naš slavni rojak iz Moravč!"
„Pa nima ta zvezda nič opraviti z njim. Tudi njo so krstili Arabci. Izraz pomeni ,Padajoči'. Wega je najsvetlejša zvezda v ozvezdju .Lire'. Ozvezdje ni posebno veliko. Štiri male zvezdice v neposredni bližini te kraljice zvezd, ki tvorijo majhen četverokotnik, ti bodo v pomoč, ko boš iskala We g o in Liro tudi ob drugih urah in ob drugih letnih Časih.
Sedaj pa še tretjo zvezdo prve velikosti, pa bo za danes skoraj dosti.
Poglej jo tam^ južno od
viga	.......
LIRA
POLETNI TRIKOT
Deneba in Wege.
Če vse tri zvezde v mislih povežeš z ravnimi črtami, dobiš obiilto enokra-kega trikola, s to tebi sedaj še neznano zvezdo v trikotnem temenu. Ime ji je Atair in je najsvetlejša zvezda v ozvezdju Orla. Posebno si ga boš zapomnila skupno z dvema manj svetlima zvezdicama, na '■	vsaki strani Ataira ena.
Vse Iri leže v ravni črti, ki OREL ^ ka£e skoraj natančno proti Wegi. Tudi Atair je arabsko ime in pomeni .leteči'.
Trikoi Deneb — Wega — Atair imenujemo tudi poletni trikot, ker ga posebno poletne mesece lepo vidimo."
„Kajne, ker leže zvezde skoraj natanko na jugu."
„Uganila si I Vsako zvezdo ali ozvezdje opazujemo najlepše, kadar gre natanko skozi smer proti jugu. Pravimo, da zvezda takrat kulminira, ali da gre skozi meridian (poldnevnik) našega opazovališča. Pravimo mu poldnevnik, ker je sonce opoldne tudi v meridianu.
Zato pa hitro še eno ozvezdje, ki v poletnih večerih kulminira. Zveži Liro z Velikim medvedom, pa boš našla pod to zamišljeno zvezno črto na zahodni strani ozvezdje Severne krone. Tu imaš enkrat ozvezdje, kateremu se ime res prilega, saj je njegovih 6 zvezdic tako lepo nanizanih v polkrogu, kakor bi res predstavljale kraljevsko krono. Zvezdice niso posebno svetle, najsvetlejša med njimi se imenuje ,Ge m ma', kar pomeni dragulj. Oemma je druge velikosti.
V neposredni bližini, za nas pa že prepozno, ker je že skoro zašla, je zvezda prve velikosti .Arktur' in ozvezdja ,Bootes'. Arktur je četrta najsvetlejša zvezda izmed vseh, ki jih vidimo.
Glejta, glejta, kako hitro mine čas v pogovoru z zvezdicami," še pripomni očka, ko je pogledal na uro, „kar pozno je že postalo, treba bo iti domov. Poslovi se za enkrat od lepih poletnih zvezdnatih noči. Naš prihodnji sprehod bo že v Ljubljani. Takrat pa boš spoznala lepa ozvezdja, ki krase jasne zimske noči." — In zatopljeni vsak v svoje misli, so se vrnili naši sprehajalci domov.	(Konec prihodnjič.)
Pavle Kveder
Kako so skrbeli za moč in spretnost svojega telesa stari narodi
Judje
Prvotna domovina tega naroda je bila Palestina. Judje so bili sprva pastirski narod, ki se je s svojimi čredami selil sem ter tja. Pozneje so nekateri postali poljedelci. Živeli so preprosto, le v mestili se je začelo kmalu razkošje. Trgovali so s sosednimi narodi. Izvažali so olje, pšenico, med in balzam, za to pa so dobivali tkanine. Niso bili dolgo svobodni, ker 1. 586. pr. Kr. je babilonski kralj Nebukadnezar napadel judovsko kraljestvo. Do tal je porušil Jeruzalem, Jude pa je odpeljal v »babilonsko sužnostc. Ko pa so pozneje Perzijci podjarmili Babilonce, so dali Judom svobodo in jim dovolili povratek v Palestino. A le nekaj se jih je vrnilo, drugi pa so se razkropili po svetu.
Iz svetega pisma samega lahko spoznamo, da so se tudi Judje bavili s telesnimi vajami. Tam čitamo, kako je Mojzes naročal svojemu narodu, da naj bo hraber in junaški, da bo le tak lahko prenesel vse življenjske napore in težave.
Gemma .....a
é
SEVERNA KRONA
Judje so telesno vzgajali že svoje otroke, a ne smotrno. Šele ko so se začeli srečavati z divjimi in oboroženimi sosedi, so uvideli potrebo in nujnost telesne vzgoje. Vemo, da so v starih časih kaj veljali le narodi in ljudje, ki so bili telesno močni in odporni. Zato so tudi Judje vadili svoje telo, da so mu pridobili to dvoje.
Znana je zgodba o Samsonu, ki je s koščeno čeljustjo razgnal in pobil nešteto Filistejcev. Pa ne samo močni, tudi spretni so bili Judje. Spomnimo se, da je mali in slabotni, a silno spretni David s pračo pobil filistejskega orjaka Goljata. Vadili pa so se Judje še v metanju kamna, veslanju in plavanju (saj so bili izvrstni ribiči), streljanju s pračo in lokom, v žoganju, teku in rokoborbi. Tudi ples je bil v navadi pri ženskah in moških.
Ko pa so Jude podjarmili drugi narodi, so ravnali z njimi skrajno grdo in to je vzrok, da so telesne vaje pri Judih propadle.
Kitajci
so bili močan narod, poln različnih sposobnosti. Že več tisočletij pr. Kr. so bili pri njih poznani učitelji, ki so učili ljudstvo plesati. Njihove najstarejše vaje imajo zdravsteni namen. Med verskimi obredi so imeli razne vaje, t. j. telesno gibanje, ki je imelo namen zdravljenja. Torej vaje so imele verskozdravstveni namen. Tako so n. pr. med molitvijo morali hoditi okoli daritvenih hramov.
Sploh so pri Kitajcih menihi bili prvi, ki so začeli in razširjali telesne vaje. Izmislili so si posebne vaje v dihanju in te vaje so potem izvajali v različnih telesnih položajih: sede, leže in stoje. Ker so bile vaje verskega pomena, so svečeniki obetali vernikom z vajami ne samo zdravja, ampak tudi nesmrtnost njihove duše. Bili pa so poznani tudi kot odlični strelci in dobri vozniki z vozmi. Sploh so bili prvi, ki so poznali polno zdravju koristnih vaj ter veselih koristnih iger.
Njihova domovina je bila večinoma ravnina. Zato se je povsod hitro razvila vožnja z vozmi (dvokolesi). Imeli pa so tudi bojne vozove. S temi so se vozili neverjetno hitro, četudi je bila te vrste vožnja zvezana z velikimi nevarnostmi. Na takem bojnem vozu pa se ni vozil samo voznik, ampak še dva spremljevalca. Oba sta bila oborožena s ščitom, eden od njiju je imel lok, drugi pa dolgo kopje. Tako sta napadala in branila sebe in voznika.
Poznana je bila tudi kitajska rokoborba. Vaje pri tej so se izvajale po taktu pesmi, ki so jih glasno deklamirali ali peli. Vsako vajo so izvajali po večkrat. Zelo so ljubili tudi sabljanje. Vse je rado tekmovalo v tej panogi. Poznali so 18 načinov sabljanja. Ti načini so se razlikovali po orožju in pripravi. Sabljanje so vadili peš ali pa tudi na konju.
Plesi so bili sprva le verskega značaja. Sčasoma so se iz teh razvili telovadni plesi. Spomladi in poleti so gojili bojne plese s kopji in sekirami, jeseni in pozimi pa so vadili ples z muziko. Poznali so veliko iger. Med temi je najbolj poznana zelo zanimiva igra di-džian-ci. Obstojala je v temle: v majhen okrogel predmet so navrtali luknjice in v te so vtaknili kurjih ali ptičjih peres. To pripravo so vrgli v zrak. Seve je priprava padala in se sukala obenem. Namen igre pa je bil, ne pustiti, da bi padel predmet na zemljo, ampak ga skušati čim dalje obdržati v zraku. To so storili tako, da so morali padajoči predmet odbijati z vsemi telesnimi deli nazaj v zrak. Pri tem so uporabljali roke, noge, glavo, ramena, komolce in kolena. Igra je bila koristna, ker se je dobro razgibalo celo telo. Bila pa je tudi zelo zanimiva in so jo navadno spremljali z veselim smehom. Tudi tekmovali so v njej. Kdor je obdržal predmet na opisani način najdalje v zraku, je zmagal. To igro pa je pozneje izpodrinil nekak nogomet. Ta nogomet so
igrali najprej z žogo, narejeno iz dlak. Pozneje pa so uporabljali že dvojno žogo, ki je bila kožnata. Napolnjena je bila z bombažem. Pa še lo žogo so kmalu izpopolnili in jo namesto z bombažem polnili z zrakom.
Njihove vaje so bile tako sestavljene, da so pospeševale dobro držanje telesa. Vaje niso bile dolgočasne. Poznali so boksarske borbe z namišljenim nasprotnikom. Pozneje so vaje tako izpopolnili in kombinirali, da sta si stala nasproti živa, resnična nasprotnika. Udarjala sta tako, da se nista nikoli zadela. Eden je namreč napadal, drugi pa je na udarec umaknil pest. Način vaj in ritem sta bila takšna, da sta nasprotnika le nakazovala borbo, nista pa se udarjala. Borba je bila živahna, spremljali pa so jo z udarjanjem v tla, ploskanjem in divjim vpitjem. Tako so vadili inoč, okretnost in vzdržljivost. Podoben je bil temu boksarskemu plesu bojni ples z orožjem, kjer so med skakanjem in vpitjem vihteli palice, sulice, meče m drugo orožje.
Zelo radi pa so hodili s pomočjo palic, nekakih bergelj, ki so imele visoko pribito deščico, na katero so morali stopiti in nato hoditi. Ta vaja je zahtevala mnogo spretnosti in obvladanja telesa, t. j. ravnotežja. Radi so to vadili stari, seve, najraje pa mladi.
Kitajci so bili torej prvi, ki so spoznali koristno delovanje vaj na človekovo telo. Zelo zgodaj so spoznali, da take vaje koristijo zdravju. So torej začetniki zdravstvene telovadbe. Cilj jim je bil: s pomočjo točno določenih telesnih vaj popravljati telesne napake in zdraviti nekatere bolezni, zlasti tiste, katerih vzrok je pomanjkanje telesnega gibanja.
Indijci
Njihova zgodovina se je vršila večinoma v Prednji Indiji. Dežela je zaradi velikih rok in silno pogostih padavin zelo rodovitna. Svoje skupne države niso imeli nikoli. V najstarejših Časih so tvorili veliko skupino — pleme. To se je delilo v župe in občine. Plemenu je načeloval »kralj«, ki je bil voditelj v vojni, ostalo oblast pa je vršil plemenski svet.
Najstarejši Indijci so bili krepko in hrabro ljudstvo. Mnogo so se bojevali. Zato so jim telesne vaje služile zlasti za vojaške namene. Njihovo glavno orožje je bil lok. Poznali pa so še sulice, meče in sekire kot bojne priprave. To orožje so znali sukati zelo spretno. Bili so torej vojščaki, pa tudi poljedelstvo in živinoreja sta jim bili poznani. Bavili so se še z lončarstvom. kovinarstvom, znali so že tkati in plesti. Trgovali so z zamenja-vanjem blaga.
Pri starih Indijcih je bilo zelo razvito pesništvo (četudi niso znali vsi pisati). To je bilo združeno z glasbo, bodisi pri verskih obredih, bodisi v vojni. Poznani so bili tudi kot silno nadarjeni učenjaki v geometriji in arhitekturi.
Že v starih časih so bili razdeljeni v štiri kaste (razrede): I. kasta: duhovniki ali bramani, ki so se učili in učili druge: II. kasta: vojaki ali plemstvo, katerih naloga je bila ščititi ljudstvo;
III.	kasta: živinorejci, poljedelci, trgovci in obrtniki;
IV.	kasta: vsi tisti, ki so opravljali nižja dela.
Poleg teh štirih kast pa so bili£e tako imenovani parias. t. j. zaničevani ljudje, ki so bili popolnoma brez pravic.
S telesno vzgojo so se smeli pečati le vojaki. Mnogo so gojili sabljanje in rokoborbo. Bili pa so tudi odlični strelci. Telesni vzgoji je ogromno škodovalo njihovo versko pojmovanje. Indijski verniki so pod vplivom verskih nazorov začeli mučiti svoje telo. Slišali smo že vsi o indijskih fakir j ih, ki še dandanes mučijo svoje telo s tem, da leže na ostrih žebljih z golim tele-
som, se Čezmerno postijo, hodijo bosi po žerjavici itd. To so delali njihovi verniki. Poznani so tudi taki, ki drže eno ali obe roki nad glavo toliko časa, da jim roka zaradi pomanjkanja krvi odmre in se sčasoma posuši. Tako hočejo doseči popolnost, da bi bili v posmrtnem življenju srečni.
So pa poleg vojakov tudi nekateri duhovniki gojili nekaj telesnih vaj, zlasti one, ki so pospeševale močno dihanje. S temi so hoteli doseči močno voljo in zadovoljstvo. Gojili so še lov. Vadili so se tudi v jahanju, a ne samo vojaki, ampak tudi njih žene.
Grki
so bili narod, ki je v telesni vzgoji in sploh v kulturi dosegel najvišjo stopnjo in največjo popolnost med vsemi narodi stare dobe. Oni so položili temelje poznejši omiki pri drugih narodih. To je bil narod modrijanov, pesnikov, umetnikov in narod najboljših športnikov. Ves narod je oboževal in gojil telesne in duhovne vrednote in lepote.
Bivali so Grki že pred tisočletji na prostoru, kjer domuje še dandanes narod enakega imena. Po velikosti zavzema to ozemlje eno tretjino naše države. Je pa menda najbolj členovita zemlja na svetu. Površina Grčije meri okoli 82.000 kvadratnih kilometrov. V suho zemljo se globoko zajeda nešteto zalivov. Tudi polno gorskih grebenov preprega grško ozemlje in ti dele Grčijo v številne in različno velike pokrajine. Te pokrajine so prav za prav svetovi zase, zaprti proti ostalim sosednim pokrajinam. Posebno pa je bilo to očito v starih časih, ko niso poznali modernih prevoznih sredstev in ne prometnih zvez. Le slaba pota čez visoke planine in morje, to so bile vezi med posameznimi grškimi pokrajinami.
Dandanes dele Grčijo v severno, srednjo in južno. Severni del je gozdnat. južni in vzhodni pa sta podobna kraškim ozemljem. Žito uspeva le v plodnih nižinah. Bogati pa so pridelki olja, južnega sadja in pa vina, ki je znano.
Severno Grčijo sestavljata gorata pokrajina Epir na vzhodu in nižinska rodovitna Tesalija na zahodu. Nad to kraljuje Olimp (2985 m). Srednja Grčija sestavlja več pokrajin, sredi katerih se dviga tolikokrat omenjeni Parnas (2459 m). Južno Grčijo sestavlja polotok Peloponez. Precej gorat je in znamenit. Na njeni je gora Tajget. mesto .Sparta in Olimpija — kraj, kjer so se stoletja in stoletja kosali med seboj Grki v telesnih in duševnih sposobnostih. (Poišči vse imenovane kraje na zemljevidu!)
Grčijo obkroža na vzhodu, jugu in zahodu polno otokov, ki leže v Jonskem in Egejskem morju. Pomembnejši med njimi je Krf, za nas zgodovinsko tako važen otoček. Tam so za vedno obnemogli nekateri naši borci za svobodo, mnogi drugi pa so se tam opomogli in pripravili, da so pozneje z nadčloveškimi napori in žrtvami priborili našo svobodo.
Podnebje je v Grčiji zelo različno. Visoke planine se ponekod skoraj vse leto ne zuebe snežnih odej, spet drugod pa je tako ugodno, da rasto palme in smokve. Rek prav za prav ni, vode so le kratki potoki, ki se po kratkem teku izlivajo v morje. Gorsko rastlinstvo obstoji v glavnem iz malih gozdov iglavcev, nekaj pa je tudi hrastovih. Kjer ni gozdov, rasto mirte, lavorike. brinje in drugo grmičje. V višavah so razprostrte planine z lepimi pašniki. Pridelujejo še pšenico in ječmen, vino in oljko.
Lepota grških dežel je poznana. Vrhovi so pokriti z belimi čepicami snega, skalne strmine se prekobale v rodovitne ravni in te obroblja modro morje. Vso grško deželo pa obliva toplo južno sonce in zemlja je Že od prejšnjih vekov obljudena z nadarjenim ljudstvom.
Zato ni čudno, da je postala Grčija že pred tisočletji zibelka visoke omike vsega človeškega rodu.	(Dalje.)
Urh Jelka
Sprehod po Sarajevu
Prestopila sem mejo Bosne, kjer je povsem drugačno življenje kot pri nas. Kako zanimiva je ta dežela in njena prestolnica Sarajevo!
V tem mestu mi skoraj vsak pogled prinese nekaj novega. Ko tako hodim dalje po cestah in ulicah ter opazujem kraje in ljudi, njih šege in navade, vidim takoj, da sem v kraju z vzhodnimi običaji.
Takoj v začetku mi vzbudi radovednost muslimanski živelj, ki je kljub sedanjemu propadanju še vedno zelo zanimiv.
Dospem do Husrevbegove džamije. Pred vrati se moram sezuti, da lahko vstopim v Mohamedov hram. Nekaj vernikov že sedi po turško in
opravlja molitve. Notranjost svetišča je zelo zanimiva. Na obeh straneh je prižnica in tudi kor je zelo lep. Po stenah vise krasne in dragocene preproge. Na nekaterih so vdelane turške besede iz korana. Tudi tla so vsa pokrita s preprogami.
Muslimani molijo petkrat na dan. Moški opravljajo molitve v džamiji, ženske pa doma. V džamijo smejo ženske samo v času ramazana.
Kakor imamo katoličani pred veliko nočjo svoj post, tako imajo tudi muslimani mesec dni posta pred svojim največjim praznikom, ramazanskim bajramom. Ta mesec se imenuje ramazan.
Muslimanski največji praznik je kurban-bajram, ki traja tri dni. V Sarajevu topovi že na predvečer in zjutraj oznanjajo ta praznik. Mujezini (klicalci k molitvi) z minaretov pozivajo svoje vernike, naj praznik prežive v molitvi, sreči in zadovoljstvu. Kurban-bajram obhajajo muslimani v spomin na dan, ko je prerok Abraham na božjo zapoved hotel žrtvovati svojega sina Izaka. Zadnji hip je Bog poslal ovna (kurbana), da ga žrtvuje namesto sina. Zato zakoljejo vsi muslimani v spomin na ta dogodek ovce ali ovne. Že več dni pred tem praznikom je sarajevski trg bogato založen z ovcami in ovni, ki so določeni za žrtev. Da se živali ne pomešajo, jih navadno lastniki prav živo pobarvajo.
Prvi dan kurban-bajrama se v Meki zberejo verniki iz vsega muslimanskega sveta in tudi iz Bosne. Oni, ki je opravil romanje v Meko, prejme časten naslov hadži (romar).
Zanimive so muslimanske žene. Njih družabni položaj je ugoden. Uveljavile so se v krogu svoje kulture že kot učenjakinje in politične delavke. Oblačijo se večinoma po evropsko. Le nekatere žene se še ne marajo sprijazniti s tem, da bi hodile z odkritimi obrazi, toda mladina je skoraj vsa opustila zakrivanje obraza s pajčolani. Vprašala sem neko poznano muslimansko gospo, ki je tudi že odložila pajčolan z lica, če je zdaj boljše, ali pa je bilo prej? Odgovorila mi je, da je zdaj mnogo bolj zadovoljna.
Husrevbegova džamija
Ogledati si hočem vse zanimivosti in tako pridem do banovinske tkalnice preprog, v kateri tkejo krasne preproge. Pri statvah sede žene in izvršujejo delo z veliko spretnostjo. Lep in pisan je sarajevski muzej, zlasti narodopisni del. Tu se vidijo raznovrstne narodne noše, od katerih so mnoge zelo bogato okrašene. Nadalje je zanimiva državna obrtna šola, v kateri izdelujejo razne predmete iz lesa in kovin. Prijetno je gledati učilnice, v katerih hite učenci izdelovati vaze, šatulje, servise za turško kavo, pepelnike, nože, gumbe in druge okraske. Ne morem se ločiti od teh predmetov, dokler si ne kupim nekaj za spomin. Resnično, vse je tako lepo in natančno izdelano.
Sarajevo ima tudi mnogo cerkva. Poleg naše katoliške še pravoslavno, protestantovsko, židovsko in muliman-ske. Zelo lep je židovski hram, ki je novejša stavba. Krasno so izdelana	Muslimanki na sprehodu
vrata Husrevbegove džamije.
Veličastna stavba je sarajevski magistrat, ki je zgrajen v arabskem slogu. V splošnem ima Sarajevo mnogo lepih hiš in cest ter precej javnih parkov, ki so nastali večinoma iz starih turških pokopališč.
Krenem skozi nekdanja mestna vrata, ki so danes samo še majhen
Portal Husrevbegove džamije	Notranjost magistrata
107
hodnik, in odkrije se mi krasen pogled široko naokrog. Ulice valove in kakor srebrn pas se vije skozi mesto reka Miljaeka.
Nad vse pisano življenjsko sliko kažejo male sarajevske trgovine, zlasti na tržni dan. Tu so pomešani med seboj gospoda, delavci in kmetje, katoliki in pravoslavni, muslimani in judje, Arnavti in cigani. Tu je naprodaj blago za obleke, vezenine, nakit, posoda, čevlji itd. Prodajalci žita sede na polnih vrečah in čakajo kupcev. Poleg tega se prodajajo še jestvine, maslo, sir, slana smetana, zelenjava, sadje ter kuhane ali pečene jedi.
_ _ ______ Crem malo dalje, pa
vidim lepe pisane pasove. nanule (sandale) i u blago za salvare (to so hlače, ki jih nosijo žene pri svoji narodni nosi). Dalje od tu so kovačnice, v katerih izdelujejo razno posodo, servise za turško kavo i. dr. Zelo zanimivo je gledati, kako kovač kuje in oblikuje, dokler ni predmet gotov, na kar ga smehljaje položi k ostalim predmetom, ki Kovaška delavnica	že čakajo kupca. Pri-
jetno je opazovati te
rokodelce, med katerimi se dobi večkrat popolnoma pristen turški tip. Ko se na čaršiji razvije prava trgovina, nastane hrušč in trušč, ki traja potem navadno toliko časa. dokler kupovalci in prodajalci ne izpraznijo trg a.
Baš-čaršija. ta zanimivi del Sarajeva pa je kipel v polnem življenju takrat, ko se je razkošje razlivalo po bogatih domovih mogočnih begov in ag. Vendar odlična muslimanka ni smela v tej dobi stopiti sama v čaršijo, da bi si nakupila vse potrebno. Prinesli so ji domov, za kar so imeli posebne posredovalke »pazarbule« imenovane, ki so spretno opravljale ta posel. To je zdaj vse minilo.
Stopinja me zanese v oni del mesta, kjer vlada še vedno pravo, toda pojemajoče muslimansko življenje. Ko tako gledam in opazujem, se nehote spomnim na pravljice iz tisoč in	Pri vodnjaku
ene noči...
Pravo muslimansko življenje vedno bolj propada. Največji mogotci so odšli ali pomrli, ostalim pa duh modernega časa vceplja nove navade.
loan Campa
Otrolc se pogovarja sc lutko
Kaj ti manjka, moja mala, da se žalostno držiš? Si ponoči slabo spala, te je motil dež in piš?
Morda pa si kaj zbolela, te nemara zob boli? Si kaj takega pojela? Preveč čaja, sladkarij?
Ali se ti zdi zamalo, da te puščam kar o nemar ? Oh, ne bodi no budalo! To pa ni tak huda stvar.
Boš pa vendar razumela, da me mučijo skrbi. Včasi res ne nem od dela, kje se gl a Da me drži.
Morda žalost te zagrinja zastran čevljev in oblek? Ko pa taka je draginja in te terjajo osi v prek!
Če bi zdaj takoj zaspala, bi dobila nov klobuk, ko bi z njim se postavljala, konec bi biló vseh muk.
Kar zaspančkaj, moja mala, malo grem se še igrat. Ko potem boš zopet vstala, pridem te takoj iskat.
KRISTA HAFNER
Iz dnevnika Petačeve Anče
MOJI BRATJE
BRATE IMAM STIRI. NAJMLAJŠEGA CENČKA 2E POZNATE. NAJSTAREJŠI PAVLE SE UCI PRI STRICU ZA MIZARJA IN JE LE MALOKDAJ DOMA. VMES PA STA SE FRANCEK IN STANKO. STA PA TA DVA ZELO POREDNA. VEDNO MI NAGAJATA. KAR JE V HISI NAROBE, VSEGA SEM KRIVA JAZ. ZADNJIC STA SE SPRAVILA NAD NASE UČITELJE IN UČITELJICE. VSAKEGA STA OPONAŠALA, KAKO HODI IN GOVORI, IN VSAKEMU STA DALA SVOJ PRIDEVEK. NAZADNJE STA SE SPRAVILA SE NAD MOJO UČITELJICO GOSPODIČNO CECILIJO. JAZ IMAM GOSPODIČNO CECILIJO ZELO RADA. KADAR SE ZASMEJI, SE JI POKAŽE ZLAT ZOB IN TAKRAT JE POSEBNO LEPA. ZATO SEM NA GLAS VEKALA, KO STA SE IZ NJE NORČEVALA, TAKO DA JE PRIŠLA MAMA IZ KUHINJE. SEVEDA SEM JI MORALA POVEDATI, ZAKAJ SE JOČEM. MAMA JE VZELA SIBO IN JE FRANCKU POMERILA HLAČE. STANKOTU PA JE POŠTENO NAVILA URO. »TAKALE SMRKOVCA, PA SE BOSTA IZ UČITELJEV NORČEVALA!« JE REKLA IN ODŠLA NAZAJ V KUHINJO.
KO SMO BILI ZOPET SAMI, MI JE FRANCEK POKAZAL JEZIK IN REKEL: »TOZLJIVKAU STANKO PA JE DEJAL: »BOJKOTIRAJVA JO!« SAJ NISEM VEDELA, KAJ SE TO PRAVI, ZATO MI SE MAR NI BILO, CE ME BOJKOTIRATA. AMPAK POTEM MI JE POSTALO HUDO. DVA DNI ME NOBEDEN SE POGLEDAL NI. KAKOR BI BILA ZRAK, TAKO STA HODILA MIMO MENE. ZASTONJ SEM PONUJALA FRANCKU SVOJ NOVI PIPEC, DA BI BILI ZOPET DOBRI. KAR PLJUNIL JE MIMO NJEGA, PA SEL SVOJO POT.
TRETJI DAN SEM SLA SAMA IZ SOLE. NAJRAJE BI BILA UMRLA, KER SEM BILA TAKO ZAPUŠČENA. PA PRIDIRJA ZA MENOJ SOSEDOV POLDEK IN ME ZAČNE ZMERJATI: »ANCA, TANCA, GNILA POMARANČA!« CE BI BILO TO KDAJ DRUGIČ, BI SE BILA ZAPODILA VANJ IN BI MU BILA OCl IZPRASKALA.
zdaj sem bila pa preveč žalostna, da bi bila svojo cast branila. pa tudi treba ni bilo. zakaj ze je bil ob poldku nas francek in mu je tako klofuto primazal, da se je kar sesedel. nato me je francek prijel za roko in sva sla skupaj domov.
doma pa je rekel stankotu: »odpustiva ji in vzemiva jo zopet medse.«
»ce obljubi, da ne bo vec tožila,« je rekel stanko.
»obljubim,« sem hitela zatrjevati.
»pri hudobcevem repu?«
»pri hudobcevem repu.«
skupaj smo sli na vrt. tam sem zvila sop trave, to je bil hudobcev rep. zraven sem slovesno govorila: »obljubljam, da ne bom nikoli vec francka in stankota tožila.«
»amen,« je rekel francek. nato sta me prijela vsak za eno roko in stanko je dejal: »zdaj si zopet najifjta sestra in midva sva tvoja brata viteza.«
ali nisem imenitna! sestra sem in dva brata viteza imam!
pokopališču grob. moj brat
silvester je tam pokopan. jaz ga nisem nikoli poznala, ker je umrl se prej, preden sem jaz na svet prišla. silvestrov grob je bil zelo lep. takle je bil.
ljudje so na pokopališču zdihovali, jokali in molill tudi nasa mama je jokala. pravi, da silvestra ne bo nikoli pozabila, ker je bil tako dober in priden fant. najboljši med vsemi otroki, kar jih je pri nasi hišl vedno govori o njem in ga hvali. kar nevoščljiva sem mu in tudi jaz bi bila včasih rada v grobu, da bi mama potem o meni tako lepo govorila. danes me je zmerjala, ker sem cenka nabila. ampak kriv je bil cenek, ker je stikal po moji šolski torbici in mi zlomil barvice. mama pa je mene ostela in zdihovala: »le zakaj je silvester umrl! nanj se mi ni bilo treba nikoli jeziti. vi pa ste sami prepirljivci in nemarneži!« in zopet je jokala.
SILVESTER
včeraj je bil prazn: vseh svetnikov. POPOLDr smo bili vsi na pokopališč tam so bili grobovi okr
Seni z venci, rožicami lučkami. tudi mi imamo i
2E ZOPET SILVESTER IN NJEGOVA PRIDNOST! NASOBILA SEM SE IN REKLA: »SAJ BOM TUDI JAZ KMALU UMRLA, MAMA, IN KO BOM V GROBU, ALI BOS POTEM TUDI O MENI TAKO LEPO GOVORILA KOT ZDAJ O SILVESTRU?«
PRESTRAŠENO ME JE POGLEDALA, ME STISNILA K SEBI IN REKLA: »NE, NE, ANČKA MOJA, TAKO NE SMEŠ GOVORITI, BOG VARUJ, DA BI UMRLA. SAJ SI PRIDNA IN RADA TE IMAM.«
TAKO JE BILA ŽALOSTNA! ZATO SEM SKLENILA, DA ZDAJ SE NE BOM UMRLA, ČEPRAV ME BO MAMA SE TAKO HUDO ZMERJALA.
KONCI AHACIC
Miček — liček

PREPLAŠENI SO 1 UTIHNILI V 2, KO SO ZAGLEDALI 3. A 3 SE 1 PRAV NIČ N*E SMILIJO. ŽE STEGNE 4 IN SEŽE V 2. TEDAJ PA ZAČUTI 1, KAKO MU NEKAJ STEGNJENO 4 ODMAKNE OD 2 IN JO PRITISNE K TELESU. POTEM SE MU NA MAH NAREDI OKLEP IN 3 SE SPREMENI V 3. JOJ. KAKO SO SE ZAČUDILI 6, KO SO V 2 NAŠLI TUJE 5! šE BOLJ PA SO BILI PRESENEČENI, KO SO 5 ODPADLE 7 IN SE JE ZVALIL PREČUDNI 8.
Marija Poläk
Otrokove želje
(Prizor s petjem)
(Deklici Jelka in Pavla prideta na oder.)
Pavla: Pomlad je tu! Tako lepo je na svetu! Jelka, veš kaj. zapojva tisto lepo pesmico o rožici.
Jelka: No, pa jo zapojva. (Pojeta:)
Eno rož'co ljubim, v mojem srcu spi; koder grem, me spremlja, meni se smeji. Dom nje pri otrocih in v nebesih je: srca zadovoljnost rož'ci je ime
Jelka: Da, da, zadovoljnost, če bi le bili mi kdaj zadovoljni. Tocla navadno nismo, jaz že ne. Zdi se mi, da imajo živalce vse lepše kakor mi. Le poglejte žabico! Pred zimo se zarije globoko v blato, otrpne in se ne meni ne za mraz, ne za sneg in ne za led. Ko jo pa oživi pomladansko sonce, prileze iz blata, se opere in zopet je vsa živahna in vesela. Ob sončnem dnevu zleze v mlaki na velik list in se prešerno oglasi: »Rega, rega, rega — kvak. kvak, kvak!« — Ali bi ne bilo lepo, če bi bila jaz žabica! — Vso zimo bi lepo spala, gorko bi mi bilo in ne bi mi bilo treba hoditi v mrazu in snegu tako zgodaj v šolo. — Da, lepo bi bilo! (Poje:)
Zabi-žabi-žabi-žabica rada bi jaz bila, žabi-žabi-žabi-žabica rada bi b'la!
Da bi po mlaki vedno skakljala ...
žabi-žabi-žabi-žabica
rada bi b'la!
Pavla: Ne, ne, žabici ni tako prijetno kakor ti misliš. Le poslušaj! Zadnjič sem videla dva poredna dečka. Prišla sta skrivaj in na tihem k mlaki. Imela sta polne žepe kamenja s seboj. Na velikem listu v mlaki se je sončila mlada žabica. Kar se oglasi: »Rega, rega, rega — kvak, kvak. kvak!« — »Ali jo vidiš?« se oglasi prvi deček.
»Vidim.« reče drugi. — »Dobro pomeri!« — »Bom!«
Pljusk! ...
Zadel jo je. Žabica je planila v zrak, a že je ležala na hrbtu: pokazala je beli trebušček in ni se ganila več. Mrtva je bila.
In požrešne čaplje in ostudne belouške! Koliko žabic požro te!
To pa še ni najhuje! Še huje je, ko pridejo tisti fantje, ki žabe prodajajo. Ti šele mučijo žabice! Živim odreže jo krake, jih spravijo, a drugi, še živi del žabice vržejo nazaj v vodo.
Jelka: Brr ... Če je tako, potem žabica že ne bi bila rada. Veš kaj, raje bi bila ribica. Ta je urna kot strela. Sicer tudi ribice preganjajo hudobni dečki. A kdo jo zadene? Smuk! In že je ni nikjer več. In kar lepo je videti ribico v vodi! Kot uren in lahek čolniček se ziblje tja in sem, se dviga in potaplja ... In koliko sveta vidi
ribica! Iz potokov plava v reko, iz reke v jezero in najbrže celo v morje. O morje, morie! Kako rada bi te videla! Da, ribica, ribica bi bila rada! (Zapoje:)
Ribi-ribi-ribi-ribica rada bi jaz bila, ribi-ribi-ribi-ribica rada bi b'la!
Da bi po vodi vedno plavala...
ribi-ribi-ribi-ribica
rada bi b'la!
Pavla: Ribica? Tudi ribici ni tako lepo kakor se ti zdi. Zdaj jo preganja požrešna ščuka, zdaj pride ribič z okusno vabo na trnku. Ah, in če je ribica lačna! In če okusna vaba tako miče! Morda jo pa le utrga brez nevarnosti za življenje. Vsaj košček!... Ham!...
Kar jo v žrelu nekaj zaboli. Hoče potegniti, pa že visi obešena na vrvici. Meče se sem, meče se tja, a že leži na suhem. Ribič priskoči, jo sname raz trnek... Hu! — Kako to boli! A najhujše šele pride! Ko jo sname, ji vtakne kazalec v žrelo, nastavi palec na tilnik ... Rsk! Zlomi ji ga in ribica je mrtva. No, ali .še želiš biti ribica?
Jelka: Ne, ne, tudi ribica bi ne hotela biti! Ampak ptičica bi bila rada. Saj ptičice ima vsak človek rad, če ni hudoben in pokvarjen. In v gozdu je tako lepo! Drevje zašurni, veje se zazibljejo: nobena gugalnica ni tako prozna kot je v vetru zibajoča se veja. In kako pisana je družba v gozdu! Pa koliko je hrane v gozdu! In kako zacfehti gozd, ko zacveto cvetlice in zazore jagode! Kako lepo je v gozdu ob sončnih dneh peti, se loviti, skrivati in skrbeti za svoje mladičke!
Pa koliko sveta vidijo ptičice. Jeseni odlete v daljne južne kraje, kjer rastejo citrone in pomaranče. O pomaranče, kako bi jih jaz kljuvala, če bi bila ptičica!
In ta krasna velika mesta in širne planjave, čez katere lete ptičice kakor bi se peljale v letalu! O to bi jaz vedela povedati, ko bi se vrnila v domači kraj! Svojim mladičkom bi venomer žvrgolela o lepoti božjega stvarstva ter bi tudi nje naučila peti hvalo božjemu Stvarniku.
E j, ptičica bi bila pa zares rada! (Poje:)
Tiči-tiči-tiči-tičica rada bi jaz bila, tiči-tiči-tiči-tičica rada bi b'la!
Da bi po zraku vedno letala...
tiči-tiči-tiči-tičica
rada bi b'la!
Pavla: Misliš res, da živi ptičica brez skrbi. Velikokrat, ko naj-boli brezskrbno prepeva, se začuje nenadno: »Frr .. .< In že jo drži skobec z ostrimi kjemplji. >Čiv, čiv, čiv!...« In že je vse tiho. Uboge ptičice ni veČ. To je čez dan. Kaj pa ponoči? Še ponoči ni ptičica brez skrbi. Če se ni dobro skrila, priprhuta sova in jo odnese. Pa tudi hudobni dečki in požrešni lovci ne dajo ptičicam miru. Dečki jih kamenjajo, love jin na limanice, zapirajo v gajbice in večkrat jih potem mučijo. — Lovci jih pa streljajo in uboge ptičice padajo mrtve na tla. Mnogo ptičic polove tudi v zanke. Tako ujete požro največkrat lisice — ham! — in ptičke ni več!
Jelka: O jej, o jej! Sedaj pa že vidim, da živalce niso tako srečne, kakor sem mislila. Napačne želje sem imela. Bog je že vse prav uravnal. Deklico me je ustvaril in deklica hočem ostati, čeprav sein sirota brez staršev. Ne maram biti ne žabica, ne ribica in tudi ne ptičica. Pridno se bom učila, lepo bom ubogala svoje rednike, ki tako skrbijo zame in radi me bodo imeli v šoli in doma.
A ko bom velika, hočem biti pošteno slovensko dekle, da bom ponos domu, domovini in narodu. Ali ne bo tako prav in lepo?
Pavla: Da, ljuba Jelka, tako je prav! In k temu cilju naj te vodi molitev, delo in pesem.
Jelka: Prav si povedala. Pavla! Srečni in zdravi sva, zato veselo zapojva:
Sem deklica mlada, vesela, sem pravo slovensko dekle, kot slavček veselo bi pela, da b' daleč razlegalo se: Tralala, tralala . . .
Zakaj bi nek' sladko_ ne pela, zakaj bi vesela ne b'la! Saj vsak dan krog mojega čela mi sap'ca gorenjska pihlja! Tralala, tralala ...
(Zastor.)
Milan Skrbinšek
Dijaško diletaiitsko društvo
Zelo rad hranim predmete, ki so priče mojih spominov. Zato imam med drugimi takimi stvarmi na steni svoje sobe lepo število vencev s trakovi ali samih trakov, ki sem jih preje\ ob priliki razmb pomembnih ali zame slavnostnih predstav.
Najljubši in najpomembnejši mi je širok slovenski trak, ki nosi na enem koncu označbo D. D. D., na drugi strani pa datum 9. III. 1909. Velik venec s tem trakom so mi poslali na oder moji nekdanji tovariši iz društva, ki sem mu položil temelje že kot nrvošolec in je obstojalo osem let ter se je imenovalo »Dijaško diletantsko društvo«. Ta trak ini ni le drag spomin na onih osem let srednješolskega dile-tantskega delovanja, ki smo ga vršili vsi — jaz kot »umetnostni vodja«. moji tovariši in tovarišice pa kot navdušeni in zvesti sodelavci — z velikim idealizmom: ta trak je zame. ki sem dovršil s preteklo sezono že eno in trideset let svojega poklicnega igralskega in trideset let svojega režiserskega udejstvovanja, tudi zato pomemben, ker sem ga prejel ob priliki svojega debuta ali poizkusnega gostovanja za angažma (službo) na poklicnem odru, ko sem kot gojenec dunajske igralske šole »Otto« še pred dovršitvijo šole nastopil na odru ljubljanskega gledališča kot Martin Spak v Govekarjevi dramatizaciji Jurčičevega romana »Deseti brat«.
O tem. zakaj sem si izbral prav to vlogo za debut (prvi nastop), o takratnih svojih poklicnih soigralcih, o uspehu tistega mojega nastopa ter o marsičem zanimivem okoli tega gostovanja, bom pa širše spregovoril, ko se bo začel tretji del mojih življenjskih, z gledališkim življenjem prepletenih spominov, ki jih že pišem in ki bodo obsegali tri glavne dele z naslovi »Otroška doba«, »Dijaška leta« in »V poklicu«.
Zdaj me pa spremljajte skozi čudovito lepi čas ob prehodu iz ljudske šole v srednjo, ko me je leta 1899. moj dobri oče vpisal v ljubljansko realko, do mojega prvega nastopa na poklicnem odru, ko sem prebrodil po končanih srednješolskih študijah po en semester dunajske tehnike in univerze ter sem končno našel svoja prava trdna tla v igralski šoli, ki me je usposobila za — poklicnega igralca.
Že tista leta, ko sem hodil v ljudsko šolo na vadnici mariborskega učiteljišča, sem mnogokrat otroško razmišljal o tem, kakšen poklic bi si izbral.
Če se zamislim v tiste čase in se opazujem kot šolski otrok, vidim nežnega, tihega in mirnega dečka, ki mu ni bilo za razgibano in glasno družbo. Če so drugi sošolci v svoji otroški razposajenosti v odmorih »noreli« tam med klopmi ali se celo pretepali, sem jaz mirno sedel v klopi in jih opazoval. Ko je učitelj med uro razlagal, sem ga verno poslušal ter si večkrat mislil, kako lepo bi bilo, Če bi mogel tudi jaz postati — učitelj.
Pri veronauku me je v zgodbah svetega pisma vedno znova navdajalo veliko začudenje, ko sem poslušal gospoda kateheta ob razlaganju o stvarjenju sveta, a v katekizmu so me dvigali visoki nauki o pravem duševnem življenju, od katerih se mi je najbolj vtisnil v srce nauk o ljubezni do bližnjega; posebno lepo pa sem občutil ljubezen do sovražnika. In kadar je o teli stvareh pri šolski maši tako lepo govoril gospod katehet s prižnice, sem si želel biti — duhovnik.
Ko sem bil v tretjem ali četrtem razredu, sem videl prvo >res-nično«, to je poklicno gledališko predstavo. Šel sem z materjo gledat tuje igralce, ki so predstavljali v tedanjem mariborskem nemškem gledališču »Oberammergauske igre«, to je — Kristusovo trpljenje. To je bil zame tako čudovit doživljaj, da me je vsega prevzel. One krasne slike na odru, ono umirjeno, tiho kretanje kar pravljično lepih oseb na odru ter neka tiha godba, ki je zvenela k nam gori na galerijo, kakor iz. daljne taj i u stv ene dežele, vse to me je tako prevzelo, da sem o tej predstavi še dolga leta sanjal ... In zdela se mi je velika sreča, da velika milost — biti igralec !...
Učitelj, duhovnik — igralec, da, to so bili oni trije idealni poklici, po katerih sem hrepenel. Saj vsi trije poklici govore duši človeka in ustvarjajo duhovne vrednote in lepote. Učitelj ob katedru, duhovnik na prižnici in v spovednici. igralec na odru!
Predstavljal sem si, kako bi bil kot učitelj z otroki dober. Zavedal sem se namreč, da z dobroto in potrpljenjem največ dosežeš; ne samo pri otrocih, temveč pri Ijuc leh splol i. Opazoval sem sebe in svoje sošolce in videl, s kakšnim zanimanjem smo poslušali učitelja, ki je bil z nami dober in koliko smo se pri njem naučili ter kako pogumno smo pri izpraševanju odgovarjali. Vpričo strogega učitelja pa smo bili res še mirnejši, a ta mir je bil le navidezen, ker nas je utesnjeval strah, da nam je srce burno bilo, da nas je v grlu dušilo in so nam v glavi begale misli plašno sem in tja, kakor se zaletava ujet. kletke nevajen ptič od stene do stene, dokler se ves izmučen ne zgrudi.
Če sem se zamislil v poklic duhovnika, sem se že kot otrok zavedal in živo občutil, kako mogočno vpliva beseda, ki zazveni s prižnice v onem ogromnem, sicer tako tajinstveno tihem svetem prostoru. Pa sem si predstavljal, koliko tega. kar ini je težilo moje otroško srce, ki je trpelo zaradi prevelike, da, včasih kar krute strogosti nekaterih učiteljev ter staršev mnogih mojih šolskih ali hišnih
tovarišev, a prav tako zaradi brezsrčne neubogljivosti in lenobe nekaterih mojin sošolcev, ki so s tem po nepotrebnem grenili svojim učiteljem in staršem življenje — koliko tega bi lahko prav iz globine srca z glasno živo besedo in s polno pravico duhovnika na priž-nici zaklical vsem v cerkvi v dno srca ter jih na ta način poboljšal in jim olajšal življenje.
A najraje bi bil takšne šolske in družinske prizore napisal za oder, kjer bi lahko tudi sam nastopil kot otrok in učenec, da bi s pretresljivo in doživljeno besedo lahko izpovedal, da — izkričal vso bolest mojih otroških prijateljev, ki trpe zaradi šole in doma. Na drugi strani pa bi bil hotel predstavljati dobrega očeta tako verno, da bi otroci spregledali in spoznali, kako jih starši navzlic vsemu ljubijo. tako da bi se poboljšali doma in v šoli.
Moj oče je slutil, kaj se godi v meni, zato me je po končani ljudski šoli vpisal v meščansko šolo z namenom, da bi pozneje doštudiral učiteljišče.
Toda — človek obrača, Bog obrne!...
Gustav Strniša
Uboga
Koliko je že prestala, mnogo še prestala bo. Pa nikomur se ne smili, ta kar suje jo z roko, drugi jo celo obrca, tolče jo in se smeji. Kdor jo rani, jo odnese in jo vrže med smeti.
Samo Joža, mali Jožek, jo je svoji mami dal, tiho se je k nji prijokal in se jezen hudoval:
>Mamica, o mama moja! Glej jo, glej sirotico, bratec Milko jo je ranil, kaj pa zdaj bo z njo? Jaz že ne pustim, da sama na smeteh ležala bi, v zadnjih dihih zapuščena konca tam čakala bi! Bila nam je dobra, dobra, delala vsem kratek čas, z nami rada je skakala in zabavala je nas/«
Mamica ga potolaži :
»Deček moj, usmiljen si! Pa nesiva jo čevljarju, da ji krpo naredi! Morda spet bo vsa vesela poskočila kot nekdaj, morda tiho občepela, čakala, da bo je kraj. Saj vam bila je res dobra, najsi jo je vsak suval, nikdar ni se maščevala, če ji kdo je brco dal! Le živahno se pognala dalje je v ta sončni svet, včasih hipno nagajala, okrenila svoj polet. Zdaj pa osa je bolna, trudna, težka rana jo boli, brž ponesem jo d Ljubljano, tam zdravilo se dobi. Če čevljar je ne zakrpa, jo ozdravil bo sedlar. Saj vam zvesto je služila, ta sirotica uboga, ta usnjena vaša — žoga!*
pošta
Spoštovani gospod urednik!
Gotovo Vas bo zanimalo, kako smo letos učenci in učenke kamniške šole letovali.
V začetku julija smo Se v spremstvu treh gospodičen odpeljan v Zgornji Tuhinj. Namestili smo se v prostorih tamkajšnje Jiudske šole. Prvi večer smo z vnemo polnili slamnjače s slamo, ker srao bili utrujeni od vožnje in smo komaj čakali, da bi zaprli trudne očke.
Vse drugače smo se razživeli naslednje dni. Igrali smo se razne igre, metali žogo, prepevali, prirejali izlete in se kopali. Dečki so bili posebno iznajdljivi. Igrali so se celo Indijance in se nakitili, da jih
i'e bilo veselje videti. Tako imenitni so •ili, da so bili všeč celo gospodom higienskega zavoda, ki so jin ob svojem obisku fotografirali.
Naše gospodične nadzorovateljice so skrbele, da smo si ob določenem razdobju napolnili želodčke, pazile so na nas
pri igri, hodile z nami na izprehode, gledale na čistočo in na počitek ob določenem času. Veliko dela so imele. Tretji teden našega nepozabnega kolonijskega življenja nas je posetila Nj. Vis. knegi-nja Olga. Lahko si mislite, kako so nam utripala srčeca nestrpnega pričakovanja, ko smo izvedeli za visoki obisk. Ko je kneginja izstopila iz avta, smo zapeli državno himno in ji pomahali v pozdrav z državnimi tribarvnicami. Jaz sem imela čast, da sem jo pozdravila in ji izročila lep slovenski šopek. Tudi neka slovenska deklica z Westfalskega ji je izrekla dobrodošlico. Kneginja si je nato ogledala kolonijske prostore, se zanimala za vse naše potrebe in se nato poslovila. Ob slovesu smo ji zapele nekaj slovenskih narodnih pesmi.
Dnevi letošnjega letovanja mi bodo vedno ostali v najlepšem spominu.
Škofic Majda, učenka IV. ìazr. ljudske šole v Kamniku.
Spoštovani gospod nrednik!
Tudi jaz se Vam moram enkrat oglasiti. Doma sem iz Podturna pri Toplicah. Zato je najbolje, da Vam ta kraj kar opišem.
Pod turn je precej lepa vasica in šteje 62 hiš. Nad Pod tu room se je nekoč dvigal mogočen grad. V tein gradu je prebival grof Thuren. Po tem je dobila vasica tudi ime. Sedaj so pa samo še razvaline. Za temi razvalinami pa je zelo globoka jama. Imenuje se Globočica.
Blizu Podturna stoji hiša. Ta prostor se imenuje Rožek. Tu pa je dolga podzemeljska jama, kamor so se ljudje v prejšnjih časih skrivali pred Turki.
Lepe pozdrave Vam pošilja Tisovec Franc, Podturn 14, p. Toplice pri Novem mestu.
Spoštovani gospod urednik!
Čudili se boste, ko dobite pismo od Sv. Lenarta nad Škofjo Loko. V imenu našega Evharističnega.krožka Vam pišem. Sami mladi smo v tem krožku in prav lepo delamo. Tudi smo mi tisti, ki imamo naročen edini ►Vrtec«, ki prihaja k Sv. Lenartu. Vedno nam je prekratek, zlasti meni. Prav lepa Vam hvala za tako lepe povestice. Z ugankami se pa ujamem in ne vem dalje.
Tudi v Šoli je prav prijetno. Hodim v osmi razred ljudske šole. Učim se rada t se, a risanje mi je najbolj všeč. Tudi gospodična učiteljica je zelo dobra z nami. V kratkem dobimo še novega učitelja, ki ga s strahom pričakujem.
Upam, da boste objavili moje pismo v »Vrtcu« in da ne bo romalo v Vaš nenasitni koš.
Vas lepo pozdravlja Vam vdana Stanka Dolenc,
učenka VIII. razreda pri Sv. Lenartu.
Cenjeni gospod urednik!
Danes se prvič oglašam pri Vas. Pomislite! Že tretje leto sem naročnica »Vrtca« — a še nikdar ni bila moja korajža tolika, da bi se lotila malega pisma gospodu uredniku »Vrtca«. Ali danes se prvič oglašam z upanjem, da ne bo moje pismo romalo v Vaš požrešni koš, ampak, da bi se zasidralo v pristanišče Vašega kotička.
Cenjeni gospod urednik, pri nas imamo štiri kokoši, ampak ne da bi mislili, da so to navadne kokoške. To so take vrste, da še najbrž niste slišali o njih. One zne-so namreč jajce z dvema rumenjakoma.
Povabim Vas, du si jih pridete ogledat in da se prepričate na lastne oči, ali je res. Ce pridete, si bova ujela kokoško, počakala, da znese jajce, nato ga ubila in ocvrla, ali pa si bova naredila praže-uec (šmorn), ampak na skrivaj, da naju ne bo videla mama.
Ne povabim pa Vas samo na praženec, ampak tudi, da si ogledate naš lepi kraj in v bližini knežji dvorec Brdo.
Doma sem iz Kokrice pri Kranju. Naša hiša stoji na koncu vasi Št. 65, na hribčku ob cesti. Pridite gotovo, drugače bo zamera. — Na svidenje!
Vas vabi in lepo pozdravlja Karat Mira, učenka IV. r. viš. lj. šole v Predosljah.
Spoštovani gospod nrednik!
To je moje prvo pismo, čeprav sem že tri leta naročnik »Vrtca«.
Zelo me zanimajo razne povesti in drugi spisi, prav posebno sem navdušen za uganke, ki jih najprej pregledam, ko dobim list v roke.
Tudi letos bom postal naročnik »Vrtca«, čeprav sem težko zbral denar za naročnino.
Prosim Vas, da mi sporočite, če list, oziroma priloga »Vrtca« »Angelček« še izhaja. Ako bi »Angelček« Še izhajal, bi ga takoj naročil. Ce izhaja, mi povejte za ceno. Prosim Vas. da mi odgovorite.
Z odličnim spoštovanjem Petrovec Janez, nčenec V. razreda v Polhovem Gradcu.
Odgovor: »Angelček« ne izhaja več. Namesto njega je »Lučka«, ki se naroča prav tam kot »Vrtec«.
k
Spoštovani gospod urednik!
Mi imamo psička, ki je že pol leta star, a je še vedno manjši od mačke. Vsak dan se igrava in loviva po travniku. Kadar jem, pride k meni, ker mu pa nič ne dam.
začne lajati in skakati okrog mene. Po jedi se greva zopet igrat. Ce pa kam grem, ga vedno vzamem s seboj. Prav prisrčno Vas pozdravlja
Peitler René, učenec IV. razreda drž. narodne šole v Sv. Lovrencu na Pohorju.
Spoštovani g. urednik!
Iz vasi Cešnjice se menda še ni nobeden oglasil, zato sem se ojunačila jaz, da \ am pišem kratko pismo.
Najprvo Vam bom povedala, da mi je letos umrl moj dragi očka. Oh, kako sem jokala in ga klicala, pa me ni nič več slišal, ker se je njegova duša že preselila v nebesa. Sedaj sva z mamo sami ostali.
Jaz hodim v drugi razred in se pridno učim. Vsako sredo imamo eno uro risanje. Takrat je v Šoli najbolj prijetno. Doma na pomagam mami, kolikor pač morem. Zvečer pa z mamo bereva »Vrtec«, ki nama zelo ugaja. Lepo Vas pozdravlja
Marija Jerala, učenka II. razr. ljudske šole v Sostrem.
Spoštovani g. nrednik!
Tudi jaz sem se oglasila prvič in upam, da pisma ne boste vrgli v koš^ Stanujem v Ljubljani, v šolo hodim k Sv. Jakobu. Naročena sem na »Vrtec«, ki ga zelo rada prebiram. Zelo rada rešujem uganke. Prejmite najlepše pozdrave od
Štefan Magdalene, učenke IV. b razreda pri Sv. Jakobu v Ljubljani.
0080000000 OOOOOO90OO ©00O0Q8O0© ©000006090
jcseuska
qgoq90o
* n & S „ ^
Rešitve do 15. novembra. — 12 izžrebanih reševalcev bo nagrajenih.
Odkrite stezice v 2. štev. »Vrtca«:
1.	Grozdje je za otroke, ne pa vino in žganje.
2.	Svet obeta, da pa malo in kar dà, spomin solzan, laska se ti zdaj s pohvalo, križ ti teše drugi dan.
3.	Sadje je že dozorelo, zdaj za deco bo veselo.
4.	Lepo petje s srca prah obriše.
5.	Nedelja, ponedeljek, torek, sreda, četrtek, petek, sobota.
6.	Ajda.
Seat ucank so reSlll:
Begunje pri Lescah: Mohorč Janez, Hrovat Tinčka in Tonika. Renko Ivica. — Beltinci: Sprager Venčeslav. — Bled: Jamar Malči, Korošec Ida. Sabornik Pepca, Mar-kelj Francka, Burja Marija, Koren Angela. — Boh. Bistrica: Dofrravce Pavla. KoroSeo Janez, Ogrin Marica. — Borovnica: Debeveo Milka, Petkovšek Ana, Kržič Francka. Ileršič Marija. Cerk Antonija. — Brezovica pri L j.: Pelan Drago, Mravljo Dragica. — Bukovica: Benedičič Stanka. Kalan Rudolf, Dolenc Marijan. Kankeij Jožo. Pintar Jožo, Rihtaršič Majda, Sifrar Tilka, Kalan Julka, Pintar Stanka, Fink Jelka, Dolenc Janko. Tavčar Matevž. Pintar Ciril.
Celje: Urabič Oavald. Javoraik Bronislava. Gantar Marijanca, Zabav Justina, Veber Magda. Strenčan Marija, Vaj« Gertruda, Sega Begina, Magajnn Nada, Podgornik Anica, Divjak Fanika. Vidio Bernarda. Jakopin Hermina, Spiljak Katica, Kvas Marija. Goričan Jernej, Poteko Branko. Hrovat Milan, ltuöigaj Ivan. Stnrkolj Zdravko. Kos Zvonimir. Pavlin Marijan, Krajno Edvard, Anders Ciril. Gombač Milan. Prclog Vinko, Lischnigg Wölfl, Pri-stovšek Franc. Pirker Franc. Cetina Peter, Jelen Ivo, Cuk Tonček. Plahutnik Jože, Korent Jože, Vehovar Frane, Ravnikar Janez. Ramskiigler Franc, Breznik Franc. — Cerklje pri Kranju: Kovačič Jožo, Marinček Verica, Andrcjaš Kari.
Crni vrh: Burjek Janko, Kopriveo Janko. — Črnomelj: Jerman Stanka, Svajger Anica, fiterk Anica, Vidmar Ana, Milek Dragica, Klemene Vali, Weiss Lea. Kleineno Marija. Metelko Ljudmila, Ilenič Zofka. Bolite Mici, Zeljko Ivanka, Zgaga Angela, Krnetič Zofka. 2eljko Tončka, Mllek Angela, Svajger Mici. Klemene Zvonka, Plnnlnc Franc, Komi« Franc, 2eljko Ivan, Ilenič Alojz, Svajger Janez. Bebar Vilko, Kure Joško. Miketič Janko, Malko Alojz, Butnla Ivan. Plevnik Franc, Muhvič Peter, Vajs Martin. Burja Janez. Bailor Jože, Simonič Jože, Stariha Franc, Dollar Janko, Majerle Katl, Ga5perič Fančka, Curk Mici. Gre-gorič Danica. Jerman Pavla. Pezdirc Martin, Kramarifl Janko. Rožič Stanko, Schweiger Stanko. Lajič Cvetka. Vrtačnik Milena. Planine Nadica, Goruplč Nevenka. Klepec Anica. Wolf Amalija, Slamnjak Ema. Malerič Eva. Burazer Božena, Martelanc Sonja, Kobetič Dorica, Grabrijiui FranČ.. Grahek Malči, Bitene Marijanca, Svajger Tončka, German .Joža, Papež Polde, Cerne Peter, Vončlna Marijan. Belak Slavko.
St. Danijel: Tratnik Marija, Rata j Gelica, Kumprej Mihael. — Davča: Bevk Kristina, Bevk Milka, Frclih Milka, Frelih Ivana, Hudolin Katar., Frelih Stanko, Prezelj Ivan. Rant Ivan. Jemec Minka. Peternelj Cilka in Ivana. — Dražgoše: Kavčič Cilka. Jelovčan Katica. Dev. Mar. v Polju: Skerjanc Mimica. Cajlien Marica, Zajec Marija, Kocjančič Janko. Prime Jožica. Zaje Marica. — Doblifie: Cerar Anton, Kobe Janez, Schweiger Frane. Malerič Tone. Pavjan Anton, Hotter Marija. Turk Milka, Fink Marija. Grahek Tinca. Zupančič Ivanka, Skušek Ana. — Dobrova: Ambrožlfi Lojze, Enfiar Ivan. Clemente Nadica in Anica. Jankovec Marija. Cjuha Cilka, Korenčl« Slava, Suhadolc Marija, Laznik Kazimira. Rihar Julka. Dovjak Minka, Košir Anton, Peklaj Zofka. Kožuh Anton, Bergant Ivica, Zalaznik Ivica. Novak Kri-Btina. Prek Pepca. Puc Marija, Zalaznik Milka, Rotar Mimi, KuSar Ivica. Kuftar Marjanca. KoSir Rozka. — Drenov grifi: Velkavrh Ivana. Novak Jože/a. Petkovgek Cecilija, Kržmanc Frane. Popit Ivan, Demšar Jelka, Završnik Herman, Jelovšek Franc, Zalaznik Frančiška. Kopriveo Lovro, JelovSek Andrej. Podboj Joži. Kovač Franc. Novak Erika. Jesenko Marica, Sedej Julijana. Janša Mimica, Permoee Jožica. FriSkovec Olga. — Sv. Duh: Plaveč Ivana.
Gorenja vas: Razpet Marija, Osredkar Anka. — Gorje: Hudovernik Valentin, Hudo-vernik Ivanka.
9t. Janž: Markovič Marijan, Repovž Toni. Ran Antonija, Kukec Janez, Zgajnar Ivana. St. Jernej: Rangus Ana. Franko Martin. Hosta Alojzij, Golob Jožefa. Potočar Jožef. Topo-lovec Karlina, Vida, Jože, Hudoklln Karlina, Mavc Jožefa, Matos Karlina, Zagore Jožefa, Goriäek Jožef. — Jesenice: Arh Antonija. — St. JoSt nad Vrhniko: Tornine Anica. Stanovnik Frančiška. — Sv. Jurij ob j. ž.: Mastnak Jože, Zlatko, Pišek Jožef, Gajšek Stanko, Fendre Frano,
»Vrtec« izhaja vsakega prvega v mesecu, devetkrat med šolskim letom, in velja s tremi knjigami »Vrtčeve knjižnice« pri skupnem naročilu 25 din, ali deset mesečnih obrokov po 2.50 din. — Za posamezne naročnike je naročnina 30 din. — List izdaja »Slomškova družba« v Ljubljani. Zanjo odgovarja Ivan Štrukelj. Glavni in odgovorni urednik Fr. Ločniškar v Ljubljani, Aleksandrova cesta 10. Sklep uredništva je 5. dan v mescu. — Uprava »Vrtca« je v Ljubljani, Kopitarjeva ulica 2 (H. Ničman). — Tiska ga Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (Jože Kramarič).
Kal: Novak Marija. — Kamna gorica: Udir Ivanka, Pogačnik Jelka. Kralj Pavla, Eržen Marija. Dolenc Milka. Beve Miha. Pogačnik Anton, Kalan Marijan, Pogačnik Barbka, Arh Jožica. — Kamnik: Bcukovič Lid vina. Zdolšek Avrelija, Ogrin Franc. — Kočevje: Kajfež Spašeni ja, Höniginann Elfie. — Kranj: Malovrh Milan, Košnik Anica, Pelko Anica, Celar Anica. Gartner Matilda, Kovačič Danica in Kristina. Pelicon Majda, Gorjano Marijan, Vrtačnik Vera, Potočnik Minka, Wernig Franc, Srebrnjak Marica. Beroe Franc. Gregore Anica, Sinite k Hinko. Frass žarko. Mausser Otmar, Petek Edi. — Križe: Eibnikar Ana, Svab Lucija. — K r o ji a : Peternel j Janko.
Laporje: Sprager Silvlja. Lenošek Milena, Lorenci Marija. — Lesce: Apih Tone, Va-land Molka. Pogačnik Katl. Deiman Angela, Žagar Ida. — Litija: Lekfte Jožica, Tkačev Helena. Bračko Voilca. — Ljubljana: Cerne Frančiška. Hartman Darinka, Markočič Branko, Rvbička Helenka, Marinšek Ida. Dolinar Matilda, Sotlar Marija. Bobič Marija. Berčič Stani-Blava. Cigler Jagica, Mertol Josip. Strban Marjeta. Videnšek Bogomila. Mandelj Ariadna, Tomšič Ivica. Koman Darinka, Benedetič Anica, Petančič Franc, Kasteleo Albert. Pangerc Ludvik. Repež Stanko. Blagne Gustelj, Acceto Nada, Bergle« Irena, Kržin Boža. Tavčar Nada. Klopčar Fedor, Pleško Peter. Kamšak Drago. Horn Jelko. Florjančič DuSan, Fajdiga Edvard, Preleo Marija. Stefani Tatjana, Jerman Majda. Lubej Branko, Pongerec Anton, Pogačnik Vida, Hočevar Polde. Nered Jane*. Vodopivec Terezija. Mohorič Ana. Medvešček Dragica. Der-inastija Pavla. Pucihar Ivan, Dejak Majda, Novak Ivana. Turk Branko. Kelhar Janez, Zibelnik Anica, Mencej Ivica, Turšič Anton, Bežek Tatjana, Kušej Mirko, Slepec Bogdan. Seljak Emi. Strušnik Igo in Pavla, Kastelic Breda. Jeršan Ivo, Mavsar Ana, Rešetič Boris. Avbelj Mimica. — Loče pri Poljčanah: Cvelfar Jožef. Fevzar Marko, Zabukovšek Jožef. — Loke pri St. J ur.: Dolar Stanko, Cestnik .Tožek. 2uperl Ivan, Kos Vinko, Lesjak Josip, Dolar Poldek, Hribernik Slavko. Lukman Anton, Matko Andrejček. Zupančič Ivanček. Lukman Josip. Hrovat Jožek. — Loke pri Zag.: Robavs Branko in Minka. — Lo k o vica: Meh Vikica, Leskove Marica. — Loški potok: Bonedičič Mohor. Puhar Leopold, Lavrič Jože, Levstek Karlina, Boječ Stana, Lavrič Ivana, Ruparčič Antonija. Lavrič Angela, Turk Marija, Debeljak Ivana, Pajnič Karla, Bartol Jožefa. Bartol Angela, Mohar Tila, Knavs Mila. Bainblč Danila. Vesel Filip. KoSmrlj Vinko, Car Alojzij, Vesel Franc. — St. Lovreno: Oven Terezija. — Luč ine: Dolinar Lipe, Jože, Tone.
Malenski vrh: Demšar Martinka. Pintar Ivanka, Sink Marjan ca. — Maribor: Po-žarnik Jožef. — Mekinje: VrSnik Ana. Potočnik Jože. Grilj Slavka, Hočevar Janez, Gradišek Feliks, Kališnik Stefan. Zlatnar Franc. Krt Štefan, 2agar France, Legedlč Minka. Lcnassi Tatjana. Vrhovnik Milka. Albrecht Majda. — Mengeš: 2um Franc, Oražem Maks, Brojan Antonija. Sitar Viktorija, Skofic Tončka. Zalokar Ljudmila. Pogačar Angela. Vahtar Marta, Benda Ivana, Hren Marija, Šimenc Pavel, Mejač Branko, Kočar Franc. Smole Evica, 2nrgi Mimi, Šimenc Joško, Majdič Darka. Korošec Francka, Kosmač Stanka, Orel Franci. Kosmač Kristina. Lužar Vida, Loboda Dragica, Bokalič Mihaela, Per Vida. Testen Albina, Kosec Ana, Leveč Marija. 2idan Ljudmila, Miklavčič Anton, Stempelj Feliks. Golob Boris, Gregore Minka, Jenko Franc. Orel Vera. Brojan Mihaela, Rojnik Aniea, Simene Minka. Hafner Angela. Kuflar Anka. — Metlika: Stepan Janez. — Mežica: Skerjanc Feliks. Cegovnik Alojz, Vevar Tomaž. — Moravče: Tome Tea. — Mošnje: Kocjančlč Slavko. — Murska Sobota: Ponebšek Janez.
Notranje Gorice: Tomšič Marko. — Nova vas: Jager Frlcko. — Novo mesto: Gajeta Kristina, Bojane Jožica. Kovačič Stanko. Bajuk Branko.
Ore ho vi ca: Potočar Franc. Ručigaj Martin, Božič Jožefa, Kastelic Karlina. Zidarlč Ani, Perušek Cvetka, Kovačič Marija. Modic Terezija.
Sv. Pavel pri Preb.: Esih Pavla. — Sv. Peter pri M ar ib.: Kac Mihael. Žižek Jože. Grabušnik Vili. Bračko Anton. Ferlinc Andrej. Krajne Franc, Repina Ivan. Rep Alojz, Cvikl Vinko, Springer Janko. Heričko Maks, Kokol Martin, Ribič Anton, Maček Anton, Nedog Slavko. Cvikl Jožek, Verlič Vlado. WeiUer Stanko, Korban Marijan, Levak Ivan. — Petro v če: Koren Jožef. — Vel. Pirešlca: Kolšek Marija. — Planina pri Sevn.: Romih Mihec. — Podbrezje: Markelj Marijan. — Podkoren: Petraš Frančiška. — Polhov
Sradec: Božnar Joži. Setnikar Pavel. Petrovec Janez. — Poljane n. S k. L.: Stanonik ožef. Oblak Leopold. Pintar Marinka. Stravs Marija. — Polšnik: Vozel Jože in Ivan. — Praprotno: 8mid Stanko. — Preddvor pri Kr.: SavB Mirni. Rehberger Albina, M urnik Judita, Lombar Draga in Marinka. Cuderman Cirila, Mirko. Slavko. Vinko, Mehle Janez, Savs Peter. Sava Marija. — Preserie: Trojar Franckn, Drašler Ivanka. — Preska: Beve Darinka. — Preval je: Smolar Marica. — Primskovo pri Kr.: Zaplotnik Milena» Kokalj Ivanka. Furlan Marijan.
Radovljica: Bnlovec Helenca, Resman Cirilka. — Raka: Gorenc Martin, Gorenc Ivanka, škrjanc Vida. — Raz v an j: Pliberšek Micika. — Ret je: Mohar Jožef. — Ribnica: AndoljSek Metod, Tanko Vida. Žlindra Vera. Rikauf Milena. — Rožni dol: Troje Alojzij. Pavfte Zinka. Radovan Jožef, Kapš Anica. Macole Ludvik. Vidmar Alojzij. Štalcar Stanko, JakSa Jožef. Bele Ivan, Pavše Alojzija, Potočar Alojzij, Rauh Albina, Jakša Antonija. Rauli Francka, Me k li č Ivanka, Kritino Rozalija. — St. Rupert: Salehar Julka. Kutnar Mi-lenka, Mizerit Martina. Kostelec Jože. Prah Slavka, Jaki Zofka. — Ruše: Ramäak Marija.
Selca: Krek Ivanka. — Semič: Kokošar Iviea. — Sovodenj: Rakovič Adalbert. — Stari trp ob Kolpi: Rade Mimica. — Stična: Marolt Bojan. Jakoš Anton. — Stopiče: 2ngar Milan. Mihael. — Stranje: Trobevšek Anica, Burja Pepca. Pavlin Angelca. Ramšak Jožica, U rtič Štefka, Koželj Tončka, Spruk Jožica. Potočnik Mihelca. Močnik Štefanija, Golob Jožica. Kramar Ladislav in Štefka, Zrnitek Anton. — Straža: Aš Feliks. — Stražlšče pri Kranja: Jereb Vladimir. Kjinstelj Francka.
Sčavnica: Nemec Danila. — Šenčur pri Kranju: Bukovnik Iviea, Sitar Frane, Perdan Marinka. Zupane Maks, Janko, 2un Franc. — Šmartno pri Kranju: Lotrič Marija, Rebolj Stanka, Križnar Pavla. — Šmartno pod Šmarno g.: Sever Matija, Cedilnik Angela, Dermastja Marija. Cedilnik Cecilija, Podgoršek Ivanka. Koželj Anton. — Skofja Loka: Blaznik Breda, Pokorn Janez. Tramte Dorica. Strojan Roza, Leben Janez. Gasperič Albin, Jaklič Iva. Zaletel Roman, Proj Ciril, Grohar Stane. Zakotnik Ana. Logonder Anton in Jože, Celjar Jože, Berčič Adolf, štuki Mira, Porenta Francka, Rebič Zdenko, Ahčtn Andrej, Rupar Francka.
Tal« j i vrh: Grahek Amalija, Zaje Zala. Znidaršič Marija, Sprajcer Malka, Rožič Zalka, Zore Valentin. Suhorepec Marija. - Teharje: Verdev Jože. - Tomléelj: Modio Mihaela, Muren Reeka, Huoj Ste/ka, Japelj PavJ„, Susman Francka. Svigelj Toni, SuStarSič Tone. — Tržič: Lasar Majda, Uzar Ljabicn, Oodnov Breda, Logar Vili, Smid Franc, Jerman Pavel, Svegelj Anica. — Tržlfiče: 8trmole Nad.
V avta vas: Zupančič Vida. Spelko Tone, Primožič Vlasta, Rus Marija. Rakoše Fanika, Sali Jote, Berdava Zora, Oolob Anica, .JakSe Pepca, Picelj Slavka, Senica Marica. — Vel. Nedelja: BeSvir Jožef. — Vel. Poljane: Jamnik Janez. Žgajnar Milka, Jamnlk Jož^ Adamič Fanika. — St. Vid n. L j.: Ložar Majda, Zavri Marija, AndoIjSek Stanislav, Hren Stanislav, Mandelj Jože, Debevec Juli. Papež Maksiiniljan. Gortnar Viktor, žebovec Stani-slava, Korman Franc. Briäki Andrej. Tiftler Anton. — Vinica: Ostronlč Vince. — Vokloi Srebrnjak Vinko. Molj Mihela. — Vrhnika: Umek Valburga. Grom Franc, Hren Marjeta, Hren Janez, Jonke Janez, Domlnko Milogoj. Mesec Julči, Knapič Stefi, Mesec Minka, Verblč Marija. Caserman Andrej, Oblak Ana. Oaredkar Cirila, Vidmar Minka, Kunstelj Marta.
Zagorje: Drolc Vidka. — Zasip: Kokalj Francka, Zupane Ana, Lukan Andrej, Svetina Franc, Svetina Francka. Fülle Milana, Zupan Mimi. Janša Cilka, Remic Ivana, Zupan Ludvik, Kalan Ivan. Vidio Tončka. Terseglav Mirko. Pavlič Friincek, Sorl Cilka, špoljar Mici, Dovian Ivan. Ambrožifi 8lavka. Zupan Francka, Slivnik Jaka, Pavlič Terezija.
Železniki: Klopčič Janez. — Zelimlje; Podlogar Marija.
Pet ugank so reBill:
Sv. Andraž: Bolha Jožica. — Begunje pri Cerknici: Kranjec Anton. Oblak Anica, Zvimàek Anton. Strgulee Ivan. — Bled: Smlt Marija, Heberle Angela, Fröhlich Ana, Pretnar Katarina, Jamar Malka. — Blejska Dobrava; Labarnar Helena. — Beograd: Jug Jelica. — Boh. Srednja vas: Stare Franca.
Celje: Medvefiek Branko. — Cerklje pri Kr.: Teran Ančka. — Creta: Falež Avg.
D. M. v Polju: Ložar Franci, Trtnik Cirila, Pogačnik Viljem, Kukovica Helenka. — Dol ž : Učenci vift. Ij. 6. —
Go rie: Jenetrla Jožef. — Gradac: Štrukelj Ivan, Potočnik Amalija, Tome Milka. — Gnblje: Jaklič Jože. Strucelj Vid. Strava Milka. Jakofčič Ivanka. Filak Ana. Brodarič Marija, Sterk Vida. Zeljko Jože, Kralj Anton. Crnič Vid. Milek Alojzij, Brine FrančiSka, Zeljko Ivan.
H o r j n 1 j : Kozjak Francka. —
Iga v as: Baraga Franc, RavSelj Franc. — J e val ca: Slapnlčar Ivanka. — Jezero: Pristavec Leopold.
Kamnik: Regali Janez. — Karlovica: Gorjup Marija. — Kokrica: Kern Marija. — Krize: Purgar pepca, Leban Marija. — KrSko: Komočar Andrejček.
Litija: PlaninSek Sonja. 8amsa Eva. Bokal Metod. Verbole Darka, — Ljubljana: Požar Božo, Žižek Berla, Glivar Iva. Schart Dragica, Lauter Elka, Senk Marija. Eibarič Marjan. Rupnlk Marjan. — 9 v. Lovrenc v Slov. gor.: Cuček Marica.
Mavčiče: Kalan Franc. Janez in Štefka Vidic. — Mežica: Brundula Sonja, Gogala Peter, Lesnik Jožef, Sedmik Regina.
Naklo: Tomaži n Terezija.
Podbrezje: Maček Franc. — Fodkoren: Mertelj KrUUna. — Podlipt: Cankar VincenciJ. — Podzemelj: Jurojevčič Milan, PovSe Anica. — Prebačevo: Rosman Frane, Novak Franc. — Preserie: Schein Malči.
Rove: SuSnik Helena, Potočnik Martina, Klopčič FrančiSka, Benko Albin. Kočar Simon, Vollmayer Franc, Vodlan Feliks, SuSnik Martin, Mlakar Vinko. Andrejka Gregor. — RnSe: Robič Rožica.
Sevnica: Dernovšek MHoS, Gorjanc Martin. — Srednja vas: Hodnik Stanko. — Stari trg pri Rakeku: Antončič Vera. — Skofja Loka: Prevodnik Jože. — Šmartno p. S m. g.: Sara bon Justina.
Tacen: Snoj Marica. — Trebnje: Juvanc Jože. — Trilfi: Lončar Maja.
St. Vid n. L j.: Mrhar Jožica, Tome Alojzij.
Z g. Pirn i če; Vebaveo Ludvik,
Z a s i p : Kalan Ivan.
Stiri uganke so reAUI:
J e i 1 o a : Gosar Frane.
Kamnik: Perčič Vinko, Sitar Branko, žargi Maks. Ljubljana: Srakar Ivan, Maček Alojzij, Starlekar Mitja. Malenski vrh: Jelovčan Angela.
Polhov Gradec: Pleatenjak Marija. — Polzela: Jelon Nada, Matko Martina, Drobne Silva, Cvetko Ana.
Ribnica: Oražem Nevenka.
Selnica o. D-: DolinSek Janez. — Soteska: Pečjak Tončka. Gliebe Jožef. — St. Vid nad Ljubljano: Eva Tober.
Vrhnika: Petkovfiek Ančka.
Precej učencev je reSilo po tri, dve, ali eno uganko. — Nekateri nlao navedli kraja, ali bo pa pozabili na ime.
Izžrebani so bili: Plevnik Franc, nč., Črnomelj: Oblak Ana, uč. na Vrhniki; Golob Boris, uč. v MengSu: Jak*a Jožef, uč. Rožni dol: Podgornik Anioa, učenka m. razr. zas. okol. dekl. Ij. Bole v Celju: Reftetlč Boris, u«. I. de«ke lj. 6. v Ljubljani.