L i s t e k. Nesloga — Slovanoai podedovani greli. Gospod urednik! Minil je neinirni predpustni čas, minile so tudi pustne šale in hvala Bogu, da so minile. Sedaj treba lotiti se resnega dela. Strani s praznimi dovtipi, strani s predpustnirni tiradami. Ni ddo! Seveda glavna reč je in ostane pred pustom kakor v postu, pri zgradnji učit. konvikta kakor tudi pri izdajanju ^Učit. koledarja" denar in le denar. To smo vedeli že davno prej kot je zagledal v be.Ii Ljubljani dne 31. prosinca t. 1. beli dan drugi dopisič iz učiteljskih krogov. Ta dopisič preširno se raztezajoč v predalu političnega lista podaje — menda svest si gesla: nesloga — Slovanom podedovani greh, naravnost našim nasprotnikom orožje znper nas. Sieča, da je bilo koncem predpustnega časa, ko se marsikaj zapiše na rovaš staremu princu — karnevalu. Polemika ni lahek, ni hvaležen posel. Tudi smo že večkrat povedali, da polemika o učiteljskih razmerah ne sodi v političen list, a nekateri kažejo še vedno, da imajo poleg svojih glav tudi svojeglavne misli, sklepe in — dejanja. Previdno ni to, pametno ni in solidarno tudi ne. Učiteljski konvinkt ostanc naš vzor. Kar je že prej oni dan tnlil nekdo, seveda tudi pod okriljem spolzke politike, da namreč pristopiuio z nabranim zneskom k vdovskemu društvu, reči moramo, da je to praktična misel praktičnega moža, pa tudi nič več. Nainere društva in namere nameravanega konvinkta so različne. In kar je in ostane pri snovanju konvinkta najboijše, je po naših inislih njegova idealna stran. Ko zasije nani kranjskim učiteljem lepše solnce, zrasel bo tudi osnovni kapital, do tedaj pa flzrno do zrna . . .". Glede na lastno bodočnost res ne smemo biti takšni peseinisti. Prav po nepotrebnem se po tem zaleti g. dopisnik v »Učit. Tovariša1- in ponavlja potein stare trditve, o kateri že nikdo več ne dvorni, da so neresnične. Zakaj je bil mir v ti zadevi prošli dve leti? Zato, ker so v to poklicani faktorji čuvali, da se ni tu ne tam izrekla žaljiva beseda. Kdo ne ve, da bi nam zadostoval jeden strokovni list; kdo ne ve, da bi nam zadostoval tudi samo jeden leposlovni list; ?aj — to inorarno g. piscu povedati na uho — pravila leposlovja, hvala Bogu, do danes še ne puznajo narodne-napredne in ne narodnokonservativne smeri, kakor jo lioče on pritakniti pedagogičnemu glasilu. Kako je bilo mogoče spraviti v sklad vzgojeslovje in politične tendence, vedel bi nam najbrže razložiti zopet šegavi princ kaineval. ,,Lista životaiita1-, zdihuje g. dopisnik. To verjarnemo prav radi in zato povemo tukaj gotov in zanesljiv lek: Vsakdo, ki prejme jeden ali drugi list na ogled, plačaj ga ali pa takoj vrni. Lahkoniiselno liste prejemati in še lehkoiniselneje plačevati, to se pravi podpirati svoj stan po islem kopitu, kakor je storil g. dopisnik v ornenjenem dopisu. Ta lek bi utegnil tudi ,,Pop. koledarju" pomagati na noge. Poskusite! BKaj nam je tega lista treba"? tako nekako praša dopisnik in se ogreva za ,Popotnika". Glede potrebe, sodijo naj č. gg. naiočniki. Verjemite, če ga bo vsak prejemnik tudi plačal, ne bo hiral nobeden. Izbira si pa vsakdo sam. Pustimo mu lastno prepričanje, pustimo mu prosto voljo. Toliko le moram reči, da jako slabo pozna vzgoje. slovje, kdor išče v strokovnem listu sledu kakeršni koli politični stranki. Politično prepričanje je popolnoma nezavisno od vzgoje in nima po naših mislih ničesar opraviti ž njo, ker nobena veda, nobena uinetnost ne more kot taka drugi služiti za deklo ; kdor pa vleče kakor za lase vse v jeden koš, pusti pero, pusti pisanje zlasti v zapeljivem postnein času. Pojme izčistiino, nikari množiti brozge! Rodoljubje je vzvišen pojem, zvezda vodnica človeku, gorečemu za blagor naroda, za srečo domovinsko. Toliko pa rečem naravnost, ne da bi stvar razvijal dalje in dalje, da se rodoljubje, zlasti učiteljevo rodoljubje ne goji s podžiganjem strasti, s podpiranjem domačega prepira. Kdor ume stvar drugače, tudi dela drugače; če je pa njegovo delo vspešno, sodijo naj nepristranski sodniki, katerih je žal, čedalje manj, ker smo že navajeni vse gledati in vse vidite skozi — politične naočnike. Pustite nam vsaj šolske liste proste te nesrečne bolezni. Te vrstice smo napisali dobrohotno. Nikdo naj nam ne zarneri, če ne moremo združiti rodoljubja s političnim strankarstvom in političnitn razgrajanjem, marveč se združujemo z mirnim delovanjem za milo domovino. Oprosti nam, kdor se ne strinja z natni! Tako torej g. dopisnik! Naša mnenja so različna. Kdo je zadel pravo, sodi javnost, kakor sodi in obsoja javnost koncem omenjenega dopisa neumestno vporabo kadila, katerega dim se dviga v zrak pred prof. Šukljetom, zakaj? Zato. Ba! Nesloga — Slovanom podedovani greh. Tu moram res nehati. Pesimist.