Karl MayZaklad v Srebrnem jezeru. (Dalje.) Hlastno je govoril, Old Firehand pa je tehtno pravil: »Trampa si zaklal —? Ni bilo posebno pametno, pa kar si storil, si storil —. Trampi se bodo maščevali in Blenterja ubili. Pustili bomo konje v gozdu in pohiteli v njihov tabor. Ti pa brž skoči k rafterjem po pomoč.« Indijanec je odhitel. Westmani so privezali konje k drcvju in naglo stopili za svitom. Kmalu so zagledali tabor trampov, na desni so stali konji. Legli so in se plazili bliže. Old Firehand jc mignil Fredu, povedati mu je mislil, naj zlcze h konjem in naj ne pusti trampov blizu njih, pa ni utegnil ziniti. Prav tedaj so namreč trampi zgrabili Blenterja in mu mašili usta, kričal je, tudi trampi so vpili in vmes se je čul cornelov glas. »Morijo ga —!« je šepnil Old Firehand tovarišem. »Naprej! Kar sredi med nje! Brez prizanašanja!« Skočil je. Tri štiri trampe je sunil v stran, da so odleteli ko snopi, pravkar je dvignil cornel puško, da bi udaril Blenterja s kopitom po glavi. Dobil je sam udarec, da se je nezavesten zgrudil. Še tri je podrl pa izdrl samokres in izstrelil vseh šest nabojev. Pol tucata trampov je padlo. Vmes ni zinil besede, tiho in nepremično je stal sredi bojnega vrveža ko skala v razburkanih valovih. Tera glasnejši pa so bili tovariši. Črni Tom je planil ko vihra nad trampe pa klel in zabavljal in psoval in bil s puško okoli sebe. Mali Fred je izstrelil puško, jo vrgel v stran, izdrl samokres in kričal, kolikor so zmogla njegova mlada pljuča. Vse pa je prekričal visoki glas tete Droll. Za cel tucat napadalcev je zalegel, In tako gibčno se je obračal, da noben nasprotnik ni utegnil varno meriti na njega. Pa tudi nobenemu na misel ni prišlo. Trampe je nepričakovani napad tako iznenadil, da izpočetka vobče niso utegnili misliti na brambo, in ko so se zavedli, jih je ležala že več ko polovica na tleh, med njimi tudi njihov vodja cornel, uvideli so, da bi bil odpor brezuspešen, in jo jadrno popihali. Povrh so bili prepričani, da jih je napadla cela stotnija, vsaj krika in vika je bilo za toliko Ijudi. In šele tedaj se je oglasil Old Firehand, ki je ves čas pozorno motril razvoj boja. »Za njimi!« je zavpil. »Ne pustite jih h kojem!« Tom in teta Droll sta kriče planila na desno. Nekaj trampov je res skočilo h konjem, pa streli so jili prepodili, pognali so se po jasi in izginili v temi. Zaman so čakali rafterji na Velikega medveda in Blenterja, nemirni so že bili, posebno Mali medved se je bal za očeta, že so se posvetovali, kaj bi storili, ko nenadoma slišijo strele in kričanje. Niso vedeli, kaj se godi, nemudoma so planili po puške in pohiteli za glasovi. Tudi sami so kričali in tulili na vsc grlo, da bi preplašili trampe. Vse je prehitel Mali medved, daleč pred njimi je bil, od časa do časa je zaklical, da bi ralterji našli za njim. Strah ga je bilo za očeta. Na pol poti pa ga je ustavil Veliki medved. »Brž za menoj!« je kriknil in se koj obrnil. »Old Firehand je prišel s svojimi ljudmi in napadel trampe!« Crez drn in strn so hiteli v temno noč, novica, da je Old Firehand napadel trampe, jih je podžgala, še huje so kričali. Strcljanje je prenehalo, strah jih je pograbil, da so morebiti trampi zmagali, še bolj so pohiteli, — ogenj se je zasvetil skozi goščavo, — planili so po bregu navzdol in skozi trstičje, — pa nemi obstali. VII. ...... Cornel Brinkley. Old Firehand, Tom, Droll, Blenter in Fred so sedeli pri ognju, kot da je zakurjen za nje in kot da se ni prav nič zgodilo. Na eni strani so ležali mrtvi trampi, na drugi pa ujeti, med njimi tudi cornel. »Glej ga —!« se jc zavzel prvi drvar, ko je prihitel na jaso in zagledal Blenterja. »Mislili smo, da so te trampi že zaklali, — pa sediš tule ko v Abrahamovem naročju!« »So me tudi mislili položiti v Abrahomovo naročje!« je dejal Blenter. »Cornel je že zamahnil, — pa so prihiteli tile prijatelji in me rešili v poslednjem trenutku. Naglo in dobro so opravili. Se lahko marsikaj naučite od njih!« »In — Old Firehand je res poleg?« »Seveda! Tamle sedi! Poglejte si ga in stisnite mu rokol Zaslužil si jc! Mislite si, trije se vržejo nad dvajset trampov, jih devet pobijejo in šcst ujamejo pa niti ene kaplje krvi ne prelijejo!« Spoštljivo so gledali rafterji orjaško postavo slavnega westmana. Vstal je in vsakemu podal roko ter jih povabil k ognju. Velikega mcdveda je posebno pohvalil: »Moja rdeča brata sta nas pa res prehitela!« »Tonkawa je hitel, ker se mora maščevati,« je odgovoril starejši skromno. »Da nista hitela in da nas ni nocoj srečal Veliki medved, slaba bi bila predla rafterjem! Veliki medved je pripomogel k zmagi!« »Tonkawa si ne zasluži hvale! Ni bilo težko zasledovati trampov, njihova sled je bila zelo razločna. Kje je cornel? Je mrtev?« »Živi še, le onesvestil se je. Tamle leži!« Tonkawa je vstal, vzel nož in stopil k njemu. »Cornel me je udaril in tak udarec opere le kri! Vzel bom življenje cornelu.« Sklonil se je. Tedaj pa je priskočil Blenter. »Stoj —I Moj je!« Resno ga je pogledal Veliki medved. »Tudi ti imaš osveto do njega?« »Da! In še kako!« .'•' »Krvno?« ¦ ' »Da!« »Tudi jaz. Čigava osveta je starejša?« »Kedaj te je udaril?« »Pred nekaj dnevi.« »Moja osveta je leta stara.« »Kaj ti je storil?« »2eno in sinove mi je ubil, do smrti jih je pretepel.« Po postavah divjega zapada je moral Indijanec odstopiti maščevanje starejši pravici Blenterja. Ni mu bilo lahko. »Pred mnogimi leti —? Se ne motiš v osebi?« »Ne! Takoj sem ga spoznal. Tak obraz si človek dobro zapomni.« »Ubil ga boš?« »Da.« »Dobro! Tonkawa bo odstopil, pa ne za vsem. Meni bo dal kri, tebi pa življenje. Tonkawa mu ne sme vzeti življenja, pa mu bo vzel ušesa. Si zadovoljen?« »Hm —I In če nisem —?« »Če ne dovoliš, ga bo Veliki medved sam ubil,« »Pa mu vzemi ušesa! Morebiti ni krščansko, da ga mučimo, pa kdor je pretrpel, kar sem jaz trpel vsa leta, tak ne pozna več usmiljenja, ampak le še maščevanje, kruto postavo divjine. Stori, kar misliš storiti!« »Ušesa so torej moja, vzel si jih bom.« Sklonil se je h cornelu. (Dalje sledi.)