Smef.
v
(Čudno rešenje ali izbavljenje.) V rušo v s k i h pismih najde se sledeča prigodba, od ktere terdijo, de bi se bla leta 1530 resnično zgodila: Neki kmet, ki je vdaljnih rusovskih gojzdih stanoval, odide zjutrej zgodej v dobravo, de bi medu iz šupljiviga ali votliga drevja nabral, ker je v tistih krajih še zdaj, kakor tudi v lepih Poljskih deželah, veliko dovjili čbel, ktere k velikimu pridu ondašnjih stanovavcov mnogo medu in voska nano-sijo. Ko ta kmet ali seljan na, od bčel zapušeno drevo spleza, de bi iz globokih rup ali šupelj stebla med skopal, poči pod njegovimi nogami trohljivo drevo; on pade, in se do vrata v med pogrezne. Z velikim trudam in napenjenjem je pa vender roke iz medu zlekel, in upehan zaspal.
Brez dvomenja bi bil tam poginil, ker te gojzde redko kdo obiše,vče bi ga ne bla resnično čudna prigodba rešila. Ze sta dva dneva prešla, kar je v medu ležal, kar se na enkrat medved perkaže. Kije med obvohal, je splezal na drevo, in znišelv votlo steblo, de bi svojimu medvedovskimu teku ali poželenju zadovoljil; ali kako se ne vplaši, ki se strašna čbelina (kmetova) glava z medu pokaže. Medved oglasen se oberne, de bi pobegnil, kmet ga pa z celo močjo za zadnjo taco zagrabi, in jo tako čversto z obema rokama derži, kolikor mu je le mogoče. Medved v naj veči stiski, napne vse svoje žile, potegne z celo močjo, de bi se tega neznaniga bremena znebil, in zleče tako kmeta srečno z njegove sladke sužnosti na drevo, dokler se po-slednič oba doli ne prekucneta. Od svoje teže rešen medved se zdaj mermrajoč spusti v beg, kmet pa, de si ravno vpehan zdrav perpiha domii, k velikimu veselju žene in otrok, kteri se ne nadja-jo, ga še kdaj živiga viditi.                          *
52