Ivan Razpotnik
Skrivnost zelene jame
(Čudovifi doživljaji dveh dečkov)
Slika s čudnimi očmi
Čolnar je čez nekaj časa pristal ob stopnišču neke palače. Tomo in Branko sta izstopila. Gondola se je oddaljila. Kaj sedaj?
Vsepovsod je vladala strah vzbu-jajoča tišina. Tudi v hiši dona Fer-nanda se ni nič ganilo. Udarač na vratih, kovinasta levja glava z ob-ročem, potegnjenim skozi gobec, je, tako se jima je zdelo. škodo-željno buljila v oba dečka.
»Potrkati nikakor ne smeva,« je rekel Tomo. »Na drug način mora-va priti v hišo! Če bi samo vedel kako!« Zdajci so se, preden je mo-gel Branko odgovoriti, odprla tež-ka vrata. Bled mož, oblečen kot služabnik, je stal pred njima. Ko je zagledal viteza v vse.j krasoti nju-nih zlatih oklepov in plapolajočih perjanic, ju je pozdravil z veliko ponižnostjo: »Ali hočeta, plemeni-ta gospoda, k donu Fernandu?« je vprašal in se spoštljivo priklonil. Tomo je z globokim glasom odgo-voril: da.
»Mojega gospodarja žalibog ni doma,« je rekel nato služabnik, »toda prav lepo prosim plemenita gospoda, naj vstopita in počakata, da pride don Fernando!«
Tomo je zelo dostojanstveno pokimal z glavo. Služabnik je sto-pal naprej, obiskovalca sta mu sle-dila. Hiša dona Fernanda je bila razkošno, toda zelo mračno ureje-na. Zrak se je zdel vlažen in zato-hel, kakor povsod v Esteri. Sveče so razsvetljevale prostore z motno, temačno svetlobo.
Služabnik je pelja] viteza v veli-ko, dvorani podobno sobo in ju pu-stil sama. Čez nekai časa ie rekel Branko šepetaje: »Ti, tale šlem pa precej krepko pritiska na glavo. Mislim, da bi bilo prav dobro, če bi ju za nekaj časa odložila?« Pre-strašen je položil Tomo dlan na prijateljevo z zlatom obdano roko: »Ali si neumen, malček? Vsak tre-nutek lahko vstopi gospodar! Raje premisliva, kaj prav za prav hoče-va tukaj!«
Prisluškovala sta, toda noben šum ni prodrl skozi debela, z zave-sami pregrnjena vrata.
»Pravcata hiša strahov,« ie rekel bojazljivo Branko, »prav lahko si predstavljam, da tu ne stanujejo pravi, živi ljudje!«
Zdaj se je Tomo nenadoma stre-sel. t»Tam!« je zašepetal, »poglej tistole sliko! Oči na sliki so me pogledale!«
Tudi Branko se je ozrl na sliko. Bila je to podoba nekega moža v črni viteški opremi, a brez šlema. Glava je bila zelo spretno naslika-na. In resnično, zdelo se ie, kakor da bi se temne oči na sliki hudob-no zabliskale in se ozrle s presun-ljivim, zabodenim pogledom na Branka.
»To je gotovo odsev sveč,« je re-kel Branko, toda glas ga kar ni hotel ubogati. Tudi na Toma je vplivala privlačnost teh oči, da je stal kakor prikovan in strmel v sliko črnega viteza. Neka neznana sila ga je silila, da je stopil proti sliki. »Za božjo voljo, kai name-ravaš?« Branka je naenkrat pogra-bil nepojmljiv strah, poskušal je zadržati prijatelja. Toda zdelo se je, da Tomo ne vidi ničesar dru-gega kot te naslikane, pa vendar tako čudovito žive oči.
Ker je podoba visela precej vi-soko, je potisnil Tomo pod njo enega od težkih in bogato izrezlja-nih stolov in stopil nanj, ropotajoč s svojim zlatim oklepom, da bi si natanko ogledal oči črnega viteza,
ki so bleščale sedaj z mračnim og-njem. Zdelo se je, da se pogled moža na platnu vedno globlje po-greza v Tomove oči. Kakor da bi hotel vitez v naslednjem trenutku stopiti iz okvira. Ne da bi se za-vedal, kaj dela, je Tomo stegnil roko v bran in se dotaknil pri tem bogato okrašenega okvira. Kako nepopisno pa je bil presenečen, ko se je nagnila slika na stran in se je v odprtini prikazalo strmo, okro-glo stopnišče.
Tomo je bil spočetka ves omam-ljen. Nato pa je pritajeno kriknil od veselja. Nenadoma mu je po-stalo jasno, da je odkril tajni do-hod k sobi, kjer je stanovala Cve-tana. Pomignil je Branku. Brez tru-da se je dala slika črnega viteza zopet zavrteti na prejšnie mesto. Previdno sta pričela plezati v temi po stopnicah navzgor. »Te nepri-jetne, čudovite oči so bile kažipot!« je zašepetal Tomo. »Samo spoznal tega nisem takoj. Svetloba sveč, ki se je zrcalila v očeh, in umetnost slikarja, vse to je dalo očem ta ču-doviti blesk. No, sedai sva rešena!« »Te stopnice pa kar nima.io kon-ca!« je sopihal Branko. »Nič ne de, stari mož, zato naju pa te stopnice tudi pripeljejo naza.j k Cvetani!« je rekel Tomo in iunaško sta sto-pala naprej. Potipal je v temi in začutil kljuko vrat. Hitro ie potr-kal. V veliko navdušenie obeh se je oglasil od znotraj Cvetanin pri-jazni in dobroznani glas: »Naprej!«
Ker sta srečno prestala ta doživ-ljaj, sta zatrdno upala, da bosta prestala tudi vse tiste, ki sta jih imela še pred seboj.
Krmar brez ladje
To je bilo pozdravljanja brez konca in kraja! Cvetana se je sme-jala in jokala od veselja. »Mislila sem, da vaju ne bom nikoli več vi-dela! Vedela sem, da ie dal dcm Fernando prenesti omaro z uro, v kateri sta tičala, v zakladnico. Mi-slila sem, da sta tam za težkimi že-
leznimi vrati za vedno pokopana. S krmilarjem Erlenom sva si belila glave, kako bi vama pomagala! Re-snično, če bi sedaj sama ne prišla, bi jutri poskusila, da bi vaju re-šila. Toda...« prenehala ie in si pričela ogledovati svoja prijatelja od nog do glave, »odlično sta oprem-ljena! Oklepe sta seveda zma ...«
»Zmaknila, Cvetana, ali bolje re-čeno izposodila sva si jih!« jo je veselo prekinil Branko. »V sili kra-va muhe je, pravi znani pregovor!«
»Sicer pa zaradi tega Esterci ni-so postali prav nič revnejši. Bise-rov in dragih kamnov je v zaklad-nici več ko fižola pri nas doma v shrambi,« je pripovedoval Tomo. »Branko si je hotel na vsak način nabasati žepe s temi pisanimi dra-gocenostmi, pa sem mu to odsve-toval. Sicer sva pa vseeno prinesla nekaj s seboj, kar je v tem trenut-ku za nas veliko bolj važno kakor vsi zakladi Estere!«
»Kaj pa, Tomo? Pripoveduj in ne pusti me čakati!« Cvetana je dobila kar velike oči, tako je bila radovedna.
Počasi je Tomo izvlekel izpod svojega zlatega oklepa porumenel list papirja. »Tu, Cvetana. čitaj in izvedela boš, kaj mislim.«
Cvetana ni mogla takoj razbrati zavite starinske pisave, tako da sta ji morala dečka priti na pomoč. —
Toda ko je prebrala napoved reši-telja potopljenega mesta, je tudi ona radostno vzkliknila: »Otroka, to je vsekakor migljaj usode! Zla-ti deček! Eden od vaju ga mora predstavlj ati, to je jasno!«
Naiprej moramo vse v miru pre-misliti in pregruntati,« je rekel To-mo in smeje pristavil: »Predvsem pa naju moraš, Cvetana. nasititi, sicer še umreva od lakote!«
Cvetana je vsa osramočena vsta-la: »Reveža! Kako sem mogla po-zabiti, da nista že toliko časa niče-sar zaužila. Takoj bom obvestila Meda, da vama prinese izdatno okrepčilo!«
»Izvrstna misel! Medtem ti bova pa povedala, kako sva v teh zlatih oklepih zopet našla k tebi!«
Opisala sta ji svoj obisk pri vi-sokem svetu mesta in častni napoj iz koralne čaše. »Kar mraz me pre-tresa, če pomislim, v kakšni nevar-nosti sta bila!« je rekla Cvetana.
»Treba je imeti srečo! Sreča je tudi bila, da nama, zlatima vitezo-ma, ni bilo treba govoriti. Zaradi tega naju najina glasova nista iz-dala. In potem, da dona Fernanda ni bilo doma! Pomisli, Cvetana, do-hod do tvojega skrivališča ie pokrit s sliko!   Skrito  pero v  okviru  pa
vrti sliko okoli njene osi. Preko malega, okroglega stopnišča se na-to dospe do tvoje sobe.«
»Gotovo je to tudi don Fernan-dova pot! Tu prihaja Medo s pri-grizkom za vaju, dečka! Dober tek vama želim. Ko se okrepčata, obi-ščemo Erlena!«
Tomo in Branko sta jedla s ču-dovito slastjo. »Smešno,« je menil Branko, »kako razburljivi dogodki pospešujejo tek!« Tomo se je za-smejal: »Ti imaš pa vedno kakšen izgovor, kadar se pošteno bašeš z jedačo! Toda nič ne de. Danes si to izdatno kosilo pošteno zaslužil!«
Končno je Branko odrinil srebr-ni krožnik od sebe: »Uf, ne morem več!«
Zdaj pa naprej, naprej dečka, gremo k Erlenu,« je priganjala Cve-tana. »Vzemita, prosim. tisti list i? stare knjige s seboj, da se bomo lahko o vsem potrebnem pogovo-rili!«
Zopet so šli skozi taina vrata, ki jih je bilo v Cvetanini sobi pre-cej. Prehodili so ozko predsobo, potem pa je Cvetana potrkala na steno. Ni trajalo dolgo, pa se je čulo za steno neko prestavljanje in ropotanje. Naenkrat se je stena odmaknila in prikazal se ie ozek vhod.
Presenečena sta dečka obstala. Krmar Erlen si je bil preuredil pro-stor kot kajuto na lad.ji, tako da je človek nehote mislil, da sliši udar-janje valov na okroglo okence v steni. Nedoločena, zelenkasta, mračna svetloba je prihajala od tod; sobo samo pa je razsvetljava-la s prijaznim bleskom prava la-dijska svetilka, ki je visela nad su-rovo obdelano poklopno mizico. Na njej so bili razprostrti različni starinski pomorski zemljevidi, ki jih je Erlen ravnokar študiral.
Vstal je in prijazno pozdravil obiskovalce, kakor da bi iih že dol-go poznal. Tudi dečka sta dobila takoj zaupanje do tega starega po-morščaka s sivimi lasmi in ostrimi, svetlimi očmi.
Nato je poročala Cvetana o najd-bi Toma in Branka v zakladnici. Iztrgani list iz stare mestne knjige je krožil naokoli. Krmar Erlen ga je skrbno zravnal in je vedno zno-va čital izumetničeno pisavo.
»Če bomo sploh mogli kdaj po-begniti iz tega mrtvaškega kraije-stva, potem se nam bo to posrečilo le z zvijačo! Toda, poslušajte, go-spodična Cvetana, in vas dvoje, mlada gospoda! Nastop zlatega dečka naj prinese — po tei stari prerokbi — prebivalcem mesta Estere odrešenje. Kako nai napra-vimo, da ne razočaramo meščanov, sami sebe pa vendar spravimo na varno?«"
Krmarjeve besede so navdale Toma in Branka s skrbjo. Imel je prav! Mogoče se njihov načrt ne bo dal uresničiti ravno zaradi te-ga, ker ne bo prišlo obliubljeno odrešenje. Ampak poskusiti bo tre-ba vseeno.
»Erlen,« je rekla Cvetana, »vi niste samo odličen pomorščak, ka-
kor je moj stric Mirko vedno za-trjeval, vi ste tudi zelo spreten v različnih rokodelstvih. Preštudiraj-te natančno to staro poročilo in na-pravite za Toma ali Branka — kdor bo že predstavljal »zlatega dečka« — oblačilo, ki se bo u.jemalo s po-pisom v knjigi. Dokler se bo »zlati deček« prikazoval meščanom, bo vse mesto na nogah in upam, da takrat ne bo nihče mislil. da bi stražil mestna vrata. Ta čas mora-mo izrabiti, da se spravimo na var-no. Tomo ali Branko bo prišel za nami, kako, to bomo tudi še po-gruntali!«
Z občudovanjem je gledal Erlen v svojo mlado gospodarico in tudi dečka ji nista mogla odreči prizna-nja. Vse — edine žive prebivalce potopljenega mesta — je prevzela pravcata mrzlica pri misli na po-vratek k sončni svetlobi in na sveži zemeljski zrak. Ali se iim bo po-srečilo? Najbližja bodočnost nam bo to povedala!
(Dalje prih.)