Učiteljski tovariš
Stanovsko politično glasilo J. U- V. — sekcije sza dravsko banovino v Ljubljani
m Mesečna priloga »Prosveta« =
Uredništvo in uprava: Ljubljana, Frančiškanska ulica 6/1. Rokopisov ne vračamo. Nefrankiranih pisem ne sprejemamo. Izhaja vsak četrtek. Naročnina letno 60 din ta inozemstvo 80 din. Člani sekcije J. U. U. plačajo list s članarino. Oglasi po ceniku in dogovoru, davek posebe. Poit. ček. rač. 11.153. Telefon 45-86
Petnajstletnica
Janez Dobrota je preživljal svoje^ vsakoletne počitnice večinoma doma, na šolskem vrtu. Njegov upraviteljski položaj ga je deloma silil k temu. Da bi mu bilo udobneje, si je kupil za svoj vseletni prihranek ležalni stol. Okrog njega sta skakljala sedemletni Janko in petletna Ančka. Dobrota se je predal dre-mavici. Nekaj časa je sedel nepremično, potem pa je začel v sanjah močno gestikulirati.
Sanjalo se mu je, da je dal v razne časopise poziv k proslavi petnajstletnice. Osem in dvajset jih je bilo-, ko so pred leti zapustili učiteljišče, sedaj so počitnice, torej primeren čas, da se snidejo in pokramljajo kako in kaj. Ob desetletnici so mnogi manjkali, zato sedaj poziva Dobrota prav vse, ker tak jubilej že nekaj pomeni. Bog ve koliko jih bo do dvajsetletnice že pomrlo. Čudni časi so!
Posebno je zresnil 'Janez svoj obraz, ko mu je pomolil poštar pet pisem pod nos. To so bili sami protesti njegovih sošolcev. Pritoževali so se, da bi moral Dobrota upoštevati čas in razmere in izdati poziv k petnajstletnici vsaj dve leti prej, da bi si mogli v tem času prihraniti primeren znesek za tak družaben večer.
Janez je v sanjah prešteval sošolce. Ob sedem in dvajsetih se jih je oglasilo šest in dvajset, ker je eden pred leti umrl.
Janez Dobrota je v sanjah čital z ženo kako se jezijo sošolci. »Bedak neumni, sošolci imajo čisto prav, da nasprotujejo tvojemu pozivu. Prvič je petnajstletnica še zelen jubilej, drugič še najbrž niso vsi zlezli v osmo skupino in tretjič nikar po nepotrebnem ne tratite denarja. — Saj je pri nas ista! Jeseni bo šel Janko v šolo, treba bo novih čevljev, obleke.«
Dobrota je usekal: »Moja draga, premisli, deset-, petnajst-, dvajset-, tridesetletnice so pa že lepi jubileji, vsaj po moji pameti, zato je treba, da jih praznujemo!« Janez je izrekel te besede tako zadirčno, da se je Anica kar boječe ozrla v mater.
Dobrota je na tihem pritrjeval ženi, a govoril je drugače. Pasja dlaka! Poglejjih no! Janezu je molelo šest in dvajset sošolcev svoje roke v pozdrav in vsi so se mu prisrčno smejali...
Dobrota je zadovoljno mencal, ker ni vedel, kaj pomeni ta čuden obisk. Zaskrbelo ga je, če ni morda pozabil v pozivu k proslavi petnajstletnice pripomniti, kje se sestanejo, in so jo sedaj sošolci kar primahali k njemu na dom, misleč, da jih je tja povabil, ta velikodušni Dobrota! Dobrota se je ustrašil kaj bo rekla žena, ko izve za njegovo budalost. Šest in dvajset! — S čim naj jim postreže? Ne, to ni mogoče!... Kje naj dobi denar, saj je danes že dvajsetega avgusta! Mesarju je dolžan, trgovec ga terja, vsi so venomer nad njim in hočejo denarja in zopet denarja! Janez je obupaval in bi tudi obupal, da se mu ni nasmehnilo šest in dvajset obrazov in je eden izmed sošolcev spregovoril: »Janez, dober si, vabiš nas na petnajstletnico!«
Govornik je dodal: »Ali nisi mogel tega vabila objaviti že dve leti prej, da bi začeli varčevati za to priliko? Premisli, za ta jubilej je treba nekaterim oddaljenim že celo premoženje.« Prijatelj je pomolil Dobroti pod nos listek na katerem je bilo zapisano: Vožnja do Ljubljane 100 din; vožnja iz Ljubljane 100 din; večerja in pijača 40 din; cigarete 4 din; napitnina 2 din; črna kava 4 din; zajtrk in prenočnina 50 din; kosilo 15 din; skupaj 317 din.
Janez je strmel, govornik pa je nadaljeval: »Ljubček moj, to je vsota, ki jo moram hraniti precej časa, da jo morem potrošiti za zelen jubilej.« Vsi so zagrmeli: »Janez, ti na to gotovo nisi pomislil, zato smo prišli, da se posvetujemo s teboj, kje naj prištedimo toliko denarja
Janez si je segel v lase, prijatelji pa so nadaljevali: »Ti si poln idej, svetuj nam!« Skozi trepalnice je gledal Janez grozeč ženin obraz... Ob teh grozečih pogledih se je Dobrota zdrznil in začel: »Ker me že vprašujete, kako bi prihranili denar za petnajstletnico, vam svetujem: 1. Obleko kupujte' na starini (ali pri Tivarju)! 2. Nič ne pijte! 3. Nosite Bata-čevlje! (»Jih že!« so zavpili.) 4. Kadite Ibar aH Drava! (»Jih že!«) 5. Brijte se le enkrat na teden! 6. Časopise si izposojajte pri cerkovniku! 7. Pri društvih bodite le podporni člani! (Vsi so protestirali.) 8. Namesto, da se vozite, hodite peš! 9. Bolnih zob ne popravljajte, izderite jih! 10. Otrok ne študirajte!«
»Kaj pa tisti, ki smo še neoženjeni?« je rekel Nande.
Janez se je odrezal: »Vi pa glejte, da se bogato oženite, za vas ne velja deseto svarilo!« — »Živjooo, bravoooo!«
Šest in dvajset rok se je stegnilo proti Janezu! »Torej nasvidenje na petnajstletnici!«
Janez je podal vsem roko in že jih je hotel spremiti do vrtnih vrat, a tedaj ga je pocukala hčerka in mu rekla, da naj gre h kosilu, ker že dolgo čakajo.
SPOMENICA
Spomenica, ki so jo sprejela in predložila g. banu in g. županu v Ljubljani stanovska udruženja nameščencev, delavcev in upokojencev, ženske organizacije in zadruge, se glasi:
Neznosna draginja, ki zlasti pri nas neovirano narašča in je dosegla že tako višino, da povzroča v večini družin obup in strah pred bodočnostjo, terja od nas, da sporočimo merodajnim oblastem naslednje naše predloge, ki bi stanje izboljšali:
I.
Država naj takoj s sodelovanjem zadrug in organizacij delavcev, nameščencev in upokojencev organizira prehrano in celotno preskrbo prebivalstva.
II.
Zahtevamo takojšnje maksimiranje cen vsem življenjskim potrebščinam. Cene morajo biti v razmerju z dohodki prebivalstva. Vsakemu povišanju cen mora slediti povišanje dohodkov.
III.
Iz trgovine naj se izločijo prekupčevalci in verižniki. Proti špekulantom naj se postopa
po zakonu na način kot v banovini Hrvatski; pregledajo naj se zaloge v skladiščih, trgovinah in tudi pri privatnikih. Pri teh naj se določi primerna količina živil na osebo, ostalo pa odkupi.
IV.
Pospešijo in poglobijo naj se gospodarski stiki z vsemi državami, ki nam morejo nuditi življenjske potrebščine, ki nam jih primanjkuje zaradi vojne na zapadu.
V.
Ugovarjamo proti načinu, kakor je razdelila mestna občina ljubljanska rezervno hrano, in najodločneje zahtevamo, da preneha dosedanja praksa preskrbe živil na ta način, da jih dobijo samo nekateri po ugodni ceni, dočim morajo drugi plačevati današnje ogromne tržne cene.
S to spomenico ugotavljamo nujnost hitre pomoči in organizacije preskrbe življenjskih potrebščin, da se olajšata beda in ogrožen obstoj družine in onemogočita brezvestna špekulacija in verižništvo.
V Ljubljani 18. septembra 1940.
X. BANOVINSKA SKUPSCINA
JUGOSLOVENSKEGA UČITELJSKEGA UDRUŽENJA — SEKCIJE ZA DRAVSKO BANOVINO V LJUBLJANI
bo dne 18. oktobra 1940. v dvorani Delavske zbornice na Miklošičevi cesti v Ljubljani.
DNEVNI RED:
A.	Dopoldne:
1.	Ob pol 10 uri: Verifikacija mandatov pred vhodom v zborovalno dvorano.
2.	Ob 10. uri: Otvoritev skupščine.
3.	Razgovor o tehničnem delu skupščine.
4.	Volitve odsekov.
5.	Poročilo verifikacijskega odbora.
6.	Tajniško poročilo.
7.	Račun za poslovno leto 1939./1940.
B.	Popoldne :
8.	Ob 13. uri: Seje odsekov v prostorih sekcije JUU.
9.	Ob 16. uri: Nadaljevanje skupščine. Poročila odsekov.
10.	Poročilo nadzornega odbora.
11.	Proračun za leto 1940./1941.
12.	Volitev razsodišča sekcije za poslovno leto 1940./1941.
Sekcija legitimacij za banovinsko skupščino ne bo pošiljala. Sreska društva naj izdajo svojim odposlancem sama primerna potrdila. Potrdila naj prinesejo in predlože verifikacij-skemu odboru tudi predsedniki, ki bodo zastopali svoja društva.
Imena delegatov za skupščino naj pošljejo sreska društva sekciji takoj, ko jih bodo izvolila.
Jugoslovensko učiteljsko udruženje — sekcija za dravsko banovino v Ljubljani,
dne 25. septembra 1940. Predsednik:	Tajnik:
Metod Kumelj s. r.	Drago Supančič s. r.
I. seja upravnega in nadzornega odbora JUU sekcije za dravsko banovino v Ljubljani
bo dne 17. oktobra 1940. ob 15. uri popoldne v prostorih sekcije, Ljubljana, Frančiškanska 6.
DNEVNI RED:
1.	Odobritev zapisnika zadnje seje.
2.	Poročilo predsednika.
3.	Poročilo tajnika, blagajnika in urednikov »Učit. tovariša« in »Popotnika«.
4.	Razgovor o tehničnem delu in dnevnem redu banovinske skupščine.
5.	Tekoče zadeve.
6.	Slučajnosti.
Jugoslovensko učiteljsko udruženje — sekcija za dravsko banovino v Ljubljani,
dne 25. septembra 1940. Predsednik: _	Tajnik:
Metod Kumelj s. r.	Drago Supančič s. r.
OBČNI ZBORI
sreskih društev in skupščina sekcije so odobreni. Predsedniki sreskih društev naj pripravijo vse, da se bodo lahko vršili občni zbori vseh društev v soboto, 12. oktobra t. 1.,
in da bodo vabila objavljena že v prihodnji številki »Učiteljskega tovariša«, ki bo izšel v sredo, 2. oktobra. Podrobnejša obvestila slede pismeno.
Sprejem upravnega odbora JUU pri pomočniku prosvetnega ministra
11. septembra t. 1., ob priliki zasedanja upravnega odbora JUU, je sprejel pomočnik prosvetnega ministra gospod Boško Bogda-novič predsednike sekcij skupno s predsedstvom JUU.
Gospoda pomočnika so posetili tov. Ivan Dimnik, predsednik JUU, Todor Dimitrijevič in Peter Madžarac, podpredsednika JUU, Marko Cvetkovič, predsednik sekcije Skoplje, Filip Spadjer, predsednik sekcije Ceti-nje, Štefan Bilčar, predsednik sekcije Sarajevo, Milan Stambolija, predsednik sekcije Banjaluka, Metod Kumelj, predsednik sekcije Ljubljana, Branislav Zivkovič, predsed-
ralno učiteljsko fronto, ki je vodila dolgoletno borbo proti tem škodljivim in razdiralnim pojavom. Moralna učiteljska fronta ni bila ustvarjena zaradi kakega političnega kapitala, kakor se je to predbacivalo Jugoslo-venskemu učiteljskemu udruženju, nego iz čistih pobud, da se ohrani zdrav razvoj šole in narodnega učiteljstva in da se ohranijo interesi naroda. Moralna učiteljska fronta je bila naperjena v prvi vrsti proti nemorali pri napredovanjih in premestitvah ter proti težkim pojavom, ki so se ukoreninili celo v prosvetno stroko, proti sistemu podkupovanja za pridobivanje zakonskih pravic, proti pojavu, ki ga je javno ugotovil bivši prosvetni minister. Zaradi teh pojavov je bilo svoječasno prekinjeno sodelovanje Jugoslovenskega učiteljskega udruženja s prosvetnim ministrstvom, ne s prosvetnim ministrstvom kot ustanovo, nego z odgovornimi uradniki in krivci, z nosilci take politike. Sodelovanje je bilo prekinjeno zaradi nepravilne politike, ki je bila vodena v personalnem pogledu in zaradi sprejemanja slabih sugestij od nelegitimnih učiteljskih osebnosti.
Jugoslovensko učiteljsko udruženje želi sodelovati s prosvetno centralo na moralni osnovi. Zaveda se dolžnosti, da kot ustanova, ki služi prosvetnim smotrom, pomaga pri vseh stremljenjih državne oblasti, ki so v korist narodne šole in prosvete, zaveda se, da učiteljstvo kot državno uradništvo mora pomagati pri stremljenjih za dobrobit naroda in države. Toda to sodelovanje mora temeljiti na zdravih načelih, v prvi vrsti, da se o šolskih in učiteljskih vprašanjih kon-sultiiajo in sprejemajo sugestije odgovornih legitimnih učiteljskih predstavnikov, a vsa druga vprašanja naj se usmerijo v prečiščenje v učiteljsko organizacijo.
Odkloniti je treba vzroke, ki so ovirali sodelovanje in dobre odnošaje med učiteljsko stanovsko organizacijo in prosvetno centralo. Ustvariti je treba pogoje za uspešno delo, v prvi vrsti prečistiti aparat prosvetne uprave, ker nikakor ne morejo popravljati zla oni, ki so to zlo v preteklosti povzročili, sodelovali pri slabih ukrepih in jih izvajali. Prečistiti je treba učiteljski starešinski kader od nadzornikov, ki so se kompromitirali in diskvalificirali, do neposrednih učiteljskih starešin, šolskih upraviteljev. Učiteljstvo pričakuje, da se bodo krivice iz preteklosti popravile in izvršile splošne reparacije ob priliki letnega razporeda, kakor tudi reparacije odstavljenih upraviteljev ne samo v mestih, nego tudi po vaseh. Učiteljstvo želi objavo letnega razporeda. V zadnjem času se še posebno pojavlja problem nadštevilnih učiteljev v posameznih krajih. Ne more se osporavati pravica oblasti, da regulira to vprašanje, ker ne more ostati pri dosedanjem stanju: da 1600 šol in oddelkov ostane brez učitelja, a v mestih, da so nadštevilni učitelji. Z ozirom na težke skušnje v preteklih letih je učiteljstvo zaskrbljeno in želi, da se ta problem reši na najpravičnejši osnovi. Iz tega razloga je potrebno, da se učiteljski javnosti objavijo načela, po katerih se bo ob priliki reševanja tega vprašanja postopalo.
Predsednik JUU je naglasil, da prosvetno ministrstvo lahko računa na popolno privatno iniciativo Jugoslovenskega učiteljskega udruženja za vse ono, kar je dobro za narodno šolo in prosveto, in na polno sodelovanje učiteljstva pri vseh ukrepih z moralno osnovo.
Gospod pomočnik prosvetnega ministra je v dolgejh govoru naglasil principe, ki jih izvaja prosvetno ministrstvo in poglede gospoda prosvetnega ministra, kakor tudi svoje poglede na aktualne šolske probleme. Njegova pojasnila so se povsem strinjala s stremljenjem učiteljstva tako, da je podpredsednik JUU tov. Todor Dimitrijevič še prav posebno naglasil skladnost pogledov, iznešenih v izjavah gospoda pomočnika, s pogledi, ki so jih dan prej iznesli na seji upravnega odbora zastopniki učiteljstva.
Po govoru gospoda pomočnika so še posamezni predsedniki sekcij iznesli lokalne potrebe ter so govorili še predsednik sekcije JUU za dravsko banovino tov. Metod Kumelj, podpredsednik sekcije za zetsko banovino Filip Špadjer, predsednik sekcije za drinsko banovino Štefan Bilčar, predsednik sekcije za vrbasko banovino Milan Stambolija in drugi.
nik sekcije Niš, Milan Protič, predsednik sekcije Novi Sad, Vidoje Čergovič, podpredsednik sekcije za mesto Beograd.
Predsednik JUU tov. Ivan Dimnik je obrazložil težko situacijo, v kateri se nahajata šola in učiteljstvo po mnogih nesrečah, povzročenih po prejšnjih režimih, v katerih je vladal sistem moralnega poniževanja učiteljskega stanu in korumpiranja učiteljstva s položaji, grupami in premestitvami. Popravljanje teh pogrešk je težko, ker so omajane mnoge moralne in zakonske osnove;
Te razmere so ustvarile mo-
Vscbtna:
Pot do zaupanja.
Spomenica.
Vabilo na skupščino.
Sprejem upravnega odbora JUU pri pomočniku prosvetnega ministra.
Pedagoški tečaj v Ljubljani.
Nova šola pri Sv. Treh Kraljih.
45 let dopisnik »Učiteljskega tovariša«.
UČITELJI PRIPRAVNIKI IN NJIHOV POLOŽAJ: Ne čudite se!
LISTEK: Domačija. — En dan v počitnicah.
Osebne zadeve. — Iz listov. — Mladinska matica. — Učiteljski pravnik. — Šolski radio. — Učiteljska tiskarna. — Naša gospodarska organizacija. — Novosti na knjižnem trgu.
Pedagoški tečaj v Ljubljani
(Konec.)
V petek, 23. avgusta, dopoldne je prvi predaval naš znani psihotehnik in pedolog dr. Vlado Schmidt, ki vodi že tri leta zelo uspešno toliko potrebno Banovinsko poklicno posvetovalnico. Iz svojih bogatih izkušenj je iznesel razna konkretna vprašanja o naši poklicni problematiki in je pod naslovom »Poklicna vzgoja« skušal nanje odgovoriti.
Iz pregleda odgovorov na vprašanje, kaj žele naši otroci postati v življenju, sledi, da hočejo biti naši fantje mehanikarji, ključavničarji, piloti, mornarji, uradniki itd., dekleta pa šivilje, trgovske sotrudnice, frizerke in uradnice. Vse preveč je želja po uradniških poklicih. Iz pregleda, koliko absolventov meščanskih šol gre v poklice in koliko v nadaljnji študij, vidimo da gre v Ljubljani meščan-skošolcev le 9%, splošno iz Slovenije pa le 20% takoj v poklice, medtem ko ostale štiri petine nadaljujejo študij. Stališče, s katerega pri nas gleda mladina na poklice, je zelo zgrešeno, razlogi, zakaj si izbere ta ali oni poklic, so včasih od sile čudni. Zato pa je tako malo takih, ki bi bili s svojim poklicem zadovoljni. Zgrešen poklic pa pomeni zgrešeno življenje in nezadovoljstvo, kajti zgrešen poklic zahteva po pni strani preveč sil, po drugi pa razpoložljivih sposobnosti ne absorbira. Pravi poklic pa mora izpolniti človeka in mora biti življenjsko važno opravilo.
Učitelji naj posvečajo svoje sile tudi vzgoji za poklice. To mora biti sestavni del, če že ne vsebina celotne vzgoje, ki naj iztrga otroka iz zakrknjenosti in utesnjenosti ter ga vzgaja v življenjskem optimizmu in pogumu za razne delovne napore v raznih poklicih.
Tudi pri izbiri učiteljskih kandidatov naj bi Banovinska preizkuševalnica sodelovala. Na ljubljanski učiteljski šoli leži baje preko 300 prošenj za sprejem. Od prosilcev bi se lahko izbralo najboljše in res ne gre. da bi kot kriterij in merilo služilo prej strankarsko mišljenje kandidatovih staršev kot pa stvarni in objektivni motiv sposobnosti za ta poklic.
Za svoja jedrnata in jasna izvajanja je žel predavatelj buren aplavz, ki je pričal, kako zna učiteljstvo ceniti dek> poklicne posvetovalnice in njenega vodje.
Isto dopoldne je sledilo predavanje profesorice ljubljanske učiteljske šole ter znane pedagoginje in pesnice Anice Černejeve o občem kultiviranju učitelja.
V zgodovinskem pomenu nam znači be-beda kultura celokupnost stvaritev človeškega duha. Zato govorimo o kulturi kakega naroda, če mislimo pri tem na množino in kakovost njegovih kulturnih del. V življenjskem, torej v dinamičnem in psihološkem Smislu pa nam pomeni ta pojem živo kultur-nost ljudi in ljudskega občestva sploh. Civilizacija praktično izrablja enkratne kulturne stvaritve tako, da jih pospeši in razširi ter skrbi tako za čim udobnejše in lažje in za čim bolj urejeno ter prijetno življenje.
Kulturnost kakega naroda je pravo merilo za njegovo zmogljivost. Po dovršenem šolanju stopimo v življenjsko šolo, kjer šele notranje dozorimo. Le tisto, kar smo izmed spoznanj kritično prečistili v nas samih, nas kul-tivira. Kajti tako pridobljeno spoznanje smo zopet osebno doživeli z vso resničnostjo, pomembnostjo in vrednostjo prvega doživetja.
Učitelj mora ostati še posebno kulturno živ in tvoren. Poglobitev v svoj poklic ga ne more ovirati na poti do prave kulturne širine. Nasprotno. Kulturno globok človek bo dovzeten tudi za druge kulturne vrednote, ki jih bo, če že ne spoznaval, vsaj spoštoval. Že po svojem poklicu mora biti učitelj obče kulturen človek. Samo čim večja kulturna razgledanost mu bo pripomogla do prave
osebne avtoritativnosti. Učitelj mora ostati v stiku z živim kulturnim dogajanjem in življenjem zlasti svojega naroda, pa tudi vsega človeštva. Nikdar ne sme nehati z lastnim spoznavanjem ter s svobodnim kritičnim preizkušanjem, overavljanjem, raziskovanjem in odkrivanjem resnice in lepote. Stvarem mora priti do jedra in mora giraditi solidno in temeljito zgradbo lastnega znanja. Iz samohot-nega in smotrnega spoznavanja službenega kraja in vaščanov bo nastala povezanost med učiteljem in podeželjem! Učiteljevo delo pa bo dobilo tako stvarne življenjske temelje. Ti pa so potrebni za razgibanost, za dinamiko njegovega dela. Mark Avrelij pravi: Sramotno je, če duša utrne prej, preden je telo mrtvo.
Učitelj ljubljanske poiskusne šole Miroslav Zor je predaval v petek popoldne o modernih učilih v ljudski šoli. Uvodoma je poudaril žalostno stanje sedanjih učil in učnih pripomočkov po naših šolah. Mnogo je pokvarjenega, kar pa je še celega, se ne da uporabljati zaradi zastarelosti, krajevne in časovne neprimernosti. Vse skupaj še spada v staro verbalistično šolo. Sodobna delovna in življenjska šola zahteva povsem drugačna učila pri svojem delu. Izbor učil se mora ozirati na različne tipe učencev, ki si ne prisvajajo snovi le akustično, temveč tudi vizuelno in še bolj motorično. Cim slabše nadarjeni so učenci ali čim težje zapopadljiva je učna snov, tem več različnih vtisov moramo dati učencem. Beseda, slika in model ali preparat so prevladovali v verbalistični šoli, karakteristični za sodobno delovno šolo pa so otrokovi poskusi in samolastni doživljaji. Posamezna učila so tesno navezana na določene metode pa tudi na učiteljevo osebnost. V drugih rokah ne bi ustrezala svojemu namenu. Zato se mora izbor učil prepustiti vsakemu učitelju posebej, ne pa jih avtoritativno odkazati od zgoraj navzdol. Gospodarsko in metodično so najboljša preprosta učila, ki so nastala pred očmi in s sodelovanjem učencev ter so zgrajena iz preprostega, cenenega, povsod dosegljivega gradiva. Seveda bi bilo potrebno, da je tudi učitelj usposobljen sproti si izdelati taka učila. Bolje bi bilo prirediti praktičen tečaj za izdelavo učil, nego prirejati razne tečaje za rokotvorni pouk. Seveda ni mogoče vseh učil izdelati doma in je zato potrebno, da jih založi kaka tvrdka. Držati pa se mora domačega trga, kajti importirana učila so povečini za nas neprimerna in pretirano draga.
Učila so le pomožno sredstvo za ponazoritev in pridobivanje resnice, ne pa obratno. Najpotrebnejši ponazoritve in učil kot spominske opore s pomočjo tega ali onega čutila so abstraktni predmeti n. pr. slovnica, računstvo itd. Za slovnico nimamo še skoraj nič učil, zato je z njo taka težava.
Predavatelj je nato pokazal nekaj učil za slovnico, ki so bili izdelani po idejah tov Zmaga Breganta, ki je sploh mojster v ustvarjanju takih učil. Pokazal pa je tudi mnogo učil lastne izdelave, take, da so navzoči spoznali vse mogoče možnosti ponazoritve. V$A razredna in šolska oprema bi morala biti smotrno podrejena šolskemu delu in prirejena za učno pomoč, nikakor pa ne bi smela biti odvisna od kapric raznih stavbenikov.
Zadnji dan tečaja, v soboto 24. avgusta, je prvi predaval prof. dr. R. Kolarič o pouku materinščine v ljudski šoli. Podal je več lepih misli za izboljšanje dela pri jezikovnem pouku. Ob pregledu učenčevih zvezkov z nekaterih šol je spoznal, da se pri pouku materinščine v mnogočem greši in napačno postopa. Pri sprejemnih izpitih za srednje šole se opa ža, da učenci mnogo slabše čitajo kot svoj
čas. Temu je kriva globalna metoda, ki je uvedena po naših šolah. (Zelo redke so šole, kjer je že uvedena! Opomba poročevalca.) Učiteljstvo se mora v slovnico bolj poglobiti in jo bolj metodično poučevati, potem bodo tudi rezultati na srednjih šolah boljši.
Kot zadnji je predaval na tečaju univ. prof. dr. K. Ozvald o izbiri izredno nadarjenih otrok. Na njegovo željo so bili k predavanju povabljeni tudi gg. ban, načelnik prosvetnega oddelka ter srednješolski in meščan-skošolski ravnatelji. Predavatelj se je v svojih izvajanjih naslanjal na izjave raznih angleških, švicarskih in drugih pedagogov. Z njihovo pomočjo je razmotrival vprašanja, kaj je nadarjenost in koliko se ta razlikuje od inteligentnosti. Inteligentnosti ne smemo zamenjavati z nadarjenostjo. Inteligentnost se sicer vsekdar udejstvuje, ko kdo v srednji šoli nedvomno očituje nadarjenost. Odnos med tem, kar otrok zmore v šoli, in pa med tem, kar sicer zmore na osnovi svoje inteligentnosti, ni tako trden, da bi dober učenec hkrati moral biti nadpovprečno inteligenten. Šolski uspeh ne zavisi samo od učenčeve inteligentnosti, ampak še od drugih činiteljev kakor dober pomnež, zanimanje, pažnja, pridnost, vestnost, reden šolski obisk, zdravje, urejen dom in še kaj. S testovno metodo, ki se je poslužujejo psihotehniki, se da le približno ugotavljati, na kakšni stopnji razvoja se nahaja otrok glede svoje razumnosti. Inte-ligentnostne preizkušnje nam podajo le diagnozo, ne pa tudi prognoze.
Nato je predavatelj polemiziral s člankom dr. Vlada Schmidta, vodje ljubljanske poklicne svetovalnice, ki je izšel v »Kroniki slovenskih mest« v 3. številki. Miselno jedro
članka, da je piškavo, ker preveč poudarja važnost eksperimentalne pedagogike. Vsekakor pa je odločilna tudi duhoslovna psihologija. Dr. Schmidt, da preizkuša dijake s testi, ki so le rahla revizija ameriških testov, s katerimi so v svetovni vojni pred 20 leti gledfe na njihovo inteligentnost preiskušali ameriške vojake in častnike.
Na ta napad predavatelja na dr. V. Schmidta in njegovo mlado ustanovo (poklicno svetovalnico) v pričo g. 'bana in drugih v prosveti odločujočih faktorjev, je dr. Schmidt odgovoril, da uporabljajo psihoitehniki vsaj 15 psihodiagnostičnih metod, ki pa kritiku dr. Ozvaldu niso znane. Testiranje pa je le ena izmed njih. Uporabljeni testi so na Angleškem, na Češkem in tudi pri nas temeljito predelani in so se izkazali kot prav primerni, saj je ugotavljanje z njihovo pomočjo v 90% prineslo prave rezultate. Mučni vtis, ki ga je tak zaključek pedagoškega tečaja zapustil, je omilil svetnik prof. Planina, ki je obširno razložil, zakaj je bilo pri izbiri izredno nadarjenih otrok treba poslušati poklicno svetovalnico.
H koncu tečaja je Pedagoška centrala brzojavno čestitala k izrednemu uspehu tečaja, saj so slušalci v polnem številu vztrajali do konca. Anketa, ki je bila izvedena zadnji dan med tečajniki, je dala nad 150 odgovorov in smernic za smotrnejšo ureditev bodočih pedagoških tečajev, ki naj bi se še pogosteje prirejali.
Z lepimi poslovilnimi besedami je zaključil tečaj prof. V. Čopič, učiteljstvo pa se je vrnilo na svoja službena mesta, da prične z novim delom. Pedagoškemu društvu pa želimo še mnogo takih uspehov, ki so nam v največjo korist in vzpodbudo.	M. Z.
Nova šola pri Sv. Treh Kraljih nad Marenbergom
Nekaj zgodovine te važne narodno prosvetne postojanke na Kozjaku
čij sedanjega šolskega okoliša pri Sv. Treh Kraljih je bila pred ustanovitvijo Jugoslavije všolana pri Sv. Lovrencu nad Ivnikom, kjer je krasna dvorazredna osnovna šola, ostali deli pa deloma v Marenbergu, deloma pa pri Sv. Jerneju nad Muto. Državna meja pa je te ljudi ločila od šole, ker je šola z razmejitvijo pripadla Avstriji tako, da otroci do 1. 1926. sploh niso imeli svoje lastne šole, kamor bi hodili po nauke za težko življenje in kjer bi se vzgajali v krepke in čvrste državljane, kakršne rabimo ob meji.
Šele 1. 1926., 26. januarja, je bila na pobudo sreskega šolskega nadzornika g. Petra Močnika pri Sv. Treh Kraljih v preprosti kmečki hiši posestnika Moserja odprta ambulantna šola, ki je pritegnila tudi one učence, ki so zahajali preko meje v nemško šolo k sv._ Lovrencu. Prvi učitelj je bil g. Alfonz Kopriva, ki pa je bil kmalu premeščen.
Ta ambulantna šola je dokaj redno funkcionirala kljub temu, da so se do leta 1932. stalno menjali učitelji. Do takrat je bilo na tej šoli 8 učiteljev in so bili presledki, ko je bila šola po več tednov zaprta.
Leta 1932. se je ambulantna šola nenadoma znašla na cesti in je morala zaradi spora med lastnikom in občino prekiniti s poukom.
V tem času je gradil na drugem koncu, tik pod Sv. Lovrencem novo hišo g. Pernik Gregor. Občina je stopila z njim v stik in g. Pernik kot pošten, zaveden in trden kmet je uvidel potrebo šole in je proti malenkostni najemnini dal šoli na razpolago razred in sobico za učitelja. Sam pa se je s svojo družino preselil v hlev, ki ga je opredelil z leseno steno. Ta žrtev g. Pernika je brezdvomno ve-
Sv. Duh na Ostrem vrhu. Gradišče in Sv. Trije Kralji, to so tri imena, ki bodo z zlatimi črkami zapisana v zgodovinski kroniki naše narodno obrambne organizacije CMD. Na Kozjaku, ob meji, je v teh krajih zgradila CMD šole in s tem dala ondotni deci možnost šolanja in vzgajanja.
Prvo šolo je gradila med svetovno vojno pri Sv. Duhu, ki pa je žal danes izven meje naše domovine, ker je Sant Germainska mirovna pogodba napravila mejo tik za šolskim plotom in je šola pripadla tedanji Avstriji. Pred štirimi leti je družba zopet gradila šolo na Kozjaku in sicer na Gradišču in v nedeljo smo otvorili njeno tretjo šolo pri Sv. Treh Kraljih na Kozjaku. Vse te zgradbe pričajo, koliko žrtev in dela posveča ta naša narodno-obrambna organizacija obmejnim problemom in kulturnemu ter narodnemu dvigu našega obmejnega prebivalstva.
Šola pri Sv. Treh Kraljih je velike važnosti za kulturni, gospodarski in narodni napredek tamošnjih ljudi. Velika večina doma-
Zmago Švajger
„DOMAČIJA"
Naša povojna literatura se ne more nikakor izvleči iz povojev, dasi dela na nji nekaj pridnih delavcev. Pridnosti, ki je poglavitna lastnost slovenskega človeka, se imamo nemara zahvaliti za napredek, ki je bil kljub vsej siromaščini dosežen na polju leposlovnega ustvarjanja. Če bi vrednotili napredek po kolikosti ustvarjenih del, bi ga bili pač lahko veseli, zakaj malokje se je v borih dvajsetih letih ustvarilo toliko kot pri nas. Vendar pa imamo nekaj del, ki jih čita-telj čita s pridom in mu ni treba seči takoj no delu iz tuje književnosti, da bi si popravil okus.
Nemara so velike produkcije književnih stvaritev krive pri nas gospodarska stiska, neurejene razmere, slabe plače uradništva. — Človek išče postranskega zaslužka, ker s plačo ne more izhajati, in pač prime za pero. Morda pa je tega kriva naša kritika, ki si je nismo znali vzgojiti, da bi bila nepristranska, brezobzirna, a vendar pravična kritika, ki bi stala pred svetim hramom Parnasa s sitom v rokah, s knuto ob boku, ali vendar z vzpodbudno besedo, z naukom na jeziku, zakaj naloga kritike je tudi vzgajati pisateljski naraščaj.
Po revijah se v vlogi kritikov oglašajo često premalo razgledani ljudje. Prijatelj oceni knjigo prijatelju in zgodi se celo, da si avtor kritiko o svojem delu napiše sam ter jo podpiše z imenom svojega znanca. Zato nikoli ne čujemo iz ust kritikov, kaj delu prav za prav manjka, kako bi naj bilo zgrajeno, zaradi česa je dobro in kje je pisatelj zašel. Mlad avtor išče po kritikah zaman napotkov, svaril.
Zlasti je razen nekaterih častnih izjem siromašna naša dramatska književnost. Člo-
vek ima vtis, da se pri nas bavijo s pisanjem odrskih del povečini ljudje, ki niso dorasli zahtevam, ki jih stavi pisatelju obdelava takega dela. Poleg tega ima nepopolnost v dramatskih stvaritvah svoj vzrok nemara še globlje: v naši narodni duši. Slovenski človek ni humorist, tudi satira izzveni iz njegovih ust nekam zagrenjeno. Za velike drame smo pa bržkone res premajhni, zato se jih izogib-ijemo in pišemo raje o meščanskem in malomeščanskem življenju ter zasmehujemo zablode ljudi na način, ki gledalca mnogokrat vznevolji.
Ker so naša sodobna dramatska dela po večini takšne narave, da se na vasi ne dado igrati, saj bi pri gledalcih ne našla odmeva, smoter prirejanja iger na vasi pa je vendar vzgoja kmečkega ljudstva, segajo vaški režiserji navadno po starejših delih.
Slovenski dramatiki se premalo zavedajo, da je treba našo vas prosvetliti, vzgojiti, jo dvigniti iz zaostalosti, v katero se pogreza, ter ji pokazal pot gor k soncu, k napredku. Ni nam treba meščanskih zdrah, ne idealističnih sanjarij zabljubljenih sanjačev, resničnih vzgojnih del iz kmečkega življenja nam je treba, sicer bo naša vas polagoma prosvetno zamrla.
Podoba je, da je v poslednjem času nekaj pisateljev spoznalo, da je treba usmeriti vso skrb preobrazbi vasi. Potrč je v »Kref-lovi kmetiji« obravnal kos kmečkega življenja, v vaško okolje je posegel tudi Štandeker, morda je bila vzgoja vasi pred očmi tudi Zmagu Švajgerju, čigar »Domačija« je izšla nedavno v Ljubljani.
»Domačija« je kmečka drama iz Slovenskih goric, iz tega tako malo raziskanega dela naše dežele, ki hrani med svojimi hrami toliko dragocenega gradiva. Razdeljena je v tri dejanja. Vsa tri dejanja se razpletajo na večji kmetiji proti koncu svetovne vojne. Dve Zuranki, Kata in Mica, se ubijata na domačem posestvu, katerega pridelke požirajo
avstrijske rekvizicije. Nad gruntom visi prekletstvo. Brat Kate in Mice, Žuran Mihal, je pohodil svoje mašništvo, preden je njegova mati učakala novo mašo. Poročil se je, se posvetil učiteljskemu poklicu, mati pa se je iz-jokala in je v blaznosti umrla. Žuran Mihal od tistih dob ni prišel več domov, pač pa je pošiljal na počitnice k sestrama svojega sina Metoda, osmošolca, določenega za bogoslovje. Metod je našel pri tetah rejenko Lenko in med njimi se užge ljubezen. K hiši zahaja Povol Ferjan, oblasten in ohol kmet, ki hoče sestrama gospodariti. Intrigira proti bratu Mihalu, podpihuje Mico in Kato proti Metodu. Med ljubavno sceno z Lenko Metod izve, da sta dobili teti ta dan od njegovega očeta pismo, v katerem stoji, da bo on, Metod, poklican k vojakom, ker nima gTunta. Po posrečenem nastopu med Metodom in Po-volom ter med Mesarcem in Povolom se prvo dejanje konča. Sestri seveda že slutita, da med Lenko in Metodom obstoji nekaj globljega, in Kata se dokoplje do spoznanja, da Metod nikoli ne bo pel nove maše.
Drugo dejanje se razpleta v borbi za grunt. Kata in Mica naj prepišeta grunt na Metoda in otet bo, ne bo mu treba na bojno polje. V njiju se bije borba med občutkom lastninske pravice, mržnjo do brata Mihala ter med ljubeznijo do Metoda, ki ga imata radi, kakor bi bil njun sin. Povol neti ogenj zoper Mihala in Metoda, govori o prevari, s katero hoče Mihal odžreti grunt sestrama, in sestri se ne uklonita, četudi pride prosit za sina Mihal sam. Metoda odženo žandarji.
Tretje dejanje poteka v znamenju zlih slutenj. Mihal sluti nesrečo svojega sina, sestri tudi, zato jima prigovarja, naj mu odstopita grunt. Razvijajo se pomenki med bratom in sestrama; sestri pristaneta na prepis, ali pod noč se privleče po globeli pismonoša Trunk s sporočilom, da je Metod padel na fronti.
Prvo dejanje je glede dograjenosti najboljše. Vidi se mu, da je imel pisatelj snov v oblasti. V drugem dejanju se že čuti popuščanje in nejasno tipanje, ki izzveni v po-menku med Povolom in Mihalom o učitelj skem stanu nekam tuje, razbito, pomotoma privlečeno tja. Iz tretjega dejanja pa diha nervoznost, utrujenost in nemara naglica. Sploh se pozna naglica vsemu delu. Da bi se pogovarjali dve stari kmetici pred več kot dvajsetimi leti o živcih, se mi zdi nemogoče. Kmeta boli glava, trga ga po glavi, čudno mu je v glavi, nikoli pa ne bo rekel, da je slab na živcih, če ni imel neposrednega stika z zdravnikom. Takšnih in podobnih pogTešk je v drami več.
Kljub nedostatkom, o katerih bi naj spregovoril podrobneje kritik, je »Domačija« za naše razmere lepa pridobitev. Mnogo del, ki jih danes vlačimo po odrih, bo ležalo pozabljenih na knjižnih policah, ko bodo »Domačijo« še igrali, zakaj iz nje veje vonj po zemlji, po kmetski duši, v nji so strasti, hudobija in nevoščljivost pa pobožno zavijanje oči, skratka: upodobljeni so ljudje, kakršni žive v Slovenskih goricah.
Režiserji podeželskih odrov naj ne spregledajo »Domačije«. Gledalci jim bodo zanjo hvaležni. Naj vidi kmečki človek življenje iz lastne srede.
Knjigi je napisal uvod Jože Borko. Očrtal je značaje nastopajočih ljudi, nakazal ureditev scene tako, da ima podeželski režiser olajšano delo.
Ob koncu mi naj bo dovoljeno nasloviti nekaj besed na vodstvi obeh slovenskih gledališč. Zdaj ko imamo nekaj dobrih dram iz kmečkega življenja, bi naj gledališči v Ljubljani ter Mariboru vzeli .te v svoj program. Naj si meščani ogledajo resnično kmečko življenje, saj ga še ne poznajo. Ni namreč takšno, kot nekateri pravijo. — Laže, kdor govori o poštenosti, pravičnosti, nepokvarje-nosti vasi; potvarja resnico, kdor kaže kme-
lika in priča, kako zna preprost kmet ceniti vzgojo mladine. Mnogo takih možakov bi potrebovali in naša meja bi bila trdna in varna. To dejanje g. Pernika naj služi za vzgled vsem, njemu pa vsa čast in priznanje.
1. junija 1. 1934. je nastopil tam gori službo učitelj Kolar Vilko, ki ie vztrajal gori polna štiri leta. Glavna njegova skrb je bila posvečena spremembi položaja šole, to je spremembi ambulantne šole v redno. Res je na tozadevne učiteljeve in nadzomikove vloge 1. 1935. kr. banska uprava spremenila ambulantno šolo v vzporednico marenberške šole tako, da je bil zagotovljen stalen pouk.
Istega leta spomladi je bila ustanovljena podružnica CMD. ki je štela 32 članov. Prvi predsednik je bil kmet Adam Friderik, tajnik pa učitelj Kolar. Pod okriljem podružnice se je pričela najprej akcija za ustanovitev javne in mladinske knjižnice. Poudariti moram, da je centrala CMD takoj pokazala razumevanje za to šolo in jo izdatno podpirala. Kupovala je šolske potrebščine, bogato podpirala bo-žičnice, nabavila novo pohištvo za učiteljevo stanovanje itd.
Dece je bilo vedno več tako, da je postala soba, ki je merila 5,7 m X 4,7 m X 2,8 m, prav kmalu pretesna. Tudi učiteljevo stanovanje, ki je obsegalo malo sobico 3 m X 2 m, in je bilo nad svinjskimi hlevi, ni v nobenem oziru ustrezalo.
Ker je akcija za razširitev oz. gradnjo nove šole propadla na banski upravi, je podružnica sprožila novo akcijo in zainteresirala narodno obrambne organizacije, predvsem CMD in NO, ki sta zadevo takoj sprejeli in jo stavili v svoj delovni program. NO v Mariboru je pod vodstvom g. dr. A. Dolarja v ta namen 1. 1937. priredila tombolo v Mariboru in čisti dobiček naložila za novo šolo pri Sv. Treh kraljih. Tudi prebivalstvo samo je akcijo podprlo in po svojih močeh darovalo les ter denar.
Leta 1938. je bil učitelj Kolar zaradi bolezni po prošnji premeščen in njegovo delo je z veliko ljubeznijo in vztrajnostjo nadaljeval učitelj Riedl Leopold, ki je tudi prvi upravitelj nove osamosvojene šole.
Akcija je dozorela in bila kronana z uspehom 1. 1939., ko je CMD začela pod veščim strokovnim vodstvom strokovnega učitelja o. p. g. Ivana Robnika graditi novo krasno stavbo, ki je sedaj gotova in je bila v nedeljo izročena svojemu namenu. Stavbenik g. Vrabl iz Maribora je gTadil šolo v stilu planinskih hiš, ki ustreza svojemu okolju.
V nedeljo' je bila pri Sv. Treh Kraljih prava narodna svečanost. Od blizu in daleč, s hribov in dolin, iz kmečkih vasi ter naših mest je pohitel narod na Kozjak k svečani otvoritvi nove šole tako, da je na ta način dokumentiral veliko ljubezen do našega obmejnega prebivalstva, ki tam gori čuva naše mejnike, ter spoštovanje in hvaležnost naši narodnoobrambni organizaciji CMD, ki je žrtvovala težke tisočake za mejo. Med številnim prebivalstvom, saj je bilo nad 500 ljudi, ki jih je privabilo krasno vreme, smo opazili tudi mnoge odlične osebnosti kot zastopnike upravnih, cerkvenih uradov ter društev in korporacij.
Blagoslovitvene obrede je po maši opravil domači g. kaplan, na kar je šolski upravitelj g. Riedl Leopold v imenu krajevnega šolskega odbora pozdravil razne odličnike. V imenu CMD je spregovoril prvomestnik g. inž. J. Mačkovšek, ki je naštel številne sodelavce, ki so pomagali pri gradnji te važne nacionalne trdnjave na meji — posebno zahvalo pa je še izrekel stavbeniku g. Vrablu ter agilnemu, delavnemu in zaslužnemu obmejnemu delavcu g. I. Robniku, ki je vodil in nadzoroval v imenu družbe vsa dela.
Klen in prežet domoljubja je bil govor banskega šolskega nadzornika g. Jegliča, namenjen prebivalstvu in deci. Prinesel je tudi pozdrave in zahvale g. bana, namenjene CMD in številnim navzočim. Posebno se je še zahvalil šolskemu upravitelju g. Riedlu, ki je zadnji učitelj v stari in prvi v novi šoli. za ves njegov trud in vse delo ter mu čestital k uspehu.
Na najvišje mesto, Nj. Vel. kralju, je bila odposlana udanostna brzojavka.
Sledili so še govori šolskega upravitelja Riedla, ki se je v imenu Treh Kraljčanov zahvalil vsem dobrotnikom in sodelavcem, šolskega nadzornika g. Ažbeta Lodranta, župana g. Ternika, g. inž. Pabernika v imenu Sokola in ge. Engelmanove v imenu Jugosl. ženske zveze ter JUU.
Pri maši so peli »Marenberški slavčki« pod vodstvom šolskega upravitelja g. Toma-žiča. Sodelovalo je pevsko društvo »Jadran -Nanos« iz Maribora ter marenberški mali harmonikarji pod vodstvom šol. upravitelja g. Škrabla.
Brzojavno je pozdravil otvoritev tudi prosvetni minister g. dr. A. Korošec. Posamezne govore je ljudstvo sprejelo z velikim odobravanjem in vzklikanjem. Po svečanem delu je sledila prosta narodna zabava in ob zvokih vesele domače godbe je rajalo staro in mlado ter obhajalo likof.
Nova šola je res prava dika, zidana v stilu, ki je okolju zelo primeren in po načrtu šole na Martinem vrhu. Visoko kamnito pod-zidje nosi lesene kladne stene pritličja in nadstropja. V tem je udobno dvosobno učiteljevo stanovanje z lepim razgledom. V pritličju je prostoren razred (9 X 6,5 m), kjer bo ob obilni sončni luči in planinskem zraku sprejemala učenost pridna mladina. V slabem vremenu se bodo lahko razgibali v prostorni veži, iz katere je vhod v pisarno, shrambo za učila in higienska stranišča. Pod razredom je enako velik prostor, pripraven za razne kmetijske in gospodinjske tečaje ter za šolsko kuhinjo. Poleg je še šolska klet. Okrog šole je še tri are veliko zemljišče, okrog katerega je 320 m plota. Tu bo dovolj prostora za telovadišče, igrišče, šolski vrt in poskusne grede. Gradbeni stroški znašajo okrog 250.000 din.
Mnogo je bilo ovir, ki jih je bilo treba prebresti, preden je zrasla iz tal taka krasna stavba, v katero je naložila svoj kapital naša odlična in povsod spoštovana CMD. Ta kapital se bo bogato obrestoval, ampak koristi od teh obresti ne bo imela vlagateljica, te obresti bodo obogatele našega revnega, poštenega in trdnega obmejnega človeka s tem, da se bo njegova mladina vzgajala v duhu, ki je odlikoval naše prednike, ki so nam ustvarili to ljubljeno domovino. Obogatel pa bo tudi ves slovenski in jugoslovenski narod, ki z zaupanjem gleda na naše obmejne vasi, ki so naše naravne trdnjave.
Dejstvo, da je spet učiteljstvo tu na delu, ki je akcijo za novo šolo započelo, za-intersiralo vse in tudi akcijo končalo ter izročilo njen sad kmečkemu narodu, je zopet veren dokaz, da so vse klevete, ki so naperjene proti učiteljstvu, češ da ne dela za narod in z narodom, ničeve, kajti dokazi pričajo o delu, ki ga opravljajo.
l/čifelfski pravnik
—§ Avtorske takse od brezplačnih šolskih in patriotičnih prireditev. Na konkretno vprašanje nekega sreskega načelstva, če se morajo plačevati avtorske takse tudi od brezplačnih šolskih in patriotičnih prireditev, sporoča kr. banska uprava, da UJMA v takih primerih ni upravičena zahtevati avtorskih taks.
45 let dopisnik „Učiteljskega tovariša"
OB TROJNEM JUBILEJU LOVRA PERKA
Letos mesca septembra je minilo 45 let od onega časa, ko je sedaj upokojeni šolski upravitelj tov. Lovro Perko stopil v krog dopisnikov »Učiteljskega tovariša«. Komaj pet službenih let je imel, ko so mu kot definitiv-nemu učitelju v Žireh odrekali volilno pravico. Prav to dejstvo mu je potisnilo v roke pero in napisal je članek: »Ima li stalni učitelj volilno pravico?«, ki je izšel v »Učiteljskem tovarišu« 16. septembra 1895. V tem članku je razpravljal o načelnem vprašanju volilne pravice stalnih učiteljev, kajti običajno se je takrat ta priznavala le šolskim upraviteljem. Morda je prav ta članek povzročil ugodno rešitev tega vprašanja, kajti tovarišu Perku so priznali pri občinskih volitvah volilno pravico, ki so mu jo prej odrekali.
Od tistega časa dalje je tov. Perko ostal stalni dopisnik našega stanovskega glasila in ni ga bilo načelnega stanovsko političnega ali šolsko upravnega vprašanja, h kateremu bi tudi on ne zavzel svoje stališče. Napisal je mnogo načelnih in tudi polemičnih člankov, poročal je v list o raznih zborovanjih učitelj-
skega društva in tako je postal eden izmed najagilnejših, a obenem tudi najstvarnejših sotrudnikov »Učiteljskega tovariša«. In vse to delo je vršil brezplačno, kajti učiteljsko glasilo je bilo vedno v težkem gmotnem položaju in ni moglo plačevati honorarjev svojim dopisnikom. Vsi so delali to brezplačno.
»Ce se nekega posla lotiš, se ga ne otre-seš zlepa, najmanj pa če ga vršiš brezplačno,« mi je v nekem razgovoru omenil tov. Perko ter nadaljeval »in prav zaradi tega so me prav vsi uredniki, pok. Jakob Dimnik, Engel-bert Gangl, Luka Jelene in tudi Ivan Dimnik, zvali med svoje redne dopisnike in me tudi od časa do časa opozarjali na tista vprašanja, ki bi jih kazalo obravnavati.«
Tako je postal naš jubilant kot dopisnik stanovskega glasila tudi temeljit poznavalec mnogih stanovskih in šolskih vprašanj. Tudi po upokojitvi ni opustil svoje dopisniške aktivnosti, samo kontinuiteta med vedno novimi in mnogimi aktualnimi vprašanji, ki zanimajo današnji učiteljski rod, ni tako sveža. Zato si je pa nakopal drugih dolžnosti. Že dolgo let je tajnik »Društva upokojenega uči-teljstva« in se kot tak spominja raznih življenjskih jubilejev naših učiteljskih veteranov, ki jih nato ovekoveči v našem glasilu. Tudi nekrologi mnogim umrlim starejšim tovarišem prihajajo izpod njegovega peresa. Lansko leto, ko smo izdali jubilejno številko »Učiteljskega tovariša«, je poslal tudi tov. Lovro svoj prispevek »Nekaj spominov na prvi občni zbor slovenskih učiteljskih društev«. In tudi v bodoče ne namerava še odložiti peresa.
Skoraj istočasno s svojim 45 letnim jubilejem dopisovanja v našem listu praznuje tov. Lovro Perko še dvojni jubilej. Konec mesca avgusta je dosegel starost 75 let, a v začetku septembra je minilo 50 let od njegovega odhoda na prvo učiteljsko mesto.
Agilnemu tovarišu Lovru Perku izrekamo ob trojnem jubileju naše najiskrenejše čestitke in mu želimo, da bi ostal še dolga leta čil in krepak naš zvesti sotrudnik.
UČITELJI PRIPRAVNIKI IN NJIHOV POLOŽAJ
Ne čudite se!
Ne čudite se, ko to citate! Dogaja se pri nas, v Sloveniji,
Sem učitelj - pripravnik. Nastavljen sem bil lansko leto. Skoraj obupaval sem, ko sem dobil to mesto. Ljudje so mi ga očrnili, da niso mogli bolj. Pravili so mi, da živijo tu pol rudarji, pol kmetje, ki se samo koljejo in sli-čno. Bal sem se oditi na pot, bal se sprejema. Poln pesimizma sem odpotoval. Kako presenečen pa sem bil, ko sem prišel na to svoje prvo službeno mesto. Lepo so me sprejeli, tako kot nisem pričakoval. Pomislil sem na to, da niso imeli pet mesecev nobenega učitelja v kraju in opazil sem vzradoščena lica. Spoznali so, kaj pomeni, če je njih deca brez učitelja, brez pravega voditelja, ki bi jih učil in vzgajal. Takoj sem se udomačil. Sedaj me že stalno vabijo v svoje domove in rad se odzo-vem, saj na ta način najlažje spoznam njih življenje in potrebe. Siromašni so, komaj imajo to, kar potrebujejo za sproti, včasih še tega ni. Skromni so, toda ponosni, da imajo šolo, čeprav je le enorazrednica. Radi pošiljajo svoje otroke k pouku, če tudi bi jih krvavo potrebovali doma.
Toda nisem nameraval pisati o tem. Povedati sem le hotel, da tu ni intrig in hujsko-nja proti učitelju. S kako hvaležnostjo mi govore o mojih prejšnjih učiteljih. Nobene žal besede o njih mi še niso dejali. Vsi so bili dobri, čeprav vem, da nihče med nami navadnimi zemljani in smrtniki ni brez napak. Vprašali se bodete: »Kako to?« Odgovor: tu ni takih elementov, ki bi delali zdražbe. Preprosto ljudstvo jih ne dela. Ni takih ljudi, ki bi hoteli pridobivati učitelja za kakršne koli politične podvige, kajti le na ta način nastajajo spori. In prav nestrpni strankarji najbolj udrihajo po učiteljstvu, ki jim noče slepo slediti in služiti. Skrajen čas je že, da bi se šola in učiteljstvo rešila takih pritiskov in postala povsem neodvisna. Kajti prav taki, pritiski in razne nemoralne zahteve, ki se stavljajo na učiteljstvo, povzročajo razne spore in razprtije in za tem klevetanja. Vsakdo, ki na učiteljstvo pritiska, se zaveda, da je učitelj, posebno učitelj na deželi, faktor, ki ga ljudstvo upošteva. Zato mislijo, da lahko uporabijo učitelja kot »dekle za vse«. Tu nastajajo potem spori in intrige. In ali je potem čudno če užaljeni učitelj brani svojo čast?
ta, kako se vozi na sejme v irhastem kožuhu debel in zaripel; ne pozna vasi, kdor govori o lepoti, privlačnosti kmečkega življenja. Beda in trpljenje domujeta tu, borba za kruh grize ljudi, da trpinčijo drug drugega in se ubijajo kakor živali. Nalijte gledalcem v kupe čistega vina, ne pa omame, utvar, vzetih iz prejšnjih stoletij!
Nedavno sem čul, kako je »uspel« Ivan Potrč pri gledališču s svojo dramo. Več mescev je ležala na mizi dramaturga in avtor jo je dvignil neprečitano. In o Potrčevi »Kref-lovi kmetiji« je menda marsikdo prepričan, da je dobra. Če bi ne imela nobenih drugih vrlin, je vsaj resnična.
Podobno se je zgodilo Zmagu Švajgerju. Dramaturg, ki mu je stvar v glavnem ugajala, ga je poslal k ravnatelju, da bi izrekel končno besedo, ali ravnatelj je poset avtorja odklonil, češ da nima časa, dasi se to baje ni ujemalo z resnico. Obe deli sta bili na ta način odrinjeni.
Ali se res ne moremo oddaljiti od metod, s katerimi smo se branili Cankarja? — Narodi okrog nas gredo naprej, mi smo pa ostali, kjer smo bili, če nismo zdrknili še nazaj. Ali bo moral dobre igre igrati najprej res naj-zakotnejši podeželski oder, šele nato jih bo sprejelo slovensko gledališče? — Cemu moramo gledati v hramu kulture življenje iz tujih krajev, ko še slike lastne dežele ne poznamo!
Menda sta gledališki upravi pustili odprto možnost sprejeti v gledališki program naknadno še kakšno dobro slovensko delo. »Kreflova kmetija«, »Domačija« in še kaj podobnega bi izpolnile praznino. Stran načela! — Služimo resnici, ne teptajmo umetnosti na ljubo postranskim namenom, ne skrivajmo pravega obraza življenja, da nas ljudstvo ne obsodi.
En dan v počitnicah
Srečala sta se učitelj in učiteljica, da bi skupaj nabirala lepoto, da bi jo potem tem laže dajala. Oba polna želj in hrepenenj sta šla in sta v lepoti tistega dne doživela sprostitev vseh drugih želja.
Jutro je bilo megleno, a je obetalo lep dan. Rosa je omočila žejno zemljo in vse, kar je bilo iz nje na njej.
Stopala sta po poti, ki ju je vodila do cilja. Da, s ciljem sta šla, da složno prispeta na vrh in pogledata čez plan. Megla v dolini je bila gosta. Pot je vodila skozi gozd. Aka-cijina drevesa so se vila s svojimi gladkimi debli skozi meglo kakor skrivnostne kače. Postala sta otroka. Otroški duši sta videli pravljični gozd, po katerem se je razvlekla začarana žena — megla s svojim sivim pajčola-nom. Praprot brez čudovitega semena iz kresne noči je povečala pravljično domišljijo. Učitelja — otroka sta si v tem meglenem gozdu s prav otroško fantazijo čarala pravljice polne poezij.
Ko se bosta spet povrnila v svoj svet med svoje malčke, kako vse drugačno bo njuno pripovedovanje, njuno slikanje gozda, tega meglenega, čudovitega gozda iz devete dežele, kjer se skrivajo dobre vile in hudobni škrati, čarovnice in čarodeji, vitezi, junaki in razbojniki, kamor sta zašla Janko in Metka, kjer je Rdeča kapica srečala volka in je zapuščena tuka močila s solzami stezo.
Bližala sta se robu gozda. Pot ,se je počasi dvigala nad meglo. Na eni strani se je odprla jasa in sonce je obsijalo zadnja drevesa. Ločila sta se. Ni vedela, ali ga je umetnik pajk zadržal pri svoji rosni umetnini, ki se je svetila kakor iz biserov nanizana v jutranjem soncu, ali so ga pozne poletne cvetice gnale gledat in vonjat svoje lepe glavice. Ni mislila na to. Videla je to in vedela, da bi tudi sama
to znova gledala, a jo je gnalo višje, na visoko skalo, nad vrhove dreves, kjer se ji je odprlo belo megleno morje. Strmela je v to morje in želja jo je objela, da bi zaplavala vanj v neskončnost. Dvigalo se je to morje in valovilo, družilo se in se razblinjalo ob gričevnatih bregovih. Nanj pa je sijalo sonce, v njem so se topile njene oči.
Našla sta se spet. Oba z novo lepoto v dušah, da jo poneseta med tiste, za katere jo po sebi zbirata. Trosila bosta z njo, toliko jo čutita v tem trenutku.
Pot je vodila po strmem bregu mimo male cerkvice na vrh. V dolini se je trgala megla in izginjala. Megleno morje se je odprlo in pokazalo svoje zaklade. Pisana polja, bele vasice, griče s cerkvicami, bogastvo zelenja, tok reke, življenje tam doli je pokazalo. Kmeta pri košnji, kmetico pri žetvi, voznika na cesti je slutilo oko.
»Tristis domus sine liberis« je bilo napisano na grajskem grbu. Tesnoba obhaja oba ob misli, da bi vsa ta lepota njiju domovine morala še kdaj doživeti žalostne dneve brez svobode. V mislih gledata preteklost, sključene hrbte tlačanov, žalostne in obupane obraze kmetov in meščanov. V pekoči jezi stiskata ustnice, z očmi jima govorita duši.
Kmetica pripoveduje o gradu, o njegovem gospodu, o gospodovih milijonih in njegovi dobroti. Kako je kmet zadovoljen s peščico iz bogatinovih rok! Ti mu dajaj s polnimi rokami, s polnim srcem, daj mu sebe vsega! Ali bo zadovoljen?
Grenko spoznanje jima prežene strma pot. Misel na skoraj doseženi cilj stopi pred njiju.
Na vrhu sta. Oba mlada, pomlajena si postrežeta s skromnim prigrizkom. Ne zapravljata časa. Duši sta še lačni lepote, ki se jima nudi v izobilju. Prekrasne senožeti pokrivajo vrh. Mehke so kot preproga, snažne, kot bi jih prav kar pokrtačili, in zelene, kot
bi bile še nedavno prepleskane z živo barvo. Želja, objeti vse to in si pritisniti na srce, na usta, zagrebsti prste v vso to lepoto, da bi pricurljala kri izza nohtov in pordečila to zelenje, iztegniti roke tja doli po gričih in pobožati male vasice, bele ceste, gozdove in vse, vse, kar vidi oko, taka želja si strastjo objame dve duši, ki sta se v tem lepem dnevu znašli v sorodstvu, v tem lepem delu naše lepe svobodne domovine.
Po bregu navzdol zdrvi po mehki travi mlado dekle bosonogo, napetih nedrij. Spušča se po obli senožeti, ki je z njo vred polno, oblikovano po umetniku Stvarniku. Krilo valovi, lasje vihrajo, iz smejočih ust se blešče beli zobje. Za njo prihiti fant, bliža se ji, ujame jo. Ustavita se in prisrčen smeh se razlije po senožeti. Vrišče prilete za njima otroci. Vsi se strnejo v gomilo. Vrišč, vzkliki zaorijo čez obronke in se razgube po dolini.
Učitelj in učiteljica strmita v to skupino mladostne razposajenosti. Daleč tam v dolini so ostale skrbi, nerešeni problemi, vojna, draginja. Tu so zdaj mladost, svežost, brezskrbne kratke urice brez grenkih primesi. Sproščeno se tudi onadva bosonoga zapodita po mehki travi. Kot dva učenčka se lovita, dokler vsa upehana ne sedeta v mehko travo in v otroškem čebljanju uživata gorski zrak in vso lepoto, ki ju obdaja.
Sonce se je začelo nagibati in mrak ju je zajel v dolini. Odhitela sta vsak v svoj kraj, da bosta sprejeto lepoto, doživljeno v tem enem dnevu, dala drugim tako, kot sta jo v svojem srcu čutila.
Ni čutil vsak sam, ni čutilo vsako srce samo. Vsakega srce je spremljalo drugo, o katerem je slutilo, da je moralo biti, če ne enako, vsaj slično njegovemu. Dvoje src je v tem enem dnevu začutilo eno: lepoto, lepoto naše domovine, lepoto doživeto v tem enem dnevu.
1
In vidite, prav zaradi tega, ker sem med tem preprostim ljudstvom edini inteligent, ker ni nikogar, ki bi hotel izvajati name kakršen koli strankarski pritisk, imam popoln mir in ljudstvo me spoštuje, a jaz sem srečen, da takemu ljudstvu pomagam, svetujem in grem v vsakem pogledu na roko.
Ne drži torej tisto, da nas ljudstvo ne mara!
Kot velja pedagoški princip svobode za otroke, tako naj velja princip svobode tudi za učitelja. Kako naj sicer dela, kako naj vzgaja, če mu postavljajo zapreke na vseh koncih in krajih. Kje naj ima učitelj avtoriteto, če mu jo kratijo oni, ki mislijo, da so nad njim in da lahko pometajo z njim.
Kadar nas potrebujejo smo dobri, tedaj smo stebri naroda, drugače pa pljuvajo po nas.
Verjamem tovarišem iz Južne Srbije, da so zadovoljni na svojih službenih mestih in,
da si ne želijo nazaj med nas, ko vidijo, da smo le sredstvo, s katerim se okoriščajo drugi.
Za razne zdražbe in klevetanja so pa odgovorni le elementi, ki ne znajo spoštovati Cankarjevih »Jermanov«, ter po sili delajo iz nas »Hlapce« in »Kačurje«.
Le svobode in zopet svobode nam dajte, potem bodo videli česa so zmožni slovenski učitelji.	Cano M.
—i S kraljevim ukazom so upokojeni:
Litvina Kampfer, učiteljica v Ljubečni; Ada-mina Lesar, učiteljica v Prizrenu; Marija Pavlovšič, učiteljica v Radovljici in Uroš Peček, učitelj v Ptuju.
Is listov
—1 Učiteljev ni na 6 razrednici v Srednji Bistrici, kjer je učencev za osem razredov, poučujeta zdaj samo dve učni moči, ki sta z delom preobremenjeni. Kako naj otroci napredujejo ob tako neurejenih razmerah? — »Slovenec«, 22. sept.
—1 Nadaljevalne ljudske šole na Hrvatskem. Službeni list banske oblasti v Zagrebu »Narodne novine« objavljajo uredbo o vaških nadaljevalnih šolah. Po tej uredbi bodo morali — kakor smo že včeraj na kratko poročali — v bodoče obiskovati vsi otroci po osnovni šoli še vaške nadaljevalne šole, dečki do dopolnjenega 16. leta, deklice pa do dopolnjenega 15. leta. Dečki in deklice, ki dosežejo to starost med šolskim letom, morajo nadaljevati pouk do konca šolskega leta. Nadaljevalne šole so osvobojeni samo otroci, ki obiskujejo meščanske, srednje in obrtne šole, ter stalno bolni, ki pa morajo predložiti zdravniško spričevalo. Nadaljevalne šole bodo otvorjene pri vseh osnovnih šolah v banovini Hrvatski. V njih bodo učili verouk, srbohrvaščino, zemljepis in zgodovino, prirodo-pis in higieno, gospodarstvo in računstvo. Pouk bo čim bolj praktičen. Poučevali bodo učitelji osnovnih šol. — »Jutro«, 22. sept.
—1 Draginja je naslov članku v »Slovencu« od 26. septembra, iz katerega posnemamo sledeče ugotovitve. Kako so se dvigale cene, nam povedo naslednji podatki: cene na debelo so po podatkih naše Narodne banke narasle od avgusta lanskega leta do avgusta letos za okoli 58 %. Nadalje so cene na drobno po podatkih Narodne banke narasle povprečno v 10 največjih mestih države v dobi od lanskega do letošnjega avgusta za 38 %. Za našo primerjavo je važno, da so cene dejansko narasle od avgusta lani do avgusta letos za 44,4 točke odn. v odstotkih za približno 58 %. — Cene na drobno so po podatkih Narodne banke narasle od lanskega do letošnjega avgusta v celoti za 34,8 %. Ti podatki so izračunani za 10 največjih mest v državi. Ce pogledamo posamezna mesta, dobimo, da so od lanskega do letošnjega avgusta narasle cene najbolj v Cetinju za 40,6, nato pa v Ljubljani za 39,6 %, najmanj pa so narasle na drobno v Splitu in Banjaluki za 31,3 %. V Beogradu so cene narasle za 35,3 %, v Zagrebu za 32,6 %. Nadalje objavlja Narodna banka tudi podatke o razdelitvi cen na drobno po posameznih skupinah.
Skupni indeks cen na drobno je narastel za prehrano za 33,9 %, za obleko in obutev za 43,4, za kurjavo in razsvetljavo za 28,0 %, za industrijske proizvode pa za 31,3 %. — Indeks g. Arturja Benka Grada, ki je izračunan samo za hrvatska mesta, daje vkljub temu sliko tudi za razmere v drugih predelih države. Po njegovem računu so življenjski stroški od lanskega do letošnjega avgusta narasli za 36 %. Najbolj so se povišali stroški za obutev in obleko in sicer za 64 %, nadalje izdatki za prehrano za 40 %. Ob tako naraščajočih cenah oz. stroških preživljanja, t. j. obnove delovne moči, pa se dohodki niso zvišali, vsaj v isti meri ne. Številni stan državnih uslužbencev je prejel s 1. septembrom zvišanje prejemkov za 50 do 200 din na osebo in dodatek na vsakega posameznega otroka v znesku 50 din.
—1 Preklinjanje — naše najbolj žalostno poglavje je naslov članku v »Gorenjcu« od 21. septembra, ki pravi med drugim: Kaj naj poreče človek na vse to? Pa to še ni vse! Naši šolobvezni smrkavci in smrklje z istimi izrazi kolnejo in se jim še fejst in moško zdi. Ti ubogo otroče, kakšna bo tvoja pot v življenju in kaj bo s teboj, če že pri svojih osmih letih preklinjaš svojo mater, očeta, ki sta zate toliko pretrpela, te imata rada in ves up stavita vate. Ali niso to strašne reči? A resnične so!
—1 Draginja — »Dol s farji« je naslov uvodnega članka v »Domoljubu« od 18. septembra, ki med drugim razmotriva: Najmočnejše sredstvo proti draginji, kolikor jo je mogoče odpraviti, je spretnost in odločnost oblasti. Ta naj bi hitro določala pravične cene, dajala dobro premišljene odredbe in jih potem tudi odločno izvajala. Tudi oblast se ne sme dati zapeljati od hujskanja in kričanja, pa naj vpije kdor koli in kjer koli. 60 odstotkov je kmetov na Slovenskeih in preko teh ne bo smela in mogla oblast brez škode in krivice pri odločanju cen. Glavno pri vsem tem pa je red. Oblast mora imet: veljavo. Oblast, ki si pusti kričati po cestah proti sebi, proti enim ali drugim, ne bo imela veljave pri določanju cen.
—1 »Glasnik železničara i brodara« od 15. septembra prinaša daljši članek pod naslovom »U borbi protiv špekulacije i podi-zanja cena«. — V članku se omenja, da je samopomoč najboljša pomoč.
Mladinska matica
—mm 2. številka »Našega roda« je izšla in jo prejmejo vsi naročniki Mladinske matice, ki so poravnali 1. mesečni obrok.
Oktobrska številka »Našega roda« je posvečena v glavnem pisatelju Ks. Mešku, ki je prispeval prozo in pesem. O pisatelju in kraju, kjer biva, govori Jože Župančič. Številka prinaša nadaljevanje Levstikove povesti »Peter in Kostja« in poleg drugih nadaljevanj še Franja Roša prispevek za male šolarje; Kristine Brenkove narodno »Deklica vojak« z ilustracijami Mar. Vogelnikove, ki se v »Našem rodu« prvič predstavlja. Z manjšimi prispevki sta zastopana še Vlado Gal in Zdrav-ko Ocvirk. Članek o Mešku je opremil z ilustracijami Fr. Škodlar, ki je tudi nova pridobitev v našem mladinskem listu.
Vsebina 2. številke »Našega roda« je pestra in bo s pridom služila tudi za poglabljanje pouka v vseh razredih naših ljudskih šol.
—mm O naših zadnjih rednih publikacijah je poročalo »Jutro« dvakrat, prvič 2. julija v obliki informativne notice, drugič pa je prineslo 8. avgusta daljšo oceno posameznih knjig. V informativni notici podaja kratko vsebino knjig, govori o visoki nakladi ter pripominja, da je Mladinska matica najpomembnejša slovenska mladinska založba. — V oceni od 8. avgusta poroča »Jutro« v svojem kulturnem pregledu med drugim tudi tole. Mladinska matica ostaja zvesta svojemu programu: iz leta v leto si prizadeva za izboljšanje mladinske knjige. O tem najbolje pričajo njene vsakoletne knjižne nagrade, ki jih razpisuje za tri najboljše knjige. V 13 letih svojega obstoja je izplačala kot nagrade že blizu 100.000 dinarjev! — Z »Našim rodom«, ki izhaja v povprečni nakladi 21.500 izv., — nadaljuje kritik — nudi Mladinska matica svojim malim čitateljem vsebinsko in oblikovno prvovrstno mladinsko revijo. V razmeroma kratkem času je izdala skupno 71 knjig v skupni nakladi, ki presega že 1,300.000 izvodov. To so številke, ki dovolj zgovorno pri-
čajo o delu Mladinske matice za populariziranje dobrega mladinskega čtiva.
Tudi letos je Matica razposlala svojim malim čitateljem 3 skrbno izbrane knjižice: najmlajšim je posvetil znani mladinski pisatelj Josip Ribičič slikovito povestico o upornih čebelicah. »Upornice« je naslov knjižici, ki bo najmlajšim nazorno govorila o življenju čebel, o njihovem skupnem delu, ko nabirajo med, da bodo imele pozimi hrano in jim ne bo treba umreti od lakote. Tu podaja ocenjevalec podrobnejšo vsebino dela in na koncu pohvali tudi ilustracije.
Pohvalno se izraža kritik tudi o Adamičevi knjigi »Ljudje v viharju«, ko prinaša v kratkih ostavkih njeno vsebino. Prav tako je zadovoljen s tretjo knjigo, o kateri piše med drugim: Letos bodo z največjim zanimanjem čitali reportaže Pavla Kunaverja »Zakladi sveta«. Tu je na prijeten, preprost in vendar dovolj poučen način popisano pridobivanje nekaterih dobrin, ki uspevajo samo v daljnjih krajih... Otroci bodo v teh sestavkih našli marsikakšno dragoceno zrno in bodo z navdušenjem sledili pisatelju po krajih, ki leže daleč onkraj morij. Oceno zaključuje takole: Vse tri knjižice so izbrane z dobrim preudarkom, z namenom, naj bi nudile mladini to, kar ji je danes še posebno potrebno: dolžnost do dela, narodna zavest in — pouk.
—mm Nekatere šole so prezrle okrožnico, kjer smo javili, da se je naročnina letos zvišala od 2,50 na 3 din mesečno za »Naš rod« in knjige, in so nakazale le po 2,50 za vsakega naročnika. Opozarjamo vse, da smo bili prisiljeni zaradi podražitve tiska in papirja zvišati naročnino od 25 na 30 din letno, to je od 2,50 na 3 din mesečno. Naročniki pa bodo odškodovani s tem, da bodo prejemali res dobre knjige in list in oboje na boljšem papirju. Mladinska matica ni deležna nikakih podpor in se vzdržuje samo s članarino.
—mm Mnogo je revnih otrok, ki bi si od
srca radi naročili »Naš rod«, a ga ne morejo,
ker so revni in nimajo denarja za naročnino. Na drugi strani je gotovo tudi mnogo dobrih ljudi, ki niso revni in bi prav radi napravili revnim otrokom veliko veselje s tem, da bi list zanje naročili, če bi bili le nato opozorjeni. Te dni se je zglasila v upravi Mladinske matice neka gospa, ki noče biti imenovana, in je plačala 3 celoletne naročnine za 3 revne učence. Ko se zahvaljujemo gospe za lepo gesto, si želimo, da bi našla mnogo posnemovalcev. Koliko je naših otrok v mestih in na deželi, zlasti pa v obmejnih krajih, ki so brez dobrega čtiva! Naša mladinska revija vrši v obmejnih krajih dvojno poslanstvo. Dobrotniki ji bodo gotovo radi pomagali. Kdor plača naročnino za druge, naj sporoči, za koga plača, če nima posebnih želj, pa naj prepusti uvidevnosti uprave, ki bo poskrbela, da pridejo darovani listi v prave roke.
—mm Da nekateri listi in revije ne omenjajo in ne ocenjujejo naših publikacij, razumemo. Da pa naša pedagoška revija »Popotnik« ni ocenila še doslej niti publikacij Mladinske matice za 1. 1938./39., se nam zdi zares čudno.
—mm Seja Mladinske matice bo v petek, 27. t. m., ob 20. uri z običajnim dnevnim redom.
—mm Pri primerjavi števila lanskih in letošnjih naročnikov »Našega roda« je opažati v mestih in večjih krajih majhen padec, na deželi pa porast naročnikov. Ponekod je dvig spričo razmer naravnost presenetljiv. V splošnem sodimo po sedanjih izgledih, da se bo obdržala približno lanska naklada. Vse šole pa še niso prijavite števila naročnikov in imamo seveda težkoče z določitvijo naklade. Poverjenike prosimo, naj nam čimprej prijavijo število naročnikov za 2. številko lista. Posvetite še te dni agitaciji za list! Pri številu naročnikov na posameznih šolah se jasno vidi, koliko lahko učitelj vpliva na porast naročnikov. Poverjenike prosimo, da skušajo vzdržati število naročnikov vsaj na lanski višini.
—mm Tuji listi o »Našem rodu«:
»Novosti« (Zagreb): Brez vsakega dvoma je »Naš rod« najbolj reprezentativna mladinska slovenska, pa gotovo tudi jugoslovanska revija.
»Uhor« (Praga): Danes je »Naš rod« največja in vodilna mladinska revija, reprezentativna po svoji zunanjosti in vsebini. Je resnično — brez pretiravanja — najboljši mladinski list med vsemi jugoslovanskimi listi za šolsko mladino.
Istra (Zagreb): »Naš rod« nam nudi pestro sliko bogato ilustrirane revije, ki se odlikuje po svoji vsebini in obliki v že umetniški dovršenosti.
»Srpski književni glasnik« (Beograd): »Naš rod« si je svest svoje vloge v slovenski mladinski književnosti. Pri njem so se združili najboljši slovenski mladinski pisatelji in ilustratorji.
—mm Knjig niso prejeli nekateri naši lanski naročniki, ker niso poravnali zadnjega obroka. Še vedno je možno, da dobijo za 2,50 din zadnjo številko lanskega letnika »Našega roda« in 3 knjige. Kdor v teku enega mesca ne poravna zadnjega lanskega obroka, ne dobi več knjig. Opozarjamo vse naše poverjenike na to.
Šolski radio
ŠOLSKI RADIO V LETOŠNJEM ŠOLSKEM LETU
Mnogo naših nižjih razredov ima samo popoldanski pouk. Da tudi tem pripomoremo do poslušanja šolskega radia, smo uredili naše oddaje v tekočem šolskem letu tako, da bodo ob petkih kot doslej od 11. do 12. ure, ob torkih pa popoldne od 14,15 do 15. ure. Skušali bomo programe vedno tako sestaviti, da bodo tudi naši najmlajši prišli na svoj račun. Zato opozarjamo vse naše sodelavce, da pri sestavi oddaj mislijo na to in pri svojih predlogih za program določijo, za katero stopnjo bo primeren.
Ker pa je prva letošnja šolska oddaja na torek, bo izjemoma tudi dopoldne, ostale torkove oddaje pa bodo v redu popoldne, kot smo zgoraj objavili.
Torek, 1. oktobra 1940. ob 11. uri: Ra-dio-striček vas pozdravlja. Kramljanje učitelja Miroslava Zora ob otvoritvi letošnjih oddaj. Na vrsti je tudi nekaj že do-šlih otroških pisem in nekaj zanimivih vesti z vsega sveta.
Petek, 4. oktobra 1940. ob 11. uri: Živali naše prijateljice. Razgovor vodi g. učitelj M. Zor. Sodelujejo učenci bežigrajske poskusne šole v Ljubljani. Oddaja je v proslavo vsakoletnega mednarodnega dne, posvečenega varstvu živali. Slišali bomo o ljubezni, ki jo moramo gojiti do živali in o njihovi vsestranski koristi za človeka.
—t Vse, kar rabite za katero koli šolo,
dobite po zmernih cenah v Knjigarni Učiteljske tiskarne v Ljubljani in njenih podružnicah v Celju in Mariboru.
Naša gospo dar sKa organisacifa
ZADRUŽNIKOM UČITELJSKE SAMOPOMOČI
V	septembru 1940. sta umrla dva zadružnika: Gorn-Punčuh Amalija, Gor. Logatec, in Rape Andrej, Ljubljana. Za ta dva smrtna primera (532./533.) poravnajte članski prispevek s položnico, ki jo dobite v teh dneh. Temu nakazilu prištejte še za zvišano poštnino (trikrat v letu po 1 din) 2 din. Skupaj:
za samske zadružnike 10 in 2 dinr= 12 din za zakonske pare 20 in 2 din = 22 din za 3 zadružnike 30 in 2 din = 32 din itd.
V	dobi velikih počitnic je prejela US malo nakazil. Navzlic temu, da smo imeli samo 1 smrtni primer v juliju — v avgustu nobenega —, se večji zaostanki niso dosti znižali. Kdor prejme pismeno obvestilo o zaostanku, mora vendar vedeti, da ga mora poravnati. — Skrb vsakega zadružnika naj bo, da vpliva na mlajše tovariše(-ice) in soproge učiteljev (do 45. starostnega leta), da vstopijo v zadrugo US. Vsa pojasnila daje zadružna uprava US v Ljubljani, Frančiškanska 6.
Novosti na tenjisnem trgu
—k Triglavska roža, pravljična igra s petjem v štirih dejanjih. Po narodnih motivih spisal Mirko Kunčič. Pevske točke uglasbil dr. Anton Dolinar. Ljubljana 1940. — Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. Obseg 72 strani. Cena din 30,—. — Igra je primerna tudi za večje šolske odre. Obsega štiri dejanja in je za njeno uprizoritev potrebnih nad 30 oseb. Toda ravno njena pravljična, po narodnih motivih sestavljena vsebina, kakor tudi ime avtorja, vse to ji daje vse pogoje, da jo moremo smatrati tudi za večje šolske prireditve primerno. Za uprizoritev so postavljeni sledeči pogoji, ki so pod označbo »Važno !« priloženi knjigi: »Igra .Triglavska roža' je za šolske odre, verske združbe, za dijaška, prosvetna, delavska in izseljenska društva prosta vseh avtorskih tantiem. — Pravico do uprizoritve dobi vsak izmed navedenih odrov z nakupom štirih (4) izvodov zadevne igre po knjigarniški ceni. — Vsako uprizoritev je treba vnaprej javiti založbi, prijavi pa priložiti potrdilo o nakupu predpisanega števila izvodov igre tudi v primeru, da se je nakup izvršil neposredno pri založbi sami. — Ostali odri naj se zaradi določitve tantiem obrnejo neposredno do založništva.
—k Stanko Bunc: Pregled slovnice slovenskega književnega jezika. Založba Jugoslovanske knjigarne v Ljubljani. — Cena din 30,—, kartonirano din 35,—. V povojnem času je opažati silno živahno stremljenje po sestavi enotnega in tudi najpravilnejšega slovenskega pravopisa. Breznikova slovnica je bila nekajkrat izboljšana — njegov pravopis spopolnjen z Ramovševim sodelovanjem. Pri reševanju tega vprašanja se udejstvujeta tudi dr. Glonar in dr. Kolarič. Razumljivo bo tedaj, da delata težave ravno slovenska slovnica in slovenski pravopis ogromni večini slovenske inteligence, in nič čudnega ni, če je pri tem naša srednješolska mladina najbolj prizadeta, zlasti oni, ki se prešolajo iz enega dela banovine v drugega. Odkrito priznajmo — tudi nam učiteljem delajo mnoge in stalne spremembe pravopisa precejšnje, preglavice. In morda bo prav iz tega razloga gornja knjiga prikladna, ker predela v precej zgoščeni obliki glasovje, oblikoslovje, besedo-tvorje, skladnja, pravopis, pravorečje in stilistiko. Temu je pa dodana še ponovitev slovnice po vprašanjih, kar naj služi za laže ponavljanje snovi. Avtor se v knjigi drži veljavnih učnih knjig Breznikove Slovenske slovnice in Breznik-Ramovševega Slovenskega pravopisa. Knjiga je priporočljiva kot pomožen učbenik tudi za učiteljstvo ljudskih šol.
Učiteljska tiskarna
—t V Knjigarni Učiteljske tiskarne v
Ljubljani in v njenih podružnicah v Celju in Mariboru si boste lahko nabavili banovinske zvezke za šolske naloge, ki so vpeljani na-| mesto državnih. — Risanke niso predpisane, zato uporabljajte one, ki jih izdeluje in prodajajo naše knjigarne.
—t Nabavite si zgodovinske in zemljepisne slikice za pouk zgodovine in zemlje-pisja v III. razredu. Uspeh ne bo izostal. Serija 30 zemljepisnih ali 30 zgodovinskih slikic stane din 4,—.	(
—t Ko pridete v Ljubljano, Maribor ali Celje, ne pozabite obiskati Knjigarne Učiteljske tiskarne.
FABIANI & JU RJOVEČ
LJUBLJANA, STRITARJEVA ULICA 5
priporočata veliko izbiro damskega in moškega blaga, preproge, zastore, odeje, perje, puh itd. Postrežba solidna I