Slomšek kot pedagog. (Dalje.) 3. Slomšek kot izobraževalec učiteljev. Neposredno je Slomšek bolj vplival na učitelje, nego na učence; radi tega Slomšek zasluži, da ga spoštujemo kot prvega in najboljšega omikovaleca slovenskih učiteljev. Poglavitno delo Slomšekovo v vsem njegovem življenji je bilo, da bi narodu slovenskemu po Štajerskem in Koroškem pridobil boljših učiteljev v obče in še posebej šoli prijaznih duhovnikov. Slomšek je že kot bogoslovec svoje tovariše učil slovenščine. Tudi je Slomšek že kot špiritual v Celovškem semenišči svoje gojence pripravljal ne samo za njih ožji poklic za duhovski stan, da bi bili tudi splošni, neomejeni učitelji Slovencev; poleg bogoslovnih in nravnih naukov je bogoslovcem cepil nauke, kateri bi jim mej slovenskim ljudstvom najbolj koristili. Zato jih je poučeval tudi v petji in slovenščini. S poslednjim združeval je tudi nekoliko pedagogike in metodike, kajti že pred 50 leti je Slomšek Celovškim bogoslovcem razlagal ruetodo, kako je učiti branje in pisanje ob enem. Zakaj jim je Slomšek to razlagal ? Dobro vemo, da zato, da naj bi bil po njegovi želji duhovnik duša vsej šoli, da naj bi duhovnik povsodi imel nedeljsko pa tudi vsakdanjo šolo, ako uboga občina nima učilnice. S tem namenom je pa bogoslovce učil tudi, kako naj ravnajo v šoli pri razlaganji tehničnih predmetov in jim kazal, kako naj se vpleta petje mej šolske nauke, da se šola prav oživi. Da bi se pa njegovi gojenci dobro izurili v tej umetnosti, zbiral je v semenišči zmožnejše pevce okolo svojega glasovira ter jih uCil razne otroške, šolske in družinske pesmi. Slomšek je postal, kakor znano, 1839.1. kot dekan in tudi okrajni šolski nadzornik in 1844. 1. pa celo škofijski višji šolski nadzornik. Kaj pa je pravi, za svoj stan in za šolo v resnici vneti šolski nadzornik druzega, nego izvedeni, resno misleči in dobro hoteči učitelj podložnim učiteljetn ? To je bil Slomšek ves in še več. On ni samo iskal pomot po šolah in pri učiteljih, ter ni samo grajal, kakor dandanes nekateri nadzorniki, temveč se je trudil, da je sam dejansko pripomogel, da se zboljša takratno slabo učenje, da slovenske šole dobe namesto takratnih čisto nemških knjig slovenske in slovenskonemške šolske knjige. Slomšek se je trudil sam, da se metoda zboljša, da se hoja v šolo pospešuje, da se učitelji, duhovniki in stariši za šolo bolj in bolj ogrevajo. Kako lepo je učiteljem kazal, kako naj se v šoli veselo, živo in uspešno poučuje, vidimo iz predgovora h knjigi _Blaže iu Nežica", kjer pravi: .Kakor ljubo solnce oživlja zemljo, katero obsije, tako naj vsak učitelj oveseljuje šolo, v katero pride. Učenik mertev ko les in mrzel ko led — učenci pa živi ko ogenj, se slabo stikajo; srca učencev se učeniku tako dolgo odmikajo, da šola zmrzne, nauka cvet pomrje in dobrega sadii ne da. Iskreni šolski prijatelj, kar naj bo vsak učitelj, ima naj oživljajočih iskric kupoma k redu za veselje in kratek čas, za resnico in za nedolžno šalo, da svoje učence za nauk vnema in oživlja, zaspane drami, pridne podpira, da mu ne opešajo na sredi pota potrebnega pouka". Na drugem mestu pri tistem predgovoru pa pravi: nNaj tudi dobro setvo o pravetn času pohleven dežek poraoči in porosf, za toliko hitreje se ozeleni. Rodoviten dež na razložen in v srce položen nauk so gorke solze. Mislim, da bi te tudi vmes solze posilile, če nisi prekamenitnega srca, ki čitaš ali čuješ teh knjižic vesele in žalostne reči". Kot šoiski nadzornik se je Slomšek trudil, da bi povzdignil posebno petje v cerkvi in šoli. V ta namen je hotel izdati dvoje pesmaric, eno za šolo, drugo za cerkev. Nabiral je v to svrho primerne pesmi pri učiteljih in duhovnikih. Pesmarico za šolo se mu je posrečilo izdati 1. 1853. pod naslovom: nŠola veselega lepega petja za pridne šolarje". Zbirke cerkvenih pesmi pa Slomšek ni dal na svetlo. Kako je Slomšek lepo petje priporočal, vidi se iz nagovora, ki ga je postavil na čelo šolski pesmarici. Tu pravi: nVse stvari po svoji šegi Bogu čast in hvalo pojo. Vrelci po kamenji rožljajo ter šumljajo slavo Bogu; velike reke po svojih potokih hruščijo in slavijo vsemogočnega Stvarnika, kateri jim toliko moč daja. Pohleven veterc, ki po drevji pihlja, kakor mogočen vihar, kateri po gorah doni in drevje priklanja, Boga častf. Grilče se na solnci ogreva in svojemu Stvarniku hvalo kriči, da ga živl; še lepše mu ptičice pod nebom veselo pojo: škerjanček na polji, grlica po zelenem logu po dnevu, slaviček po noči; najlepše pa angelci v svetem raji Večnemu sveto pojd. Kako bi človek, venec vseh stvari na svetu, molčal? Zakaj bi otrok božji veselo ne pel? Radi bi peli mladi Slovenci in Slovenke, Bog, da bi znali! česar človek ne zna, se mora učiti; tudi šola veselega petja mora biti pri poštenih, dobrih ljudeh. Nate jih torej čednih pesmic lično zberko za šolo ia dom"l Da je Slomšek bil ljudski šoli ves udan, kaže tudi to, da je tudi pozneje kot škof neprestano ljubil šolo in učitelje. Že v svojem prvem pastirskem listu (ki ga je pisal v latinskem jeziku), vzpodbujal in vnemal je duhovščino pred vsem tudi za vsakdanjo ljudsko šolo. Rekel je mej drugim: „Ako čuva dušni pastir šolo kakor punčico v očesih, tedaj cvete in zori cvet mladosti in znanosti. Radi tega naj bode, bratje, šola vaša očesna punčica, in kakor je bil naš izveličar vedno pri svojih učencih, tako naj bodo učenci cvetni venec, s katerim se vsikdar lepšajte". Še obširnejše je priporočal svoji duhoščini nedeljske šole, in sicer tako-le: »Skoraj 20 let je preteklo, kar so v naši škofiji nedeljske šole, v katerih se — hvala Bogu — s prav dobrim uspehom poučujejo tisti mladenči in tiste deklice, kateri niso uživali druzega pouka, in kateri niso zavezani radi oddaljenosti, da bi hodili v vsakdanjo šolo. V nedeljskih šolah se ne poučuje samo v kerščanskem nauku, ampak tudi v pisanji in čitanji, kolikor je potrebno; na ta način se ogne mladina postopanju in se izuri v najpotrebnejših rečšh. Tu se večkrat nahajajo tudi talenti, iz katerih se dobi večkrat prav obilen sad" i. t. d. (Dalje prih.)