Posamezni izvod 30 grošev, mesečna naročnina I šiling GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE Lemi« >V. Celovec, v soboto 15.1.1949 foacod si to pisat sadto sam! ivan Cankar sbebi—■■■ a npNnHMNmMW| Štev. 5 (190) Nemška j avnost zahteva skle nitev mirovne pogodbe Berlin, (TASS). Uredništvo lista »Neues Deutschland« je poslalo številnim nemškim političnim delavcem In predstavnikom Javnosti prošnjo, da bi dali svojo Izjavo glede okupacijskega statuta, odnosno mirovne pogodbe. Voditelj sekretariatov nemške gospodarske komisile izjavlja, da bi mogla le mirovna pogodba, ki bi bila sklenjena za vso Nemčijo, ustvariti pogoje za vzpostavitev enotne in miroljubne Nemčije. ' Predsednik berlinske občine Haske (socialdemokratska stranka) poudarja, da bi pomenil okupacijski statut katastrofo za nemški narod ki bi s tem padel na raven kolonialnih narodov, s čimer bi bila vsaka možnost demokratizacije Nemčije izključena. Predsednik Landtaga pokrajine Meklen-burg, Maltmann (enotna socialistična partija) trdi, da bi se mogli izvesti samo z zakliučitviio mirovne pogodbe jaltski in potsdamski dogovori za ustanovitev enotne demokratične Nemčije. Drugi predsednik Zveze nemških svobodnih sindikatov sovjetske cone, Goring, piše: »Sindikati sovjetske okupacijske cone Nemčije in milijoni delavcev zapad-nih con, ki so organizirani v sindikatih, pozdravljajo izjave predstavnikov Sovjetske zveze, iz katerih je razvidno, da vztraia Sovjetska zveza na čimprejšnji sklenitvi mirovne pogodbe z vsesplošno nemško vlado ter umiku vseh okupacijskih čet iz Nemčije eno leto po sklenitvi mirovne pogodbe. Nacistične organizacije v Zaoadnl Nemčiji Berlin, (Tanjug). Iz mesečnega poročila povelistva ameriške cone v Nemčiji general Clava, ki ga prinaša Reuter, je razvidno, da obnavljajo v Zapadni Nemčiji svojo dejavnost razne nacistične organizacije, med njimi organizacija »Črna fronta« — ki jo je ustanovil Hitlerjev sodelavec Otto Strasser in ki deluje sedaj pod imenom »Liga za nemško obnovo«. Ta organizacija je bila vzpostavljena na zborovanju Strasserjevih privržencev novembra v Friedbergu na Bavarskem (ameriška okupacijska cona). Druga nacistična revizionistična organizacija, ki deluje v Zapadni Nemčiji, je tako imenovana nacionalna demokratična stranka, o kateri je v Clayevem poročilu rečeno, da je imela v novembru svoje zborovanje v Stuttgartu (ameriška okupacijska cona). Poleg drugih točk ima ta organizacija v svojem programu »vzpostavitev predvojnih nemških meja«. V drugem poročilu Reuterja objavljajo, da je zaprosil nacist Otto Strasser, ki živi sedaj v Kanadi, kanadsko vlado za dovoljenje za svoje potovanie v Nemčijo, kier bi prevzel vodstvo »Lige za nemško obnovo«. SZ brani interese indonezijskega ljudstva Ncw York, (TASS). Na seji Varnostnega sveta dne 8. t. m. so obravnavali položaj v Indoneziji. Kot zainteresirane stranke so prisostvovali seji predstavniki Indonezije, Avstralije, Indije, Filipinov, Belgije in Nizozemske. Odkrito in dosledno stališče delegacije Sovjetske zveze, ki je že pri obravnavanju indonezijskega vprašanja v Parizu zahtevala od Varnostnega sveta, naj odločno obsodi nizozemski napad na indonezijsko liudstvo, je primoral predstavnike vrste delegacij, da so obsodile imperialistično ravnanie nizozemske vlade m se pridružile zahtevi delegacije Sovjetske zveze po potrebi energičnih ukrepov proti napadalcu. Predstavnik Avstralije je poudaril, da Nizozemci niso izpolnili sklepov Varnostnega sveta o ustavitvi operacij proti Indonezijski republiki. Ponovil je zahtevo sovjetskega predstavnika, naj sc nizozemske čete umaknejo iz osvojenih predelov Indonezije. Delegat Indije je izjavil da predstavljam tako imenovane operacije »čiščenja«, ki so jih začele nizozemske čete, dejansko nadaljevanje vojnih operacij, katerih usta- vitev je odredil Varnostni svet. Nizozemska vlada črpa za svojo napadalnost v Indoneziji sredstva iz kredita, ki ga dobiva na podlagi Marshallovega načrta. Tudi predstavnik Filipinov je obsodil nizozemske napadalce. Govor nizozemskega predstavnika se je odlikoval po ci- ničnem omalovaževanju celo onih nezadostnih sklepov, ki jih je sprejel Varnostni svet. Zatrjeval je, da so bile vojne operacije nizozemskih čet v Indbneziji končane, a ne prekinjene, v roku, ki ga je določil Varnostni svet. Novi napadi so po njegovih besedah samo operacije »čiščenja«. Obenem je vztrajal na tem, da naj Varnostni svet zahteva od indonezijskega naroda ustavitev partizanskega odpora. Indonezijski predstavnik je prečital brzojavko indonezijske republikanske vlade, iz katere je razvidno, da osnovne sile republikanske vojske niso uničene, ampak so se začele posluževati partizanskega načina bojevanja na vsem ozemlju Jave in Sumatre. Brzojavka poudarja, da je na južnem delu otoka Borneo nastal upor proti nizozemski oblasti. Nizozemci kršijo sklep Varnostnega sveta Džakarta, 11. jan. (Tanjug). Moskovska radijska postaja prenaša vest agencije ANP, da vodi nizozemska vojska na raznih področjih Jave še naprej vojaške operacije proti Indonezijcem kljub sklepu Varnostnega sveta, naj se sovražnosti takoj ustavijo. Ista agencija poroča, da so nizozemske okupacijske oblasti v Džakarti aretirale več kakor 300 Indonezijcev. Talno oosvetovanie ministrov skandinavskih držav Stockholm, (TASS). Ministrski predsedniki, ministri za zunanjo zadeve in obram- Truman nai dokaže, da želi mir New York, (TASS). Nacionalni izvršni odbor napredne stranke je dal predstavnikom tiska izjavo, v kateri zahteva, naj Truman dokaže iskrenost svoie izjave, da ne želi nič drugega kot mir, da bo pričel s Sovjetsko zvezo pogajanja o vseh osnovnih problemih. »Prbližno pred dvema, tednoma.« je rečeno v izjavi, »je Truman zahteval, naj ga vsi Američani podpro, da se bo sovjetska vlada prepričala, da želimo samo mir. Toda vlada je že pričela z ukrepi, ki postavljajo na laž te miroljubne namene. Kmalu po Trumanovi izjavi je ameriško zunanje ministrstvo seznanilo javnost z načrti za priprave severne atlantske vojaške zveze, nakar bo sledilo v prihodnjih letih pre-skrbovanje petih zanadno-evropskih držav z ameriškim orožjem. Isti dan je Fo-restal dal še resnejši predlog: naj bi izvršnim organom vlade ZDA dali možnost, da bi pošiljali orožje in voiaškc misije v vsako državo, na katerem koli delu sveta brez odobritve Kongresa. To pač ne more biti izraz miroljubnih namenov.« V izjavi izvršnega odbora napredne stranke tudi poudarjajo, da Trumanova poslanica o položaju v ZDA ne kaže nobenih znakov, da nameravajo prekiniti s politiko hladne vojne, ki je že itak do kraja bankrotirana. Izvršni odbor poudarja, da je vojaški proračun v ostrem nasprotju z manjšimi vsotami, ki so določene za blagostanje ljudstva. Prenehati bo treba — je rečeno v izjavi — s sleherno politiko, ki je nevarna življenjski ravni ameriškega ljudstva in splošnemu miru. Truman more dokazati, da zares želimo mir, le tako, če prične pogajanja s Sovjetsko zvezo o ureditvi vseh nesporazumov in konča s hladno vojno. Napredna stranka poziva Trumana, naj odkloni vse predloge zunanjega ministrstva, senatorjev Wandberga in Forestala, ki se nanašajo na sklepanje severnoatlantskega vojaškega pakta ter pošiljke ameriških čet in orožja v inozemstvo. Napredna stranka prav tako zahteva popolno ukinitev Taft-Hartleyevega zakona in uvedbo VVagnerjevega zakona v njegovi prvotni obliki. bo skandinavskih držav so imeli v švedskem mestu Karlstadu dvodnevno tajno posvetovanje. List »Niu Dag« posveča temu posvetovanju uvodnik, v katerem pravi, da so ti tajni razgovori znamenje za vznemirjenje vseh severnih narodov. Ameriški pritisk na severu se veča. Konferenco v Karlstadu so sklicali na pobudo mesta Osla, dejansko pa je bila sklicana na pobudo Washingtona. ZDA hočejo v čim krajšem času organizirati atlantski pakt. Sedaj se je začelo potrjevati vse tisto — piše list, — kar so govorili komunisti o Marshallovem načrtu. Ta načrt je bil in je orodje za uresničenje ameriških sanj o svetovnem gospostvu. Marshallov načrt uporabljajo ZDA kot sredstvo, da silijo k pokorščini tiste, ki nočejo poslušati. S tem, da se je Švedska pridružila Marshallovem načrtu, je omo- gočila ZDA, da izvajajo nanjo pritisk. List poudarja, da so bajke o toni, da Sovjetska zveza baje ogroža švedsko varnost, izmišljotine tistih, ki hočejo spremeniti Švedsko v prostor za vojaške operacija atlantskega bloka. List poziva vse miroljubne sile, naj organizirajo v Švedski kampanjo za mir in neodvisno zunanjo politiko, kampanjo proti ustvarjalcem najrazličnejših blokov in proti kvizlingom, ki hočejo spremeniti Skandinavijo v odskočno desko ameriškega kapitala. Dansko protimilitarlstično združenje »Proti vojni« je poslalo danski vladi tale razglas: »Ker se zavedamo resnosti sedanjega političnega trenutka in odgovornosti, ki jo ima sever za ohranitev miru, svetujemo vladi, naj ne prevzame nik.i-kih vojaških obveznosti niti glede skandinavskih držav, niti glede zapadnega bloka. Brezpogojno moramo voditi nevtralno miroljubno politiko.« Socialna borba na Francoskem se dnevno iači Pariz, (TASS). Padec življenjskega standarda francoskega delovnega ljudstva, ki temelji na novi davčni politiki, nevarnost naraščajoče brezposelnosti ter bližnje povišanje cen industrijskim izdelkom in živilom ter zvišanje najemnin v največji meri vznemirjajo francosko ljudstvo. Letos bo končan poljski triletni plan Varšava, (Tanjug). Dne 10. januarja 1949 se je pričelo zasedanje poljskega ustavodajnega Sejma, na katerem sta poročala predsednik ministrskega sveta Josip Cy-rankievvicz in finančni minister Konstantin Dombrowski. Predsednik vlade Cyrankiewicz je naštel uspehe v borbi za okrepitev ljudsko-deniokratične ureditve nove Poljske na političnem, gospodarskem in kulturnem področju v razdobju od imenovanja sedanje vlade po zmagi demokratičnega bloka pri volitvah leta 1947. Ko je poudaril uspehe v letu 1947 je Cyrankiewicz predložil podatke o gospodarskem planu za leto 1949, v katerem bo končan triletni plan. V primeri s predvojnim stanjem bodo letos podvojili industrijsko proizvodnjo. Tako bodo letos izdelali osemkrat več lokomotiv, vagonov 46 krat, poljedelskih strojev za 60 odstotkov, tekstilnih za 30 odstotkov, sladkorja za 23 odstotkov več itd. Letos bodo pričeli graditi nove tovarne in podjetja ter razširili posamezne oddelke že obstoječih podjetij. Prav tako bodo obnovili in mehanizirali poljedelske naprave zadružnega gibanja na vasi. Letos bodo ustanovili več kot 1800 novih strojnih postaj ter posvetili vso skrb razvoju drugih panog gospodarskega prometa, stavbarstva itd., prav tako pa tudi povečali promet blaga za 15 odstotkov v primeri z lanskim letom. Predsednik vlade Cyrankie\vicz je rekel, da bodo v letu 1949 posvetili posebno pozornost razvoju in krepitvi poljske vojske ter organizirali državno varnost kot jamstvo svobode, neodvisnosti ih razvoja nove Poljske. V pogledu zunanje politike Poljske se bo vlada Poljske še v naprej borila za mir in napredek človečanstva. Zahteva Splošne sindikalne zveze Francije po 25 odstotnem zvišanju mezd in zahteva po minimalni mesečni mezdi 15.500 frankov je prisilila tudi ostale delavske organizacije Force Ouvricre in ta-kozvani »Odbor za sindikalne akcije«^ da zavzameta svoje stališče k tem težkim problemom. Predsedstvi teh organizacij si pod vedno večjim pritiskom svojih članov nista upali zanikati potrebe po takojšnjem zvišanju mezd in plač. Vsem tem zahtevam nudijo močno oporo delovne množice same. Francoska vlada pa odgovarja s terorjem. S svojimi skrajno nesramnimi postopki proti rudniškim delavcem skuša ustrahovati ostale delovne množice, ki se borijo za zboljšanje življenjskih pogojev. V zapor je bil vržen predsednik rajonske pomožne blagajne za rudarje v okrožjih Nord in Pas-de-Calais Viktor Fullons. Obsojenih pa je bilo še več drugih rudarjev. Francoski minister Schneiter zahteva sezname vseh inozemskih delavcev, ki so prejeli francosko državljanstvo pred letom dni in ki so se udeležili rudarske stavke, ker jim hoče francosko državljanstvo zopet odtegniti. Moč francoskega delavstva se kaže tudi v tem, da so v okraju Puy-de-Dome aretirani rudarji dne 12. januarja začeli 4 gladovno stavko. Pri zatiranju koroških Slovencev sodelujejo vse avstrijske oblasti y današnji Avstriji imaio nacistični odloki pravno veljavnost Ameriški imperializem in Kitajska kmetje nič ne oddajajo In da se mora za-radi tega določiti za Koroško nižji kontingent. Ko je bilo govora o nujni potrebi kmetijske šole na Koroškem, je minister trdil, da koroški Slovenci že imamo slovensko kmetijsko šolo In se zelo »čudil« ko je delegacija to njegovo trditev ovrgla. K takšnim lažnivim izjavam in trditvam ni potrebno več nobenega komentarja. Kmetje Slovenske Koroške si lahko sami napravijo sliko, zakaj se jih tako nesramno izžema. Naše ljudstvo bo samo izrekalo sodbo nad vsemi tistimi, ki ga tako lažnivo obrekujejo in ga hočejo poleg zvijač in nasilja še z lažmi ugonobiti. Obisk delegacije Kmečke zveze za Slovensko Koroško na Dunaju je pokazal, da ima kmečko prebivalstvo Slovenske Koroške samo dve izbiri: ali se mirno podrediti diktatu in popolnemu uničenju s strani zemljiške gospode in s tem propasti, ali pa se tesno združiti v Kmečki zvezi za Slovensko Koroško in se povezati z delavstvom v borbi za svoj obstoj in svojo lepšo in svobodno bodočnost. odloki nekdanjih nacističnih uradov tudi v današnji Avstriji popolno pravno veljavnost. Zakonite osnove za razveljavljenje takih nacističnih odlokov v Avstriii do danes še ni. »Demokratična« Avstrija torej nima zakonov, ki bi omogočili povrnitev po nacizmu uropanega pretnoženia pravemu lastniku, če pa gre za slovensko ljudsko premoženje, izgleda, da avstrijske oblasti nimajo niti najmanjše volje, da bi ustvarile zakonito osnovo in pooravile prizadejano škodo. Nasprotno skušajo izrabiti nacistični teror nad koroškimi Slovenci v svoj prid in si prilastiti lastninsko pravico nad premoženjem Slovenskega šolskega društva. Pa ne samo da si avstrijske oblasti hočejo prisvojiti slovensko ljudsko premoženje, njihovi ukrepi naj tudi onemogočijo delovanje društva in s tem uresničenje šolskih zahtev koroških Slovencev, posebno zahtevo po slovenskih srednjih šolah. Tako torej v resnici izgledaio »kulturne svoboščine«, »svoboda prostega društvenega delovanja«, »vzorna rešitev šolskega vprašania« in »velikodušna poprava škode koroškim Slovencem«, o katerih tolikokrat in tako glasno govoričijo različni predstavniki »demokratične« Avstrije. Zadnji pokrajinski občni zbor Kmečke zveze za Slovensko Koroško, ki je bil dne 8. decembra 1948, je dal pokrajinskemu odboru pooblastilo, da iz svoje srede izvoli delegacijo, ki naj potuje na Dunaj In pri zveznemu ministrstvu za kmetijstvo in gozdarstvo protestira zaradi za-vlačevania zahteve Kmečke zveze za Slovensko Koroško po zastopstvu v deželni kmetijski in okralnih kmečkih zbornicah ter krajevnih kijiečkih svetih, ki ga je imela na osnovi zadniih demokratičnih volitev v kmetijsko zbornico iz teta 1932 in do katerega ima zakonito pravico. Hkrati da protestira zaradi zavlačevanja zahteve Kmečke zveze no zastopstvu v deželnem, okrajnih ln občinskih oskrbovalnih odborih ter v kmečki bolniški blagajni. To zahtevo je Kmečka zveza za Slovensko Koroško ministrstvu predložila že 18. marca 1948 in socer po tem. ko vsa tozadevna pogajanja z deželno kmetijsko zbornico niso privedla do nobenega rezultata. DelegacMa je imela nalogo, da ministrstvu obrazloži težavni položaj kmečkega gospodarstva na Slovenskem Koroškem ter zahteva učinkovite ukrepe za njegovo zboljšanje. Tako se je v torek, dne 11. januaria 1949 delegacija, ki jo je vodil podpredsednik Kmečke zveze tov. Šimen Gros, zglasila pri ministru Krausu. Na njen protest proti desetmesečnem zavlečevanju rešitve vloge, ki vsebuie zahtevo po najosnovnejših demokratičnih pravicah koroških Slovencev, to je, da se jim prizna pravica do izvolienih kmečkih zastopnikov tam, kjer se odloča o njihovi usodi 'n usodi kmečkega gospodarstva Slovenske Koroške, je minister odgovoril, da ie bila zahteva z dne 18. marca 1948 zaradi »pristojnosti« poslana kmetijski zbornici v Celovec. To pometli, da ministrstvu, ki predstavlja najvišjo državno instanco v vprašanju kmetijstva, ni mar zatiranie koroških Slovencev in kratenie njihovih pravic s strani deželnih oblasti. Kljub temu, da je v omenjeni zahtevi rečeno, naj ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo pri zvezni vladi podvzame vse korake, »da se z jasnimi ukrepi razčisti dosedanji odnos kmetiiske zbornice in deželne vlade do Kmečke zveze in da se Kmečki zvezi za Slovensko Koroško priznajo zakonite pravice do njenega zastopstva«, je ministrstvo predalo rešitev teh zahtev krogom, ki imajo samo en čili — popolno nacionalno in gospodarsko uničenje koroških Slovencev. Minister se je »čudil in ni mogel razumeti«. da kmetijska zbornica tako dolgo zavlačuje rešitev te vloge in se hotel odgovornosti izogniti. Dne 16. aprila 1948 je kmetijsko ministrstvo pod štev. 22189'2a /48 pisalo, »da bo vlogo proverilo in o izidu Kmečko zvezo obvestilo«. To proverjenje pa je bilo v tem, da se je ministrstvo te neprijetne zadeve rešilo na ta način, da jo |e izročilo celovškemu Gruberju s priporočilom, naj on ukrepa po svoji uvidevnosti. Zato pade vsa odgovornost nazaj na ministrstvo — na ministra kot odgovornega. Ministrstvo se ne more izviti tej odgovornosti, kajti dejstvo, da o tem ni obvestilo Kmečke zveze, očitno dokazuje manipulacije, s katerimi se avstrijske oblasti hočejo od konca do kraja izogniti sleherne odgovornosti, da bi tako preslepile naše slovensko ljudstvo in se čim bolj olepšale. Delegacija je ministrstvo zasačila pri tem, da tudi ono spravlja najosnovnejše zahteve koroških Slovencev na pot, kjer se za večne čase izgubijo. S tem je ponovno dokazano, da so Objava Slovenska sekcija bivših političnih internirancev in obsojencev naznanja: V zadnjem času se množijo slučaji, da avstrijske oblasti bivšim političnim internirancem in KZ-ler-jem pod različnimi pretvezami odvzemajo uradna potrdila po § 4 (Amtsbescheinigung). Opozarjamo vse, ki so v posesti uradnega potrdila, da se v slučaju odvzema nemudoma zglasijo na sekretariatu sekcije v Celovcu, Salm-strasse 6, da ne zamudijo roka za priziv. faktično vse avstrijske oblasti soudeležene pri gosnodarskem in nacionalnem zatiranju koroških Slovencev. Potemtakem je tudi poznejša izjava ministra Krausa, ki jo je dal, ko se ni mogel več izogniti, »da je nujno potrebno, da dobi Kmečka zveza za Slovensko Koroško pri kmetijski zbornici svoj sosvet (Beirat)«, le prazna olepševalna fraza in bo šele bodoči raz-voi pokazal, v kolikor je resno mišliena. Ko je delegacija v svrho zboljšanja kmečko-gospodarskega položaja Slovenske Koroške in poprave dosedanjih krivic zahtevala pravico svobodne paše po veleposestniških planinskih in gozdnih pašnikih, znižanie oddaje klavne živine na Slovenskem Koroškem v letu 1919 za 50 odstotkov in dodelitev posebne podpce za dvig kmečkega gospodarstva Slovenske Koroške v znesku dveh miliionov ši~ linigov, se je pokazalo, kako lažnivo poročam deželni glavaru o razmerah oddaje. Tako je minister Kraus dejal, da je koroški deželni glavar na konferencah deželnih glavarjev izjavil, da slovenski Že v naših prejšnjih številkah smo pisali o nad vse nedemokratičnih postopkih avstrijskih oblasti glede na Slovensko šolsko društvo v Celovcu. Objavili smo vrsto brzoiavk, ki jih je ljudstvo vse Slovenske Koroške preko svojih okrajnih in občinskih odborov OF ter prosvetnih društev poslalo pristojnemu ministrstvu na Dunaj. V teh brzojavkah, katerih število sc je danes snet znatno povišalo, naše ljudstvo ogorčeno protestira proti ravnanju avstrijskih oblasti, predvsem notranjega ministrstva. V torek, dne 11. januarja t. I. pa se je pri notranjem ministrstvu na Dunaju zglasila posebna delegacija Slovenskega šolskega društva v Celovcu. Delegacija se je razgovarjala z uradnikom, ki je pristojen za obdelovanje takih in sličnih zadev. Kljub temu, da ga je opozorila na vse protipravnosti in na popolno nezakonitost tedanjega gestapovskega ukrepa, je s svojim ’ pojmovanjem današnjega pravnega položaja Slovenskega šolskega društva dotični uradnik vztrajal na nacističnem stališču. Ne glede na to, da avstrijske oblasti niti nimajo verodostojnega potrdila 'za dejanski obstoj dotičnega gestapovskega akta, pristojni referent na notranjem ministrstvu ugotavlja, da imajo (Nadaljevanje) V borbi proti Rusiji so se Američani povezali z mlado imperialistično in militaristično silo Japonsko. Američani so pri tej politiki pravilno računali, da bodo Japonci »nesli v boj glave«, pri delitvi plena pa bodo sodelovali tudi oni. V tem času so vložili Američani v Kitajsko prve znatne kapitale. Najbolj zanimiva ameriška figura tega časa jo Harriman, oče današnjega ambasadorja »Marshallovega načrta« in minister za trgovino ZDA. Stari Harriman je trpel na imperialistični fiksni ideji, da bo zgradil prometni sistem okoli vsega sveta, ki mu bo po eni strani prinašal ogromne profite, po drugi strani pa podredil ves svet politični oblasti ZDA. Zato so se njegovi kapitali pojavljali pred prvo svetovno vojno skoro v vseh velikih železniških kom-panijah na svetu. Na Kitajskem je stari Harriman težil predvsem za tem, da^ bi dobil koncesijo za gradnjo železniške proge preko Mandžurije. V prvem času ni uspel. Pri prodiranju ameriškega imperializma na Kitajsko so odigrali dgromno vlogo misijonarji. Se pred pričetkom našega stoletja je bilo na Kitajskem že več kot 1000 misijonarjev najrazličnejših ameriških ver. sekt, todu v službi amerišk. imperializma so vršili vsi enotno nalogo. Religiozne misije so posedovale na Kitajskem ogromna bogastva. Statistika za leto 1914 dokazuje, da so imele religiozne misije v svojih rokah eno šestino vse ameriške imovine na Kitajskem (10 milijonov dolarjev). V vsem XIX. stoletju je bila politika imperialističnih držav usmerjena na to, da bi dobile od Kitajske »zlepa ali zgrda« najrazličnejše koncesije. Bila se je borba za ponovno razdelitev sveta na Daljnem vzhodu. Toda že proti koncu stoletja je predlagal ameriški minister za zunanje zadeve, naj bi države prenehale z imperialistično politiko proti Kitalski in naj bi se na Kitajskem razglasila politika »odprtih vrat«. Jasno je, da ta politika ni bila nič manj imperialistična kot je bila prejšnja; če je namreč prejšnja politika trgala kos za kosom s telesa kitajskega ljudstva, ga je hotela nova politika pogoltniti v celoti. Toda ta divjaška politika je bila zavita v svobodoljubno obliko »odprtih vrat« in »enakih možnosti za vse«. Hinavstvo je bilo orožje ameriškega imperializma že ob njegovih prvih stopnjah razvoja. Kakor hitro so se Japonci začutili dovolj močne — po zmagoviti vojni proti Rusiji leta 1905 — so se otresli ameriškega prijateljstva. Korak so izvedli na tipičen japonski način. Telegrafsko so obvestili Harrimana, da bodo železnico v Mandžuriji gradili brez njegove »pomoči«, Harriman in njegova druščina pa so bili ključ ameriške politike na Kitajskem. Amerika je bila prisiljena, da spremeni kurz svoje politike na Daljnem vzhodu. Sedaj so se šele Američani spomnili, da je poleg imperialističnih sil na Vzhodu tudi država, ki se imenuje Kitajska. Američani so se pričeli prilizovati Kitajcem. Najprej so se velikodušno odpovedali reparacijam, ki so jim jih morali plačevati Kitajci zaradi boksarske vstaje. Potem so dali pomoč stradajočim Kitajcem v dolini Jangoec. Po zmagoviti revoluciji so Američani prvi priznali vlado generala Juan-Ši-kaja. Prijateljstvo s Kitajsko je prineslo Američanom velike koristi. Investicije ameriškega kapitala so narasle od leta 1900. ko PO ŠIRNEM SVETU Pariz. — Francoska zveza bivših borcev je organizirala v Parizu miting v znamenje protesta proti težkemu materialnemu stanju bivših borcev vojnih vdov in sirot. Na mitingu je bila soglasno sprejeta resolucija, v kateri ugotavljajo, da so francoske oblasti zapostavile pravice bivših borcev — vojnih žrtev in protestirajo proti znižanju pokojnin navzlic podražitvi življenja. * Lizbona. — AFP poroča, da je portugalsko pravosodno ministrstvo ukaza*o aretacijo bivšega profesorja lizbonske filozofske fakultete Manuela Rodrigeza Lapa zaradi izjave, ki jo je dal listu »Dario de Lisbon«. V tej izjavi je ostro grajal »vzgojne metode* Salazarjeve fašistične države. * Moskva. — Moskovski radio poroča: Po vesteh u zapadnih con Nemčije anglo-ameriške oblasti še nadalje ustvarjajo nemške vojaške enbte, čeprav drugače zatrjujejo, da takih enot ni v njihovih conah. V britanski coni so ustanovili pod krinko delovnih brigad novo veliko enoto, ki jo sestavljajo bivši nemški vojaki. V štabu teh enot so v glavnem bivši Hitlerjevi oficirji, na čelu štaba pa je britanski oficir. V ameriški coni prav tako obnavljajo mnoge enote, ki jih sestavljajo bivši nemški vojaki. V vojsko vabijo tudi češke, poljske in jugoslovanske emigrante. * London. — Britanski finančni minister Cripps je izjavi!, da je proti zvišanju delavskih mezd. Ponovil je staro trditev, češ da bi zvišanje mezd povzročilo zvišanje cen. Hotel je ustvariti vtis, da sedanji nacionalni dohodek baje že razdeljujejo »z maksimalno pravičnostjo«. Dejal je, da so delavci, ki zahtevajo zvišanje mezd, »krivični«. Toda britanski finančni minister ni povedal niti besede o neprestanem naraščanju življenjskih stroškov in o padanju življenjske ravni britanskih delavcev. * Haag— Tu je bila konferenca zveze indonezijskih organizacij na Nizozemskem. Na konferenci so sprejeli resolucijo, v kateri ostro obsojajo napad nizozemskih kolonizatorjev in niihovo stremljenje, da uničijo Indonezijsko republiko. Zveza je poslala v New Delhi (Indna) brzojavko, v kateri poziva vse azijske države, naj nod-pro indonezijsko ljudstvo v njegovi bdrbi za neodvisnost. * Kairo. — Kakor poroča AFP, bodo egiptske delavce poklicali na delo, da bi gradili ameriške petrolejske naprave v Saudski Arabiii. Pogajanja med egiptsko vlado in ameriškimi družbami so privedla do sporazuma tako glede ustanovitve urada za rekrutiranje de'avcev kakor tudi glede določanja delovnih pogojev. * WasIiiiigton. — Ameriški kongres prejema razne zakonske osnutke. Truman je zahteval od kongresa, nai takoj snrejme zakonski načrt o povišanju plač članom vlade s 15.000 na 25.000 dolarjev letno in drugim visokim državnim funkcionarjem. V pismu ki ga le Truman poslal kongresu, je rečeno, da sedanje plače teh oseb ustvarjajo položaj, ki »resno ogroža delo vlade«. Truman ni omenil svoje plače, vendar je iz zakonskega osnutVa, ki ga Truman podpira razvidna povišica plače predsedniku Trumanu od 75.000 na 100 000 dolarjev na leto ter povečamo doklad s 40.000 na 50.000 dolarjev na leto. * Havana. — Kakor poroča ageneba »Allied Labor News« so bile v Havani demonstracije več tisoč delavcev s plantaž sladkornega trsa, ki so zahtevali, naj vlada zboljša delovne pogoje na plantažah. Tovarna »Vojvodina« Je letos začela Izdelovati nove vrste kmetijskih strojev. Ta tovarna v Novem Sadu izdeluje stroje za konopljarne in kmetijstvo. Letno nalogo je izpolnila dvajset dni pred rokom. Letos je tovarna začela izdelovati naslednje kmetijske stroje: selektorje, kosilnice in nove vrste pluge. so znašale 25 milijonov dolarjev, na 60 milijonov v letu 1914. Amerika je dobivala od teh investicij ogromne profite. Kitajski delavci, ki so delali v tovarnah »Ameriške električne kompanije«, so dobivali po 40 ameriških centov plače na dan. Ista kompanija je plačevala v Ameriki delavce po 10 dolarjev na dan. (Ealjc.) Spomladi 1918 so se v Judenburgu prvi uprli avstrijskemu nasilju »kranjski Janezi« iz 17. pehotnega polka. Upor je bil zadušen, voditelji obsojeni na smrt in ustreljeni. 'Sonce, ali vidite?« je vzkliknil na smrt obsojeni Alojz Štefanič, kazal z roko proti majhnemu, zamreženemu okencu juden-b urške ječe in se obrnil k svojim prav tako na smrt obsojenim tovarišem, k Antonu Hafnerju, Karlu Možinu in Josi Pavloviču. Skozi okence je res pravkar posvetilo jutranje sonce, na umazanih podnicah so zaigrali od zarje še malo zardeli žarki in napolnili celico s prečudno, razkošno .svetlobo. In kakor bi bili ti žarki ogreli tudi srca dotlej zamišljenih in mračnih obsojencev, so se njihovi obrazi pokrili z mehkim, mladini sončnim sijajem. Že štiri dni niso videli sonca; od one vihar-m noči, ko se je vzdignila slovenska revolucionarna pest, se je skrivalo za čemerno megle in za še bolj čemerne zidove. Zdaj pa je bilo nenadoma tu, kakor da bi bilo nastalo nalašč zato, da jim posije v zadnji pozdrav. '>Da, sonce, sonce!« se mu je zasmejal Možina s svojim mladim, lepim obrazom in 'se Zastrmel v okno, od koder je gledal kos modrega neba. »Sonce nas pozdravlja, kakor je pred nami pozdravljalo — mogoče samo ono — že toliko takih, kakor smo mi, in kakor bo za nami pozdravljalo tiste, ki bodo^ mogoče stopali na naš« pot. Sonce je naš najzvestejši prijatelj...« Ijfafner je sedel na robu postelje. Žarki so mu sijali naravnost v obraz. Ne da bi umaknil oči, je dejal: »Fantje, ali veste, kaj pomeni sonce? Sonce pomeni večno življenje. In da nam sveti ravno zdaj^s tako čistim žarom, pomeni, da nam hoče povedati: vi, otroci moji, boste odšli, a jaz bom ostalo in to, kar je v vas, bo po meni spet preneseno v življenje...« Edini Davtovič, najmlajši med obsojenci, ni imel toliko moči, da Jh bil z besedami pozdravil poslanca večnega življenja na nebu, pač pa ga je pozdravil s svetlo, vročo solzo, ki se mu je utrnila iz oči in kanila na tla v enega izmed devetero svetlih četverokotov, ki jih jc na tleh risala jetniška mreža okenca.^ Dan poprej so bili vsi štirje puntarji obsojeni na smrt z ustrelitvijo. Bili so prvi, medtem ko so drugi še čakali na svojo ‘sodbo. Razprava je trajala mnogo predolgo, ker je bilo že tako naprej jasno kaj jih čaka. Čemu vrtati človeku po črevesju z nevažnimi, za stvar nepomembnimi rečmi? Naposled so sodniki le pravo zadeli, ko so jih obdolžili, da so zanetili upor iz čisto revolucionarnih, protiav-strijskih pobud kot pravi prekucuški elementi. Mnogo tega, kar je bilo v njih in Češar se prej niti sami niso zavedali, so spoznali šele iz obtožnice. Revolucionarji, slovenski puntarji, ki so se navzeli nekega boljševiškega duha in ki so sanjali, zlo-ipek vedi, o čem so že sanjali. Dvignili smo se zoper Avstrijo in zoper vojno, da se rešimo sužnosti in da bi se to, kar smo morali mi, kar je moral naš narod prenašati že toliko stoletij, nikdar in v nobeni obliki ne povrnilo. Mogoče nam bodo podtikali še kake druge namene, toda prepričan sem, da nas bo ljudstvo razumSlo. Prepričan sem, da bo iz tega nastala po razsulu Avstrije svobodna Slovenija...« »Hafner je govoril z mirnim glasom, zraven pa gledal zdaj enega, zdaj drugega tovariša. »Jaz tudi in če bo še kaj drugega prišlo zraven, kar bo po moji sodbi prej ali slej čisto gotovo prišlo, ne bomo naših glav prodali zastonj,« je resno pritrdil Možina. »Vsekakor, nekdo mora začeti! Ce nihče ne začne, ne more priti do spremembe. Pričeli smo pod zelo neugodnimi pogoji; bili smo tako rekoč prvi izmed milijonov bratov na tej strani Evrope, ki večinoma tako mislijo in čutijo kakor mi. Zategadelj mi resnično ni žal, da sem prijel sem, kjer sem zdaj...« ^ »Ko bi vedel, da nikdar več ne bo vojne, bi tudi meni ne bilo žal.« jc zamišljeno dodal Štefanič. Umolknili so. Hafner sc je prvi spet streznil. »Kaj pa ti, Davtovič, ali se ne boš nič nasmejal?« se jc obrnil k Bosancu z viharnim polnim glasom, samo da reče nekaj, kar bi mu pomoglo mimo trenutnih občutkov. Davtovič je spet dvignil tiste vlažne oči, a rekel ni nič. Tedaj sta se Možina in Hafner usedla k njemu in Štefanič se je postavil predenj. »Davtovič!« mu je zaklical Hafner s toplim, bodrilnim glasom, »nič naj te nikar ne boli, da moraš skupaj z nami umreti. Vaš rod je že toliko umiral za svobodo, naj umre še eden za isto stvar. Iz naše yp0 R !tl¥ v Judenburgu Lovro Kuhar Prežihov Voranc: krvi bo zraslo nekaj skupnega. Tisti, ki se nas bodo kdaj spominjali, bodo rekli: Glejte, tudi en Bosanec je dal življenje za isto stvar kakor naši fantje. In to bo držalo. Bosanec je počasi dvigal glavo, obraz, ki so ga trije tovariši zdaj gledali, je bil za spoznanje svetlejši in zaupljivejši. Potem se je zaslišal rahel, a čist glas: Da, naj pa bo ...« No vidiš, Davtovič, da bo šlo!« je veselo dejal Možina in ga potrepljal po rami. Vse gre, če človek hoče ...« Medtem se je sonce, ki je prej sijalo po podu, dvignilo in le še s poševnimi žarki sililo skozi okno v celico, do tal napolnjeno z dimom. Na okence je zašel droben ptiček, začivkal dvakrat, trikrat, nato pa prestrašeno odfrfotal. Kakor daljna skrivnost je ta nenadni čivk zaskelel obsojence, kajti vse njihovo življenje je napeto prisluškovalo nečemu drugemu. V vratih so zarožljali ključi in v celično motnjavo sta stopili dve postavi; bila sta kurat Novak in oficirski namestnik Delak. »Bog z vami!« je pozdravil kurat. »In z vami!« so odvrnili obsojenci, nekateri z usti, drugi z očmi. Stali so si nekaj trenutkov nemo nasproti, govorili so le živci. Razen Davtoviča, ki ga je pogled na duhovna popolnoma zmedel, so ostali trije obsojenci bodro vzdržali skoraj pobite in prizanesljive poglede obiskovalcev. Potem je kurat pretrgal mučni molk: »Prišla sva, ker se bo treba pripraviti na zadnjo pot...« Obsojenci se niso premaknili, le njigove cigarete so zatlele z močnejšim ognjem. .»Treb.a se bo spraviti z Bogom...« je nadaljeval kurat s skoraj plahim glasom. Hafner, Možina in Štefanič so se spogledali. Opomin, ki so ga pravkar slišali, jih je spomnil nečesa silno daljnega, na kar še mislili niso. Vsi so čutili, da je njihovo življenje pred uro, ki jih čaka, tako lahko in čisto, da bi se kar samo od sebe sta-jalo. To, kar je bilo še živega v njih, je bila ena sama velika obtožba proti tistim, ki so jili zapisali smrti. Vendar se je v tem trenutku zganilo v njihovih srcih nekaj drugega, nekaj toplega in svetega, kar jim je bliskoma preneslo misli na to, česar so se prej le s težavo in bolečino dotikali. Slovo od življenja, od družine, od svojcev, od vsega kar je bilo lepega in dobrega tudi v njihovem trdem življenju. Hafner je pogledal Možino, Možina Hafnerja, oba Štefaniča in vsi trije Davtoviča. Brez besed so se razumeli. »Naj bo!« je -v imenu vseli obsojencev rekel frajtar Možina s trdim glasom. »Sicer ne čutimo nobenih očitkov zaradi svojega dejanja in prav za prav bi se morali izpovedati tisti, ki so vas poslali sem. Toda ker je šega taka. pa kar napravite križ čez nas. Ko je kurat napravil čez obsojence zadnji križ, se jc oglasil namestnik Delak: Fantje, zdaj bo treba vzeti slovo še od drugih reči. Napišite svojcem in, če ima kdo še kako drugo željo ali sporočilo, sem jaz zato tukaj, da jih prevzamem od vas.« Pisati domov...?« Težak glas se je iztrgal s prsi in se še teže razlegal po tesnem prostoru. Vsak je imel komu pisati in vsak je imel tudi mnogo pisati, toda kako spraviti na papir, ko ,ie misli in čustev preveč. Rahločutni in tihi Štefanič sc jc prvi zbral in napisal pismo svoji materi: »Draga mati! Sporočani ti, da sem kot kolovodja upornikov v Judenburgu obsojen na smrt. Še nekaj trenutkov in preselim se v večnost. Vem, da te bodo biriči preganjali zato, ker si rodila takega siiia. Toda bodi ponosna, da je tvoj sin umrl za pošteno slovensko stvar. Če nismo rndglf doseči svojega cilja mi, pridejo za nami drugi, ki bodo to delo nadaljevali in dovršili. Naša kri bo prelita zato, da še bo bolje godilo našim potomcem ... Hudo mi je, ker boš na starost, ko si tako potrebna moje pomoči, ostala sama... Tvoj sin Lojze.« »Ima še kdo kaj...« Delakov glas je bil skoraj proseč. »Ženi naročite, naj skrbi za otroka. To je moja zadnja želja...« je dejal korporal Hafner s svetlimi očmi. »In meni je žal, da moram tako mlad umreti... Tako mlad umreti in ne dočakati tega, za kar smo se borili in za kar bomo umrli...« Čeprav je bil Možinov obraz veder in močan, je bil njegov glas vendarle žalosten. »Povejte doma, da smo umrli za svobodo naše domovine, če bo iz tega prišla svoboda, glejte, da bo naša svoboda... če bo iz tega prišla Jugoslavija, povejte vsem našo željo, da bodi to naša, svobodna in pravična Jugoslavija...« »Pozdravite nam Roglja in vse tovariše, ki^še čakajo na sodbo... Pozdravite niaršbataljon in tudi vse tiste ki niso šli z nami. Niso šli, ker so mislili, da še ni prišla prava ura ...« >In zadnja beseda naj bo za vas, Delak, in za vas, kurat,« je dejal Hafner. »Ker ste bili pošteni z nami, z moštvom, čeprav niste šli z nami, je že to veliko, da niste šli proti nam. V našem imenu se zahvalite vsem tistim oficirjem, ki so v srcu morda z nami, a si niso upali nastopiti ...« Kurat in oficirski namestnik sta povesila oči; besede, ki sta jih pravkar slišala, so ju zadele v srce. Težko, grenko, skoraj očitajoče čustvo se jima je razlilo po žilah. Kakor odrešitev se jima je zdelo, ko je Hafner prijel naprej Delaka, potem pa kurata Novaka za roke in jima jih krepko stisnil. »Srečno ... srečno .,. srečno ...!« Drug za drugim so se obsojenci poslavljali od obiskovalcev, ki jim nista tnogia več pogledati v oči, temveč sta se sklonjena odstranila iz celice. Iztok in Bizantinski vojskovodja Hilbudij se z vojsko bliža gradišču staroste Svaruna. Ker je bil Svartinov sin Iztok s tovariši ves prejšnji dan v izvidnici proti Donavi in je pravočasno obvestil slovensko vojsko, ga Sloveni pričakujejo v soteski pred gradiščem. Hilbudij je prekoračil čez noč ravnino in se nasionil v jutro s svojimi vojaki ob pobočje hriba, ob katerem se je odpirala soteska do gradišča Slovenov. Vse čete so se poskrile v gosto hrastičje. Prepovedal jim je ukrCsati ogenj, da bi si varili vojaki ječmenovo juho. Zato so jedli mrzlo, nekateri suhe ribe,^ drugi prekajeno meso, in prigrizovali če$en. Hilbudij je sklenil počakati popoldneva, potem pa kreniti v sotesko, da bi mogel že v jutro zgrabiti gradišče Slovenov. Še malo ni mislil, da ne bo zmagal. Tudi zasede se ni baL Bal se je samo za vojake. Vsakega mu je bilo škoda. Zakaj vsak teh utrjenih in izšolanih mož mu je zale-gal za deset novincev. Zategadelj je pozval predse vrlega jezdeca, nekega barbara — Tračana. Prišel se mu je pred letom ponujat v vojaško službo. Hilbudiju je ugajal; in res se je izuril, da mu ga ni bilo para. Tega je poklical Hilbudij. Njegova polt je bila temna, lasje rdečkasti, postava velika, prav kakor kakega Slovena. Ukazal mu je, naj sleče opravo bizantinskega vojaka in natakne kratke prtene hlače, kakršne so nosili Sloveni. Takisto naj razsedla konja in naj jezdi kakor divji pastir oprezno po soteski. Razumel jc precej dobro jezik Slovenov. Naj vpraša, mu je rekel, če naleti na kakega Slovena, po ovcah ali konjih, češ da jc poslanec azijskega trgovca, ki bi prišel na kupčijo. Ali oprezno naj gleda, so li v dolini sledovi po vojnih četah. Tračan se je hitro prelevil iz bizantinskega konjika v barbarskega pastirja in inalomarpo odjezdil. Z glavo je gugal na levo in na desno in pel pastirsko pesem. Vajete je pustil, da so viseli konju na vratu. Kakor bi se ne menil za ves svet, tako je jahal Tračan ogleduh. Ali njegove lisičje oči so opazile vsako sled v travi in prodirale gosto grmovje po bregovih. Zapazil je konjsko sled. Skobalil se je s konja in trgal kislico, ki je rasla ob potoku. Žvečil je liste, brskal po travi, kakor bi iskal še drugih zelišč. Toda meril je le skoke, ki jih je delal preteklo noč Iztokov konj. Leno je zlezel spet na konja in jalial dalje. Včasih je pognal v dir, pa spet prenehal in skrbno opazoval. Vsepovsod ta razkoračena, iztegnjena sled konja, ki sc je drevil v divjih skokih. Čedalje bolj sumljivo sc mu je zdelo, hitreje je gugal z glavo in še skrbneje so se mu svetile lisičje oči. Vendar ni mogel ničesar drugega izslediti. Vse grmovje jc spalo, po gozdu se je tu in tam osulo listje, ko je sedla divja ptica na vejo. Kar pridrži konja. Pred njim leži v potoku mrtva žival. Spet zleze na tla in stopi bliže. Konj! Hitro je bil v vodi. Od vseli strani ga je pregledal, a nobenega sledu, da bi bil brzdan. To je divja mrha! Volčje so jo preganjali pa je poginila in se zvalila v potok. Od tod tisti skoki! Vesel je zlezel na konja; pogledal jc še nekoliko dalje, pa veliki skoki so se izgubili. — Iztok je jezdil le-tam po vodi. Pa se je varal Tračan. Ta konj je poginil enemu izmed Iztokovih tovarišev. Gnal ga je za Iztokom ali žival mu je opešala in se zgrudila. Zadavil jo je z jermenom, pobral s seboj brzde^ zvalil konja v vodo, sam pa izginil v goščo in se plazil po lesu dalje. Druga dva tovariša nista »la za njim v sotesko, ampak sta krenila v hrib, da bi dospela preko gore v gradišče. Tračan je vesel obrnil konja in odjahal v najhujšem diru, da bi sporočil poveljniku Hilbudiju, kar je našel: vse mirno, nobenih sovražnikov. Toda sredi pota, kjer je dolina najožja, sc dvigne pred njim iz trave človeška postava. Tračan potegne konja, da se vzpruj na zadnje noge. »Hoj, pastirče, kaj delaš?« iOvac iščem, sto ovac mojega očeta’ se je izgubilo. Tri dni jiti iščem. Ali si rib videl? Od kod tvoja pot?« »Hej mladec, ovac iščem kakor ti. Ali jaz jih iščem za kupce iz Bizanca. Kožuhov bi radi, usnja potrebujejo, ali veš za moža med Sloveni, ki bi imel na prodaj teh reči?« »Moj oče Svarun ima dan hoda od tod gradišče. V njem so grmade dragega krzna, gore bivoljskih kož, žlahtnega kamenja mnogo. Rad bi prodal, pa ne more, ker leži za Donavo tisti pes, tisti Hilbudij, in ne utegnemo naprodaj z bogastvom. Pripelji trgovce, ej, skupili boste, da se vam ne sanja, če se potrudite semkaj« »Pastirček, hodi z Daždbogom, poišči ovce, Veles s teboj, in povej očetu, da pridejo bogati kupci. Dobro bodo plačali.« Tračan je bliskoma odjezdil, za njim je zvedavo gledal pastir in mahal z dolgo šibo. Ko se je jezdec skril v daljavi za ovinkom, se je pastir glasno zasmejal, vrgel šibo proč, stisnil pest in zapretil: »Le pridite, besi, po krzno! Oderemo vas, da ponesete v Bizanc mehove iz lastne kože.« Nato je planil v gozd kakor divja mač-ka. Bil je Iztok. Ko je Svarun ukazal odhod, je prva četa izginila gibkih lokostrelcev z Iztokom na čelu. Pepeli so se naravnost v reber. Vili so se med grmovjem kakor risi za plenom, plezali preko pečin, po strminah so lezli po vseh štirih kakor potuhnjena zverjad. Hodili so oprezno in varno, da suha veja ni počila; v nobenem tulu niso zarožljale strelice, niti hropli ui$o glasno, dasi jih je vodil poglavar hitro, kakor bi bežal mlad volk po lesu. Ko so dospeli na greben, so se na široko razpršili, potonili med visoko travo in robidovje ter v temi — mesec je zašel — gazili uspešno dalje. Ko se je zasvitalo, se je povzpel Iztok počasi na sivo skalo in je zrl krog sebe. Vse tiho, kakor bi ne bilo nikogar (Nadaljevanje na 4. strani.) Iztok in (Nadaljevanje s 3. strani.) v lesu. Le včasih je majceno zašumelo, kakor bi prhutnil divji jereb iz listja, le tu in tam se je potegnila senca preko jase, pa hitro spet utonila v mraku drevja. Iztok se je smehljal. Oko mu je žarelo ko sokolu, pritrdil si je jermen na katerem je oprtiv nosil tul, zlezel s skale in šel dalje. Pol jutra je že prevozilo sonce, ko se je ustavil mladi poveljnik in z jastrebnim piskom naznanil, da so prišli na določeno mesto. Stal je v gostem hrastovem gozdu na strmem pobočju, kjer je bila dolina najožja. Na pisk so prirasle iz tal postave tovarišev, iz vsakega grma, izza vsakega debla, iz trave, čez skale in iz kotanj, vsepovsod so se dvigali —rli mladci. Iztok jih je brez besed vedel navzdol. Noben kamenček se ni sprožil, da bi se zakotalil v dolino. Tonili so neslišno po strmini in kmalu dospeli do mladega, gostega lesa- Od ondod je bila najboljša razdalja za strelice, ki bi jih prožili v dolino. Ukazal jim je, da se raztegnejo v dolgi trojni vrsti po rebri in poležejo v travo in grmičevje. Vsi naj čakajo njegovega povelja. Dokler on ne sproži, se ne sme nihče ganiti. Nato si je sam narezal vej, jih nataknil vrh mahovite skale, zlezel podnje in počenil v skrito opazovališče. Od ondod je bil zagledal jezdeca, Hil-budijevega poslanca. Prvi hip je mislil, da je eden njegovih včerajšnjih spremljevalcev, in skoraj bi se bil dvignil izza umetnega grma in ga poklical. Ali njegovo oko je spoznalo visokega konja, kakršne so imeli Bizantinci. Sloveni niso jezdili takih. Zbudila se mu je sumnja. Roka se je sama od sebe krivila, da bi segla za pleče po strelico in jo poslala tujcu za vrat. Pa se je premagal. Hitro je odpel jermen, tul je zdrknil s hrbta, poleg njega je položil lok, bojni^ nož je pa skril za kratke hlače iz jagnječevine. Vsi bojni znaki so izginili in iztok je zdrsnil tiho po bregu. Na dnu si je odlomil šibo in čakal jezdeca. Pričakal ga je in Tračana lokavo prepričal, da je Svarun v gradišču brez vojske. Upal je za trdno, da se Hilbudij napoti po soteski. Ko se je Tračan vrnil do Hilbudija in mu sporočil, kar je videl, se poveljniku čelo ni zvedrilo. Nezadovoljen je bil, ker bo imel bržkone premalo posla in plenitev mu je bila zoprna. »Ropanje po šegi barbarov, cesarju na ljubo, da napase nekaj lačnih tolp, ki se prldreve čez zimo v mesto. Za neumni cirkus, za veselice se trošijo milijoni!« Legel je jezen na travo. Vojaki so ga strahoma gledali in se pogovarjali samo šepetaje. • Sredi poldneva Hilbudij vstane in da povelje za odhod. Težko oborožene čete — z velikimi ščiti, sulicami in meči, vse v železnih oklepih — so korakale spredaj. Za njimi pa je jahal Hilbudij, ob njem nekaj konjiče, da bi ji dal hitra povelja, če bi bilo treba. Zadaj so šli lokostrelci in Hilbudij pračarji, ki so bili zelo nevarni v boju iz daljave. Na okroglih palicah so imeli pritrjene usnjate prače, s katerimi so nedosegljivo spretno metali podolgaste, na koncu priostrene svinčenice, imenovane »želode«; kogar je želod dobro zadel, ni več ganil v boju. Vojska se je počasi premikala po globeli. Sonce se je nižalo in se z izredno gorkimi jesenskimi žarki upiralo četam v hrbet. Hilbudij je jahal zamišljen. Malomarno mu je visel šlem na rdečem jermenu po hrbtu. Tudi drugi jezdeci in mnogo pešcev je odpelo jermene in spustilo šleme. Le-ti so se veselo svetlikali in na kamenčkih Hilbudijevega križa so plesali pisani sončni trakovi. Pod milim nebom grobna tihota. Vojaki so molče stopali drug ob drugem. Le šum korakov je donel po globeli in potok je enakomerno curljal. Sonce se je polagoma bližalo zatonu. Dolina se je stisnila, sence so se zgrnile nad čete. Bližali so se tesni soteski. V mladih Slovenih, ki so prežali na rebri, je kipela kri. Culi so šum, včasih je zarožljal meč. Vsaka roka je segla po strelici in j o položila na lok, prsti so krčevito držali za škrto, ki je že sedela v tetivi. Kmalu so zapazili skozi presledke v grmih prve oddelke. Razburjenje je kipelo, treba je bilo velike sile, da se ni utrgal ta plaz mladih, boja in krvi željnih Slovcnov. Iztok je čepel na skali — okamenel. Mogočni lok je stal pokonci, najboljša strelica je sedela na tetvl, mišice na desnici so se vzvalovile, srce mu je plalo, da se je tresel jermen na prsih, ki je nosil tul. Težko oborožene čete so bile že pod njim. Lahko bi bil sprožil, ali oko mu je iskalo Hilbudija, iskalo ga je in zasledilo. Na ovinku se prikaže prvi jezdec v lepem oklepu s šlemom na hrbtu. Za njim jezdijo drugi po dva in dva. Poveljnik! Hilbudij! Sam jezdi, brezskrbno in zamišljeno. Vedno bolj se bliža Iztoku. Še petdesetkrat stopi konj, vojskovodja bo pod njim. Iztok prime trdneje za lok, tetiva se prične napenjati, lok se krivi — še deset korakov. Iztok se dviga izza vej, lok je upognjen do skrajnosti. Drink, tetiva je zapela, po zraku je zasičala strelica, spodaj pa je kriknil s strašanskim glasom, Hilbudij: »Kyrie eleison!« zakrilil z rokama po zraku, segel k sencu, kjer je tičala ost, pa omahnil in padel s konja. V istem tre- KRIŽANKA 1 K z 5 5 b / T 1 1 S) , S 10 44 4z Ua> 4* 45 •L l 1 1b 0 ■A-.j' n IS 4 A v (L io C \ X1 1L x\ L 2.4 35:, ■y-.' ib (k. K, vA—» ih CH 30 31 [A.. JI 31 31 V 9 3b i 31 r šT" 1 4^™ 44 D «1 "S X (V 44j K 45- ib & Ov* 47 4g 0 M1 S0.L 1 51 St 53 t 54 \ £5 k J— V/ sr Aw Gj st V sr (•0 (JL bi n bi k) br t*5 o ( 1 (X tj bg b9 7o H 11 _ 13 Tt v* n IS go «1 ii «3 S? Vodoravno: 1 podpredsednik vlade FLRJ; 8 predsednik vlade LRS; 15 latinski veznik; 16 oglarska naprava; 17 doba (tujka); 19 vdolbina za luč v stari kmečki hiši; 20 začetnici imena in priimka slovenskega slikarja; 21 obrtnik; 23 glavno mesto Peruja; 25 v svojem domu; 27 veznik; 28 azijska država; 30 reka v Španski Gvineji ob zapadni afriški obali; 33 žensko pokrivalo v slovenski narodni noši; 35 angleško mesto jugovzhodno od Halifaxa; 38 igličasto drevo, 41 staroslo- Ivan Cankar W mT JT^j TJ in njegova HLAPEC tl JCi JMl Sli «1 PRAVICA “Na polje!« »Na čigavo?'1 »A?« 'Na čigavo polje?« Jernej se je zasmejal na glas. »Kaj se še nisi prespal? Še malo se odeni, če te glava boli!« “Na čigavo polje?« je zaklical gospodar in kri mu je bušila v lica. »Na naše polje!« je odgovoril Jernej in je stal ob razoru miren, upognjen, roke na hrbtu. 'Kaj se to pravi: naše polje?« Celo se je nagubančilo Jerneju; celo v njegova zgrbljena lica je šinila kri. »To se pravi: moje polje!« Obstrmel je Sitar, odprl je usta, gledal je z velikimi, Izbuljenimi očmi. »Zbledlo se ti je, starec!« Jernej se je odkril in je šel po razoru v polje. Dolgo je gledal Sitar za'njim, nato se je oblekel in je šel na polje v drugo stran, da bi ne srečal hlapca. Obadva sta šla počasi, obadva upognjena; gledala sta v tla in vendar sta se videla od daleč, kakor vidi človek s samim srcem, kadar ga ie strah in se mu kdo tiho bliža za hrbtom ... Jernej se Je vrnil v hišo, ko je bila ju-fiina že na mizi. Postal je osupel pred durmi, namršil je obrvi ,ozrl se je po gospodarju, po družini. Ne žlice ni bilo zanj ne stola. “Zakaj me niste klicali?« »Ali so te klicali sosedovi?« je odgovoril Sitar. Družina se je zasmejala. 'Kaj ragljate, hlapci in dekle? Kaj je kurent stopil v hišo?« Jerneju se je tresel glas od srda in od še ne poznane bridkosti. Pa se je oglasila Sitarica in bolj zbadljiva nego prijazna je bila njena beseda. »Ali nisi slišal sinoči? Gospodar ti je odpovedal! Ampak če je lačen, prinesi mu žlico; še berača ne podimo čez prag, kaj šele hlapca, ki je delal pri hiši in jedel z nami!« Dekla je šla in je položila žlico na mizo, poleg žlice pastirjeve. »Kaj stojiš in gledaš?« je vpraša! osorno gospodar in se ni ozrl na Jerneja. »Ponujamo ti žlico, ker si lačen, Bog ti blagoslovi, ne bomo ti šteli grižljajev! Ampak če se tl rte zdi pa srečno pot!« Jernej je strmel, nič ni odgovoril. Tedaj je vrgel Sitar žlico na mizo in je vstal. »Kaj so ti oglušHa stara ušesa, kaj ti je zvodenela stara pamet? Ali pa se po neumnem pretvarjaš? Včeraj sem ti rekel, da si išči gospodarja drugod — velik ie svet in dolge noge imaš! Dogospodaril si pri nas; Bogu bodi hvala in čast!« Jerneju so se zašibila kolena; tudi beseda mu je bila tiha in počasna, glas ni mogel iz grla. »Saj semite dobro slišal, tudi razumel sem te, mladi! Ampak da si rekel: pojdi in zapali jiišo — dobro bi te slišal, dobro razumel, ne zapahi bi! Govori po pameti, pa te bom slišal in razumel in ubogal! Kaj se to pravi: zadeni culo na stara pleča in pojdi od hiše? Kako je v tej^ besedi božja pamet in pravica? Bolj krščansko bi bilo in nič bi se ne bil omazal kolen, da si po sedmini pokleknil predme, poslednjega gospodarja te hiše. In jaz bi tl bil rekel: ti gospodari zdaj, tvoja je hiša, tvoja senožet, tvoje polje^— vse to vzemi, kar je vzraslo tako čudežno iz moje krvi in iz mojega potu, da je zdaj moj život upognjen in izžet, da so slabotne moje roke in da se tresejo stara kolena! Vse vzemi — jaz, starec, trudni gospodar, pa si zapalim pipo ter sedem na zapeček ... Tako bi ti storil, tako bi jaz govoril in Bogu bi bilo dopadljivo in ljudem!« Sitar sc je okrenil, z veselim pogledom se je ozrl po družini. »Ljudje božji, glejte ga: ali naj pokleknem predenj?« Krohotoma se je zasmejala družina. In se je okrenil k Jerneju, gledal mu je dolgo v obraz, nato je izpregovoril. »Kaj misliš, da sem ti pokazal prag zato, ker sem bil pijan in slabe volje? nutku je zažvižgalo in zašumelo v bregu, oblak strelic se je utrgal in posul Bizantince. Razlegal se je krik da je vztrepetala gora, Hilbudijevi vojaki so padal? in z divjim krikom pulili strelice iz ran Ali hipoma je bilo zmešnjave konec. Stotniki so velevali, vojska sc je strnila, ščiti so se nagnili kot streha nad četo. strelice so pokale in odletavale od bronastih nabuhov na ščitih. Kakor snežni plug se je obrnila vojska, vsa pokrita s ščiti, in nastavila svoj rilec proti nanad-nikom pa navalila vkreber. Pračarji in lokostrelci so se usuli čez potok na nasprotni breg; cepali so in padali, ker so strelice predirale lahke oklepe, ali dre-vili so se v hrib, da bi vrnili od ondod napadalcem s svinčenim želodom. Prvi ščiti so bili že blizu, dvajset korakov pod Iztokom, nobena strelica se ni več prijela, svinec je deževal od nasprotnega brega; marsikateri mladec je kriknil, lok mu je padel iz roke, sam se je zgrudil in zakotalil po bregu. Iztok je izprevidel, da morajo bežati. Ali tedaj zabnče divji rogovi na nasprotni strani. Krok,« pomisli Iztok. Svinčeni dež je hipoma'prenehal, razleglo se je rjovenje, kriki, hrušč in ronot. Krok je kakor divji merjasec navalil z brega na pračarje in lokostrelce. Klin Bizantincev, ki je prodiral proti Iztoku, se je ustavil; spoznali so, da so obkoljeni. Krokova divja drhal se je sponadla z lahko oboroženimi, nastal je svitek, klobčiči človeških trupel so se kotalili po brdu, klali, grizli in bodli drug drugega, na dnu v potoku so se premetavali in davili, voda je rdela od krvi. Bizantinci so zatrobili, trobente so velevale beg. Vsa stisnjena se je težko oborožena četa obrnila — nadnjo streha ščitov — iti zbežala v dolino. Ali tam so se že prikazale mogočne postave Svarunove čete. Kop.ia so sviščala po zraku in vrtala luknje v železno streho ščitov. Začel se je boj moža proti mož*. Sekire so treskale po ščitih in jih klale, meči so se pomakali v kri in bliskovito švigali po telesih Slovenov. Vsa dolga dolina je bila zamotana veriga besnečih vojakov, ki so se z grozno silo bili n klali. V sredo te gneče je pribesne! še Radogost. Kiji so se dvigali in strašno telebali po bronastih šlemih. Bil je hrup in krik, vzdihi in rjovenje,, žvenket mečev, trušč lomečih se kopij. Iztok je planil s strelci naprej po bregu. Konjiča se je pravkar utrgala izmed gneče in hotela bežati. Posuli so konje s strelicami, da so se grudili pod jezdici. Mladci pa so planih z noži za njimi, glava za glavo je padla pod urnim mečem Izbornih konjikov, ah čez mrliče so tiščali drugi, podrli Bizantince na tla jili zadušili s težo svojih trupel. Noč je legla na zemljo. Po travi so tekle kaluže krvi, vzdihi so ječali do neha. Sloveni pa so peli divje davoriie, da ie donelo pod jasno svobodno nebo- vanska pijača; 43 puščavska zelenica; 44 mostiček; 46 mesto v Arabiji; 47 predlog; 48 skrajni konec predmeta; 50 ponos (srbsko); 52 držanje; 54 poljski cvet; 55 gora v Grčiji; 57 sovjetska baltiška republika; 60 listnato drevo; 61 košček prediva ali volne; 63 ledena rosa; 64 obrtnik; 66 povrtnina; 68 denunciant; 70 znano mu je; 72 Ibsenova drama; 73 umetnost; 75 član divjega tatarskega naroda; 67 kemični znak za erbij; 77 češka pritrdilnica; 73 znanstvena teorija delavskega razreda; 81 jarem; 82 letonsko glavno mesto; 33 prijatelj tuje lastnine; 84 klica; 85 naivlšji organ slovenske oblasti v času upora. Navpično: 1 gora v Karavankah; 2 prestolnica balkanske države; 3 kratica za mednarodno ustanovo pomoči; 4 dolina; 5 grška pokrajina; 6 italijanski spol-nik; 7 polotok v Črnem morju; 9 okrajšan veznik; 10 šahovski izraz; tl žensko ime; 12 predlog; 13 suha svinjska noga; 14 reka na Poljskem; 17 ona (lat.); 18 k (lat.); 22 izguba na teži; 24 žensko ime; 26 njim; 27 črta ločnica; 29 nasprotje od star; 31 predlog; 32 nada; 33 ločilo; 34 razdalja med eno in drugo nogo med hojo; 36 zatočišče (tujka); 37 govedo; 39 žensko ime; 40 afriško pristanišče; 42 vodni cvet; 44 kemični znak za barij; 45 začetnici imena in priimka avtorja partizanskega »Dnevnika«; 47 zapora na vratih: 49 neobut; 51 indijski družbeni sloj; 53 zagorela; 54 slavni sovjetski sadjereječ: 56 naselbina; 58 del sobe; 59 staroslovanski veznik; 60 grška bajeslovna oseba;1 62 revolucionar v francoski revoluciji; 64 moško ime; 65 škoda; 67 del roke; 69 cvetni prah; 71 nekateri; 73 uradni spisi 74 kačji glas; 76 jaz (lat.); 79 kratica zs naibolj junaško armado; 80 predlog. (Rešitev križanke 'Zvezda« na strani 5) Ne bomo nasedli belogardističnim mahinacijam Da domače prosvetno društvo vsako 1e-io na Štefanovo uprizori igro, je pri nas stara navada. Prav po tej stari navadi pa so nas domači igralci tudi na Štefanovo 1948 razveselili z lepo igro — dramo Miška Kranjeca — »Pot do zločina«. Ni pa naš namen, da bi danes razglabljali 'o igri sami, ker smo to Storili že v eni. izmed zadnjih številk Slovenskega vestnika, hkrati pa ugotovili, da je bila igra dobra in je tudi sijaino uspela. Da danes ponovno omenjamo Štefanovo 1948, imamo naslednji vzrok. Nekaterim nazadnjakom pri nas — belogardistom in’ njihovim podrepnikom očitno ni bilo po volji, da je društvo uprizorilo igro popolnoma samostojno in ni dopustilo, da bi se v društvene zadeve vmešavali kakršni koli belogardistični elementi. Prizadevali so si, da bi odvrnili ljudstvo, da se naše prireditve ne bi udeležilo in so vsled tega isti popoldan in ob istem času priredili v kaplanijski dvorani v Šmihelu pod vodstvom belogardističnega kaplana Zaletela in pevovodje Nande Novaka, ki sta oba nastavljena v naši fari, veliko pojedino in zabavo. Čeprav je. to njihovo prireditev, kakor je bilo rečeno, priredil šmihelski »cerkveni pevski zbor«, je nam vsem jasno, da je imela namen, da bi razbila enotnost koroških Slovencev, ki so se zbrali na naši prireditvi ter jih OSJAVA Zvera ndadine za Slovensko Ko-rosiio priredi v januarju in ie-• bruarju 1949 Cva ssntaska tetala ki sta namenjena za začetnike, .prav tako pa za vse tiste, ki imajo v smučanju žc nekoliko prakse. Tečaja bosta po naslednjem redu: prvi tečaj bo od 14. do 23. januarja 1949 pri Biceljnu v Rutah nad Bistrico pri Pliberku, drugi tečaj pa od 28. januarja do 6. februarja 1949 v Selah na Šajdi. Tovariši in tovarišice, ki se nameravajo teli tečajev udeležiti, naj se takoj prijavijo pri pristojnem občinskem ali okrajnem odboru Zveze mladine, kjer dobijo tudi nadaljnja navodila. Prijave pa sprejema tudi Pokrajinski odbor Zveze mladine za Slovensko Koroško v Celovcu, Salmstrasse 6. Pričakujemo obilno udeležbo! Zveza ndnmne za Slov. Koroško Pokrajinski odbor odvrnila od njihove prave poti borbe za svobodo in lepše življenje. To dokazuje tudi dejstvo, da so svoje »agente« poslali na našo prireditev z nalogo, da nagovarjajo ljudstvo, naj zapusti našo prireditev in gre k njim. Vendar pa je naše ljudstvo danes že zrelo in politično trdno in jim ni nasedlo. Ogromna udeležba na naši prireditvi je jasen dokaz, da tem namišljenim »narodnjakom« ni uspelo, da bi preslepili naše zavedne Slovence, ki so že spoznali vse temne mahinacije belogardističnih elementov. Docela so se razkrinkali pred vsemi zavednimi Slovenci ter pokazali svoje pravo lice. Vsakdo, ki je gledal igro »Pot- do zločina« z njeno lepo poučliivo vsebino bodisi iz socialnega bodisi iz verskega vidika, je še tem boli obsojal to belogardistično razdiralno delo. PriDomniti pa je treba, da so ti belo- St. Pavel na Zilji Tukaišnji župnik — po rodu je Poljak, ne zna oa slovenskega jezika in onravlja bogoslužje'v nemščini — ki ponemeuje v cerkvi in šoli, je od škofijskega ordinariata v Celovcu dobil ukaz, nai prevzame drugo božjo službo v sosedni fari v Št. Štefanu in jo s tem spremeni v nemško. Ni smo še slišali, da bi škofijstvo temu ali onemu na slovenski župniji nastavljenemu nemškemu duhovniku zaukazalo, naj se priuči slovenskega jezika, pač pa nam ta primer prikazuje, da škofijstvo poziva nemškega duhovnika, ki službuje na slovenski župniji, da prične s ponemčevanjem še v sosedni slovenski žuoniji. Posebno izzivalno pri tem je še, da igra to sramotno vlogo duhovnik, ki je na slovenski župniji ponemčeval že po prvi svetovni vojni. lJo treh letih j)o drugi svetovni vojni bi vsaj mimogrede moral uvideti, da ne spada na slovensko župnijo. Župnik je sicer slovanskega porekla, vendar kakšna je njegova ljubezen do svojega slovanskega naroda, dokazuje že dejstvo, da ie svoje rodbinsko ime spremenil iz slovanskega Lepranzyka v germanskega Leitner-ja. Temeljiti preokret v njegovi domovini, bivši pruski Šleziji, ga očitno še ni spametoval. Ulnkolc Da se oglasimo tudi me dekleta na gospodinjskem tečaju v Rinkolah. ki ga vodi tov. Milka Hartmanova, nam je dalo povod predavanje o spisju. Že tri tedne traja naš tečaj in smo se v tem času že marsikaj naučile, tako šivati, kuhati in podobno, poslušale pa smo tudi različna predavanja. ———n——ra im m—amr—iapn gardistični laži — Slovenci imeli svojo prireditev v lokalu, ki je skozi trideset let služil našemu prosvetnemu društvu kot društveni prostor. Po kapitulaciji fašistične Nemčije pa so ga pod pritiskom škofijskega ordinariata v Celovcu — ta prostor je last župnije — društvu vzeli, vanj pa se je vselila neka »begunska« družina iz Kočevja. Koroškim Slovencem tako »naklonjenemu« škofijskemu ordinariatu je očitno bolj prav, da v župnijskem prostoru stanuje fašistična družina iz Kočevja, ki je zaradi sodelovanja z okupatorjem pobegnila iz svoje domovine, kakor pa da bi tam imelo svoj prostor — kakor skozi zadnjih 30 let — naše prosvetno društvo. To je ponoven dokaz, da je ordinariat, kadar je treba ukrepov proti koroškim Slovencem, rta isti liniji z vsemi našimi starimi germanizatorji Scliu-myjevega n Steinacherjevega kova. Poleg tega se pripravljamo za zaključek tečaja s pestrim sporedom. Da boste videli, kako luštno se v Rinkolah imamo, vam omenimo še to, da smo se na dan »šapanja« ves dan kar naprej »teple« in je zato jedilni list tisti dan nakazal »klobase« kot glavno jed. Na večer pa so prišli vsi vaški fantje s silnim truščem oboroženi z velikimi šibami — a »kuhla« je korajžne fante končno le premagala. Enega fanta smo vtaknile v peč. Da bi zamera razočaranih fantov zaradi izgubljene bitke ne bila prevelika, smo jih prijazno povabile na silvestrovanje, ki smo ga v okviru našega tečaja priredile. Pester program, ki so ga na tem večeru izvajali fantje, nam bo ostal v trajnem spominu. Na tečaju se počutimo zelo dobro in smo naši gospodinjski učiteljici za nien velik trud, zelo hvaležne, hvaležne pa smo tudi družini Kajžrovi, ki nam je dala na razpolago prostore. Spodnja vesca Dolga desetletja je pd. Bistrova domačija v Spodnji vesci stala prazna, brez domače družine. Rod, ki je nekdaj tu gospodaril, je izumrl in tako je posestvo večkrat menjalo svoje gospodarje, ki pa na posestvu niso stanovali. Zadma posestnica te hiše je bila Maierhofer Alojzija pd. Kri-Štofinja v Kajzazah, ki pa je pred dobrim letom umrla. V svoji oporoki je določila za posestnico tega svojega posestva svojo hčerko Tonijo Maierhofer. Ime je znano, kajti novi posestnici je bil rajni župnik Hani Maiorhofer stric. Mlada gospodinja je torej zagospodinjila v svoji novi hiši, a treba je bilo tudi krepkega gos- podarja. In tega je mlada Bistrinja tudi našla. Tov. Janko Miškulnik pd. Marni-kov v Kajzazah si je brhko Tonijo izbral za svojo nevesto. Že pred tremi meseci bi imela biti poroka, a je tedaj ženin nenadoma zbolel, dobil je zastrupljenje krvi na roki in je moral za nekaj tednov v bolnišnico. Hvala Bogu, vrnil se je spet zdrav med svoje drage in v nedeljo 9. januarja t. 1. smo obhajali veselo poroko na ženinovem domu v Kajzazah. Veselo je bilo in vsi, ki so bili navzoči, so se prav dobro imeli. Kuharice so se potrudile, da so vso svojo spretnost posvetile skrbi, da so bili svatje res postreženi in tudi dobre kapljice ni manjkalo, ker je bila nevesta tudi nekaj let pevka v tukajšnjem dekliškem zboru, so se zbrale njene tovarišice pevke ter ji zapele več lepih naših pesmi. Ženin in nevesta sta tudi nastopala pri naših prosvetnih prireditvah kot igralca in se jima prosvetno društvo »Bi'ka« za njuni trud in potom zahvaljuje z želio, da nam ostaneta tudi v novem stanu zvesta člana. Končno želimo mladima poro-čencema v zakonskem stanu mnogo sreče in božjega blagoslova. OBJAVA Kmečka zveza za Slovansko Kneško ima v nedeljo, dne 16. januarja 1949 naslednja zborovanja: v Logi vesi ob 10. url v gostilni »Marica«; v Dolaii pri Rožeku pri pd. Šmonku ob’ 14. uri. V petek, dne 28. iapuarla 1949 je v Beljaku v gostilni Kraofenbach**r, Perrau-strasse 33 okrnini občni zbor Kmečke zveze za Slovensko Koroško za okraj Beljak. SPZ naznaniš: Slovensko prosvetno društvo »Bilka« v BMčovsu bo v nedeljo, dne 16. jan. 1948 oh 19. uri pri Odraicu v BMčovsu priredilo: »Dve veseli uri«. Podehne tudi pevski zbor SPD. Vsi prisrčno vabljeni! Liudshe univerze: ~ V soboto^ dne 15. januarja 1949 ob 19. uri pri pd. Šmonu v št. Dandolfu nri Kot-mari vesi. Predavanje: Kako si ohranimo zdravje. V nedelio, dne 16. ianuaria 1949 ob 13. uri v Selah — Zgornjem Kotu pri Maleju. Predavanje: Kako si ohranimo zdravje. V nedeljo, dne 16. januarja 1949 ob 9. uri pri Brezniku v Pliberku. Predavanje: O problemih kmečkega gospodarstva. Radiše, dne 17. januarja 1S49 ob 9. url dopoldan v društveni dvorani na Radišah: »Problemi kmečkega gospodarstva«. , Rinkole pri Pliberku, dno 13. j-»"'ese), povprečno na leto 4.03d litrov imena. Sušenje na ostrvlh oz. raznih, sušilnih pripravah zamore povečati proizvodnjo mleka za 50 do 60 litrov pri vsakem me-terskem stotu (100 kg) sena, katerega po-krmimo kravam. Tudi sušenje in spravljanje sena ob najlepšem vremenu nam ne more dati enako dobre krme kot sušilne naprave. Upoštevati moramo, da mora na soncu v naglici posušeno seno še več tednov v skednju nekako zoreti, kar je vsekakor zvezano z izgubami na redilnih snoveh. Pri senu, ki je posušeno v zraku na sušilnih napravah pa te izgube odpadejo. Naravno prihajajo za sušenje na ostrvih ali drugih napravah predvsem v poštev le daljše seno z umetnih travnikov ali naravnih travišč, ki jih kosimo večkrat na leto. V zimskih mesecih bo mogoče sedaj še najbolj čas, da se oskrbimo s primernim lesom za sušilne naprave, ostrvi, zasilne kozolce in piramide. Pri tem bi tudi čistili in trebili še pregoste gozdove, v kolikor teh pri nas še najdemo, kar bi nam donašalo dvojno korist. Za pripomniti je še, da se piramide za sušenje niso posebno obnesle. Naš tovariš Bicelj v Rutah nad Bistrico pri Pliberku, ki za sušenje uporablja tako ostrvi kakor tudi lesene švedske sušilne naprave (nekake zasilne enojne kozolce brez strehe), sicer zagotavlja, da so izmed vseh sušilnih naprav ostrvi najboljše. Tej ugotovitvi sicer ni oporekati, toda sušenje na ostrvih povzroča največ dela. Nič slabše kakor ostrvi so navadne švedske sušilne naprave iz posebne žice, ki pa jo je sedaj komaj menda dobiti po primerni ceni. Toda tudi pravilno izgotovljene, neprevisoke, le iz štirih 40 do 50 cm vsaksebi oddaljenih vodovodnih drogov ali rant napravljene sušilne naprave nam služijo enako dobro in povzro-. čajo znatno manj dela kot ostrvi. Na takih in podobnih sušilnih napravah sušijo pretežno že naši travni semenarji v Rin-kolali v Podjuni in posamezni kmetovalci med Dravo in Vrbskim iezerom. Kočuški. mem. Podrobna izdelava kranjskih klobas Na 10 kg svinjskega mesa damo 3 kg slanine (zaušnice, ki je trda), 27 dkg soli, 2 dkg zmletega popra, 2 dkg solitra ter 12 dkg česna. Oe je bil prašič dobro pitan z žitom, je meso boljše in bolj suho. Taki suhi zmesi prilijemo pol kozarca mrzle vode, da tako postane klobasa bolj sočna. Če je bil prašič slabo pitan, pa ni treba dodajati vode, ker ima meso že samo v sebi dovolj vode. Prilivanje vode pa pride v poštev samo za klobase, ki so namenjene kot polprekajene. Pri klobasah za suho, to se pravi za surovo uporabo ni treba prilivati vode, ker sc mora klobasa v tem primeru itak na zraku sušiti in tedaj vsa voda izhlapi. V posodi — čistem škafu ali čebriču — moraš meso dobro zmešati ali pretlačiti, da se dišave in sol enakomerno porazdelijo po vsem Mestu«, Ko že vse lepo diši pustiš testo v posodi najmanj 24 ur, da se počije, uleži in da začne sol meso konzervirati. Prostor v katerem meso počiva, ne sme biti ne premrzel, ne pretopel; najprimernejša temperatura je 8 do 10 stopinj Celzija. Drugi dan postane meso lepo rdečkasto in trdo ter se tlači v ne preveč debela čreva. Klobase se sušijo nato v dimu 8 do 10 ur. Nato jih iz dima obesimo v zračen in suh prostor. Živinorejci, ne pripuščajte premladih telic! Da so krave male in slabe, je v mnogih slučajih krivo pripuščanje premladih telic. Izkušnje uče, da je primeren čas prvega pripuščanja v starosti od 1’/* leta do 2 let, t. j. čas, ko se začenja menjava prednjih zob. Premlado pripuščanje povzroči zastoj rasti, napravi živinče neodporno in mehkužno ter povzroča slaba teleta. Nastaja škoda, ki se pozneje tudi z najboljšim negovanjem in hrano ne da popraviti.^ Fna izmed glavnih točk umne živinoreje je — »Ne pripuščati prezgodaj!« DROBNI NASVETI Nadzirajmo semenski krompir. Semenski krompir moramo do vigredi stalno nadzirati. Gomolji so silno občutljivi za mraz, previsoka toplino in vlago. Toolina zraka v krompirjevi kleti ne sme nikdar znašati nad 8 stopinj C, kakor ne sme nikdar pasti pod 2 stopinj C. K opremi kleti za shranjevanie krompirja spada brezpogojno tudi toplomer in zaboj s prahom živega apna. Za semenski krompir je najboljši prostor suha, zračna klet, dočim ostala jedilni krompir v zemskih jamah sočneiši in okusnejši. Če seme hkrati od časa do časa odbiramo ter odstranjujemo, kar ie bolnega in gnilega ter če preorečimo, da bi nam vsled previsoke topline in premajhne zračnosti v kleteh sredi zime poganjal cime, smemo računati na dober pridelek prihodnjega leta. Gnitje krompirja oviramo tudi s primernim prašenjem z živim apnom ter z drugimi posebnimi pripravki, n. pr. s »Karsanom«, glede katerega pa nam ni znano, če je že spet v. prometu. Žolč kot zdravilo. Kadar koliniš, nikar ne vrži žolča stran. Niti ne veš, kako dobro zdravilo da je. Ravno sedaj, ko so zdravila tako draga, ti bo prav prišel. Žolč izprazni v čisto steklenico, ga pomešaj z alkoholom ali žganjem in ga shrani. Če se vrežeš, polij s to tekočino rano. Rana se s tem razkuži, hitro zaceli in olajša bolečine. Isto namaži, če se močno udariš ali drugače raniš, ter rano obveži s tem obližem. Tudi je zelo hladilno sredstvo pri opeklinah. Če se opečeš, hitro polij opečeno mesto; s tem olajšaš bolečine in preprečiš pojav mehurjev. To navadno in dobro sredstvo naj bo pri vsaki hiši in stalno pri rokah. Prašič je ponesnažil korito. Mnogi se čudijo, da jim prašič zelo pogosto pone-snaži korito. To pa stori prašič le zato, ker nima v hlevu dovolj prostora. Vsak prašič hoče namreč imeti suho ležišče, za kar si izbere kakšen kot, Svojo potrebo pa hoče opravljati vedno le daleč od ležišča. Če je svinjak premajhen, se žival, ko se naje in si želi najbolj počitka, seveda obrača tako, da gleda z rilcem proti ležišču, ki ga želi na vsak način ohraniti čistega, svoj zadnji konec pa obrača čim dalje od svoje postelje ter se »podela« tja, kamor je — slučajno — postavljeno korito. Tako se pripeti, da prašič ponesnaži korito zaradi svojega nagona po suhem in čistem ležišču. Zato je neobhodno potrebno, da je v svinjaku za enega prašiča na razpolago vsaj dva kvadratna metra prostora. Za dvoje starejših živali ali za svinjo z mladiči pa mora biti vsaj 4 kvadrat, metre prostora. Dajmo prašiču dovolj prostora in sviniak bo ostal čist, imel bo čisto korito in ne bo neootrebne jeze nad poneznaženjem korita. RAZGLAS Zvezno ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo je z odlokom od 15. decembra 1948, štev. 47.703/V/14/48 sporočilo naslednje: Spričo nastalih dvomov glede časa (dobe) veljavnosti predpisov za oddajo lesa za celo gospodarsko leto 1948 se ugotavlja: Predpisi glede oddaje za gozdno gospodarsko leto 1948, ki končuje z 31. marcem 1949, ohranijo svojo pravno veljavnost do 31. marca 1949, čeprav je zakon o lesnem gospodarstvu z dne 3. julija 1945. St. GB1. štev. 70 potekel oz. izgubil svojo veljavnost. Do 31. marca 1949 je jorej vsekakor izvršiti za leto 1948 predpisano oddajo lesa. Po 1. januarju 1949 samo novih predpisov glede oddaje v smislu navedenega zakona ne bodo več izdajali. Kaznovanje zaradi neizvršene oddaje po 1. januarju 1949 na podlagi kazenskih predpisov zakona o lesnem gospodarstvu sicer ne bo mogoče, zato pa predvideva § 6 2. novela kazenskega zakona o kritju s potrebščinami (Bedarfsdeckungsstraf-gesetznovelle) z dne 8. julija 1948 Bg. BI. štev. 148, da se neizpolnitev ali nepravočasna izpolnitev oddajnih obveznosti p« okrajni upravni oblasti (v območju zvezne policijske oblasti po tej) kaznuje z zaporom od treh mesecev ali denarno kaznijo do 20.000 šilingov. V posebnih, v zakonu pobliže navedenih okoliščinah stopi v veljavo sodnijska kompetenca ter se lahko naloži zaporna kazen do šestih mesecev ali denarna kazen do 50.000 šilingov. ...Hlinim« Iidalalell. lOTlnlk Ib r.aloinlk Data? Dr Prana Patok, Veitk-,ec Glavni .rednik t ra njo Oprta. ol-ovornl urednik: Franco I oautntk, oba l eiovee. Samalriaso . Uprava: Ce.ovee. Vnikermarkter SlraBe a e vi ka 21 loulal .e . ni poairao na naalov: Calovee iKIaitanlurt), Poalaml I.. lo t-aablUBIaata til- tlaka: .KUrntna. Voikavara^ O. n. B. M.» M.lair«uturL 10 *Uk 7.